Ponosno ozira Triglav se v doline,
raduje se v blišu gorenskih lepot,
Savica mu v slavo bobní iz pečine,
tam Bled je narave najlepši porod.
Mogočnejše pa, ko orjaški plazovi
in slavnejše, kakor gorenski vès raj,
vzdigujejo kviško trije se verhovi,
ki venčajo s slavo Gorensko nam zdaj.
Prek Joštove gore nad levim Posavjem
vije se pri cesti pohíštev verstá;
pri cerkvi rumeni pred berdovim zglavjem
je zibelka tekla sloveč'ga moža.
Tomaja, Žimina, Umada, Jelšane
uklanjajo verno pred njim se z glavó,
pastirju so čede iz sérca udane,
ki vlada, tolaži jih s serčno skerbjó.
Ne daleč od tukaj prot znožju Triglava
obrača Radoljca se v bližnje goré;
v prijazni dolini, ki reže jo Sava,
se zopet blišči nam preslavno imé.
Ilirski prestolnik, goriški Vladika
prisvetil je tukaj iz krasnih bregin;
modrosti njegovi se zmotka odmika,
mogočnim očakom ga veže spomin.
In zopet Gorensko je zarja oblila,
prikazal se tretji nam bistri je vir;
iz starega mesta, ponižnega krila
izhaja naš novi, visoki Pastir.
Veselje prešinja deželo zdaj celo,
radostno poklanja mu zvesto sercé,
prinaša ljubezni mu cvetje nevelo,
za srečo njegovo molitve puhté.
Radujte se torej gorenske stermine –
treh slavnih vladikov očetovi dom!
Ponosno oziraj Triglav se z višine,
močnejše bobnevaj Savice ti grom!
Gorenci, Slovenci, ljubo se objimo!
Vladikom darujmo udanost sercá!
Čez hribe, doline en glas zaženimo:
Bog živi Andreja, Jerneja oba!
