Gosli (Slovenski narod)

Gosli
Neznan
Izdano: Slovenski narod 22.08.1903, (36/193), 1-2
Viri: dLib 193
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Kriminalistična študija

„Jean, tragen S' den Garten aussa, der Herr mucht draussen sitzen!" Tako je zaklicala podjetna, dobrorejena in rudečelična posestnica dunajske gostilne –pri treh pajkih", zarožljala s ključi, uprla obe roki v precej obilen bok in gledala za zalim in ličnim gospodom, ki je vstopil mej tem v senco in gledal, kako je donašal natakar oleandrova drevesca, je postavljal v vrsto in privlekel med nje in hišno fronto težko mramornato mizo. Ko se je vsedel gost, vprašal ga je, globoko se mu poklonivši, po njegovi želji.

Ta pa je naročil steklenico Voslavca in jedilni list, potem je položil etui z goslimi, palico in svoj novi moderni cilinder pred se na mizo ter si izbral fino večerjo. Nato je vzel v roke humorističen list, nervozno brskal po njem, zdajpazdaj zasrknil malce vina, odložil list in nestrpno bobnal s prsti po mizi.

Pri oknu prvega nadstropja pa se je kmalu pokazalo dvoje dekliških glav, ena plavolasa, druga črna. Bili sta to hčerki gostilničarke - vdove v starosti 16 in 17 let, ki sta radovedno pogledovali malo nervoznega gosta.

Bil je to krasen, kacih 28 let star človek, vitkega in vendar polnega stasa, imel je pod nosom malo dražestnih, črnih brkic, kakor pesa rudeči polni ustni in kakor repa bele zobe. Obraz je bil skrbno obrit, lasje pa so se mu vsipali v gostih črnih kodrih daleč po ramenih in po čelu, tako da jih je moral vedno z nova popravljati, da mu niso zakrili njegovih oči. Te oči pa so bile nebeško lepe! Obrvi in dolge trepalnice so bile črne kakor oglje, oči pa modre kakor ažurno nebo in globoke kakor gorsko jezero, obrobljeno z visokimi gorami.

Počasi in z vžitkom je povečerjal, pustil v drugi steklenici polovico vina, plačal z bankovcem za 50 K, dal vsakemu natakarju po 1 K napitnine in prosil, naj pride gostilničarka k njemu. Tej je povedal, da je virtuoz pri dvorni operi, da pa ne gre takoj domov, ter jo prosil, naj mu spravi gosli, v dokler ne pride sam po nje. Pristavil je, naj dobro pazi nanje, ker so zelo stare in silno drage. Gostilničarka j e sama vzela gosli, trije natakarji so planili po palico in cilinder ter se neprenehoma priklanjali kakor stope, gost pa je hladno pozdravil ter odšel lahkih urnih korakov, nato pa se naglo obrnil in ozrl v okno v prvem nadstropju, od katerega sta se hitro umaknili obe deklici s pritajenim smehom.

Komaj je bila gostilničarka v drugi sobi za goste, že sta priskakljali obe deklici in oblegali mater z neštetimi vprašanji, da jima je komaj odgovarjala. V živem pogovoru je položila gosli na malo, s prtom pogrnjeno omarico, kjer jih je konečno tudi pozabila.

Proti polnoči pa pride v ravno to sobo drug, salonsko oblečen gospod, ki je bil za kacih 15 let starejši od prejšnjega in ki je imel tudi dolge umetniške, toda sivo melirane kodre. Naročil si je steklenico sekta in ga srebal malomarno. Ker ni bilo v tej sobi nobenega druzega gosta, vstane čez nekaj časa, odpre etui, vzame gosli in začne sprva kakor za poskušnjo poigravati, potem pa se razvname in kakor v misli zatopljen igra sicer piano, toda tako krasno, da so prišli domačin in gostje iz prve sobe na prag in so zamaknjeno poslušali.

Ko je odložil gosli, je povabil gostilničarko, naj prisede k njegovi mizi, zahteval še eno steklenico sekta, nalil sebi in gostilničarki, in ji napil. Potem je vzel brez vsacega uvoda iz listnice bankovec za 1000 K, porinil ga pred gostilničarko in rekel: „Tukaj imate za gosli, jaz jih vzamem". Gostilničarka bi bila kaj rada pograbila denar, pa je morala priznati, da gosli niso njena last. Zgovorno in hitro pa je dostavila, naj pride v par dneh, da bo vprašala lastnika in da dobi gosli za 1000 K gotovo, ker toliko pač niso vredne. Nekako dvoumno je prikimal gost, da so mu zavihrali dolgi kodri okrog glave, in se nasmehnil.

Nekaj časa sta še pila z gostilničarko, potem pa se je odpravil umetnik in stisnil pri odhodu gostilničarki, ki ga je blebetaje spremila do hišnih vrat, bankovec za 50 K v roko in šepnil: „Glejte, da dobim te gosli za 1000 K, vaša škoda ne bo!" S tem je odšel zadnji gost iz gostilne, in hlapec je zaprl in zapahnil hišne duri.

Gostilničarka je po zavžitem sektu takoj zaspala in sanjala, kako bo zaslužila pri teh goslih par stotakov in jih naložila za hčerki k onim prištedenim tisočakom, katere ima v hranilnici. Iz teh prijetnih sanj je ni moglo zbuditi niti njeno lastno glasno smrčanje niti polglasni šepet njenih hčerk, ki sta, dasi zbujeni, sanjali o lepih črnih kodrih in modrih očeh in ugibali, koliko dote bo „on" zahteval od svoje neveste.

Minilo je par dni, potem pa se zglasi nekega jutra okoli desetih umetnik I., lastnik goslij, povžije mal zajutrek, popije steklenico Voslavca, plača in zahteva svoje gosli.

Zgovorna gostilničarka je hitela pripovedovati, da bi ona rada kupila kake dobre gosli za svojega nečaka in da je pripravljena dati za nje, če ni drugače, tudi 50 K. Skrbna mati dveh hčerk si je namreč mislila, da bo dobila gosli za tistih 50 K, katere je bila dobila kot darilce od umetnika II., kupnino v znesku 1000 K pa bo kar vtaknila v žep.

Umetnik I. se je namuznil in rekel povsem mirno, da so njegove gosli vredne 20.000 K, da jih pa tudi za to ceno ne da, ker si služi ž njimi kruli pri dvorni operi.

Gostilničarka je osupnila in bolj iz navade kakor iz prepričanja plaho ugovarjala, da ni mogoče, da bi bile gosli tako drage, na kar ji je pripovedoval on o goslih, ki so še mnogo več vredne, nego njegove. Nato je mož po kratkem pogovoru odšel, gosli pa je pustil še v gostilni, češ da se je zdaj predolgo zamudil in da mora h kosilu, ker je že opoldne.

Hčerki sta bili veseli vedoč, da pride njun vitez gotovo še enkrat, ker ni vzel goslij. Gostilničarka pa je bila žalostna, ker je šlo kar nagloma vseh 1000 K rakom žvižgat. Vsled tega je bilo popoldne težko izhajati z gospodinjo, ki je hodila okrog kakor razjarjena levinja, rožljala s ključi in vpila nad deklami in hlapci.

Ko pride potem čez nekaj dni umetnik II., vstopi dobre volje v gostilniške prostore, seže gostilničarki v roke in vpraša najpreje po goslih. To pa je bila voda na njen zgovorni mlin. Vsedla se je oblastno zraven gosta in hitela : „Mislite si, ta človek mora biti neumen, prefrknjen, blazen. Domišlja si, da so vredne njegove gosli 20.000 K. Moj Bog, saj se dobi za 20000 K že mala hišica v predmestju. Mož ni pri zdravi pameti; ko bi ga le videli in pogledali v oči: tako nekako sanjavo gleda. Saj pravim, škoda moža, je čeden, pa denar ima. Toda pamet, pamet, tu pa gotovo ni vse v redu".

Umetnik II. bi bil ženski že davno rad posegel v besedo, pa ni mogel. Ko pa je končala, je pripomnil: „Veste gospa, jaz tudi nisem ponudil brez vzroka 1000 K za te gosli. Videl sem takoj, da so vredne 20.000 K, pa sem si mislil, da lastnik morebiti ne ve, koliko so vredne, in da jih utegnem dobiti za 1000 K . Vam bi bil dal tudi1000 K, če bi mi bili izposlovali gosli za to ceno. Jaz bi pa vendar silno rad imel te gosli in bi dal za nje tudi 10.000 K, če bi jih lastnik le dal. Ako ga pripravite, da jih proda za 10.000 K, pripravljen sem vam dati 1000 K, dočim vam podarim tu 100 K za dosedanji trud. Tako, zdaj pa 3 steklenice sekta na mizo! Morebiti pa mož rabi denar in bi jih dal za 10.000 K, če bi se mu pokazal denar. Čakajte, jaz vam pustim tu kar 10.000K, vi mu jih ponudite in položite predenj, morebiti zagrabi." Pri teh besedah je vzel listnico, potegnil iz nje pest bankovcev, potem pa jih površno preštevši hitro spravil nazaj in rekel, da danes nima toliko pri sebi, ker ni mislil na to, da ji pa prinese to svoto takoj drugi dan. Gostilničarka ni opazila, da so bili to večinoma bankovci po 10 in 20 K in da je bilo med temi mnogo bankovcem podobnih srečk. Hitela je zatrjevati, da ni treba, češ da bo že ona založila in da bo povrnil on, ko pride po gosli, če jih bo lastnik sploh prodal. Po različnem pomenku je odšel umetnik II.

Par ur pozneje priskaklja starejša hčerka po stopnicah in takorekoč kar pade v kuhinjo z besedami: „Mama, on gre!" Med tem pa so se že odprla vrata in lahkih, elastičnih korakov je premeril umetnik I. prednjo sobo, odložil v drugi sobi cilinder in s srebrom okovano elegantno palčico ter se vsedel za mizo v kot. Gostilničarka je težko odrivaje sapo od sebe hitela po stopnicah v sobo, vzela denar, ki ga je bila dvignila v hranilnici, stopila v sobo in devotno pozdravila gosta, s katerim se je vnel kmalu živahen razgovor o goslih. Umetnik je trdovratno zahteval za nje 20.000 K, dočim mu je ponujala premetena gospodinja le 9000 K tiščeč to svoto pred njega. Konečno je precej nejevoljno izjavil „on", da proda njej na ljubo gosli za 18.000 K in niti za vinar ceneje, je plačal in odšel.

Cel teden sta se veselili obe hčerki, da mora imeti umetnik poseben vzrok, da je odjenjal kar za 2000 K njuni materi na ljubo. Kar pride umetnik II. in izve, da je odjenjal lastnik za 2000 K. Bil je silno vesel, naročil buteljko Burgundca, natočil sebi in gostilničarki ter izjavil, da je pripravljen dati za gosli tudi 16.000 K in da bo dal njej 1000 K, če mu preskrbi gosli za to ceno.

Gostilničarka je bila zadovoljna, se lepo poslovila od tega bogataša, ki ponuja kar 16.000 K za gosli in 1000 kron nagrade in kateremu se je tokrat nenavadno mudilo.

Od tega časa je minilo par tednov, predno je prišel umetnik I., ki je zopet zahteval, naj se mu prinese vrt na dvorišče. Nenavadno klaverno je pil svojega Voslauca in le nerad odgovarjal gostobesedni gostilničarki, ki je zavila govorico vedno zopet na gosli. Ko mu je pa ponudila slednjič 15.000 K, začel jo je pozorno poslušati in ji konečno zaupal, da je bil v toplicah in da je izgubil pri igri nad 200.000 K, vsled česar je v tem trenutku res v denarni stiski ter je nevarnost, da podleže skušnjavi in proda gosli, toda ne ceneje kakor za 17.000 K.

Gostilničarka si je prizadevala na vse kriplje, da bi vsaj nekaj še odbila od svote 16.000 K, toda zaman. Konečno sta se pogodila za 16.000 K, katere je bila že naštela na mizo. Umetnik je žalosten preštel denar, zložil bankovce v kupček in odprl listnico, potem pa nepričakovano naglo in energično porinil kupček bankovcev nazaj pred gostilničarko in izjavil, da goslij vendar ne proda.

Šele po dolgem in temeljitem prigovarjanju in ko mu je ona natančno dokazala, da se na Dunaju brez denarja tudi kratek čas ne da živeti, je počasi in žalosten spravil denar, plačal še s svojim ostalim drobižem in odšel.

Več ko mesec dni je čakala žena, veselila se obljubljenih 1000 K in premišljevala, ali bi ne kazalo trditi, da je dodala k svoti 16.000 K še toliko in toliko stotakov, češ, da drugače ni bilo dobiti goslij, — umetnika II. pa le od nikoder ni bilo. Polaščala se je nje in hčerk britka slutnja.

Nekega dne pa je vzela etui z goslimi, stopila na tramvaj in se peljala k priznanemu veščaku vprašat, koliko bi se dobilo za nje. Krčevito in z izbuljenimi očmi je gledala moža, ki je nataknivši očala ogledoval gosli od vseh strani. Ko pa je izjavil po prav kratkem preiskovanju, da gosli niso več vredne kakor — 4 K, se je sesedla in onesvestila, kakor bi jo bila zadela strela z jasnega neba ...

V Parizu pa sta dva kratko ostrižena talmi-umetnika izborno živela.