Gospoda Četrtka letošnji dopust

Gospoda Četrtka letošnji dopust
Blaž Pohlin
Izdano: Slovenski narod, 43/348, 350, 352, 354, 356–357; 1910
Viri: dLib 348, 350, 352, 354, 356, 357
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gospod Jože Četrtek se je letošnji dopust namenil na Gorenjsko v divni Vintgar in okolico, kjer bi se nekoliko oddahnil od vsakdanjih težkih skrbi, ki so mu jih napravljali otroci doma – imel je punice in sicer že štiri, kar mora trezno mislečega slovenskega uradnika v X čin. razredu državnih uradnikov navdajati s silno težavnimi problemi za bodočnost – oddahnil bi se bil pa tudi rad od suhoparnih aktov, ki mu jih je bilo dannadan študirati in reševati.

Gospodu Četrtku se je letošnji dopust skozinskos seijazil. V cenjeni njegovi rodbini so pričakovali vesel dogodek, učakali pa žalostnega, kajti na okrajno bridkost gospoda Četrtka se mu je porodila peta deklica, dasi bi bil stavil sto proti eni, da bo zdaj fant, ker se je natančno ravnal po navodilih, ki mu jih je dal v tem oziru prijatelj, ki ima same dečke med svojimi otroki. No, pa to bi še ne bilo vplivalo, da bi se bil gospodu Četrtku pokvaril ves, dopust. S peto deklico v zvezi je bila hoda bolezen gospe Četrtkove, ki je morala celo v bolnico, kjer je plačal dragi soprog ves znesek, ki ga je bil pripravil za letpšnji dopust. Gospodu Četrtku torej ni kazalo drugega, kot da je ostal v Ljubljani in tu užival sladkosti dopustne.

Jaz za vse to nisem nič vedel, časi je gospod Četrtek moj pravi in resnični prijatelj. Vzrok je bil, da se nisva nič sešla. Pretekli torek pa, ko jo zvečer brišem iz pisarne, srečam Četrtka in prvo, kar sem ga vprašal, je bilo, kako je porabil dopust.

»Imaš četrt ure časa?« me je vprašal.

»Zakaj ne.«

»Stopiva na kozarec slovanskega piva!« 

Šla sva k prijatelju Ježu na Šentpeterski cesti. V zadnji sobi sva si dala postreči z izvrstno mesnino ter slovenskim pivom. Četrtek mi je pa najprej povedal ono, kar sem zgoraj navedel, potem pa nadaljeval:

Ostati mi je bilo torej v Ljubljani. Delal sem izprehode v bližnjo ljubljansko okolico, največ sem pa bil v Mestnem logu. Prijatelj, ti ne veš, kako krasen je naš Mestni log. Ljubljančani ne vedo, koliko idealne navdušenosti si človek pridobi, če poseti ta lepi košček slovenske zemlje. Ta brezmejna planjava, posuta vseprek s cvetjem, to lesovje, ki se ti v tako ravnih vzporednih črtah razteza od vzhoda proti zahodu in od severa proti jugu, to ubrano ptičje žvrgolenje v zraku in prepeličje pedpedikanje v travi – prijatelj, če še nisi bil v Mestnem logu in še nisi užival njegovih krasot in milin, pojdi tja in naužij se jih, dokler je še čas.

Jaz sem se jih letos v obilici. Stvar se je pričela sicer precej prozajično. Nekdaj sem slišal, da je v Mestnem logu tam za Kolezijo takozvani »Pasji brod«, kjer se lahko zastonj koplješ in kjer ti nihče ne gleda na zobe, to je na noge in roke, kako znaš plavati oziroma kako ne znaš. Sklenil sem kot vobče neuk plavač, da se tudi jaz na »Pasjem brodu« izročim valovom Gradaščice popolnoma nemoteno.

In res. Prišedši vročega popoldneva na omenjeni prostor sem našel pred vsem kompanijo vojakov, ki so se pravkar prišli sušit iz vode, nedaleč od njih je pa ravnotako mrgolelo vnetih kopalcev. Jaz, ki sem že od nekdaj zelo sramežljiv – nekateri pravijo, da imam zaradi tega same punce doma! – sem se spravil na precej oddaljeni prostor, kjer sem upal, da moj nagec ne bo v zabavo kakemu nepovabljencu še manj pa kaki nepovabljenki. Hitro se slečem in vržem v vodo. Ne moreš si misliti, kao mi je – dobro dela. Ker je bila voda precej gosta – zbrozgala mi jo je že omenjena kompanija in vsi drugi kopalci, ker jaz bedak sem se spravil spodaj pod njimi v vodo! – zdela se mi je prav pripravna za plavanje in res sem se parkrat tako junaško zapodil po gladini, ne da bi se bil potapljal, da me je navdalo čustvo, da nisem tako neroden v vodi, kot sem si mislil. Zato sem se kopal, da mi je jelo že vroče postajati (gospod Četrtek se je tu precej debelo pokadil, kar mu pa nisem hotel pokazati, da spoznam).

Ravno sem se zadnjikrat očofotal, ko zagledam za bližnjim grmom plazit se nekega pobalina. Ta–le pa najbrž nima saj čistih rok, sem dejal in urno skočil iz vode, pobalin pa je stekel kot zajec. Nemila slutnja me je obšla takoj. Pograbim hlače, sežem v žep, nobenega solda ni bilo več v njem. Jel sem kričati. Na kričanje se je nateplo okrog mene par sumljivih elementov in ko sem zabavljal nad nepoštenostjo, katere žrtev sem bil ravnokar, začeli so gledati še grše kot prej, preklinjati, da bi se kmalu ogenj delal ter izzivalno spraševati, če imam morda kakega izmed njih na sumu, da mi je pofulil denar.

Ker nisem nič odgovoril, dejal je škiljast dolgin:

»Ali vidiš, ko nobene ne zine! S tem nas dolži. Čakaj, prokleti škric!«

V trenutku so me pograbili in me vrgli v vodo skoraj na drugo stran, obleko pa za menoj. Vpil sem kot grešna duša, oni falotje so precej izginili, človeka pa ni bilo nobenega od nikoder. Vesel sem moral biti, da sem polovil svojo obleko po vodi, kolikor sem je dobil. Izgubila se mi je zavratnica, ovratnik, naramniki, spodnje hlače, ena nogavica in telovnik, tako da mi je ostal samo klobuk, ena nogavica, čevlji, suknjič, srajca in hlače. Preostale dele obleke sem zložil lepo na solnce, da se posuše, k sreči sem bil pa še toliko pri pameti, da sem skočil v vodo, kjer sem na dnu začutil svoj telovnik, ki ga je tja potegnila težka ura in verižica.

Čakati sem moral zdaj v grmovju do večera, prvič, da se je obleka kolikor toliko posušila, potem pa tudi nisem mogel v mesto po dnevi brez ovratnika in zavratnice. Ko je prišlo par žensk mimo mojega skrivališča, počepal sem in krivil sem se toliko časa, da sem padel v vodo.

V mraku sem se na to plazil čez Mirje in po stranskih ulicah domov, kjer se me je žena kar vstrašila, ko sem ji odkritosrčno povedal, da sem se šel kopat na »Pasji brod« v božjo naravo, kjer so me pa barabe okradli in mi obleko pometali v vodo. Dasi je žena imela srčno sočutje z menoj, vendar sem videl, da se je na skrivaj smejala, saj sem pribežal domov kot polit koder.

Za izgubljeno obleko sem dobil vendar majhno nadomestilo. Ko sem drugo jutro pregledoval obleko, koliko je pretrpela prejšnji dan, zaupazil sem v njej take kapitalne uši, da bi vsaka lahko nesla krajcar. Sprva sem hotel stvarice prikriti in sem jih polil kakih petnajst, kolikor sem jih zasledil v obleki, a že zvečer me je žena prijela zaradi novih sostanovalcev, ki so se naselili pri vseh članih moje družine.

Kot kremenit značaj, kakor me poznaš, kljub taki bridki skušnji nisem izgubil veselja in spoštovanja do idiličnega našega Mestnega loga. Koj drugi dan, ko se mi je obleka dodobra posušila in mi jo je žena zlikala, sem bil spet tam. To pot se nisem šel kopat na »Pasji brod« in pobirat bele živalice prejšnjih kopalcev, ampak udaril sem jo par tisoč korakov proti jugu. Le malo razhojene steze so me vodile vedno dalje po neskončni planjavi in so sem po že precej dolgem potu obstal in se ozrl na levo in desno okrog sebe, objela mi je srce brezmejna zadovoljnost in čutil sem se kralja in vladarja te velikanske panote. Čutil sem v sebi svobodo, kot jo občuti ptica v zraku, ko se brezskrbno spušča zdaj navzgor zdaj navzdol in prepeva vesele pesmi o zlati svobodi. Čutil sem se prostega, brez vsakih obveznosti in dolžnosti, zato sem pa veselo zavriskal kot nekdaj, ko smo ob srednješolskih počitnicah vasovali v domači vasi pri domačih dekletih.

Šel sem proti drugi strani. Ker tu ni bilo steza, sem brodil kar čez travnike po veliki travi, ki mi je včasih segala do vratu. Ščegetanje njeno mi je kaj dobro delo in spominjal sem se prve svoje ljubezni, ki se je pričela tudi v tako veliki travi. Pa nič slabega misliti! Ker sem bil zelo sramežljiv, še nekoliko bolj nego zdaj, sem se bal, da bi me kdo videl z dekličem, zato sem ga pregovoril, da sva se šla oblizovat v tako veliko travo, da naju ni bilo nič videti iz nje, ne mene ne nje.

Ko sem torej tako šarál vsevprek čez travnike, začul sem nedaleč od sebe prisrčen smeh dekleta. Obstal sem. Po natančnejšem opazovanju sem zagledal za bližnjim grmovjem mlad parček, tako mlad, da jaz v njegovi starosti oziroma mladosti še vedel nisem, da so dvoje vrste ljudje na svetu. Ta dva človeka, fant in punca seveda, sta pa to že natanko vedela, kajti bilo je toliko objemanja in poljubovanja in stiskanja in ščegetanja, da je bilo vsak čas pričakovati, da se ta ljubezen nadalje razvje. Fant – bil je na prvi pogled videti precej sumljiva eksistenca, zato sem sodil, da je kak potepuh, pesnik ali tak sličen element – je bil ves zmršen v glavo, skozi odpeto srajco so se pa videle blede prsi, pa tudi z dekletom ni bilo v nobenem teh ozirov nič boljše.

Sprva sem hotel pristopiti bližje in jima v vznesenih besedah dati nauka, da je po naši veri zatajevanje zelo zaslužna čednost, s katero so se razni svetniki prikopali do nebes brez vsakršnega trpljenja v vicah, saj veš, da čuti človek v sebi vedno nekaj potrebe oznanjevati moralo, tudi če ji sam kaže fige navzskriž. Pa sem se spomnil mimogrede, da sem s takimi nauki nekoč prav grdo izgorel – dotičnik je dokaj izrazito označil, da se jaz v njegove zasebne stvari nimam čisto nič vtikati in mi v temeljitejši izraz svoje označbe prislonil eno okrog ušes, da sem zaplesal pred njim, kar seveda ostane med nama! – zato sem prvotni načrt spustil, napravil oddaleč s roko blagoslovno znamenje nad srečnima zaljubljencema in njuno prihodnostjo in usodo, kateri nihče ne uteče, ter odšel. Prevzelo me je demokratično prepričanje, da v sedanji socijalni dobi ni odrekati nikomur pravic do uživanja onega, kar se mu nudi. Bedasto je torej, če se zahteva, da imej človek, ki nima sredstev za domače ognjišče, zakrknjeno srce v ljubezenskih stvareh ali pa, če se misli kdaj oženiti, da naj morda leta in leta čaka tistega presrečnega trenutka prve zakonske noči, preje na pa živi življenje puščavnika!

Vidiš, tak osel sem bil jaz. Oženil sem se s tridesetimi leti, do takrat sem pa sodil, da je med moškim in žensko nepremostljiv prepad, čez katerega napravi drzno brv šele mašnikov blagoslov. Poljubiti sem si še upal dekle, a še tisto prav na rahlo in na skrivnem. Kajti bilo me je strašno sram in ves sem bil rdeč in moker od razburjenja, če se je kaka moja izvoljenka krepkejše pritisnila k meni. Zato so se tudi vse moje ljubezni končale s poljubom. Od par svojih idealov sem dobil potem naravnost uničujočo sodbo o moji neokretnosti, ena me je pa pošiljala kar v klošter! Mislim, da bi me bila moja žena tudi pustila, če bi ne imela skomin po moji službi – saj poznaš žensko prozaičnost in praktičnost – izrazila se je pa tako proti meni kmalu po poroki, ko mi je očitala, da imam prav malo sposobnosti za moža, kakršnega si ona predstavlja v medenih tednih. Kruto žaljenje svoje sveže zakonske časti sem junaško prenesel, sram me je pa bilo zdaj vedno, podnevi in ponoči. Zato so pa prihajale same punice pri nas na svet!«

Prijatelj Četrtek je pri teh za zakonskega moža res bridkih spominih pogledal do dna skoraj polnega vrčka, nato pa nadaljeval, ko sem ga vprašal, če ima še kakšne zanimivosti iz mestnega loga:

»Povem ti še nekaj izrednega, če boš molčal.«

»Gotovo.«

Gospod Četrtek silno veliko da na krepek stisk roke. Če bolj mu stisneš desnico, bolj ti verjame. Zato sem mu tudi zdaj pomolil proko mize roko in mu krepko stisnil njegovo, da se mu je kar oko zaiskrilo nad mojim pravim in resničnim prijateljstvom.

»Molčati je treba, da moja žena ne izve,« dejal je Četrtek.

»Pa nimaš morda na vesti kake ljubavne afere?« sem vzkliknil, prijatelj je pa mahnil z roko kvišku proti meni hitel sikat »pst, pst,« nato pa pomežiknil, se tajinstveno nasmehnil in dejal:

»Uganil si!«

»Noriš torej na stara leta, ker si bil v mladih prepameten,« sem rekel.

»Kdo pravi, da norim,« razhudil se je sicer dobrovoljni prijatelj.

»Pripoveduj o tisti izrednosti!«

»Ko grem od onih dveh zaljubljencev proti domu – solnce se je že precej nagnilo proti zahodu – in ravno premišljujem, da sem pravzaprav velik revež na svetu, ko moram tako–le žaltovo ubijati zlato dopustno svobodo in se potikati sam kot kak izreden »rodoljub z dežele« po Mestnem logu, kar mi pride nasproti prav srčkano dekle. V meni je kar zagorelo. Takole v samoti, veš, občutim jaz do ženske neko čudno nagnenje, ki mi razburi vse žile in žilice, posebno pa srce, zlasti pa, če vidim, da me tako bitje prav ljubeznivo pogleda in če je njegova zunanjost prikupna.

Vse to se je zgodilo zdaj. Dekle se mi je vrhu tega še zapeljivo smehljalo in ko sva si bila vštric, obrnila se je proti meni in rekla:

»Gospod, ali imate kakšno cigareto?«

Sicer nisem kadilec, kadim le vsake svete čase, vendar sem imel ta dan pri sebi par svalčic. Ljubeznivi prosilki sem postregel prav rad z eno, dasi se mi je pri tem roka tresla od razburjonosti.

»Pa še ognja prosim!« je rekla in me gledala živo z žarečimi očmi kot pretkan škrateljček.

Dal sem ji ognja, to se pravi, vžgal sem klinček in ji prižgal cigareto, ki so je bila takoj vtaknila v gobček.

»Zdaj sem vam pa dolžna res veliko hvaležnost,« je rekla in mi puhnila oblak dima v obrat, da sem začel skoraj kašljati, kar ji je napravilo veliko zabavo. »Veste,« je nadaljevala je,»vsak dan moram pokaditi po dve cigareti, dopoldne eno, popoldne eno, danes je pa tak žalosten dan, da je to prva, ki sem jo dobila od vas.«

Prijaznost in neprisiljenosti dekličinih besedi me je ojunačila, da sem dobil oblast nad svojo razburjeno krvjo. Dekletu sem ponudil še eno svalčico, da ne bo prikrajšana ta dan na uživanju tega cesarsko kraljevega izdelka.

»Prveč ste požrtvovalni gospod,« menila je obdarovanka, »kako se vam naj izkažem hvaležno?«

Iz njenih črnih oči se je bliskal pekoč ogenj, ki me je žgal v možgane. Nekako zmešan sem bil, kar je dekle opazilo.

»Kam ste pa namenjeni?« vprašala me je.

»Proti domu bi šel,« odvrnil sem naivno kot četrtošolec, ki ga oblije rdečica, če ga nagovori dekle, ki je starejše in večje od njega.

Ona se je krepko nasmejala. Mene je pa postalo sram, ker sem občutil, da je v tem smehu bridek zasmeh mojega plahega obnašanja. Da bi svoje trhlo stališče nekoliko utrudil, dejal sem:

»Kam ste pa namenjeni vi?« 

Zoped se je zasmejala, a zdaj prisrčno, ljubko, v srce segajoče, nato me je pa prijela za rokav in rekla:

»Pojdiva skupaj!«

Bil sem čisto pod njenim vplivom in brez ugovora in obotavljanja sem šel z njo. Šla sva po logu v nasprotno smer, kakor sem bil namenjen domov. Po poti se je moji spremljevalki jezik prav do dobra razvezal, da sem tudi jaz dobil pogum in govoril več, kot bi bil sicer. Govorila sva o marsičem, pri vsaki stvari je pa dekle obrnilo smisel besedi v tak tir, da sem kmalu spoznal, da imam opraviti s precej lahko stvarico. Kljub temu – ali recimo, tudi zato – mi je bila všeč. Tu in tam me je za kako malenkost nalašč udarila po telesu ali me uščipnila v roko ali v stegno, ker zadnje me je kar privzdignilo. Ti še nisi oženjen, zato pa ne veš, kako učinkuje mlado poredno dekle na oženjenca, ki živi sicer leta in leta z ženo solidno življenje, to se pravi, da je tak durak, da se mu zdi pregrešno vsako najnavadnejše znanje z mladim ženskim spolom.

S svojo znanko, ki mi je medpotoma povedala, da ji je ime Tončika – blago tega imena prihaja k nam navadno iz zelene Štajerske – sem prišel iz loga na Vič. Revica je postala naenkrat silno lačna in žejna in ker sem tudi jaz čutil potrebo po želodčni okrepitvi, sva zavila v nizke gostilne prostorni vrt, kjer sva se vsedla v utico, gosto zaraščeno z raznim zelenjem. Tu sva si dala prinesti šunke in vina in reči se mora, da je jed in pijača obema izborno teknila. Posebno Tončiki. V dobri uri sva spila že tri pollitre vina, ker je bila pa moja prijateljica še lačna, dal sem ji prinesti še salam in sira. Silno sem ji ustregel s tem. Ko je pokončala še to jed in je priromal že peti polliter na mizo, vsedla se je k meni – preje sva si sedela nasproti – in me ljubeznivo objela ter poredno poščegetala okrog koncev reber, da je že itak razburjena kri kar zašumela v meni. Ljubo stvarco sem tudi jaz pritisnil k sebi – predočil sem si medene tedne, ki sem jih pred tolikim časom preživel z ženo – ter ji pritisnil na ustnice junaški poljub.

»Oj ti zaljubljeni maček!« vskliknila je ona tako glasno, da sem ji koj položil na usta roko, ki je ravnokar brodila nekoliko pod vratom: »kot bi bil petnajst let star.«

»Veš Tončika,« dejal sem in jo privil k sebi, »ti si pa res fejst punica.« 

Od srca se je zasmejala mojim besedam, ki se jim je poznal vinski vpliv in duh.

»Ti si pa fejst fant!«

»Fejst fant pa fejst punica!« sem rekel.

»Spadata skupaj!« pripomnila je ona.

Smejala sva se oba tako lepim besedam, še bolj pa njih pomenu in namenu.

Zlila sva vsak kozarec vina v se.

Ko sem plačeval račun, bilo je sedem pollitrov, čutil sem, da se me je pijača prav pošteno prijela. Kakor veš, sem glede zavživanja alkohola zmeren in ga ne spijem nikdar nad tri četrtinke. Zato mi je bil iz gostilne grede tudi korak kolikor toliko nestalen. Pa to ni delo nič. Vesel sem bil, kot bi dobil dečka za svojega otroka, svoje prijateljice sem se oprijel, ona pa mene – bila je že noč – na kar sva kolovratila zopet v idilični Mestni log, kraj čarobnosti in lepote.

Mislim, da tu lahko razpnem plašč krščanskega usmiljenja in ga pogrnem na svoje doživljaje. Vsaj na en del. Glede drugega sem pa tako indiskreten, da ti ga povem po vsej pravici in resnici.«

Prijatelj si je zmočil grlo, ki se mu je med tem že precej posušilo, ter nadaljeval:

»Vpliv uživanja vina in ljubezni v priprosti naravi me je omamil, da sem na licu mesta, to je v bujni travi, zadremal in zaspal. Ko sem se prebudil, nisem vedel, kje da sem. Mel sem si oči in tu je počasi vstajalo pred menoj zadnje preživljeno poglavje romana onega popoldneva in večera ter noči. Ljubice moje ni bilo več poleg mene, porednica mi je kar ušla. Hudoval sem se v srcu nad njeno nehvaležnostjo, da me je pustila samega v samoti in temi v neznanem kraju.

V tem je posvetil mesec izza težkih oblakov. Iz srca sem mu bil hvaležen za njegovo svetlobo, s pomočjo katere sem kmalu dognal, da sem v Mestnem logu in kod pelje pot na moj dom, dom nezvestega moža in varane žene, na dom lepega očeta petih otrok. Kaj bo rekla žena, ko tako pozno prikolovratim domov? Tako pozno, da, koliko je že ura? Sežem v žep – ure ni nikjer! Pogledam po telovniku – verižice nikjer! Srebrne ure in zlate verižice nikjer!

Prijatelj, bridka žalost je stopila v mojo dušo. Ogledal sem si sicer zeleno posteljico prav natančno, a o uri in verižici ni bilo ne duha ne sluha. Premišljal sem, kje bi bili, a kakor sem kombiniral in kombiniral, vse je kazalo na to, da je ura in verižica in moja ljubljena Tončika, moja sladka ljubica, vse izginilo istočasno. Kajti natansko sem se še vedel spominjati, da sem imel uro na poti iz gostilne in da sem nanjo gledal, sicer bolj težko, a gledal sem vendarle.

Ugibal sem, kaj naj storim. Najrajši bi bil seveda o vsej stvari molčal, ker je silno sitno, če ima oženjenec opraviti s kakim dekletom, pa potem pride v svet. Moja ura in verižica bi pa ravno lahko izdala vso mojo bedarijo in prismojenost. In potem naj izve žena! To bodo obrazi. Moja žena uprizarja včasih prav hude domače krize, nič ne govori, ampak ima obraz kot iz lesa narejen, mi streže prav ponižno in skrbno in se zabava samo z otroki. To pa mene stokrat bolj peče, kot če bi se pošteno skregala, zato toliko časa begam, da si poveva, kar si je povedati. V tem slučaju pa – če bi žena izvedela, da sem se potikal s tujo babo – bi bili vsi križi doli in zakonska zastopnost bi posebno silno trpela na ugledu.

Sklenil sem zatorej, da takoj drugo jutro kupim pri urarju kolikor mogoče slično uri in verižico, kot sem so imel preje, da jo bom plačeval na mesečne obroke, ženi pa ne povem nič. S tem bo stvar najbolj opravljena, policiji pa ne naznanim ničesar, da sem bil okraden.

Prišel sem domov okoli dveh popolnoči že popolnoma trezen. Pred ženo sem se hotel seveda kolikor mogoče lepega napraviti. V kuhinji sem se izzul ter slekel obleko, nato pa v sami srajci in spodnjih hlačah pristopical v spalnico. Žena je – zdelo se mi je – spala. Pred menoj je stal otročji voziček, v katerem je navadno spal najmanjši otrok. Bistra misel mi je šinila v glavo, hotel sem postati junak. Primem voziček in ga začnem voziti semtertja, kar je trajalo par minut. Ker žena ni dala nobenega glasu od sebe, da čuje vozičkovo drdranje, zavozil sem ga v njeno posteljo, da se je stresla stranica in da se je žena sklonila pokonci.

»Kaj pa noriš nocoj, klada pijana?« pozdravila me je.

»No, no, le dostojnejše govori!« rekel sem oblastno, »ti spiš, jaz pa vozim otroka, da ti ne vpije in ne spravi pokonci cele družine!«

»Kaj? Do danes te nisem poznala, da si tak navit hinavec. Otrok leži pri meni ...«

Še nikoli se nisem s tako hitrico spravil v posteljo in še nikdar me ni bilo tako prebito sram kot tisto noč, ko sem ženi ves čas kazal širokost svojega hrbta.

Ko se drugo jutro prebudim – ležal sem skoraj do devetih – bila je takoj žena pri meni.

»Ti, kje imaš pa uro.« vprašala me je in me srepo gledala.

»Uro? Zakaj pa vprašaš?« odvrnil sem in iskal po vseh kotičkih svojih možganov prikladne laži kot odgovor na ženino vprašanje.

»Stenska se je ustavila,« rekla je žena, »tvoje pa ni mogoče nikjer najti. Bog ve, kod si snoči kolovratil! Si bil morebiti spet v Mestnem logu?«

Zadnjih dveh stavkov nisem hotel slišati. Zato sem odgovoril le na prejšnje besede:

»Ker ne znaš iskati, pa ne najdeš ure. Čakaj, jaz jo bom pa dobil takoj.«

Rekši sem skočil s postelje iskat uro. Pa glej vraga, tudi jaz je nisem mogel najti, ne ure ne verižice.

»To je pa res čudno, kam je izginilo oboje!« vzkliknil sem ves preplašen, »pa se vendar ni kak potepuh pritepel ponoči v naše stanovanje?«

Preobrnil sem vse še enkrat iznova, a ure in verižice ni bilo nikjer. Znal sem pa tako markirati, da je bila žena docela uverjena, da jaz nisem nič kriv, da je ura in verižica izginila, posebno ko sem ji z vso svetostjo zatrjeval, da se natanko vem spominjati, da sem jo še imel pri vežnih vratih.

»Škoda, da nimam trave, da bi z njo vragu rep zavezala, s katerim najbrž sedi na uri in verižici,« menila je žena, ki je bila v takih važnih trenotkih, ko kakšne izgubljene reči ni bilo na noben način najti, vedno pripravljena poslužiti se tega izrednega sredstva.

»Pa res škoda,« pritrdil sem hinavsko videč, da je babjeverstvo včasih naravnost potrebno, da se kakšna pregreha pokrije.

Ure in verižice torej ni bilo najti. Sodil sem, da bo s tem te nesrečne reči konec in da se oddahnem po njej.

Pa ni bilo tako.

Ženi je kar naenkrat prišlo na misel, da moram naznaniti policiji, da sem uro in verižico izgubil. Meni se je to zdelo odveč, ker je policija gotovo ne bo dobila, vendar žena se je kapricirala nato »zaradi varnosti«, ker se končno prav nič ne ve, če ni bila ura in verižica morda ukradena in jo bo tat hotel prodati.

Ženini opravičeni zahtevi sem se moral udati. Ker pa v svojem življenju še nisem ničesar izgubil in ker s policijo še nikoli nisem imel nič opraviti, prosil sem prijatelja Petka, ki je izvežban v takih rečeh, naj on javi policiji, da se mi je zgodila nesreča z izgubo ure in verižice nekod v mestu. Vsi ljubljanski dnevniki so prinesli to senzacijsko vest, po kateri je moja žena v »Narodu« najprej planila. Bere namreč samo vesti o izgubljenih in najdeneh rečeh, o nesrečah, umorih, samomorih, zanima jo tudi, kdo je zadel glavni dobitek pri kakem srečkanju, za »drugo politiko« se pa ne briga, kakor pravi sama.

Ure in verižice ni nihče našel, vsaj oglasil se ni nihče, da jo je. Ker je bila moja uradniška čast v nevarnosti, da se je lahko kaj odkrhne, če bi hodil brez ure in verižice okrog, – saj veš, kaki predsodki vladajo med občinstvom v tem oziru – zato sem si omislil oboje novo, obljubil plačevati na obroke, v srcu pa kričevito zaprisegel, da nikoli ne izgubim na tak način tega potrebnega lišpa, kot sem prejšnjega.«

Prijatelj je spet pil – jaz tudi – potem pa pravil:

»Par dni nato je napravila mestna policija v Mestnem logu pogon ali lov na ondotne take prebivalce in prebivalke, ki tam po mnenju slavne policije nimajo pravice prebivati, ker izvršujejo vlačugarsko ali tatinsko rokodelstvo, za katero se dandanes še ne dobi patenta. Policija je ugrabila prav lep plen, če si bral v »Narodu«, kjer je bil natančen popis vseh aretirancev in reči, ki so jih pri njih dobili. Med drugim tiči in ticami je policija dobila tudi Antonijo Turšek iz Celja, pri njej pa srebrno uro in verižico, najbrž onidve, ki ju je pred kratkim izgubil uradnik J. Č., kakor je napisal »Narod«.

K sreči dobivam jaz »Narod« v pisarno, da sem prebral to nesrečno notico, predno bi jo dobila v roko moja žena, ki take reči kar požira. Antonija Turšek je bila vsekakor moja ljubica iz Mestnega loga, ono dekle, s katero sem se prav dobro imel, katere ljubezen me je pa prav drago stala. Te novice v »Narodu« moja žena ne sme brati, bil je moj trdovraten sklep, ker bi potem lahko prišla na sled vsej stvari. Pomagal sem si s korenitim sredstvom. Ženi sem pridirjal domov pravit, da je bil »Narod« od prve do zadnje vrste konfisciran, ker je pisal strašne reči o Avstriji in se postavil na stran neke tuje države, da zna še nastati vojna zaradi tega. Moja lahkoverna žena je vse verjela in skoraj čula pokanje kanonov izza Golovca. Šla je kmalu spat, ker jo je prevzel res strašen strah pred grozovotimi dogodki, ki se obetajo v najkrajšem času.

Tako sem tudi zdaj srečno odbil nevarnost, ki je pretila uničiti naše lepo zakonsko življenje in potisniti v mračnost mojo vzorno zakonsko zvestobo.

V par dneh sem bil klican na sodišče. Če bi ne bilo treba iti, bi ne bil šel, ker se mi je srce kar treslo vznemirjenja. Plašen sem bil vedno, še takrat sem se bal, če nisem bil nič kriv, kak strah se me je šele zdaj oprijemal, ko me je težil tak nenavaden greh!

Prišel sem h gospodu, ki je moj prijatelj in s katerim sva včasih že kako rekla. Segla sva si v roke, na kar mi je ponudil stol ter cigareto in dejal:

»Ali veš, zakaj sem te poklical?«

Prijazen obraz prijatelja in prijazne njegove besede so mi dale pogum.

»Če govoriva kot prijatelja, ti pravim, da vem,« odvrnil sem, »če pa imam opraviti s slavnim preiskovalnim sodnikom, ti pa rečem, da ne.«

Pogledal me je začudeno ter dejal:

»Ne razumem te.«

»Ali govorim s prijateljem?«

»Recimo, da.«

»Potem vem, zakaj si me klical. Kaj ne, da zaradi tistih vlačugarjev in vlačugaric iz Mestnega loga?«

»Res je.«

»Potem pa zaradi neke ure in verižice, ki so jo dobili pri eni izmed ujetih tic.«

»Tudi res.«

»In kaj zdaj?«

»Zdaj bi radi vedeli, če je tista ura in verižica tebi kaj znana.«

Rekši je potegnil iz miznice ukradeno mi uro in verižico.

»To je bila moja last,« odvrnil sem.

»Bila? Ali ni več?«

»Seveda ne, ker mi je bila odvzeta, ukradena.«

»Kdo ti jo je pa odvzel?«

Molčal sem.

Prijatelj je spoznal, da mi je težko dati odgovor na stavljeno vprašanje, zato me je potolažil rekoč:

»Le povej brez ovinkov, kar veš, sodniji ni treba ničesar prikrivati.«

»Povem ti prijateljsko vse. Vidiš, jaz sem nek dan letošnjega svojega dopusta zbezljal v svoji krvi in pameti. V tistem stanju sem šel z ničvredno babnico pit, da sem se napil, se nekoliko poveselil z njo, kolikor je to pijanemu človeku mogoče, pri tistem veselju zaspal in ko sem se zbudil, ni bilo ne babnice, ne ure in ne verižice pri meni. Vse troje je izginilo. Več pa ne vem.«

»Ali bi poznal žensko, s katero si bil takrat skupaj?«

»Seveda, ampak prosim te, ne daj, da se snideva.«

»Sodnija je resna reč!« dejal je resno moj sodni prijatelj, ter dal poklicati Antonijo Turšek iz zapora.

Par minut pozneje je prišla Antonija Turšek, ona moja sladka ljubica, ki mi je tisti večer zatrjevala, da sem fejst fant.

Komaj je mene ugledala, zaiskrilo se ji je oko, tako ljubeznivo me je pogledala kot takrat prvikrat v Mestnem logu ter vskliknila:

»To je tisti gospod, ki mi je dal uro in verižico!«

Ostrmel sem nad toliko lažjo in ravno hotel njene besede primerno označiti, ko pravi sodnik proti obdolženki:

»Gospod pa pravi, da ste mu vi vzeli oboje.«

Zdaj bi moral ti videti sledeči prizor.

Dekle je stopilo k meni in na pol obrnjena proti meni in proti sodniku rekla:

»Nič ni res. Dal mi je oboje uro in verižico, dal, daroval. Pijani ste bili takrat, ne zamerite, da tako govorim,« govorila je proti meni, »zelo ste me imeli radi, obetali zvestobo in večno ljubezen in v znamenje te zvestobe in ljubezni ste mi podarili uro in verižico. Zmenila sva se, da se drugi dan spet snideva, čakala sem vas, a vas ni bilo. In zdaj sem zaradi vas tu tako po nedolžnem, kot če bi hoteli dušo, ki se je očistila v vicah, pahniti v pekel. Le pomislite nekoliko, gospod, pa se boste spomnili, da se je zgodilo tako, kot sem zdaj povedala.«

Dekle mi je privoščilo par tako lepih pogledov, da so mi šli do srca in duše in da sem začel dvomiti, če je bila moja obdolžitev res popolnoma utemeljena.

»No kaj pravite nato?« vprašal me je sodnik.

»Pravzaprav,« tlačil sem, »res ne morem z vso gotovostjo trditi, da bi bila gospodična (pri tej besedi, ki mi je ušla. sem zardel do ušes) uro in verižico mi vzela. Mogoče je, da sem ji ti dve reči res dal sam, prostovoljno.«

»Prav gotovo tudi,« pritrdilo je obdolženka, »desetkrat prisežem, da je res. Sicer pa zaradi tatvine še nikoli nisem bila kaznovana, ker vem, da zaradi tega, zaradi tatvine in zaradi dotične kazni, pride človek na slab glas, potem se je pa težko preživljati.«

»Tiho!« je zavpil sodnik. »O dobrem svojem glasu vi pač ne morete govoriti. Saj vas že precej poznamo tu pri nas. Ali se še spominjate, kakšno mnenje je imel o vas sodnik, ko ste lansko leto stali pred njim?«

»Ne.«

»No, vam bom pa jaz povedal, da bo čul tudi ta–le gospod, ki je v vas videl vso popolnost za par ur in v svoji bedasti pameti ravnal tako, da bi človek ne pričakoval tega od njega. Tisti soddnik torej, star in izkupen mož, vas je vprašal, s čim se pečate, na kar ste mu vi odgovorili – no, ali veste, kaj ste mu odgovorili?«

»Ne vem.«

»Jaz pa vem. Rekli ste mu, da hodite v Mestni log nogovice plest ali po vašem »štumfe štrikat.« Gospod je pa pokazal s kazalcem na zapisnik in zaklical zapisnikarju: »Zapišite k ... a!« Ali je to res?«

»Ne vem.«

»Seveda ne. Potem boste pa govorili, da je nevarnost, da pridete na slab glas. Teden dni vas bomo delj priprli, boste pa kmalu vedeli, koliko se ceni pri nas vaš glas. Nazaj v zapor!«

Dekle je bilo obsojeno na mesec dni zapora zaradi vlačugarstva – bila je to njena peta kazen te vrste –, po prestani kazni jo pa odtirajo v njeno domovinsko občino. Ura in verižica sta seveda ostali v njeni lasti, ker jej nisem mogel oziroma hotel delati krivice, saj človek ne ve, kaj dela v pijanosti.

Taki so moji doživljaji letošnjega dopusta, končal je prijatelj Četrtek, »bridki po eni strani, po drugi pa spet zanimivi, da sem jih kar vesel, če odštejem izgubo na uri, verižici in rečeh, ki sem prišel ob nje na dan svojega kopanja na »Pasjem brodu«. Kljub vsem tem izgubam sem ohranil do Mestnega loga vse ono spoštovanje in veselje, kot sem že občutil prvi dan svojega poseta tega kraja. Povabim te, da greva prihodnjo nedeljo oba tja. Dva se bova ložje uprla eventualnim nevarnostim in skušnjavam, če bi nama pretile.«

Zares, moj prijatelj Četrtek je krepek, korenit in kremenit značaj. Škoda, da je v slovenski politiki tako malo takih mož.