Gospod nadzornik
| Gospod nadzornik Humoreska |
| |||||||||||||
V nekem malem provincialnem mestu je vladalo na tamošnji ljudski šoli velikansko razburjenje.
Šolski sluga se je povrnil ravnokar iz ravnateljeve pisarne, kamor je bil nesel veliko belo in skrbno zapečateno pismo, katerega mu je bil pred kratkimi trenutki prinesel postrežček. Bilo je popoludne in ob tistih urah si je privoščil šolski sluga Polž malo sladkega zaspanca. Zvrnil se je torej udobno nazaj na star, oguljen divan in se zadovoljno iztegnil.
Tedaj je zazvenel oster, tanek glas ravnateljevega zvonca in šolski sluga Polž je skočil pokonci, kakor bi ga kdo s prav veliko silo vrgel. Z obraza se mu je brala silna nejevolja in na ustnice so mu silile prav grde in pregrešne kletvice. Poravnal si je lase in potegnil z roko preko obraza kar tako iz navade, potem pa se je zopet napotil z jeznim obrazom gori po stopnjicah proti pisarni strogega gospoda ravnatelja.
Komaj pa je tako neljubo premoteni šolski sluga zaprl za seboj vrata svoje sobe, mu je že zadonel v drugič na uho znani glas zvonca. Drrr, drrr, drrr, je brnelo po zaprašenih hodnikih starega šolskega poslopja.
»Kar trikrat zapored, hm, kaj se je neki zgodilo, da se tako mudi, tako neizrečeno mudi!« — je mrmral šolski sluga Polž in se začel urno pomikati navzgor po stopnjicah.
Navadno ni šolski sluga Polž hodil prav hitro. Zato je imel poleg v imenu zajamčenih lastnosti še polno drugih razlogov. Danes pa je po stopnjicah tako rekoč tekel v prepričanju in strahu božjem, da niso gospod ravnatelj pri najboljši volji.
Čeprav pa je Polž stopil ves zasopljen v sobo in je še drugače kazal prav živahno, kako se mu je mudilo, ko se je potrudil do sobe gospoda ravnatelja, ga je vendar strogi gospod tako-le vsprejel.
»Pridite že vendar, za božjo voljo, kaj mislite, da ste zato na svetu, da od poldan do dveh spite, zjutraj lenarite in zvečer popivate po gostilnah! Lepe razmere vladajo v tej šoli in to sedaj, — sedaj, ko pride gospod šolski nadzornik.«
»Hm, hm, — gospod nadzornik pride - jo?«
Polž je široko odprl zaspane oči in skušal izbrati primernih, času in gospodu ravnatelju primernih besed: »Hm, nadzornik, gospod šolski nadzornik pridejo, kaj jih pa rabimo in to sedaj, ob tem času tukaj — pri nas, da. Hm!«
Gospod šolski ravnatelj je zopet prav neuljudno prekinil, kakor je bilo videti prav naklonjenega mu šolskega slugo:
»Molčite o tem! In tako modrovanje si prihranite za se! Sedaj pa naglo odprite po vseh sobah okna, prezračite hodnike, obrišite prah, oblecite lepšo suknjo, sprašite si klobuk, pometite vežo in obvestite kolikor mogoče naglo vse gospode učitelje, da pride šolski nadzornik in da želi, da se mu v eni uri predstavijo. Tako! — Zdaj pa naglo — razumite, naglo — — alo!«
Ravnatelj je nervozno mečkal v roki pismo gospoda nadzorniku, se guncal z leve na desno in nazaj ter zaobračal oči in kazal belino ter se delal, da se ima še nekaj spomniti.
Polž se je spustil navzdol po stopnjicah in v glavi mu je samih ukazov kar šumelo. Komaj pa je napravil par nenavadno dolgih korakov navzdol, že je zaslišal zopet klic ravnatelja: »Polž, Polž!«
Polž je prav grdo in pregrešno zaklel, a previdno in tiho in gospod ravnatelj niso bili v stanu niti slutiti, da greši pohlevni Polž z besedami in srcem. Ustavil se je in se ozrl navzgor.
»Ka-aj?«
Gospod ravnatelj se je sklonil preko ograje nad stopnjicami: »Poiščite takoj gospoda provizoričnega učitelja Tepko, recite mu, da želim nujno z njim govoriti tukaj v svoji pisarni. Pri temu človeku vedno nekaj manjka — — ali pa je preveč, z eno besedo: nikdar ni vse v redu. Ta, ta — — bo zopet katero zaigral, za božjo voljo, poiščite ga naglo!«
Polž si je z vsemi močmi pomagal navzdol. Ženi je oddal doberšen kos ravnateljevega naročila, sam pa se preoblekel boljšo suknjo in se napotil obveščat gospode učitelje o "veselem dogodku".
Gospoda provizoričnega učitelja Tepke ni bilo doma. In v kavarni tudi ne — — in v gostilni — — eni, dve, tri, štiri — — — v vseh gostilnah ga tudi ni bilo, skratka, gospoda Tepke ni bilo nikjer, dasiravno so ga gospod ravnatelj tako gorko in kar mogoče hitro želeli.
Ko je prišel šolski sluga Polž nazaj v šolsko poslopje, je bil že gospod šolski nadzornik gori pri gospodu ravnatelju v pisarni.
»Ravnatelj so poslali že dvakrat dečka, če je gospod Tepka že prišel!« — je poročala žena.
»Nikjer in nikjer ga ni,« — je tožil sluga in se nemirno oziral okrog, če bo kje ugledal toli zaželjenega mladega moža.
Provizorični učitelj Tepka je bil mlad mož in dober učitelj, a navzlic temu je časih napravil kaj, česar ni rad videl ravnatelj in kar bi ne bil smel storiti. Ta lahkomišljenost mladega učitelja je delala solidnemu ravnatelju velike skrbi. »Je dober, je dober,« — je dejal časih gospod ravnatelj, — »samo tako, časih, tupatam je malo, le nekoliko neumnostim podvržen in zato je treba nanj paziti.«
Gospoda Tepke ni še bilo in oni dragoceni čas, v katerem bi mu gospod ravnatelj lahko dal kak lep, tehten in uvaževanja vreden nauk, je izginil v večnost za vselej. Ko je pa prišel, so bili že vsi gospodje tovariši zbrani v posvetovalni sobi.
Tako prav počasi, nič hudega sluteč je prižvižgal dobrovoljno gospod Tepka v prostorno vežo starega šolskega poslopja. Ko je zagledal Polž skozi okno, da prihaja pomožni učitelj Tepka, je planil kakor splašen tiger nanj.
»No, kaj pa je že zopet? Kaj vam pa je, da ste tako vznemirjeni?«
»Pst, pst, tiho! Jaz sem vas povsod iskal, povsod in vas nisem našel in zato tudi še ne veste najnovejše novice— — gospod nadzornik so prišli.«
Šolski sluga Polž je čakal nestrpno kakšen bo učinek njegovih besedij.
»Zaradi mene naj če hoče tukaj ostane, jaz ga ne bom nadlegoval,« je menil Tepka malomarno.
»Jej, jej, toda on je tukaj, v šolskem poslopju, pri gospodu ravnatelju in sedaj mu bodete vsi gospodje učitelji predstavljeni in pozneje bo obiskal pouk vsakega posameznika in« — —
Sedaj pa se je obraz gospoda Tepke razlezel v nejevoljne poteze.
»Kaj? Prav tukaj je in ravno danes, sedaj?«
Pogled gospoda Tepke je splaval doli k tlom in to je obrnilo tja tudi oči šolskega sluge Polža. Ta je opazil, da ima pomožni učitelj na nogah lepe cipelice iz zelenega sukna z velikimi, vtkaniini, rudečimi rožami.
»Kaj ste si pa obuli, za božjo voljo, gospod Tepka?«
In Polž je napravil prestrašene oči.
»Jaz nisem kriv. Čevljarju sem dali zašiti edine čevlje, katere imam in ker mi ni tega izvršil pravočasno, sem si nataknil sobne copate. Šolskega pouka nisem maral opustiti, pa sem skočil sem tu zadaj, po stranskih ulicah — in sedaj sem tukaj.«
»Javite se bolnega! To je najboljše, kar vam zamorem svetovati!«
Tepka je premišljal.
»Nikakor ne, to bi kazalo boječnost, o, le pustite me, gospod nadzornik se gotovo ne bo zanimal samo za čevlje in tega gotovo ne bo niti opazil. Sicer se lahko postavim tudi nekoliko bolj zadej!«
Malo trenutkov pozneje je vstopil pomožni učitelj Tepka v prostorno posvetovalnico.
»Vendar, vendar!«
»Počasnež, zapoznelec!«
»Servus, čas je že!«
»Zdravo!«
»Nadzornik pride vsak čas sem!«
Mešani klici so doneli na ušesa mladega učitelja. Tu so opazili njegovo obuvalo.
»Za Boga, ali je mogoče!«
»Kaj vas je za vraga motilo?«
»Oh, vi se drznete ob takem času, celo ob takem času v šolo v domačih hišnih copatah?«
Začudenja in ogorčenja je bilo precej in predno je prišel Tepka do pojasnila, so se odprla vrata — Tepka je stopil v ozadje — in skozi vrata sta prišla gospoda nadzornik in ravnatelj.
Gospod nadzornik se je vstopil daleč spredaj in ko je ravnatelj predstavljal posamezne učitelje, je moral vsakdo stopiti par korakov naprej, da mu je nadzornik milostno stresel roko. Na vrsto je prišel tudi pomožni učitelj Tepka.
Cipeli niso imele nič peta in gospod Tepka je zaradi tega stopal prav tiho in nalahko proti gospodu nadzorniku. Bil je to svečan trenutek. Ravnatelj je premeril Tepko od nog do glave, prebledel, se poklonil pred nadzornikom, potem pa je komaj izjecljal ime nesrečnika. Tudi nadzornik si je ogledal mladega učitelja malo bližje in seveda je zapazil gorje.
»Ali je to vaše vsakdanje obuvalo? Doma je to nekaj pripravnega, udobnega in tudi primernega, za šolo pa je — po mojem mnenju — skrajnje nespodobno.«
Oči in glas visokega gospoda je izražalo nenavadno strogost in uradno natančnost. Pomožni učitelj Tepka je uvidel, da ga zamore iz tega rešiti le skrajnja nesramnost in predrznost, zato je začel praviti, kako si je zvinil nogo, da si ne more na noben način navleči čevljev, da pa vendar ni hotel radi take malenkosti zamuditi šole, kar naj se mu blagovoli oprostiti.
To je imelo vspeh in gospod nadzornik je bil uzadovoljen. S tem je bilo predstavljanje končano in začelo se je nadziranje po posameznih razredih. Nadziranje je izpadlo, kakor pač vsi v to stroko spadajoči opravki. V par dneh je strogi gospod odpotoval in osobje mestne ljudske šole je lažje dihalo.
»Vi boste že še prejeli svoj nos, le počakajte, da pride vladno poročilo,« so pretili škodoželjni kolegi gospodu Tepki.
In vladno poročilo je prišlo, kaj pak kmalu, kakor navadno, prišlo je čez dva meseca in pol.
Gospod ravnatelj je prečital to poročilo v posvetovalnici in vsi gospodje učitelji so pazno poslušali. O, to poročilo je obsezalo marsikatero britkost in marsikdo izmed posameznikov je bil občutno prijet. Vse je bilo grajano, eden edini je bil pohvaljen in ta eden edini je bil gospod pomožni učitelj Tepka.
Posebno poudarjana je bila vnetost in gorečnost učitelja Tepke za šolo, ki je prišel navzlic občutnim bolečinam k pouku, dasi bi take nezgode marsikoga ustavile doma.
Gospod ravnatelj je šel v svojo pisarno, učitelji pa so spuščali na strmečega Tepko razne in različne opazke.
Zatem je minilo eno leto, "minil" je pa tudi stari šolski nadzornik. Na njegovo mesto je bil imenovan mlad gospod, ki se je oprijel z veliko gorečnostjo svojega poklica. Prva skrb ga je bila, da je obiskal vse njemu podrejene šole. Tako se je dogodilo torej, da so dobile vse šole kmalu zopet nov obisk.
Tri dni poprej je prišlo pisanje in vsak je imel torej časa dovelj, da se je temeljito pripravil za obisk novega višjega.
»Če bi že to vendar enkrat minilo,« — se je bralo raz obraze vseh gospodov. Samo Tepka, — ki je bil med tem časom že imenovan definitivnim, — je mirno čakal napovedanega obiska.
»Jutri zjutraj ob desetih želi gospod nadzornik, da se mu predstavite.«
Tako je govoril gospod ravnatelj, motril pomenljivo gospoda definitivnega učitelja Tepko, potem pa izginil v svoje prostore.
Napočil je krvavi dan! Hura!
Prišla je usodna ura in prvi, ki je dospel v posvetovalnico, je bil učitelj Tepka, to pot pa v lepi, črni, salonski obleki. Počasi pa so prihajali tudi drugi gospodje. In kadar je vstopil kak nov skozi vrata, toliko bolj se je raztezal obraz učitelja Tepke od začudenosti.
Eden je imel roko obvezano in je smrdel po jodoformu, drugi je imel obvezano glavo, tretji je bil obut na eno nogo v copato in se je metal, kakor obstreljen zajec, četrti je prišel celo po bergljah itd. Skratka, vsi so kazali sledove takih ali takih bolečin. Vsi pa so se začudeno spogledovali in zadrega se jim je brala z obraza.
»Gospodje,« — jih je vprašal Tepka, — »kaj se vam je pa tako nenadno pripetilo, je bila li kaka eksplozija ali kaj? Čudno, da nisem še ničesar čital o tem.«
Učitelj Tepka je delal prav hinavsko sočuten obraz. Gospodje učitelji pa so bledeli od same jeze in kleli v srcu poredno in nagajivo usodo, ki je vsem naklonila ene in iste misli. Toda popraviti se ni dalo več. Vrata so se odprla in skozi nje sta vstopila gospoda šolski ravnatelj in šolski nadzornik.
Ta je stopil korak nazaj in napravil velike oči.
»Gospod ravnatelj, saj sva v šoli, kaj ne?«
»Kaj pa, kaj pa, kje pa?«
»No, sem mislil, da ste me pripeljali v kako bolnico.«
Svečan trenutek je bil to in gospode učitelje je spreletavalo nekaj čudnega, predno je gospod nadzornik nadaljeval.
»Nenavadno velik in skoro nemogoč slučaj je, da so — izvzemši enega — vsi gospodje učitelji bolni. Nadalje — — hm — vprašam vas ali je primerno, da pohaja bolan učitelj šolo? Za pouk je nesposoben in — — in duh zdravil gotovo ne ustreza tako zdravstvenim zahtevam, kakor to žele višje šolske oblasti. Želim torej, gospod ravnatelj, da se kaj takega v bodoče nikdar več ne ponovi!«
Na vse navzoče je to napravilo globok utis. Novi šolski nadzornik se je prej poslovil, kakor pa so pričakovali.
Edini, ki se je ponesrečeni komediji smejal, je bil gospod učitelj Tepka.
O skranje smešnem dogodku se je kmalu razvedelo tudi po mestu, eni so trdili, da je smešno vest raztrosil Tepka, toda ta je odločno tajil.
In potem je prišlo to tako v navado, da so ljudje vsakega obolelega in obvezanega učitelja izpraševali: »Ali pride gospod nadzornik?«