Gospod Kljun in kmetica

Gospod Kljun in kmetica Frančišek Ločniškar

Izdano:	Slovenski narod 6. februar 1903 (36/29), 1–2
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Da, da, morala naših kmetskih žen! Na njeno zdravje ravno ne bomo pili ... Naši akti pojo o njej pesmico, kakršnih ne znajo povsodi. No, le diskretno, le diskretno! Da ne bo zamere, naj povem raje dogodbico, ki oznanja čast in slavo visoke čednosti omoženega spola milega našega naroda, in ki se je pripetila meni — to je bilo lani —.

Gospod Kljun je poklical peto četrtinko terana, vščipnivši pri tem zaspano natakarico v bujno stegno, pritrdil nanosnik, potegnil globoko dim malce vlažne portorike in pripovedoval:

Bil sem na lovu, v jako divjem in močvirnatem kraju ob Savi, kjer sem iskal rac, a sem našel samo blato in vodo in sneg in led, in kjer sem se slednjič popolnoma izgubil, da nisem vedel več ne kod ne kam … Noč je prihajala tisti večer brzojavnim potem, tako naenkrat se je stemnilo, goste, sive cunje so se stresavale v vedno večjih masah iz meglâ in teme, ki se je veznila na zemljo kakor velikanski klobuk, preté, da jo zajame z vsem, kar je na njej, in odnese bogvekam ... jaz pa sem trapal med nizkimi, zveriženimi vrbami, in moj pes je torkljal za mano, rep med nogami in od časa do časa bolestno cvileč. Na levi se je valila reka, na desni se mi je bližal počasi velik gozd, dvigajoč se v strmi, in kakor sem se pozneje obupen prepričal, visok hrib.