Gospod in hruška
| Pravljice Fran Milčinski |
| |||||||||||||||
Vroče je bilo, gospod je sedel pri kosilu in se v potu svojega obraza trudil z vilicami in z nožem. Ko ni mogel več, je globoko vzdihnil, naslonil se je nazaj in je pričel presti čas. Kdor ne ve, kako se prede čas, temu bodi povedano, da se čas prede takole: kazalec ene roke se upre v palec druge, kazalec druge pa v palec prve, potem se en palec in kazalec ločita, da se v polkrogu zopet poiščeta, nakar drugi palec in kazalec nastopita enako pot in tako lepo naprej.
Tako je delavni gospod marljivo predel čas in gledal predse, in ko je bilo napredenega že precej vatlov časa, mu je pogled obstal na lepih rumenih hruškah, ki so vabljivo visele zunaj na vrtu prav pred oknom.
»Lačen nisem,« je rekel gospod, »ali te vrste hruške poznam; niso ne presladke, ne prekisle in močno sočnate so, dobre bi bile za žejo!«
In gospod je poklical medveda, da natrese hrušk z drevesa in mu jih prinese. Imel je medveda v službi, da mu je ravnal čebele.
Medved se je vdano priklonil in je odhacal ven na vrt. Ko pa pride do hruške, mu šine v glavo pomislek, ali je dolžan otresti hruško ali ne, ker je nastavljen le za čebele. Sedel je v senco in premišljeval to vprašanje.
Gospod je sedel za mizo, puhal je sapo skozi debele ustnice in je gledal in čakal, da se potrese drevo in dol padejo hruške. In ker je bil tak, da ni mogel biti niti za hip brez dela, je predel čas. Napredel ga je zopet en vatel, dva vatla, napredel je tri vatle, hruške pa so še zmeraj mirno visele na drevesu in se vabljivo mu smejale skozi okno.
»Ali bo kaj ali ne bo nič,« je rekel in je zaklical lovca. »Lovec, stopi, stopi s puško za medvedom, tebe se boji — da mi že skoraj potrese to hruško, da bodo hruške dol padale!«
Lovec se je vzravnal, vojaški je pozdravil in je odkorakal iz sobane: ena dve, ena dve. Zunaj pa je zamrmral, sedel na prag, potegnil pipico iz žepa, kamor jo je bil na hitrico vtaknil, zapalil si jo je in potem rekel: »Zdajle je opoldanski premor in počitek in je ni pravice, ki bi me silila k delu!« Tako je mrmral, sedeč na pragu, in je žulil svojo pipico, gospod pa je čakal za mizo, gledal hruško in cedil sline. Čakal je in čakal, toda hruške so mirno visele pred oknom, medved ni tresel drevesa, lovec ni streljal medveda.
Gospoda je obšla žalost. »Tako se godi na svetu,« je rekel, »dobrota je res sirota! Kako lepo ravnam s svojo družino, kako krščansko, in v zahvalo imam, da niti hruške ne dobim na svoj ukaz. Zoper mojo voljo me silijo v strogost.« Poklical je palico. »Palica,« ji je ukazal »srce mi krvavi, ali jaz ne morem drugače! Idi in udari lovca, da bo lovec streljal na medveda, da bo medved potresel to hruško, da bodo hruške dol padale!«
Palica se je do tal priklonila in je zaplesala skozi vrata. Zunaj pa se je spotaknila ob sedečem lovcu in je padla na vse štiri. Lovec jo je pobral, ji strkal prah in jo potem vprašal, kam se ji tako mudi.
»E,« je rekla palica in malo sram jo je bilo, »tebe naj udarim, ker ne streljaš medveda, da bi medved potresel hruško, da bi hruške dol padale.«
»Saj nismo neumni,« se je zasmejal lovec, »da bi se pretepali med seboj, danes ti mene, jutri jaz tebe, kakor se bo sanjalo gospodu. Vsi smo enaki reveži sužnji in najbolje je za nas, da zvesto držimo vkupe, eden za vse, vsi za enega!«
Palica je odgovorila: »Jaz sem neumna ženska, ne razumem postav, ali zdi se mi, da prav govoriš! Sploh imaš ti dokaj lepšo brado, kakor jo ima gospod!«
Gospod pa je čakal in čakal, predel je čas, cedil je sline, toda hruške so mirno visele pred oknom, medved ni tresel drevesa, lovec ni streljal medveda, palica ni tepla lovca.
Gospod se je razsrdil. »Glej, glej,« je rekel, »družina se mi torej očitno upira! — Nič več ni poštenja na svetu ne vere! Le počakaj me, drhal, jaz ti pokažem! — Ogenj!« je zaklical, »ogenj, ukažem ti, idi tja in ožgi mi brez usmiljenja palico, da bo palica udarila lovca, da bo lovec streljal medveda, da bo medved potresel to hruško, da bodo hruške dol padale!«
Ogenj se je globoko priklonil, da je poliznil tla, in je švignil ven. Zunaj pa so si pravkar ležali okoli vratu drevo, medved, lovec in palica in si prisegli večno pobratimstvo. Ta prizor je tako ogrel še ogenj, da je skočil na klop in v plamenečih besedah iskreno nazdravil vročemu bratoljubju, ki vsem žari v vnetih srcih.
Gospod je čakal, čakal je in čakal, naposled je obupal. Vstal je, šel skoz sobo, odprl je duri in stopil na prag.
Stopil je na prag in hotel je reči — pa mu ni bilo treba ničesar: ogenj ga je zagledal, skočil je s klopi, zbegan je švignil semtertja in ožgal palico, palica je prestrašena udarila na desno in levo, zadela tudi lovca in ogenj in medveda, lovec je streljal, kamor je neslo, zadel je medveda v šapo, gospoda v nogo, medved je zatulil in se zaletel v hruško, hruške so dol padale, okoli drevesa pa so se drvili medved, lovec, palica, ogenj in gospod. Drvili so se in pomendrali so vse lepe rumene hruške, ogenj je zadel ob streho in jo zapalil, vsa družina je zbežala in ostala sta samo drevo in gospod.
Gospod je sedel v travi, brisal si je rano in žalostno gledal gorečo hišo.
Drevesu pa ni dalo miru, moralo je razodeti svojo modrost in je izpregovorilo: »Kaj ti pravim, gospod! Sam bi bil šel po hruške, pa bi vsega tega ne bilo!«
To je res! Toda pomislite, kje bi bila potem ta historija! —