Gospodin Franjo (Ocena)
| Gospodin Franjo. (Ocena). Srečko Puncer |
| |||||||||||||
Lep književni dar nam je poklonila letos Slovenska Matica. Šest knjig nad 96 pol. Veljajo štiri krone, za dijake dve. Banalno nizka cena! Dijaki naj pokažejo svojo hvaležnost Slovenski Matici, ki jim omogoča tako ceno nabavo vsakoletnih publikacij, s tem, da ji poskušajo pridobiti kar naj več novih članov zlasti med narodom:
Najlepša in najobširnejša knjiga, ki je izšla letos v Slovenski Matici je Podlimbarskega (Fr. Maslja) roman – jaz bi ga uvrstil med novele – »Gospodin Franjo«. Že par let sem je vladala v slovenski lepi književnosti suša. Zatorej moramo tem topleje pozdravljati to krasno, svežo, vsebinsko velezanimivo knjigo vodečo nas na solnčni jug, ki je, upamo, tudi lačne in žejne slovenske kritike za nekaj čas nasitila in napojila. Pri nas Slovencih, ki smo majhen narod, je vsaka dobra leposlovna knjiga vesel dan v naši književnosti. In tak vesel dan sta nam letos napravila g. pisatelj Podlimbarski in pa Slovenska Matica z romanom »Gospodin Franjo«.
Pol dvoma in radovednega pričakovanja sem segel po knjigi, ugibajoč, da li pač doseže svoj smoter, ali ne. Toda čim sem prečital prvo poglavje mi je izginil ves dvom in čim bolj sem se utapljal v čitanje, tem bolj e mi je jasnilo lice. Slednjič sem se zdramil in iz dna prsi se mi je izvil globok vzdih – krasna knjiga!
Smoter knjiga je prozoren: naslikati žalostne razmere; ki s uladale v Bosni neposredno po okupaciji, pokazati čitatelju življenje, običaje, značaj in dušo naših jugoslovanskih bratov, kar se je pisatelju izvrstno posrečilo. Naslikal nam je Bošnjake kot nadarjeno, odkritosrčno, samozavestno, svobodoljubno, da celo uporno ljudstvo.
Glavni junak romana, inženir Franjo Vilar, (to je pisatelji sam) ali kakor so ga zvali Bošnjaki – »Gospodin Franjo« - se iz svoje odkritosrčne ljubezni do naroda in iz pravicoljubnosti pri vsaki priliki zavzema za svoje drvarje in za ubogo ljudstvo, kateremu se splošno prikupi, izgubi pa ravno radi te svoje »popularnosti« kot žrtev »javnega mnenja« tuzlanskih »kulturonoscev« svojo držvno službo in oblasti ga izženo iz Bosne. Njegovo izvoljenko nam riše pisatelj kot tiho, vdano in umetniško nadarjeno hčer hercegovskega Krasa. Zelo simpatična sta čitatelju uporni Jovica Miloševič in vrla narodnjakinja stara Bajićevka. V Bobojedcu »bednem katoliku« pa nam kaže pisatelj sebičnega Bošnjaka, ki porabi vsako priliko, da izvabi denarja od dobrotljivega in radodarnega gospodina Franja.
Ves roman je prepleten z neštevilnimi krasnimi bosenskimi prislovicami in pesnimi, ki krasijo celo knjigo lik pisane cvetke zeleno ravan. Jezik je krepak in bogat, tu pa tam se šopiri kaka lahko umljiva srbohrvaška beseda med vsvojemmi slovenskimi sestrami, kar pa slovenskega čitatelja prav nič ne moti. Slog sicer ni tako fino, elegantno in umetniško izklesan, kako smo ga navajeni pri kakem Cankarju, toda pri vseh svoji priprostosti je zelo prijeten. Podlimbarski je realist starejše struje – torej ga ne smemo prištevati med slovenske moderne – in kot tak ne polaga toliko važnosti na umetniško izdelan in baročno nakičen slog, kakor na zdravo stvarno vsebini. Knjigo toplo priporočamo vsem čitateljem in ljubiteljem lepe slovenske knjige.