Gospod Jožef.
Povest.

Tr.
Izdano: Domoljub, 8/14–18, 1895
Viri: 14 15 16 17 18
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. dno

Zadnja leta prejšnjega stoletja so v francoski zgodovini krvav madež, ki ga ne izbriše vsa slava prejšnjih in poznejših časov. Najvišjo oblast so si prilastili brezbožni kričači, svojat brez načel, brez duha in srca. Te ljudi je tako omamila njihova moč, da so tako rekoč zblazneli. Gospodarili so grozovito. Kdor je bil še količkaj pošten, kdor si je upal po svoje misliti ali se celo upirali novim, brezumnim napravam, vsak je izgubil glavo in kri je tekla, kakor nikdar prej.

Najhuje pa se je godilo duhovnikom. Novi gospodarji so uganili, da imajo sami zapovedovati cerkvi in njenim služabnikom, a papež naj molči in naj se ne vtika v francoske stvari. Zato so najprvo ugrabili cerkveno premoženje, potem pa so zahtevali od duhovnikov, da prisežejo zvestobo svojim novim poglavarjem. Samo malo jih je priseglo, drugi pa so se vsi odločno uprli in so rajši trpeli preganjanje in smrt, kakor da bi se izneverili veri. Skrivali so se in brali sv. maše po gozdovih in drugih zakotjih.

A niso se upirali samo duhovniki. Ko so krvoloki v Parizu obglavili celo blagega kralja Ljudevita in umorili naposled kraljevo sestro Elizabeto, završalo je po mnogih krajih prostrane Francije in z orožjem v roki so se dvignili meščani in kmetje za svojo vero, za svojega kralja, mladega sina Ljudevitovega. A kakor bi hotel Bog pokazati, kam zabrede človek, če ne stavi mej svojim strastem – – vsi upori so bili zaman. Z ognjem in mečem so se maščevali oblastniki; požigali so vasi, rušili mesta in morili neprestano, kakor bi ne bili nikdar siti krvi.

Tam na severu, v deželi, ki se ji pravi Vendée, divjala je vojska več kot dve leti. Duhovniki so z razpelom v roki navduševali kmete, naj se hrabro bore za vero in za srečo domovine, in borili so se tako pogumno, da jih velikanske vojne nikdar niso mogle do cela uničiti in da so naposled le dosegli, kar so hoteli. Sveta stvar je vdahnila njihovim rokam nepremagljivo moč.

Vročega poletnega dne l. 1793. je bilo v trgu Petervalu na severnem Francoskem vse nemirno in nenavadno razburjeno. Vladni komisarji in njihovi privrženci so nosili glave po konci, kakor bi vladali po vsem svetu. Pa četudi so se vsi napihovali, kolikor so se mogli, tako ponosnega in čestitega se ni delal nikdo, kakor brivec Marget. Vrat je visoko stegnil in pri tem nagnil glavo nekoliko nazaj; svoja tenka ustna je stisnil in pomolil dolenje tako naprej, da je bilo čisto blizu ostremu, rdečemu nosu; z očesu pa je zdaj pa zdaj malo pomežikal in privzdigal obrvi na vso moč.

Od zgodnjega jutra je že letal po trgu okrog, a vendar se ni čutil nič utrujenega, kajti v srcu je bil tako zadovoljen, da je pozabil na vse drugo.

»Zdaj boš videl ti slepar, kdo je močnejši, ali ti, ali jaz!« mrmral je Marget sam za-se, ravno ko je prišel do gostilne »pri trti«. Na cesto se je slišalo glasno jezno govorjenje, a ni se moglo razumeti, ker so govorili in kričali vse navzkriž. Brivec malo postoji ob oknu da bi prisluškoval in misli: »Ali bi šel, ali ne bi šel?« Naposled se odloči –»pa pojdem!« in stopi v nizko prostrano sobo, ki je bila polna skoro samih mladih fantov.

»No Marget,« pozdravi ga zaničljivo mladenič, ki sedi v kotu, »kaj pa si videl, ko si gledal skozi okno? Pomisli, kaj bi se lahko zgodilo, ko bi jaz tačas kozarec zagnal v šipo.«

Gosti se glasno zasmejejo, brivec pa molči in se dela, kakor bi bral uradni list, ki visi na steni.

Danes ni nedelja in tudi ni semnja daleč na okoli, pa vendar je v prevalških gostilnah vse natlačeno ljudij. Največ jih je »pri trti«. A danes nisi videl brezskrbnih obrazov, kakoršne imajo navadno razposajeni pivci, niti nisi čul veselega govorjenja in petja. Kdo bi tudi pel v takih časih, ko vse plaka in vzdihuje in trepeče od straha?

Koliko čvrstih mladeničev je že padlo na meji v nesrečni vojni in še vedno in vedno zahtevajo druzih, da prelijo kri za krivično stvar, v blagor onim, ki tako neusmiljeno zatirajo vero očetov in svojo domovino. Kdo pa bo obdeloval polje, kdo bo pomagal starim roditeljem? Kdo bo preživil otroke, če mora oče na vojsko? Kaj naj počne onemogla mati brez svojega sina?

V Prevalu so sklicali vse mladeniče in može do štiridesetega leta. Če si dovolj močan, poveži si culico pa hajd na mejo! Kmetom je vzkipela kri. Duhovnike preganjajo, kralja so umorili, in zdaj so se spravili še nanje? Zakaj pa ne gredo v boj sami, ko jih je zadosti in še preveč, in so tako navdušeni za svojo stvar?

Ni se torej čuditi, saj so »pri trti« tako neprijazno vsprejeli ponosnega brivca. Poznali so ga, da je ovaduh v službi parižkih prekucuhov in da neizmerno sovraži duhovnike, posebno pa gospoda Jožefa. Ko je nekdaj Marger zlobno in nespodobno govoril o svetih rečeh, posvaril ga je duhovnik, rekoč, naj se ne boji Boga. »Kaj če meni Bog, razkorači se brivec, »jaz molim boginjo pameti.« – »To se Vam ne pozna!« odgovori mu gospod Jožef in odide; vedel pa je, da si je s tem nakopal smrtnega sovražnika, kateri ga je doslej ljuto preganjal. Pobožni duhovnik se je moral skrivati po kleteh in podstrešnih izbicah, da ga niso zasačili žandarmi; bil je namreč zvest svoji veri in obljubi in ni hotel priseči, da se pokori pariškim krvolokom. A zdaj je prišel nov ukaz, da se imajo iztirati vsi zvesti duhovniki, in to je tako silno veselilo Margeta ...

»Brivec, ali že imaš štirideset let?«

»Že.«

»Škoda! Zdaj se ti samo časih ponesreči, da komu malo puščaš; če bi se oblekel v vojaško suknjo, bi pa rezal vratove, kakor bi se ti ljubilo.«

»Vam, vragi, jih bodo rezali, vam!«

»Če si jih pa ne damo?«

»Vaša skrb.«

»Ali ste slišali? Naša skrb! Izvrstno, brivec, take še nisi dal od sebe, kar te zemlja nosi. Če se nikdar nismo ravnali po tvojih besedah, danes se bomo. Ali ne?«

»Res je! Na zdravje brivcu!«

Nekateri pijó, drugi se pa v obraz smejó zmedenemu Margetu, ki si te veselosti ni mogel razlagati.

»Ljudje,« pravi slovesno, pa vendar ne tako pogumno, kakor bi pristojalo njegovemu napihnjenemu obrazu, »ljudje! Zdi se mi, da se mi hočete upirati. Bojte se postave!«

»Kaj pa imaš ti s postavo opravka?« zavrne ga nekdo.

»Saj sem zapovednik »narodni straži!«

V tistem času so po vseh mestih in večjih trgih ustanovili iz meščanov komapnije vojakov; ti pa so si izmed sebe volili zapovednika. To je bila »narodna straža«, ki se je imela ganiti samo tedaj, kadar je pretila velika nevarnost.

»Prava reč to, zapovednik narodni straži!« zasmeje se močan kmet. »Tebe in tvojo narodno stražo si upam sam povezati in vas bôse v Pariz izgnati.«

»Tam pa bi dobro storili, če bi ti iztrgali strupeni jezik!« sikne brivec.

»Molči, Judež!« zavpije mlad fant, ki se ni mogel jeze vzdržavati. »Tebi, ki si izdal Boga in kralja, ni prostora med nami. Ven z njim!«

»Kdo bo mene ven gonil? Ali vi, ki skrivate uporne duhovne sleparje?«

»Kakšne sleparje? Ali ste ga slišali? Po njem fantje kar vas je, potem pa še nad druge. Zdaj je čas, kaj bi čakali?«

»Pustite me!« kriči Marget. A komaj se zavé, že leži zunaj na cesti, kmetje pa drvé mimo njega na glavni trg.

Tam je bilo vse polno žandarmov in vojakov iz »narodne straže«. Ljudje so se drenjali okrog županove hiše; vsem se je kazala nezadovoljnost na obrazu; stiskali so glave in govorili polglasno med seboj. Pričakovali so novincev, ki so se imeli vsak čas zbrati. Zdaj pa zdaj je kak komisar pogledal skozi okno na trg in vzpodbujal stražo, naj krepko vzdržuje mir. Videlo se je, da se gospoda komisarji vkljub svoji prevzetnosti vendar nečesa bojé.

Kar prihrumé okrog ogla kmečki fantje s palicami v rokah.

»Haló, tržani nad pijavke!«

Veliko vojakov se pridruži kmetom, žandarmi pa pomečejo puške od sebe in jo popihajo. Vse je prišlo tako nenadno, da jih je strah čisto prevzel in nikomur še na misel ni padlo, da bi se branil.

Nekateri mečejo kamenje v okna županove hiše, med tem, ko se drugi rinejo v dvorano. Predsednik stoji za mizo bled in trepetaje in jeclja prestrašen: »Kaj želite?«

»To, kar ste nam vzeli: Boga in kralja.«

Nekdo izmed komisarjev se ohrabri in zakliče: »Uporniki! Poberite se!«

»Čakaj, ti se boš pobiral!« odgovori mu mlad kmet, zgrabi ga za ovratnik in ga pahne skozi vrata.

To je bilo znamenje. Kakor bi trenil padejo vsi komisarji razmršeni in brez pokrival na cesto med ljudi, ki jih sujejo in zasmehujejo. Nato prifrče skozi okno oglasi in krivični sodni akti, ki so že marsikoga pahnili v nesrečo.

»Hoj, to je pariška vlada!« zakliče množica. »Zažgimo jo, to pariško vlado!«

Kmalu zaplapola sredi trga velik ogenj.

V kotu dvorane se je še skrival zlobni pisar. Leman. Črtili so ga vsi, ker je vsakogar zasmehoval in žalil, kdor mu ni bil po mislih; zmerjal je ljudi, kadar so šli v cerkev in kakor pes je zasledoval duhovnike. A bal se ni nikogar – saj je bil v vladni službi.

»Danes Lemanček, ti ne cvetó rožice!«

Leman maha s stolom krog sebe in kriči besen:

»Psi vi, garjevi! Berači kmetavski! Čakajte le, izsesamo vam kri in vaše glave pošljemo v Pariz!« 

»Pa ti jih ne boš pošiljal!« zavpije krepak mladenič in se zažene vanj. »Kamor akti, tja pisar!« pa ga vrže skozi okno. Pa ni tako globoko, a ko se pobere, je tako zmešan, da skoči naravnost v ogenj in si posmodi brke in lase; nato pa med glasnim smehom gledalcev zbeži po stranskih ulicah in od strahu še dalje po vrteh in njivah in skače čez plote in jarke.

Množica na trgu je hipoma utihnila. Nenadno je stopil v sredo duhovnik visoke postave, suhega bledega obraza, ki je pričal o žalosti in skrbeh. Njegove jasne odkritosrčne oči so gledale resno po ljudeh in njegov zveneči glas se je slišal daleč naokoli.

»Ali razumete bratje, kaj počnete? Vzdignili ste me proti mogočni vladi, sramotili ste njene zastopnike, uprli ste se njenim ukazom. Kaj se s tem storili? V malih trenotkih ste zaigrali svoje življenje ...«

»Zaigrali smo je za vero in kralja,« zakliče nekdo, gospod Jožef pa nadaljuje:

»Če priborite z orožjem v roki srečo svoji domovini, blagor in čast vam, če umrjete za sveto vero.

A vprašam vas: hočete li v nerednih tolpah in s palicami v rokah premagati nasprotnika? To je nespametno misliti. Posvetujte se resno in s prevdarkom, kaj vam je začeti!«

Vsi obrazi postanejo resni. Najstarejši mešani in kmetje odidejo z gospodom Jožefom v veliko dvorano županove hiše, množica pa se razide po stanovanjih in gostilnah.

Kako je Marget prišel iz gostilne, še sam ni prav vedel. Kar je doživel se mu je zdelo tako čudno, tako nenavadno, da je zdaj postal na cesti, odpri usta in oči in strmel pred se. Ves zaprašen pride naposled počasi pred svojo hišo in ko stopi v sobo, omahne na stol, kakor bi bil pijan.

»Helena!«

Takoj prihiti njegova žena, suhotna bolehna ženska; lepo čelo in prijazne oči kažejo njeno blago srce.

»Glej žena, tega je vzrok tvoj duhoven!«

»Kaj pa je bilo?« vpraša Helena boječe in začudena.

»Kaj je bilo? Pripravi svojo črno obleko, da boš žalovala po meni, če me obesijo.«

»A kaj ti je Pavel?«

»Danes so me vrgli na cesto in hodili po meni jutri jim bo to že premalo ... Pa čakajte! Ne bo se vam pustil Marget kar tako ... Vina prinesi!«

Ravno tedaj se je čul od trga sem največji hrup in vrišč, in mraz je spreletel Margeta.

»E, sem jih ne bo, prej jih razpodé žandarmi!« misli si da bi samega sebe utolažil in pomiril.

Za hip utihne vse in samo zvonek glas se glasi od daleč. Brivec poskoči in od jeze mu šine kri v obraz, ko spozna glas gospoda Jožefa.

»Oj ti ...!« dalje ni mogel, ker mu je od jeze zastala beseda. Tačas pa mu Helena prinese vina.

»Ti, pojdi dol in prašaj koga, ki gre mimo, kaj se godi.«

Kar skočita v sobo vsa sprehana dva vojaka od narodne straže, zanikerna človeka, zvesta podložnika Margetova.

»Zapovednik, bežite, skrijte se, vsi so se uprli, joj izgubljeni smo.«

»Kaj? Kako? Kje pa so žandarmi?«

»Vse beži, kamor more.«

Marget stoji bled in prepaden in niti sledu ni več na jem prejšnjega ponosa.

Ko planeta vojaka spet po stopnicah navzdol, vzame svoj denar in orožje, prižge svečo in pravi ženi:

»Če bi me iskali, reci jim, da sem bežal, in da ne veš kam. Prinesi za menoj vina in večerji.«

Varno pleza po lestvi na podstrešje in pride do nizkih rdečih vrat, ki so bila v temi tako skrita, da bi jih malokdo našel in stopi v tesno, temno izbico.

Helena pa hiti vznemirjena v sobo svoje hčere Marije.

»O, kaj se je zgodilo, Marija jaz si ne vem več pomoči; oče je šel v izbo gospoda Jožefa.«

»Kdaj, zakaj?« zakliče lepa deklica in obraz ji zarudi od nemira.

»Sama ničesar ne razumem. Oče je prišel domu ves zbegan. Pravi, da ga bodo iskali – kdo? Jaz ne vem. Hitel je gor, da se skrije, jaz pa naj mu prinesem jedi.«

Marija sklene roke, mati pa sede na stol utrujena od strahú ...

Marget je že nekdaj preganjal župnika in kraja v kraj; nikjer ni bil varen. V svoji hiši pa ga seveda ni iskal. Mati in hči sta ga skrili v podstrešno izbo, kamor sta mu tudi hrano nosili. Tja je spravil sv. hostije in kelih, v pozni noči pa je hodil po trgu in okolici tolažit vernike in dajat bolnikom poslednjo popotnico.

Brivec je vedel, da sta Helena in Marija pobožni in zvesti svoji veri, zato ju je neprestano zmerjal in jima branil, moliti vpričo njega. A prva sta ga prosili in rotili, naj ne preganja blagega gospoda; a ko je ostal trdovraten v svojem sovraštvu, pustili sta ga pri miru.

»Oh, to je dobro!« zakliče Marija vesela, ko pogleda skozi okno. »Tam gre Anton; on bo vedel, kaj je storiti. Ali ga pozovem gor? ... Anton slišiš?«

Kmalu pride Anton Verne, ki je pa danes nenavadno resen. Obe hkrati mu začneta tožiti o nesreči.

»Svetih stvarij ne sme onečastiti, zato mu jih moramo precej vzeti. Hočemo ga ostrašiti, da ga izdam upornikom, čeravno se mu ni bati ničesar, kajti kmetje niso tako krvoloki, kakor gospoda.«

Hitro odide Anton po lestvi.

Marget se ni utegnil dobro ogledati po izbici, kee je bil še ves zbegan. A začelo se mu je kmalu čudno zdeti. Nad posteljo je viselo sv. razpelo, na mizi je bilo nakopičenih precej knjig, in nekaj zanemarjeno in umazani, je bilo tu zdaj vse tako snažno. Vrata je takoj dobro zaklenil; Helena si je to mislila in ker se je bala, da bi Antonu ne hotel odpreti, oglasi se sama.

»Odkleni, Pavel!«

Vrata se odpró, a ko se prikaže Anton, zgrabi brivec za samokres.

»Le mirni, gospod Marget. Dovolite samo, da vzamem nekatere stvari, ki Vam jih ni treba. Čim manj hrupa delate, tembolje za Vas! Kmete ste sami razdražili in poiščejo Vas lahko vsak hip. Če nočete, da Vas izdam, lepo sedite in molčite!«

Na majhni mizi je pokrival bel prt monštranco župne cerkve in kelih. Ko vzame Anton oboje v roko, pade prt na tla. Marget molči, a strupeno pogleda ženo in hčer, ki tiho stojita med vrati.

Helena položi pred moža večerji, a potem vsi trije odidejo; slišali so še, kako je jetnik zaklepal vrata za njimi.

Anton je bil lep, močan mladenič, plemenite duše in blagega srca. Ljubil je Margetovo hčer Marijo, a ona njega ravno tako goreče. Brivec ga je sovražil, ker mu je odločno nasprotoval, kadar se je šlo za vero in za kralja, in ker je znal tako skriti gospoda Jožefa, da mu vohuni niso mogli do živega.

»Ko bi me ne poklicali, prišel bi danes k vam tudi tako, da se poslovim ...«

Mati in hči se prestrašita.

»Zakaj? Kam si namenjen?«

»Jutri pridejo v Préval od daleč naokoli vsi, ki morajo orožje nositi, potem pa odrinemo naprej, da potegnemo sabo še vse druge občine.«

»A če odidete, vzdignejo se spet stari gospodarji.«

»Ne bodo si upali, odkar smo jim pokazali, kaj znamo.«

»In če se vam druge občine ne bodo hotele pridružiti?«

»Tega se ne bojimo. Vsakdo sovraži nove oblastnike in čaka samo pravega trenotka, da se jih more otresti.«

»Pa čemu odhajate vsi? Tu bomo tako sami in v večnem strahu.«

»Bojujemo se za Boga in kralja – kaj bi zaslužil tisti, ki bi ostal doma?«

»Prav govoriš Anton!« zakliče Marija navdušeno in mu poda roko.

»Toliko bolj te ljubim, ker si vnet za sveto stvar. A prosim te, varuj svoje življenje in vrni se zdrav. Molila bom za-te, a ti se spominjaj name ... Z Bogom, Anton!«

»Z Bogom Marija, ostani mi zvesta ... Zdravi ostanite, gospa Helena!«

Vsak se je vzdržaval solz, da bi še bolj ne užalostil svojih drazih. Anton je odšel in mati in hči sta ostali sami.

Noč se je zgrnila nad zemljo, a po jasni noči je napočilo čudolepo jutro. Nebo je bilo čisto, samo tu pa tam je plaval bel oblaček. Hiše prevalškega trga so se svetile v zlatih žarkih vzhajajočega sonca.

Na trgu so napravili oltar, okrog katerega se je zbrala nešteta množica ljudij. Farna cerkev je bila pretesna in prostor pred njo tako majhen, da bi se nikakor ne mogli vdeležiti sv. maše vsi, ki so se odpravljali v boj. Zato je prinesel gospod Jožef kelih in monštranco iz Margetove hiše naravnost na glavni trg in ne v cerkev.

Vse je bilo tako tiho, da se je čulo lahno šumenje košatih lip, ki so rastle ob širokem trgu. Množica se odkrije, ko se prične sv. maša. Prosili so Boga, da bi podvojil njihovo moč, da bi dal zmago veri in pravici.

Ko jih gospod Jožef blagoslovi, zbero se navdušeni vojniki, da si izvolijo vodnika.

»Peter Marin naj nas vodi!« klicala je množica.

Peter Marin, siv starček, stopi v sredo in pravi:

»Četudi so mi lasje osiveli, moj duh se še ni postaral in roka se mi še ne trese. Ni mi odsojenih več mnogo let, pa hočem jih posvetiti Bogu v pravičnem boju ... Ali bratje, vaše moči so mlajše in trdnejše, vaša navdušenost je ognjevitejša od moje. Starost je počasna in hladna, lahko omagam, predno se nadejate ... Treba vam je mladega, krepkega vodnika, ki vas vodi urno od zmage do zmage. Najsposobnejši je po svojem duhu in po junaški postavi Anton Verne; njega si izberite!«

»Živel Verne, naš vodnik!« zakliče vsa množica.

Še tisto jutro se odpravijo vojaki iz Prevala. Nekateri so imeli puške in sablje, ki so jih pobrali žandarmom in narodni straži, drugi so nosili močne palice z železno ostrino na konci ali pa so se kako drugače oborožili.

Trg je bil v kratkem času tih in zapuščen.

Pisar Leman, ki so ga vrgli prevalški uporniki skozi okno, hitel je naravnost v mesto N., pol dné hoda od Prevala. Pot mu začne curkoma liti čez zabuhli obraz in nogé mu odpovedó. Od straha se še vedno zdaj pa zdaj strese po vsem životu, kakor bi bil mrzličen in oči se mu bliskajo od srda.

»Ti, vrag, boš mene metal skozi okno? Kakor gotovo sem Leman, tako gotovo nataknem na kol tvojo kmetsko glavo!«

Hoče se vzdigniti, pa nogé se mu v kolenih udájo, da počene na zemljo. Usta je imel čisto suha in želel je, da čim prej pride do kakšne gostilne.

Solnce se je že precej nagnilo in Leman je slastno dihal večerni hlad. Jezilo ga je neizmerno, da ni mogel naprej. Takrat se pripelje po prašni cest kmetsk voz, ki sta ga vlekli dve mršavi kobili. Jedna je na vso moč silila naprej, a druga je resno kimala z glavo in zaostajala.

Na vozu je sedel prijeten kmet s pipo v ustih; ni se brigal dosti za kobili in je že na pol zadremal.

»Očka, postojte no malo, da sedem na Vaš voz!« kliče Leman in stopi na cesto. Kmet pa ali res ni slišal ali samo hotel ni slišati: voz je drdral dalje, a Leman se je lovil za njim; jedno nogo je že spravil gor, a z drugo je skakal po cesti. Še-le zdaj se voznik obrne. »A, kaj počenete? Čakajte, živali ve, plesnjive!« Globoko se oddahne naš pisar, ko sede na neki zaboj in si briše pot s čela.

»Odkod pa tako zaprašeni?«

»Iz Prevala.«

»Aha!« namuzne se kmet in pogleda Lemanovo obleko, ki je izdajala pisarja ali kaj podobnega.

»Kako pa je zdaj tam? Saj ste se skozi peljali.«

»Tam je grozovito!« laže se kmet, da bi ga vstrašil.

»Uporniki koljejo in davijo, posebno pisarje in take ljudi.«

»Jej, jej!« stoče Leman, »dajte, prosim Vas, vozite hitreje!«

»Ali se Vam mudi?«

»Seveda.«

»V N. ste namenjeni, ne?«

»Tja, tja, pomoči klicat.«

»Komu?«

»Poštenim ljudem, da jim povemo upornikom kaj smo.«

»Hm.«

Leman obmolči, kmet pa tudi. Solnce je zašlo in ob cestnih jarkih so se začele oglašati žabe.

Holm se vrsti za holmom, porasten z grmičevjem in nizkim drevjem; cesta vodi zdaj navkreber, zdaj navzdol in konja le še trudom sopihata dalje. Zvezde zasvetijo in luna vzhaja, ko se prikažejo iz teme črni zvoniki mestnih cerkvâ.

»Hvala Bogu!« vzdihne voznik, ko obstoji pred neko gostilno. Leman spije v naglici kozarec vina, potem pa hiti k županu. Ta žareži nanj osorno, čemu prihaja tako pozno in odkod.

»Vzdignili so se novinci v Prevalu in z njimi so potegnili tržani in vsi kmetje iz okolice. Zdaj pa strahovito počnó z zvestimi privrženci vlade ... Da, gospod župan, čuje se celó, da udarijo na naše mesto; predrzni so dovolj.«

»Tako, tako!« kima debeli župan. »No, zarad take malenkosti me ne bi bilo treba nadlegovati ponoči. Temu se jutri ravno tako lahko opomore ... Sploh pa, zakaj jih niste sami ukrotili? Saj imate žandarme in narodno stražo.«

Lemana je silno poparil ta hladni odgovor.

»Imamo, imamo vse,« jeclja zmeden. »A vrag védi, vse se je nekam izgubilo; nekateri so potegnili z uporniki, drugi so zbežali.«

»Že dobro. Jutri na vse zgodaj odrinejo vojaki tja, da tepce povežemo in pošljemo v Pariz. Lahko noč!«

Bolj kakor župan pa so se zanimali meščani za novico, ki se je ponoči raznesla po mestu. Komaj je posvetila zora je bilo že vse kvišku in se menilo o uporu. Največ jih je bilo tacih, ki so na skrivnem srečo želeli Prevalcem, a očitno se niso upali potegniti zanje; tako zelo so se vsi bali grozne vlade, ki je obsodila na smrt, kogar se ji je zdelo. Postopači in sleparji so se pa drenjali pred mestno hišo in kričali, naj se hitro porežejo vratovi upornikom. In res so sklenili komisarji z županom, da se takoj odpošlje dvatisoč vojakov v Preval. Z vladnimi komisarji je šel tudi pisar Leman, za vojaki pa se je drevila velika množica zanikernih ljudij.

Pomikali so se neredno dalje; vojaki so peli in burke vganjali, če pa jih je kak častnik zavrnil, je bil v nevarnosti, da ga pretepó. Niti toliko se niso potrudili, da bi ga odposlali vohunov in ogleduhov; bahali so se, da uporniki pobegnejo, damo če jih ugledajo.

A zmotili so se.

Anton Verne je vodil samo kakih šeststo mož in še ti niso bili vsi dobro oboroženi. A hrabrosti in navdušenosti, ki jim je polnila srca, bi zaman iskal pri vladnih vojakih. Mladi zapovednik je vedel, da se z vladino vojsko še ne more spoprijeti; zato je bil previden in je pošiljal ogleduhe na vse strani; ti so morali po vaseh vnemati upor in gredoč proizvedovati, kaj počnó nasprotniki. Če bi se nabralo tisoč kmetov, mislil je udariti ponoči in z vso silo na mesto N., odkoder bi lahko vladal velik del dežele in razširil ogenj upora daleč na okoli. Upal je, da je velik del meščanov z uporniki jednacih mislij; zdelo se mu je dalje nemogoče, da bi se moglo mesto tako hitro dovolj zavarovati; a niti sanjal ni, da bi mu poslali celo vojsko naproti.

Kar privihra k zapovedniku konjik, ki je jezdil na opazovanje. Konj mu je vil vest penast, a mladenič sam tako zasopel, da je komaj govoril.

»Zapovednik, sovražniki so pred nami!«

Tako obstanejo na Vernejeno povelje vsi oddelki.

Kmalu se vrnejo z jednako novico vsi drugi ogleduhi, ki so jezdili naprej. Kako velika je nasprotna vojska, tega ni vedel povedati nikdo, kajti vseh sovražnikov ni mogel videti nikdo. Na ravnini bi se dalo vsaj približno uganiti, a tukaj ni bilo mogoče. Hrib se vrsti za hribom, zdaj večji zdaj manjši. Poti in ceste so skrite in globoko zasekane; vrh tega pa se časih tako zapletejo veje nizkega drevja, ki raste po holmih in on potih, da se zdi, kakor bi imele ceste zeleno streho. Lahko se je torej sovražnik varno bližal, a težko mu je bilo bežati po teh potih, ki se vijo in križajo med holmi tako, da še domačin lahko zaide, kaj še-le ptujec. Za kmete, ki so bili tod doma, je bilo to dobro, kajti preganjali so lahko nasprotnika, ne da bi ta vedel, od kod so prišli in kam se vračajo.

Verne je sklenil, da se kolikor mogoče približa sovražniku in udari nanj iznenada, da ga zbega in razpodi; če bi bilo pa število nasprotnikov preveliko, mislil je uničiti samo oddelek vse vojake, potem pa bi se vrnil po skrivnih potih nazaj proti Prevali. To bi storil lahko takoj in dobro je vedel, da bi bilo to tudi pametnejše, ker še ni imel zadosti vojakov; a Verne se je bal, da bi kmetov ne oplašil in jim ne vzel poguma, če bi se umaknil.

Pomičejo se dalje in oprezno. Prej se je vrstil oddelek za oddelkom po veliki cesti, zdaj pa se zdaj pa se je razdelila mala vojska v tri dele. Srednjega in najmočnejšega je vodil Verne, levega navdušeni starec Peter Marin, desnega pa Mihael Pelan, vročekrvn mladenič, tisti, ki je vrgel Margeta iz gostilne »pri trti«.

Že se čuje od daleč nekak hrup, tako kakor bi vriskala velika množica pijancev. Bili so vojaki vladini, ki so gredoč plenili po vaseh in vzeli vse, kar jim je prijalo; kedor se jim je pa ustavljal, je bil pa tepen. Nekateri so hodili po cesti, drugi pa so se drevili kar črez holme; žeja po krvi jih je delala nestrpne; komaj so čakali, da dospó v Préval.

Največji oddelek te čudne vojske pride na visok hrib, ki se polagoma vzdiguje nad nižjimi holmi. Glej tja v daljavo! Ali se ne bliskajo bajoneti iz grmičevja? ... V hipu obstanejo, tako tudi drugi, ki so zaostajali ali naprej hiteli. V nekaterih se je oglasila bojazen, v druzih pogum, a vznemirjeni in iznenadeni so bili vsi. Kako se bodo pa bojevali ti razuzdani in neposlušni vojaki, če jih napadejo besni in navdušeni kmetje, ki vrh tega še vedo, zakaj prelivajo svojo in sovražnikovo kri! Častniki jezdijo od trume do trume da vzdržé red in obrabré vojake. Prepozno je bilo, da bi odkazali vsakemu oddelku posebej svoj prostor, kajti bili so raztreseni dale na okrog, in tam na skrajni levi in desni se jim o sovražniku še sanjalo ni. Nastal je nered in prepir. Nekateri so se hoteli umikati, drugi spet so silili naprej; nekateri so prigovarjali naj se združi vsa vojska, kolikor je v naglici mogoče; drugi so zopet iz same svojeglavnosti hoteli, da udarijo kar na slepo, ne meneč se za druge. Častnikov se v tem hrušču niti slišalo ni.

Vročekrvneži hočejo, da obvelja njihova in kakor besni planejo navzdol proti sovražniku, namestu da bi ostali na vrhu. kamor bi se jim kmetje le težko bližali, ker niso imeli dobrih pušek. Za njimi se poženó še drugi oddelki. Vseh napadovalcev je bilo krog tisoč, toraj še jedenkrat toliko kakor kmetov. Udarili so ravno na Vernejev oddelek. A tudi ta ni bil len; krepki mladeniči so s urnimi skoki a v lepem redu planili na napadovalce. Nekoliko časa se je slišalo grozno kričanje in vriskanje, a kmalu čuješ samo sopenje in stok. Po ozkih grapah in zasekah je nastala strahovita gnječa, da se naposled niso že več mogli bojevati z bajoneti. Bodli so se z meči in noži in pobijali na tla kar s pestmi. Sovražnikov je bilo preveč in hrabra četa Vernejeva je že kopnela, čeravno napadovalci niti za ped niso mogli naprej.

Anton sam je stal s kakimi desetimi fanti v globoki grapi, ravno tam. kjer se polagoma širi v večjo dolinico. Kjer se je prikazal hrabri poveljnik, povsod so se umikale goste čete in tudi zdaj jih je strah že prevzel; Anton sili korak za korakom naprej in vojaki padajo pred njim mrtvi ali ranjeni. Toda Verne je zašel predaleč v grapo in v tem trenutku začuje za seboj divje vpitje. Od holma dol se vsuje truma vojakov z bajoneti v rokah in to ohrabri tudi druge, ki so že hoteli bežati. »Bog in kralj!« vsklikne Verne in za njim krepki mladeniči, ki se boré še ljutejše, ko vidijo, da ni rešitve. »Bog in kralj!« vsklikne drug za drugim, pade na tla s krvjo pokrit in Anton ostane sam. Stisnil je ustna in se branil a poslednjo močjo, kajti roke so mu že omagovale. A od dveh stranij se vsujejo trume nanj in mladi poveljnik se spodtakne nad mrtvim truplom in pade na kopo ranjenih sovražnikov. Vojaki zavriskajo od veselja in se vržejo nanj. Nekdo ga udari s puškinim kopitom po glavi, a drugi mu zvežejo roke. »Poveljnik zasluži, da ga s častjo obesimo v Prévalu!« kriče zasmehovaje in pijani od zmage. A prezgodaj so bili pijani. Kakor vihar zahrumi nanje Mihael Petan s kakimi sto kmeti in v hipu se vladini razkropé in začno bežali. Dva privežeta Verneja na konja ter ga ženeta po grapi. Ker jih Mihael ni mogel v zaseki zgrabiti z vso močjo, so se lahko nekateri rešili, a pocepala jih je več ko polovica.

A kaj se je zgodilo drugod? Verne se je v gnječi in hrupu ločil od svojega oddelka in kakor smo videli, so ga ujeli in vlekli s seboj. Ostali kmetje so se junaško upirali boljše oboroženim vojakom in jih potiskali nazaj. Pa naposled bi vendar onemogli, ko bi jim stari Peter Marin ne priskočil na pomoč. Skočil je s tako silo med sovražnike, da je izgubil klobuk in so mu sivi lasje vihrali v vetru. Vojaki se ga prestrašijo in se spusté v beg. Dolgo jih ne preganjajo kmetje, ker so izgubili že veliko svojih. Sovražniki so pa tudi izvedeli, da se uporniki ne dado kar tako povezati. Sramotni beg jih je kolikor toliko spametoval in zberó se proti večeru na hribu, s katerega so opoldne planili v dolino. Razvrstili so se v red, da bi lažje in z boljšim vspehom vdrugič napadli, čeravno so precej veselja izgubili do boja. Niti poldrugi tisoči jih ni bilo več – kmetov pa je ostalo še petsto.

Peter Marin je dobro vedel, da bi s tako majhno četo ne mogel vzdržati premišljenega napada. Zato se umakne hitro, a tako na skrivnem, da ni sovražnik ničesar opazil. Hrabra četa se plazi med grmičevjem po ozkih dolinicah in predno še nastopi noč, že so onstran hriba. V Préval niso še hoteli, ker bi ga ne mogli branili, dokler ne dobe pomoči. Zato odpošljejo séle na vse strani, da bi pridobili vsaj še petsto mož in bi mogli osvoboditi Préval sovražnikovih rok – zakaj slutili so, da je namenjen tje, kjer se je porodil upor in kamor misli, da so ubežali uporniki.

V taboru na hribu pa ni bilo nič tako glasno veselo, kakor zjutraj. Nekateri so utrujeni zaspali, drugih je bilo sram poraza in pridušali so se, da se maščujejo.

Ko napoči zôra, pogasé ognje, ki so bih bili zažgali po noči in se napravijo v Préval. Mislili so, da pridejo v trg z godbo, zmagoslavni, vriskajo in pojoč, – a šli so poparjeni in osramočeni. Zato so se znosili nad ubogimi tržani.

Žalostno je bilo tisto jutro v Prevalu. Na mnogih hišah so bila vrata in okna zaprta, kakor bi bilo vse izumrlo. Občinski svetniki so se praznično oblekli in so šli trepetaje vojakom naproti. Priklanjali so se malone do pasu in govorili sladko ter jih proslavljali kot zmagovalce, na skrivnem pa so mislili drugače; samo iz strahu so se delali udane in pokorne.

Ko Marget čuje, kaj se godi, zapusti v silni naglici svoje zavetje. Obleče se v najlepšo obleki, pripaše si meč in se napoti na trg z vso »narodno stražo«, kar je ni pristopilo k upornikom. Tam postavi svoje vojake v lepo vrsto, sam pa stopi prednje, drži se na vso moč pokonci in gleda zelo veličastno in ponosno. Ko pridejo »zmagovalci«, nagovori jih s kričečim slovesnim glasom:

»Rešniki naši, maščevalci naši! Z mogočno roko ste zdrobili v prah krute sovražnika naše lepe domovine. Vrnili ste našemu trgu sreči in mir, našemu trgu, ki je ostal in ostane vsikdar zvest svojim dolžnostim, kajti onih ljudij, ki so se vzdignili proti svobodi in pravici, ne priznavamo in jih nismo priznavali za svoje ...«

Govoril je še dalje, vedno bolj hripavo in navdušeno, obraz mu je zarudel in potne kaplje so mu stopile na čelo. Vojaki njegovi pa so vpili: »Slava!« in istotako tržani, kolikor jih je prišlo iz radovednosti. Zmagovalci pa so bili pred vsem žejni in lačni in zato se razkrope po gostilnah. Kmalu začno razsajati, peti in kričati, kajti vino jim je lezlo v možgane.

Marget se pridruži komisarjem in častnikom, ki so sedeli na trgu pod lipo in pili.

»Gospod Marget da smo vjeli najimenitnejšega rovarja? ... Svetujte nam kam pa spravimo za sedaj; kajti on zasluži čast, da ga obglavijo v Parizu.«

»Sevé sevé,« meni brivec. »Ali veste njegovo ime? Kdo pa je bil vodnik?«

»Anton Verne se piše; ohol in prevzeten je od temena do peta, pa mu jo že izbijemo, to prevzetnost. Kakšne ječe imate tu v Prevalu?«

»Ej, slabe. Malone vsakdo uide kogar zapremo. Kako tudi ne? Kako bi drugače ne mogel, bi lahko s rokama prebil steno, tako stara je hiša in vrh tega še samo pritlična. Veste kaj,« nadaljuje hlastno, ko se spomni, kako hlastno mu je Anton gospodoval pred tremi dnevi, »dajte ga meni! Spravim ga v podstrešno izbo, iz katere ne more živ krst, če odstavim lestvo. Ko bi mu pa prišlo na misel da skoči dol, zlomi si vrat. Tudi imam narodno stražo pri sebi in ta ga gotovo ne pusti živega izpod strehe.«

Častniki molčé nekoliko časa, potem pa izpregovori nekdo: »Zanašamo se na Vas gospod Marget, da ste pošten človek. Najmanjše sumnjivo vedenje Vam vame glavo ... Dobro, spravite ga, a zapomnite si, da ste odgovorni zanj. Če bi ušel zgodi se Vam isto, kar bi se imelo sicer njemu goditi – a kaj je to, sami veste.«

Brivca so te rezke besede nekoliko oplašile, a tega ni hotel pokazati in zato odpelje Antona v svojo hišo.

Gospôda pa se je na trgu vedno živeje razgovarjala. Širokoustil se je posebno Leman, ki pa je pri tem vedno še našel dovolj časa, da je pil in jedel.

»To vam povem, gospodje,« pravi in si natoči vina, »nikdo drug ni kriv upora, kakor duhovni, le te uničimo pa imamo precej mir. Kdo se je prej kaj menil za kralja in za Boga, dokler jih ni naščuval ta Jožef – ali ste čuli kaj o njem? Grozen človek! Kdo ve, kje se skriva. Če ga nima kakšen Prevalčan, ki se nam sladka na videz, če ga nima, pravim, v kleti ali kje v podstrešni izbi, tudi nič nočem. A da bi jaz bil z vami, gospoda, imel bi ga takoj!«

»No, pa ga pojte iskat, kdo Vam brani?«

»Ne bi ga našel – vrag je prekanjen; sam mu niti Marget ni mogel do živega, ki vendar misli, da vse premore. A vi ga lahko dobite in še loviti vam ga ne bi bilo treba – zvezanega bi ga vam pripeljal Prevalčani sami.«

»To je nekaj posebnega. Le brž na dan z besedo, gospod Leman!«

»No, vi gospoda, imate vso oblast v roki. Razglasite po trgu, da povežete vse prebivalce in podavite, če vam ne izdajo duhovnika. Pametno bi bilo to, gospoda! Le pomislite, kaj se še lahko zgodi. Če se izmuzne Jožef odtod, naščuje z gladkim svojim jezikom vse sosede občine proti nam. In glejte spet imamo boj, čisto nepotreben boj.«

»Odlične, zlata so vredne Vaše besede!« pritrde mu vsi. »Dajte, gospod, kar sami napravite oglas, a mi ga podpišemo, potem pa damo pribiti na vsako hišo.«

Leman se loti prijetnega dela in v kratkem času je oglas dovršen.

Zvečer pa so postajali ljudje pred hišami in ga čitali. Vsakomur je izginila kri iz obraza in ni ga bilo, ki bi na tihem ne molil in se ne tresel za svoje življenje ...

Gospod Jožef je bil varno skrit pri nekem poštenem krojaču. Ta prebere oglas, a ne reče ničesar niti ga ne oznani duhovniku; še na misel mu ni prišlo, da bi ga izdal. Tudi žena je zvedela i groznem pretenju; vsa je trepetala za moža, kakor tudi za gospoda in jokala je, da je imela že rdeče in motne oči.

Ko prinese gospodu Jožefu večerjo, ne more se vzdržati in jokaje mu začne tožiti o krutosti preganjalcev in kaj so danes razglasili. Duhovnik ne odgovori ničesar. Ko pa krojačeva žena odide, poklekne pred razpelo in dolgo časa moli; potem pa ogrne suknjo, in kadar vidi, da ga ravno nihče ne opazuje, odhiti po hodniku na cesto. Z urnimi koraki pride do mestne hiše, potrka na vrata neke sobe, iz katere je čul glasno govorjenje in nato stoji pred častniki in komisarji. Izraz na njegovem bledem obrazu je veličasten, ko jih miren nagovori:

»Zakaj žugate zvestim tržanom? Tukaj so moje roke; uklenite me in pošljite me na morišče!«

Komisarji se molčé spogledavajo; videlo se jim je, da jih je sram. Naposled vstane predsednik in pravi slovesno:

»Ali ste prisegli zvestobo vladi in državi?«

Ponosno mu odgovori gospod Jožef:

»Zvest državljan sem bil, odkar ne zavedam, zato mi ni treba zvestobe še prisegati. A moja dolžnost ni, da so pokorim krivičnim ukazom vlade, ki je umorila kralja in hoče odstaviti vero; predno pa se ji posreči, odstavi Bog njo samo in moja največja želja je, da se to zgodi kolikor mogoče hitro.«

Nikdo mu ne odgovori na te besede, a vsem se je bliskalo sovraštvo v očeh.

»Tožijo Vas, da ste podpihovali ljudi k brezumnemu uporu in jih tako pahnili v gotovo pogubo.«

»Ni res! Podpihoval nisem nikogar, a tudi mej nisem stavil nikomur, ker bi bilo brez vspeha. Ko bi bila vaša dela pravična, ne bi se vam bilo treba bati ni podpihovanja ni uporov. Tako pa si lahko mislite, da ne bo končalo vase nasilstvo prej ali slej, če ne samo ob sebi, pa s silo. Veselilo bi me, ko bi bil jaz zadnja žrtev.«

Komisarji poskočijo razjarjeni s stolov.

»Môlči, če ne ti zamašimo usta! – Uklenite ga, pa ven z njim ... Kakšno je Vaše stanovanje Leman? Če je dovolj trdno, vzemite ga k sebi, sicer nam uide, predno dobi plačilo za svojo prevzetnost.«

»Oj,« zareži se veselo pisar in si mane roke. »Ko bi bil tudi v najbolj raztrgani bajti, njega vam spravim tako, da se ne izmuzne, četudi bi bil v zvezi a samim vragom ... Ako bo treba, priklenem ga, kakor psa.«

Od samega zlobnega veselja se mu svetijo oči, ko tira zasmehovaje nesrečnega duhovnika v svoje stanovanje.

Malo prej pa je stopal Anton Verne z zavezanima rokama, še ves bled in slab med dvema orožnikoma po stopnicah Margetovega stanovanja. Vrhu stopnic pa je stala Marija.

»Pojdi, kdo te je klical?« žareži nanjo oče. Ko ugledu deklica Antona, obledi in omahne v sobo. Srce se ji stisne, kakor bi ji ga zgrabila železna roka, moči jo zapuščajo in skoro nezavestna se nasloni na steno. Misliti ni mogla ničesar, ponavljala je samo polglasno: »Kaj mu hočejo, kaj bo z njim?«

»Vidiš, junače moj mladi,« izpregovori Marget, ko pridejo v podstrešno izbo, »tu smo ti napravili tako prijetno stanovanje, da ti nikakor ne bo sile. Tudi hrano boš dobil vselej, kadar ne bomo pozabili ... Sploh pa, kako ste že rekli takrat, slavni moj Verne? Čim manj hrupa delate, tem bolje bo za Vas! To je zlato pravilo, dečko, izpolnjuj ga vestno in dobro se ti bo godilo na tem in na onem svetu, kakor tistemu, ki starše uboga. Ker boš imel dovolj časa, pripravljaš se lahko malo za oni svet; naredi testament in tako dalje ... Kadar boš česa nujnega potreboval, kar mene pokliči; če bom prišel, tega seveda ne vem. Dobro se imej!«

Anton ga niti poslušal ni. Bolan še in truden legel je takoj na posteljo, a zaspati ni mogel. Tu v samoti je še toliko bolj čutil svoje žalostno stanje in spomin na preteklo dni in strah pred prihodnimi ga je vznemirjal, da se mu je zdaj pa zdaj izvil iz prsi težek vzdih. Kakšen pogum, kakšen up ga je navdajal, ko je vodil bojaželjno četo v boj. Sanjal je, da pridobi zmago pravični stvari, da osreči domovino in pahne drzne nasilnike v prepad, kakor bi zaslužili; potem pa bi lahko dejal s ponosom, da ni živel zastonj, ampak da je tudi on pripomogel svobodi in veri do zmage ... A zdaj! Sovražniki vriskajo in se vesele, a prijatelji njegovi so razkropljeni in tavajo morda okrog brez vodnika, v uboštvu in strahu.

Silno so ga težile te misli, da se je obračal na postelji sem ter tja, kakor bi hotel odvaliti kamen raz prsi, a ne more.

Potem pa se je spomnil na Marijo. Videl jo je, kako se je prestrašila o njegovem prihodu. V isti hiši je z njo, a sam Bog ve, če jo bo še kedaj videl; morda ga prej odpeljejo v smrt, in niti roke ji ne bo mogel več stisniti, niti ji reči »z Bogom!« v slovo ...

Še-le proti večeru je malo zaspal, a mučile so ga nemirne sanje, tako da je čutil o zori, ko se je vzbudil, vroče znojne kaplje na sencih. Solnce je posijalo z blagodejno milobo skozi okno. Jutranji sveži zrak je osvobodil Antona nekoliko črnih ponočnij mislij in vesel up in nov pogum mu je razširil srce. Sam ni vedel niti jedne rešilne poti in vendar je čutil, da ne bo umrl žalostne smrti na morišču, čutil je, da bo še srečen. Toda če noče umreti, ne sme čakati, da ga odvedo v Pariz, kar je slutil, da bi se lahko zgodilo, ampak ubežati je treba takoj. A kako?

In zopet ga je začelo mučili razmišljanje. Belil si je glavo že tri dni, a zaman. Najbolj žalosten pa je bil na večer tretjega dne. Ko je dobil večerjo, prereže kruh in v njem dobi listek:

»Dragi Anton!

V petek na vse zgodaj te hočejo odpeljati. Jaz sem prosila zate in jokala, a vsi so trdosrčni. Od prvega trenutka pa do zdaj sem mislila, kako bi te mogla rešiti, pa je vse nemogoče. Druzega ne morem, kakor jokam in jokam in molim zate. Poljubim te, Anton, a ne v slovo. Bog bo dal, da se še srečna vidiva.

Marija.

Prvikrat po dolgem času je tudi on čutil v očeh solze, ki so ga pekle, kakor bi bile iz raztopljenega svinca. A čudno! Po noči je spal sladko in trdno, kakor še nikoli, kar je bil v ječi. Tisti hip pa, ko vstane, zasveti se mu v glavi.

»Naj bo, kar hoče, škodilo mi ne bo,« pravi sam zase. Ves dan je hodil nestrpno po sobi in niti jesti se mu ni ljubilo, začelo se je temniti in kolikor bolj se je delal mrak, tem nemirnejši je postajal Anton. Časih je poskusil, če se mu je vrnila v roke poprejšnja moč in prepričal se je, da je trdna njegova narava premagala slaboto, ki jo je čutil dolgo časa zaradi silnega udarca.

Vojaka od »narodne straže«, ki mu je nosil večerjo, je spremljal vselej tovariš, zato Anton ni mogel o tej priložnosti izvesti svoje namere. Ko čuje, da prihajata po stopnicah, leže na posteljo. Vojak pride, odklene vrata in položi večerjo na mizo. Z glasom, kolikor mogoče slabim, ogovori ga Anton: »Slabo mi je. Sporočite Margetu, naj blagovoli priti k meni za trenotek.« Vojak odide, a Anton skoči s postelje. V vsi naglici se obleče in vtakne v žep kruh, ki so mu ga dali za večerjo, potem pa stopi k durim.

Od nemira so se mu tresla ustna. »Da bi le sam prišel! Če misli, da sem bolan, čutil se bo varnega ... Čuj!«

Res, Marget je sam.

Z zaničljivim nasmehom stopi čez prag, a v tistem hipu ga zgrabijo mučne roke Antonove. Ubogi Marget sam ni vedel, kako je prišlo, da je tako urno ležal na postelji, da je imel v usta robec zatlačen, da je imel roke na hrbtu zvezane.

»Oprostite, gospod Marget,« prigovarja mu Anton. »Ko bi mi bilo mogoče, da se spravim od tod na kakšen drugačen način, nikar ne mislite, da bi tako delal z Vami. A sila kola lomi. Četudi mi je prav od srca žal, nocojšnjo noč Vam ne kaže druzega, kakor da se udaste v voljo božjo in zaspite na moji postelji.«

Med tem, ko nateguje brivec vrv, da bi jo pretrgal, a se mu ne posreči, odpre Verne mirno vrata in pogleda po podstrešju in dol na hodnik. Čisto temno je, ker ni nikjer kakšnega okna, razven v izbici. Nato potiplje, če je naslonjena lestva in s trdimi koraki stopa na hodnik, kjer je vedno stražil vojak. Anton gre naravnost v sobo Margetovo, da bi ne obudil kakega suma. Helena in Marija sta doma. Komaj se prikaže, dene prst na usta, potem pa s tihim glasom pripoveduje, kako se je rešil in ju prosi odpuščanja, da se je tako malo plemenito maščeval nad Margetom.

»Ne skrbi, Anton, in ne opravičuj se! Saj si ti rešen, a po očeta pridemo jutri o zori, kadar neso za-te zajutrek ...«

Kako so se poslavljali, nečem pripovedovati. Najžalostnejši je tako slovo, ko peko solze v očeh, a beseda ne more na jezik, tako slovo, ko se vsakomur krči srce v bolečini, ko si vsakdo misli; »Bog ve, te li vidim še kedaj?«

Ko sta ga preskrbeli Margetovi s hrano in še nekaterimi drugimi potrebnimi stvarmi, odide Anton z naglimi koraki. Noč je bila jasna; že so se prižigale zvezde, a na vzhodu je vstajala luna, mrzla in krvavordeča. Še tesneje se zavije Anton v svoj plašč in hiti kolikor more skozi trg in še dalje, dalje ...

V kakšnem obupnem stanji je bil Marget drugo jutro, ko so ga rešili in neprijetnega položaja! Kaj naj reče komisarjem; kako naj se izgovori? Najrajše bi se skril samemu sebi od jeze in sramote. Sedel je pri miti in pol, kolikor je mogel. Časih pa je kar hipoma poskočil in začel zmerjati ženo in hčer na vse mogoče načine. Nista vedeli, ali bi ga pomilovali ali ne, kajti na tihem sta se veselili rešitve Antonove; a ni jima bilo znano, da je zastavil Marget zanj svojo glavo.

Po trgu pa so kmalo zvedeli, kaj se je vršilo pri brivci. Tržani so bili večinoma zelo zadovoljni; privoščili so vrlemu Antonu svobodo, Margetu pa pošteno kazen, ne zato, ker je premalo pazil na Verneja, ampak za njegovo surovo, prevzeto vedenje, zaradi katerega se je že davno pristudil svojim sosedom in vsakomur, kdor ga je poznal.

Toliko bolj pa so se razjezili gospodje komisarji in častniki, ko je prišel tožit svojega zapovednika oni vojak, ki je dotlej stražil pri brivcu in nosil jetniku hrani, a je sedaj seveda prišel ob službo.

»Kaj? Izpustil ga je?« zakriče vsi jednoglasno.

»Izpustil!« ponovi vojak klaverno in povesi glavo.

»Ti, bedak, si pa zijala prodajal, ko ti jo je pred nosom upihal, kaj?«

Siromak ne odgovori in povesi glavo še nižje.

»Vzemi si par tovarišev, pa nam pripelji Margeta sem!«

Čez četrt ure pride nesrečni brivec ves obupan in prepaden.

»Kaj smo Vam obljubili takrat, ko smo Vam dali upornika v varstvo?«

Marget molči.

Obljubili smo Vam, da Vam vzamemo glavo, če Vam ujetnik uide in to obljubo torej izpolnimo. Nikar preveč ne žalujte, saj na svojo neumno butico tako ne morete biti posebno ponosni ... Odpeljite ga v drugo sobo in ostanite pri njem, da se mu kaj ne pripeti!«

Zdaj še-le vidi brivec, da je resnica, česar se je doslej samo bal. V največjem smrtnem strahu poklekne in sklene roke.

»Usmilite se gospoda! ... Jaz nisem kriv ... usmilite se! Kaj bo moja žena, moj otrok ...!«

»Odpeljite ga!«

Dva vojaka ga primeta bod pazduho in ga pahneta v stransko izbo. Jeden ostane pri njem, drugi pa se postavi pred vrata.

Nato pa sedejo komisarji za mizo in napišejo obsodbo, da naj umrje pod rabeljnovim mečem gospod Jožef, doslej vikar prevalški, zato ker se protivi, da priseže na ustavo in ker je podpihovat tržane k uporu; in Pavel Marget, prevalški brivec, ker je izpustil iz ječe najnevarnejšega rovarja. Obsodba se ima izvršiti drugi dan, to je v nedeljo in sicer na trgu vpričo naroda ...

Tačas je bilo v temni dolini, kakšne tri ure od Prevala, zbranih okrog tisoč mož. Vsi so bili precej dobro oboroženi in so sedeli ali ležali v gručah naokoli. Sredi doline so se posvetovali zapovedniki, med katerimi že poznamo Petra Marina in Mihaela Pelana. Ravno ta dva sta si bila najbolj navskriž. Četa se je ravnokar zbrala iz vseh vasij, od blizu in daleč, zato je prvi hotel, da se najprvo odpočijejo, a medtem pa pošljejo oglednike v Preval, da poizvedo, koliko je tam vojakov in če imajo Verneja zaprtega. Pelanu pa se je zdelo najpametnejše, da takoj udero v trg in povežejo sovražnike, katerim gotovo od samega iznenadenja ne pride na misel, da bi se branili in če jih je še toliko.

Med tem, ko so se še prepirali in ugibali, kaj je storiti, začujejo na koncu doline vriskanje in vpitje. Vojaki skočijo na noge in hipoma imajo vsi puške v rokah. A kakšno veselje! Pol čete se je zbralo v gosto trumo, na sredi pa neso na ramah Verneja. Poveljniki mu hite nasproti, da ga pozdravijo. Anton se otrese objemov in stopi k Marinu.

»Kaj čakate? Hitro, da ne bo prepozno. Nekdo, ki je bil že danes v trgu, je pravil, da mislijo jutri popoldan umorili gospoda Jožefa in Margeta. Ne nadeja se nas nikdo, torej le urno. Škoda samo, da vas nisem že preje našel. Iskal sem vas daleč od tod, medtem, ko ste vi že skoro v trgu.«

Kot bi trenil, so vsi pripravljeni za odhod. Korakali so urno, da bi bili v trgu še pred solnčnim zahodom.

Solnce je stalo že nizko nad večernimi gorami. Sence dreves so postajale vedno nižje in temneje, večerni veter je hladil čelo junakom.

Mislite si blede obraze komisarjev, ko so začuli streljanje in bojni krik. Nikdo ni vedel, kaj bi najprvo storil. Vojaki, ki so se pred nekaterimi dnevi še proslavljali sami kot zmagovalce, ne vedo več danes, ob kateri strani jim sablja visi. Kakor zmočeni psi begajo sem ter tja, v gručah ali posamezni, iščejo tovarišev ter beže pred nasprotniki. Če bi se zbrali, bi jih bilo več nego upornikov, a ni ga bilo častnika, ki bi imel toliko moči in poguma, da bi združil krog sebe večjo četo. Vsakdo je skrbel samo, kako bi samega sebe rešil, in ravno to je vsakogar vodilo v pogubo. Napadovalci so zaprli do malega vse ulice in tako jo je le tu in tam popihal posamezen »junak« čez kakšen vrt in se plazil za plotovi, dokler ni prišel na prosto polje.

Najbolj v strahu je bil pisar Leman. Begal je od okna do okna, ko je zaslišal od daleč nenavaden hrup, a ugledali ni mogel ničesar. Postal je nemiren in polastila se ga je neka čudna skrb, dasi sam ni vedel, zakaj. A komaj mine par minut, prikažejo se od ogla sem uporni kmetje s sabljami in puškami v rokah.

Leman obledi.

Gospod Jožef pa sedi za mizo z zvezanima rokama; obraz pa mu je miren, kakor njegova duša. Ravnokar so mu povedali obsodbo, a on je bil že davno pripravljen na smrt.

Pisar pogleda še enkrat skozi okno in vidi, da četa upornikov vedno bolj narašča in da beže vladini vojaki vse navskriž, zmedeni in neoboroženi. Vedel je Leman, da mu ni pričakovati milosti, če pride razsrjenim kmetom v roke. Ko začuje korake v veži blizu svoje sobe, pograbi samokres in pomeri duhovniku na prsa. Ta mu gleda v oči brez strahu in se prekriža. Šipe v oknu se stresejo, ko poči strel, ob jednem pa se vrata urno odpro in tolpa mladeničev plane v sobo. Hipoma obstanejo, ko vidijo gospoda Jožefa kakor smrt bledega, vzdrami jih drugi strel in Leman se zgrudi na tla. Sam si je končal življenje.

Veselje je zavladalo v Prevalu. Vse je hitelo na ulice, da pozdravi hrabre bojevnike. A to veselje je kolikor toliko zatemnila žalost, ko se je zvedelo o smrti gospoda Jožefa.

Sredi trga so napravili krasen oder, okrasili so ga s cvetlicami, a okrog in okrog so gorele sveče.

Na oder pa so položili truplo ljubljenega duhovnika. Razpelo je imel v rokah, bledih kakor vosek, a lice mu je bilo veličastno in milo, kakor v življenju. Nešteta množica pa je klečala ob odru in molila ...

Zvečer so sedeli Margetovi v veliki sobi. Brivec je bil popolnoma potrt. Smrtni strah ga je tako prevzel, da je sedel tih in bled na svojem stolu; a še bolj ga je prevzelo kesanje. Pred očmi mu je bil vedno in vedno bledi, mirni obraz mrtvega gospoda Jožefa.

Tudi Anton je bil tu. Govorila sta dolgo dolgo z Marijo in vsakdo je imel toliko povedati, da bi se nikdar dovolj ne zgovoril. Mati Helena je bila pa zamišljena; slutila je, kaj se godi v duši njenega moža in ni ga hotela motiti.

Pozno v noč se je začel poslavljati Anton. Marget se dvigne izza mize, stopi k njemu in mu poda roko.

»Ali mi morete odpustiti, gospod Verne ...?«

»Gospod Marget, oprostite mi tudi Vi. Kar je bilo, pozabimo, saj živimo samo za lepšo prihodnjost.«

In še gorkeje sta si moža stisnila roke.

»A gospod Marget, dovolite mi, da Vas prosim za spravo najdražje, kar imate, – Vašo hčer ...«

»Kolikor je treba moje besede, Vama želim največjo srečo,« odgovori Marget, Marija pa zarudi od radosti.

Kako ganljivo je prosil brivec odpuščanja še svojo ženo in hčer, kako so se še vse vprek objemali in poljubovali, kako odlično so praznovali poroko, kako drug drugemu napijali, posebno goreče pa spominu gospoda Jožefa in domovini – o vsem tem vam ne bom pravil, kajti vse to si lahko vsak sam misli.