Gorjanec

Gorjanec Gustav Strniša

Izdano:	Gruda (1925), št. 6–9
Viri:	št. 6, 7, 8 in 9
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Ko je Marjana tisto leto obležala, jo je zaskrbela slutnja, da ne vstane nikoli več.

V hribih, na strmi samini, je stala koča, kjer je prebila polovico svojega življenja. Jurij, nje mož, je bil gorjanski kmet, ona hči nižinskega bajtarja. Pobaral je zanjo in oče jo je rad dal od hiše, saj je imel doma še dve dorasli hčeri. Vzela je Jurija brez ljubezni in mržnje, ubogala je očeta kakor vedno. Svoje sanje je pokopala v svoji prvi, nesrečni ljubezni, ki je ostala skrita globoko v nje duši.

Dober mož je bil Jurij in kmalu se ga je privadila. Srečno sta živela v svoji samoti, redila čredo ovac in sivo kravo. V dolino nista mnogo zahajala. Jurij je bil čudak, družbe se je ogibal, če je prišel med ljudi, je bil molčeč in čmeren, a na svojih planinah je ostal vesel in mladostno živahen.

Marjana je bila trhlega zdravja. Nje otožna nrav je zadobila v višini mil, nežen izraz. Skoro pri vsaki stvari se je zasolzila, vse jo je navdajalo s posebno privlačnostjo, ginjenostjo in ljubeznijo. Spoznala je, da je našla v tem svojem drugem domovju svoj pravi dom, kakršnega pač ni pričakovala tedaj, ko so jo možili z Jurijem. Bil je vedno dober, vedrega obraza je opravljal svoje delo in pomagal celo nji, ki je bila dokaj šibka.

Spočetka je domnevala, da si popolnoma opomore v tem svežem planinskem zraku. Nje zdravje se je res navidez boljšalo; saj ji tu ni bilo treba garati kakor doma, kjer je vsak molče vlekel do konca. Spominjala se je svoje matere, ki je kakor drobno živinče delala do zadnjega, še teden pred smrtjo pospravljala po hiši in šele tedaj legla ter popolnoma izmozgana mirno umrla.

Marjana je slutila, da je jetična. Ko je hodila okrog hiše in gledala nebesno jasnino, se ji je dozdevalo, da raste tam na zapadli drobna črna pika, oblak je, ki se veča in veča. Težko spoznanje jo je vselej tedaj obšlo, nebo se ji je dozdevalo življenje, a tista črna pika nje bolezen. Dobro je čutila, da je zboljšanje samo trenotno, vedela je, da se črna pika vedno veča, saj ji je bolj kljuvalo v notranjosti. Bala se je samo za dete, ki ga je nosila pod srcem, trepetala zanj in molila, naj bi bilo njegovo obzorje jasno, brez tistega strašnega oblaka.

***

Zdaj je umirala, poleg nje je čivkalo drobčeno dele. Ob vznožju je plakal Jurij, tiho so polzele solze po obrazu in vzblestevale na neobriti bradi. Poleg njega je stal mladi hribovski župnik Tomaž v visokih škornjih, krepko molil in jezno strmel predse. Že par let je bil med temi gorjanci in tudi sam je poslal hribovec, saj je bil njegov videz že od narave trd in osoren, a srce je imel dobro kakor presni kruh, in vsi so ga ljubili. Opravil je molitve in odhajal. Jurij ga je spremil do vrat. »Kako bo s črvičem, treba ga bo komu izročiti, naj pride svakinja ponj,« se je oglasil župnik.

»Da, da tako bo najboljše,« odgovarja Jurij, »če srečno malo odrasle, ga pa spet vzamem k sebi.«

»No, le napravi, da bo prav! Jutri se spel oglasim. Hvaljen Jezus!« Župnik je odkorakal.

Marjana se je poslavljala: »Mož moj dragi, pazi na otroka, spomin name naj ti bo! Nekdaj sem mislila, da te ne bom mogla ljubili, pa si mi postal dražji od vsega. Zakaj moram iz teh mojih hribov; toda je pač božja volja, kaj ne Jurij! Dete naj vzame Franca, dobra je moja sestra, toda nikar ga ne pusti pri nji. Nazaj sem mora, ko nekoliko doraste, tu bo zdrav in močan, da postane enkrat tvoj naslednik. Z Bogom Jurij, hvala ti za vse! Jurij, moj Jurij!«

Dvignila se je bolnica in kriknila: »Mati!« pala nazaj in izdihnila.

II.

Kje ste vile, gorjanke, kje je vaša pesem? Kdaj ste izginile? Pastirjevi piščali ste dehnile svoje jasne zvoke in pastirico ste učile svoj spev, ki je bil naša narodna melodija, sladki odmev šelestenja starih lip, žuborenje veselih potokov in grmenje sivih gor, ki zdaj molčeče zro v dolino, kjer životari pomehkuženi rod, ki je pozabil vse naravno in preprosto.

Da, še se oglasi vila v gori, sama in žalostna kot bi zašla v teh grebenih, še zavabi posameznika, da mu zadrhti srce, toda takoj je pozabljena, saj privlačuje človeka nižina v megle vsakdanjosti. —

Kje so naše krasne gorjanke? Po Bledu sem hodil; nedelja je bila, zvonovi so veselo potrkavali in šel sem v blejsko cerkev, da pomolim k Bogu med svojimi. Pa sem srečaval naše dečve, skoro vse so blestele v gosposki svili in preozkih lakastih čeveljcih, ki so jim stiskali noge, da so komaj hodile. Le par stark sem zagledal v lepi narodni noši, ki so ponosno korakale skozi vrsto mladih, in spoznal sem v njih lepe, pozabljene spomine.

Teta Franca je bila vdova. Domovala je v dolini, v beli, zidani hišici, gojila svoj rožni vrt in oskrbovala prostrano njivo. Nje mož se je ponesrečil v Ameriki, odkoder ji je društvo rudarjev pošiljalo stalno mesečno podporo.

Z veseljem je botrovala Jurjevemu otroku, ki so ga krstili za Andreja in ga potem vzela k sebi na dom. Nje tašča, s katero sta živeli skupno, se je takoj prve dni zagledala v ljubko dete in pazila nanj. Ko je Andrejček shodil, ga je vodila okoli hiše. Sosed, kolar, ji je napravil leseno koreto, položila je vanjo svojega ljubčka in ga vozarila okoli.

Ko je otrok pričel brbljati in polagoma izgovarjati razne besede, ga je vedno opozarjala na to in ono, zlasti na krasoto prirode, v kateri je bila tako srečna. Polagoma je jel deček misliti in ona mu je pripovedovala lepe pravljice ter ga smehljaje opazovala. Večkrat je potem posedal zamišljen pri potoku, ki je žuborel mimo hiše in premišljeval, kar je slišal. Včasih mu je izrezljala papirnat čolniček in spustila sta ga po vodi, z očmi sta spremljala njegovo pot in stara mati je razlagala otroku, kam čolnič potuje in kakšne nevarnosti mu prete. Nikoli ne doseže morja, papirnat je in slaboten kakor slamnata bilka, a tam so ladje, veliki in ogromni parniki režejo valove kakor silni, blesteči plugi brezkončno njivo. Ti parniki žare kakor naši snežniki v večerni zarji in morje je daljna ravnina, polna teh svetlih plavajočih gričev. Kadar pa staro morje vskipi, tedaj gorje vsem, kajti ladje prekucuje kakor bi bila vsaka izmed njih ta drobna, papirnata barčica in mečle jih semterja.

Deček je z očmi požiral babičino pripovedovanje in sanjal.

Najbolj mu je ostala v otroški duši slika gorske vile, in v spanju jo je večkrat videl. Prepričan je bil, da še zdaj živi tam na planjavi, da varuje tudi njegovega očeta, samotnega hribovca, gotovo se tudi pogovarja ž njim in mu daje svoje dobre svete. In tedaj je zahrepenel po tistem domu v samotnih gorah, ki mu ga je tako lepo opisala starka, in zaželel si je k očetu, ki ga je že večkrat vabil s seboj in mu obljubil, da ga v kratkem res popelje na lepe planine.

Andrejček se je poslavljal, da odide z očetom. Stara mati in teta sta ga neradi pustili, saj sta ga vzljubili kakor lastno dete. Andrejček je ostal šibek in slaboten deček. Tedaj mu je bilo pet let. S težavo je lezel za očetom v hribe in vendar s tihim pričakovanjem. O vili gorjanki je sanjal, gotovo jo enkrat zagleda in pove mu, kje bi našel svojo srečo, in pojde jo iskat.

Ko deček ni mogel dalje, ga je nesel oče štuporamo. Krepki mož ni čutil dečkovega lahkega bremena, le drobni rokci je čutil, ki sta se mu krčevito oklepali vratu.

Andrej se je zveselil svojega doma in tišine, ki je vladala v gorah in zelo prijetno se je počutil.

Zjutraj je vstajal in begal za ovcami, gledal zlato zoro in sanjal o svoji vili. Tam iz zarje vstane, solnčni žarki bodo nje krila, ognjena jutranjica se bo utrinjala v nje blestečih očeh, v prosojno meglico bo odeta, nje lasje bodo prozorni valčki gorskega vira, lesketajoči in skrivnostno šušteči.

Dolgo je iskal vile in jo čakal, toda ni je bilo. Enkrat je vprašal o njej očeta, ki ga je potolažil, da naj ostane priden in dober, pa bo vilo gotovo enkrat videl.

III.

Nad strmim prepadom je ležal Andrej in gledal v dolino. Drobno telesce je bilo videti krepkejše, kožo mu je porjavelo solnce.

Sanjal je z odprtimi očmi.

Daleč spodaj so ždela skromna selišča, iz njih so se radovedno dvigali zvoniki in kukali skozi drevje, zlata jabolka so blestela liki drobne zvezde.

»Bog gleda name,« si je mislil Andrej, »Bog dolincev!«

Tedaj se je pa naenkrat spomnil vile in se ozrl na zapad.

Solnce je zahajalo. Povsod je lilo rdečo, opojno svetlobo. V daljavi je trepetala drobna meglica in se bližala vsa ožarjena.

»Moja vila,« je šepnil Andrej in hrepeneče iztegnil roko. Meglica se je bližala in obstala nad prepadom.

Tedaj je naenkrat završelo, iz razpoke v skali so lezle drobne, bele podlasice in se mu plešoč bližale; največja je bila že tik njega in dobro je čutil, kako ga je ugriznila v prst. Kriknil je in dvignil roko, da bi jo odpodil, pa je švignila kvišku v megleno postavo, zablestela krog njenega vratu in izginila z belimi tovarišicami vred. Tedaj se je megla razkrojila, iz nje je vstajala vedno jasnejša podoba in nad prepadom je stala vila in se nasmehnila: »Želel si me in prišla sem. Da sem res pri tebi, imaš znamenje na svojem prstu, ki ti ostane celo življenje. Moj prstan je to, ki ti ga izročam. Zdaj veš, da si moj, samo moj! Ostani pri meni v teh mojih hribih, nikdar se mi ne izneveri in ne hodi odtod, če hočeš postati večno moj!«

Nasmehnila se je in nje lahna tenčica je zatrepetala. Nagnila se je nad otrokom in ga poljubila.

Tedaj je Andrejček začutil, kako se nekaj vročega v njem dviga, val krvi mu je bruhnil iz ust in pordečil obraz ter se razlil po blestečem cvetju krog glave, vse je zaplesalo okrog njega.

Vila je odplavala. V daljavi je lahno trepetala nje tenčica in se spajala z blestenjem večerne zarje. Črna mračina je legla Andreju na oči, skušal se je dvigniti in še enkrat pozdraviti vilo, pa se je utrujen zgrudil in se onesvestil.

Tisti dan se je Jurij zakasnil v gozdu, ki se je širil onstran strmine in se je dokaj pozno vračal domov. Zelo se je prestrašil, ko sina še ni našel pred hišo niti v hiši.

Šel ga je iskat in ga dobil nad prepadom ležečega v nezavesti. Ko je opazil krvavi izpljunek, ga je zabolelo srce ... »Materina bolezen,« je tiho vzdihnil in ga odnesel domov.

IV.

Andrej je kmalu okreval. Oče ga je nesel v dolino k padarici, ki je kuhala zdravilne rože, in ta mu je svetovala, da naj dečka da kam drugam, češ, da je planinski zrak preoster za tega nežnega otroka.

Jurij je odnesel dečka k teti Franci, ki ga je takoj sprejela v oskrbo.

Stara mati mu je zvesto stregla, pazila je nanj in mu pripovedovala spet lepe pripovedke.

Tedaj ji je Andrej zaupal skrivnost o vili in ji pokazal svoj prst. Nič mu ni oporekala radi vile, ker mu ni hotela ukrasti nežnih sanj mladosti, le radi rane na roki je rekla, da se je najbrže udaril na kamenju, ali pa ga je res ugriznila kaka žival, čeprav se je tudi nji dozdeval čuden okrogli obronek krog in krog prsta.

Ko je deček spoznal, da babica bere svoje povesti iz knjig, se je hotel učiti čitanja tudi on. Ko je okreval, je jel silili v branje in se učiti. Zaželel je hoditi v šolo in teta je pregovorila očeta, da je privolil, da gre deček v mestne šole.

Čudno tesno je bilo Andreju, ko je oče privolil, da sme v mesto. Naenkrat se je spomnil vile gorjanke. Zadnjo noč se mu je spet prikazala in ga svarila, naj ne hodi, toda zjutraj se je z očetom odpeljal.

Ko sta prišla v mesto, ga je oče izročil mladi gospodinji Držajki, ki je imela še dva druga dečka v šoli.

Sladka je bila gospodinja in sila zoprna ženska. Za vsako malenkost je otroke bunkala, a potem govorila prijazno in hinavsko. Imela je tudi starejšega dijaka, visokošolca, o katerem je Andrejček čul stvari, ki jih ni razumel, le toliko je vedel, da ima tega dijaka rada in da sili vedno za njim. Imel je svojo sobo, ki je mejila na sobo gospodinje; čeprav so bili dijaki še sami otroci, so kmalu spoznali, da znaša gospodinja vso slabo voljo nad njimi in da je ista odvisna od gospoda visokošolca, saj kadar je bil on z gospodinjo prijazen, je bila tudi ona ž njimi dobra in nasprotno.

Andrej ni maral gospodinje, vendar je vztrajal pri nji. Začasno se je čutil zdravejšega in krepkejšega, tudi učenje mu je šlo za silo. Svoje otroške sanje je kmalu pokopal, spoznal je zmotno domišljijo, prevladala je kruta resnica, vendar mu je včasih v mirnih sanjah slika čarobne vile zalebdela pred očmi.

Nekega dne se je vrnil premočen z izprehoda, hudo se je prehladil, stara bolezen se je naenkrat povrnila. Čutil je, da slabi, vendar je vztrajal v šoli. Dovršil je ljudsko šolo, toda zadnji čas je tako oslabel, da ga je zaskrbelo in zato je pisal očetu, naj pride k njemu, ker se ne čuti popolnoma pri zdravju. Lotevale so se ga vedno hujše bolečine in ostri zbodljaji v prsih so se ponavljali.

Jurij je prihitel s svojih hribov in hotel vzeti sina s seboj; tudi teta ga je vabila, naj pride in ostane pri nji na posestvu, kjer postane enkrat njen naslednik. Andrej se pa še ni hotel ločiti od mesta. Priznal je očetu, da zahaja često v delavnico mojstra Kolenca, da bi se rad pri njem izučil mizarstva in se šele potem vrnil na kmete. Jurij, ki je svojega otroka zelo ljubil, si je mislil, da postane sin pri tem delil zdravejši in dogovorila sla se z mojstrom Kolencem, da je sprejel Andreja za vajenca.

Kolenc je bil resen in previden mož. Ko je uvidel, kako si deček prizadeva, ustreči mu, ga je kmalu vzljubil. Andrej je imel mnogo dela, le nedeljske popoldneve je imel proste in teh je bil zelo vesel. Kadar je bilo lepo vreme je zahajal na polje in v gozd ter na bližnje hribe, saj so ga še vedno vlekle planine, čeprav se je, vsaj navidezno, otresel njih privlačnosti. V takih slučajih je često ležal zamaknjen v travi, grizel smrečje in večkrat tudi tiho zaplakal; saj si je zaželel daleč odtod h koči na gori, in tiste sreče si je zaželel, ki jo je občutil, ko je zrl pred seboj vizijo čarobne vile planinke. V takih hipih se mu je zazdelo, da se je iztrgal vsej lepoti in milini življenja in se pogreznil v puhlo in umazano vsakdanjost in delal je sklepe, da se vrne, kakor hitro se izuči.

V.

Čas je potekel. Andrej je postal mizarski pomočnik. Ves čas svoje vajeniške dobe je bil samo enkrat doma, saj se je bal, da bi ga spet ne priklenile gore, ki so ga zlasti tedaj vabile z neodoljivo silo, naj ostane pri njih in se ne vrača. Bal se je sanj svoje prve mladosti, čeprav je koprnela za njimi njegova otroška duša.

In tedaj se je zgodilo, da se je Andrej zaljubil. Gospodarjeva hči Pavla ga je omamila s svojo lepoto in vedno je iskal priliko, da bi jo srečal.

Pavla, mlada blondinka, je imela strogega očeta, toda preveč popustljivo in lahkomiselno mater, ki je mnogo premalo pazila na svojo hčer; in tako je mlada krasotica, predno je spoznala Andreja, že pila iz kupe ljubezni in se zdaj posmehljivo ozirala s svojimi modrimi očmi na šibkega mizarčka, ki ji je jel dvoriti in poskušati, da bi se ji dopadel. Ona, ki je že poznala moški svet, mu ni hotela pokazati, da ga ne mara, čeprav je mladeniča prezirala najbolj že zaradi njegove šibkosti in nekake ženske nežnosti; saj je ljubila moč in življenje in stala včasih cele ure za skobelnikom ter vihtela oblič in delala, da ji je curkoma tekel pot po obrazu. Potem je naenkrat delo prekinila, zlasti, če ni bilo očeta in se v takem slučaju obrnila na Andreja: »Ali sem dobro napravila, Andrej?«, gledala ga je vprašaje, s porednostjo in pomilovanjem ter ognjem v očeh; in fant je nekaj zaječal, še sam ni vedel kaj. Včasih je bil pa pogumnejši in odgovarjal ji je prijazno in veselo in sam hitel s svojim delom; kakor bi ga dvigala monotona šepetajoča pesem njenega obliča, ki je sipal blesteče žarke oblanja iz skobelnika, ki so goreli v solncu, sijajočem skozi okno in se v ozkem valovanju spuščali po tleh. Zgodilo se je pa tudi, da se mu je zazdelo, da so to bele, navidezno nedolžne kače, ki se vspenjajo po tleh, vstajajo pred njim in rastejo v ogromne pošasti, ki ga obkrožajo s svojim mamečim sijem, dihajo vanj čutno omamnost in ga duše. Hitel je tedaj na vso moč, toda vedno večja tesnoba ga je objemala, dokler se mu ni stemnilo pred očmi, da je prisiljen izpustil svoj oblič ter prekinil delo. Kadar je bila Pavla posebno razpoložena, je prišla v delavnico in se kosala ž njim. Zagorela je pred njim rudeča, na figo zavezana ruta, zakimala glava, napele so se prozorne žile na belih rokah, in vedno urneje in urneje je brnel oblič; Andrej je napenjal moči, zdelo se mu je, da plava po širokem, neznanem morju in je od njegovega veslanja odvisna vsa njegova sreča. Trepetale so mu žile, v čudnem drgetu so brzele roke po deski, mimogrede je opazil, da je mnogo pred njo, ki se zaletava kakor lahna ptica z rokami ob belino deske, nje glava kima po ritmu brzečih rok kakor nemirni čop velike ptice. Toda kakor je bil njegov zalet vedno silnejši, tako je začutil kako je vidoma slabel, roke so odrevenele utrujenosti, blizu cilja ni mogel dalje z vsemi svojimi močmi, plašno se je ozrl na rdečo čopko, ki je z enakomerno hitrostjo švigala dalje, ga skoro dohitela in bila navadno prva na svojem cilju.

Vstrepetal je in se zasramoval svoje šibkosti. Rdeča ruta je obstala, pod njo se mu je zasmejalo lepo lice in ta zasmeh ga je grizel ter se boleče vsesaval v njegovo dušo.

Tedaj je bila napovedana rokodelska veselica, Andreja, ki ni nikamor zahajal, je zdaj zmagalo hrepenenje, vedel je, da bo na veselici tudi Pavla, saj ga je celo sama vabila naj pride. Ker ni vedel, da se bo s svojim prihodom pred njo skoro osmešil, ji je z veseljem obljubil, da pride, saj ni poznal te skvarjene, malomestne kokete.

Naš mladi znanec je željno pričakoval veselice, kakor bi čakal na važno odločitev svoje usode; Tudi Pavla je težko pričakovala tistega večera in se nanj pripravljala kakor za posebni praznik, delala si je novo obleko in ni mogla prikriti svoje gizdavosti, s katero bi morda Andreja, preprostega, nepokvarjenega kmeta prvi hip celo očarala, a se je dozdevala nje očetu naravnost smešna. Izrazil je proti nji nekoliko nerodno svoje mnenje, pa se mu je zaničljivo zasmejala, se na peti obrnila ter ga nagnala z dolgočasnežem in odhitela iz delavnice. Andrej je uvidel, da ima mojster prav. Čudil se je nesoglasju, ki je vedno vladalo med očetom in hčerko, saj staremu Kolencu ni mogel ničesar očitali; da je igrala njegova hči dvojno vlogo, o tem ni niti sanjal, žal da si je moral to kmalu priznati.

Ko je prišel Andrej na veselico, je Pavlo komaj spoznal, bila je razkošno oblečena in sedela v svileni, globoko odprti bluzi poleg svoje matere; oče ni hotel na veselico.

Andrej sam ni vedel, kam bi sedel, poleg Pavle je čepel starikav, plesniv oženjenec in ji živahno dvoril, ona se mu je zvonko smejala. Ko sta zagledali z materjo Andreja, sta mu komaj odzdravili in takoj se je pokesal, da je prišel. Ognil se je v samotni kot, naročil vina in opazoval pare, ki so se vrteli mimo njega. Z zanimanjem je opazoval suhega Mihača, večnega študenta, ki je sviral vijolino stoječ med dvema pijanima godbenikoma, ki sta prišla iz večjega mesta, igrala in se med vsakim odmorom zalivala z vinom, kakor bi že zdavnaj ne imela kapljice v ustih.

Mihač je Andreja opazil in prišel med odmorom k njemu; bil je že precej vinjen, a Andrej ni skoro nič pil. Študent ga je poznal iz delavnice, kamor je prejšnje čase zahajal k staremu Kolencu na kratek pogovor, ko se je vračal od Pavle, s katero sta si bila ta čas dobra; zdaj ga že dolgo ni bilo. Pričel je z Andrejem pogovor, govoril je strastno in hitro, gestikuliral z rokami in se ves čas razburjal. Izpraševal je v svoji pijanosti to in ono, zaupal Andreju, da je res ljubil Pavlo, da pa ona ljubezni sploh ni vredna in ga naenkrat vprašal, če mu dekle ugaja. Fant je zarudel in pristal, a študent se je smejal: »Pojdi tja doli v dvorano, ali vidiš kje sedi, vzemi jo onemu človeku, saj je ni sram biti ž njim, ki se tod okrog zabava, a doma mu umira žena. Star je in grd in vem, da ga nima rada, toda ona ljubi razkošje in nima kje vzeti, on je pa bogat in radodaren. Nisem mislil, da jo bo premotilo, veruj mi, da sem jo smatral za duševno zdravo žensko in polno volje; nikdar nisem mislil, da je tako pokvarjena in da bo pala tako globoko, plačana vlačuga, fej, to je samo gnoj!« Pijani študent se je naslonil na stol in žalostno pogledal pomočnika, ki je zadrhtel v tajni grozi in slišno zaječal: »Ne, vse to ni res in ne bo res nikoli!« Študent se je smejal in pil: »Fant, ti si še zelo neumen in mlad, mnogo premlad za svoja leta, čeprav si star šele osemnajst let; danes ženske ljubijo brez idealizma, vsaka se hoče naužiti svoje ljubezni in to vidiš je naš greh, ker se čutimo močne v svoji zatajbi in se zdi poštenjaku, da bi se zrušil svet, če bi padel in da bi vsak kazal s prstom za njim. Toda prav je tako. Pavlo sovražim, čeprav vem, da sem tudi sam umazan, toda ona je ženska.« Naenkrat je prekinil pogovor, skočil med svoja muzikanta, zaupil, naj zasvirata in udaril z lokom po strunah, da so zaječale. Zaigral je divje in nebrzdano, a naposled prešel v žalostno, ljubavno melodijo; spet se je zasmejalo iz strun tiho in vabljivo, njegov obraz pa je ostal otožen in hladen. Ko je nehal, je pograbil vijolino in jo spravil ter se vrnil popivat. Muzikanta sta morala svirati sama, zaman so ga prosili, naj še igra, smejal se jim je in ni niti poslušal.

Med plesom se jima je večkrat približala Pavla s svojim plesalcem in kazala napram Andreju razžaljen obraz, gotovo ji ni bila všeč družba v kateri se je nahajal, vedela je, da bo študent vse izbrbljal, Andrej je zardeval, a Mihač se ji je v lice režal.

Žalosten in poparjen se je vrnil Andrej domov. Mučil ga je dvom in s težko glavo je legel k počitku. Drugi dan je zaželel priti na kak način stvari do dna. Mojster ga je izpraševal, kako je bilo na veselici in če je bil skupaj z njegovo ženo in hčerko. Andrej mu je povedal, da ju je videl in se jima hotel približati, ker ga je Pavla sama vabila na veselico, saj najbrže ni slutila, da bo našla tam drugo družbo, pa je opazil, da se ni preveč razveselila njegovega prihoda in zato je odšel drugam, kjer je popival s študentom Mihačem.

Mojster ga je poslušal in gubančil čelo. Naposled ga je vprašal kar naravnost, v kateri družbi ju je videl. Ko je Andrej povedal, je mož vtihnil, obledel in ni izpregovoril niti besedice. Po dolgem premolku je iztegnil roko proti Andreju rekoč: »Andrej, rad te imam, zato me ubogaj in pusti vsako misel na Pavlo, bolje zate! Njen oče sem in hudo mi je, toda ne maram, da bi bil nesrečen, kakor sem jaz; ona je pač prava hči svoje matere.«

Odslej o Pavli nista več govorila. Mojster Kolenc je postajal za mišljen in otožen, mnogokrat je slonel na skobelniku gledajoč po cele ure skozi okno na visoko streho hiše oženjenca, ki mu je onečastil hčer. Andrej je videl, koliko mojster trpi, rad bi ga tolažil, pa ni mogel. Mali, krepki mož se je naenkrat postaral, komaj petdesetleten je izgubil vso življensko čilost in vsak bi ga smatral za starca, ki je prekoračil že šestdeseto leto. Že običajno je mož malo govoril, a sedaj skoro popolnoma molčal.

Čudno se je pa dozdevalo Andreju, da je postala napram njemu gospodinja tako zelo prijazna. Jela ga je vabiti na čaj in kadar je prišel, ga je navadno puščala s Pavlo samega. Toda v njem je umrlo ono nežno milo čustvo in Pavle se je skoro bal. Dobrikala se mu je, a spoznal je, da je to dobrikanje prisiljeno in ostal je prijazen, vendar hladen; saj je v duši zaklil cvet spoznanja z globokimi, grenkimi koreninami dvoma in vedel je, da jih nikoli več ne izruje.

Pavla se mu je dozdevala vedno sumljivejša, enkrat mu je hotela kar sesti v naročje. Tedaj je vstal in takoj odšel. Kmalu je spoznal, da je noseča in na čaj ga ni bilo nikdar več.

Ko je bil nekdaj sam v delavnici, je prihitela gospodinja in ga začela polagoma pregovarjati; pravila mu je, da se je Pavla spremenila, da ga ima zdaj rada in ga vpraševala, zakaj več ne pride. Žalostno in očitujoče jo je pogledal in se jecljaje opravičeval.

Andrej je jel polagoma pijančevati, da bi napolnil praznoto, ki jo je čutil v sebi. Največkrat je popival s študentom, poslušal njegove besede o Pavli, ki so ga trpinčile in morile, vendar jih je kar požiral. Domišljal si je, da bo z lahkoto pozabil obraz nevrednega dekleta in varal s tem samega sebe. V njegovi notranjosti se je pričel boj in kljub njenemu grehu je čutil v sebi še vedno posebno, tajno nagnenje, da često ni vedel, ali bi se odločil za Pavlo ali ne. Bil je šele 19 let star, življenje je sijalo pred njim in zdaj naj se v kratkem poroči; saj je vedel, da bo to zahtevala nje mati že zato, da prikrije sramoto svoje hčere. Dekle se mu je smililo, vendar mu je bilo pretežko, da bi prevzel nase to breme. Zato je še bolj popival, da bi pogasil ogenj, ki je divjal v njegovi duši.

Neko noč je prišel zelo pozno domov. Legel je k počitku utrujen in nesrečen. V srcu je začutil čudno težo, a obenem je začuden opazil, da ga zapuščajo vse kalne, nevesele misli in lahna omotica ga je objela. Zasanjal je z odprtimi očmi:

Strmel je skozi visoko zamreženo okno na edino zvezdo, ki je sijala na nebu in svetila jasna in velika v sobo, postajala vedno večja in svetlejša in začuden je spoznal, da se mu bliža. Pogledal je natančnejše nanjo in zazrl lahno meglico, ki se je trgala izpod zvezde in hitela k njemu. Zaprl je za hip oči, ko je spet pogledal, je plula meglica že tik nad oknom in tedaj so ga pogledale skozi rešetko sanjave oči lepe vile. Nasmehnila se je in začul je nje lahni šepet: »Pridi, vrni se, da ne bo prepozno!« Zablestela je nje lahna koprena, Andrej je skočil kvišku, sedel je sam v sobi, ki jo je razsvetljevala mesečina, daleč na nebu pa je sijala samotna zvezda, obkrožena od sivih oblakov. Legel je nazaj, objela ga je tajna omotica, zavrtelo se mu je v glavi in val krvi je porudečil barvasto blazino.

Drugi dan je bil Andrej zelo slab, vendar se je zvečer skoro vlekel k svojemu novemu znancu, študentu in mu pripovedoval o svoji vili. Ta ga je gledal začudeno in mu zamišljen svetoval, naj odide čimpreje od tod, da mora biti že hudo bolan, ker ima halucinacije. Andrej pa ni hotel o svojem odhodu ničesar slišati, čutil je neko trmasto razposajenost in nadaljeval započeto življenje ter vidno slabel.

Od tedaj je minulo par mesecev, kar se je lepega dne zglasil v delavnici hribovski sel Matevž in povprašal za Andreja. Povedal mu je, da je oče hudo zbolel, da ga želi k sebi in da naj ne odlaša z odhodom, ker bo mož gotovo kmalu umrl. Andrej je sklenil takoj iti ž njim.

Solnce je sijalo in škrjanec je pozdravljal z višave vračajočega se domačina. Poljana se je širila pred njim in padala v globel, odkoder se je dvigal gorski greben in rastel v strmino. Andrej je hitel po znani stezi med debelimi bukvami, ki so ga šumeče sprejemale v svojo senco in ga z vejami lahno pahljale po obrazu. Stari sel mu je pripovedoval o očetu in teti pod goro, stopajoč krepko v hrib, da ga je fant komaj dohajal.

Oče je ležal v čumnati in težko hropel. Ko je zagledal sina, se mu je storilo inako, podal mu je svojo žuljavo desnico in se prestrašil, ko mu je pogledal v obraz: »Andrej, Andrej, saj izgledaš slabše kakor jaz, ti si bolan.« »Nisem,« ga je hitel sin tolažiti in sel utrujen k očetovi postelji. — Pod večer je prišel duhovnik in ponoči je Jurij umrl, čeprav niti sam ni mislil na tako bližnji konec.

Andrej je pokopal očeta in hodil zamišljen okoli. Nobeno delo ga ni veselilo, sam sebi se je dozdeval mrlič brez vsake sile in brez veselja do življenja. Često se mu je v duši porajala slika Pavle, vse bi ji odpustil in popeljal bi jo semkaj, kjer bi živela srečno in mirno. Pa se je spomnil njene sramote in tistega plesnivega starca in premagal se je. Polagoma ga je spet jela omamljati priroda in čutil je, da je vedno bolj vezan na dom, v katerem je preživel svoja otroška leta.

VI.

Čez par tednov je obiskal Andrej svojo teto v dolini. Starka ga je bila zelo vesela, vabila ga je, naj ostane pri nji, ali naj se saj v doglednem času povrne za vedno, saj čuti, da slabi in da šibka kakor je, potrebuje mlade roke. Odvrnil ji je, da ne more kar tako pustiti svojega rodnega doma in da mora nazaj v gore, vendar je sklenil ostati vsaj par tednov in ji pomagati pri košnji. Ta čas seje seznanil z njeno daljno sorodnico po možu, ki jo je vzela k sebi, da ji je pomagala. Majda je bila čvrsto in zdravo dekle, srednje rasti, vesela blondinka, polna življenja. Na zagorelem obrazu so razcvitale rože, iz rudečih čaš ustnic so odmevali zvončki njenega smeha in blesteli drobni beli zobje. Nad pravilnim, ravnim nosom se je bočilo široko čelo, pod katerim so se vedno smehljale odkrite, rujave oči.

Andreju je Majda na prvi pogled ugajala, a njegova notranjost je bila še bolna vsled prestanih duševnih bojev, ki jih je imel radi Pavle in zato ni mogel do tedaj še noben drug globlji občutek prodreti v dušo. Pa mu je lepega dne teta sama omenila, kako je dekle pridno in da bi bila Majda kot nalašč zanj. Andrej jo je smehljaje zavrnil, češ, da niti ne ve, ali bi ga dekle hotelo ali ne; teta mu je pa zagotavljala, da ji je že zdavnaj pravila o njem in da se je od tedaj dekle vedno bolj zanj zanimalo. Andrej je molčal. Od dne do dne je čutil, kako se vrača mir v njegovo dušo, kako mu prijazna Majda s svojim naravnim obnašanjem vedno bolj zabrisuje sliko razkošne Pavle. Primerjal ju je in spoznal vrline tega deteta narave, katerih Pavla sploh ni imela; predočil si je kretnje one prisiljene mestne gospodične in te vesele deklice, nju obnašanje in besede ter se čudil preprosti in zdravi duši Majde.

Majda je znala zelo dobro vihteti koso in enkrat sta kosila za stavo, kdo bo urnejši. Oba sta hitela na vse kriplje. Kmalu je ona opazila, da Andrejče peša; ni ga hotela osramotiti in je nalašč jela zaostajati, da bi jo prehitel. Andrej je to dobro opazil. Prvi hip se je razveselil, spoznal je nje dobro srce; a takoj potem je jezen vrgel koso v travo in kriknil, da je za nič, da ni vreden niti piškavega oreha.

Majda ga je žalostno pogledala: »Andrej, zakaj se nisi vrnil preje iz mesta, ki sesa ljudem sile življenja?« »Kako vendar to veš?« Vem, ker mnogo berem in vem, kaj se godi tam med visokim mestnim obzidjem. Ves svoj prosti čas prebiram knjige. Nedeljske popoldneve zahajam s knjigo v gozd, kjer poslušam petje gozdnih stanovalcev in berem. Zdi se mi, da tedaj najbolj jasno zasledujem vse, kar je želel pisatelj povedati: narava je pred menoj, ki mi razlaga svoja čuda v ptičjem petju in šumenju drevja in se spaja z menoj in lepimi besedami v knjigi, vse se mi dozdeva sladka, skrivnostna godba, ki bi se je človek nikoli ne naveličal.«

»Majda, srečna si!«

»Tudi ti boš še srečen. Skoro ozdraviš in se oženiš ter pričneš kmetovati, samo v tisto zanikerno mesto več ne hodi!«

»Kje naj dobim nevesto?«

Majda je bila v zadregi in val krvi ji je bušknil v obraz: »Manjka se ti nevest; sicer imaš pa že gotovo izbrano kako mlado, lepo meščanko.«

»Ne, Majda, svoboden sem. In ti, ali si prosta?«

»Dozdaj sem pač bila,« je odgovorila Majda in ga vprašaje pogledala.

»Prav Majda, ali bi hotela postati moja?«

»Kam misliš Andrej, komaj sva se spoznala, pa me že to vprašaš. Počakaj, da se natančneje spoznava!«

»Ni treba Majda, poslušaj me!«

Andrej je bil toliko odkritosrčen, da ji je vse povedal, ona ga je poslušala in dejala smeje: »Toraj naj bom jaz samo tvoj zdravnik v razočarani ljubezni?«

»Ne, ne, Majda! Odkar sem te videl, sem spoznal šele pravo žensko, saj je v tebi več resnice kot je bilo v nji navideznosti. Da, ti si ženska, ki bi me zares mogla osrečiti. Če čutiš količkaj ljubezni do mene, me osreči in se poroči z menoj. Čemu odlašati?«

Majda mu ni odgovorila. Ko sta korakala drug poleg drugega domov, je celo pot zamišljena molčala.

Andrej je teti takoj povedal, da je Majdo zasnubil.

»No in kaj ti je odgovorila?«

»Da je vse prehitro.«

»Prav, bo že vse dobro, le meni prepusti in za ženitovanje se polagoma začni pripravljati. Naposled bom vendarle prevžitkarica.«

»Na lastni zemlji nikoli, tega jaz sam ne dovolim, le sami gospodarite do svoje smrti!«

»Dobro, posestvo vama takoj izročim, a izgovorim si dosmrtno gospodarstvo. Toda, kaj boš storil s svojo domačijo?«

Andreja je zabolelo srce, ko se je spomnil spet na svojo zapuščeno hišico na planinah in tiho je odgovoril: »Sam ne vem!«

»Pa nikar še ne prodajaj, saj je tvoj rodni dom; živino ti opravlja sosed, ali pa jo pripelji semkaj, da ti ne bo treba nič prikupiti, a drugo dajmo v najem.«

Andrej je zamišljen pritrdil.

Čez kakih 14 dni, ko je bila enkrat spet Majda slučajno sama z Andrejem, jo je ta pobaral še enkrat in jo kar naravnost zasnubil. Tedaj je takoj pristala, da ga vzame. Pohitela sta oba k teti, kjer so se dogovorili do dobra in sklenili že v par dneh iti v mesto delat pisma.

Zgodaj so se podali tisti dan od doma. Mladi konj je veselo zarezgetal in krepko potegnil, vozil je tri srečne ljudi v mesto. Zapravljivček tete je ropotaje odskakoval po cesti, posuti s kamenjem. Prišedši v mesto so se ločili, kakor hitro so opravili pri notarju. Andrej je sklenil stopiti mimogrede še h Kolencu, da se od mojstra poslovi in mu pove, da se ne bo več vrnil, ker je ta še vedno mislil, da se fant vendar premisli; imel je tudi še nekaj stvari pri svojem gospodarju in sklenil jih je ob tej priliki vzeti s seboj.

Odkar je bila Pavla noseča, ni zahajala nikamor. Tudi v delavnico je ni bilo, ker se je bala zlobnih opomb delavcev, čeprav bi jih sama ne čula, ker je vedela, da se je vajenci naravnost boje; saj ni delala ž njimi preljubeznivo, če je imela s katerim opravka. Andrej ni našel mojstra v delavnici. Povedali so mu, da je bolan in da leži. Zdaj je bil v zadregi, ali naj ga obišče na domu, kjer se snide tudi s Pavlo, ali kaj naj stori. Pa se je spomnil tete in hitel jo je iskat; dobil jo je z Majdo v trgovini in ji povedal, da bi se rad poslovil od svojega mojstra in da ne mara sam k njemu, ker se boji, da bi mu spet kdo ne začel usiljevati Pavle. Prosil je torej teto, da je šla ž njim, a Majda je med tem odhajala počasi skozi mesto; dogovorili so se, da jo s teto dohitita zunaj mesta na deželni cesti.

Ko je Andrej prišel na Kolenčev dom, da se poslovi od svojega mojstra, u je bilo zelo hudo. Pavla, ki mu je prišla odpirat vrata, je takoj zbežala, da se mu skrije; on sam bi jo težko spoznal, tako se je spremenila. Mojster je ležal na naslanjaču poloblečen in zelo shujšan, a na prvi postelji je smrčala njegova žena pijana. Po sobi je dišalo po vinu, zrak je bil zatohel in vlažen. Mojster je bil tako vesel svojega nekdanjega vajenca in pomočnika, kakor bi ga že zdavnaj ne videl in ginjen se je od njega poslovil. Andrej je spoznal, da je mož teh par tednov, kar ga ni videl, popolnoma opešal in otožen mu je stisnil roko v slovo v slutnji, da ga ne bo videl nikoli več.

Andrej sam ni več pil, zdravje njegovo je ostalo isto, kakor vedno; popolnoma okrevati ni mogel.

VIII.

Dan pred poroko se je Andrej vrnil na planine, da prebije še par ur v samoti svojega doma. Bil je šibek in utrujen, vendar je vstrajal do vrha. Prehodil je vse znane mu kraje, obšel hišo in hlev ter obsedel na skali, kjer je včasih tako rad posedal in presanjal cele ure. Ko se je spomnil, da ga je prav tukaj obiskala prvič njegova vila, se je prestrašil in hotel oditi drugam. Hotel se je dvigniti, a začutil je lahno vrtoglavost in legel na skalo, da bi se oddahnil.

Zavel je lahni veter, zagorela je zarja in v daljavi je zatrepetala lahna meglica; dvignila se je prosojno žareča, se mu bližala in skoro zaplesala pred njim.

»Moja vila« je zašepetal in se prestrašil. Zbal se je vile, ker je vedel, da se njegova bolezen slabša in to ga je zabolelo, saj je mislil na svojo nevesto.

Meglica se je popolnoma približala, ga parkrat obkrožila in njegova vila je stala pred njim:

»Zakaj se nisi vrnil?«

Nje modre oči so sijale v njegovo notranjost, vedel je, da vidijo povsod v vse globočine njegove duše in čitajo v nji odgovor, ki ga usta ne morejo izreči.

»Da, prišel si, toda prepozno.«

»Zakaj prepozno?«

»Vabila sem te v svoje planine, ko je bil še čas, pa si razsipal okoli svoje življenske sile, mesto da bi jih žrtvoval svoji rodni grudi, ki bi ti poplačala tvoj trud z zdravjem in veseljem do življenja.«

»Kdo si ti?« je zašepetal.

»Tvoja sreča, gorska vila sem, žal, da si me pehal od sebe; da, gorska vila sem in ljubim vse ljudi, ki žive na mojih planinah, ki se na njih rode ter jih ohranjajo s svojim delom, živeči skromno in pošteno življenje, dajoči bogu kar je božjega, časteči ga v svojih belih, gorskih cerkvah, in kralju, kar je kraljevega. Zakaj si se mi izneveril?«

»Bolan sem bil.«

»Bolan si bil, pa si šel iskat zdravja med gobavce, mesto da bi ostal med zdravimi. Tudi ona je bila gobava, ki si jo prvo v življenju ljubil, gobava je bila in zato jo je premotil gobavec. Kam si zašel v svoji ljubezni, ko si ljubil ono žensko in v svoji bolesti upropaščal samega sebe? Zakaj nisi ostal zvest meni? Majda bi bila pravo plačilo za tvojo zvestobo in bi te osrečila; ta čvrsta planinka bi ti rodila veselo in živo deco in tvoj rod bi dolgo ne izumrl. Zakaj si se pomehkužil in zapravljal zdravje po beznicah radi take ženske?«

»Ljubil sem jo.«

»Pravočasno sem te svarila, zakaj nisi bežal, zakaj se nisi vrnil v moj objem? Ali te ni vabil oče, ali te ni klicala teta, te ni mar vabila priroda, moja priroda, ko si jo posečal vsako nedeljo in plakal, ko si čul v nje šepetu moj glas? Vse te je vabilo in v vsem sem bila jaz, povsod je odmevala moja beseda, moj poziv: »Pridi!« Ti pa ga nisi hotel čuti in šiloma si ga dušil v svojem srcu. Ali ti ni tam vse nasprotovalo, ali nisi opazil, da vsi oni ljudje niso bili zate? Imeli so te za hribovca, zlasti ženske in posebno ona; pa si bil nežnejši kot vsako mestno dete. Niso poznali tvoje duše, a jaz sem jo poznala, saj sem stala pri tvojem rojstvu in smrti tvoje matere. Zakaj se nisi vrnil, o zakaj? Za vsako tvojo znojno kapljo, potočeno zame, za to našo zemljico, bi ti vrnila biser tihe radosti, ki je doma samo tu, v tej samoti. A silili te nisem mogla; imel si svojo voljo, sam si odločal, življenja nisi hotel in zdaj moraš odtod za vedno!«

»Nikar! Tako rad bi še živel. Nevesta me pričakuje, novo življenje se smeje pred menoj.«

»Da, novo življenje v večnosti; dosedanje življenje je zapravljeno in nikdar se ne povrne. Zaigrano je med onimi majhnimi, vsakdanjimi ljudmi in zdaj je vse končano!«

»Ne maram umreti, branil se bom.«

»Kako se boš branil? Niti z življenjem se nisi znal prav boriti, kako se boš boril s smrtjo, ki te samo objame in — tvoje življenje je končano.«

Andrej je zaplakal, debele solze so mu lile po licih. Čutil je še trohico moči in hotel se je siloma vzdigniti ter zbežati od tod, samo tu ne umreti pred njo, ki se je tako boji; toda komaj je nekoliko dvignil glavo, mu je pala takoj nazaj na skalo. Vila se mu je nasmehnila in minula ga je vsa groza. Sedaj se je lahno sklonila nad njim in ga poljubila na suhe ustnice; zazdelo se mu je, da mu je ta poljub izsesal zadnjo moč iz telesa. V notranjosti mu je zakipela kri. Zazrl je vse svoje kratko življenje pred seboj. Vila je vstala in ga milo gledala in v tem pogledu je videl obraz svoje matere, vso milino in lepoto svoje Majde, resnobo očetovo in — opojnost, ki je nikdar ni čutil, mu je prešinila telo. Poslednja tiha molitev mu je zakipela iz duše in zamrla na ustnicah. Iz ust mu je naenkrat šiloma bruhnil val krvi, iz oči je pripolzela zadnja solza in Andrej je obležal mrtev.

Tam spodaj v dolini so pa pokali topiči in streljale pištole, vsa vas se je pripravljala, da primerno proslavi njegovo poroko. Mlada nevesta je pa hodila po hiši, pridno pripravljala in veselo popevala, saj ni vedela, da je ta vesela popevka pesem slovesa, ki jo čuje duša ranjkega, ko se poslavlja od svoje drage in zapušča to solzno dolino.