Gorniška književnost v Sloveniji
| Gorniška književnost v Sloveniji Tone Strojin |
7. okt. 2016 postavil France Malešič.
| |||||||||||
O alpski kulturi in književnosti uredi
Književnost o gorah in gornikih je po vsebini in načinih, kako obravnavamo subtilne odnose med človekom in naravo, še posebej do gora, tako vsestranska, da je ne bi bilo mogoče opredeliti po posameznih obdobjih literarne zgodovine enostavno zato, ker vseh ne pozna. Zvesta je ostala romantiki; le kaj bi bilo sicer gorništvo brez pridiha romantike. S književnostjo o gorah tudi ni mogoče označevati le potopisnega žanra, ker gre pri številnih gorniških avtorjih za mnogo več kot za leposlovje ali potopisje ali za bedekerski opis tur.
Gorništvo kot gibanje in kulturni pojav obenem je v človeku, ki je okusil slast gora, prebudilo toliko notranjih pobud, čustev, doživljanja sebe, okolja in sočloveka v gorah, da moramo vsaj pri alpskih narodih – podobno bi lahko ponovili za morje pri sredozemskih narodih – to zvrst pisanja označiti kot samosvoj književni fenomen. Zaradi več kot dvestoletne gorniške tradicije na Slovenskem, predvsem pa zaradi gorniške književne dediščine, ki se je nabrala ob tem, je mogoče to dediščino tudi zaradi preglednosti razčleniti na podzvrsti, kot so roman, novele, eseji, potopisi in na druge oblike literarne tvornosti.
Zunanji in notranji svet gorá uredi
Narava je tudi evropskemu človeku notranje toliko povedala, da kot čuteč posameznik ni šel mimo nje brez kulturne izpovedi o njej v vseh oblikah opisovanja in upodabljanja.
Med oblikami umetniškega izpovedovanja prednjačita literatura v vseh zvrsteh in fotografija, ne mnogo manj likovna umetnost in film. Najmanj sledi o gorništvu je dalo kiparstvo z umetniškimi kipi, a nekaj že. Medtem ko je preprost človek na gorsko naravo zrl kot na objektivno danost, je šele umetniška duša s svojo umetnino, naj se imenuje knjiga, kip, slika, fotografija ali film, uspela pronikniti v to, kar je hotela izraziti. Morda je literat po svojem notranjem izražanju šel najdlje, ker je »stopil« vase.
Seveda vsak literarni spis še ni umetnina ne glede na to, kakšne notranje pobude je imel njen avtor ali kaj je poizkušal izpovedati. Enako kot pri, recimo, upodabljajoči umetnosti tudi besedni zaklad celo pri priznanih umetnikih ne more tekmovati z notranjim občutjem. Izraz besede, čopiča ali filma ne more biti primerljiv s šepetanjem duha in notranjih globin človeka. Filmski ustvarjalci, fotografi in snemalci si s produkti svoje umetnosti skušajo pričarati predvsem zunanji svet gora. Drugače pisec in upodabljajoči umetnik, ki skušata ponikniti za obzorjem vidnega in podati nekaj svojega, fermentiranega z močjo svojega duha in občutja.
Pri tem si – kakor za koga – te oblike in načini umetnosti med seboj niso primerljivi in, žal, tudi ne »enakopravni«. Sicer pa se o okusih za to ali ono umetniško zvrst ne razpravlja, samo da jo imamo.
Literarna izraznost je v igri besed, v poudarjanju sozvočij in iskanju sinonimov, v čaščenje simbolov, posredovanju domiselnih prispodob. V doživljanju prvinske pristnosti narave je pri dovzetnem človeku našla bogato zatočišče domišljije. Vsak spis je bogastvo zase, vsi pa tvorijo mozaik, kakršni so tudi sicer pisane gore s svojimi morfološkimi oblikami, igro senc in svetlobe, čaranja oblakov, šelestenje vetra, odbleska vodnih gladin in predvsem barve, ki je žamet duše.
Če kaj, potem prepletanje oblik in igra svetlobe in sence izzoveta vzgon duše – od igre evforije prek čustvene agresivnosti do trepetanja tišine, da subtilna človeška nrav prime za pero, čopič, dleto ali za fotoaparat.
Doktorat iz problemov samote uredi
Človek je naravo v vsakem časovnem obdobju videl na svoj način, danes nič manj dražljivo kot nekoč. Res je – kar zadeva naše vedenje o naravi – razvoj znanosti razvozlal marsikateri strah in pojav. Sicer pa umetnost ni poznala strahu; kvečjemu je le nemir provociral umetniško navdahnjeno dušo, da je videla, slišala in zapisala več od tega, kar je bilo stvarno.
Na pojav gora se je človek vedno odzival s svojo notranjostjo. Večja kot je bila človekova čutečnost, večji estet je bil. Zato lahko rečemo, da je tudi gorništvo v svoji izraznosti neka umetnost, ki je ne zazna vsak in je ne more zaznati, ker so zaradi množičnosti, hladnosti časa, potrošniške civilizacije, šumnosti življenja nastopili objektivni pogoji, ki vedno bolj obvladujejo pomembnejše poti, bolj obiskane vrhove in planinske koče. Množičnost razglašuje naravo, vnaša v naravni red nemir, vdira v gorsko osamo, ki je pogoj zbranim mislim in globljim doživetjem.
Če je Leo Maduschka doktoriral iz problema samote v 19. stoletju, kaj bi glede tega lahko rekli danes na pragu tretjega tisočletja?
Toda še so vrtički samote za pasionirane ljubitelje miru v gorah. Treba je v te vrtove prihajati čez teden ali v drugem letnem času. Ni bojazni, da bi se v temeljnem človekovem odnosu do gora kaj prelomilo; bati se je treba le vsemogočne birokracije, ki ne mara narodnih parkov in okolja naravnih spomenikov in vse meri z istim merilom.
Še vedno je ostalo dovolj možnosti za klasiko doživljanja gora, ne le fizično, temveč tudi po umetniško, da znanstvenega obravnavanja ne omenjamo. Ni še odkrito vse, kajti največ je skrito v človeku samem in to ga draži, zanima ali zapeljuje.
Pisen odziv na čar gora je najbolj uveljavljen in množičen, če fotografiranje odmislimo. Vendar je pri slednjem posredi tudi tehnika, pisec pa mora nujno nekaj zajeti iz svojega in to razdati na papir. Toda preden razprede, plete v notranjosti. Če hočemo doživeti goro, jo moramo z notranjostjo, potem pa ali vse zadržimo zase ali pa pišemo, slikamo, filmamo, upodabljamo.
Po doživljanju gora prek pisateljevanja, upodabljanja in drugih dejavnosti je umetnost doživljanja narave nadgradnja gorništvu kot fizični dejavnosti. Šele oboje skupaj stori gorništvo celovito v človeku.
Da je imel slovenski človek toliko povedati o gorah, kaže, da je v svoji notranjosti zmogel mnogo čustev in rafiniranega odnosa do narave in gora, ki poosebljajo njegovo domovino. Še po sto letih ni mogoče govoriti o literarni suši, pač pa ob literarni beri prej o spretnosti avtorjev in odzivnosti glasil na dogodke in pojave doma in po svetu.
Zasluga literature za kulturo uredi
Vsebinsko je gorniška literarna tvornost ostala zvesta klasiki. Še vedno so spisi prežeti s svojevrstno romantiko, neustavljivi čar gora in narave ne pojenja niti malo. Značilno za tovrstno spisje je, da sta opis in doživljanje narave na prvem mestu in premagovanje fizičnih težav, izpoved čustev in ostalo na drugem mestu. Gorniška izpoved uporablja besedne izraze, ki največkrat odražajo lepoto in veselje, potem se lestvica razpoloženja skoraj ne spremeni. Kritik in polemik se gornik skoraj ne poslužuje, kar sicer ni vedno na mestu in za kulturo duha tudi ni dobro. Če pa se tega že poslužuje, je pisec bodisi sitnež ali pa je nekaj hudo narobe.
Na splošno vse gorniško spisje odraža navdušenje, ki presega gorski prostor. Neverjetno, kako višina in kar sodi zraven vzburja duha! Nikoli tega ne doseže morska ploskev, šumenje gozda, nezemska lepota jam. Gorniško spisje zajema posebno vrsto vzdušja in dramatike, o kateri bi lahko kaj rekel psiholog ali drug dušeslovec. V gorniški literaturi ne bomo zasledili znanstvene fantastike, vse je hudo stvarno, ker gre včasih za nohte, kot pravimo, ni slikanja socialne stiske, ni znakov za postmoderno književnost.
Lahko rečemo, daje prav gorniška književnost ohranila gorništvo še na tistem, na čemer ga hočemo ohraniti. Zato ima gorniška literatura veliko zaslug, da obstaja gorniška kultura, kolikor jo je še, kar naj bi plemenitilo lik gornika.
Hkrati pa je treba opozoriti, da je z etičnostjo javnega opozorila trezna beseda storila še največ pri ohranjanju narave, le da je bila premalo slišna – ali pa je bila prav na tem področju premalo dramatično opozorilna.
Značilnost slovenske gorniške literature je na drugi strani, da je pretežno potopisna, ker opisuje gore, vrhove in stene, kot tudi doživljajsko izpovedna, ker se ukvarja s človeško prisotnostjo v gorah.
Slog pisanja poskuša biti opisen z bolj ali manj podrobnim opisovanjem ali navajanjem situacije ali z izseki doživetij, kjer se zaključek prebere sam od sebe. Sicer pa vsebina spisov prehaja od lirike do prave evforije; v vsakem primeru so izpovedi optimistične. Ponekod skušajo nekateri avtorji biti tudi dramatični. Besede, ki jih uporabljajo kot simbole, ki pospremljajo opise, ne morejo biti drugačne kot take, ki nosijo v sebi pozitivni naboj. Izrazi, ki se uporabljajo v gorniški literaturi, so predvsem tisti, ki so pojmi za fizikalne pojave, morfološke in orografske oblike, manj izrazoslovje, ki se veže na človekovo duševnost.
Ali to pomeni, da so kar številni pisci gorniške literature bolj usmerjeni eksterno, izven sebe v svet gora, da vidijo več kot občutijo, ali se ne znajo izražati, ker so sramežljivi ali nespretni, ali pa je tu posredi kak drug vzrok? Psihosocialnih črtic, ki se jim je približal, recimo, Janez Gregorin, pa tudi Boris Režek in še nekateri, je malo.
Gorniško izrazoslovje uredi
Opaziti je, da so v medvojnem obdobju pozornost posvečali predvsem iskanju in uporabi izvirnih gorniških in domačih izrazov. Prednjači nekdanji šolski inšpektor Josip Wester, saj je v svoji knjigi, pravzaprav izboru potopisnih spisov »Iz domovine in tujine« (izdalo in založilo SPD, Ljubljana 1944), na koncu dodal seznam nekaterih novo tvorjenih besed [glej str. 316]. Z izrazoslovjem so se pod vplivom dr. Henrika Tume, ki je zbiral krajevna in ledinska imena in jih tudi objavil v samostojni knjigi Imenoslovje Julijskih Alp (izdalo in založilo SPD leta 1929) in še posebej v knjigi Alpinska terminologija (založilo SPD leta 1933), ukvarjali predvsem skalaši.
Za plezalno druščino, ki je desetletje pred drugo svetovno vojno plezalno delovala v Grintovcih, pa ni značilno le zbiranje domačih izvirnih izrazov, kjer je prednjačil Boris Režek, ampak še poseben slog pisanja, kakršnega ne zasledimo izven te druščine. Le preberimo si Režkove in Gregorinove spise!
Zanimivo je, da se je skrb za iskanje izvirnega domačega izrazja kot dela etnografske dediščine v gorah bolj pojavljala pri nekaterih alpinistih kot pa v znanstvenih krogih. Po drugi svetovni vojni so se z iskanjem in obravnavanjem izvirnih domačih besed iz gorniških vrst ukvarjali še Barbka Lipovšek Ščetinin in dr. Vladimir Škerlak ter prof. Tine Orel kot urednik Planinskega vestnika in lektor številnih knjig.
V uvodnih razmišljanjih o domači gorniški književnosti ne smemo mimo nekaterih poskusov nastajanja gorniških revij na Slovenskem. Ob Planinskem vestniku sta skušala držati korak revija Planinska Matica, ki je zdržala le nekaj številk v dveh letnikih (leta 1937/38) pred zadnjo svetovno vojno, in mariborski zbornik Planine ob meji, ki je neredno izhajal dobri dve desetletji od leta 1952 dalje.
Založništvo gorniške literature uredi
Kjer so književna dela, tam moramo omeniti tudi založbe, ki so ta dela izdajale. Založniška dejavnost predvojnega SPD se je omejevala na občasno in priložnostno izdajateljstvo, bolj v zvezi s pomembnejšimi jubileji kot s potrebami. Izredno malo gorniških knjig v primerjavi z današnjim stanjem je izšlo zunaj SPD, pa še te so izšle v samozaložbi ali pri malo znanih predvojnih založbah. Knjižna zbirka z gorniško vsebino, ki jo je le dve leti 1936/37 in 1937/38 izdajala Planinska Matica in jo je urejal Pavel Debevec, je bila samo ena. Značilno za to založbo in uredniško politiko je bilo, da SPD nanjo ni imelo vpliva in da je ta vpliv izhajal iz oseb Kamniško-ljubljanske alpinistične provenience. Tako sta se geografsko in gorniško polarizirala predvojna književnost in plezalne ambicije.
Povojna Planinska založba pri PZS je bila ustanovljena že leta 1953 in imela že takoj na začetku velike načrte. Poleg zbirke Naši veliki planinci, ki se je začela zelo studiozno in načrtno, je leta 1957 izšlo delo Himalaja in človek in dve temeljiti zgodovinski študiji – Evgena Lovšina Gorski vodniki v Julijskih Alpah leta 1961 ter Borisa Režka Stene in grebeni že leta 1959. Po desetletju premora so pričeli načrtno izdajati vodnike in kartografijo, sem je treba prišteti še nekaj vzgojno poučne literature, ni pa bilo zaslediti nič literarnega, ne zgodovinskega, ideološkega, ne fotografsko umetniškega dela.
Založništvo gorniške literature so prevzele večje založbe, zlasti Mladinska knjiga iz Ljubljane in založba Obzorja Maribor, ki je celo uvedla stalno zbirko Domače in tuje gore. Nič manj zavzeti nista bili Državna založba Slovenije in Cankarjeva založba iz Ljubljane, kot založniki pa so se pojavile nekatere manjše založbe, kot Didakta iz Radovljice in Prešernova družba iz Ljubljane ter priložnostno še nekatere druge.
Gorniška bibliografija uredi
Kje smo z evidentiranjem slovenske gorniške dediščine danes, govorijo dejstva, da je nekaj časa celo kazalo, da bo morala kot desetnica iz hiše Zlatorog ob Dvoržakovi 9 v Ljubljani celo centralna planinska knjižnica, kjer je shranjen ves knjižni zaklad, pa je menda sam Zlatorog preprečil takšno kulturno sramoto.
Ob 70-letnici SPD je izšla prepotrebna slovenska planinska bibliografija Gore v besedi, podobi in glasbi, potem pa nikdar več. Za Planinski vestnik so bila doslej izdelana desetletna kazala za obdobje 1895–1940 v priredbi Josipa Westra ter za obdobji 1952–1960 in 1961–1970 v priredbi Vilka Mazija. To je vse, kar imamo za pregled čez sto let Planinskega vestnika – torej samo za obdobje prvih sedemdeset let; kasneje v Planinski založbi za to prepotrebno kulturno registracijsko delo ni bilo denarja. Pomagati si moramo samo z letnimi kazali v Planinskem vestniku.
Za pregled čez važnejše datume, osebe in dogodke iz planinske zgodovine je Vilko Mazi leta 1958 kot prilogo k Planinskemu vestniku pripravil Koledarske beležke iz našega planinstva.
Naš kulturni dolg do dvestoletnice prvega vzpona na Triglav je bil delno poravnan z delom Evgena Lovšina, Stanka Hribarja in Mihe Potočnika Triglav, gora in simbol (založila Mladinska knjiga, Ljubljana, 1979) in delom Triglav, gora naših gora v založbi Obzorja Maribor leta 1980 v uredništvu in soavtorstvu dr. Toneta Strojina in še nekaterih drugih.
Ob stoletnici SPD leta 1993 bi takratno vodstvo v planinski organizaciji moralo pripraviti pregled čez vso planinsko zgodovino v gorah, nekakšno sintezo gorniške dediščine, nekaterim pa je šlo zgolj za spektakel, od katerega danes nimamo nič, še manj pa bodo od tega imeli zanamci. Gre za to, kaj nam je dalo gorništvo prvih sto let dela planinske organizacije na Slovenskem in kako bi to doto primerno oplemeniteno prenesli naslednjim generacijam.
Gorniška proza uredi
Kaj je gorniška proza, ni določeno z nobenimi merili. Ni dovolj, da kakšno besedilo, kakršno koli že, omenja gore, potrebno je, da se tekst povezuje z dogodkom v gorah. Če bi morali za gorniško prozo priznavati že samo omenjanje gore, potem bi morali že daleč pred J. Vajkardom Valvasorjem omenjati zapise o gorah, kot je, na primer, Pridiga na gori Janeza Svetokriškega, že zato, ker omenja goro in se godi na njej.
Osebno menim, da lahko za začetnika gorniške literature na Slovenskem smatramo Belsazarja Hacqueta (1) prav zato, ker so njegovi spisi povezani z njegovim osebnim prizadevanjem priti na vrh Triglava (2). Hacquet je bil sicer Bretonec, vendar so spisi nastali pri nas in jih lahko imamo za naše. Valvasor je o slovenskih gorah in hribcih marsikdaj zvedel posredno iz pripovedovanj drugih, ki so na gorah še videli hudobce, vile in prikazni, čeprav Valvasorju s tem ne odrekamo pomena v slovenski zgodovini.
Torej so osebna doživetja v povezavi z goro tisto merilo, ki daje zapisu gorniško vsebino. Doživeti nekaj iz lastnega in potem zapisati iz strasti za doživetjem vdihne besedišču pravo mero, osebni doživljaj pa razsežnosti duhovne vsebine. Literarna stroka naj po tem določi še druga merila.
Žal se sistematično s pregledom gorniške literature na Slovenskem ni ukvarjal nihče, ne uredniki, ne filozofska fakulteta. Nimamo niti kronološkega, ne tematskega pregleda nad njo. V tem eseju dajemo poudarek izključno tematski razvrstitvi, pri čemer ostajamo zgolj na ravni poskusa pregleda nad slovensko gorniško prozo.
V zadnjih sto letih, kar izhaja Planinski vestnik in deluje slovenska planinska organizacija, se je te proze nabralo toliko, da je možen tematski pregled. Zaradi odmerjenega prostora je bolj naštevalen kot opisno kritiški. Esejev o gorniški prozi se lotevamo kronološko, to je od prvih izročil ljudskega pripovedništva dalje.
Od pravljice do almanahov uredi
Čeprav gorsko pravljičarstvo ni značilna gorniška literatura, je pa po snovi najstarejša. Ni znano, ali je temu vzrok pravljica o Zlatorogu, ki so jo obdelovali mnogi, od Karla Dežmana, Antona Aškerca, Jožeta Abrama, Frana Šaleškega Finžgarja, Antona Funtka do Pavla Kunaverja, Dušana Mevlje in drugih. Motiv o Zlatorogu je skupen v vseh alpskih deželah (1) z modifikacijami, nauk pa vedno isti: biti dober in pošten, sicer sledi kazen. Novejše priredbe pravljice o Zlatorogu zavijajo kazen v ekološko svarilo, na primer Marko Pogačnik.
Pravljica uredi
Sicer pa je tudi sam Triglav zastopan v gorskem pravljičarstvu na različne načine. S triglavskimi pravljicami se je ukvarjal predvsem Mirko Kunčič, vemo, da se je z njimi ukvarjala Mira Marko Debelakova in si s tem nakopala jezo pri samem dr. Juliusu Kugyju (2), ki je ljubosumno varoval monopol nad vsemi triglavskimi dogajanji.
Gorski svet, čeprav zložnejši, je bil pravšen za pravljičarstvo tudi na drugih koncih Slovenije. Prednjači Pohorje, o katerem se je razpisal Jože Tomažič v številnih delih v zbirki Slovenčeve knjižnice, med katerimi so Pohorske pravljice leta 1942 in Pohorske bajke 1943, še pred njim pa sta Pohorje obravnavala Josip Brinar (Pohorske bajke in povesti, založba Učiteljska tiskarna Ljubljana 1937) in dr. Fran Mišič (V času in žaru šumovitega Pohorja, v samozaložbi pred vojno).
Podobno kot zagonetno Pohorje s svojimi gozdovi, jezeri in barji sta bila za povesti primerna Bogatin in Golica. Ljudsko izročilo o bajnih zakladih na Bogatinu je v povest zajel Josip Abram v Moji Trenti, založila Goriška Mohorjeva družba leta 1972, izpod Golice pa Slavko Savinšek v Povesti iz gorenjskih planin, založba Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani leta 1928. Originalen na svoj način je bil Joža Vršnik - Roban, ki je spisal Preproste zgodbe s solčavskih planin (izšlo v založbi Mohorjeve družbe Celje leta 1978).
Najstarejši med pravljičarji in najbolj znan med vsemi pa je po svojih Bajkah in povestih o Gorjancih Janez Trdina, ki jih je pisal za Ljubljanski Zvon od leta 1882.
Blizu pravljici so kot sodobna literarna oblika idile in zgodbe, s katero so se ukvarjali različni pisci, kot Metod Turnšek v delu »Z rodne zemlje« (izdala založba Setev iz Trsta leta 1951). Predaleč bi nas zavedlo, če bi naštevali vse avtorje, kajti med idilo in osebno zgodbo je mogoče v gorniški literarni tvornosti šteti marsikaj, saj vsa gorniška literatura temelji na idili in romantiki.
Zaradi filmske realizacije je še posebej znan Josip Vandot v zgodbah o Kekcu in hudobni Pehti, ki so doživele več knjižnih izdaj in filmskih uspešnic. Tudi sami filmski sinopsisi treh filmov o Kekcu (3) lahko štejejo za literarno delo. Če je kdo naredil med domačo javnostjo in celo v tujini na filmskih festivalih ogromno reklamo za slovenske gore, je bil to Josip Vandot, čeprav so bolj kot on sloveli filmski režiserji in celo pisci filmskih zgodb (Kekec, Srečno Kekec in Kekčeve ukane).
Pravljičarstvo kot hvaležna literarna zvrst je bilo svojevrstna uspešnica, zlasti v obdobju med obema vojnama in po zadnji vojni. Težko si je razlagati zakaj. Morda je razlog iskati v sami vsebini gorništva, ki je pospeševalo romantične zgodbe s planin in idealiziralo klasiko zlate dobe gorništva v Alpah.
Ljudska povest in ljudska igra uredi
Tako kot gorsko pravljičarstvo tudi ljudska povest in ljudske igre niso pravo gorniško čtivo, vendar ju moramo zaradi krajev, kjer se povesti in igre dogajajo, in zaradi likov šteti kot gorništvu sorodno slovstvo.
V kategoriji ljudske povesti sta zastopana predvsem predvojni avtor Janez Jalen z Ovčarjem Markom leta 1929, Cvetkova Cilka iz leta 1938, Previsi iz leta 1940, s Tropom brez zvoncev iz leta 1941, ki so daleč po vojni doživeli ponatise, in povojni avtor Tone Svetina s povestjo Lovčeva hči iz leta 1957 in povestjo Orlovo gnezdo iz leta 1963, oboje je izšlo pri založbi Lipa v Kopru.
Pravljičarstvo s svojo vsebino je bilo podlaga za razmeroma dobro uveljavljeno in pri ljudstvu sprejeto ljudsko igro na planinske teme. Znana je ljudska igra Divji lovec v štirih slikah, ki jo je dodelal Fran Saleški Finžgar. Čeprav ne gre za kakovostna besedila, pa ljudska igra vleče iste korenine kot pravljičarstvo in ima isto javnost. Ljudska igra je doživela več načinov izvedbe na različnih odrih in od različnih režiserjev in dobila celo pevsko izvedbo v Triglavski roži na besedilo Simona Gregorčiča, ki jo je priredil in uglasbil Anton Medved pod siceršnjim naslovom Stoji v planini vas.
Malo znan s svojo ljudsko igro v šestih slikah je ostal Vlado Pipan s svojim Dekletom iz Trente (založila Obzorja Maribor leta 1955). Z ljudsko igro in motiviko iz Trente se je poskusil še Janko Moder s svojim videnjem Kekca (izdal Prosvetni servis, Ljubljana 1960, v zbirki Dramska knjižnica, št. 5).
Monografije in avtobiografije uredi
Gorniška literatura se začne z opisi gorniških osebnosti, njihovih spominov in opravljenih dejanj. Zdaj ne gre več za anonimne ali izmišljene like, za prispodobe iz ljudskega življenja v gorah. Začetek te vrste literature štejemo v drugo polovico 19. stoletja, ko je bilo konec zlate dobe gorništva in je dozorel čas za stvarno oceno opravljenih dejanj v Alpah. Abstraktno ali pravljično se je umaknilo resničnemu in osebnemu odnosu do gora. Predmet monografij in avtobiografij je bil pregled dela (osvajanja Alp) v kakršnemkoli pomenu (stene, koče, poti, ustanavljanje organizacij in društev).
Če sta bila že pravljičarstvo in ljudska igra na planinske teme izvirni, ker sta bili vzeti iz gorskega okolja in življenja ondotnih prebivalcev, ki so imeli v gorah svoj vsakdanjik, potem so zapisi prvih pristopnikov tista stopnja v razvoju gorniške literature, ki ne temelji več na poslu in na kmečkem stanu, temveč si vzame podlago, iz katere izhaja, prosti čas v gorah, slo po gorskih tveganjih, veselje nad uspehom, po potrditvi lastnega jaza, pa tudi določen znanstveni interes, bodisi na amaterski ali kar na poklicni višini. Gre za spomine klasikov našega gorništva in alpinistike. Takrat je bil v rabi poseben izraz »veleturist« za razliko od tistih »turistov«, ki so hodili po »lisanih poteh« (po Rudolfu Badjuri), malo tvegali, bolj veseljačili, se družili in po slovensko narodno razpravljali.
Imeli pa smo že v tej zvrsti – tudi v današnjih očeh – dva vzornika, ki sta vsak zase, kolikor se je v takratnih časih sploh dalo, predstavljala dve kategoriji gorništva: alpinistiko in planinstvo.
Valentin Stanič je bil tudi pri Avstrijcih (po Purtschelerju) označen kot prvi alpinist (veleturist) v Vzhodnih Alpah. Bil je mož, ki mu ni šlo zgolj za prvenstvo nad goro, temveč za lastno veselje in za raziskovalni interes (meritve višine, temperature, zračnega tlaka). Res je pisal v nemškem jeziku, saj slovenskih časopisov, ki bi poročali o turah, tam okrog leta 1808 (4) še nismo imeli. Pa vendar je bil ta Staničev zapis ne le potopisne, temveč prave alpinistične narave s citati, ki so razodevali resnično gorniško navdušenje.
Generacijo za Valentinom Staničem je nastopil Fran Kadilnik. Bil je trgovec in kot zmernejši hodec iz drugačnega testa kot Valentin Stanič, vendar tipičen predstavnik tiste zvrsti gorništva, ki je danes, znano kot izletništvo, množična. Njegovi zapisi so potopisne narave, umirjeni, samozadovoljni nad uživanjem gorske narave, domoljubni in tudi po načinu izražanja primerni času.
Izpostavljamo predvsem dva, čeprav smo imeli v tistem času, kar se Kadilnika tiče, vsaj nekaj samotarjev, ki so tu in tam kaj zapisali ali se je o njih kaj poročalo; vendar je bil Kadilnik nekaj desetletij vse do ustanovitve SPD leta 1893 prvak med samohodci in neke vrste prototip nekdanjega tipa turista. Ker je tudi prehodil več kot drugi sodobniki na leto in sicer, zasluži, da ga omenjamo kot značilen primer iz tega obdobja pred ustanovitvijo SPD oziroma pred začetkom izhajanja Planinskega vestnika.
Medtem ko je Valentin Stanič dobil svojo monografijo izpod izvrstnega peresa Evgena Lovšina in iz gradiva Mije Tominec, dr. Arnošta Brileja in še zlasti dr. Jože Lavrenčiča v samostojni izdaji Planinske založbe iz leta 1956, se je Fran Kadilnik večinoma opisal kar sam v svojih črticah, ki jih je uredil in uvod o Franu Kadilniku napisal dr. J. C. Oblak v poljudni izdaji Golica in Kadilnikova koča (izd. J. Blasnik leta 1905).
Kot biografski povesti, ki sta tako označeni in posvečeni Valentinu Staniču, sta v založbi Goriške Mohorjeve družbe v Gorici leta 1973 v samostojni izdaji prispevala Joža Lavrenčič s poglavjem Cerovškov gospod in Ivan Pregelj s prispevkom Božja pot. V tej izdaji je zlasti pomemben Zapisek o Staniču, ki gaje napisal Marijan Brecelj. Sicer sta tu objavljena še Staničeva pridiga v slovenščini iz leta 1811 v objavi dr. Rudolfa Klinca in zapis o Valentinu Staniču, ki ga je prispeval takratni škof Anton Martin Slomšek. Kot dokumentacija so dodana tri Staničeva pisma Franu Metelku in Matiji Čopu.
Čeprav svojih gorniških spominov Jože Abram - Trentar ni niti zbral, niti pripravil za objavo, moramo celoto spisov, ki jih je napisal za različne revije in tudi za Planinski vestnik, smatrati kot zbornik o Trenti, ki je izšel pri Goriški Mohorjevi družbi leta 1972 pod naslovom Moja Trenta.
Ti Abramovi spisi o Trenti so posrečeno dopolnilo Kugyjevim. Spremno besedo k Abramovim spisom je napisal, zbral in uredil Joško Kragelj.
Iz obdobja po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva velja omeniti Frana Kocbeka, ki je v zborniku Savinjske Alpe (izdala Savinjska podružnica SPD, založil Goričar & Leskošek leta 1926) med drugim prispeval svoje planinske spomine. Tako v tem zborniku – spomenici ob tridesetletnici Savinjske podružnice SPD, kot za proslavo 70-letnice dr. Johannesa Frischaufa, ki jo je enako pripravila Savinjska podružnica SPD, je Fran Kocbek opisal svojega prijatelja prof. dr. Johannesa Frischaufa. Oba zaslužna za SPD še danes nimata samostojne in priložnostne brošure za svoje delo. Čeprav je bil dr. Julius Kugy med vsemi naštetimi največkrat omenjam, prevajan in ponatisnjen, tudi nima o svojem delu in osebnosti samostojne knjige izpod peresa slovenskega avtorja, čeprav je najbrž edini, ki ga omenjajo vsi gorniški leksikoni na svetu.
Njegov sodobnik Jakob Aljaž se je sam še za življenja – resnično pa na prošnjo takratnega urednika Planinskega vestnika – popisal kar sam v Planinskem vestniku. Njegovi spomini so izhajali v nadaljevanjih v letih 1921/22. Kot samostojen Aljažev zbornik s komentarjem Jožeta Urbanije, Stanka Klinarja, dr. Eda Škulja in dr. Toneta Strojina je izšel kot redna knjiga Mohorjeve družbe Celje za leto 1993. Lahko rečemo: če je kdo izvirno in po domače opisal predvojno dobo SPD, je to doslej storil le Jakob Aljaž z njemu lastno po gorenjsko zavito besedo in šegavostjo med vrsticami.
Čeprav je bil Josip Lavtižar Jakobu Aljažu sosed in stanovski tovariš ter zelo plodovit pisec, se, žal, ni potrudil za svoje planinske spomine.
Najbolj temeljito je svoje življenje in delo opisal dr. Henrik Tuma v obsežnem delu Iz mojega življenja (izdala Naša založba leta 1937 ob poglobljenem spremnem zapisu dr. Dušana Kermavnerja). To delo daleč presega osebno biografijo, saj so iz prve roke zajete in opisane takratne politične, zgodovinske in družbene razmere na Slovenskem, Tržaškem in Goriškem.
Sicer pa se je o naših veleturistih in organizatorjih planinstva pred zadnjo svetovno vojno razen morda v Planinskem vestniku kaj malo pisalo. Ni še prišel pravi čas, ni še dozorela »zgodovinska distanca«.
Po drugi svetovni vojni si je leta 1956 ustanovljena Planinska založba pri PZS omislila celo serijo monografij pod skupnim naslovom Naši veliki planinci. Toda izšle so le o Jakobu Aljažu (spisal Janko Mlakar), o Baltazarju Hacquetu (spisal Josip Wester), o dr. Klementu Jugu (spisali Zorko Jelinčič, dr. Vladimir Kajzelj in dr. Vladimir Bartol) in o dr. J. C. Oblaku (spisal Josip Wester).
Pozneje je serijo o zaslužnih slovenskih gornikih samoiniciativno ob priložnostnih jubilejih nadaljeval dr. Tone Strojin, in sicer o Gorskem društvu Triglavski
prijatelji kot predhodniku SPD in o Ivanu Žanu, o dr. Henriku Tumi, o Jakobu Aljažu v slovenskem planinskem izročilu ter o prof. Franu Orožnu in začetkih Slovenskega planinskega društva, vse v založbi pri različnih planinskih društvih.
Ideološko alpinistična literatura in almanahi uredi
Gorniško literaturo moramo načelno razdeliti na tisto, ki alpinizem obravnava kot sociološki pojav ali kot fizično dejavnost v gorah in stenah. Številčno je druga vrsta obsežnejša od prve. Težko je obrazložiti, zakaj je tako, vendar ni pri drugih alpskih narodih nič drugače.
Razložimo si to lahko le tako, da je za ideološko obravnavo teh in podobnih vprašanj potrebno več razmišljanja in pregleda, globinske in filozofske osvetlitve kot za obravnavanje alpinističnih podvigov v stenah, kjer gre bolj za opise opravljenih prvenstev v gorah.
Če ostanemo zaenkrat pri ideološko alpinistični literaturi, moramo najprej obravnavati almanahe kot kolektivni pregled ideološke problematike alpinizma.
Kronološko prvi v kategoriji ideološko alpinistične literature na Slovenskem je predvojni almanah ideoloških člankov izpod peres znanih gornikov klasične dobe v prevodu in izboru Janeza Gregorina, ki je sam prispeval poglobljen uvod v tematiko. V knjigi V borbi z goro, ki je izšla v zbirki Planinske Matice (uredil Pavel Debevec) v letniku 1937/38, so bili izbrani članki samo angleških, nemških in avstrijskih alpinistov, ki pomenljivo obravnavajo in odražajo klasično dobo v Alpah.
Škoda, da med tujimi gorniki ni bil uvrščen kakšen domač; z razlogom bi lahko bil uvrščen, recimo, vsaj dr. Klement Jug.
Zamujeno je dosti kasneje »popravil« Bine Mlač, ki je iz izbora številne literature v letih 1992 in 1994 v založbi Didakte iz Radovljice pripravil dva dela knjige Pionirji alpinizma, v katerih pa je upošteval tudi izvrstni slovenski alpinistki Miro Marko Debelakovo in Pavlo Jesihovo.
Doživljanje psihičnega v alpinistiki, kot so uredniki poimenovali temo posebnega zbornika Alpinističnih razgledov pod naslovom Naša alpinistična misel leta 1988, so prispevki številnih, vendar domačih avtorjev na tem področju.
Osnovna značilnost omenjenih almanahov je ta, da so uredniki pazili ne samo na to, kateri alpinisti so v izboru, temveč tudi, da vsebina članka ne bo le tehničnega značaja. Na to velja opozoriti posebej zato, ker so sicer v uredništvo Planinskega vestnika stalno deževale pripombe, da revija objavlja preveč alpinistične vsebine, ki je za večino nezanimiva in pisateljsko enolična, ker je preveč tehnično opisna. Zato je ob omenjenih almanahih pomembno, da se je z njimi in prek njih s prispevki sodelavcev odprl tudi v naši gorniški literaturi personalizem, kjer moč osebnosti in razmišljanja duha prevladuje nad tehničnimi opisi.
Kljub poudarjanju etičnosti alpinizma Slovenci doslej razen sprejetja častnega kodeksa slovenskih planincev nismo imeli nobenega dela, ki bi bilo naravnano na etično vsebino. Poskus na to temo je opravil dr. Tone Strojin v delu Etika in odgovornost v gorah (Didakta, Radovljica, 1995).
Bralec bi pričakoval, da je za področje ideološko alpinistične literature knjig za celo polico, pa je bilo takšnih razpravljavcev malo. Še vedno ostaja v celotni slovenski gorniški literaturi na prvem in odličnem mestu delo dr. Henrika Tume »Pomen in razvoj alpinizma« (izdal TK Skala leta 1930). Takšna razmišljanja so bila bolj kot kdajkoli načrtna v obdobju TK Skala, o čemer priča tudi delo dr. Mirka Kajzelja Naš alpinizem (izdal TK Skala, Ljubljana 1932) z uvodnim člankom Albina Torellija Vrednota alpinizma. Sicer so se pa z ideološkimi vprašanji gorništva in alpinizma v Planinskem vestniku ukvarjali še dr. Klement Jug, dr. Cene Malovrh, prof. Tine Orel, Marko Dular, Peter Markič, Tone Škarja, dr. Tone Strojin idr.
Drugačna od ideološke je alpinistična in posebej odpravarska literatura. Ne le da je od ideološke neprimerno bolj bogata in številna, tudi znotraj nje so razlike, pa ne samo po številu del. Čeprav Slovenci slovimo kot alpinističen narod, iz kasnejšega naštevanja alpinističnih del izključno iz domačih sten sledi, da jih je razmeroma malo v primerjavi z domačo izvirno himalajsko literaturo. Tudi sicer med odpravarsko literaturo pri nas prevladuje himalajska daleč pred tisto iz drugih tujih gorstev. So pač že več kot tri desetletja slovenski alpinisti usmerjeni predvsem v Himalajo, domače stene tudi v zimskih razmerah služijo le kot telovadnica, odprava na kakšen drug neazijski kontinent pa za prijetno spremembo.
Za knjižnico himalajskih knjig uredi
Če bi hoteli začeti naštevati kronološko po avtorjih, bi morali začeti s Pavlom Kunaverjem, ki pa je svoje plezalne in druge spomine opisal razmeroma pozno. Napisal je Brezna in vrhovi (Založba Obzorja, 1974) in Moje steze (Založba Obzorja, 1979), ki je v bistvu razširjena izdaja prve knjige. Za obe je spremno besedilo napisal Marijan Krišelj. Zanimivi sta obe zato, ker nakazujeta, iz kako ozkih malomeščanskih razmer se je izvil slovenski alpinizem, kakšno jedro je predstavljala družba Dren in kakšna je bila življenjska zgodba nestorjev slovenskih izletnikov, jamarjev in zvezdoslovcev.
Klasiki in postklasiki uredi
Temeljno delo za alpinistiko so kajpak izbrani plezalni spisi dr. Klementa Juga z uvodno besedo Vladimirja Bartola, izdani v založbi Planinska Matica iz Ljubljane. Čeprav so pisani plezalno tehnično, predstavljajo našo alpinistično klasiko, ki je pomembna zaradi osebnih Jugovih etičnih nazorov. Branje Jugovih plezalnih spisov pomeni še danes vračanje v alpinistični klasicizem in je zaradi Jugovih plezalnih pogledov na alpinizem in alpinistiko za vsakogar resnobno, poglobljeno branje. Za alpinističnega začetnika pomenijo Jugovi plezalni zapiski uvajanje v alpinistično čutenje, kar za bodoči razvoj alpinista ni malo, saj ga brez romantike uvajajo v odgovornost do sebe in plezalca v navezi, v resnobnost plezalnega početja in etičnost vseh dejanj v steni.
Povojno obdobje z ekspanzijo alpinistike je razmeroma pozno dočakalo svojo prvo povojno izključno alpinistično knjigo spominov. Bilo je delo dr. Mihe Potočnika Srečanja z goro (Cankarjeva založba, 1968). Urednik in pisec spremne besede prof. Tine Orel je predvsem iz predvojnih letnikov Planinskega vestnika izbral spise članov »zlate naveze«,(1) ki jim je nato avtor dodal sveže napisana poglavja. Še širše in na pripovedno lahkoten način je obdelana pot dr. Mihe Potočnika v radijskih Odmevih z gora na II. programu in predstavljena v knjigi Zlata naveza (Založba Obzorja, Maribor 1985, uredil in spremno besedilo napisal Marijan Krišelj). Čeprav je bolj memoarska literatura, jo vseeno zaradi vsebine lahko štejemo med alpinistično.
Višek povojne alpinistične literature predstavlja Sfinga, delo Anteja Mahkote (založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1975), v svojih najboljših letih enega od najbolj obetavnih alpinistov tudi na svetu, pa tudi samo delo, Sfinga, predstavlja ne le po turah, temveč tudi po izraznosti in pripovednosti vrhunsko alpinistično delo. Enako kot za alpinistično delo jo lahko smatramo tudi za velik književni dosežek. Druga izdaja je prvo samo dopolnila z nekaterimi avtorjevimi zapisi o podvigih po svetu.
Sicer pa je Sfinga posvečena sveti gori, ki je kar naš Triglav, in poti na to goro – po trnju do zvezd. Ali je bil s Sfingo, kot se imenuje najtežji del triglavske stene, Triglav v celoti preplezan? Ali nam Stena po tem ne more povedati nič več alpinističnega?
Naslednjo knjigo je posthumno uredila in napisala o človeku, odkrivalcu domačih sten in Himalaje, o svojem možu Alešu Kunaverju v istoimenskem delu (Založba Obzorja, Maribor, 1988) Dušica Kunaver. Primerno je v življenjsko, alpinistično in posebej himalajsko zgodbo vključila najbližje Aleševe soplezalce in himalajce, ki jim je bil Aleš zvest vodnik, vodja in prijatelj. Razgibano gradivo je ponekod povezala z dramatično napetostjo, kot to lahko vidi in občuti samo ena, mati in ženska. To je knjiga, ki jo je o svojem možu-velealpinistu napisala žena in je nedvomno edinstven primer v svetovni gorniški literaturi.
Z občutkom za mero in za alpinistične mejnike je ista avtorica, Dušica Kunaver, nastopila z naslednjim bogato dokumentiranim delom Od Triglava do treh vrhov sveta (Založba Didakta, Radovljica, 1994). Predstavila je celoten razvoj slovenske alpinistike in himalajistike v vršnih poudarkih, vse z izrednimi slikovnimi prilogami. Pri tem je njen mož Aleš Kunaver imel eno od ključnih vlog. Zakaj ni to delo izšlo v počastitev stoletnice SPD?
Med alpinistično literaturo iz domačih sten moramo opozoriti še na Toneta Škarjo in na njegove Stene mojega življenja (Založba Obzorja, Maribor, 1975). Predstavlja Škarjevo zgodnje delo kot uvod k poznejšim številnim himalajskim knjigam, za vsako odpravo in goro posebej.
Poleg Viktorja Grošlja je Tone Škarja najbolj plodovit slovenski himalajski pisec. Ob tem velja omeniti Škarjo kot izvrstnega pisca posameznih člankov in polemik ter razpoznavalcev alpinizma. Da gre tudi sicer za odličnega organizatorja, fotografa, vodjo odprav in načrtovalca odprav, se razume.
Razmeroma pozno je za Obzorja Maribor leta 1990 napisala svoje plezalne zapise pod naslovom Poti v brezpotje Stazika Černič. Omejujejo se na povojno, res še predhimalajsko obdobje, so pa dokument časa.
Odpravarska literatura uredi
Lahko bi rekli: najbolj obilen opus, ki še danes ni presahnil, predstavlja slovenska izvirna himalajska literatura. Izhajanje se je začelo s knjigo pod simboličnim naslovom Himalaja in človek izpod peresa Igorja Levstka in Janka Blažeja, dveh vsestranskih alpinistov iz prve povojne alpinistične generacije, ki sta pregled doseženega v Himalaji napisala na podlagi dostopnih virov iz svetovne himalajske literature za Planinsko založbo pri PZS v letu 1957.
Sledilo je naše prvo izvirno himalajsko delo Noči in viharji (založba Mladinska knjiga, 1962). Bilo je več kot dnevniški zapis treh udeležencev I. JAHO, znane kot trisulska odprava, Marjana Keršiča - Belača, Cirila Debeljaka - Cica in Anteja Mahkote.
Ogledniški pohod Zorana Jerina v Himalajo za izbiro višjih ciljev je bil razlog za nastanek knjige pod naslovom Vzhodno od Kathmanduja v založbi Mladinske knjige, Ljubljana 1965, v zbirki Globus.
Kot je vsaka nova slovenska himalajska odprava dosegla slovenski višinski rekord, tako je po kakovosti odstopala vsaka nova slovenska himalajska knjiga. Opazen je bil že napredek po opremi in dokumentaciji knjige, ki je izšla takoj po odpravi na Kangbačen v založbi Mladinske knjige, Ljubljana 1976. Nekaj novega je pomenilo, da tudi knjige nastajajo moštveno, saj so pri knjigi več ali manj sodelovali vsi odpravarji, ki so o tem podvigu pisali na dnevniški način. To pomeni, da so bile skoraj na raziskovalni način opisane podrobnosti.
Če gledamo nazaj na slovenske himalajske odprave, so prav knjige o njih ostale prava dediščina, če odmislimo diapozitive in filme, ki so več ali manj v zasebni lasti udeležencev. Zato imajo prav vse himalajske knjige tudi dokumentaren pomen. Poleg tega so vse večje odprave z vedno višjimi cilji in težavnostmi predstavljale mejnike razvoja slovenskega himalajizma.
Prvi resnično svetovno odmeven uspeh v Himalaji je pomenila slovenska odprava na Makalu leta 1972, katere člani so plezali čez njegovo južno steno. Atletski uspeh odprave je zahteval ustrezen knjižni odraz in dobili smo ga s skupinsko napisano knjigo Makalu, spet v založbi Mladinske knjige, Ljubljana, 1974, ki je skrbno predstavila tehnično, dokumentacijsko in moštveno napisano delo. Ta in prejšnje knjige ter vzporedno prirejena predavanja o odpravi so povzročila, da je občinstvo drlo v dvorane. Vsaka naslednja himalajska knjiga je zato pomenila uspešnico že vnaprej.
Čeprav je Tone Škarja v slovensko knjižno dediščino prispeval nadpovprečno tako po številu del kot po kakovosti in je tudi kot pisec doživel več svojih viškov, pa vendar njegovo delo Everest v založbi Mladinske knjige, Ljubljana 1981, predstavlja Škarjevo življenjsko delo, kot je uspeh te odprave življenjsko delo vseh slovenskih alpinistov na gori sveta tako te kot prejšnjih generacij. Naj bo kakorkoli, prva gora sveta bo ostala medijsko odzivna, ko jo bo pohodil tudi tisoči prebivalec tega planeta. Budila bo dramatične občutke vselej, čeprav se čas prvega vzpona leta 1953 vse bolj odmika. Dnevniški zapis kot oblika pisanja je ostal standard, ki pa toliko ne moti, ker ga razbijajo dokumentarne slike in risbe akademskega slikarja Franceta Novinca, zemljevidi in tehnične skice.
Če smo Slovenci sploh kdaj imeli klasično potopisno raziskovalno literaturo, kot jo ima, na primer, angleški narod, potem smo s himalajsko literaturo na čelu s knjigo o Everestu dobili tudi to. In če je slovensko gorništvo in stoletno pot slovenske planinske organizacije skozi zgodovino potrebno popisati in dokumentirati, kot je treba, lahko rečemo, da je to že storjeno samo v slovenski himalajski literaturi in samo za to področje.
Vrhunci himalajske literature uredi
Za Everestom kot da so se izsušila gorniška peresa, kot da v domačih stenah in poteh ni več cilja, ne izziva. Vse pišoče se je usmerilo v daljna gorstva, o domačih gorah že dolgo ni izšla nobena knjiga.
Spet je Jalung Kang z istoimensko knjigo Toneta Škarje v založbi Borec, Ljubljana 1987, prekinil dremež in zbudil upe, da le ni vse končano, da so še plezalni problemi, da imajo tuje gore še marsikaj povedati. V tem času se je v domačem gorništvu pojavilo nekaj novega, kar naredi domače gore za alpiniste privlačnejše. V modi so ekstremni spusti s smučmi z vrhov, zmajarstvo, padalstvo itd. Tudi v Himalaji se pojavljajo žepne odprave, plezanje v alpskem slogu in celo soliranje. Pojavila se je celo »numizmatika« ali tranverzalstvo osemtisočakov oziroma najvišjih vrhov vseh celin. Seveda je vse to našlo odsev v literaturi.
Dejstvo je, da so bile oknjižene številne udeležbe Vikija Grošlja na odpravah. Grošelj je za Obzorja, Maribor, napisal zapis svojih potovanj po vseh celinah sveta in za Prešernovo družbo leta 1991 še delo Štirikrat osem tisoč kot začetek svojega naskoka na vse osemtisočake sveta. V zadnjem času je napisal še Bela obzorja za DZS (leta 1992), še prej pa knjigo Do prvih zvezd (Obzorja, Maribor, 1987), V prostranstvu črnega granita in Prehodil bi svet za en sam nasmeh (DZS, 1989).
Zbiranju osemtisočmetrskih vrhov je sledil Iztok Tomazin na način skoraj športnega osvajanja himalajskih orjakov: do vrha na plezalni način, navzdol ekstremno s smučmi ali s padalom oziroma zmajem. Kot da bi bile celo himalajske gore za konec tedna! Toda to je način, ki ga je prinesel razvoj; samo kam nas bo ta naglica še pripeljala?
Po številu knjig Iztok Tomazin sledi Vikiju Grošlju, saj je napisal Korak do sanj, 1989, Turkizno boginjo – Čo Oju leta 1992 za Prešernovo družbo, Nebo nad Afriko za Didakto iz Radovljice, leta 1993, in Pustolovščino v Tibetu za Cankarjevo založbo leta 1994.
Desetletje prej se je kot meteor v vsakem pogledu pojavil Nejc Zaplotnik. Plezalnim uspehom najvišjega dometa je sledil še književni. Njegova Pot, ki je izšla pri Cankarjevi založbi kot žepna izdaja leta 1981, je postala prava uspešnica, ki se je ponavljala v več ponatisih. Izražala je Nejčevo uboštvo in bogastvo v himalajskih razsežnostih, kjer je naposled ostal tudi sam. Nejčevo Pot bere z užitkom tudi kdor ni alpinist, saj odstopa po kakovosti in živahnosti pripovedovanja s preroško slutnjo na koncu, da pripada Himalaji.
Z Nejčevo pripovedjo pa domače himalajske literature ni konec. Srečnejši kot Nejc so si izpisali ne le knjižne, temveč resnično življenjske zgodbe. Eno izmed takih je prispeval Marjan Manfreda s svojo knjigo Ledeno sonce (založba Prešernova družba, Ljubljana).
Tako kot Marjan Manfreda si je vstopnico za Himalajo že na evropskih tleh in v severnih stenah Centralnih in Švicarskih Alp priboril Ivč Kotnik, slovenski junak iz Eigerja, ki je enega od zadnjih problemov Alp preplezal s soplezalci na svoj način, se pravi v rekordnem času. Njegovo delo Dotik neba (založba Obzorja, Maribor, 1994) odraža stopničasto pot alpinista od trnja do zvezd pod himalajskim nebom.
Himalaja pa ostaja z vsemi naštetimi slovenskimi knjigami še odprta knjiga, v kateri bo prostora tudi za tiste, ki pridejo. Na Himalaji se poskuša tudi nemogoče. Če je nekoč veljalo razmerje Himalaja in človek (glej istoimensko knjigo Levstek-Blažej, Planinska založba, Ljubljana, 1957), velja danes obrnjeno – Človek in Himalaja. Prišel je plezalni fenomen Tomo Česen, ki ni s knjigo Sam pri Didakti iz Radovljice leta 1990, pač pa s samostojnim vzponom zastavil uganko pred svetom. Ali in zakaj so se spraševali celo njegovi kolegi. Grozilo je najslabše možno, toda ostala je gorniška beseda v Cankarjevem domu – bil sem na vrhu. Česnov boj z Lotsejem je v živo spremljal in opisal Tomaž Ravnihar v delu Katedrala Lhotse (Cankarjeva založba, 1993).
Novinarska knjižna dela uredi
Po tako ekstremni plezariji, na robu titanskih možnosti, sam z osemtisočakom, se pojavlja vprašanje: kako naprej? Enako velja za Himalajo kot za druga gorstva in seveda za domače stene. Ali naj gre poslej za plezanje navznoter, poglobljeno v sebi, kjer vrhovi ne bodo prvi cilj, temveč le okvir doživljanja v gorah?
Ne moremo še mimo dveh oblik opisovanja Himalaje in dosežkov naših mož, to je novinarskega poročanja in almanahovskega pregleda odpravarstva.
V prvem pogledu moramo opozoriti na Zorana Jerina, ki je poleg že omenjene knjige Vzhodno od Kathmanduja (MK, Ljubljana, 1965) napisal še obsežno delo Himalaja, rad te imam (MK, Ljubljana, 1978). Za razliko od drugih moštveno napisanih himalajskih knjig je to samostojno delo bistrega opazovalca, ki z novinarskim peresom spremlja in zapisuje vse, kar bi sicer ušlo očesu in spominu. To je delo, ki presega zgolj potopisno raven in vnaša v himalajsko literaturo svojevrsten čar.
Za žepne knjige velja, da pridejo v njihov izbor samo uveljavljene vsebine. Takratni uspeh (jugo)slovenske odprave na Everest je bil kot nalašč za žepno knjigo Kruta gora (Cankarjeva založba, 1979) Marjana Raztresena, ki je kot novinar več kot tri mesece v živo spremljal zmagovito odpravo.
V podobni vlogi je Braco Zavrnik spremljal odpravo na Yalung Kang in za založbo Obzorja, Maribor, leta 1987 napisal prijetno delo Pet zakladnic velikega snega.
Čeprav nista celovit in podroben pregled, kar bi almanah vsaj dokumentarno statistično in slikovno moral biti, pa naš oris himalajske literature ne bi bil popoln, če ne bi omenili dveh almanahov, in sicer Na vrhovih sveta (izdala MK, Ljubljana leta 1979), ki zajema obdobje jugoslovanskih odprav od Trisula do Everesta, in pod enakim naslovom pri isti založbi še leta 1992, ki je bil posvečen stoletnici slovenske planinske organizacije.
Opozoriti pa je treba, da so poleg uradnih in nekdanjih jugoslovanskih odprav v Himalaji delovale še mnoge slovenske odprave na regionalni, društveni ali klubski ravni, nekatere kar kot alpinistična naveza v alpskem slogu, ki pa niso bile ovekovečene s knjigo, čeprav zaslužijo biti omenjene v almanahu.
Nekako v senci Himalaje so ostale odprave (knjige so delile njihovo usodo) v druga tuja gorstva na vseh celinah sveta. Morda zato, ker večjih odprav nikamor drugam kot na Himalajo ni bilo. V zadnjem desetletju izstopajo plezalni dosežki v skupini Cerro Torre in Fitz Roya, o katerih piše v svoji knjigi Smisel in spoznanje – Patagonija (izšla v Založbi Obzorja, Maribor, 1988) avtor Matevž Lenarčič. Izmed področij, kamor redko seže slovenska noga, na Grenland, je še nedotaknjene predele opisal Janez Bizjak v Gorah pod polnočnim soncem (izdala Založba Obzorja, Maribor, leta 1982).
Čisto svoje področje, vendar povezano z gorami, predvsem pa z nesrečnimi dogodki v gorah, ki do temeljev pretresejo človeško dušo, je literatura o nesrečah v gorah, o gorskih reševalcih in reševanjih ter tragičnih usodah ljudi. Pravzaprav se je le Ciril Praček s knjigo Med gorskimi reševalci (izdala Planinska založba pri PZS leta 1962) lotil opisovanja s tega področja. Medtem ko gre pri Cirilu Pračku za pripovedi o resničnih dogodkih nesreč predvsem v Julijcih, se je Janez Gregorin v znani knjigi Blagoslov gora (izdala SPD 1944; zbrano delo) lotil novelističnega zapisovanja podob iz življenja gorskih reševalcev.
Prevodna literatura o gorah uredi
V nadaljevanju pregleda slovenske literature o gorah moramo vsekakor omeniti prevodno literaturo, ki je v mnogočem obogatila naše videnje o tujih gorah, o tujih in uspešnih odpravah. Nekateri prevodi imajo še poseben pomen za slovensko gorništvo, saj so tisti tuji gorniki, na primer Julius Kugy, skoraj vse dosegli v naših gorah, našim goram pa zapustili knjižni spomenik in v tujini naredili najboljšo reklamo za naš gorski svet.
Najprej moramo dati prostor in njihovo pravo vlogo našim rojakom po svetu, ki so za različne tuje založbe napisali svoja knjižna dela. To velja predvsem za tržaškega rojaka in zdravnika dr. Rafka Dolharja, ki je napisal Pot v planine in jo izdal v samozaložbi leta 1965. Vabilo v Julijce je v založbi SPD izšlo leta 1986, Romanje v Julijce pri Obzorjih Maribor leta 1991, izšla so še njegova druga dela s podobami iz kraškega sveta.
Drugi tržaški rojak, novinar Dušan Jelinčič, se je najprej predstavil s potopisno pripovedjo Srečanja nikjer (leta 1980), gorniško pa z Biseri pod snegom, Obzorja Maribor 1992. Najbolj je gorniško pripoved dvignil v književni vrh v Zvezdnatih nočeh v založbi Tržaškega tiska leta 1990, kjer naravnost umetniško občutno izrisuje svoj vzpon na osemtisočak Broad Peak.
Neverjetne, napete zgodbe uredi
Posebno poglavje bi zaslužila gorniška beletristika in andinistična literatura pri argentinskih Slovencih. Ker v planinski knjižnici na PZS nimamo posebnega pregleda, naj omenimo, da sta prvo himalajsko delo, pisano v slovenščini in izdano v Argentini, napisala Dinko Bertoncelj in Vojko Arko: Dhaulaghiri, izdala in založila Slovenska kulturna akcija iz Buenos Airesa leta 1956. Vojko Arko je za Celovško Mohorjevo družbo napisal Planinske zgodbe iz Nahuel Hualpija (leta 1975).
Posebno mesto kot slovenski založnik iz Münchna zavzema naš rojak dr. Rudolf Trofenik, ki je v lastni založbi poskrbel za hkratno objavo Pravljice o Zlatorogu v nemškem in slovenskem jeziku v luksuzni opremi, s fotografijami Jakca Čopa in v strokovnem prevodu prof. dr. Nika Kureta iz nemškega jezika.
Vsa dela so bila izvirno izdana v slovenskem jeziku, zadnje delo Dušana Jelinčiča, Zvezdnate noči, pa je celo uspešnica na italijanskem založniškem trgu.
Sicer pa smo selektivno zlasti iz francoske gorniške literature dobivali prve prevode izvirnih himalajskih knjig. Najprej je bilo po vojni prevedeno delo Anderla Heckmaira Trije zadnji problemi Alp (založila Mladinska knjiga, Ljubljana 1952) v prevodu Iva Lukmana in Janka Modra. Sledili so prevodi Maurica Herzoga Anapurna (MK Ljubljana leta 1956), dalje Raymonda Lamberta Rekord v Himalaji (založil tiskovni svet Polet leta 1957), obe v prevodu Lilijane Avčin. Tako smo poleg predvojne knjige Boj za Mount Everest Juša Kozaka pri Tiskovni zadrugi v Ljubljani leta 1927 dobili klasično literaturo iz obdobja prvih osvajanj Himalaje. Pred zadnjo svetovno vojno sta v zbirki Slovenčeve knjižnice izšla romana Heinricha Federerja Pilatus (leta 1963) in Gore in ljudje (leta 1944) ter J. K. Herra Berninski kralj.
Francoski gorniški roman je dobil v avtorju Frison Rocheju v delih Prvi v navezi (leta 1958) in Nazaj v gore (leta 1963) vidno mesto. Prvi roman je prevedel Emilijan Cevc, drugega Silvester Škerl, oba je založila Cankarjeva založba. Kot napeta kriminalka, seveda z resničnimi zgodbami, se berejo neverjetne zgodbe Saint Loupa Gora ni hotela (založila Cankarjeva založba leta 1961) v prevodu Lilijane Avčin. Za Slovence imajo te zgodbe poseben pomen zaradi neverjetne sreče znanega smučarja Toneta Pogačnika, ki je s smučmi padel nad Slovensko smerjo Triglavske stene.
Iz sodobne avstrijske himalajske literature smo leta 1968 dobili delo Herberta Tichyja Himalaja (založila DZS leta 1972) v prevodu prof. Tineta Orla.
Velikani alpinizma v knjigah uredi
Sicer pa je bila v prevodni dejavnosti najbolj dejavna založba Obzorja Maribor, ki je razen zadnje pisane Kugyjeve knjige izdala v prevodu vsa Kugyjeva dela: Delo, glasba in gore, 1966, Iz življenja gornika leta 1968, Julijske Alpe v podobi leta 1971, Pet stoletij Triglava 1973, Anton Ojcinger, življenje gorskega vodnika leta 1977, V božanskem smehljaju Monte Rose leta 1976 in Iz minulih dni leta 1971.
V prevodu imamo najbolj znana takratna dela vodilnih alpinistov, tako Italijana Walterja Bonatija Moje gore iz leta 1980, Francoza Pierra Mazeauda Gora za golega človeka iz leta 1985, Nemca Heinricha Harrerja Beli pajek iz leta 1984, Hermanna Buhla Nanga Parbat iz leta 1967, Avstrijca Hiasa Rebitscha Srebrni bogovi iz leta 1968, Čeha Radovana Kuchara Deset velikih sten iz leta 1970, Angleža J. R. Uhlmana Tensing, zmagovalec Everesta iz leta 1968 in Tonija Hiebelerja Pustolovščina Everest iz leta 1981, vse v založbi Obzorja Maribor. Že leta 1958 je pri MK Ljubljana izšlo delo Tiborja Seklja Vihar nad Aconcaguo.
Med albumi tujih gora moramo omeniti delo Yoshikazuja Shirakawe Moj svet gora (DZS iz leta 1993), ki v čarobnih neverjetnih barvah prikazuje najlepše gore sveta.
Med prevodi himalajske literature imamo izvrstno pisano knjigo Lionela Terraya Osvajalci nekoristnega sveta (založba DZS leta 1974 v prevodu prof. Tineta Orla), delo Reinholda Messnerja Everest (založila DZS leta 1979 v prevodu Bogomila Faturja), zapoznelo knjigo Edmunda Hillaryja Ni zmage brez tveganja (založila DZS leta 1981 v prevodu Maje Kraigher) in Messnerjevo delo Na meji smrti (Obzorja Maribor, 1983, v prevodu Francka Vogelnika).
V tem poglavju se moramo spomniti tudi prevodov predvojnih knjig, ki sta izšli v zbirki Planinska Matica, in sicer Eugèna Ramberta Svizec z ovratnico (leta 1937) in Gustava Renkerja Pet mož gradi pot iz leta 1936, ki pa v gorniški javnosti nista imeli odmeva.
Obratno smo Slovenci sodelovali s fotografijami domačih gora v številnih tujih, zlasti nemških gorniških knjigah: najprej skalaši pod vodstvom prof. Janka Ravnika v Kugyjevih knjigah, po vojni pa Jaka Čop v Trofenikovi Pravljici o Zlatorogu, pa tudi mag. Mirko Kambič in Aleš Kunaver v fotoalbumih Tonija Hiebelerja.
Največji propagandist naših gora na nemškem jezikovnem področju je še danes dr. Julius Kugy. Na angleškem jezikovnem področju je isto vlogo imela Fanny S. Copeland, lektorica angleškega jezika na ljubljanski univerzi, s knjigo Beautiful Mountains in the Yugoslav Alps, založil Yug. Bureau, Split, leta 1931, ki je dosti pozneje izšla v prevodu prof. Marijana Lipovška pri DZS Ljubljana (leta 1985).
Gorniško leposlovje uredi
V vsaki literaturi se izoblikuje, obstaja in se predstavlja neka nadstavba, ki pomeni kakovostni vrh v beletrističnem pomenu besede. Ne gre le za profesionalne tvorce književnosti, pač pa za svetovljansko, filozofsko ali še kakšno drugačno širino zapisanega, kar uvršča njihove spise na širšo raven in ne le na ozko specialistično, zgolj gorniško prozo. Mislimo tisto, kar gorniško besedo in tvornost, čustvovanje in razmišljanje samo oplemeniti. Smo pri predstavnikih gorniške proze v žlahtnejšem pomenu besede, skratka pri tistih, ki ne zasledujejo samo športnih in zlasti ne prvenstvenih hotenj.
Morda je Janez Mencinger z Mojo hojo na Triglav (prvič izdala Slovenska Matica leta 1928) z vsestransko preglednim predgovorom dr. Josipa Tominška značilen predstavnik te zvrsti v slovenskem gorniškem leposlovju. Sočno besedilo, pisano z bohinjsko šegavostjo, je morda prvi primer pravega gorniškega leposlovja pri nas.
Drug predvojni zastopnik te zvrsti Juš Kozak s svojim Belim macesnom izpolnjuje vse odlike umirjenega in estetskega opisovanja gorske narave z osebno izpovedno noto, ki meji že kar na liriko.
Morda je najbolj vsestransko zadostil vsem merilom in zahtevam te vrste literature dr. France Avčin s svojo knjigo Kjer tišina šepeta (MK Ljubljana 1965), ki je kot uspešnica izšla še v več ponatisih. Za marsikoga je to planinski brevir mnogo prej kot katerakoli druga bolj alpinistično eksotična knjiga, ker Avčinove gore lahko vsakdo vsaj vidi, če jih že ne poskusi od blizu. Zato je Avčinova knjiga več kot gorniška klasika in leposlovje vsakomur, ki so mu triglavska obzorja mila.
Po žlahtnosti pisanja in lepoti besede je Avčinovi knjigi blizu Marjana Lipovška delo Steze, skale in smučišča (v založbi MK Ljubljana iz leta 1962 s spremno besedo Vlada Vodopivca in ponatisu leta 1979 v razkošni izdaji ). Resnično je ta slovenski skladatelj tudi iz besed, posvečenih goram, izvabil glasbo. Iz navidez nepomembnih izletov, kjer bi kdo drug napisal prosti spis, je Lipovšek ustvaril besedno umetnino.
V sam pripovedni vrh našega gorskega leposlovja je posegel dr. Matjaž Kmecl. Razkošno branje razigranih stavkov daje vtis, da tudi bralec poseda nekje S prijatelji pod macesni, ko v naročju drži knjigo s tem naslovom, ki jo je izdala založba Obzorja Maribor leta 1978.
Morda je prav dr. Matjaž Kmecl, sam profesor literarne teorije, tisti, ki se mu je v spisih najbolj posrečilo razbiti znano fabulo, ki krasi skoraj vsak gorniški spis s trikotnikom odhod v gore – zmagoslavje na vrhu – zaobljuba goram. Posrečilo pravim zato, ker je v pripovedovanje vnesel žlahtno vedrino, kramljanje z bralcem, lahkost bivanja v naravi. Istemu avtorju gre zasluga, da je kot pisec spremnih tekstov k mnogim tudi nealpskim albumom prinesel žlahtni besedi prvenstvo pred tehnično dovršeno fotografijo, kar ni zanemarljivo in le redkemu uspe.
Prav zato moramo ravno po Kmeclovi zaslugi med gorniško literaturo uvrstiti nekatera spremna besedila in priložnostne zgodbe k alpskim albumom, recimo h knjigi Petra Janežiča knjigi Sij gora ali k Slovenski gorski pravljici, obe založba Mihelač leta 1994. Seveda izvrstnih Kmeclovih besedil ne manjka niti v Planinskem vestniku, posamezne zgodbe pa so tudi v Slovenskih postnih premišljevanjih (Cankarjeva založba 1987).
Spremna beseda k fotoalbumom uredi
Zaradi števila, kot jih je, moramo zaradi spremnih besedil ali samostojnih zgodb ob čudovitih in barvnih fotografijah opozoriti še na nekatere avtorje, ki so s klenimi mislimi poskušali ubesediti fotografijo: Tone Svetina, Stanko Klinar, Marjan Stele idr. Nasploh je danes albumska literatura uspešnica, kar si ni težko razložiti. Toda to že sodi pod vizualno, ne književno tvornost.
Čeprav smo imeli in imamo mnogo slikarjev in slikarskih kolonij, pa moramo omeniti primer združitve slikarja s piscem v osebi Eda Deržaja. Sam je pri različnih založbah in v samozaložbi izdal več knjig, kot Gruh, Pod Špiki in Podobe, ki slikajo dogodke iz gorskega sveta in življenja.
Nekaj podobnega, namreč kombinacije slike z novelo, si je v dveh knjigah, Congma je hodil spredaj iz leta 1979 in Sledovi ptic iz leta 1984, obe pri Založbi Obzorja Maribor, privoščil Danilo Cedilnik - Den, ki je novelo s tem privedel prav na prag himalajske literature.
Krivico bi storili, če ne bi omenili še nekaterih avtorjev iz novejšega časa, ki so alpske teme najrazličnejših vsebin, od življenja gorskih očancev in planšarjev do osebnih skoraj liričnih razmišljanj, v samostojnih knjigah pretili na papir. Naj tu omenimo Igorja Škamperleta Sneg na zlati veji, Jožeta Hudečka Vonj po gori, Milana Vošanka in drugih.
Na splošno je sklad slovenskega gorskega leposlovja številčno manjši od alpinistične in himalajske literature. Zanimivo ga je primerjati s primeri bolj zahtevnih oblik književne tvornosti, zlasti z romanom in novelo o gorah.
Gorniški romani uredi
Če začnemo z gorniškim romanom, lahko rečemo, da imamo predstavnike tudi v tej zvrsti književne tvornosti. Iz predvojnega obdobja omenimo Ivana Bučerja, na katerega je vplivala magična plezalna osebnost Klementa Juga. Njegovo boljše delo je roman Koča na Robu (izšlo pri založbi Viharnik leta 1942), za katero je dobil celo manj znano takratno književno nagrado, in bolj povest kot roman Čez steno v založbi Mohorjeve družbe iz leta 1934. Obe deli pomenita v slovenski gorniški književni dediščini prijetno dopolnilo k sicer bolj osebnim izpovedim nagnjeni gorniški prozi.
Po drugi svetovni vojni smo s Tonetom Svetino z Bleda dobili predstavnika, ki je z romanom Stena pri DZS iz leta 1973 romansiral predvojna alpinistična dogajanja v Triglavski steni z osebami, ki so deloma razpoznavne. Roman je doživel ponatis, ni pa zavzel vidnejšega mesta v slovenski literaturi. Delo je bilo posvečeno 80-letnici Jožeta Čopa in 80-letnici PZS.
Dosti manj odmeven s svojima romanoma Pretrgana naveza in Čudovita pot (izšlo pri založbi MK Ljubljana leta 1978 in 1986) je bil Anton Ingolič. Ker sta oba, Tone Svetina in Anton Ingolič, poklicna pisatelja, lahko rečemo, da je gorniška tematika dovolj atraktivna za književno obravnavo in predstavlja izziv za pisanje tudi v prihodnje, ne glede na to da nekateri menijo, da so veliki dogodki, vredni opisovanja, že mimo.
Novela uredi
Več literarne kakovosti imajo pri nas novele z gorniško vsebino. Pred vojno se je v gorniško literarno dediščino s svojo knjigo Blagoslov gora (izdalo SPD leta 1944) zapisal Janez Gregorin, pred njim pa še Boris Režek z delom Svet med Grintovci (izdala Planinska Matica leta 1938), po vojni pa še Žametne sledi (v založbi Kmečki glas).
Vse novele in črtice obravnavajo življenjske zgodbe ljudi izpod gora, srhljive dogodke v gorah, vse že kar na zavidljivi pisateljski ravni.
Poezija uredi
Poezija bi pravzaprav zaslužila posebno obravnavo, vendar je v primerjavi s prozo skoraj simbolično zastopana. S samostojnima pesniškima zbirkama sta nastopila Branko Slanovic in Darinka Petkovšek, ostali pa so se le občasno pojavljali v Planinskem vestniku. Med imeni naj omenimo Leopolda Staneka, Mitjo Šarabona, Toneta Kuntnerja, Rudija Klinarja itd.
Ostala literatura uredi
Slovenska gorniška literarna bera obsega še številna strokovna, memoarska, vzgojno znanstvena in posebno zgodovinska dela, brez katerih naša kulturna dediščina ne bi bila tako bogata. Ker pa smo se v tem pregledu omejili zgolj na gorniško prozo, naj zaenkrat ostane samo pri njej.
Eno vrsto literature pa moramo le omeniti, in sicer humoristično literaturo. Njen najvidnejši predstavnik je Janko Mlakar, ki je pred zadnjo svetovno vojno leta 1939 v založbi SPD izdal tri zajetne zvezke zbranih potopisov s šaljivo vsebino. Po vojni je prof. Tine Orel pri MK Ljubljana (leta 1968) priredil izbor Mlakarjevih humorističnih spisov Iz mojega nahrbtnika, pri založbi Obzorja Maribor pa leta 1980 še izbor Med Šmarno goro in Mont Blancom. Najbolj znano Mlakarjevo humoristično delo Kako je Trebušnik hodil na Triglav pa je izdala MK Ljubljana leta 1974. Glede na to, da premoremo le enega vidnega predstavnika, je to razmeroma skromna bera, če se ve, koliko se v hribih razdre takšnih ali drugačnih anekdot. Ko bi se vsaj zbrale domislice Jožeta Čopa, dokler so še med ljudmi!
Z opisanim pregled slovenske gorniške literature še ni popoln. Še bi se našlo kakšno delo, ki je izšlo pri kateri slovenski založbi. Računa se, da je do leta 1995 – torej do stoletnice izhajanja Planinskega vestnika – v Sloveniji in zamejstvu izšlo več sto knjig z gorniško vsebino v vseh literarnih zvrsteh, ki smo jih obravnavali. To je razmeroma precej za deželo na obrobju Alp, čeprav z več kot dvestoletno gorniško tradicijo, in dovolj, da lahko govorimo o gorniški literaturi kot o literarnem fenomenu. Slednje še posebej zato, ker Slovenci čutimo z naravo in glede na izdano gorniško literarno prozo očitno tudi s knjigo.
Omenjeni pregled si ne lasti popolnosti glede obsega del in navedbe vseh avtorjev. Dalo bi se pri vseh vrstah literarne tvornosti navesti še katerega avtorja, vendar je po mojem mnenju navedena večina vidnih predstavnikov. Pregled je mogoče obravnavati kot poskus, da nekoč pozneje dobimo kritiško delo o slovenski gorniški prozi.