Gospod Bucek kot predsednik
Gospod Bucek kot predsednik. Alojzij Kokalj |
Spisal Luigi Calco.
|
Ker vem, da poznate vsi gospoda Bucka, ki je bil tudi prizadet pri zadnji[1] nesreči na kamniški železnici, zato vam bodem povedal, kako je postal ustanovitelj in predsednik slavnega pevskega društva »Ljubljanski Golovec«.
Stvar se je pa zgodila tako-le:
Pred kakimi dvemi leti, ko je gospa Buca s svojim zarodom odjadrala za štiri tedne na oddih v nebeško Žirovnico, kjer se zbira cvet ljubljanskih letoviščarjev, smo sedeli gospod Bucek in njegovi prijatelji zopet enkrat zvečer na senčnatem vrtu radi pristnega cvička in velikih porcij renomirane ljubljanske gostilne »Pri črnem krokodilu«. Prvo besedo je imel, kakor se spodobi za takega veljaka, gospod Bucek, ki nam je bridko tožil, kako mu je dolčas, ko ni doma gospe Buce in da iz same žalosti po svoji boljši polovici do treh in tudi do štirih zjutraj ne more zaspati. Pritrjevali smo mu vsi, da je sedaj, ko ni v Ljubljani ne dijakov, ne vojakov, res pravi ljubljanski dolgčas, in bili mnenja, da se mora priti temu v okom. Toda kako?
Ko smo to za mili naš slovenski narod velevažno vprašanje na vse strani prerešetavali, pokazalo se je, da ima vsakdo izmed nas drugo sredstvo za odpomoč proti dolgčasu — le gospod Bucek je strmel zamišljeno pred se in ni rekel ne bev ne mev. Oživil se je še le, ko je Zdravko Hitropis, ravnatelj v justičnem podjetju združenih doktorjev Paragrafoviča in Ekspenzaroviča, izrekel krilaste besede »Osnujmo si pevsko društvo za naš okraj!« Gospod Bucek je pograbil takoj za to veleaktualno misel in pritrdil Hitropisu, da je ustanovitev pevskega društva za naš okraj res živa potreba, ker je znano, da je v Ljubljani itak premalo društev, da radodarni Ljubljančani komaj čakajo, da bi se ustanovilo zopet kako novo društvo, da bi mogli zanj prispevati in da storimo le svojo rodoljubno dolžnost, če odpomoremo ti živi potrebi.
Gospod Bucek se je ob svojih lastnih in vznešenih besedah tako razvnel in navdušil, da je zaklical plačilni natakarici Ani: »Štefan vina na mizo!« — nam pa »In medias res!« Navdušeni vsled naročenega štefana in njemu skoro sledečih tovarišev, začeli smo pod spretnim vodstvom gospoda Bucka nemudoma snovati za naš okraj prepotrebno pevsko društvo. V ustanovni seji, ki je trajala zdržema do treh zjutraj, smo se združili na sledeče kardinalne točke: 1. Naše društvo se imenuj po slovitem našem nebotičniku »Ljubljanski Golovec«. (Predlog Zdravka Hitropisa.) 2. Prvi predsednik društvu je gospod Bucek. (Z navdušenim trkanjem kozarcev soglasno sprejeti predlog istega predlagatelja.) 3. Današnje omizje se kot osnovalni odbor izreče permanentnim in ima vsak večer svojo sejo »Pri črnem krokodilu«. (Predlog zavarovalnega uradnika Čvičkoslava Žejnega.) 4. V najkrajšem času priredi »Ljubljanski Golovec« veliko narodno slavnost za slučaj lepega vremena na ljubljanskem gradu, za slučaj grdega vremena pa v vseh prostorih Narodnega doma, in naj pripade čisti dobiček zakladu za nabavo prepotrebne društvene zastave. (Predlog gospoda Bucka.) 5. Za kumico zastavi se naprosi gospo Buco po posebni deputaciji, ki se takoj izvoli. (Dodatni predlog Zdravka Hitropisa.) 6. Pravila naj se takoj sestavi in druge formalne sitnosti opravi Zdravko Hitropis kot sočasno izvoljen pravni konzulent novega društva. (Predlog Čvičkoslava Žejnega)
Od tega zgodovinskega dne (prav noči) dalje vršile so se vsak večer »Pri črnem krokodilu« društvene seje pod predsedstvom gospoda Bucka. Obravnavalo se je pri teh sejah najnujnejše društvene stvari. Kakor nameravana narodna slavnost in nabava društvene zastave. Pri tem se je tudi pilo dolgo in mnogo — vse seveda, kakor se to spodobi, na račun predsednika, gospoda Bucka, da je lažje prenašal svoje hrepenenje po svoji boljši polovici. Sprejela so se tudi mimogrede en bloc pravila, katera si je kar tiskana izposodil Zdravko Hitropis od enega izmed ostalih sedemnajstih ljubljanskih pevskih društev, in določil dan, kdaj naj se vrši velika narodna slavnost. Po povratku gospe Buce se je pa predstavila triperesna deputacija (gospod Bucek, Hitropis in Žejni) izvoljeni kumici, ki se je nekaj časa branila nezaslužene časti, a se končno le vdala, pregovorjena po prepričevalnih besedah za take posle nalašč rojenega Zdravka Hitropisa.
Skoro so po vogalih ljubljanskih ulic in cest oznanjevali strmečemu prebivalstvu dva in pol metra dolgi plakati, da se vrši 2. oktobra velika narodna slavnost »Ljubljanskega Golovca« na korist društvenega praporja in da bode ta veselica nudila pesetnikom sicer brez petja najmnogovrstnejšo zabavo kakor produkcije »Vilharmonije«, koriandoli, šaljivo pošto, srečolov, pečene jančke, menežarijo s slavnoznano brno itd. Navdušenje za to narodno slavnost je bilo nepopisno in splošno. Že itak veliko navdušenje je pa prikipelo do vrhunca, ko so stopili odborniki »Ljubljanskega Golovca« pred ljubljanske odvetnike, notarje, trgovce, hišne posestnike in druge znane ljubljanske rodoljubne dobrotnike s polami in prošnjo za prostovoljne prispevke v gotovini in boljših dobitkih za srečolov. Ljubljanski odvetniki in notarji so z navdušenjem polagali svitle cekine na oltar domovine, trgovci so pa izbirali iz svojih bogatih zalog najnovejše in najdražje stvari in jih darovali kot dobitke ter pri tem le obžalovali, da ne morejo s še boli finimi stvarmi povzdigniti rodoljubno slavlje novega, iz žive potrebe perojenega pevskega društva.
Tako je napočil drugi zgodovinski dan (seveda tudi noč, kakor se bode videlo pozneje) v društveni kroniki »Ljubljanskega Golovca«. Ker je znani bog Jupiter Pluvius imel 2. oktobra ravno nujno opravilo v prijaznem Kamniku, kjer se tudi sicer skoro vsak dan oglasa, vršila se je velika narodna slavnost na ljubljanskem gradu. Ker berete obširne in natančne popise naših velikih narodnih zabav, ki so si kolikor toliko slične druga drugi, itak vsak dan v naših slovenskih dnevnikih, vas s tem seveda ne bodem mučil. Le toliko pripomnim, da je bil moralni efekt te do ranega jutra trajajoče narodne slavnosti skoro brez primera v zgodovini slovenskih narodnih zabav v velikem slogu — še boljši pa gmotni uspeh, ker je znašal čisti dobiček skoro 3000 kron, kar je gotovo najsijajnejši dokaz o rodoljubni požrtvovalnosti zavednih Ljubljančanov in lepih Ljubljančank. Najkrasnejšega moralnega uspeha tudi ni mogla izpodkopati infamna in lažnjiva pisava nekega ljubljanskega dnevnika, ki je iz same grde zavisti skušal oblatiti velepomembno narodno slavje, a je za svoje nesramno pisanje prejel od razsodnega občinstva kot plačilo le brezmejno zaničevanje.
Naše pevsko društvo »Ljubljanski Golovec« je imelo sedaj v svoji blagajnici kupe denarja in le naravno je bilo, da je skušalo sedaj s svojo prisotnostjo poveličevati razne narodne prireditve drugih bratskih društev v Ljubljani in posebno še izven Ljubljane, kakor tudi veselice vseh ostalih narodnih društev, katerih ravno ni malo po naši širni slovenski zemlji. Sledili so torej društveni izleti, ki so naši slovenski javnosti dokazovali, da se naše društvo krepko razvija in deluje in da je vedno pozorno na braniku za naša sveta prava. Seveda se je gospod Bucek kot neumoren predsednik zvesto udeleževal vseh teh izletov in sicer največkrat brez gospe Buce.
Med tem se je pa že izdelavala v nemškem Gradcu prekrasna društvena zastava, za katero je društvo v svoji brezmejni požrtvovalnosti odločilo svoto 2500 K, ki se je imela pokriti iz blagajniškega preostanka od velike narodne slavnosti in pa iz dohodkov velike veselice, ki se bode napravila povodom slavnostnega razvitja društvenega praporja.
Ko je bila pa društvena zastava gotova in dospela v Ljubljano, sklenil jo je odbor razstaviti v izložbi narodne tvrdke Gričar in Mejač, ter prirediti veliko slavnost, pri kateri naj na čelu našega društva prvikrat ponosno zaplopala društvena zastava. In zopet so — kakor sem že zgoraj popisal — dičili vogale ljubljanskih ulic in cest velikanski plakati društva »Ljubljanski Golovec«, oznanjajoč rodoljubnemu občinstvu ljubljanskemu, da priredi »Ljubljanski Golovec« veliko narodno veselico, pri kateri se bode razvila društvena zastava, ki ji bode kumovala preblagorodna gospa Agneza Buca. In zopet so stopili neumorni odborniki okrog naših odvetnikov, notarjev, trgovcev in drugih radodarnih duš, ter pobrali z navdušenjem na žrvenik mile domovine darovani narodni davek v obliki gotovega denarja in krasnih dobitkov.
Med tem sta vladala v hiši predsednika gospoda Bucka največje vznemirjenje in nepokoj. Vsaj tudi ni čuda. Ona je imela kot kumica čez glavo posla in skrbi z napravo sijajne toalete, v kateri je imela kumovati pri razvitju društvenega praporja — on pa čez glavo posla in skrbi s priučenjem slavnostnega govora, katerega je sestavil s priznano temeljitostjo Zdravko Hitropis, ne da bi izpustil le najmanjši dogodljaj iz slavne društvene zgodovine. Ne morda iz galantnosti, temveč kot strogo resnicoljuben človek moram pa na čast gospe Buce priznati, da je imela ona svojo sijajno toaleto že gotovo, ko je gospod Bucek še stokal in se potil v sredi svojega slavnostnega govora, katerega so pa takrat že vsi štirje Buckovi otroci znali do dobra na pamet. No, železna vstrajnost in neupogljiva neumornost gospoda Bucka je premagala končno le vse ovire tako, da je na predvečer velike slavnosti znal na izust svoj slavnostni govor.
Tako je napočil tretji in največji zgodovinski dan našega slavnega društva, ko se je razvila ob velikanski udeležbi — časnikarska poročila so govorila o pet do petnajstih tisočih zavednega občinstva — naša prekrasna društvena zastava. Gospa Buca kot kumica je bila nepopisno lepa, njena toaleta nebeška in natanko drugi dan popisana v »Slovenskem Narodu«. Nastop gospoda Bucka kot slavnostnega govornika je bil impozanten in veličasten in niti to ni motilo slavnostno razpoloženega občinstva, da je Zdravko Hitropis najmarkantnejše točke slavnostnega govora s šepetajočim glasom aviziral očaranim poslušalcem že poprej, predno jih je izgovoril gospod Bucek s svojim grmečim glasom. Z eno besedo: slavnost je uspela velikansko in se takoj z zlatimi črkami zapisala v slavno zgodovino »Ljubljanskega Golovca«.
Čisto naravno je, da je bila sedaj narodna dolžnost »Ljubljanskega Golovca«, da svoje prelepe društvene zastave ni skrival v kaki omari, temveč da je s svojo ponosno zastavo poveličeval in povzdigoval vse narodne veselice in prireditve. »Ljubljanski Golovec« je tudi v polni meri izpolnil to svojo narodno dolžnost. Ni bilo več nobene narodne slavnosti na naši slovenski zemlji, katere se ne bi naše slavno društvo »Ljubljanski Golovec« udeležilo s svojim društvenim praporom, čeprav je v svoji vsega občudovanja in posnemanja vredni skromnosti prepuščalo drage volje drugim bratskim pevskim društvom in ad hoc ustanovljenim divjim pevskim zborom izvajanje pevskih točk. Društvo se ni ustrašilo nobenib gmotnih žrtev in v tem svojem stremljenju našlo vedno najkrepkejšo oporo v svojem dičnem predsedniku gospodu Bucku, ki je potem, ko je bila društvena blagajnica do dna izčrpana, posegel v svoje, bogato založene žepe in tako omogočil, da je bilo naše slavno društvo zastopano povsod pri narodnih prireditvah s svojo zastavo.
Tako bi bilo morda še danes, če ne bi bilo naše društvo izredilo na svojih prsih strupenega gada. Ko smo imeli zopet sejo radi izleta v prijazni Kamnik, kjer je »Kamniška Lira« hotela prirediti ljudsko slavnost, je na splošno ogorčenje prišel Čvičkoslav Žejny naenkrat s predlogom, da mora naše društvo kot pevsko društvo začeti gojiti petje, da se morajo vršiti redne pevske vaje itd. Kar groza je spreletela vse odbornike, ko so čuli ta revolucionarni predlog Čvičkoslava Žejnega, o katerem se je že poprej, kadar je bil slučajno odsoten, namigavalo, da koketuje z našim najhujšim konkurentom pevskim društvom »Trnovski karp«. Ko je prišel na dan z gorenjim predlogom, nam je bilo vsem takoj jasno in odkrito, da smo redili na društvenih prsih ostudnega gada, ki je že prodal svojo črno dušo našemu neizprosnemu tekmecu »Trnovskemu karpu«. Iz dna duše nam je vsem izpregovoril predsednik gospod Bucek, ko je na ta predlog Čvičkoslava Žejnega zagrmel nad njim: »Izključen iz društva! Dam ta svoj predlog na glasovanje.« Predlog gospoda Bucka je bil takoj in z navdušenjem in soglasno sprejet ter s številnimi štefani zamočen. Z milimi pogledi na štefane in z ogorčenimi besedami: »Se bova že še videla, prijatelj Bucek!« je moral nato zapustiti izključeni Čvičkoslav Žejny društveni lokal »Pri črnem krokodilu«, dočim smo pa mi za njim kadili s štefani.
Kakor mi je gospod Bucek takoj drugi dan popoldne prišel pripovedovat v mojo prodajalno, ima doma upor, revolucijo in pekel. Ko sem ga vprašal, kaj se je zgodilo, mi je pa začel razkladati svojo nesrečo. Drugi dan po izključenju Čvičkoslava Žejnega je šla gospa Buca na trg s kuharico, da nakupita vse potrebno in še kaj boljšega za kosilo. Na trgu se ji je pa prav prijazno približal Čvičkoslav Žejny, jo pozdravit z globokim poklonom in povprašal po njenih občutkih in po uri, kdaj je gospod Bucek prikolovratil domov. Ko mu je gospa Buca povedala, da je bil gospod Bucek pri seji in da se je seja zavlekla skoro do 4. ure, ji je hinavski Čvičkoslav Žejny začel odpirati oči, da se pri vseh teh sejah samo pije in kroka, da se na izletih zopet samo kroka in pije in da gre vse to na račun in za dober denar gospoda Bucka, ki bo skoro zapravil njeno lepo doto, ki jo je prinesla k hiši in spravil na beraško palico vso hišo. Tedaj je bil ogenj v strehi. Gospa Buca je pustila kar kuharico na trgu in kakor najhitrejši aeroplan odfrčala proti svojemu domu. Ko se je gospod Bucek še zibal v polusnu na mehkih blazinah zakonske postelje in sanjal o prefriganih jetercah, s katerimi bo prepodil neprijtno kislino sinoči zavžitega cvička iz svojega želodca, tedaj ga je iz teh prijetnih sanj vzbudil ogorčeni glas njegove Buce. »Kake ljubeznjivosti sem moral tedaj slišati, ti ne bodem pravil,« je nadaljeval ves potrt gospod Bucek; »le toliko ti povem, da sem moral svoji ljubi Neži, ko mi je poldrugo uro zmivala glavo, svečano obljubiti in s prisego potrditi, da bodem še danes odložil svojo predsedniško čast in se za večno zbrisal iz krokarskega (njene besede) društva »Ljubljanski Golovec« in nato sem našel šele pred svojo Nežo milost in na mizi prefrigana jeterca, katerih sem si tako poželel. Sedaj pa nesem na pošto priporočeno in petkrat zapečateno pismo na naslov pravnega konzulenta Zdravka Hitropisa in v tem pismu se zahvaljujem za predsedniško čast, želim društvu najlepšo bodočnost in naznanjam sočasno svoj izstop.«
Žalosten je odšel gospod Bucek iz prodajalne in nesel na pošto usodno pismo. Nekaj tednov na to se je pa pevsko društvo »Ljubljanski Golovec« prostovoljno razšlo, kakor je bilo brati v uradni »Ljubljančanki« v razglasu, ki ga je podpisal društveni pravni konzulent Zdravko Hitropis.
- ↑ Ne verjamem. Opomba stavčeva.