Gorjanski škrati v kraljestvu Brbuča

Gorjanski škrati v kraljestvu Brbuča Ivanka Mestnik

Spisano:	Jasmina Subić
Viri:	Prepisano iz knjige Gorjanski škrati v kraljestvu Brbuča (COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

ZBOROVANJE OB POLNI LUNI

Spet je bil čas polne lune. Ena tistih noči je bila, ko se gorjanski škrati zberejo na posvet in rajanje. Še preden se je na nebo prikotalila polna, okrogla luna, so si umili obraz, si skrbno očistili nos in ušesa, si razčesali svetle lase in moški, ki so bili že v letih, lepo uredili tudi brade. Oblekli so se v najlepše obleke, očistili čevlje in se pred odhodom na zborovanje še enkrat skrbno ogledali v vodnih ogledalih. Posebno skrbno so se uredili neporočeni škrati in škratice. Nič se ne ve, lahko se prav v svitu nocojšnjih luninih žarkov ukreše ljubezenska iskra in se v srcu razplamti ljubezen. Na prijazni gozdni jasi, obkroženi z nizkim grmičevjem in skalami, ki so se belile pod jasnim, z zvezdami posutim nebom, je vsak poiskal zase najbolj primeren prostor. Nekateri so sedli na kamen, drugi na štor, tretji spet kar na mehko travo. Najmlajši in najbolj nagajivi, ki niti za hip ne zdržijo drug brez drugega, pa so si z združenimi močmi pritrkljali dolg, lepo okrogel hlod in posedli skupaj. Prešerno so se dregali pod rebra, se hihitali in klepetali, dokler ni na jaso stopil Taus, njihov vrhovni poglavar in kralj. Ni prišel sam. Ob njem je stopal veseli Berto, prijatelj iz daljnega Trnovskega gozda. Bil je lep, da je škratovkam zastajal dih, ko je obstal pred njimi, obsijan od lune in zvezd. Oblečen je bil v živo rdeče hlače, v suknjič sivo modre barve, rumene lase pa mu je pokrivala rdeča čepica, na kateri je bingljal rumen cof. Prav take barve so bile tudi njegove nogavice, okrog vratu pa je imel na poseben način zavezano rdečo ruto. Videlo se je, da prihaja od daleč, nekje od juga, zato je tako svetel in bahat. »Oj, je lep,« je škratovkam ušel vzdih občudovanja. A njegovo srce je bilo že oddano. Že dolgo je gorelo za Tausovo najmlajšo hčerko Sneško. Prav zaradi nje tako pogosto prihaja med nje in nosi njenemu očetu tako lepa darila. To pot mu je prinesel razkošen zelen plašč, ki je bil narejen iz najboljšega maha. Kaj neki so trnovski škrati vtkali vanj, da se tako lesketa? A veliki Taus je hitro občutil, da nocoj starejšim škratom ni kaj dosti mar ne za Berta ne za njegov novi plašč. Videl je, kako nemirno se presedajo na svojih sedežih, nejevoljno nekaj mrmrajo v svoje dolge brade in komaj čakajo, da se zborovanje začne. »Dober večer, dragi moji,« jih je veselo pozdravil, kot da ni opazil njihove slabe volje. Sedel je na najvišjo skalo, poraslo z mahom, pred njim pa so v prvi vrsti v polkrogu sedeli najstarejši, najmodrejši gorjanski škrati. Gospodarji starodavnih družin, ki že stoletja čuvajo najpomembnejše dragocenosti njegovega kraljestva. »Kako lep je današnji večer, kajne? Poglejte, koliko zvezd utripa na temnem nebu! Kako se nam luna prijazno smehlja! O, tudi meni se smeji srce, ko vas vidim takole lepo zbrane pred seboj. Nocoj se bomo zabavali kot že dolgo ne!« se je vsem prijazno smehljal. »Hura! Do jutra!« so prešerno kriknili mladi škrati. »Do belega dne,« so se zahihitale škratice in bliskale po škratih z nagajivimi očmi. Del jase, kjer so sedeli mladi, je vzvalovil, starejši pa, ki jih je Taus najbolj cenil, so mrko sedeli pred njim in niso niti trenili. Čemerno so umikali pogled njegovim očem, živčno prepletali od starosti in dela zgrbljene prste rok in nemirno strigli s koničastimi ušesi. »Kaj pa je?« se je sklonil proti vrsti sivih brad. »Vam nocojšnja noč ni všeč?«  je dvignil svoj glas, ki že ni bil več ljubezniv. Stari škrati so v zadregi pokašljevali in vedno bolj odločno pogledovali proti najstarejšemu med njimi. Že od davnine je njegov rod živel prav na vrhu Gorjancev, na samem Trdinovem vrhu. Počasi je le vstal, se ponižno priklonil in v imenu vseh spregovoril: »Je, lepa je tale noč. Skoraj vse noči tu pri nas so lepe. Dnevi pa niso. Res niso. To soboto in nedeljo smo komaj preživeli,« je naglas povedal tisto, kar je vznemirjalo tudi druge poglavarje družin, in hotel spet sesti. »Tako je! Res je tako!« so se zdaj začeli oglašati tudi drugi. »Tak povejte že,« je Taus že jezno cepetnil z desno nogo ob tla, da je vzvalovil njegov novi plašč in je škraticam spet ušel vzdih: »Oj, je lep!«  Taus ni vedel, ali je lep on ali plašč, godilo pa mu je, zato je bolj blago ukazal: »No, povejte že, kaj vam ni prav! Saj zato smo se tudi zbrali, kajne? Do konca povej, kar bi rad povedal!« se je obrnil k modremu in pogumnemu Željku. Ta je zdaj že brez zadrege spet vstal in odločno povedal: »Dragi naš vrhovnik, že več kot tristo let živi naš rod tamle gori. Srečni in zadovoljni smo bili, zdaj pa nismo več. Nobenega miru ni več. Vsako soboto in nedeljo prihajajo k nam tja gor trume ljudi. Ustavijo se med obema cerkvicama, gledajo na drugo stran, ljudje z druge strani pa k nam, mi pa kar trepetamo od sovražnih napetosti, ki jih čutimo. Z obeh strani jih čutimo. Tja gor ljudje ne prihajajo več zaradi lepega pogleda na Dolenjsko, Posavje in snežni venec gora. Tudi zaradi rožic ne prihajajo. Druge stvari so jim pomembnejše. Ni več prijetno, res ne, poglavar,« je bil njegov glas vedno bolj žalosten. »Če bi nam dovolil, bi se kar kam preselili,« je na koncu skoraj zaihtel. »Da bi se preselili?« je Taus od začudenja pozabil zapreti usta. »Najbolj imenitno domovanje sem vam odkazal. Po našem največjem prijatelju poimenovanem, pa bi kar šel? Razdrl bi svoj dom in odšel v svet?« Tako hud Taus že dolgo ni bil. Odrasli škrati so sklonili glave in še najbolj razposajeni otroci so otrpnili od strahu. Tišino je prekinil Minutnik in mu podobrikal: »Mi se nič ne pritožujemo, dragi Taus. Mi smo kar zadovoljni. Vsakega človeka smo veseli, ki pride. Postojijo, gledajo v izvir in čakajo, da se prikaže voda. Potem veselo plosknejo z rokami: »Lej ga, studenček še dela!« rečejo. Potem čakajo, da voda spet izgine, se še enkrat pokaže, potem pa zadovoljni odidejo. Lepo skrbimo, da je okrog izvira vedno pospravljeno, da so ljudje zadovoljni …« »Tebi je lahko,« se je na sredo jase postavila najlepša škratica. Svetlikajoče pisano krilo je bilo ravno prav dolgo, da so vsi lahko videli njene biserne copatke. Njen zaljubljeni mož jo še vedno zasipa z darili. Ženske so zavistno opazovale tudi trak v njenih dolgih laseh. Lesketal se je, kot da so vanj vtkani pravi dragulji. »Umaknjen si od poti,«  je nadaljevala, ko se je malo umirila. »K tebi prihajajo le redki. Kaj bi pa rekel, če bi bil na mojem mestu? Bi prav rada vedela, če bi še govoril o zadovoljstvu,« je zamahnila z dolgimi lasmi in hotela spet sesti k možu. »Če si že začela, končaj,« ji je ukazal Taus. »Nad čim le se lahko ti pritožuješ? Kolikor vem, so izvir, ki ga čuvaš, ljudje lepo uredili. Vsi ga hodijo občudovat. Z bistro studenčnico se odžejajo, si umijejo obraz, kot je svetoval naš prijatelj Trdina … V planinskem domu nad tabo …« »Saj to!« je skoraj kriknila. »Tisti planinski dom mi greni življenje! Pa avtomobili, ki pridejo čisto nad izvir in ga zasmrajajo. Pohodniki pa tudi niso dosti boljši. Po stezi se iz doline vsako soboto in nedeljo vijejo dolge vrste. Staro in mlado sopiha v breg, da jih včasih še prešteti ne morem,« se je prijela za glavo. »A to še ni najhuje! Si morete misliti, da ženske, ki prisopihajo petnajstkrat ali kolikokrat že do tega doma, postanejo »gospodične«? Če to ni za znoret! Celo majice jim dajo, na katerih piše: Gorjanska gospodična. Moški postanejo pa Gorjanski škrati, ha, ha. Dobro, nič nimam proti, če je malo več škratov, smo pač ljudem všeč, ampak Gospodična je vendar ena! Samo ena! Pridejo dnevi, ko cel dan ne morem priti do njenega izvira. To se na mojem obrazu kar hitro pozna,« se je pobožala z belimi rokami in dodala še bolj ogorčena: »Ko odidejo, pa tako pustijo za sabo! Prijatelj Trdina bi se v grobu obračal, če bi to videl. Gotovo bi mu bilo žal, da jih je vabil sem gor,« si je pokrila velike rjave oči in skoraj zajokala. »No, česa nocoj vse ne slišim … To mi pa ni všeč. Zares mi ni všeč. Kako je pa pri tebi, Azaleja?« je škratovski poglavar z očmi poiskal lepotico z obrobja Gorjancev. »Tako hudo kot pri Gospodični res ni, se pa vseeno bojim, da prav dolgo ne bom mogla očuvati naše azaleje pontike,« si je sramežljivo poravnala živo rumeno nabrano krilo. »Podnevi je kar v redu. Mnogi jo prihajajo gledat od blizu in od daleč. Podnevi jo občudujejo, ponoči pa na skrivaj kradejo. Prav pred prag mojega doma pridejo s kovinskimi noži, pa rinejo med njene korenine. Ukradejo je res samo malo, a jo vendarle grobo ranijo. Zelo jo moram negovati, da od ran ne umre. Ljudje seveda tega ne vedo ali pa se delajo, da ne vedo. V naglici zbežijo v pločevinastih škatlah, da še svojih sledi nimajo časa zabrisati. Prosila bi te, dragi Taus, da mi pošlješ v pomoč nekaj krepkih škratov,« je ponižno prosila in zardela do ušes. Mladi škrati so se zahihitali in si med sabo glasno šepetali: »Poročila bi se rada. Tudi ona bi rada od svojega moža bisere za lase in čevlje.« »Mir!« je Taus spet povzdignil glas. »To so resne stvari. Bom premislil, kako bi rešili to zadevo. Bom premislil, Azaleja. Kako je pa na najlepši, najbolj urejeni jasi pri Miklavžu?« se je obrnil k Smukcu, poglavarju največje družine škratov, ki se že od davnih časov ukvarja z zdravilnimi zelišči. Ni škrata, ki ne bi vedel za Smukčevo delavnico. Marsikomu je že ponudil zdravilo za različne prebavne težave, pike, zlome in druge nadloge. Najdragocenejše so mu arnika, glog, tropotec, črn trn, brezovo listje … Smukec vari celo take kapljice, ki preženejo strah pred ljudmi ali pa take, ki te napravijo nevidnega. Skuhati zna najboljše kompote iz gozdnih jagod, borovnic, jerebike, saj vedno uporablja le čisto studenčnico. Proti revmatizmu napravi zdravilo iz arnike, iz bezga čaj proti prehladu, proti nespečnosti so najboljše kamilice, proti slabosti šentjanževka …Vsako jesen pošlje svoje pomočnike paberkovat grozdje v vinograde pod Gorjance in ni škratovskega slavja brez Smukčevega vina, ki odraslim požene kri po žilah, da postanejo dobre volje. Gotovo je tudi za to noč prinesel kako stekleničko žlahtne sladkokisle tekočine. Smukca so vsi cenili zaradi njegove modrosti, poštenosti in delavnosti. Nihče se ni posmehoval čudnim očalom, ki so mu lezla na velik, debel nos. Skoraj oslepel je zaradi napetega opazovanja in raziskovanja, nos pa se mu je povečal prav zato, da je z njim lahko prepoznaval vse bolj natančno kot drugi z očmi in nosom hkrati. Za starca tako visokih let - ob prejšnji polni luni so praznovali njegov 352. rojstni dan - je bil Smukec zelo krepak. Videlo se je, da zdravo živi in se veliko giblje na svežem zraku. Taus je vedel, da mu bo prav on povedal čisto resnico. Nanj se je vedno lahko zanesel. Smukec je kar poskočil, ko ga je poklical vrhovni škrat. Potem se mu je globoko priklonil in ponižno začel: »Ne bi ti rad povzročil skrbi, dragi poglavar, a danes moram tudi jaz malo potožiti. Tudi naša velika, lepa jasa ob sobotah in nedeljah ni več, kot je bila. Polna je avtomobilov in ljudi. Prav pred naše domove postavijo tiste smrdeče škatle, pa smo se vendar umaknili čisto med skale. Najhuje pa je, da se kar naprej bojim za naše dragocene rože. Ljudje jih ne znajo ceniti. Podijo se med njimi za žogami, vsepovsod kurijo ognje, na katerih pečejo tisto smrdljivo meso, da si moramo nosove kar zatisniti. Najhuje pa je, da ni miru. Vpijejo ljudje, vpijejo škatle v njihovih odprtih avtomobilih … , celo s seboj jih nosijo, ko gredo na sprehod. Velike odeje pogrinjajo kar na rože, kjer potem ležijo. Pa kar v šopih jih trgajo, potem pa pustijo, da žalostne ovenijo … Tudi jaz sem včasih tako žalosten in ogorčen, ko jih gledam in poslušam, da bi se s svojo družino kar kam preselil. Vsaj čez vikend bi se umaknili v kak miren kotiček,« je končal dolgo izpoved in se ponižno umaknil na svoje mesto. »Ja, vsaj čez vikend, vsaj čez vikend,« se mu je pridružilo nekaj družinskih poglavarjev. »Kako? Kar šli bi, pa prepustili naše ljube Gorjance komurkoli? Kar zaprli bi svoje domove, pa šli?« se Taus ni mogel dovolj načuditi svojim podanikom. Žalosten in razburjen si je skrušeno podprl glavo, da je vsem postalo tesno pri srcu. Iz mučne zadrege jih je rešil veseli Berto. »Ne zameri, dragi prijatelj, da se vtikam v vaše zadeve,« se je spoštljivo dotaknil Tausovega ramena. »Lahko mi ukažeš, naj bom tiho, a če mi dovoliš … Meni se zdi Smukčeva zamisel prav imenitna. Saj ne misli, da bi se za vedno izselili! Samo spočit bi se šli kdaj kam drugam, kot se gredo ljudje. Nikoli ne gredo vsi iz mesta. Tisti, ki so utrujeni od dela in skrbi, gredo čez vikend v naravo, da si spet naberejo moči,« je previdno predel in z rokami in živimi očmi dopovedoval, naj ga prav razume. »Še vi jih posnemajte!« je plaho zaključil in strahoma čakal, kaj bo na vse to rekel Taus. Lahko da se mu je s temi besedami zameril in mu nikoli ne bo dal lepe Sneške za ženo. Taus je poskočil, zabliskal z jeznimi očmi in zavpil, kot že dolgo ne: »A se ti zdimo tako nepomembni, da bi lahko kar izginili, a? Sploh veš, česa vsega smo naučili ljudi? Vsega! Kovaštva, peke kruha, tkanja …, kako pozdraviti ljudi in živali. O, včasih, ko si človek še ni domišljal, da je krona stvarstva, smo bili veliki prijatelji. Zdaj bi nas najraje uničili! Še huje! Saj nas sploh ne vidijo več in ne priznajo, da živimo. Samo še nedolžni otroci nas vidijo. A naša moč še ni usahnila, Berto! Še lahko vplivamo na rast rastlin. Še lahko vidimo v prihodnost, napovemo vreme … A ti misliš, da smo gorjanski škrati tako malo vredni, da bi lahko kar izginili? Si to misliš?« Tausova jeza se je počasi polegala in se spreminjala v bolečino: »Se spominjate, najstarejši moji podaniki, kako lepo je bilo včasih na zemlji? Takrat, ko so še tekle čiste vode in so šumeli nedotaknjeni, čisti gozdovi? Ko na nebu ni bilo videti drugega kot ptice in zvezde?« Globoko je nekajkrat vzdihnil in za njim so težko vzdihnili vsi, ki so se rodili v tistih dobrih, starih časih. Namesto slavja je na gozdni jasi zavladala turobna žalost. Berto ni vedel, kako bi potolažil vse okrog sebe. Spet se je spoštljivo sklonil k Tausu in glasno začel slaviti njegovo kraljestvo: »Nikar tako, dragi prijatelj! Preženi težke misli! Dobro veš, da sem vaš iskren prijatelj. Srečen sem in ponosen, da zahajam k vam na Gorjance. Da imam prijatelje na samem Trdinovem vrhu. Vsem to pripovedujem, saj od kar vas je pisatelj Trdina spravil v knjige, vas poznajo vsi, tudi otroci. Bog ve, ali se bo kdaj rodil pisatelj, ki bo tudi nas popisal in bodo ljudje zvedeli, da škrati živimo tudi tam v velikem Trnovskem gozdu. Zaenkrat se nihče, prav nihče ne more meriti z vami! Hotel sem vam povedati, da vem za lepo, tiho in mirno dolinico. Zelo blizu vas je in je polna vodnih izvirov. Včasih kar brizgajo iz zemlje. Kot nalašč bi bila za vas. Kaj, ko bi poslal na ogled nekaj svojih najboljših škratov, naj vse raziščejo, popišejo, ti se pa potem odloči. Nič ne izgubiš, če preveriš. Kaj misliš, prijatelj?« Široko odprtih oči je stal pred njim in z razširjenimi rokami čakal, kaj poreče. Taus si je drgnil čelo. Koničasta ušesca so mu nekajkrat nemirno zatrzala, ko je premleval Bertovo misel, ki se do tega trenutka še ni dotaknila njegovih možganov. Da bi si poiskali prostor za svoj vikend? Ni se mogel takoj odločiti. Pa se tudi ni hotel. Naj vsi vidijo, da ni lahko vladati celemu plemenu. »Vsaj noč potrebujem za premislek,« je rekel trudno čez čas. »Zdajle bi rad malo zabave. Luna nas že grdo gleda. Kakšni škrati pa smo, če smo takole poklapani in nesrečni? Kje so vaše čarobne piščali in frulice? Azaleja, daj roko Bertu! Naj vidijo, kako plešeta trnovski škrat in gorjanska škratovka!« Odločno je plosknil z rokama in zabava se je začela. Sprva zadržano, boječe, potem pa se je škratovska druščina razživela in zarajala, da so zvezde na nebu živo zardele, da se je predramil veter med drevjem in so volkovi zatulili svojo otožno pesem. Sove so zaskovikale tako predirno, da so fantje, ki na Trdinovem vrhu čuvajo za škrate nesmiselno mejo, napeto prisluhnili in ugibali, kaj neki se dogaja pod njimi. A ker niso znali gledati, škratov niso mogli videti, čeprav so jim plesali skoraj pred nosom.

SMUKČEVA ODPRAVA GRE RAZISKOVAT NEZNANI SVET

Modri Taus se je s svojimi škrati veselil dolgo v noč. Dovolil jim je, da so sanjali svoje sanje, pa tudi sebi je vzel dovolj časa za razmislek. Šele drugi večer je naglas povedal, da se mu Bertova zamisel sploh ne zdi slaba. »Čeprav smo škrati vesela bitja, preveč hrupa, smradu in nereda res ne moremo prenašati. Vsaj večina ne. Pa si oglejmo tisto dolino, ki je našega prijatelja tako očarala! Smukec, ti si med nami najmodrejši in najpreudarnejši. Tebe imenujem za vodjo, druge tri si pa sam izberi. Pot v dolino vam bo pokazal Berto, ki se jutri vrača domov. Pa čim prej se vrnite! Ne tratite časa po nepotrebnem. Čas je zlato! Radovedni bodite, poizvedujte, skrbno zapisujte, a bodite tudi previdni. Morda celo izveste, ali tam doli kje živijo kaki naši sorodniki! Šele potem bomo videli, ali so Bertove zamisli kaj prida ali so le prazne marnje.« Veliki Taus se je umaknil v svoj udobni dom pod previsno skalo in se ni več ubadal z razmišljanjem o tem. Ne bi bilo nobene koristi od tega, je menil. Smukec pa je kar skupaj lezel pod težo naloge, ki mu jo je naprtil vodja. Še dobro, da je ob njem ostal večni popotnik Berto. »Stric Smukec, če smem svetovati … Vzemi s seboj najbolj učenega! Takega, ki obvlada knjižno znanje in se morda celo spozna na čaronalnik. Že prej bi se lahko pripravil na odpravo, pa tudi vanj bi lahko vnašal vse podatke. Drugi naj bo tak, ki se ne boji ljudi. Izvleči bo moral iz njih zgode in prigode iz doline. Tretji pa bi se moral spoznati na podzemni svet. Tisto, kar sem jaz videl, čeprav le z višine, je pravi kraški svet. Zagotovo boste naleteli na podzemne jame in bog ve, na kaj še. Zdajle je struga rečice resda skoraj suha, a videl sem jo tudi že, ko je bilo v njej polno vode. Tudi to sem že videl, kako brizga proti nebu. Brez dobrega jamarja z ustrezno opremo ne odhajaj tja doli,« mu je resno svetoval. Smukec se je praskal za ušesi in si v zadregi drgnil velik nos. »Najbolj pameten je najmlajši sin našega Stavca,« se je lahko hitro odločil za prvega. »Nekateri mu rečejo Možganček, jaz pa kar Modri. Vsi v njegovi družini so zelo pametni. Eno sobo imajo čisto zatrpano s knjigami in drugo učenostjo. Že njihov praded se je spoznal na tiskarstvo, vsi do zadnjega pa so obsedeni s knjigami. Modri je tudi edini med nami, ki ima čaronalnik. Tudi zemljevide zna risati, pa kompas ima in daljnogled tudi … Boljšega ne bi našel, če bi ga z lučjo iskal,« je bil Smukec vesel. Trdno je bil prepričan, da je prvega dobro izbral. »Tak za med ljudi bi bil pa Žmiga,«  je menil Berto. »Mlad je res, a je tudi iznajdljiv in vesele narave. Enkrat sem ga vzel del poti s seboj, pa sem videl, kako je nabrit in namazan z vsemi žavbami. Ljudem se je približal na pet človeških korakov, pa se jih še ni bal. Ta se bo znašel v še tako težki situaciji, ti zagotavljam, stric Smukec. Poskrbel bo tudi za prevoz, če ga boste potrebovali, pa vse zgodbe bo izvrtal iz ljudi in živali. Poleg vsega vas bo spravljal v dobro voljo, kar je pri tako resni nalogi zelo zelo pomembna stvar.« »Prav imaš, Berto. Drugi član odprave bo Žmiga. A kje naj najdem jamarja? Ne vem, res ne vem, če poznam kakega takega. Saj sem slišal, da se mnogi radi potikajo po podzemlju, a da bi bil kdo pravi jamar? Pravzaprav se nikoli nisem zanimal za to. Moj svet so rastline, gozdni sadeži …,« je nekajkrat glasno vzdihnil od skrbi. Spet ga je rešil iznajdljivi Berto. »Kar Žmigu naroči, stric Smukec, naj ga najde. Boš vsaj videl, kako bo opravil prvo nalogo. Preizkusi ga!« Smukec bi ga od olajšanja najraje objel. Tako bo storil. Hkrati je že razmišljal tudi o tem, kako naj se on pripravi na odpravo. Najbolj udobne čevlje mora obuti, to je prvo. Koša ne bo nosil s seboj. Nahrbtnik bo kar zadostoval. Za vzorce rož in drugih zanimivih predmetov, če bodo naleteli nanje. Pa kakšne kapljice proti bolečinam in proti strahu mora vzeti s seboj. Tudi za nevidnost jih bo vzel, za vsak primer … Pa hrano naj vsak vzame s seboj. Bolje jo je nositi kot izgubljati dragoceni čas z iskanjem. Dovolj smo močni še za večja bremena. Še tisti večer je poklical k sebi oba izbranca in jima naročil, kako in kaj. Silno sta se razveselila, da gresta v daljni svet in da jima Smukec tako zaupa. »Dobro se pripravita. S seboj vzemita vse, kar nujno potrebujeta. Ne bom našteval, kaj to je, nista več otroka. V najbolj udobne čevlje smuknita,« je naročal, potem pa se obrnil k Žmigi: »Poznaš kakega dobrega jamarja?«  »Jamarja? Takega, tapravega, ki si upa po vrvi spustiti v jamo? Veliko jih poznam, a Jamnik bi bil najboljši. Kar naprej raziskuje, in to samo jame. Iz konjske žime si je naredil tako močno in dolgo vrv, da je nikoli ne bo potreboval cele. Odkar je pri Gospodični ob spomeniku tistemu nesrečnemu planincu, ki se je ubil v gorah, zagledal cepin, ga je tako dolgo hodil gledat in tako dolgo sitnaril pri kovaču, da mu ga je skoval. Bolj primernega ne bi našli,« je bil trdno prepričan. »Tudi zanesljiv je. Govori res malo, a kar reče, drži kot pribito,« je še pristavil in veselo pomežiknil. Lica so mu žarela od navdušenja. »Reci mu, naj se pripravi za odhod tudi on,« mu je naročil Smukec. »Preden sonce vzide, se dobimo tu, z vso potrebno opremo. Pa nikomur besede, ste razumeli? Ne maram poslavljanja in kakega cmerjenja,« je dvignil prst v zrak, kar je pomenilo strogo zapoved. Potem se je spet obrnil k Žmigi: »Kaj misliš, Žmiga, bi nas lahko kdo del poti ponesel? Vsaj preko gozda do prvih travnikov? Vrhovnik nam ni dal kaj veliko časa na razpolago,« je rekel zaskrbljen. Žmiga se je široko zasmejal, da se mu je privzdignil privihani nosek: »Ni problema,« je rekel in se od veselja, da ga čaka razburljivo potepanje po svetu, trikrat prekucnil in glasno zasmejal.

Ura kukavica je tisto jutro zgodaj budila štiri junake. Ko so prvi sončni žarki dotipali do Gorjancev in spremenili jutranjo roso v preprogo biserov, je bila odprava pripravljena na odhod. Smukec je nekaj časa pozorno opazoval Jamnika. Stal je nekaj korakov za Žmigo in Modrim, kot da si ne upa preblizu. Oblečen je bil v enostavne rjave pumparice in suknjič prav take barve. Okrog pasu je imel navito konjsko žimo, za njo je bil zataknjen železen cepin, na glavi pa mu je namesto čepice čepela čelada, narejena iz močnega hrastovega lubja. »Kaj pa je to, Jamnik?« se je Smukec dotaknil svetleče kroglice na sprednji strani čelade. »Luč, ki zasveti v temi,« je rekel komaj slišno in povesil oči. »Sam naredil?« »Sam naredil.« »Kaj si dal notri? Kresnice?« je bil še kar radoveden, saj česa podobnega še ni videl. »Zdrobljeni železov kršec,« je povedal Jamnik skromno. Smukcu je bil Jamnik takoj po godu. Dobro je opremljen za podzemlje in tak je, kot ga je opisal Žmiga: Malo govori, a kar reče, drži kot pribito! »Modri, razgrni zemljevid,« je ukazal vodja odprave. »Berto, pokaži nam pot!« je Smrkec poveljeval kot pravi vodja. Staknili so glave nad zemljevid in sledili Bertovemu prstu. »Tule so Gorjanci. Tu smo zdaj mi,« je pritisnil na sredino skice. »Tale modri trak, ki se vijuga, je Krka. Poglejte potok, ki se izliva vanjo! Tole je že Sušica. Tale zgornji del,« je počasi vlekel s prstom navzgor, »to je tisti svet, ki se mi zdi, da je kot ustvarjen za vas. Tele tri vasi nad izvirom so kot na nekaki polici, izvir pa je tule,«  je nekajkrat pobobnal s prstom. »Jeleni vas lahko prenesejo čez železne tire do prvih travnikov, naprej boste morali pa kar sami. S svojimi nogami in svojo pametjo. Nekaj časa bom še lahko letel nad vami, potem se naše poti ločijo. Me prav zanima, kaj mi boste povedali, ko se ob polni luni spet vidimo,« je vsakemu posebej krepko stisnil roko. A še preden so lahko posedli na svoja »vozila«, se je na jasi pojavil sam vrhovni Taus. Oblekel si je najlepši plašč, ki se je v prvem svitu lesketal, da jim je jemalo vid. Tudi on je resno vsakemu posebej segel v roko in še enkrat poudaril: »Dobro opravite in se hitro vrnite!« Škratovska odprava je resno pokimala in se obrnila. Orel z Bertom se je dvignil v višine, krepka jelena s štirimi škrati pa je zagrnilo zelenje. Sredi jase je ostal le Taus, ki je zaskrbljeno gledal za njimi. »Najboljše sem poslal. Se bodo še vrnili?« je težko vzdihnil.

ŽMIGA SE ZNAJDE V PREPADNI

Jelenoma se je od strahu že ježila dlaka, škratom pa še ni bilo dovolj: »Samo še malo, jelenčka! Samo še malo. Vajine noge so vitke in urne, naše kratke in težke. Samo še do tistegale drevesa nas ponesita,« so ju prosili. »Ampak res samo še do drevesa,« sta se nazadnje le vdala, »potem pa niti koraka več. Tam so lahko že psi. Tudi kak lovec je lahko kje na preži. Menda ne želite, da omahneva v smrt tako daleč od doma?« se je posebno mlajši bal nevarnosti. Ko so pod košatim drevesom štirje škrati splezali z njunih hrbtov, sta jo naglo spet ucvrla v varno zavetje gozda. »Kar daleč smo že prišli,« je bil zadovoljen vodja Smukec. Visoka trava ga je skoraj zakrila. Samo njihove čepice so štrlele iznad nje. »Modri, si naravnal kompas? Pokaži nam pravo smer!« je bil na moč resen. »Previdni moramo biti. Ne smemo se izgubiti, drugače naloge ne bomo mogli opraviti.«  Ko je Modri pokazal smer proti globeli, do katere bodo prišli samo skozi gozdič, potem pa navzdol preko travnika, je Smukec predlagal: »Najbolje, da gremo drug za drugim, da ne bomo mendrali trave in uničevali cvetja. Kar po starosti se postavimo. Gremo,« se je postavil na čelo in zamahnil z roko kot poveljnik svoji vojski. Užival je, ko je za vse utiral pot navzdol med visoko travo. Tako velike in s toliko rožami še ni videl. Najbrž je zrela za košnjo, je razmišljal spotoma, ko je prodiral proti dolini. Tudi Modri je bil od želje po spoznavanju novega, neznanega sveta, ves vznemirjen. Žmigu, ki je stopal že po utrjeni poti, pa je bilo sploh lepo in grozljivo obenem. Lepo zato, ker gre raziskovat svet, grozljivo zato, ker je ta svet tako drugačen od tistega, ki ga pozna. Po veliki jasi gredo, na kateri ni nobenega drevesa, ki bi jih vzelo v varstvo. Daleč so prijatelji, ki bi jih lahko poklical, če bi jih potreboval … Nekje pod njim so se dvigale jutranje meglice. So meglice ali dobre vile? je razburjeno razmišljal in napravil korak vstran, da bi pobožal nenavadno velikega rumenega metulja. Pa je zdrsnil nekam v temo in kar padal, padal. Še dobro, da se je vodja skoraj prav takrat ustavil in jih začel šteti: »Eden, dva, tri … Kje je četrti?« mu je od skrbi zatrepetal glas. »Jamnik, Modri, kje je Žmiga?« Drug drugega so gledali in se odprtih ust čudili. »Žmiga, Žmiga,« sta Modri in Jamnik nastavila dlani k ustom in začela zaskrbljena kričati v vse smeri. »Nehajta, to nima nobenega smisla! Pojdimo lepo po sledi nazaj! Še dobro, da je samo ena. Kje bi ga iskali, če bi vsak delal svojo pot, kaj? Dobro glejta! Morda mu je postalo slabo, pa leži v travi. Morda je …« Ni še izrekel do kraja svoje misli, ko so nekje od spodaj, prav iz zemlje zaslišali njegove krike: »Na pomoč! Stric Smukec, na pomoč!« Vsi trije hkrati so prislonili ušesa k zemlji in se po vseh štirih pomikali proti Žmigovim krikom. Smukčeve velike nosnice so široko plale, ušesa pa je priostril in jih obračal v vse smeri. Kot pes slednik je šel po sledi, potem je napravil korak vstran in začuden občepel nad veliko luknjo. »Žmiga, kje si? Oglasi se!« je zavpil nekam v globino. »Tukaj! Tukaj sem! V luknjo sem padel. Rešite me! Temno je kot v rogu in tako čudno bobni,« je prosil s tresočim glasom. Jamnik je že odmotaval močno vrv. »Dobro držita, k njemu se spustim. Ko bom pocukal, naju potegnita ven!« je naročil in že izginil v veliki odprtini. Jamnik je bil vesel, da je tako hitro lahko pokazal svoje znanje in pogum. Spretno se je z nogami odrival od sten, svetilka na čeladi pa se je samodejno vžgala in prijazno tipala v temo. Če ne bi bil prijatelj v nevarnosti, bi zares užival in bi jamo dobro raziskal, saj se je nenadoma počutil kot pravi jamar. »Že grem, Žmiga, že grem,« je tolažil prijatelja, ki se je stiskal na robu velikega prepadnega kanala. Drgetal je po vsem telesu. »Mrzlo je, veš,« se je izgovarjal in se krčevito oklenil najprej njega, potem še čvrste vrvi. »Poslušaj, kako od spodaj čudno bobni! Slišiš?« Jamnik je posvetil v globino. »Prava podzemna jama,« ni mogel skriti navdušenja. »A če slišim? Kaj ne bi, prmej! To je voda. Podzemna voda. Samo ona takole buči, kadar teče prek skal. Na nekaj podobnega sem enkrat naletel nekje pri Pendirjevki. Greva pogledat?« je pogledal prijatelja. Jamarska strast ga je vlekla v neznano. »Jaz ne bi šel. Jaz …« V tistem sta oba začutila, da se je vrv naglo napela. Jamnik je hitro privezal Žmiga in pocuknil tudi on, kar je pomenilo: Vlecita! Ko sta se skobacala ven in obsedela v travi, je Smukec Žmiga najprej pošteno okaral: »Kako pa hodiš, a? Pod noge glej! Po sledi stopaj! Ne uhajaj, drugače ne pridemo nikamor!« Najraje bi mu navil poklapana ušesa. »Saj nisem hotel. Samo metulja sem hotel pobožati,« je Žmiga jecljal v zadregi. Po dolgem času mu je šlo kar na jok. Če bi mama vedela, kako globoko je padel … K sebi bi ga stisnila. Oče bi mu očedil obleko in oba bi bila srečna, da se mu ni kaj hudega pripetilo. Kaj dobrega bi mu dala v usta, Smukec ga pa samo krega, se mu je milo storilo, da so mu stopile solze v oči. Tudi Modremu ni bilo prav, da ga Smukec tako ošteva. Vsak od njih bi lahko zdrknil v kako jamo. Njegov čaronalnik, na katerega je živčno vtipkaval gesla, ga je že poučil in on je povedal naprej članom odprave: »Žmiga je padel v prepadno. Tako se imenujejo take jame. Polno jih je. Povsod, kjer je svet kraški, so prepadne. Tako piše tu notri. In tisto, kar sta slišala, je res podzemna voda. Če bi šla po jami naprej, bi skupaj z vodo prišla ven tamle doli med grmovjem. Odločiti se moramo: gremo vsi skupaj v jamo in po podzemlju do izvira ali pa gremo po kopnem do njega? To je zdaj vprašanje, Smukec. Za jezo nimamo časa in tudi nepotrebna je,« je bil sila resen. Smukec je z desnico segel v sivo brado, levico pa je položil na Žmigovo rame, da ga umiri. »Če je takih jam polno … , spet lahko pademo v kakšno. Ampak da bi šli po neznanem podzemnem svetu sami … Prenevarno je. Kar previdno bomo tipali naprej,«  se je odločil, »le da bom šel sedaj zadnji jaz, Modri, ti pa s kompasom v roki spredaj.« Spet so vzeli pot pod noge in se približali drevesu, kjer so se sklenili v senci oddahniti. Preden so sneli z ramen nahrbtnike in se utegnili nasloniti nanje, so nad seboj zaslišali čudno zoprno vreščanje: »Kra, kra, kaj se pa tam spodaj dogajaaa?«  Modri je brž odprl čaronalnik in odtipkal: »Kra.«  »Vrane,« mu je odgovoril nemi prijatelj. »Dober dan, drage dame,« je Žmiga, ki je bil spet vesel in razigran, vstal in se jim globoko priklonil. Črne, kot da so se oblekle v večerne obleke, so sedele štiri ptice druga ob drugi in jih radovedno opazovale. »Počivamo, drage dame. Potem gremo naprej, a skoraj ne bomo mogli brez vas,« se jim je dobrikal. »Brez vas ali brez nas? Kra, kra,« je zakrakala ena. »Brez vas. Nič brez vas, samo ponesite nas,« je Žmiga koval verze, ki so bili vranam všeč, Modri pa se je kar zvijal od smeha. »Na svoj hrbet nas vzemite, pa k izviru ponesite,« je nadaljeval Žmiga in jim mežikal. »Kra, kra, vsaka vrana leteti zna, hrbta pa vam ne da, je dober le za miška dva. Kar za našim kljunom, pa bo šlo, ho, ho,«  je smešno zakrakala najstarejša med njimi in se spustila prav k njim v travo, za njo pa še druge tri. »O, ste lepi! O, ste šik,« je rekla prva. »Ko bi imela tak frak, ki ga nima prav vsak …, kra, kra!« Klepetale so vse vprek, potem pa kot na znak razprle svoja črna krila in vzletele, kot vzletijo avioni na letališču. Spustila so se v elegantnem loku na jaso ob vznožju hriba, prav pri izviru vode, kamor so bili namenjeni škrati. »Pridite, kra, kra, v kraljestvo Brbuča,« so jih vabile in vreščale. »Tu je lepo. Tu je hladno, ho, ho, ho!« Škrati so se res dvignili in se dobre volje napotili za njimi. Potrkljali so se po bregu navzdol, a preden so se spet postavili na noge, so se vrane prestrašene spet dvignile in se v največji naglici razbežale. Le česa so se prestrašile? je razmišljal Smukec, mladi škratje pa so se jim smejali, da so se tolkli po kolenih. »Vrane neumne! Vrane pregnane! Pridite nazaj, lepe gospe!« so jim klicali. A ko so se pomaknili v senco dreves, se jih je polotila čudna tesnoba. Jamnika je kar potegnilo k veliki jami sredi leščevja in gabrovja. »Kot kak velik kotel je,« je zavpil in se že vzpenjal na bližnje drevo, ki je bilo poševno nagnjeno nad globeljo. Modri je hitro odtipkal na svoj čaronalnik besedo »Kotel«. »Sušica,« je odgovoril čarobni strojček. »To je že Sušica,« se je razveselil Modri. »Na cilju smo, fantje!« Zaplesal je veseli škratovski ples z rokama nad glavo, da se je moral Žmiga spet smejati. »Suha voda! Prišli smo do suhe vode. Ljudje so pa res smešni. Kakšna neumna imena,« se je smejal še takrat, ko je že lezel za Jamnikom na drevo. »Pa je res pravi kotel,« se je potem zresnil, ko je pogledal strmo navzdol. Za vse na svetu ne bi šel dvakrat v enem dnevu v podzemlje, zato se je čvrsto oprijel prve veje in se varno umestil v rogovilo. »Se spustim po vrvi vanj?« je Jamnik nestrpno vprašal svojega vodjo in že začel odvijati vrv. »Ostani, kjer si,« je skoraj kriknil Smukec. »Ne slišiš? Nič posebnega ne slišite?« je rekel, ko se je tudi on povzpel do njih in se umestil v najbolj udobni rogovili. »Vedno bolj brbota. Slišite? To ni samo potok. To je nekaj drugega. Potegnite se više, pa hitro,« je bil ves vznemirjen. Brbotanje je postajalo vedno glasnejše. Blato v vodi se je začelo napenjati, kot polenta, preden začne vreti, potem je začelo metati v zrak najprej blato, za njo umazano vodo, nazadnje pa se je iz sredine kotla začelo dvigati nekaj velikega, kosmatega. Čudna prikazen z dolgimi lasmi, dolgo brado in zaprtih oči je dvignila glavo iz kotla, se nekajkrat otresla, kot napravi pes, ko se otresa vode, potem pa z zaprtimi očmi občepela naslonjena na robu kotanje. Škratom je zastajal dih pred neznano in grozečo pošastjo.

SREČANJE Z BRBUČEM

Škrati še nikoli niso videli česa podobnega. Strmeli so navzdol v veliko glavo, pokrito z dolgimi zelenimi lasmi. Prav take barve je bila tudi dolga brada, ki se je razpustila po blatni vodi. Kaj bo storil čudni stvor, ko bo odprl oči? Naravnost vanje se bo zagledal. Stegnil bo svojo dolgo, lopatasto kosmato roko po njih in vse štiri naenkrat zbasal v svoja velika usta. Prav takrat jih je na stežaj odprl. Zagledali so velik rdeč jezik in dve vrsti močnih, belih zob, a iz ust je prišel le žalosten, tako žalosten vzdih: »Aaaah,« se je razlegalo po dolini, da se je škratom na mah zasmilil. Čudni stvor je kar čemel, naslonjen na rob kotla, potem pa, kot da ga je nekaj vznemirilo, začel nemirno ovohavati zrak okrog sebe. Hip za tem je bliskovito odprl oči. Bile so velike, temno zelene in žalostne. Tako žalostne. Pogledal je naravnost v škrate in se jih razveselil, da so se mu oči od radosti orosile: »Ja od kod ste se pa vi vzeli? Škratki, ljubi škratki, od kod pa nenadoma vi? Saj vas že nisem videl … Oj, kako dolgo vas nisem videl,« je veselo plosknil z velikimi rokami. Smukec si je v zadregi popravljal očala, posmrkal v svoj veliki pisani robec, da je skril zadrego in strah, potem pa le odgovoril: »Z Gorjancev smo prišli, z Gorjancev. Malo peš, malo na jelenjih hrbtih. Kdo si pa ti, če smemo vedeti?« Čudno bitje, pol človek, pol riba, se je spet razžalostilo. »A kdo sem jaz? Kaj me tudi vi, ki ste na svetu od pradavnine, ne poznate več? Oooo, to je slabo. Oooo, to je hudo,« je spet zaprl velike oči in nekajkrat globoko vzdihnil. Živčno se je premikal s celim telesom, da je voda okrog njega nemirno brbotala. »Oprosti mojemu neznanju,« se je opravičeval Smukec. »Prvič smo v vaših krajih, ne poznamo vaših razmer. Šele prišli smo, da raziščemo tole lepo dolino.« »Raziskovat ste jo prišli? Mojo dolino ste prišli raziskovat?« se je začel grozeče dvigati, da so škrati spet zatrepetali od strahu. »Kdo vam je pa dovolil? Imate pri vas tako navado, da kar vderete v domove? Ste me kaj vprašali za dovoljenje, a? Kar takole brez vprašanja bi vdrli v moje kraljestvo?« je jezno bliskal z očmi po njih. Posebno Smukcu je bilo silno neprijetno. Res jih ima lahko za nevljudne in neolikane, a zaprmej, res niso vedeli, da je ta svet njegov. »Oprostite,« je zajecljal, »je tale dolina vaša?« Modri se je otresel prvega strahu in že tipkal po čaronalniku. »Ste vi … ste vi Brbuč?«  je vprašal, ko se je na zaslonu izpisala nova beseda. »Brbuč! Kdo pa drugi kot Brbuč,« je udaril po robu kotla, da se je streslo drevo, na katerem je sedela škratovska odprava. »Ampak …, ampak vi ste povodni mož,« je Modri spet prebral na zaslonu. »Povodni možje so lahko samo kralji podzemlja,« je postajal vedno bolj pogumen, saj je bil oborožen z znanjem, to pa je najmočnejše orožje proti vsem. »Moje je. Zgoraj in spodaj je moje. Od nekdaj je bilo tako in bo do vekomaj!« je spet lopnil po robu Kotla. »S to dolino lahko naredim, kar hočem. Lahko … Lahko premaknem tisti kamen, če hočem,« je rekel, a se mu je videlo, da mu je že žal, da je to rekel. »Kateri kamen?« je vrtal vanj učeni škrat in spet živčno brskal po bazi podatkov. »Kamen, ki drži gor tri vasi. Če ga premaknem, lahko odprem vrata podzemnim vodam in tale dolina bo izginila pod vodo, kakor boste izginili vi, če me razjezite,« je hotel biti grozljiv, pa se mu je glas na koncu že čudno tresel. Modri je v čaronalniku izbrskal staro prerokbo in se zgrozil: »Kaj takega bi bil sposoben narediti? Potopil bi rastline, živali in ljudi? Tudi nas bi potopil? Pa smo mislili, kako mirna je tale dolina. Kako bomo vsak vikend lahko prihajali sem. Koliko ljudi si že potegnil v svoje globine, povej!« je že vpil nanj, tako je bil ogorčen. Pol človek pol pošast se je počasi osramočen začel potapljati v Kotel. »Nazaj pridi! Pošteno povej, če te je kaj skupaj!» je Modri vpil za njim. »Tiho, Modri! Ne draži ga,« se je Smukec silno bal za svoje škrate in že brskal za kapljicami, ki bi jih napravile nevidne. A Brbuč se je res vrnil. Kot preplašen otrok je bil, ki se boji kazni. Spet je odprl žalostne oči in se izpovedal: »Še nikoli nisem utopil nobenega človeka. Kar živim, ga nisem, prisežem. Tako sem govoril samo zato, ker sem jezen na ljudi. Toliko hudega so mi naredili, da sem lahko jezen nanje. O, ne veste, kako lepo je bilo včasih v moji dolini! Koliko brbučev nas je tu živelo! V vsakem vodnjaku je bil po eden. Pa tudi v vsakem bču in v vsaki prepadni tudi. Dva sta se naselila celo v globokih tolmunih Krke. Koliko veselja je bilo takrat v moji dolini! Otroci so hodili po stezi ob potoku v šolo. Pa čez lesen mostiček so šli in cvilili od strahu pred nami. Poleti so se hodili kopat v naša korita. Ribe so lovili, ko je voda odtekla … »Brbuč te bo,« so strašili drug drugega in se vrešče razbežali, pa spet vrnili. Drugič so pa matere začele vpiti: »Ne hodite k vodi, da vas ne bo brbuč!« O, kako smo se lepo imeli! Ampak da bi kakega otroka potegnil k sebi? Nikdar in nikoli, to mi morate verjeti. Če je kdo omahnil k nam, smo ga ujeli in brž položili na breg, da veste,« jih je gledal z iskrenimi očmi. Le zakaj mu ne bi verjeli? »Kaj se je pa zgodilo, da si sedaj tako sam?« se je Žmigi še posebno zasmilil. Če bi on ostal takole sam … Zmešalo bi se mu od dolgega časa, če ne bi imel s kom poklepetati in uganjati norčij. Brbuč se mu je tako zasmilil, da se je spustil čisto k njemu in se sočutno dotaknil njegove velike roke. To je Brbuča razveselilo, da se je s celim telesom potegnil iz vode, samo še noge so bile potopljene vanjo. Že tako dolgo se ni z nikomer takole pogovarjal, da se mu je milo storilo. »Saj so vaši sorodniki tudi odšli. O, koliko škratov je včasih bilo tu ob vodi!« »So vsi izginili? Do zadnjega?« so v en glas vprašali. »Tega zatrdno ne vem. Morda jih je ostalo kaj v spodnjem toku. Jaz se zadržujem med Kotlom in Fajfarjem. Tu jih gotovo ni, drugače ne bi bil tako sam. Zmeraj smo se lepo razumeli, škrati in povodni možje. Če bi kdo ostal, bi me kdaj obiskal.« »Potem nimaš nič proti, da raziščemo tvoj svet in prihajamo k tebi čez vikende?« je bil vesel Smukec. »Tu je tako mirno. Vode je dovolj, hrane najbrž tudi, pa smo mislili, da bi se umaknili pred ljudmi, kadar jih pride preveč na Gorjance …,« je napletal in v zadregi vil roke. »Za stalno pridite, ne samo za vikend! Za vse bo prostora, samo pridite in ostanite! Pred vsemi nadlogami in sovražniki vas bom varoval,« je milo gledal zdaj enega zdaj drugega. »Da bi se za stalno naselili? Da bi zapustili svoje ljube Gorjance? Ne, dragi prijatelj, tega pa ne bi mogli storiti. Že od pamtiveka živimo tam. Tam je naš dom. Prijatelj Trdina nas je dal v knjige, ne moremo zapustiti svojega ljubega doma. Bi ga ti lahko?« Brbuč je spet vzdihnil: »Saj zato sem pa še vedno tukaj. Čeprav sem tako sam, oj sam. Kar pomnim, je bil to moj srečni dom. Potem pa so ljudje vse postavili na glavo. V svoje domove so napeljali cevi, po katerih priteče voda, in kar naenkrat niso več potrebovali vodnjakov. Najprej so ostali brez dela bratje v vodnjakih in se raztepli po svetu. Kmalu ljudje tudi živine niso več vodili napajat k Sušici. Kar v hleve so napeljali vodo ali pa v korita ob njih. Potem so opustili še svoje bče. Dokler so jih potrebovali, so jih obzidali, so jih čistili … Ob njih so se otroci tako radi igrali! Poleti so se v njih kar v kadunjah vozili, pozimi pa drsali po zamrznjeni vodi. Zdaj so vsi opuščeni in zaraščeni. Brbuči iz bčev so se v glavnem zaposlili v Toplicah. Tam črpajo vodo iz globin, jo mešajo z navadno, čistijo cevi …, ampak to ni isto. Gotovo pogrešajo svojo dolino,« je z roko podprl svojo glavo, polno težkih in trudnih misli in spet vzdihoval. »Zdaj ne boš več sam,« ga je pocukal za brk Žmiga, Smukec pa ga je prijateljsko dregnil pod rebra, da se je po dolgem času Brbuč spet nasmejal. »Bodo prišli škratje, nagajivi svatje in bomo peli hojladri in se lovili hojladra … Ti ne veš, kaj vse znamo,» se mu je dobrikal Žmiga, Jamnik pa je komaj čakal, da ga Brbuč povabi k sebi v podzemni svet. »Samo najprej moramo vse raziskati, zapisati. Vse sporočiti in se potem odločiti,« jih je spomnil Smukec. »Nam boš pomagal, Brbuč? Časa nimamo ravno na pretek. Dan se je že prevesil v drugo polovico.« »Vidim, da mislite resno,« je oživel Brbuč. »Gremo najprej v moje domovanje?« jih je pogledal. Jamnik si je že natikal čelado, Smukec pa je hitro naredil načrt: »Ostal bom zgoraj, pa malo rožice in drugo raziskal. Že tako me trga po kosteh, nič me ne mika med vlažne stene tvojega doma. Jamnik bo šel s tabo, gotovo že komaj čaka. Vsak ima svoje naloge. Brbuč, ti poznaš svoj svet. Kje bi bilo najbolj primerno, da se zberemo, preden zaide sonce?« se je zaskrbljen obrnil k njemu. Nič prijetno mu ni bilo ob misli, da se bodo razkropili, a druge možnosti skoraj ni imel. Brbuč je že vzel v svoje močne roke Jamnika, da se z njim potopi, pa predlagal: »Do Zelenca ni več daleč. Tamle,« je pokazal na venec grmovja proti zahodu,« je spet voda, a prenočevali bomo raje drug ob drugem pri Fajfarju. Tam je moj tretji izhod, ne morete ga zgrešiti. Pa pazite, da prej ne zdrknete spet v kako prepadno. Polno jih je,« jih je še posvaril in z novim prijateljem izginil pod vodo, ki je visoko bruhnila navzgor.

SPREHOD PO PODZEMNEM SVETU

Jamnik je zadržal sapo, zaprl oči in se prepustil Brbuču. Za nekaj trenutkov ga je zagrnila voda, da je občutil mraz in tesnobo, a preden se je zares ustrašil, ga je Brbuč že postavil na breg podzemnega potoka. Jamnikova čarobna svetilka se je v istem trenutku vžgala in razsvetlila podzemni svet. Jamnik se je začudil. Vse je bilo skoraj tako kot na površju zemlje! V rečnem koritu je tekel potok. Voda v njem je živahno preskakovala kamenje, se ogibala ovir, se penila, pa spet umirjala. Ko je stopal ob njenem bregu, je videl, da tako kot na zemlji dela ovinke in ustvarja zalive. Zdaj nanaša pesek, drugič spet odnaša zemljo … Ni se mogel načuditi, da je govorica vode tu enaka, kot je na površju. Le rastlin ni bilo nikjer ne drugih znakov življenja, samo kake male polžke je opazil med kamenjem in peskom. Pravzaprav zelenja v nobeni večji jami ni, ga je prešinilo. Vprašati bo moral Modrega, ki vse ve, zakaj je tako. Očaran je bredel po plitvinah, stopal na kamenje, da se je lahko dotikal kapnikov in vlažnih sten, okušal vodo, premikal kamne v malih tolmunih … Brbuč ga je zadovoljno opazoval. »Ti je všeč moj dom?« ga je vprašal. Njegov glas je bil veliko močnejši kot zunaj. Odbijal se je od sten, da si je moral mali škrat zatisniti ušesa. »Ni kaj posebnega, ampak vse, kar potrebujem za življenje, imam tu doli,« mu je zadovoljen predstavljal svoje domovanje. »Voda je primerno topla, zraka imam dovolj, če ga ni, pa zračnike odprem ali stopim ven. Do Zelenca imam le nekaj korakov, do Fajfarja nekaj več. No, bolj kot zraka se tam veselim drugih stvari. Lahko si potešim lakoto, se posladkam s kako poslastico,« se je gromko zasmejal in se lopnil po napetem trebuhu. »Do tja že pride kaj živega in slastnega. Vsak zalivček poznam, za vsako večjo skalo vem. V glavnem je lep in udoben tale moj dom, a ne?« je silil v škrata, naj ga pohvali. Jamnik še vedno ni rekel nič, samo za lučjo je stopal in strmel. Po naravi je bil vase zaprt škrat in je ljubil samoto. Ne bratov ne sester ni imel in mama mu je umrla, ko je bil še prav majhen. Zdaj bi šel rad po mamini sledi tudi oče, zato ga kar naprej priganja, naj si vendar najde primerno ženo. A Jamniku ni bilo do nobene škratovke, čeprav je šel na vsako zborovanje in jih je vse poznal. Ko bo srečal pravo, se bo že odločil, dotlej pa bo raziskoval svet, o katerem ve še tako malo. »Ali teče tale potok kdaj tudi po zemlji? Ali teče tudi nad mojo glavo?« se je ustavil pred Brbučem, da je ta zadovoljno zagodel: »Sem mislil, da si tu spodaj onemel. A če sedajle teče nad nama voda, bi rad vedel? Ne, zedaj je pa ni. Kadar podzemne vode tako narastejo, da jo je tu spodaj do stropa, šele začne bruhati ven. Poglej,« ga je dvignil na roke in ga potisnil čisto pod strop, od koder je prihajala nenavadna svetloba. »Potegni se gor,« mu je rekel in mu še sam pomagal, da je zlezel ven. Jamnika so oči zaščemele od močne sončne svetlobe. Oplazil ga je blagi veter. Prav nad sabo je zaslišal ptice, povsod okrog sebe pa je videl le suho rečno korito, ki je bilo poraslo s kislo, pusto travo. Ko je pogledal malo dlje po strugi proti prvemu ovinku, je kar poskočil od veselja. Zagledal je Smukca in Modrega in začel kričati: »Stric Smukec! Stric Smukec!« Celo dlani je nastavil na usta, da bi ga bolje slišala, mahal jima je, da bi ga opazila, a sta bila preveč zatopljena v opazovanje nečesa. Ne videla ne slišala ga nista. Brbuč ga je naglo potegnil k sebi. »Pusti druge! Vsak ima svoje delo, ali ne? Vidiš,« mu je razlagal, ko sta bila spet v njegovem kraljestvu, »skozi bruhalnik si šel. Posebno spomladi, ko se v hribih topi sneg, pa seveda vedno, ko je deževje in se vode tu spodaj nabere preveč, kar bruha skozi neštete bruhalnike. Ko se voda tu doli spet zniža, ko upadejo naše podzemne vode, se te luknje spremenijo v požiralnike. A ni imenitno to moje kraljestvo? Ista luknja je lahko enkrat zračnik, drugič bruhalnik, tretjič pa požiralnik …, ha, ha!« »Ali pa opazovalnik,« ga je dopolnil Jamnik in se tudi zasmejal. Spet sta nadaljevala pot - Brbuč po sredi potoka, on ob njem, a ga je Brbuč kmalu spet dvignil od tal in ga potisnil nekam proti stranskemu rovu. Znašel se je ob kamniti jami, v kateri se je lesketala kristalno čista voda, v njej pa je mirno ležalo čudno bitje. Bilo je podobno dolgi tanki ribi, le da je bila brez oči in pokrita z nenavadno, človeku podobno kožo. Jamniku je od vznemirjenja razbijalo srce. Še nikoli ni videl česa podobnega. »Tukajšnji ljudje pravijo takim rovom frlinke, temle živalcam pa eni močeril, drugi človeška ribica, tretji pa učeno proteus,» mu je razlagal Brbuč. »Redke so in sem prav ponosen, da živi tudi v mojem kraljestvu,« je šepetaje pripovedoval, kot da se jo boji zbuditi. Tudi Jamnik se kar ni mogel odtrgati od nje. »Kaj boš kar spala? Me ne boš pogledala,« se je je nežno dotaknil s kazalcem. »Saj te gledam,« se je zvila in mirno premaknila v drug konec frlinke. »Skozi kožo te vidim in čutim. Prav všeč si mi, kar še kaj pridi,« je rekla in pomahala s čudnimi pahljačami na obeh straneh trupa nekje pod vratom, če bi ga imela. »Drugih mi pa ne vodi sem, ne prenesem ne hrupa ne luči. Še najbolj mi prija šum potoka in kapljanje vode v moje jezerce. Pa še to je včasih prehrupno,« je rekla in se potegnila tja, kamor ni segla luč z njegove čelade. »Vidiš, dva prijatelja si našel v enem dnevu. To je veliko, da veš. Danes ni lahko najti prijatelja, to ti rečem jaz, ki sem na svetu že stoletja. No, pojdiva naprej, drugače nocoj ne prideva do Fajfarja. Bolje, da se me okleneš okrog vratu. Rad bi si malo ude pretegnil. Samo za lase me zgrabi pa nič se ne boj,« mu je prigovarjal, kot bi skrben oče svojemu otroku. Brbuč je delal krepke zamahe, škrat s čarobno svetilko pa je radovedno opazoval podzemni svet, se čudil in čudil. Ko ga je nenadoma zalila voda, se je ustrašil, da mu je zastalo srce, a Brbuč ga je že dvignil spet v zrak in ga postavil na rob večjega kotla z zeleno, prelepo zeleno vodo. »Si se ustrašil, da te utapljam? Priznaj, si pomislil na to? Pri Zelencu sva. Samo malo se bova pogrela na soncu, potem jo mahneva naprej do Fajfarja. Slišiš, kako v krošnjah vse ščebeta in v travi žužnja? Sem se najraje zatečem, kadar sem dobre volje. Kadar sem čemeren in žalosten, kot sem bil danes, grem pa najraje v Kotel. Tak sem. Bolj čudaške narave. A ti tudi napraviš tako?« ni nehal klepetati. »Lej ga, jaz tam gori nimam Sušice!« se mu je nasmehnil mali prijatelj. »Ampak najbrž sem ti kar podoben. Kadar sem jaz žalosten in slabe volje, grem v kako jamo, kadar sem vesel, si pa družbo poiščem. Najbrž smo si v tem vsi malo podobni, se ti ne zdi?« je rekel in začel poskakovati zdaj po eni, zdaj po drugi nogi, da bi se znebil vode in se malo ogrel. Ne, v podzemnem svetu pa ne bi ostal za vedno. Ni lepšega kot tole toplo, zlato sonce, zemlja in trave pod nogami, veter v laseh, ptice v zraku … Zdaj že ve, kakšna bo pot naprej in najraje bi šel do Fajfarja kar po zemlji, a Brbuča ni hotel užalostiti. Bo že zdržal še ta kratki del poti. Nalogo mora opraviti in za prijateljstvo je treba tudi kaj potrpeti. Prepričan je bil, da so gorjanski škrati v Brbuču našli res pravega prijatelja.

NEVIDEN MED LJUDMI

Trije gorjanski škrati so nekaj časa nemo strmeli proti Kotlu, v katerem sta izginila Brbuč in Jamnik. »Kaj če se mu tam doli kaj zgodi?« so razmišljali. Je tukajšnje podzemlje prav tako kot njihovo? In kakšen je v resnici Brbuč? Kaj če ga enostavno pohrusta? Saj niti ne vedo, s čim se hrani! Zlasti Smukcu so rojile po glavi same težke misli. To pot ga je pomiril Modri: »Verjemi, Smukec, da je Jamnik sedajle zelo srečen. Izpolnila se mu je velika želja. Komaj že čakam, da se vrne in nam poroča, kaj vse je videl tam doli. Tudi mi se moramo odpraviti. Menda ne bomo kar stali in gledali za njima?« ga je priganjal. Nahrbtnik si je že oprtal na ramo, ob boku mu je že visel čaronalnik. »Ukaži nam vendar, kam naj gremo,« je positnaril. Vodja se je le zdramil iz razmišljanja. »Ti ostaneš pri meni,« je rekel. »Odšel bo samo Žmiga. Pa tole vzemi s seboj,« se je obrnil k njemu in mu stisnil v roko stekleničko s čarovnimi kapljicami. »Med ljudi greš. Če te zagledajo, se te bodo tako prestrašili, da se bodo razbežali. Ali pa ti bodo kaj hudega storili. Človek se boji vsega, česar ne pozna, zato se raje napravi nevidnega. Pa dobro napni oči in ušesa! Zato nas je naš vrhovnik tudi poslal tako daleč. Si vse razumel, Žmiga, ali bi rad še kaj vprašal? Bojim se zate. Mlad si še. Že v tem stoletju si rojen, ki je čudno zmešano. Nimaš tistih pravih izkušenj,« je spet kolebal v sebi, ali naj mu sploh dovoli, da gre sam med ljudi. »Ah, dajte no, mojster Smukec! Izvedel bom stvari, da se vam bodo še ušesa povečala od poslušanja. Nič ne skrbite. Kje, pravite, se dobimo zvečer?« »Pri Fajfarju. Si že pozabil?« ga je zdaj strogo pogledal Modri. »Poglej še enkrat na karto!« je rekel in jo razgrnil v travi. »Tukajle smo mi, ti pojdi v tile dve vasi (Žmiga je prebral Vrdun, Dobindol), prenočevali bomo pa tukaj,« je nekajkrat pritisnil prst na besedo Fajfar, kot da mu vbija besedo in smer v možgane. »Dobro, dobro,« se ga je otresel Žmiga in že zabrlizgal na piščal, ki jo je nosil v stranskem žepu rdečega suknjiča. Iz gozda je pritekla sloka, krepka srna in si jih radovedno ogledovala z velikimi rjavimi očmi. »Ali bi bila tako dobra, draga srna, pa me ponesla tjale gori do prve vasi?« jo je prijazno nagovoril Žmiga in ji dobrodušno žmigal, da se mu je morala nasmejati. »Rada, saj tako nimam drugega dela. Ampak samo do roba gozdiča. Da me ne boš silil naprej! Tistih nekaj korakov boš že zmogel sam,«  je rekla in pokleknila s prednjima nogama, da ji je lahko zlezel za vrat. Odrinila je v breg in spretno vijugala med drevjem in grmovjem. Po ravnici je celo lahkotno stekla do roba gozda, spet pokleknila, da je zlezel z nje, in ga prijazno gledala. »Ti si pa res ljubezniva,« jo je pohvalil Žmiga. »Si že kdaj nosila kakega škrata, da si me takoj sprejela?« je bil radoveden. »Ne, jaz ne. Ampak stara mama nam je večkrat pripovedovala, da je bilo včasih ob vodi polno škratov. Potem je prilezla tista kača,« je rekla in se vsa vznemirila, »pa so se razbežali bog ve kam.« »Povej! Vso zgodbo povej!« jo je prosil in napel ušesa. »Saj ni kaj povedati. Menda je prišla kača od tamle gori s Srobotnika. Velika in debela je lezla čez nepokošeno travo in žitna polja, da so še dolgo videli njeno sled. Potem se je zavlekla med Travnim dolom in Plešem in menda še sedaj leži tam, če ni poginila ali pa jo je kak pogumen človek uničil. Škratki je že ne bi, so se je preveč bali,« je menila. »Pa so se čisto vsi razbežali? Kar verjeti ne morem, saj smo škrati vendar pogumni. Če ne bi bili, ne bi šli na tako dolgo pot v neznano deželo. Nas sploh poznate? Ti zapojem, kakšni smo?« »Le daj, samo potiho, da te kdo ne sliši,«  je rekla in se udobno zleknila v hladno senco. Žmiga si je s piščalko najprej intoniral melodijo, potem se ji je globoko priklonil in veselo zapel: V gozdu za drevesom vsakim majhen škrat stoj, prav potiho, nič ni glasen, vedno kam hiti. Na visoko spleza smreko, s storži obmetava te, drugič spet preskoči potok in prešerno smeje se. Oponaša ptico vsako, na piščal igrati zna, včasih sam ali dvoglasno, da postaneta kar dva. Včasih roka se iztegne: »Čakaj, škrat, ti mali tič!« Skoči, da za vrat ga zgrabi, a v rokah ima le NIČ! Dobro glej, pa povej, kam sem šel,« se je prešerno zasmejal, požmignil srni z levim očesom, pod nos ponesel drobno stekleničko in že ga ni bilo več. Samo njegov smeh je bilo slišati nekje od Vrduna. Ko je Žmiga stopil med prve hiše, je iz ene še posebno prijetno dišalo. »Ravno prav sem prišel,« si je rekel in kar prisedel k mizi. Neviden je hitel pobirati s krožnikov dušen riž, okisan fižol in se nazadnje posladkal še s sirovim zavitkom. Najedel se je, da se mu je trebušček napel in si je moral odpeti gumb na suknjiču. Ženica je pospravila posodo z mize, jo pomila, deklica jo jo je z mokro krpo pobrisala. Ded je še malo posedel, pa rekel: »V Martinkovo hosto stopim malo listja nagrabit. Gresta z mano?« »V Martinkovo hosto? Tja, kjer so pokopani tisti francoski menihi?« je oživela deklica. »Tako so pravili stari ljudje, ja. Menda so prišli prav z Verduna, zato se naša vas tudi imenuje tako. No, drugi spet trdijo, da verdun pomeni trdnjava, tretji pa, da je to starinsko ime za predel pašnika, oziroma da pomeni stajo za živino,« je pripovedoval ded. Zunaj si je oprtaval koš, na glavo poveznil klobuk, v roke vzel lesene grablje, pa rekel: »No, gresta?« Ni opazil, da je v njegov koš zlezel nevidni škrat. »Ne vem, kako da se mi danes zdi koš težji kot navadno,« je pomislil, rekel pa nič. Ko so prišli v breg Martinkove hoste, je vnučki, ki je prišla za nekaj dni na počitnice, z roko pokazal čudno vzpetino. »Tukajle naj bi bili pokopani trije menihi. V enem grobu eden, v drugem pa dva, zato mu rečejo Pargrob. Lahko so čiste izmišljije, a tako gre od ust do ust že več sto let,« je rekel in vrgel s sebe koš, da je Žmiga kar zastokal zaradi trdega pristanka. »Vesta še kako zgodbo?« je vnučka silila v oba. »Ja, pripovedovali so, da so tukajle v davnini celo železo kopali in ga topili v plavžu tu zgoraj, pa ne vem, če je kaj na tem,« je povedal ded, babica pa je brž dodala: »Saj tudi za rimsko cesto ne bi verjeli, če je ne bi izkopali. Prav skozi našo vas je šla, si moreš misliti? To pomeni, da smo tukaj že več kot dva ali pa celo tri tisoč let. To pa ni mačji kašelj, kaj? Saj pa tudi je lep tale naš svet, se ti ne zdi,« je rekla in še Žmiga prisilila, da je pogledal na drugo stran doline. Tiste male hiške v dveh vrstah so najbrž počitniške hišice med vinogradi. Stavim, da so tam gori tudi škrati, je pomislil in moral priznati, da je dolina res lepa. »Še o brbuču kaj povejta,« je prosila deklica. »Je res, da je enkrat potegnil k sebi neko deklico?« Žmiga je napel ušesa in se primaknil čisto blizu. A da jo je? Le čakaj, nam si pa zatrjeval …, ga je razjezilo, a je brž prisluhnil zgodbi. »No, to, da živi v Sušici brbuč, ve pri nas vsak otrok. Kadar je tam doli veliko vode, je še posebno nevaren. Neviden plava med grmovjem in algami, preži na otroke in če se kdo preveč približa, ga potegne v svoje kraljestvo. Otroci to vedo in ubogajo svoje starše, ko jih svarijo pred njim. Nikoli se mu ne približajo preveč. Mala Urška pa svoje mame ni ubogala. Cele dneve se je potikala ob Sušici, metala kamne v Zelenec in Fajfar, pa dražila Brbuča. In nekega dne jo je res potegnil v svoj tolmun. Samo še njeno ruto so našli kak teden za tem na jezu ob Jankovem mlinu, za deklico pa je izginila vsaka sled," je babica končala svojo zgodbo. »Pa jo je šel kdo iskat?« se je razžalostila deklica. »Kdo bi jo pa našel v Brbučevem kraljestvu? On ni samo tam, kjer vidiš vodo. Pod zemljo je še polno vode, prepadnih jam in frlink. Še pravi jamarji si ne upajo v njegov svet, pa bi šel kdo drug. Zato le glej, da se ne približaš preveč njegovemu kraljestvu,« ji je spet resno zabičala. V tistem se je po poti pod njimi približal voz, naložen z drvmi. Vlekla ga je čudna puhajoča stvar in obstala tik pod njimi. »O, ti si pa priden,« je fanta pohvalil ded. »Ja, tako kot vsi Dobindolci,« se je nasmehnil in si obrisal potno čelo. Dobindol! Žmiga je kar poskočil in že lezel na najnižjo vejo na vozu, jo zajezdil in se z obema rokama prijel tanjše nad seboj. »Če danes nimam sreče …,« je pomislil in bil židane volje, da bi najraje zapel, pa se ni smel razkriti. Na tabli pred vasjo je pisalo: Dobindol. »Dob in dol,« jo je Žmiga razdelil na dva dela. »Bi rekel, da je tudi ta vas stara. Dob je hrast. Lahko bi rekli: Vas, ki je nastala tam, kjer so rasli hrasti. Kdo ve, kdaj so jih ljudje posekali, pa napravili to lepo polje in vas v dolini pod hrastovim gozdom.« Tako je razpredal in modroval škrat Žmiga in še opazil ni, kdaj je voz z drvmi spet obstal. Zagledal je gručo ljudi, ki so strmeli v nekaj pred seboj. »Kaj se je pa zgodilo?« je naglas vprašal voznik. »Eh, nič posebnega. Spet ena prepadna,« je odgovoril eden, ne da bi se ozrl. »Koliko pa je globoka? Ste jo že izmerili?« »Smo, z vrvjo. Kake 30 m, bi rekla,« mu je povedala vidno razburjena ženica in prerokovala: »Boste videli, da se bo stara prerokba res izpolnila. Kdaj že so stari ljudje pripovedovali, da se bo enkrat na Gorjancih odprl izvir in bo voda vse potopila pod seboj,« se je v strahu prekrižala. »Ali bo pa potres,« ji je pritegnila druga. »Sem ga enkrat že čutila. Sedim tako na postelji, pa se začne zibati pod menoj. Ježeš, zdaj smo pa tam, pomislim in se prekrižam,« je razlagala vsa prestrašena. Eden od mož se je jezno obrnil k njima: »Nehajta klicati nesrečo! Vas stoji na kraškem svetu. Že mnogi rodovi nazaj so živeli tu in še mnogi bodo za nami. Na prepadne lahko naletiš kjerkoli. Včasih nam je katera še prav prišla. Pred vojno, na primer, smo v eni taki celo skrivali orožje. Navajeni smo živeti tukaj in nobene sile nam ni, bi rekel. Morda bo malo večja prepadna vasi še kdaj prav prišla,« je hotel obrniti zadevo na vedro stran. »Morda bomo tudi mi doživeli kaj takega, kot so Vrdunci,« je rekel, da so se nekateri že glasno smejali. Le kaj so doživeli Vrdunci? »Povej, kaj so doživeli Vrdunci!« je Žmiga splezal k najbližjemu fantu in ga tiho nagovoril. »Kaj? Pes je padel v eno tako prepadno, potem so ga slišali pa pod vasjo lajati,« je povedal in se začel ozirati, s kom se sploh pogovarja, pa ni videl nikogar. Žmiga je zvedel dovolj. Sonce se je naglo začelo spuščati k zatonu, do Fajfarja pa je bilo še daleč. Kar po sredi poti jo je naglo ubral nazaj proti Sušici. Nenadoma je nad njim zakrožil velik črn ptič. Žmiga si je zasenčil oči in ga radovedno opazoval. Takega še ni videl. Nekajkrat je zakrilil nad njim in se spustil ob poti na tla. Zložil je velike črne narezljane peruti in ga jezno gledal: »Kar po cesti? Kar po cesti?« je zahreščal. »Bi rad, da te kdo povozi?« »Saj ni nikjer nikogar,« se mu je smejal Žmiga. »Ko jih boš zagledal, bo že prepozno. Pridrvijo izza ovinka ššššššššššš. Preden jih opaziš, je že po tebi. Umakni se že!« mu je ukazal. Žmiga je šele zdaj spoznal, da ga lahko vidi vsak, če ga je videl ta čudni ptič. Moč čarovnih kapljic je popustila. »Si ti tudi gorjanski škrat? Si ti tisti četrti, ki ga čakajo pri Fajfarju? Sem prav uganil?« je spet zahreščal. »Tako je. Ime mi je Žmiga. Kdo si pa ti?« »Jaz sem pa krokar Pepi. Nekateri mi rečejo tudi vrangor ali pa vremenar. Ko me zagledajo, že mislijo, da sem jim prišel naznanit dež. Če nas je v jeseni več na kupu, pa pravijo: Letos bo pa huda zima. Kot vidiš, smo krokarji pomembni ptiči,« se je bahal. »Škoda, da nisi še močan, da bi me ponesel k Fajfarju. Noge me bolijo, do tja je pa še daleč,« je navihano zastokal nabriti Žmiga. »Čisto blizu je, če se me okleneš okrog vratu. Enega takega škrata bom pa že prenesel, saj sem v bližnjem sorodstvu z orlom. Samo to glej, da me ne zadaviš! Dajmo, gremo,« se mu je nastavil, potem napravil nekaj korakov proti dolini, da je dobil zalet, pa razširil velika krila in elegantno zakrožil nad dolino Sušice. Žmigu je srce radostno plalo. To, to je užitek! Kaj jelen, kaj srna! Na takih krilih bi letel, letel ...Ves svet bi obletel, je razmišljal in pod seboj nenadoma zagledal tolmun in prijatelje ob njem. Veselo so mu mahali, Brbuč pa jima je jezno žugal s stisnjeno pestjo. »Meni grozi. Malo proč od njih te bom odložil, jutri pa spet lahko greva na kak izlet, če boš pri volji,« je rekel Pepi, se spustil na tla, pa spet naglo dvignil. Šele kasneje je Žmiga zvedel, da ga Brbuč ne mara, ker mu kdaj ukrade kako ribo.

SMUKEC IN MODRI V NOVEM SVETU

»Da bi se mu le kaj ne zgodilo,« je spet vzdihnil Smukec, ko je Žmiga izginil v gozdu. »Stric Smukec, dva raziskovalca sta se že lotila dela, a midva bova pa kar stala? Tak lotiva se posla še midva,« ga je priganjal Modri, ki se mu je zdelo, da je skoraj nekoristen v tej pomembni odpravi. »Kar začniva, kar začniva,« se je otresel Smukec skrbi. »Najprej bova raziskala strugo potoka. Lepo vidna je. Kar sproti vnašaj podatke, da česa ne pozabiva ali pa preskočiva. Piši: Struga je suha. Je vijugasta. Ponekod je na dnu mivka. V okljuku je zamuljena. Ponekod stojijo mlake. Večkrat je zaraščena. Trava je močvirna in kisla,« je narekoval v presledkih. Potem je stopil na travnik, trgal liste različnih rastlin, jih vlagal skrbno v veliko mapo, ki jo je vzel iz nahrbtnika, in sproti naročal Modremu: »Zapiši: meta … kalužnica, kopriva, preslica, rumeni šaš, podlesek, lakota, žafran … O, regratovi listi! Najboljši proti zaprtju. Mak! Mak pa zapira. Ej, koliko mladih kopriv! Najboljše so za vse notranje težave. Pišeš, Modri? Koliko preslice! Odlična za mehur …« »Lotiva se še kakšne živali,« je pogodrnjal Modri. »Vse morava raziskati, ne samo vaše rožice!« je bil kar malo siten. »Dobro, dobro, piši: Žabe. Zelena žolna. Jo slišiš, kako trka ob deblo? Čebele. Polno čebel. Kačji pastir. Rumeni cekinček …« Ves je oživel sredi travnega razkošja. »Tako majhen svet, pa tako bogat,« je vzkliknil. »Doma bova imela veliko dela, Modri,« se je smehljal, »zdaj samo beleži, samo beleži!« Zelena žaba, ki ju je opazovala z izbuljenimi očmi, je nenadoma preplašena odskočila. Velika belouška jo je nagnala v beg. »Kaj pa počneta?« se je pretegnila in uleknjena obležala pred njima. Bela pega za ušesi se ji je napela od premišljevanja. »Mislim in mislim, pa se ne domislim, kje sem že videla taka bitja. Nekje že. No, kdo sta? Kaj delata v mojem svetu?« je grozeče dvignila glavo. »V tvojem?« se ji je posmehnil Modri, ki jo je že prepoznal. »Ni to Brbučev svet?« »Kadar je zgoraj, je gospodar on, če ga ni, sem pa jaz. Nekdo ga mora zamenjati, ne? No, kdo sta?« je terjala odgovor, čeprav se je Smukec že napotil k prvi mlaki. »Škrata vendar. Kot da še nisi slišala za nas.« »Seveda, škrata! Ampak vidva sta drugačna. Drugače se nosita, kot se naši,« se je razveselila, Modri pa še bolj. »Kje pa živijo? Poznaš kakšnega?« »Kako jih ne bi! Me nismo strupene kače, kot je bila tista, ki so se je tako ustrašili. Ja, koliko škratov je včasih živelo tu … Kar se je tisto zgodilo,« je prestrašeno dvignila glavo, če se spet ne plazi nevarnost. »Ne, vse je mirno,« se je oddahnila. »Tisto se je zgodilo takrat, ko še moje mame ni bilo na svetu.« »Kaj se je zgodilo?« je zdaj tudi Smukec napeto prisluhnil. »Tamle gori s straškega hriba se je nekega dne spustila velika, ogromna kača Plazila se je med travniki, med žitom se je vlekla kot dolga žrd, z glavo, veliko, kot da je pasja. Čez tole našo brbučevo dolino je šla, lezla je, šumela, opletala z veliko glavo, mahala s svojim repom, da se je vse živo razbežalo. Kako se ne bi mali škrati! O, tistega dne je bilo kot sodni dan,« je pripovedovala dramatično in od groze trepetala. »Kam so zbežali?« je vprašal Smukec. »Nekaj jih je pri starem mlinu. Pod velikim hrastom sem jih tudi že videla. Če jih bosta iskala, jih bosta že našla, jaz moram naprej. Žabo sta mi pregnala, grem po kako miško,« je rekla in se izgubila v rumenem šašu. Oba sta se silno razveselila novice o škratih. Takrat se je oglasila kukavica in ju opomnila, da čas beži. Veliko dela sta že opravila, veliko ga je še ostalo, a Smukec je postajal vse bolj utrujen. »Blagor pticam,« je razmišljal, ko je gledal jato nad seboj. »Razprejo krila, pa letijo, letijo. Nog skoraj ne potrebujejo, mene pa tako bolijo,« je vzdihnil, da ga je Modri v skrbeh opazoval. »Preveč za en dan,«  je rekel, ko sta zagledala pred seboj Fajfar. »Tamle si bom postlal, med koreninami starega gabra. Usmilite se starca, pa me do jutra ne budite! Vi pa počnite to noč, kar hočete, če imate še kaj moči,« je rekel, se trudno vlegel in v trenutku zaspal. Modri ga je skrbno pokril s suhim listjem, da je izpod njega molel le nos in očala na njem. Noč je bila topla, voda je šumela in kmalu zazibala v sen tudi mlade tri. Brbuč jih je varoval kot svoje najdražje goste.

ODLOČIL BO TAUS

Prvi se je zbudil Žmiga. Pomel si je oči, zagledal meglo in se začudil: »So to vile?« »O, Žmiga, Žmiga, predrami se. Nisi na Gorjancih. Megla se dviga in Brbuč tudi že. Prisluhnite, kako jutro poje! Globoko vdihnite sveži zrak, pretegnite si ude in pozdravite sončni dan,« je Smukec spočit poskakoval od enega do drugega. »To nas bodo veseli doma! Koliko jim bomo lahko povedali!« si je mel roke in se smehljal. Jamniku se je ob teh besedah od žalosti skrčilo srce. Domov? Ni se še otresel svojih sanj. Bile so tako lepe, tako nenavadno lepe … Še malo prej je veselo stopal po široki, senčni poti ob Sušici. Droben vrabček se mu je usedel na rame in mu čivkal v uho: »Čiv, čiv, v tistile hrast se je skril, čiv, čiv.« »Kdo se je skril?« ga je Jamnik smeje vprašal, pa je ta že prhutnil proti mogočnemu drevesu. Izza njega se je sukljal modro siv dim, skoraj kot tale meglica. Kaj če so tam res škrati? ga je prešinilo veselje. Komaj je pomislil, že je stala pred njim prelepa škratica. Zeleno krilo ji je segalo do tal, rumena ruta pa ji je zdrknila na rame, da so se zableščali njeni dolgi svetli lasje. »Jaz sem Enja,« je ljubko rekla in stegnila roko v pozdrav. »Enja?« je zardel ponovil za njo. Še nikoli ni slišal te besede. »To pomeni jutranja zarja,« se mu je spet nasmehnila in mu ponudila roko v pozdrav. Mu jo je res ali pa je le sanjal? Tako je zahrepenel po lepi Enji, da bi kar zajokal. Kako se je ob Smukčevih besedah začudil šele Brbuč! Ravno je sedel na rob svojega ležišča, ravno je hotel povedati nekaj smešnega, pa je od presenečenja naenkrat široko odprl oči in usta in šele čez nekaj trenutkov lahko izjecljal: »Pa menda …., pa menda vendar že ne odhajate? Sem mislil … Tamle doli za ovinkom so tudi škrati. Ja, vsaj do mlina morate še stopiti! V njem že od davnine živi hišni škrat. Zelo je prijazen. Iz starega mlina, ki je včasih stal na drugem bregu potoka, se je preselil. Bogato vam bo postregel,« je zadrževal male prijatelje. Tudi Modri in Žmiga bi še ostala kak dan. Nista računala na tako hiter povratek. A vodjo odprave je treba ubogati! Smukcu še na misel ni prišlo, da si še ne želijo povratka. »Saj se kmalu vrnemo!« je tolažil Brbuča. »Prej ko gremo, prej se vrnemo. Če bo naš vrhovnik z našim poročilom zadovoljen, bomo kmalu spet tukaj,« ga je miril. »Prišlo nas bo toliko, da nas boš še sit,« mu je obljubljal.

Tudi zdaj je bilo slovo hitro in kratko. Žmiga je vedel, da Smukec ne mara kakega cmerjenja, zato je brž dvakrat kratko zabrlizgal na svojo piščalko. Iz gozda sta pritekli dve krepki srni in pokleknili na prednje noge. Ko so se štirje gorjanski škrati varno namestili na njih, se je Smukec svečanbo obrnil k žalostnemu vodnemu prijatelju in rekel: »Brbuč, nikoli ne pozabimo tvoje doline in tvojega gostoljubja. Če bo naš Taus istega mnenja, kot sem jaz, nas kar kmalu spet pričakuj!« Samo to je rekel in že sta srni s škrati na hrbtih izginili v gozdu. Brbuč pa je od žalosti spet težko vzdihnil, da je odmevalo po vsej sušiški dolini.