Gorski škratje.
← Pesoglavci, pesijonarji | Gorski škratje Narodno blago koroških Slovencev Vinko Möderndorfer |
Škrati → |
|
Žive v notranjosti gor kot varuhi zemeljskih zakladov. Tu in tam jih zaloti človek ali pa ga sami obiščejo. Postave so majhne in čokate, starikavega obraza z dolgo sivo brado in imajo samo eno volovsko oko sredi glave. Oblečeni navadno v rdeče kratke hlače, moder suknjič in rdečo kapico. Njihova jamšarica (svetilka) sveti zeleno. Kadar se prikažejo rudarjem, pomeni to, da jih svarijo pred grozečo nesrečo, naj bodo previdni pri delu. Naklonjeni so delavnemu ljudstvu in mu radi pomagajo v sili tudi s telesnim delom, kaznujejo pa vsako vpitje in hrup kakor tudi kreg in tepež v jami; njihova zapoved je:
- »pa peti, vpiti ter žvižgati ne sme se v moji zakladnici.« Maščujejo se nad vsakomer, ki nosi v rov na delo opojne pijače, in imajo sploh rajši trezne ljudi kakor pijance. Pohlepnost rudarjev, krutost podjetnikov ter roparsko izkoriščanje rud kaznujejo in napravijo, da se tak rudar ponesreči, podjetniku pa spremene rudo v ničvreden kamen. Nekatere svoje izvoljence popeljejo v notranjost gora in jim razkažejo vse bogastvo. Ko človek pase oči, pozabi, da bi se zanimal tudi, kod vodi od zunaj pot do teh zakladov. Gorski škratje te poti zlepa ne pokažejo, prisiliti jih je mogoče k temu edino tako, da se jim ukrade njihov čarodejni pas, ki je njih največja dragocenost. Da ga dobijo nazaj, izdajo tudi največjo skrivnost. Znano je, da bivajo gorski škratje na Peci, Obirju in v rudnikih v Rablju in na Dobraču, gotovo pa so tudi drugod, a da prideš do njih, moraš kopati rove v gore.