Gornje Celje

Gornje Celje Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen

Lovski dvorec →

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Most med Gornjim Celjem in Miklavškim hribom

Gornje Celje je na desnem bregu Savinje, na levem bregu mu je pa ravno nasproti Miklavški hrib z malo cerkvico sv. Miklavža, ki sega v dobo Celjskih grofov. Z grada na ta hrib je bil narejen usnjat most. Še pred nekaj leti je bil na Miklavškem hribu v skalo pritrjen obroč, o katerem pravijo, da je držal ta most.

2. Most med Starim gradom in Sv Jožefom

Pripovedujejo, da so imeli Celjski grofje most, ki je vodil od Starega grada k Sv. Jožefu. Po mostu so se sprehajali grofje in z njega so metali v brezno kmete in druge ljudi, ki so se jim zamerili. Po tem mostu se je vračal v grad tudi grof Urh, ko ga je premagal Mlinarjev Janez.

3. Podzemeljske zveze Gornjega Celja

Podzemeljski hodnik je vezal Gornje Celje z Bežigradom. Bil je tako visok, da je lahko jezdec po njem jahal, ne da bi se bil moral skloniti. V predgradju Gornjega Celja je res vhod v podzemlje pred leti so ga odkopavali, pa mu niso prišli do dna — in na Bežigradu se podzemeljski kletni prostori podaljšujejo v rov, ki je močno zasut z ilovico. Drug rov je držal do dolnjega gradu v mestu. Tretji rov je pa vodil od Gornjega Celja v notranjost velikega in okroglega mestnega obzidnega stolpa. V tem stolpu so nekdaj vodile stopnice v globino k rovu. Ker pa je iz njega rada udarjala voda, so spodnji del stolpa zasuli. Pripoveduje se celo še o četrtem rovu: segal je pod Vilmin, goro ob Savinji na poti proti Laškemu, na kateri je baje nekdaj tudi stal grad.

4. Friderikov stolp

Sin premogočnega grofa Hermana II., Friderik II., je spravil s sveta svojo prvo ženo Elizabeto Frankopansko in se proti očetovi volji tajno poročil z lepo Veroniko Deseniško. Oče je sina radi tega zaprl v glavni stolp (zato: Fride­rikov stolp), Veroniko pa je dal utopiti. Friderika je rešil smrti vsled gladu neki zvesti oproda. Izkopal si je podzemeljski dohod, skozi katerega mu je donašal hrano. Pred nekaterimi desetletji se je ta dohod baje še dobro videl; širok je bil toliko, da je mogel moški splezati skozenj.

5. Mučilna plošča v gornjem gradu

V gornjem celjskem gradu je bila železna plošča, ki se je lahko dvigala in spuščala. Ako je prišel jetnik v stolp, so spusitili nanj to ploščo, ki je tako dolgo drsela navzdol, da ga je popolnoma zmečkala.

6. Celjani in cerkve

Zanesljivi zgodovinski viri poročajo, da so Celjani ustanovili nekaj samostanov in cerkva. O drugih cerkvah pa zatrjuje tako samo ustno izročilo. Po njem so ustanovili Celjani župno cerkev v Solčavi, teharsko sv. Ano, cerkev sv. Treh kraljev v Tinjah na Pohorju in Marijino cerkev na Svetini. Svetinsko cerkev je dal zidati grof Friderik II., ko se je bil vrnil iz ujetništva nekega furlanskega grofa. Cerkev je gradil neki nemški mojster. Ko je bila gotova, se nikakor ni dala pobeliti, omet je čez noč vedno odpadel. Friderik je mojstra vrgel v ječo. Temu pa se je ponoči prikazala Marija in mu je dejala, da hoče imeti cerkev temno, in sicer zato, da je Turki ne zapazijo, ko pridejo v deželo. Sama torej povzroča odpadanje ometa. To je mojster povedal grofu, ki ga je izpustil iz ječe. Še danes je svetinska cerkev nepobeljena.

7. Prenos zakladov v Solčavo

Potem ko je cesar in kralj Sigmund leta 1436. povzdignil Celjane v knežji stan, so se strašno razburili Habs-buržani in pričeli z njimi vojno. Tedaj je grof Friderik II. dal prenesti svoje zaklade v daljno in nedostopno Solčavo, kjer so jih shranili v neki hiši. Domače ime »Knez« da spominja na ta dogodek.

8. Kako je Herman II. ravnal s kmeti

Grof Herman II. je bil zelo krut in je trpinčil kmete, i In je bilo strah. Nekoč je bila košnja na grajskih travnikih in grajski foirič je klical na tlako. Toda kmetje so imeli sami mnogo posla in se niso hoteli odzvati. Tedaj pa je takoj prišel iz grada nov birič, ki je bil grd ko tisoč vragov. Rekel je kmetom: »Gospod grof so rekli, da vas dado vse pobiti, tiko takoj ne greste na tlako.« Vsi kmetje so se ustrašili In so hiteli na grajske travnike, samo eden se je uprl. Oskrbnik je sel po puško in je kmeta ustrelil. Medtem se je približala nevihta in v oskrbnikovo hišo je treščilo; pogorela je do tal. Odslej ni celjski graščak več tako kruto ravnal z uboglimi kmeti in svojemu oskrbniku je naročil, da mora biti boljši z njimi. Na kraju, kjer je stala nekoč oskrbnikova hiša, si ni nihče upal pozidati nove stavbe. Grmovje tam raste in kurja zalega se pase po njem.

9. Poplemenitev Tehrčanov

I.

Pri Bežigradu je živel kmet, ki je imel zalo hčer. Kmet je zalotil grofa pri njej. Grof je bil v zelo neprijetnem položaju; da se reši iz njega, je Teharčane poplemenitiv.

II.

Herman II. (ali Friderik II.) je imel pri Teharjih gozdarja,čigar hči se je odlikovala z izredno lepoto. Grof se je v deklico zaljubil, ali oče ji je prepovedal občevanje z njim. Ker to ni pomagalo, je začel s hčerjo strogo ravnati. Grof se je razjezil in je grozil. Preplašeni gozdar je zasnoval zaroto: grofa naj bi nenadoma napadli in ubili. Deklica pa ga je o tem obvestila ter ga je prosila milosti za očeta in brate. Ginjen od prevelike ljubezni grof zarotnikov ne le da ni kaznoval, ampak je gozdarja in njegove sinove še poplemenitil. Odtod baje »plemstvo« Teharčanov.

III.

Ulrik II. je zalezoval dekle Mlinarjevega Janeza, lepo Marjetico Pengarjevo. Bil pa je Mlinarjev Janez z mlina pri mostu preko Voglajne. Janez je ponoči s tovariši zalotil grofa, ki je hotel ugrabiti Marjetico, in ga je prisilil, da je za svojo osvoboditev obljubil Teharčane poplemenititi. Tako se je zgodilo.

IV. Celjani so imeli mnogo nezakonskih otrok. Dajali so jih teharskim kmetom v vzrejo. Ker se jim je končno zdelo neprimerno, da bi bili njihovi otroci navadni kmetje, in ker končno niso znali več ločiti, kateri izmed teharskih prebivalcev je njihov otrok in kateri to ni, je eden izmed grofov kar vse Teharčane poplemenitil. Teharčani sicer niso bili zadovoljni s to razlago. Nekoč so zatrjevali, da so dobili plemstvo radi zaslug in ne radi žensk. Sicer pa pri njih grofje po svojem moralnem življenju niso bili v najboljšem spominu. Še pred 100 leti je bila težka psovka za teharsko žensko: Grofovska nečistnica.

10. Teharska posest

Mladi grof Viljem se je vzgajal na dunajskem dvoru. V počitnicah se je seznanil z Elizabeto, lepo hčerjo vaškega sodnika na Teharjih, in je bil pogosto gost v hiši njenega očeta. Kmaln pa so teharski fantje očitali očetu, kako more dovoliti, da grajski gospodič vasuje ponoči pri njegovi hčeri. Oče je bil nejevoljen in je trdil, da je ta očitek golo obrekovanj. Toda fantje so pazili, kdaj bodo grofa zopet zalotili na ponočnem vasovanju. Prilika se jim je kmalu ponudila. Poklicali so tedaj očeta, ki je ukazal, naj zastražijo vrata in okna, da ne uide grajski gospodič. Ko Viljem izprevidi nevarnost, reče očetu: »Ne srdi se, jaz nisem imel nikakih slabih namenov s tvojo hčerko!« Nato potegne meč in zapreti fantom: »Kdor se mi približa, mu razcepim glavo. Vedite, jaz sem sin vašega gospoda grofa Urha I..« Potem je Viljem zahteval, da ne povedo niti besedice o tem njegovemu očetu, ter jim je obljubil, da jih kraljevsko poplača, ko pride na prestol svojega očeta. Vsi so prisegli. Ko je Viljem po očetovi smrti podedoval njegove pokrajine, tedaj so se Teharčani spomnili na nesrečno in lepo hčer vaškega sodnika, ki je umrla pri porodu.

11. Tehrčani nekdaj in sedaj

Teharčani so za Celjskih grofov viseli na zlati niti, zdaj pa visijo na kravjem repu.

12. Ugrabljenje Dolinarjev Marjanice

Mladi grof Viljem se je vzgajal na dunajskem dvoru. V počitnicah se je seznanil z Elizabeto, lepo hčerjo vaškega sodnika na Teharjih, in je bil pogosto gost v hiši njenega očeta. Kmaln pa so teharski fantje očitali očetu, kako more dovoliti, da grajski gospodič vasuje ponoči pri njegovi hčeri. Oče je bil nejevoljen in je trdil, da je ta očitek golo obrekovanj. Toda fantje so pazili, kdaj bodo grofa zopet zalotili na ponočnem vasovanju. Prilika se jim je kmalu ponudila. Poklicali so tedaj očeta, ki je ukazal, naj zastražijo vrata in okna, da ne uide grajski gospodič. Ko Viljem izprevidi nevarnost, reče očetu: »Ne srdi se, jaz nisem imel nikakih slabih namenov s tvojo hčerko!« Nato potegne meč in zapreti fantom: »Kdor se mi približa, mu razcepim glavo. Vedite, jaz sem sin vašega gospoda grofa Urha I..« Potem je Viljem zahteval, da ne povedo niti besedice o tem njegovemu očetu, ter jim je obljubil, da jih kraljevsko poplača, ko pride na prestol svojega očeta. Vsi so prisegli. Ko je Viljem po očetovi smrti podedoval njegove pokrajine, tedaj so se Teharčani spomnili na nesrečno in lepo hčer vaškega sodnika, ki je umrla pri porodu. 11. Teharčani nekdaj in sedaj Teharčani so za Celjskih grofov viseli na zlati niti, zdaj pa visijo na kravjem repu. 12. Ugrabljenje Dolinarjeve Marjanice Ako greš iz Celja po cesti proti Tremerju, prideš do mesta, kjer prekorači cesta majhen potoček, ki se takoj nato izteka v Savinjo. Ob tem potočku prideš v Gornjo Košnico, ki leži zelo na široko tam, kjer so na obeh straneh potoka bolj položna pobočja. Tu je stala nekoč hiša precej premožnega kmeta Dolinarja. Ta kmet je imel hčerko Marjanico, ki je bila zelo brhka deklica. Mladost in zdravje sta kar kipeli iz nje. Srečno je teklo pri Dolinarjevih življenje. Toda prišla je nesreča. Marjanica je pasla na travniku krave in prepevala vesele pesmice, ki so se razlegale po dolini. Petje njeno je bilo podobno petju gozdne vile. Njeni nežni glasovi so razveselili še tako žalostno srce. Po gozdni poti je prijezdil Celjski grof Ulrik s svojim Spremstvom. Zaslišal je dekličino petje. Ko je zagledal njen obraz, se mu je porodila v glavi grda misel. Ukazal je vojakom, naj deklico ugrabijo in mu jo privedejo. Gospod grof jo je odpeljal v svoj grad. Za to nesrečo je seveda zvedel Marjaničin oče. Šel je v grad prosit za svojega otroka. Grof ga je sprejel. Oče ga je prosil, naj mu vrne hčerko. Grof v začetku ni hotel priznati svojega dejanja. Ko mu je pa Dolinar obljubil vse svoje premoženje za otroka, je grof končno dejal: »Tvoja Marjanica spi pri sv. Duhu. Tam jo išči!« Nesrečni oče je spoznal, da je umrla njegova hčerka onečaščena in nasilne smrti! V brezmejni žalosti je izrekel besede: »Proklet bodi grad, v katerem prebivaš, sove in čuki naj prebivajo v njem!« Dolinarjevo prokletstvo se je izpolnilo.

13. Grešni Celjski grofje

Ob poti, ki vodi iz Celja mimo Dolgega polja na okoliško pokopališče, stoji kapelica. Pravijo, da je še iz dobe Celjskih grofov. Na kapelici stoji kip Matere Božje, ki je nekdaj gledala proti mestu in gradu. Ker pa so bili Celjski grofje okrutni in so nekega dne pomorili več okoličanov, se je kip čez noč obrnil proti pokopališču. Mati božja ni hotela več gledati domovja grešnih grofov. Ljudje so poslej kapelico imenovali »Kapelica žalostne Matere Božje«.

14. Bela prikazen

Nekoč se je kmet Miha zopet vračal domov. Ko pride do Savinje, je bila že tema. S težavo je prisopihal do poti, ki se odcepi na grad. Nenadoma zagleda pred seboj veliko belo prikazen. Lasje so se mu začeli jeziti in strah ga je bilo. Iz prikazni je nenadoma puhnil ogenj in zasmrdelo je po žveplu. Tedaj se kmet ojunači in vpraša: »Kaj hočeš tu? Pošten človek sem in grem domov.« Prikazen mu pa odgovori: »Jaz sem vešča, ki prinašam celjskemu gradu in njegovi gospodi smrt. Ne bo več videl Ulrik svojega gradu! Tudi ti ga ne boš več videl celega!« Po teh besedah je prikazen izginila. Kmet se je pa onesvestil. Doma so ga čakali in čakali, a ga ni bilo. Možje so vzeli luči in so ga šli iskat. Pa komaj so prišli do prvega križpotja, so zapazili, da žari ves grad v čudnem ognju. Strah jih je obšel in zbežali so. Zdelo se jim je, kakor da imajo grad nad svojimi glavami. Tisto noč so nemirno spali. Ko so se zjutraj zbudili, so zagledali grad v razvalinah. In že je prisopil Miha ter jim je pripovedoval, kaj je doživel.

15. Črni vran

Preden je šel grof Ulrik v boj, je videla njegova visoka gospa črnega vrana. Svarila ga je: »Ne hodi z doma, videla sem črnega vrana, to pomenja nesrečo!« Grof Ulrik je ni maral poslušati in je šel. Med bojem je zagledal nad sabo istega vrana, ki ga je poprej videla gospa. Ko ga je opazoval, ga je eden izmed sovražnikov zabodel. Tako je grof Ulrik žalostno končal.

16. Graščak z železno podkvijo

Kmet Matevž je šel nekoč pozno popoldne iz mesta domov. Hitel je, ker je hotel biti doma še pred temo. Med potjo se mu pridruži lepo oblečen gospod (»nek fajn oblečen škric«). »Dober večer!« ga pozdravi kmet. Gospod mu je odgovoril samo z nekakim mrmranjem. Ko prideta do neke meje, tujec prebledi. Tedaj ga je kmet bolje pogledal in zdelo se mu je, da ga je nekoč poznal. In kako se je šele začudil, ko se je ozrl nazaj in je videl, da vleče gospod voz. Vrhu tega je nad njegovo glavo nenadoma zagledal žarečo podkev. Ves presenečen je kmet zavpil: »Za božjo voljo, gospod graščak, kako pa pridejo sem!« Komaj je izustil božje ime, je gospod izginil. Tisti graščak je bil rajni grof. Kmet je pripovedoval, da mora biti grof v peklu in da hodi na svet trpet in pokoro delat. Tistega večera so Matevžu osiveli lasje.

17. Grajski vodnjak

Neki kmet je prišel ponoči v grad, da bi sporočil lastniku važno novico. Ko pride na dvorišče, nenadoma zasliši glas: »Kje je moja zemlja, kje je moj grad, kje sem jaz?« Kmet se približa vodnjaku in koga vidi? Grofa Ulrika, stoječega do pasu v vodi in vsega razmesarjenega. Odtlej si nihče ni upal več po vodo in vodnjak so zazidali.

18. Vodnjak na notranjem grajskem dvorišču

Sredi notranjega grajskega dvorišča je vodnjak, ki je tako globok, da sega njega dno pod gladino reke Savinje. Pokojni Tratnik je pred mnogimi leti popravljal Stari grad, kjerkoli je bila potreba. Nekoč je čistil globoki grajski vodnjak. Ko mu je opoldne žena prinesla kosilo, je stopil v senco in ga použil. Po jedi se je zopet vrnil na delo. Toda glej! Kar je bil poprej izkopal, se je medtem zopet zasulo. Tratnik je videl v tem znak neprijaznih duhov iz, davnih stoletij ter je nehal delati.

19. Zaklad v Gornjem Celju

Pred več ko sto leti je živel v neki koči pod gradom ubog pa pogumen dninar. Nekoč se je vračal okoli polnoči domov. Ko je bil že blizu grajskih vrat, zapazi baš pri Grajšekovem kozolcu nekoga z vozom. Stopi bliže in — kaj vidi: pred njim stoji čuden mož. Bil je zelo visok in tako široka pleča je imel, da je bilo kaj. Na glavi je nosil visok klobuk s prav širokimi krajci. »Kaj pa voziš in kam?« ga povpraša naš dninar, »povej, drugače ti pomorem doli po bregu, da boš vedel, s kom imaš opraviti!« Nič odgovora. Dninar zgrabi voznika za roko. Toda kakšna roka je bila to: sicer je bila tako ustvarjena, kakor jih imajo ljudje, nič parkljev ni bilo na njej, ali živa ni bila, menda je bila narejena iz jirhovine in s čim natlačena. Ti ubogi dninar! Hitro spusti roko in steče po nekega moža, ki je tam blizu spal, da bi ga privedel s seboj. Toda komaj da dninar odide, pokne voznik tako močno z bičem, kakor da bi zagrmelo. Ko se je vrnil dninar z možem, voznika ni bilo nikjer. Vse naokrog sta preiskala, pa ga nista našla. Kaj drugega je vozil ko denarje Celjskih grofov! Ko bi ga bil dninar le držal za roko, da bi bila ura odbila dvanajst. Ves denar bi bil njegov. Pa bilo je prepozno.

20. Menih koplje zaklad v starem celjskem gradu

Osemdesetletni viničar izpod Starega grada je vedel zelo veliko pripovedk o starem celjskem gradu. Pripovedoval jih je otrokom. Ena izmed njih govori o zakletem zakladu in o menihu, ki ga je hotel dvigniti v korist svojemu samostanu: Glasi se tako-le: Gori v razvalinah je zakopan velik zaklad. Nahaja se v globoki votlini, ki jo zapirajo velika, črna vrata. Pred vrati straži pes, velik ko vol; oči ima žareče, tace pa kakor svinjske parklje s kremplji. Vhod do vrat je zasut (ali tisti viničar je vedel zanj). Za ta zaklad je zvedel neki menih, ki se je odločil, da ga dvigne v korist svojega samostana. Tisti večer, ko je hotel na delo, je prav pobožno zmolil rožni venec ter ga izpraznil četrt za na pot. Pod haljo je imel križ, v roki pa lopato in cepin. Pot po skalovju navzgor mu je bila težka. Vrhu tega se je bliskalo in grmelo in vlila se je silna ploha. Vihar mu je oviral hitro hojo, vendar je srečno prisopihal do zakletih razvalin. Čim bliže je bil tistemu vhodu, tem večja groza ga je obhajala in lasje so se mu ježili. Zaupal je pa na sveti križ pod haljo. Ko je prišel do hodnika, je postavil svetiljko na tla in začel kopati. Kopal je in delal z vso silo in velikanskim strahom v srcu. Baš je odstranil s cepinom velikansko skalo in zrušila se je cela plast kamenja in zemlje. Tedaj je posvetil blisk in menih je zagledal pred seboj psa, ki je začel strašansko tuliti.

Groza ga je obšla, cepin in lopata sta mu padla na tla in tudi sam se je zgrudil. Med padcem je še zavpil: »Bog pomagaj!« Po tem vzkliku je slišal strašno tuljenje, žvižganje, kričanje in pihanje in videl je vsakovrstne sence, ki so v temi švigale proti njemu. V silnem strahu je prijel za križ in se onesvestil. Zgodaj zjutraj so ga našli kmetje vsega otrplega in izmučenega pred kupom skalovja, kamenja in peska. S potrtim glasom jim je pripovedoval, kaj je doživel. Med poslušalci je bil tudi naš viničar.

20. Kapelica pod Starim gradom

Tam, kjer se od ceste, ki spremlja Savinjo na njenem levem bregu, odcepi ozka in strma pot na grad, tam stoji majhna kapelica, posvečena Materi Božji. Za kapelico so bile prej mogočne skale, izza katerih so grofje s svojimi ljudmi napadali potujoče trgovce. Nekoč je bila zopet na potu trgovska karavana, ki je nameravala prodajati svoje blago Savinjčanom. Preden je prišla do nevarnega mesta, je nastala strašna nevihta. Bliski so švigali in divje je grmelo. Trgovci so se priporočili Materi Božji, da bi jih obvarovala napada in nevihte. In glej! Ko so prišli do tistih skal, so zagledali konja in od strele ubitega opazovalca, ki ga je bil grof poslal, da oprezuje po trgovcih. Karavana je srečno prispela v mesto in v zahvalo za čudežno rešitev so postavili trgovci Mariji na čast tisto kapelico.

21. Napis Pečovniku

Nekje v Pečovniku je skala, na kateri se nahaja kamenita plošča s skrivnostnim napisom. Težko je skalo najti, še težje je priti do nje in prečitati napis. Čim bolj se ji približaš, tem bolj se vali proti tebi kamenje; vrniti se moraš. Vendar se bo našel človek, ki bo prišel do skale in prečital napis. Ko se bo to zgodilo, bo vstal znova mogočni rod grofov Celjanov.

22. Pristava

Za celjskim gradom je ob Pečovniškem potoku zaselje Pristava, ki šteje samo nekoliko hiš. Na mestu tega zaselja je bila nekoč grajska pristava.