Iz črnih vrtnic in botonk otožnih
sem bral nje težko, skrito bolečino;
kdo bi jo slutil v njenih licih rožnih,
če se zazrl je v oči sinjino?
Ko pela je na odru pesem živo,
kipeča vsa pričarana mladost,
zadivljen gledal sem jo — plodno njivo
brez slutnje, da nje žito je — britkost.
A v vrtu tihem njene tuberoze
in vrtnice, botonik težki cvet,
vse je šuštelo pesem Dolorose,
ves vrt v melanhonijo je odet —
Ko drobno dete mi je šopek dalo,
v očeh sanjavih videl sem odsvit
krasote mame, ko se je smejalo,
bil rožni čar povsod je krog razlit —
Ko pri klavirju mi je še zapela,
so bisere ji kapale oči,
in ko je resna hipno onemela,
spoznal sem — detetu samo živi!
