Gospod Žabar v tiskovnem odseku
| Gospod Žabar v tiskovnem odseku. Alojzij Kokalj |
Spisal Luigi Calco.
| |||||||||||||
Popolnoma nepričakovani dogodki na Balkanu so kakor strela iz jasnega neba presenetili vso evropsko diplomacijo. Zgodilo se je čez noč nekaj, o čemur se ni niti sanjalo prebrisanim diplomatičnim zastopnikom raznih velevlasti v Belgradu, Sofiji, Carigradu, Atenah in v Cetinji. Ako so ti nepričakovani dogodki na Balkanu presenetili visoko diplomacijo, ki mora že po svojem poklicu natančno vedeti, kaj se godi okrog nje in ki mora z matematično gotovostjo slutiti, kaj se bode odigravalo v bodočnosti, potem se ni čuditi, da so iz Balkana prihajajoče žične vesti do čela zmešale glavo in misli raznim urednikom nekega slovenskega lista. Vsi presenečeni in tudi preplašeni so se izpraševali, kako stališče naj zavzame njihov list nasproti tem dogodkom, ali naj upoštevajoč ozire navzgor stopi list na stran otomanskih krvolokov ali pa naj se uvažujoč čustvovanje slovenskega naroda in vsega kulturnega sveta zavzame za zatirano krščansko rajo na balkanskem polutoku. Uredništvo se je razdelilo v dve struji, od katerih je prva z vso vnemo zagovarjala simpatije do turške države, dočim je pa druga na podlagi citatov iz naših narodnih pesni zahtevala, da mora list nastopiti za zvezo balkanskih držav in proti turškemu nasilstvu. Ker se obe nasprotni si struji niste mogli zediniti, preostajalo ni drugega, da se je moralo uredništvo obrniti na svoj vrhovni tiskovni odsek, ki je imel v kočljivih in zamotanih vprašanjih končnoveljavno odločati stališče, katero ima list zavzeti. Ker je bila zadeva zelo nujna, ker so brzojavi vsaki hip donašali nove nepričakovane vesti iz Balkana, sklicati se je moral tiskovni odsek takoj in to se je tudi zgodilo.
Resnih obrazov so se zbirali resni možje in člani vrhovnega tiskovnega odseka na resno posvetovanje v uredniški sobi našega lista. Predsedniško mesto je zasedel po svoji svetosti znani kanonik Zvitokljun, njemu na desno je prisedel kanonik Debeloglav, zraven poslednjega kaplan Nadut, ki je sicer vlekel precej mastne dohodke kaplanskega mesta pri neki ljubljanski župniji, bil pa leto in dan pri nekem katoliškem podjetju tako zaposlen, da ga v njegovi župniji ni nihče poznal in na levo predsednika končno kot zastopnik v S. L. S. zbranega obrtništva naš stari znanec gospod Žabar.
Kanonik Zvitokljun je pred vsem upravičil odsotnost predsednika vrhovnega tiskovnega odseka, češ da je bil v ti stvari, katero se bode danes obravnavalo, že pri njem v avdijenci in da mu je predsednik že dal vse potrebne ukaze, imenoval potem zapisnikarjem nalašč v sejo poklicanega glavnega urednika ter potem zbranim članom tiskovnega odseka poljudno in nepristransko pojasnil predmet njihovega posvetovanja.
»Znano vam je,« pričel je kanonik Zvitokljun, »da so se razmere na balkanskem poluotoku v zadnjem času tako poostrile, da se je bati, da izbruhne vsaki hip krvava vojska. Na eni strani stoji starodavna turška država, ki za nobeno ceno noče izvesti onih reform, katerih izvedbo je svečano obljubila na berolinskem kongresu. Na drugi strani so se pa zvezale štiri balkanske države, Bolgarija, Srbija, Grška in Črnogorska, ki hočejo turškega sultana prisiliti z lepa ali z grda, da v evropski Turčiji izvede te reforme. Seveda domnevam, da se združene balkanske države sedaj ne bodo več zadovoljile s tem, da bi Turčija v svojih evropskih pokrajinah sama te reforme izpeljala, temveč da bodo za tem stremile, da bi imele pri uresničenju teh reform tudi one odločilno besedo in da bi pri tem še kaj sveta pridobile. Iz zgodovine zadnjih let vam je pa znano, da živi naša diplomacija v najožjih prijateljskih odnošajih s turško državo in da je naša država vedno in dosledno zastopala stališče, da mora otomansko cesarstvo ostati nedotaknjeno. Tudi vam ni neznano, da so bile za časa aneksije mej našo diplomacijo in mej ono neke, danes Turčiji protivne balkanske države prav napete razmere in da se je bilo tedaj skoro bati vojske. Tedaj je naša diplomacija nastopala z vso odločnostjo proti ti državi in se kazala odločno prijateljico turške države. Od podučene strani se trdi, da se razmere v naši diplomaciji od tedaj niso bistveno izpremenile, vsled česar bi oziri na vzgoraj narekovali našemu listu, da naj se kakor n. pr. dunajski list »Neue Freie Presse« in vsi nemški krščanskosocijalni časniki zavzame za turške interese in da naj pobija stremljenje balkanskih držav. Na drugi strani se pa ne sme prezreti, da stoji ves kulturni svet odločno na strani danes združenih balkanskih narodov in da z vročimi simpatijami zasleduje njihova nesebična in plemenita stremljenja za osvoboditev krščanske raje iz turškega krvoločnega nasilstva. Tudi naš slovenski narod je skoro brez izjeme s svojimi simpatijami na strani združenih balkanskih narodov in želi iz dna srca, da bi imela njihova prizadevanja popoln vspeh in da bi se turškemu nasilstvu napravilo enkrat za vselej konec. Tudi sosedni naši Hrvati so skoro vsi na strani združenih balkanskih narodov in proti turškemu nasilju in s temi smo v zadnjem času politično ozko zvezani. Oziri navzdol bi nas torej silili, da naj se pisava našega lista obrača proti Turkom in da naj se ogreva za težnje balkanskih narodov. Predno pa vam povem, kaj mi je ukazal naš predsednik, hočem slišati o spornem vprašanju prav odkrito in brezobzirno vaše mnenje in vas vsled tega pozivljam, da se odkrito izjavite. Še enkrat vas pa pozivljam, da govorite o stvari popolnoma odkrito in brez ozira na levo in desno, ker je stvar tako važna, da se mora vsestransko prerešetati.«
»Tja, tja,« začel je prvi govoriti kanonik Debeloglav, »stvar je res tako kočljiva, da jo je treba vsestransko premisliti, predno bode padla odločba. Tja, če se bomo odločili za Turke, zamerili se bomo našemu dobremu in vernemu ljudstvu, katero pri volitvah krvavo rabimo in zamera bode tudi pri naših najnovejših zaveznikih, s katerimi smo pri opatijskem sestanku sklenili zvezo na življenje in smrt proti poprejšni štirinajstdnevni odpovedi. Tja, če potegnemo torej s Turki, bo na to stran strašna zamera. Tja, če se pa postavimo za balkanske narode in nastopimo zoper Turke, bo pa zgoraj strašna zamera, ki nam utegne prinesti strašne posledice v obliki odklonjenih podpor za naša prepotrebna deželna in druga strankarska podjetja. Tja, naj se obrnemo torej tako ali tako, zamera je gotova. Tja, tja, zato bi pa jaz mislil in tudi tako predlagal, da je najboljše, da o balkanskem gibanju in morebitni balkanski vojski v našem listu prav nič ne pišemo, ker se nam potem ne bode treba na nobeno stran nagniti, vsled česar tudi ne bode mogla nastati nobena zamera, ne zgoraj, ne drugod. Da na naši »bravci« mej tem ne bodo brez zanimivega berila, naj se pa v listu otvori posebna večja kolona za misijonska poročila. Po mojem mnenju je moj predlog najsrečnejši in zato ga toplo podpiram in priporočam.«
Kanonik Debeloglav je končal svoj globokopremišljen in s pravim diplomatičnim duhom prepojeni govor, na kar je hitro poprijel za besedo kaplan Nadut, ki je mej govorom kanonika Debeloglava že v največji nepotrpežljivosti mencal kar s celim telesom.
»Pripoznam v polni meri veliko važnost na bogatih skušnjah slonečega nasveta prečastitega gospoda kanonika, vender ne morem pritrditi njegovemu nasvetu kot katoliški duhovnik, ki zastopa do zadnje kapljice svoje srčne krvi načelo, da mora vsak katoličan v vseh slučajih postopati tako, kakor ga uči nezmotljiva sv. cerkev. Po naukih naše sv. cerkve mora vsak katoličan vedno in povsod, v besedi in dejanjih kazati svoje katoliško prepričanje. Kar velja za posameznika, velia pa tudi za tiskano besedo. Že zgolj iz tega razloga ne smemo nasproti balkanskim dogodkom igrati vloge tiča noja. Nasprotno se moramo odločno postaviti na eno ali drugo stran, tertium non datur! Pri tem nas pa mora voditi zopet in edino le misel na našo sv. cerkev, ker smemo stopiti le na stran onega, ki je naši sv. cerkvi bližji. Če pa vzamemo sedaj v pretres obe nasprotni si stranki, vidimo na eni strani Turke, ki so mohamedanske vere, torej neverniki, in na druži strani Bolgare, Srbe, Črnogorce in Grke, ki so šizmatiki, torej krivoverci. Turki se nahajajo brez svoje krivde v zmotah mohamedanske vere in niso bili nikdar deležni naukov naše edino zveličevalne. Nasprotno so pa predniki ali vsaj učeniki Bolgarov in drugih pripadali enkrat k naši sv. cerkvi in so le od nje odpadli. Proti temeljnim načelom naše sv. cerkve bi pa bilo, če bi se mi postavili na stran odpadnikov in če bi pri tem zavrgli nevernike, ki se brez svoje krivde nahajajo v zmotah mohamedanske vere. Zastopam vsled tega odločno stališče, da mora naš list kot list, čegar vsebina mora biti vseskozi katoliška, stopiti na stran izlama in z vso odločnostjo pobijati težnje šizmatikov. Jaz grem dalje nego naš odlični Bachmayer, ki je v visokih delegacijah samo izjavil, da ga vsa kolobocija na Balkanu prav nič ne briga, ker vidi na eni strani le izlam, na drugi pa šizmo. Jaz trdim in ostajam pri tem, da moramo v tem vprašanju kot katoliki stopiti na stran izlama in z vso odločnostjo pobijati šizmatike. Pri tem me pa prav nič ne motijo grda turška nasilstva in poboji, ker nisem prav nič sentimentalen in ker pri tem upoštevam, da se v teh pobojih pobija in s sveta spravlja le šizmatike, krivoverce in da se s temile poboji dejansko zmanjšuje število krivovercev. Tudi me prav nič od mojega načelnega stališča ne odganja misel na slovansko krvno sorodstvo, ker smatram z našim Mahničem narodnost za greh! Odločno torej nasvetujem, da naj naš list takoj pokaže barvo in da naj z vsemi silami deluje za turško stvar, pobija pa enako odločno težnje balkanskih krivovercev.«
Kanonik Zvitokljun je pohvalil kaplana in njegovo sveto vnemo ter pozval še našega starega znanca gospoda Žabarja, da naj kot priprost obrtnik odkrito izrazi svoje mnenje.
»Po tako učenih govorih,« začel je gospod Žabar, »kakoršne sta imela moja prečastita gospoda govornika, je priprostemu obrtniku sploh težko govoriti. Še težje je pa z ozirom na zamotani predmet, ki zahteva visoko politično izobrazbo. Kot večletni agitator S. L. S. sem si seveda pridobil potrebno politično izobrazbo in radi tega bodem tudi v ti stvari povedal svoje mnenje. Ker sem se pa politično izšolal v Ljubljani in pri ljubljanskih političnih homatijah, bodem sporno vprašanje rešil tudi raz stališče naših ljubljanskih političnih razmer. Ko je S. L. S. začela svoj neizprosni boj zoper ljubljansko liberalno trdnjavo, mej branitelji te liberalne trdnjave nisem opazil nobenega Bolgara, nobenega Srba, nobenega Grka in nobenega Črnogorca. Pač pa se je pri naskakovanju te trdnjave videlo v taboru gnjilega liberalizma vse polno raznih Turkov (Josipa Turka, Pavla Turka in druge) in liberalci so bivšemu občinskemu svetniku Josipu Turku še celo podelili dostojanstvo deželnega poslanca. S tem so se pa liberalci postavili odločno na stran Turkov. Kakor hitro pa stoje liberalci na strani Turkov, potem je pa za našo slavno S. L. S. sporno vprašanje rešeno in s tem tudi odločeno, na katero stran sme in mora pisati naš list. Kjer so liberalci, tam ni mesta za S. L. S. Če so liberalci na strani Turkov, kakor sem dokazal, mora se postaviti S. L. S. in ž njo vse njeno časopisje na drugo stran!«
Predsedujoči kanonik Zvitokljun se je prav prisrčno zahvalil gospodu Žabarju za njegov razboriti govor, s katerim je zadel naravnost v črno.
»Predno dam sporno vprašanje na glasovanje,« nadaljeval je kanonik Zvitokljun, »moram še opozoriti prečastite člane tiskovnega odseka, da ukaz našega vrhovnega generala kot odsotnega predsednika našega odseka popolnoma soglaša s predlogom gospoda Žabarja. Naš vrhovni general mi je le na kratko namignil, da v največjih krogih s tem vprašanjem ne vlada popolna edinost in da je tam močna struja, ki gibanja na Balkanu ne presoja raz ozkosrčno stališče dunajskih časnikarskih šmokov. Zadobil je prepričanje, da bi politika proste roke v tem vprašanju ne mogla naši stranki škoditi navzgor. Vsled tega se je iz ozirov na navzgor odločil tako, kakor je predlagal naš gospod Žabar. S tem zaključujem debato in prestopim h glasovanju.«
Na to se je vršilo glasovanje, ki je znova pokazalo življenjsko silo naše S. L. S. in občudovanja vredno edinost, ki vlada vsepovsodi v taboru S. L. S. Po pojasnilih kanonika Zvitokljuna so namreč vsi člani tiskovnega odseka glasovali navdušeno za predlog gospoda Žabarja, na kar so se razšli.
Posebno ponosen je pa odkorakal naš gospod Žabar, ker je nosil v svojem srcu ponosno zavest, da je on tisti, ki je s svojim prebrisanim razumom razsekal gordiški vozelj in najtežje vprašanje srečno razrešil. Ko je stopil na cesto, zadel se je ob svojega prijatelja Simona Sleparoviča, katerega od zadnjih nesrečnih kazenskih pravd ni več pogledal. V tem svečanem trenutku, ko je pa on gospod Žabar s svojo bistroumnostjo tako rekoč prevzel v S. L. S. vodilno in odločujočo vlogo, pozabil je pa na svojo mržnjo proti Sleparoviču, ga prijazno ogovoril in povabil na liter dobre kapljice, ker je bil mnenja, da se morajo veliki momenti tudi dostojno proslaviti. Vedno žejni Slcparovič seveda ni zavrgel ponujene mu prijateljske roke in tako se je zgodilo, da sta krenila naša znanca v gostilno, v kateri sta temeljito praznovala današnji veleodločilni nastop gospoda Žabarja.