Gospa Berta ali trije prizori iz življenja »rodoljubne« dame
| Gospa Berta ali trije prizori iz življenja »rodoljubne« dame Zofka Kveder |
Spisal Poluks.
| |||||||||||||
Stala je pred ogledalom v svoji spalnici. Svitlo-siva svilena družabna oprava je ovijala njeno vitko, lepo rast, a v laseh se je zibala gibljiva vlasna igla z blestečo zvezdico.
— Hm, ali nismo lepi ? — zasmejala se je svoji podobi v ogledalu ter si brisala malo preizdajljive sledi prahu z malega noska.
— Na, zdaj smo prebledi — je vzdihnila in oprezno pritisnila rudečilo na mehki oval svojih lic.
— O, nocoj bo izborna zabava — je govorila sama z seboj. — Nekaj častnikov, dva mlada profesorja, par doktorjev, jeden pisatelj — naravnost interesantno.
— Koketirali bodemo — je nadaljevala zapeljivo ter obračala oči in poskušala smejati se, da bi se videli njeni beli zdravi zobje, a da bi ob jednem ne raztegnila preveč rdečih ustnic.
— Oh te obrvi — razjezila se je naenkrat. — Tako neznatne, prav nič chic! ... Čakaj, treba malo popraviti! — In prijela je za malo, okroglo držalce ter potegnila parkrat z špico preko obrvij, zamižala najprvo z jednim, potem še z drugim očesom ter potegnila oprezno in počasi tudi čez obrvi.
— Tako, zdaj je dobro. Pogledala je na uro.
— Še pol ure časa — je dejala poluglasno, porinila mal foteljček pred ogledalo, vzela pahljačo v desnico, uravnala si obleko, tako, do so se poznale konture njenega stasa in jela se smejati, govoriti in klanjati se.
Ah, vi gospod profesor! Neizrečeno mi je drago, grozno ste ljubeznjivi ... Ah, vi laskač, kdo bi vam verjel ... Gospod nodporočnik, vi me razvajate z svojimi pokloni.
Nekdo je potrkal.
— Kdo neki je ? — se je oglasila nejevoljno.
— Jaz, cara mia — odzval se je simpatičen glas in koj na to je vstopila mlada, okusno opravljena duma.
— Soproga sem pustila v salonu, jaz pa sem pribežala semkaj ... Saj dovoliš! — Brezbrižno je sedla na fotelj in smeje opazovala svoj vis-a-vis.
— No, jaz sem menila, da imaš najmanj pet kavalirjev krog sebe, zdelo so mi je, da sem čula smeh.
— Spomnila sem se nečesa, pa sem se smejala — opravičevala se je domačinka nekoliko v zadregi.
— Baš sedaj si gotova s toaleto? — vpraševala jo je prišla ter indiskretno pogledala na razne škatljice, lončke in čopiče; nasmehnila se je ironično ter vzkliknila dvoumno:
— Kako si lepa Berta!
— In zakaj ne bi bila! — zavrnila jo je izzivajoče ter si samosvestno popravljala zlate zapestnice na roki.
— Da, lepa in bogata — je nadaljevala Elza, — toda to še ni dovolj, piše »Slovenka«.
— A propos! Kaj sem te že hotelo vprašati o »Slovenki« ... A da, si-li čitala »Prijateljsko pismo« v »Slovenki«? Naravnost drastično slika dotična pisateljica naše razmere. Kako misliš ti o tem?
— Kako mislim?! ... Moj Bog, kako hočem misliti! Časa imam pa ravno čitati take stvari! .. Zu dumm! ... Kedo bi čital take stvari in ono »Slovenko« ... Škandal! ... So ein Blättchen! .. Pri meni gre unaufgeschnitten, saj veš kam ...
— Oprosti Berta, ali ti kakor Slovenka!.. Uplivna soproga znanega rodoljuba! ... Veš, reči moram, da to ni ravno ugledno!
— Hm, ugledno?! ... Saj človek vendar stori, kar mora! Naroča se pač že kedo — moj Bog, narod treba podpirati ! ... ali tega vendar ne bode zahteval nihče, da se jaz naučim no pamet vse članke in dopise, kar jih priobčuje kakov naš listič! .., Einfach toll! ... Toda, kaj se prepiravi! Pojdiva v salon!
Pavza.
Prešeren šum je polnil gledišče spodaj od prve vrste parterja gori do galerijskega stojišča. Tu nasmihanje, ondi šepetanje, koketni pogledi, diskretno namigavanje, živ nemir.
Ah in to motrenje s kukali, te namenoma gracijozne geste, to živo kretanje!
Ah da, prijetno je to! — — —
V loži je slonela gospa Rcrta Svetkova, poleg nje njena sestričina Elza, nekoliko v ozadji pa Bertin soprog.
Peli sta se Parmovi operi »Ksenija« in »Stara pesem«.
— Ti, Bertka, ni-li ta intermezzo iz Ksenije krasen ? — zašepetal je Svetko svoji soprogi v uho.
— I no, da — odzvala se je Berta in študirano koketnostjo naslonila se na ograjo.
— Kaj ne, človeku se mora navdušiti srce in duša — je skušal soprog nadaljevati pogovor, Elza pa ga je prekinila hudomušno:
— Ali ne muči je vendar, saj je že tako dovoj trpela! Intermezzo!? .... Da krasen je, a za Berto no, saj bi jo moral vendar videti, kako je zdehala mej igro, dejala je Elza ogorčeno.
— Utrujena sem — zavrnila jo je Berta, a takoj se ji nasmijala sladko. Par častnikov je obrnilo svoja kukala vanjo in ona vendar ni mogla kazati nezadovoljnega lica!
— Dušica, li-nimaš par bonbončkov — šepetala je in obrnila se k Elzi, da bi dala svojim opazovalcem priliko študirati njeni pravilni, klasični profil.
Nekaj soprogovih znancev je stopilo v ložo, k Berti pa je pristopil sodni adjunkt dr. Žebre, nekdanji Svetkov sošolec.
— Milostiva, potrudili ste se v Ljubljano radi gledališča? —
— Da, saj veste, treba včasih obiskati Ljubljano, sicer bi človek res pozabil, da živi. —
— Milostiva, gotovo ljubite gledišče? —
— Treba je — vzdihnila je afektirano ter z veseljem poslušala nekaj njegovih jako pogumnih, če tudi ne ravno salonskih poklonov.
Bil jo ta sodni adjukt naobražen, a jako sarkastičen človek in poznal je dobro svoje ljudi. Zato je v naglici zažgal nekaj kadila pred Berto, vmes pa pripomnil ironične dovtipe, katerih ona seveda ni razumela. Oči in usta je držala vedno nekako začudeno odprta, ker je nekje čitala, da je to interesantno, a izgledala je pri tem neizrekljivo neumno, da se hudomušni pristav ni mogel vzdržati, da bi ji ne zaklical v slovo:
— Žal, da se mi je ločiti od tako duhovite dame! —
No, »duhovito«, naglasil je precej ironično ter pri tem pomenljivo pogledal Elzo, češ: saj me razumete!
Spodaj v parterju pa ga je sprejel njegov prijatelj s humoristično žalostnim obrazom.
— Kako si se zabaval ? —
— Zabaval!? Kako moreš rabiti ta izraz?!...
Sreča le, da pavze ne trpe dolgo! —
— Ne delaj se, ne! —
— Poskusi sam! Kaj moreš govoriti žnjo? Ne razume ti niti najostrejše zabavljice!.... Hvala Bogu, da nisem njen mož! Ta je tudi revež, da je z njenimi tisočaki dobil njo in njeno neumnost! —
— Sedaj govoriš tako, žnjo si pa sam med in mleko! Res lepo od tebe! — šalil se je njegov prijatelj. Pametni pristav pa jo odgovoril:
— No, prvič človek rad občuje z bedaki, da ve potem bolj ceniti Božjo dobroto, da tudi njemu ni odkazal porcijo domišljave neumnosti, drugič pa je pametno častiti tudi te leta, če so — zlata! —
Napravili so izlet v dve uri oddaljeno vas. Po predlogu Svetkove gospe so se vozili na navadnem vozu z lestvami.
Gospa Svetkova je jako ljubila take izlete, posebno, če je bilo kaj mladih galantnih gospodov. Ako ni bilo gospodov, ali ako niso bili galantni, se je ona namreč vedno dolgočasila.
No, oni dan je bilo vse po njenih željah. Soprog se je vozil na drugem vozu, kjer sta se z deželnim poslancem Adamičem prepirala o politiki, ona pa je na improviziranem sedežu iz desk prav imenitno rezidirala sredi dveh interesantnih — ali, kakor so trdili ljudje, do skrajnosti blaziranih — gospodov.
Cesta je bila nasuta na novo, močno je treslo, a njoj se je zdelo jako zabavno, ko se je o sunku zadel gospod Čehovin njene rame, gospod Rakovec pa njene noge. Seveda so bili pogledi dotičnih gospodov skoro preiskri, da bi se dalo sklepati iz onih dolgih dotakljejev samo na slučaj.
A gospa Svetkova se je zabavala izvrstno. Prav tako ji je bilo všeč in prav nič ni pogrešala razkošno mehkih blazin svoje kočije, na katere so bili navajeni njeni nežni udje.
Gospod Čehovin pa je poleg tega prav z interesantno podrobnostjo razkladal in opisoval najnovejši škandalozni dogodek iz mesta.
Gospej Svetkovi so ugajale take dogodbice in gospod Čehovin se ji je zdel izredno duhovit in dovtipen človek, dasi je bilo njegovo govorjenje skrajno dvoumno in trivijalno.
Gospod sodnik, ki je sedel s trško učiteljico takoj na drugi deski poleg svoje dvanajstletne hčerke, je vedno opozarjal na lepoto okolice ter skušal parkrat govor onih treh zaviti na kako drugo polje, toda gospa Svetkova je imela že od nekdaj manijo za »interesantnosti« in omenjeni tema o goljufanem soprogu in zvitem podjetnem ljubčeku ugajal ji je prav izredno.
Tudi učiteljica je skušala s par humorističnimi opazkami prekiniti polzko zabavo, toda gospodoma je bila učiteljica mnogo premalo, da bi bila pustila radi nje svojej dami dolgočasiti se.
In slednjič sta utihnila sodnik in učiteljica in še drugi zadaj v vrstah, le oni trije so se smejali in govorili glasno, da so njih glasovi odmevali iz ječanja koles in ropotanja vozov.
Učiteljica je poskusila še enkrat vplesti gospo Svetkovo v drugačen pogovor, pa skupila je od nje le prezirljiv pogled.
Ona bogata dama in ta učiteljica!
...Res neumno!
Dospeli so na mesto.
Gospu Svetkova je seveda po stanu in uplivu svojega soproga in po lastnem bogastvu zavzela prvo mesto v družbi.
Moj Bog, pri nas ima zlata gloriola jako velik upliv, če tudi se blesti krog prazne in puhle glave!
Smejali so se, pili, peli in gospej Berti se je dvorilo od vseh strani.
Deželni poslanec ji je napil kakor cvetu slovenskega ženstva, kakor biserju rodoljubnih dam in kakor vzoru plemenitih, blagih in vzvišenih žen, kar je ona vsprejela z jako koketnim, jako ljubeznjivim in jako žarečim pogledom ter s par praznimi, jako nerodno zbranimi frazami.
Kar je bilo paraetnejih, so se razkropili naokrog, češ, da si ogledajo vas. Presedale so jim neslane šale gospoda Čehovina in Rakovca ter pretirano hvalisanje deželnega poslanca, kateri je s predmetom svoje hvale baš še le v drugič gogovoril osebno.
Učiteljici je pripovedovala sodnikova soproga par ne ravno lepih potez iz življenja obožavane Berte, a učiteljici ni bilo do tega, da bi razkladala Bertine slabosti.
Vedela je dobro, kaka je ta Svetkova gospa in zaničevala jo je v svojem srcu. Ogibala se jo je, a o njej ni govorila ni dobrega ni slabega. Bila je naobražena, blaga in pred vsem odkritosrčna. Svoje simpatije in antipatije je kazala očito, brez plašča.
Vračali so se zopet nazaj k ostalim na vrt. Učiteljica je bila zadnja in bili so malone zasedeni že vsi stoli. Ozrla se je, kam-li naj bi séla, a v tem jo je zaklical gospod Čehovin:
— Izvolite sémkaj, tu je še en prazen sedež — ter ji je pokuzal na stol poleg Berte.
Za hip je učiteljica zarudela. Prav v istem hipu je videla, kako ljubeznjivo je potrkala Berta Rakovca po rami in vzdihala afektirano:
— Ach sie, ach cie sind der wahre!
Neizrecno plitva, neumna in podla se ji je zdela v istem trenotku ta nališpuna in nakitena dama. Ponosno je vzravnala glavo, poklonila se, ter dejala mrzlo:
- Hvala! ali poleg gospe Svetkove jaz ne morem sedeti.
»Duhovita« dama je ni umela. Tako od zgoraj doli se je nasmehnila, nežno pogledala svoje masivne zapestnice, potem pa je mignila učiteljici:
— O prosim, gospodičina, jaz nisem tako natančna, saj vidite, da sem tako preprosta — je dejala afektirano.
Prav ponosna je bila na ta svoj modri izrek.
No da, taka-le revna neznatna učiteljica! Naravno, da se ženira sedeti poleg tako bogate in imenitne dame! No, pa to napravlja vendar-le utis, če je človek prijazen tudi s takimi!
Nasmehnila se je prav ljubeznjivo ter zašepetala z svojim najnežnejšim, afektirano tenkim glasom:
— Prosim!
Toda učiteljica je zavrnila mrzlo:
— Hvala! — ter odšla na drug konec.
Gospa Svetkova pa je šepetala gospodu Čehovinu:
— Pametno dekle! Ve, kaj se spodobi! Ja, ja, solche Leute müssen bescheiden sein.
Ne upam, da bi v tej sliki našlo svojo fotografijo kaj več naših dam. To bi bilo prežalostno! Da pa vsaj nekaterim ne bode škodilo enkrat videti se brez polepševalnega stekla, o tem ne dvomim.
Naj bi jim kaj koristilo!