Gospod Ognjišček in gospod Mravljinček
Gospod Ognjišček in gospod Mravljinček Feliks Vran |
|
Spisal Feliks Vran.
Na trgu pred Jenkovo gostilno, na gostilniškem vrtu, na poleg ležečem travniku in daleč naprej ob cesti se je vse trlo ljudij, – ves trg je bil na nogah. Nad cesto se je dvigal slavolok, okrašen s smerekovimi vejicami in neštevilnimi zastavami, iz-mej katerih so bile nekatere v naglici skrpane iz najrazličnejših pisanih cunj in papirjev.
Bilo je že blizu desetih dopoludne in soluce je žgalo z nenavadno silo, – a mestnih gostov še ni od nikoder. Prihod je napovedan ob polu desetih in že skoro tri četrt ure stoji vsa gospoda dvorskega trga sredi ceste. Občinski svetniki, vsi debeli, vsi rudeči, sploh, po čudovitem slučaju drug drugemu nenavadno podobni, stoje v vrsti pod slavolokom ter si brišejo potna čela. Časih vzdihne n. pr. gospod občinski svetnik Jež, pogleda proti Jenku in predlaga:
„Ne bo jih še ... Ali bi ne bilo dobro, da spijemo v naglici vsak jeden vrček piva?"
„Prav dobro!" opomni nato Šabec in se tudi ozre proti Jenku.
Ali tisti hip se prikaže tam daleč na cesti oblak prahu; množica se prične nemirno gibati in od vseh stranij se začujejo klici:
„Že gredo! Že gredo! ... So že tukaj!"
Gospod župan, gospod sodnik in gospod predsednik krajnega šolskega sveta stopijo v prvo vrsto.
Županu kaplje pot od brade in časih ga spreleti po hrbtu nekaj mrzlega, neprijetnega. Tako izvrstno je znal svoj govor in glej vraga! zdaj ga je ponovil na tihem najmanj desetkrat, a ne more do konca ...
„– –; da ste si izbrali za svojo veselico ravno naš trg, to nam je Dvorjanom v čast in ponos, in ne moremo si kaj ... ne morem si kaj ..." Ne gre! In vsak čas bodo tukaj! ... Županu postaja zmirom bolj vroče in robec njegov je od potu čisto premočen.
„Vroče je, gospod sodnik!"
„Grozno!" odgovori ta in zaobrne hitro k sebi levi rokav svojega fraka; zapazil je namreč na njem velik masten madež, vsled česar si levice niti premakniti ni upal, da ne bi gospod predsednik krajnega šolskega sveta zapazil madeža ter se potem z zadovoljstvom ozrl na svoj novi frak, katerega si je nalašč za to slavnost dal napraviti v mestu.
Takoj za temi tremi gospodi so se pražile na solncu „narodne dame" dvorske. Sredi mej njimi je stala Tonetova Mici, suha kakor trlica, v roza-obleki, z roza-trakovi na slamniku, z roza-solnčnikom v desnici in v levici z zelenkastim bouquetom, katerega so sestavile „narodne dame" skoro iz samih bujno razcvetih rudečih rož. Danes je bila Tonetova Mici čudovito podobna dvorskemu županu; popolnoma iste dolge, kisle poteze krog polodprtih ust, isto potno čelo in iste skrbi. Nji so prisodili, da pozdravi mličane s krasnim, poetičnim govorom, ki ga je sestavil navdušeni davčni praktikant Zmazek. – Razloček mej županom in narodno damo je bil samo, da je oni pozabil konec svojega govora, ta pa začetek.
Za „narodnimi damami" se je postirala dvorska čitalnica. Na čelu je stal krojač Jurij z zastavo. – Predsednik čitalnice ga je parkrat opomnil, naj se obrača z zastavo proti cesti in ne proti – Jenkovi gostilni. Ali Jurij se je pokazal danes upornika in odgovarjal je predsedniku povsem nespodobno in prav nič v smislu svečanih čustev, kakoršne bi moral gojiti ob tako slovesnem dnevu.
„Zakaj stojimo tu in čakamo, gospod predsednik? Ali ne bi bilo boljše, da bi jih vsprejeli na Jenkovem vrtu? Tam je senca ... pivo ..."
„Jurij, Jurij! Vam je sama pijača na skrbi, za drugo se ne brigate."
„Krivico mi delate, gospod predsednik. Jaz sem navdušen, – ali o taki vročini, tako blizu gostilne, tu človeka mine vsako navdušenje. Ali verjamete, da imam usta tako suha in prašna, kakor še nikoli v svojem življenju?"
In Jurij je vzdihnil, ozrl se hrepeneče na gostilno, pogladil se po okroglem trebuhu in še jedenkrat vzdihnil ...
Oni veseli klici, katere je izzval prašni oblak na cesti, so kmalu potihnili. Zakaj pokazalo se je, da ne prihajajo željno pričakovani gostje, temveč Podgorčev osel, s katerim je pripeljal gluhi hlapec Miha dva prazna sodčka od Kozma.
A naposled so vender prišli, – bilo je že skoro polu jednajstih. Voz za vozom je prihajal; prah se je dvigal tako gosto, da je začelo skeleti v očeh; a to ni nikogar brigalo; vse se je trlo in prerivalo, vse je kričalo naporno, hripavo. In med tem truščem je začel govoriti gospod župan. Od vzemirjenja se mu je stemnilo pred očmi, da je videl pred seboj le še nedoločne, meglene, zibajoče se in plešoče postave ...
„– – ne morem si kaj, – ne morem si kaj, – da ne bi v očigled te naklonjenosti ..."
Župan se je oddahnil tako globoko, da sta ga gospod sodnik in gospod predsednik krajnega šolskega sveta vsa začudena pogledala.
„V očigled! – Torej to je tista preklicana beseda! Da mi ni prišla prej na misel!"
Ko je nehal govoriti, zaorilo je tako kričanje in ploskanje, da je navdušilo celo občinskega svetnika Ježa, ki je v velikansko presenečenje svojih tovarišev tudi zagodrnjal pohleven „živio".
Nato je govoril s slabim, tenkim, čivkajočim glasom neki neizmerno dolgi, suhi gospod iz mesta, hotel se je držati na smeh, kar se mu je pa čisto pokazilo: njegove obrvi so bile visoko nad malimi, brezbarvnimi očmi, prav blizu las; nos dolg; – usta navzdol zategnjena, – s kratka, ves obraz nepremično kisel in čmerikav. Nihče ni prav vedel, kdaj je gospod skončal svoj govor, kajti kakor ponižen studenec v morju, tako se je izgubil njegov glasek v kričanju navdušenih Dvorjanov.
Tedaj pa se je imela oglasiti Mici, Tonetova Mici. Z bojaznijo na dolgem, potnem, skrbeče nagubanem obrazu se je ozirala krog sebe s svojimi prosečimi, od vročine motnimi očmi, kakor bi iskala pomoči in tolažbe pri svojih sosedah.
Tu je usodni trenotek. Vsa trepetajoča, mokra od znoja, hoče spregovoriti, – roka z bouquetom se ji trese, mraz jo spreleta, kri ji sili o obraz, – ali beseda noče, ne more iz ust. Davčni praktikant Zmazek stoji ob cesti, ravno poleg slavoloka, in vse bolečine, ki jih je trpela tisti trenotek Tonetova Mici, trpel je on podvojeno. Hitro, ali oprezno, da bi se preveč ne ozirali vanj, prerine se do „narodnih dam" in prvikrat od svojega rojstva zadovoljen s svojo majhno postavico, stopi prav za Tonetovo gospodično ter ji pošepeče:
„Častiti gostje! ..."
In Tonetova Mici je „rešila svojo nalogo častno in urnebesni živio-klici so se dvigali proti jasnemu nebu, ko je dovršila svoj krasni, navdušeni, pesniško nadahnjeni govor ter izročila z velegracijozno gesto imeniten bouquet častitemu predsedniku slavnega društva." Tako je pisal drugi dan mestni dnevnik „Boben".
Slavnost je bila zares krasna, veličastna! Neizmerna škoda je, da sem popolnoma pozabil, kakšno društvo je prav za prav slavilo svojo pet- ali deset- ali petindvajset-letnico na Mirkah. Prepričan sem, da je bilo to društvo vse ljubezni in vsacega navdušenja vredno in ker Dvorjane dobro poznam, zato niti najmanj ne dvomim, da je bilo to slavno društvo tudi odločno narodno in do cela povito v trobojnicah. Ali kakor sem ves vnet za taka društva in za take slavnosti, vendar me ta dan ni zanimala toliko slavnost, kolikor spoštovani gospod Ognjišček in njegov častivredni prijatelj Mravljinček, katera sta se vdeležila slavnostnega vsprejema, svečanega sprevoda po trgu, skupnega banketa, zabavnega večera, – skratka, vseh v programu naznačenih točk, ter tako skušala po svojih močeh povzdigniti sijaj in blesk pet- ali deset- ali petindvajset-letnice dotičnega društva.
Gospod Ognjišček! On je sodni adjunkt in v vsem svojem življenju ni bil ničesar druzega kakor sodni adjunkt. Kdor ga je videl v zibelki, gotovo si je mislil: to bo nekdaj odličen sodni adjunkt, vzame si ženo s štirimi tisoči in s tremi opravljenimi sobami in vrh tega se morda naroči na „Boben" ... Zdi se mi, da dober sodni adjunkt sploh ne more imeti drugačne zunanjosti, kakor jo ima gospod Ognjišček ... O obrazu in postavi se pri najboljši volji ne more veliko govoriti: vse čudovito pravilno, mirno, brezbarvno in brezizrazno, da se človek nehote spomni na stare sodne akte, ki leže skrbno zaviti na polici v Ognjiščkovi pisarni ... Lasje na polovico ostriženi, na desno počesani; čelo nizko; oči tako neznatne, mrtve, da jih sploh nihče ne zapazi ne; brke: vsak lašček na svojem odločenem mestu; brada skrbno obrita; lica široka, trda, skoro sive barve ... To je obraz sodnega adjunkta ... Oblečen je gospod Ognjišček skrbno: nikjer niti najmanjšega madeža, niti najmanjše nepotrebne gube. Ko bi oblekel adjunktovo obleko n. pr. gospod župan: vsi bi dejali: „Gospod župan se nosi moderno!" – Ali sam Bog razumi Ognjiščkovo nesrečo: vsakdo je trdno prepričan, da se oblači gospod adjunkt po sila stari modi. To je očitna krivica in veliko zadoščenje je meni in njemu, da morem na tem mestu beležiti ravno nasprotno.
Gospod adjunkt je zagrizen sovražnik vsakemu neredu, vsakemu vznemirjenju ... Pravijo, da je skopuh ... Ni res! On samo noče nobenih zmešnjav in pomot v svojih dnevnih, tedenskih in mesečnih proračunih. Da bi dajal dan na dan tu beraču en krajcar, tam popotniku dva, tu zopet natakarici pri Dolenjcu tri, – kam bi se na tak način zabredlo! Kako lahko bi gospod Ognjišček pozabil čez par ur, kam je dal ta ali oni krajcar, – in kakšne sitnosti in skrbi bi bile potem to zvečer pri dnevnem proračunu!
Da, on je zelo natančen, v čast svojemu uradu in v veselje svoji ženi. In vendar, kdor gospoda Ognjiščka ne pozna dobro, mislil bi gotovo, da zapravlja časih denar prav po nepotrebnem. Tako na pr. odloči vsak teden jedno krono za kegljanje pri Dolenjcu. In on je izvrsten kegljavec! Tako hladno, tako odmerjeno, tako pravilno ne vrže kroglje živ človek, kakor jo vrže gospod adjunkt. In kadar jo vrže, pokaže ji takoj hrbet, stopi z mirnimi koraki k mizi, popije četrt kozarca vina in potem še le se ozre na kegljišče.
On si je v svesti vspeha. A če je kroglja zgrešila svoj smoter, če je postavim zadela v teku na kakšno vzbočeno mesto ter odskočila v stran, ali če je podrla levo damo namesto levega kmeta, na katerega je meril gospod Ognjišček, – ah, gospod se prime z obema rokama za glavo, stopi oprezno na progo, drsa na lahko z nogo, časih se celo z roko dotakne tal, potem pride h kegljem, brcne padlo damo daleč v stran, potipa z mazincem levega kmeta, vrne se k mizi ter se jezi nad Dolenjcem.
„Kaj mislite, da bi ga ne pihnil na kakšnem drugem kegljišču? Ali tu pri vas, – fej! Saj sem vam pravil že zadnjič, – kaj mislite, kdo bo kegljal pri vas ..."
Gospod adjunkt ima zmirom slabe soigralce, katere poučuje, svari, časih celo malo ozmerja ter jim razlaga na drobno vse njihove grehe in napake ... Zaradi te okolnosti ravno je vkljub svoji spretnosti odločil jedno krono na teden za kegljanje. In to krono z vsem morebitnim dobitkom prejšnjih večerov hrani vestno do krajcarja preračunjeno v malem desnem žepu telovnika. Kadar mu ostane samo še desetica, tedaj jenja igrati, kajti umevno je, da gospod adjunkt ne riskira nikdar. Ali avgusta meseca lanskega leta se je dogodilo, da se potipa gospod Ognjišček za žep in najde v njem samo še pet krajcarjev. Prestraši se, stopi k mizi ter šteje.
„Moj Bog, – to je jasno: samo pet jih je. A kako je to mogoče? Kaj mi ni dala Ivana ravnokar dvajset krajcarjev? Gotovo ne, zakaj sicer bi jih moral imeti ... Oprostite, gospodična Ivana, meni se zdi, da mi niste še dali dvajset krajcarjev, ki ste jih izgubili pri zadnji partiji ... "
„Ali gospod Ognjišček!"
„Oprostite, gospodična Ivana, jaz sem prepričan, da ste mi pozabili plačati: tu v žepu imam samo pet krajcarjev, a imeti bi jih moral po pravici petindvajset ..."
„Morda ste jih spravili kam drugam; jaz čisto dobro vem, da sem vam jih dala."
„Ni mogoče, gospodična Ivana. Denarja, ki ga dobim pri kegljanju, ne hranim nikdar v kakšnem drugem žepu, kakor na desni strani telovnika. In le poglejte, da imam tu samo pet krajcarjev ..."
„Jaz vas nečem vizitirati, gospod Ognjišček. Če tudi se natanko spominjam, da sem vam plačala, vendar vam dam še jedenkrat dvajset krajcarjev."
„O, nikakor ne, gospodična Ivana; ako ste prepričani, – potem seveda ... Ali vkljub temu, jaz sem zagotovljen ..."
In gospod adjunkt je začel z nova kegljati. Toda roka se mu je tresla in ves nezadovoljen in raztresen je vzkliknil:
„To je za danes zadnja partija."
Potem je stopil v kot in začel v desetič brskati po žepu.
„Ni mi jih dala, gotovo ne. A jaz tega ne bom kar tako pustil: dvajset krajcarjev! ... Gospodična Ivana, jaz res ne vem, kako ste mogli tako pozabiti ..."
Ivana je zarudela in vstala izza mize.
„Prosim, gospod Ognjišček, tu imate dvajsetico, a drugič želim, da napišete pobotnico za vsak krajcar, ki ga dobite ..."
„Ne, ne, gospodična Ivana; če tako mislite, potem –"
A na tihem je zagodrnjal:
„Pa mi jih kljub temu ni dala; jaz dobro vem, da ne."
Vzel je klobuk, popil ostanek vina iz kozarca, segel v hlačni žep po robec, da si otare potno čelo, – a kaj je to? Gotovo: dve desetici v hlačnem žepu! Sitno je to, presneto sitno! ... Kako naj se zdaj opraviči? A vendar je dobro, da je le dobitek na varnem.
„Gospodična Ivana, mislite si: dobil sem jih. A jaz sem bil prepričan –"
„Drugikrat ne bodite prepričani, gospod Ognjišček."
Malo je pogrelo gospoda adjunkta, a vendar se je vračal domu dobre volje.
Da, še jedenkrat: natančen je bil gospod Ognjišček. Kar se ne strinja z dostojanstvom sodnega adjunkta, tega bi on ne storil za ves svet. Ogibal se je vsacega trušča, vseh veselic, kjer se je pilo in naudušeno kričalo ... Tako n. pr. bi se danes ne udeležil ne slavnostnega vsprejema, ne slovesnega sprevoda po trgu, ne skupnega banketa in ne zabavnega večera, da bi se vseh teh točk ne udeležil gospod sodnik, njegov predstojnik in po Ognjiščkovih mislih vzor vseh visokih uradnikov, kar se tiče dostojanstva in častitosti.
Stal je torej za gospodom sodnikom resen, lesen, nepremičen, v brezmadežni obleki, ko so se pripeljali po prašni cesti častiti mestni gostje ... In takrat se je dogodilo nekaj tako čudovitega, da me je pretreslo na dno srca in še danes, kadar se spominjam, – ali dovolite, da razložim vso stvar natančneje.
Pridrdralo je v Dvorje v prahu zavitih in z venci okrašenih dvanajst voz. Takoj ob prihodu se dvigne iz jednega teh voz visok, svetel cilinder na črnobradati glavi in v tistem hipu skoči na tla zavaljena, tenkonoga postava, prerije se z izvanredno spretnostjo skozi množico, – cilinder se nagne nazaj, roke se razprostro – in gospod Mravljinšček je objel – gospoda Ognjiščka!
Sprva se mi je zdelo, da se mi je od same neznosne vročine in od pekočega solnčnega praha kakorkoli zmedlo pred očmi in da potemtakem morda nisem prav videl. Ali ne, – prosim, poglejte vsi! Resnica je: gospod Ognjišček leži v objemu gospoda Mravljinčka! ... Na svetu je mogočih veliko stvarij, o katerih bi se človeku niti sanjalo ne, da bi mogle eksistirati; tako n. pr. je v Dvorju šest političnih strank! A to se že da na kakšen način opravičiti, – toda gospod Ognjišček v objemu gospoda Mravljinčka – ne! ... Oprostite, tega ne razumem!
O Mravljinčku, postajnem načelniku v Lesnikovem, pravijo, da ima blizu petdesetih let, – on sam tega še nikoli ni pravil; pač pa o vsaki priložnosti govori o svojem „vedno mladem srcu" ... In to mu verjame vsakdo, če le vidi njegovo jasno, brezskrbno čelo, njegove živahne, drobne, dobrovoljne oči, njegov rumenkasti, široki obraz, na katerem se v večni zadovoljnosti in veselosti neprestano giblje in ziblje neštevilno drobnih gubic. In ta obraz obroblja dolga, črna brada, katera bi bila silno veličastna, ko bi jo nosil recimo gospod sodnik. Ali pri Mravljinčku zdi se, da je v vedni zadregi: zdaj se nagiba močno na levo, zdaj zopet popolnoma na desno stran; ravnokar se je razkosila ter vihrala na vse štiri strani, – in že čepi ponižno malo ne do cela pod suknjo ... Škoda take brade! Kako ponosno, mirno, dostojanstveno bi se držala n. pr. pod sivim obrazom gospoda Ognjiščka! ... In Mravljinčkov cilinder! To je vendar cilinder, tako čist, svetal, popolnoma modern, da sem videl še malo podobnih, vsaj v Dvorju ne! (Poglejte n. pr. gospoda župana, kakšnega ima!!) Pa kljub temu se vidi človeku na Mravljinčkovi glavi silno smešen in okoren, posebno še zategadelj, ker se zdi gospodu postajnemu načelniku potrebno, da kaže svoje visoko čelo in iz tega vzroka potiska cilinder globoko na tilnik ... Kakor se spominjam, sem že prej mimogrede omenil Mravljinčkovega okroglega, zavaljenega telesa in njegovih čudovito tenkih, visokih nog, – a če sem to omenil, je bilo nazadnje nepotrebno, zakaj, da bi bila taka glava na kakšnem drugačnem telesu, to bi bilo nenaravno.
Gospod Mravljinček je vedno vznemirjen, neredkokrat naravnost vzburjen. Treba je le najneznatnejše malenkosti in takoj je ves iz sebe: vrti se naokrog, maha z rokama in govori, govori tako hitro, brez vsake pike in vejice, da ga gleda poslušalec ves osupel in nem:
„Ali, gospod načelnik ..."
„Ne, ne, gospod moj ... Veste, jaz nisem tako star, kakor Vi morda mislite: moje srce je mlado, moja kri je vroča, – in zato tudi ne pustim".
Mir mu je stud in gnjusoba. On ljubi trušč in hrup; kjer je večja gneča, kjer je več vpitja, tam se mu bolj sveti obraz, tam se mu živahneje gibljejo in zibljejo gubice na obrazu. Kadar dobi „Boben" v roko, – v Lesnikovo pride pošta ob polu devetih zjutraj –, tedaj hitro pogleda, kje je kakšna veselica, kakšna slavnost, kakšno „odkritje spominske plošče temu in temu prvoboritelju ..." Ali krivico bi delal gospodu Mravljinčku, kdor bi mislil, da se vdeležuje veselic iz same ljubezni do hrupa. Ne! On je navdušen narodnjak, in kdor ga je slišal kdaj govoriti, ta mi bo odločno pritrdil. Ah, kako ganljivo govori gospod Mravljinček; iz njegovih besed zveni sama „prekipeča ljubezen do mile naše domovine". In kadar je dosegla pri kakšnem zabavnem večeru navdušenost svoj vrhunec, takrat vstane gospod postajni načelnik in med glasnim odobravanjem in tiho srditostjo svojih poslušalcev predlaga, „naj bi se spomnili v teh svečanih in veselih trenotkih naše prekoristne družbe sv. Cirila in Metoda ter darovali na oltar domovinske ljubezni ..."
To je gospod Mravljinček! To je prijatelj gospoda – Ognjiščka! Kako je to sploh mogoče? Gospod postajni načelnik je pri vsaki priliki zabavljal „zaprašenim filistrom" in gospod sodni adjunkt je gledal z neizmernim zaničevanjem na „rogovileže in kričače". Ali kljub temu sta si najiskrenejša prijatelja že veliko let sem, in to ne iz kakšnih praktičnih ozirov, zakaj ravno v praktičnih stvareh si ne moreta biti dva človeka bolj navskriž, – tudi ne zaradi jednakosti ali različnosti nazorov: o kakšnih nazorih še nista govorila med seboj, odkar se poznata. Skratka, navadila sta se drug na druzega tako, da si ni ta ni oni niti predstavljati ni mogel življenja brez prijatelja. Ker sta se poznala do pičice, nista se sprla ves čas svojega prijateljstva in ko bi bil ta ali oni le nekoliko drugačen, kakor je bil v resnici, tedaj bi morda tega prijateljstva ne bilo.
Objela sta se gospod Mravljinček in gospod Ognjišček, objela sta se v Dvorju vpričo „vsega naroda", zavita v cestni prah. In nista se ta dan več ločila, razen pri slavnostnem sprevodu, kjer je bil gospod Ognjišček seveda na strani gospoda sodnika.
Petnajst let je tega, kar je bil gospod adjunkt pri zadnji veselici, namreč na svoji svatbi. Lahko si torej mislite, kako ga je danes na Jenkovem vrtu vznemirjalo vse to vrvenje in vpitje okrog njega. Nekaj časa je kretal mirno, hladno, dostojanstveno, kakor se spodobi sodnemu adjunktu. Ali ti rudeči, potni, navdušeni obrazi po vseh omizjih; te žive, nemirne oči; svetle ženske obleke mej črnimi fraki; glasno, glušeče govorjenje v vseh mogočih tonih – od cvilečega glaska mestne gospodične, do votlega basa dvorskega penzijonista; – Vse to je začelo ob kake štirih popoludne čudovito vplivati na gospoda Ognjiščka. V glavi mu je začelo brenčati in ves truden je povesil roke ob stolu ter gledal na namizni prt. Vsakih pet minut je mehanično prijel kozarec z vinom ter pil, a govoril ni z nikomur. Čutil je, da je grozno zaspan, ali vender je imel oči brez vsacega napora široko odprte ...
Gospod Mravljinček je sedel poleg njega, a že davno se ni več zmenil zanj: da je le poleg in – dovolj je; prijatelj Ognjišček tako ne mara zabave. In s to sladko zavestjo v prsih je govoril gospod postajni načelnik neutrudno svojim sosedom in sosedam. Gestikuliral je z rokama sila živahno, polovico brade je potaknil nevede za telovnik, gube na obrazu so se mu vrtile v divjem vrvenju, – skratka gospod Mravljinček se je bližal z urnimi koraki vrhuncu svoje navdušenosti. — Dokazoval je vsemu omizju neko stvar, o kateri je bil že davno vsakdo prepričan, da je resnična; a gospod Mravljinček je trdil:
„Jaz vem, gospoda moja, da mi ne verjamete; jaz vas vidim, kako me nezaupno gledate ..."
„Ali gospod načelnik, mi smo vender popolnoma prepričani ..."
„Že dobro, gospoda moja, – dovolite, da vam povem ..."
In gospod Mravljinček je začel svojo stvar znova dokazovati, dokler ni celo gospod Ognjišček, ki je bil vajen njegovih besed, vzdignil glavo ter ga začuden pogledal. Takrat pa mu je znova zablestelo v oči pisano, glasno življenje na gostilniškem vrtu; kakor bi se vzbudil iz nemirnega spanja, pogledal je zmedeno naokrog, potem še enkrat v živahni, navdušeni obraz svojega prijatelja, – popil je na dušek kozarec vina, in v tistem hipu se je dogodila v njegovi duši tako velikanska prememba, da bi si je v očigled Ognjiščkovega značaja ne mogel razlagati niti najboljši psiholog. Težko bi bilo povedati, kaj je v prvi vrsti provzročilo to premembo ... Ali je bila morda prisotnost gospoda sodnika, ki je odložil ob kake petih popoldne že skoro vse svoje dostojanstvo, postajal vedno veselejši ter se ob šestih že tako spozabil, da je iz kdo ve katerega vzroka udaril po mizi ... Ali je na Ognjiščkovo dušo morda vplivala nova, nenavadna družba: – priložnost dela grešnike, in gospod adjunkt še nikoli za časa svojega adjunktovanja ni bil v taki priložnosti, kakor danes ... Ali pa je morda gospod Ognjišček – kar je najbolj naravno – v svoji prvotni zamišljenosti, raztresenosti in slabi volji nekoliko preveč popil izvrstnega Jenkovega cvička ter tako svoje živce nenavadno razburil ... Pa naj bo že to, kakorkoli hoče, faktum je: gospod Ognjišček se je spremenil ta večer popolnoma, in to ne samo, kar se tiče njegove notranjosti, to je njegovega mišljenja, njegovega razpoloženja, njegovih nazorov, – ne! ... spremenil se je kolikor toliko tudi njegov obraz. Obrvi so se na skrajnih koncih nekoliko privzdignile, kar je dalo vsemu takoj nekov veselejši izraz; doslej vedno mrtve oči so se začele danes nepokojno premikati ter lahno, prav lahno lesketati; po navadi ozko stisnena ustna so se nekoliko vzbočila in na pol odprla; siva lica so po malem zarudela ... A kar se je dogodilo potem, to presega vse meje.
Bilo je ob sedmih zvečer. Na vrtu se je polagoma stemnilo in natakarice so prižigale svetilke, pritrjene na drevesna debla. Zabava je postajala vedno bučneja, napitnice vedno navdušenejše. Gospod Mravljinček je ravnokar zvršil nerazumljiv govor, s katerim je proslavljal župana dvorskega, diko vseh slovenskih županov. Nato pa se dvigne v silno presenečenje vseh poštenih Dvorjanov – gospod Ognjišček. Vse oči so se uprle nanj. Njegova zunanjost se je sorazmerno z notranjostjo popolnoma predrugačila, – kakor sem že pravil: obraz navdušen, zarudel, ognjevit; levica je nervozno grabila za kozarec na mizi, med tem ko je desnica živahno, a vendar ne brez veličastva gestikulirala ... In gospod Ognjišček je – napil „naši mili, zatirani domovini".
Ko je izpregovoril prvo besedo, je nekoliko pomolčal, – a to le za hip. Zdelo se je, kakor bi se prestrašil svojega glasu, ki v resnici ni imel več niti trohice navadne hladne odmerjenosti. Govoril je najmanj za dva tona višje, malo hripavo, razburjeno; trgal je stavke na čudovit način, delal sila dolge, nenaravne perijode, kar mu je bilo sicer v pisarni nad vse zoperno. Časih je obstal sredi besede, a nadaljeval takoj še burneje in glasneje. Kadar je preklinjal „naše sovrage", tedaj je postal njegov glas skoro cvileč; tiščal je zobe skupaj, oči so se mu lesketale, bil je s pestjo po mizi.
Mestni gostje so navdušeno pritrjevali, tolkli s kozarci, ploskali, cepetali z nogami; toda Dvorjani so sedeli tiho s povešenimi rokami, odprtimi ustmi in izbuljenimi očmi; nema, skrajna osuplost se je zrcalila na teh vprašujočih obrazih. Ali kakor tudi so se čudili gospod sodnik, gospod predsednik krajnega šolskega sveta in vsi gospodje občinski svetniki, – vendar njihovi čuti niso bili niti senca proti onim, ki so ovladali gospoda Mravljinčka, postajnega načelnika v Lesnikovem.
Ko je izpregovoril gospod Ognjišček: „Slavna gospoda!" – stresel je gospoda postajnega načelnika mraz po vseh udih. Dvignil se je nekoliko, da bi pogledal svojemu prijatelju pozneje v obraz, čelo se mu je nagubančilo, pljunil je v stran, prevrnil svoj kozarec ter sedel nazaj na svoj prostor.
„Vrag vedi, kaj je to! Ali, – da ga sram ni! Kaj prav za prav govori? ... Nazadnje pa, – ali je to sploh gospod Ognjišček?"
In gospod postajni načelnik je vdrugič vstal ter sila pazno ogledoval govornika, ki je bruhal besede iz sebe kakor besen.
„Čisto gotovo, – o tem ni dvoma! Ognjišček je ... Toda jaz ne razumem – fej, taki ljudje! Vse je hinavsko, vse pokvarjeno. Ves svet – humbug!"
Gospod Mravljinček sam ni vedel, kako je prišel do tako čudovitih zaključkov, – ali resnica je, postal je jezen nase, na vso družbo, sploh na vse. Če bi govoril tako navdušeno on sam ali recimo gospod župan, – no, kaj bi bilo na tem čudnega? Od tacih ljudij se samo ob sebi razume, da so navdušeni. A da počne kaj tacega gospod Ognjišček — ne! Tu mine vsa morala, vsak družabni red! ... Vsak naj se vede tako, kakor so ga ljudje navajeni – ne pa, kakor ta, – ah, hinavstvo, popačenost!
In gospod Mravljinček je tako srdito pogledal svojo sosedo, starikovo mestno gospodično z nanosnikom in ostriženimi lasmi, – da je vsa v zadregi in strahu hlastno izpraznila svoj kozarec, kar je gospoda postajnega načelnika še močneje razjarilo, kajti ravno pred desetimi minutami je izjavila dama slovesno, da „ne pije niti kapljice več".
„Neumnost vse! Take slavnosti! Čemu smo pač prišli tu sem? Da se taki tepci razkričijo, – fej te bodi, ti ..."
In čeravno so se imeli gostje vrniti še le ob devetih, zdaj pa je bila komaj osem, – gospod Mravljinček je vstal, poiskal svojo palico in svoj klobuk ter odšel z vrta. Pri vratih ga ustavi debela soproga kontrolorja Kričina.
„A kam že, gospod Mravljinček? Niti osem še ni ..."
„Vrag vas vzemi!" zamrmra gospod Mravljinček silno nesramno ter odide v gostilno.
Gospod Jenko, dajte napreči kakšen voz ...."
„Ali saj vendar še ne odhajate, gospod –"
„Jaz sem dejal, da naprezite kakšen voz, če ga imate; če ga nimate, pa povejte!"
„Miha, naprezi voz za gospoda!"
In gospod Mravljinček se je res odpeljal, ne da bi se od koga poslovil. Vso pot se je zadiral nad voznikom in mrmral sam za-se.
„Ne, tak človek! To je nesramno! To je sploh čez vse meje!"
Na Jenkovem vrtu pa je govoril gospod Ognjišček napitnico za napitnico. Mestni gostje so odšli in življenje za mizo je postajalo vsak trenutek hrupneje. Dva ali trije govorniki so stali in govorili z vsem ognjem razumljive, sila navdušene napitnice. Nekateri so peli s hripavimi, kričečimi glasovi pesmi brez besed.
Študent Verižnik je s solznimi očmi in z glavo majaje objemal davčnega praktikanta Zmazka, ki je delal smrtno melanholičen obraz in neprestano vzdihoval. S tihim, ponižnim glasom je ponavljal
„Soča voda je šumela ..."
ter rotil ginjenega Verižnika, naj mu pove začetek druge vrstice. Ali Verižnikovo srce je ostalo zakrkneno in z noslajočim, cvilečim tenorjem je zapel odlično narodno.
Na dolenjem koncu mize je razlagal jurist Poperček postarni, brezzobi, rudečenosi gospej komisarjevi „narodno ekonomijo," poleg njega pa je stal – gospod Ognjišček ter zaklinjal „slavno dražbo" in sploh vse „mile naše brate", naj se za božjo voljo zjedinijo ter složno postopajo proti kletim sovragom."
Četudi je prišla vsa družba na skrajni vrhunec veselosti, četudi so celo častivredni gospodje občinski svetniki popolnoma pozabili na svoje dostojanstvo, – vendar se nihče ni mogel do cela osvoboditi nekega neprijetnega čuta, kadar je slučajno pogledal gospoda adjunkta ali slišal mimogrede kakšno njegovo besedo. Toda gospod Ognjišček je bil v ekstazi. Roke so se mu tresle, glas mu je postal popolnoma hripav, njegovih besed je bilo le zdaj pa zdaj katero moči razumeti. Ravno je hotel v najskrajnejšem navdušenju skočiti na stol, – ko stopi k mizi dvorski policist in z neizmerno kislim, povešenim obrazom in mrtvaškim glasom naznani, da je ura ravnokar jednajst odbila. Hrup je potihnil, nekateri gospodje so se začeli pripravljati, da vstanejo izza mize, študent Verižnik je dokončal „svojo pesem" ter v naglici izpraznil Zmazkov kozarec.
Vzpričo te hipoma nastale tišine se je zazdelo gospodu sodnemu adjunktu Ognjiščku, kakor bi pal z visocega odra. Široko je odprl oči, ozrl se dvakrat, trikrat krog sebe, prijel se za čelo ter globoko vzdihnil.
„Kaj je bilo to? Meni se zdi, da sem napravil grozno neumnost ... Jaz sem ... Za božjo voljo, jaz mislim, da sem celo govoril ... Vrag me vzemi, naposled sem morda pijan ..."
S strahom pogleda gospode občinske svetnike in vsacega posameznega uda vesele družbe.
„Čisto gotovo, tu ni nikakoršnega dvoma: jaz sem pijan. Saj se vidi, – ti sumnjivi pogledi ... Glej, kako čudno se ozira name jurist Poperček ..."
In gospoda adjunkta je postalo sram v dno duše. Tiho se splazi k Jenku, da poravna račun.
„Moj Bog, to je nečuveno; jaz moram biti pijan: dva goldinarja in pet in štirideset krajcarjev!"
Z brzimi, čeravno nekoliko omahujočimi koraki se napoti domu.
To je grozno, to je čudovito ... Kaj tacega! Da, in jaz nisem samo enkrat govoril ... Dvakrat, trikrat! Ta sramota. To si bodo šepetali, to se bodo smejali ... Ne, ne, jaz sem grozen človek! ... Ali nazadnje, – kje pa je ostal Mravljinček? Da, spominjam se, kako me je gledal ... Uh, kako naj se še kedaj pokažem predenj? ... To je preveč, to je preveč!"
Skratka, gospod Ognjišček je popolnoma obupal ... Njegovo kesanje je doseglo vrhunec, ko je sedel doma ponižno pred svojo ženo ter s povešeno glavo poslušal njene svarilne besede, glasen odmev nežnega, do smrti užaljenega ženskega srca!!
In drugo jutro!
Stopal je v pisarno po najbolj zapuščeni ulici in se skrbno ogibal, da ne bi koga srečal; a če je ravno moralo biti, obrnil se je v stran ter kaj tehtnega premišljeval.
Ubogi gospod Ognjišček!
Ni mu bilo več obstanka v Dvorji. Zdelo se mu je, da se celo samosrajčniki ozirajo za njim; da se mu rogajo in mu oponašajo njegovo brezznačajnost ... In čez teden dnij je spisal gospod Ognjišček prošnjo, da ga premestijo ...
Kje je zdaj gospod Ognjišček in kje je njegov nekedanji prijatelj, gospod Mravljinček? Pozvedoval sem, toda zaman. Kakor da sta izginila na kakšen nenavaden način ... In zdi se mi, da se tudi med sabo nista videla več. A ko bi se tudi videla, tedaj sem prepričan, da bi oba v zadregi povesila oči ter šla tiho drug mimo druzega ... A nista se sprla niti z najmanjšo besedico ... Čudovito! Da, gospoda moja, žalostna so pota usode!