Goriški Stol
| Goriški Stol Anton Stres |
Spisal Anton Stres.
| |||||||||||||
Od Kobarida ob bistri Soči pa črez državno mejo do Žminja (Gemona) ob prodovitem in raztrganem Taljamentu se v lahno proti severu izbočenem loku vleče grebenasto sleme — Stolovo pogorje. Visoko je 1300—1400 m, posamezni vrhovi pa, ki mole iz hrbta, se ponosno dvigajo v višino 1600—1700 m.
Vse južno pobočje te dolge, a zelo stisnjene gore pokrivajo lepe, zeleno-rumene senožeti, severna stran pa je poraščena s temnim lesom, le vrh prepreza pritlično borovje. Ob južnem podnožju je raztresenih mnogo vasi, ob severnem pa je zaradi ozkega sosedstva z drugimi gorami prostora le za strugo Učeji na vzhod, Venzonazzi na zahod in tu pa tam za kako stajo; le ob vzhodnem delu čepe tri vasice: Trnovo, Srpenica, Žaga.
V hladnici čedne gostilnice v Kobaridu se je zbrala popoldne po prečuti veselici (zadnja točka programova je trajala nekaj dalje nego do solnčnega vzhoda) precejšnja družba zaspanih obrazov. Pila je izvrstno kobaridsko vodo, pomešano z vinom.
„Pol litra take vode bi bil imel zadnjič na Stolu raje nego liter vina", je trdil Jože, vnet hribolazec.
„Najraje pa oboje", je dodal France. — „Kod pa si šel na Stol, od severa ali juga?"
„Od juga — skozi Sedlo."
„Jaz pa bi šel raje skozi Srpenico. Odtod na Srpenico je vsaj lepa državna cesta, v Sedlo pa nič krajši, a tem grši kolovoz; in iz Srpenice prideš gotovo prej na Stol nego iz Sedla."
„Ali pa tudi ne", sem se oglasil jaz. „Morda je pa iz Sedla bliže."
„Ni ne! Dobro vem, kje je Srpenica in kje Sedlo; in na Stolu sem bil že trikrat."
„Jaz pa trikrat po trikrat."
„Trikrat po tri litre vina stavim, da je bliže iz Srpenice."
„Velja!"
Dogovorili smo se, da pojde še oni dan France na Srpenico, jaz pa v Sedlo. France je ostal še nekaj časa v družbi — saj pelje na Srpenico državna cesta! — jaz sem pa precej odrinil. Za dve in pol ure hoda po grdem kolovozu ob lepem Stolu sem dospel v Sedlo ...
Ob treh zjutraj sem že ropotal z okovano palico in podkovanimi črevlji skozi dremajočo vas. Na vzhodu se je belilo. Stol se je v jutrnjem mraku razločil le toliko, kakor da bi ga ogledoval skozi oslepljeno steklo. Zvezde so slabo trepetale in že ugasovale Lahen vetrič se je zibal nad rosnim poljem. Petelini so si iz sosednjih vasi odpevali. Kamenita pot med njivami in moji črevlji so oglašali tak hrup po tihem mraku, kakor da bi korakala cela stotnija vojakov. „Bo vsaj France na oni strani Stola vedel, da že grem", sem dejal.
Zora je zamenila belo obleko z rumenkasto, ko sem bil dospel pod Stol ter pričel počasneje stopati po strmih senožetih. Videlo se je že precej dobro. Nad vasmi še je vil dim, niže pa, nad Nadižo, je ležala bela megla. Že prej sem bil sklenil, da s prijetnim užitkom združim koristno delo: da si bom rosil noge po rosnih senožetih. Po noči pa je menda bilo vetrno, ker je bila trava le malce rosna. — „Še bolje je tako", sem se tolažil. „Ni nesreče brez sreče. Vsaj moker ne bom. In pa, če bi ,kneippal', bi s sezuvanjem in obuvanjem zakasnel in prišel na vrh prepozno — ali pa bi si s trnjem podkoval bose noge, ali bi me morda celo gad pičil — in naposled, sem li prepričan, da je ,kneipanje' res zdravo?! ... Ah, evo je, prve pečnice!"
V tako modro modrovanje vtopljen, sem dospel nad „Skalico", odkoder je le še pol ure do vrha. Tod že klijejo pečnice in dišeče murke. Pričel sem jih nabirati. Medtem je na vzhodu nebo žarelo že kakor ogenj. Pospešiti sem moral proti vrhu. Pa kaj hočeš, ko te na vse strani vabijo ponosne planike: še to, potem jih imam dovolj ... oh, samo še onile grmič, kako so velike! ... joj, pa onele; tako so čiste, bele — saj ni daleč do njih ... Na tak način nevede zalezeš daleč od steze. Ko sem jih nabral prepolno pest, se ogledam in vidim, da se je Triglavova nočna čepica že pozlatila. V prvem trenotku sem hotel kar zdirjati proti vrhu, da prehitim solnce in morda tudi tovariša, pa pri-poznati sem si moral, da som premajhen Ustavil sem se (četrt ure pod vrhom) in občudoval prekrasni prizor.
Na zahodu in v dolini pod menoj je bilo še mračno, na vzhodu pa je nebo gorelo. Triglav iti njegovi sosedje so si že nadeli zlate krone. Krog mene so frfotali ptički, se zbirali na skalah in drugih viških ter nestrpno ždeli prvih žarkov. Še malo, in tudi Stol se jo pozlatil, izprva le na vrhu, a vedno bolj do nas. Ptički so zagostoleli, bilke in cvetlice so se priklonile solncu, ki jih je obdarovalo s prečistimi biseri, muhe so so zbudile in zabrenčale: vse je oživelo in se veselilo novega dne ...
Počasi sem prilezel na vrh. „Zdaj pa zdaj , sem si mislil, „me sprejme France z zmagodobitnim smehom." Ogledam se — njega ni še bilo. „Ha, ha, sedaj se bom pa jaz tebi smejal; jaz sem prvi, četudi me je solnce prehitelo."
Vesel sem pozdravljal stare znance. Skalovita Baba je iztegovala sivo glavo proti svežezelenemu Stolu, a resni Kanin je ni pustil od sebe. Njiju večnomladi varovanec, sneg, je prekrasno blestel v solnčnih žarkih. Na vzhodu je ponosno stal vladar Triglav s svojim sijajnim spremstvom Njih gole, plešaste glave s premnogimi gubami, katere je ponekod izgladil jekleni led, so pričale o neštevilnih viharnih bojih, ki so jih prebili v tisočletjih. In sedaj stoje zmagoviti, utrjeni, visoki ter s svojim zgledom izpodbujajo „rod, ki se dviga na dan". Pod mano, Stolu na jugu, seje razprostirala prekrasna, s srebrnimi nitmi pretkana preproga - Beneška ravan. Ker je zelo gosto naseljena, je videti, kakor bi bila vsa planjava velikansko mi sto, v katerem ima vsaka hiša svoj vrt. Kako krasna, kako ljubka je ta ravan, ko jo ogleduješ z naših gora, in kako enolična, kako dolgočasna, če potuješ po nji! Vinograd se vrsti za vinogradom, njiva s prašno deteljo za njivo, okleščena murba za murbo, vas z visokim cerkvenim zvonikom za vasjo z enakim zvonikom; le tu pa tam najdeš strugo, po kateri se leno, komaj vidno vije umazana, smrdljiva voda. Lahko si misliš, kako željno se obrača dolinec proti severu: „Kje ste' hribje s temnimi gozdi, hladnimi studenci in bistrimi potoki? Kje ste ve skalnate gore z blestečimi ledniki? zakaj se odtegujete mojemu pogledu? zakaj se ogrinjate v mrak?' In gore, da jadnika potolažijo, se oblečejo praznično ter se mu pokažejo v vsi krasoti ...
Nebo je že par dni zastrto s svinčenimi oblaki. Po tleh leži redka, dimasta megla. Drobni, hladni jesenski dež zaspano šušti po orumenelem drevesnem listju, čemerno pogleduje dolinec tako vreme, ki mu liki mora tlači duha. Le dremal bi. — Kar ga sredi noči zbudi piš. Dežne kaplje in suho listje udarjajo ob okna. Šum novega gosta ga pa kmalu zopet zaziblje v spanje ... Zjutraj se mu zazdi v polusnu, da se mu nekdo približuje. Že čuti na obrazu neki prijeten, topel dih: nekaj neznansko nežnega, voljnega ga je poljubilo. Razprostre roke, pogleda — a pred krasoto, veličastvom in žarom mlade zore mora povesiti oči. Kdo, če ima le zdrave noge, ne skoči takrat s postelje ter hiti (če hoče, se poprej še obleče) pod prečisto modro nebo! Kako krasno, kako prijetno je zunaj! Po prečistem zraku trepetajo zlati žarki. Solnce se zdi večje, čistejše, ne toplejše, pač pa bolj rumeno. Poglej pa na gore, na gore na severu! Kar črez noč so se ogrnili sivi velikani v čisto, blestečo snežno odejo ter se v svečani obleki pomaknili bolj proti jugu, da jih tudi oddaljeni dolinci vidijo in občudujejo. Kako ponosno mole proti čistemu nebu srebrni visoki stožci, ogromne glave in nazobčani grebeni! V kako ostrih črtah se odločuje njih sijajna beloba od temnomodrega neba! Pred vsemi pa se liki ogromna srebrnozlata zastava razprostira Stolovo pogorje. Gorenja, s snegom pokrita polovica se mu svetli, kakor bi bila iz čistega srebra, pod njo pa zlate solnčni žarki rumene senožeti s posušeno travo. Prekrasna slika! „Prid', slikar, se les učit!" bi vzkliknil Vodnik. Po pravici imenujejo Lahi to pogorje Monte bello (krasno goro) ...
Ker Franceta le še ni bilo, solnce pa je že močno pripekalo, sem se poslovil od Stola ter šel po nasprotni strani navzdol, iskat izgubljenega tovariša. V šibki uri sem prišel do Senožeti, kjer so vprav kosili. Hotel sem kosce poprašati po Franci tu, kar ga zagledam spečega pod košato bukvo. Krepko sem ga potresel ter poprašal, kdaj misli iti na Stol.
„Aaa, ti si! — ha, ha. — Ne vem", je dejal, pobiraje svoje kosti — „sedaj mislim iti na Srpenico, in upam, da tudi ti."
Odšla sva skupaj navzdol. Pot vodi še nekoliko časa po senožeti, potem pa skozi hladen gozd. „Kako, da nisi prišel na Stol?" sem grede poprašal tovariša. „Vprašaj raje, kako sem prišel dotod", mi je odgovoril France. „Le poslušaj!"
„Ko si bil ti včeraj odšel iz Kobarida, sem jaz ostal še pri družbi. Zaman so me tovariši silili, naj odrinem; jaz sem jim zagotavljal, da pravi turisti si upajo na Stol, četudi dve noči ne spe. Precej pozno smo se ločili: tovariši v posteljo, jaz pa na Srpenico. Sam samcat sem taval v tihi, precej temni noči po široki, beli cesti. Izprva je šlo precej dobro. „Ššš ... š — kaj pa je to? — Hu, po cesti je pridrla voda — reka; že se je privalila do mene. Hitro h kraju, da me ne odnese! — Brrr, tudi tu ni nič boljše; le brž na ono stran — hop! — o jej; o jej, v sredo struge padem! ... Čudno! — voda teče na obeh straneh mimo mene ... jaz sem suh. Kako se lepo pred menoj razgrinja in cepi v dva rokava! Gorje meni, če se zlijeta skupaj! — A v ti nevarnosti pa ne bom; en rokav lahko preskočim, saj imam palico — korajža velja: „štrbunk" v obcestni jarek. Ko se poberem in ozrem na cesto, ni bilo več vode. „Pazi France", sem dejal, „da s takim manevriranjem ne poskočiš pregloboko." Da ne bi zopet zadremal, sem pel, žvižgal, se ščipal v roke, v lice itd. Sedaj se me je pa lotil strašen glad, da bi kar travo grizel. Pospešil sem korake, da bi prej prišel do ljudi. Bilo je blizu polnoči, ko sem pricincal do Srpenice. V gostilnici so se baš odpravljali spat. Prosil sem, naj mi napravijo bele kave. Tačas sem sedel za mizo, kjer sem kmalu zadremal. Ko je bila kava gotova, me zbude — a jesti nisem mogel: prav nič več nisem bil gladen. Odpravili smo se spat. Jaz nisem hotel iti na posteljo. „Do treh", sem dejal — „lahko pospim na klopi v vrtni lopi." ...
„— Ena — dve — tri. O že tri! Dobro, da je zvonik tako blizu, da se tako jasno čujejo udarci, drugače bi lahko spal do jutra — tako sem zaspan! Vzel sem palico in nahrbtnik ter — zopet zaspal ... Pozno zjutraj so me muhe zbudile. Solnce je že stalo precej visoko. Urno skočim pokoncu — kje sem? — Globoko pod menoj se je vila bistra Soča, nad menoj je štrlel v nebo vrh Stola, krog mene pa so kosili kosci travo ter se smejali. Poprašal sem jih, če so me videli, ko sem prišel tja gori. „Ne", so odgovorili. — „V zoru, ko smo mi prišli, ste vi že tu spali."
Kaj me je prineslo tja gori, je meni uganka." …
Toplo priporočam tako hojo hribolazcem, katerim je lazenje po hribih preutrudljivo in radi tega neumno.