Gospodarjeva hči
| Gospodarjeva hči Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Hiša je stala na prisojnem griču sredi jablan in sliv, sredi črešenj, ki so se začenjale tik strehe in so stale ob vsaki strani pota, da je bila kot češnjev drevored. Bila je zidana in pokrita s slamo, bel zid se je bleščal tako ponosno izmed drevja, da se je že zdaleč videla imovitost kmečkega doma.
Gospodar je bil trden in priden zet, ne skopuh, ne zapravljivec, se ni gnal za delom, niti ni lenaril, a njegova žena, Majda, ni mogla videti drugače, kot so govorili sosedje. Bila je pijanka. Imela sta samo eno hčer, zdravo, zalo deklino, ki je bila živa in razposajena, pretepala je pastirje in vriskala, da noben fant lepše.
Tisto pomlad, ko so bile o svetem Jurju temne noči in so cvetele češnje, je najel gospodar novega hlapca. Bil je to rdeč in močan korenjak, za klobukom je nosil junaško zakrivljena peresa in hodil je kot vojak. Gospodarjeva hči ga je gledala prvi dan izpod obrvi, in drug dan ga je vprašala, kako mu je ime. Ko je izvedela, da mu je ime Boštjan, se je namrdnila in zasmejala: »Imena pa nimaš lepega.«
»Ga nisem sam izbiral,« je odgovoril kratko, ne da bi jo pogledal. Dekletu se je zdelo zamalo, da hlapec ni bil nič prijazen ž njo in mu je rekla:
»Kaj si vedno tako pust, kot sveti Boštjan v pratiki?« Na to pa ni dobila odgovora. »Škoda,« si je mislilo dekle, in bilo ji je žal, zakaj hlapec ji je bil všeč.
»Tuljček,« je zaupila za njim, ko je odhajal skozi vrata. In še enkrat: »Tak si kot Tuljček! Ha — ha!«
V soboto drugega tedna je bil lep večer. Pod hišo je šumelo drevje, iz doline se je slišalo grgranje vode, v gozdu je zavijal lisjak. Hlapec je stopil na konec hiše, prekrižal roke in za trenotek strmel v zvezde. V tem pa zasliši krepek vrisk na drugi strani, in bil je prepričan, da je to kak ponočnjak, ki je že prišel pod okno gospodarjevi hčeri. Šel je pogledat.
Zavije okoli zidu, kar ga potegne mehka in močna roka k sebi, in hlapec je naenkrat spoznal domačo deklino, ki ga je objela okoli pasa in stisnila nase.
»Ali si ti, Tona,« je vprašal v zadregi. Dekle se je zasmejalo.
»Kdo pa je zavriskal?«
Mestu odgovora je dekle drugič zavriskalo.
»Ti si pa zares pravi Boštjan, zakaj pa ti ne?« Držala ga je še vedno v rokah in hlapcu je začela kipeti kri. Oklenil se je dekleta in jo pritegnil k sebi.
Od tega večera sta bila hlapec in gospodarjeva hči najboljša prijatelja. Pri delu sta bila skupaj in ob večerih nista mogla narazen.
Neko jutro se je materi Majdi zdelo, da hči ponoči ni spala v svoji postelji, temveč je prišla iz skednja, kjer je imel hlapec ležišče. Toda ker je že pila navsezgodaj, se ji ta reč ni zdela nič čudna in napačna, zato je rekla hčeri: »Al' ga imaš rada?«
Tona ni odgovorila in mati je nadaljevala: »Če ga imaš rada, ga pa vzemi!« Nato se je neprijetno nasmejala in hči je zavpila nad njo:
»Že zopet pijete navsezgodaj!«
Tako se je začela tista istorija o gospodarjevi hčeri. Mlada dva sta se imela rada, in nihče jima ni rekel nič žalega. Mati je pila po navadi, oče ni nič videl, ali pa ni hotel videti. Sosedje so mu začeli govoriti, da se mu bo hči spridila. Prišel je domov in prijel Tono:
»A se mi boš res spridila! Kaj pa imaš z Boštjanom.«
Hči je zardela in pogledala očeta skoro jezno.
»Rada se imava!«
Oče se je zasmejal in mahnil z roko: »Če sta se zmenila, naj bo pa zmenjeno. Kadar boš hotela, mi pa povej!«
Drugo noč so prebudili gospodarja moški koraki v veži, ki so se izgubili po stopnicah in v Tonino kamrico.
Skočil je naglo pokonci in začel klicati hčer:
»Tona, tatovi so v hiši, eden se je skril v tvojo kamro.«
Hči je zaspano odgovorila, da je skočil tat skozi okno. Po tisti noči je postal gospodar bolj pozoren in zgodilo se je, da je imel vsako noč tatove v hiši, ki so se skrili v Tonino kamrico in od tam poskakali skozi okno. Neko jutro je gospodar vstal in šel, da odpre hišne duri. Našel je že vse odprto in na pragu se je zaletel v hlapca. Prestrašila sta se drug drugega.
»Glej ga, Boštjana, kaj pa stojiš tod navsezgodaj?«
»Ej,« je rdel in se smejal hlapec, »vi ne veste, vso noč sem se z vragom metal. Ne boš ne Boštjana, sem mu rekel, in sem ga pograbil za lase, da bi mi kmalu skoprnel. Samo grizel me je, poglejte, če nimam vratu vsega zgrizenega!«
Gospodar je pogledal in se čudil, zakaj hlapcu so se res poznali sledovi ostrih zob na vratu. Ni mu šlo v glavo, kako bi mogel hlapca vrag v sanjah tako neusmiljeno gristi.
No, zares, spomladi o svetem Jurju, ko so bile zopet temne noči in so cvetele rože, se je zgodilo nekaj zelo prijetnega. Lepega jutra, ko je zlatila zora gričke in griče, je zazvenel v tihi mir nenadoma jezen jok novorojenčka. Mati Majda, ki še vedno ni mogla videti vodke in ni imela oči za nič drugega, se je tako za čudila, da je namestu iz kozarca napravila iz korca požirek čiste studenčnice. Nato pa je planila k hčeri, in ko je videla, kaj se je zgodilo, se je začela smejati na vse grlo.
»Oj, oj, oj, Tona, Tončka, kje si ga pa dobila? Ali si ga potegnila iz studenca.«
Mlada mati je sramežljivo skrivala oči.
»Jej no, kdo ti je pa pomagal, ali Andrej?« Seveda Andrej ni odgovoril.
Tudi gospodar je prišel pogledat k Tončki, in zdelo se je, da je šele zdaj spoznal tatu, ki ga je obiskoval vsako noč.
Hlapec je bil tat, a zdaj je sedel na postelji in objemal Tončko, ki je bila zagrnjena v belo rjuho in je dojila svojega sina.