Gospod Blaž
| Gospod Blaž. Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Slišali boste tragično komedijo o gospodu Blažu in njegovi ljubezni, poosebljeni v mlekaricl s Posavja. In prosim, da se pripravite.
Veselo je sijalo jutranje solnce iznad temnih in vijoličastih šum, gorki in mehki so se zdeli žarki, ki so se vlivali v ulico in tekli po njej in obsevali zidove in vrtove, okna in duri. Zelo svetlo je že bilo, iz vseh kotov in sotesk je pometel dan nočne mrakove in strahove, zakaj velika in dolga je bila njegova metla. Segala je s sinjega neba, tam od obzorja pa do globoke zemlje, in bila je spletena iz žarkih niti in plamenov, in bila je široka od gor do gor.
Ne smejte se, dragi moji sosedje in prijatelji, zakaj tudi gospod Blaž se ni smejal. Bil je namreč nesrečno zaljubljen. In verujte mi, ljubi moji, to ni mala stvar. Seveda, ako se zaljubi petnajstletna Mina v šestnajstletnega Miho, še ni to nič tragičnega. Tragično pa je, ako se zaljubi gospod Blaž. In ako se zaljubi v posavsko mlekarico Maričko, pa je zraven tega oženjen. In sicer oženjen s hudo babo. Pomislite in se pokrižajte! In zdaj čujte, kaj se je zgodilo nadalje:
Lepa in majhna hišica ob cesti je bila potopljena v toplo svetlobo. Sprehajala se jo po strehi, šetala se je po zidovih in rožah, cvetočih na oknih, in tam – ali so čmrlji, ali niso čmrlji – je nekaj bučalo:
»Bu, bu, bu!«
Ali to še zmeraj ni kulminacija moje žalostne ostorije. Še vse hujše pride.
»Bu, bu, bu!«
Gospod Blaž je pel svojo jutranjo pesem. Oblečen v debelo suknjo se je naslanjal na polico pri oknu in se grel na solncu, zakaj jutro je bilo hladno gospodu Blažu vkljub zlati metli, ki ga je božala po hrbtu in licih. Skoro bi bil zopet zadremal, tako ugodno je dela prijetna toplota njegovi stari krvi. Zakaj gospod Blaž je bil že star okoli 65 let in je ljubil z gorečim ognjem in mladeniškim žarom in plamtečo ljubeznijo 17-letno posavsko mlekarico Maričko. To je tragika vseh tragik! In zato je bil hudo navskriž s svojo ženo gospo Barbaro.
Zdaj pa je z glavo, obrobljeno s srebrno svilo, zadovoljno pokimaval, gledal v svet in dromljal in pel.
»Bu, bu, bu!«
Gospod Blaž je stal na straži in pričakoval svoj ga srca kraljico. O, kolikokrat je že čakal nanjo, skrit za rožami, in kolikokrat ga je že zalotila gospa Barbara ter mu neusmiljeno navila ušesa. Kolikokrat že je gospod Blaž trepetal na kolenih pred neusmiljeno svojo gospo in ji prisegal večno zvestobo! Ali še vsakokrat je prelomil svojo prisego, zakaj strašna je moč ljubezni. Gospod Blaž je stal na straži.
V tem svečanem in lepem trenotku se je zaslišalo po ulici drdranje mlekarskega vozička, in zraven so se slišale drobne in hitre dekliške stopinje. To je bila ona, to je bila srčna kraljica. Gospod Blaž jo je poznal dobro.
Zopet se je zaslišala lepa pesem, a zdaj bolj pritajeno, o mnogo bolj veselo in svetlo. Grlo gospoda Blaža je pelo in zvenelo kakor grlo iskrega ruševca na visokem borovcu. Vstal je in s prstom na ustih tihotapil v vežo ter se skril za duri.
Voziček na ulici se je ustavil, vrata se odpro in gospod Blaž skoči iz svojega kota in zatuli kakor tiger, ki se vrže iz ločja in trstja na potnika: »P-h!«
Ovbe, kako se je prestrašila uboga Marička! Ko je zagledala grozo zbujajočo, krvoločno postavo gospoda Blaža, ki se mu je lesketal na glavi srebrni venec mehkih las, je razprostrla roke, zakričala: »O, Jej-hata!« in spustila na tla troje ali čvetero zelenih steklenic, polnih mleka.
Zdaj si pomislite to grozo! Gospod Blaž se je stisnil nazaj za vrata, in Marička je zajokala.
»Oh, kaj poreko vaša gospa!«
»Nič, Marička,« je odgovoril. »Gospa so šli na Limbarsko goro. Hvala bogu!«
»A so šli?« se je med jokom zasmejala Marička. »Potlej pa ne boste nič tepeni.«
»Nič! Pojdi z menoj na zofo, da skuhava čaj, ker si prebila toliko strahu.« In sta šla.
»Jej, jej, Marička, kako imaš lep podbradek!« In gospod Blaž je poščegetal Posavko.
»Jej, jej, Marička, kako imaš rdeča ušesca, čisto kakor dve rožici.« In gospod Blaž je vščipnil Posavko.
»Jej, jej, Marička, kaj je pa tole?« In gospod Blaž je sramežljivo in rahlo prijel Posavko za nedra.
»To pa ni za vas, veste,« je dejala Marička. »To je za ...«
Uboga Posevka ni utegnila spregovoriti, zakaj na pragu je zagledala gospo Barbaro. Pomislite si dragi moji, ta dramatični prizor! Strah in grozo gospoda Blaža, grozo in strah posavske mlekarice! In neusmiljeno in škodoželjno radost gospe Barbare!
»Grdobe grde! Kaj pa delata! Na!«
Gospa Barbara je zavihtela debeli in veliki paternošter, z jagodami kakor orehi je treščila gospoda Blaža po častitljivi, goli glavi!
»Na! Na, na!« Usekala je mlekarico po čelu in sencih in temenu.
»Na! Pa še ti!« Paternošter se je opletel gospoda Blaža. In ko je nehala gospa Barbara, je bil njen paternošter krvav, in glava gospoda Blaža je krvavela, in Posavki je kapala kri od čela.
Ko je vstal gospod Blaž z bolniške postelje, je tekel na cesto:
»Ali so še mlekarice na svetu? Ali so še? Vse bom postrelil, vse bom podavil!«
Ko je zaslišal mlekarski voziček, je pobegnil plah v hišo, tekel po stopnicah in splezal na streho.
»Jaz ti bom dal, vrag, da boš vedel hoditi za menoj!«
S strehe se je vrgel na cesto, zlomil si je tilnik in mazinec na levi nogi.
Gospa Barbara se je kmalu potem omožila s pijancem in tatom Jeromnom. A kaj se je zgodilo s Posavko, nisem mogel zvedeti. Najbrže se je tudi omožila. Saj je bila čedna in bistra in čvrsta deklina. Vsekakor sem videl lansko poletje na ljubljanskem polju ženjico v zreli pšenici, ki se je prav tako smejala kakor Marička in je vsa gorela v rdeča lica. Okrog nje pa so skakali trije lepi otročički.