Gospa Bojanovičeva
| Gospa Bojanovičeva. Črtica. |
| |||||||||||||
Mlad častnik je slabe volje žulil svojo cigareto.
»Čudno, Dovič,« je dejal tovarišu, »jaz te pravzaprav več ne poznam. Ko sva bila zadnjikrat skupaj, si bil židane volje, veseljak, bil si pri vsaki zabavi, kjer je bila kaka mladeniška razposajenost, tebe gotovo ni manjkalo in zlasti rad si bil v dekliških družbah.«
Ponosen je stal Dovič ob oknu in gledal na prostrano morje.
»Prav imaš, prijatelj, res sem bil tak, razbrzdanost prve vrste, vsiljiv v ženski družbi, a sedaj hvala Bogu, me je še o pravem času žena naučila spoštovanja do žensk.«
»Spoštovanja do žensk?« ga zavrne častnik s čudečim se obrazom, »oprosti, jaz bi mislil, kdor se je toliko in tako prosto zabaval v ženski družbi kakor ti, tak se končno nasiti in se v taki družbi dolgočasi.«
Dovič pa, kakor da je preslišal te besede, je zrl skozi okno na morje in dejal:
»Saj veš, da se je ladja, ki sem se z njo vozil, potopila v Sredozemskem morju vsled viharjev. Bili smo pa rešeni vsi, samo kapitan in njegova žena sta se potopila. V Trstu sem ju prvikrat videl. Naša ladja je ob svetlem solncu splavala iz luke na mirno morje. Vojaška godba je ob slovesu od suhe zemlje godla svoje tožno-vesele koračnice, kakršne so navadno ob takih prilikah. — Slonel sem ob robu ladije in občudoval lepoto morja. Tedaj me prime tovariš Ivan za roko, rekoč:
»Poglej tja na krov komandantov!« Tam je stal kapitan in poleg njega njegova žena. Bila sta krepke rasti in oba enako visoka.
Nebo se jelo temniti, le med črnimi oblaki se je še tu in tam prikazalo za hip solnce, ki je v magični svetlobi ožarjalo kapitana in ženo na poveljnikovem krovu. Silen veter jima je pihal v obraz in gospej je dvignil težko kito in jo vrgel ženi okrog obraza.
V Ivanu se je vzbudil slikar; njegove oči so žarele.
»Glej,« je dejal, »kako junaško se ustavlja viharju, odeni jo v odelo vojaka, razpleti ji kite, da ji bodo lasje plapolali okrog glave. To bi bil vojskovodja, ki gre po bojih do zmage.«
Pritrdil sem mu, rekoč: »Res, kakor kraljica!« In še dolgo sva gledala v viharju na poveljniški krov. In šele ko se je stemnilo, sva se umaknila, dočim je gospa še vedno vztrajala ob strani kapitanovi. Šla sva v kabino, kamor so zdaj pa zdaj posvetili bliski; zunaj pa so valovi peli svojo viharno pesem.
»Nobenega človeka ni bilo na ladji,« je nadaljeval čez nekaj časa, »ki bi ne bil prav posebno spoštoval te žene. Znameniti potniki, kakor umazani kurjači globoko doli v strojnici so jo ob vsakem srečanju spoštljivo pozdravljali; pa tudi ni bilo nikogar, ki bi si upal po domače občevati z gospo, kar je sicer vedno navada, posebno na parnikih, ki vozijo za zabavo. Zdela se je nam vsem kakor svetnica.
Pet let je bila omožena in pet let je spremljala moža pri vseh njegovih vožnjah. Bila sta videti kakor dva tovariša. Iskreno ji je stisnil vsako jutro roko, ko je prišla k njemu na poveljniški krov. In to je bilo vse, nikoli nisem opazil kake posebne nežnosti.
Bližal pa se nam je medtem usodni 10. majnik. Solnčen je bil dan, ko smo zapustili obrežno mesto. Spodaj pod krovom je zopet igrala godba; potniki so se udobno naslanjali na stole, drugi so pohajkovali na krovu, se šalili in zabavali ob godbi. Okrog kapitanke se je zbrala gruča potnikov; radovedni so jo izpraševali, zakaj se je odel kapitan v plašč, kakršnega nosi sicer le v viharnem vremenu.
»Vsa čast skušnjam gospoda kapitana,« je dejal smejaje se višji častnik; »pa danes se vendar le moti; na tako krasen dan nas vendar ne iznenadi vihar.« Gospa kapitanova je zmajala z glavo in rekla: »Gospod Venkov, vi bi pač morali bolje poznati mojega moža; on se redkokedaj zmoti.«
In ta dan žal se kapitan ni zmotil. Kake dve uri nam je solnce še vedno prijazno svetilo z jasnega neba brez megle. Dve uri še so potniki uganjali burke, igrali, se smejali in brezskrbni uživali lepe, vesele ure na morju. Tedaj pa se je na zahodu pojavil temen oblak in bežal kakor blisk preko neba, ob njem so se porajali drugi in so kmalu zatemnili solnce. Morje je vzvalovilo, tudi ladja je začutila ta mrski ples. Mrzel veter je potegnila čez krov in brnel je, kakor da napoveduje vihar.
Čez pol ure ni bilo nobenega potnika več na krovu, vsi so iskali zavetja v kabinah in spodnjih dvoranah. Okenca so vsi varno zadelali, čez morje pa so begale goste megle in se podile preko ladje. Vihar je vzdivjal in mogočni valovi so butali ob ladjo, ki si je počasi delala pot med sovražniki.
Jaz in prijatelj Ivan nisva mogla vzdržati v kabini. Šla sva na krov blizu prostora za poveljnika, krepko se držala ob varnostnem železju in nemo sva gledala divjajočo noč. Zgoraj na poveljniškem krovu pa je stal, kakor prvi dan, kapitan v dolgem deževnem plašču in poleg njega njegova žena. Z vso silo so se valovi od ene strani zapodili v ladjo, tedaj se nagne gospa Bojanovičeva čez ograjo in namigne kapitanu; z belo roko pokaže v hipu na levo v megleno razburkano morje. In takrat opaziva tudi midva tam, kamor je seglo orlovo oko kapitanke, da se nam bliža v silni brzini nekaj sivega na valovih.
»S polnim parom nazaj!« je zakričal kapitan po telefonu strojnikom.
V hipu, ko se je ladja stresla vsled nenadnega ustavljenja koles pri strojih, se je začul in začutil grozen tresk, vmes pa so se čuli obupni vzdihi in klici potnikov na pomoč.
Del razbite ladje, v gosti megli skrit našim očem, je zadel ob našo ladjo in ji na sredi zadal zevajočo razpoklino. Ne morem na drobno pripovedovati, kaj vse se je tedaj godilo na ladji. Bilo je pregrozno in čudim se, da sem ostal živ v teh strašnih trenutkih. Razpoklina na boku ladje je bila velika in kapitan je vedel, da ima le malo časa na razpolago, da z rešilnimi čolni otme popotnike pred gotovo smrtjo. Posadka se je izvrstnodržala. Ženske, otroci in potem moški smo kmalu na rešilnih čolnih. Zadnja sta prišla, ko se je vlivalo morje že čez krov ladje, kapitan Bojanovič in njegova žena.
Toda zadnji čoln, na katerega so se vkrcavali poslednji potniki, je bil natlačeno poln, tako, da se je skoro potapljal, nobenega prostora ni bilo več. Junaki so redki dragi moj, in smrt videti pred očmi in plemenit biti proti ženski, to je tudi nekaj junaškega. Toda v čast vsem bodi povedano, vsi, kar nas je bilo v zadnjem čolnu moških, smo ponujali prostor gospej Bojanovičevi. Silili smo v njo in ji prigovarjali, toda ona naše ponudbe ni vzprejela. Hladno, kakor je bil vajen, je kapitan ukazal mornarjem, da naj odrinejo s čolnom od potapljajoče se ladje.
V strahu smo gledali iz čolna na ladjo; mirno sta stopala žena in kapitan na poveljniški krov.
In tam na svojem mestu objame žena kapitana in zdela sta se združena v sveti molitvi. Malo trenutkov še in prizora in ladje ni več bilo.
Mi pa smo sedeli v čolnu kakor okameneli; šele čez čas so nam solze oblile lica.«
»Glej,« doda Dovič nato prijatelju, »to je bilo, kar me je naučilo spoštovati ženo, ker je tudi v najslabotnejši nekaj plemenitega, svetega ...«