Gosposka Fifi in Fido iz aleje
| Gosposka Fifi in Fido iz aleje Ivan Jontez |
| |||||||||||
Fifi je bila kodrasta psička, prav srčkana, kakor pravi njena gospodarica, mlada in lepa gospa, ki si je z njo kratila čas in preganjala puščobo življenja v brezdelju. Aristokratska psička, kakopak, sicer ne bi mogla biti tako rekoč družabnica po lenobi poplemenitene gospe. Fifino aristokratsko poreklo se da zlahka dokazati z dolgim rodovnikom, v katerem je skrbno nanizana dolga vrsta njenih plemenitih in čistokrvnih pasjih prednikov, ki so bili ponos svojega pasjega rodu. Oče in mati sta bila čistokrvna aristokrata, modra kri se je pretakala po njunih žilah. In Fifi je bila svojemu rodu in stanu primerne vzgoje deležna v polni meri.
Rodila se je Fifi v gosposki palači: še v nežni detinski dobi se je naučila jesti iz lepih krožnikov in skodelic, rabiti pravilno servijeto, se navadila spati in poležkavati po žametnih blazinicah, poleg tega pa se je navadila tudi pravilnega in dostojnega vedenja v družbi. Tudi je še v zgodnji mladosti pokazala, da tiči v nji velik umetniški talent, kajti že tedaj je rada plesala po zadnjih nožicah; sčasoma se je razvila v precej dovršeno pasjo plesalko. In pa petje, muzika; – slednja jo je vso navdušila, da se ji je takoj pridružila s svojim sladkim pasjim petjem, za katero pa ljudje, na žalost, nimajo prav nobenega smisla.
Nu, komaj se je Fifi priučila in privadila vsemu, kar se spodobi za damo pasje aristokratske krvi, že je prišla po njo lepa mlada gospa, prijateljica Fifine prve gospodarice, ki si je zaželela talentirane psičke, o kateri je čula toliko pohvale, ter jo vzela s seboj. Mali Fifici je bilo tedaj malce težko pri pasjem srčku, ker nerada je zapustila svoj rodni dom in mater – oče je bil v službi pri diplomatih v tujini, toda ker je poleg drugih dobrih lastnosti posedovala tudi dar brze prilagoditve, se je kmalu privadila svojemu novemu domu in gospodarici. To tem lažje, ker je bil novi dom v vsakem oziru sijajnejši od starega in se je Fifici godilo še lepše.
Fifi je dobila svojo lastno sobico, česar doma ni imela. Dobila je posteljico z belimi rjuhami in blazinami, zofo in kup mehkih svilenih blazin, po katerih se je smela valjati edino le ona. Težave pa ji je povzročala nekaj dni mizica, na kateri so ji servirali jedi, ker z doma Fifi ni bila navajena jesti z mize. Toda temu se je prav hitro privadila, kar je bil nov dokaz, da je v resnici izhajala iz aristokratskega pasjega rodu.
Srečna Fifi je dobila tudi postrežnico, mlado, lepo dekle, ki ji je moralo streči, jo vsak dan lepo okopati, namazati z dišečimi mazili, jo parfemirati in naprašiti s pudrom; zvečer pa jo je položila v belo posteljico ter jo lepo odela. Če se je Fifi v posteljici razbrcala in je gospa to videla, je bila ozmerjana služkinja. Fifici se je videlo to popolnoma v redu. Čemu pa so služkinje na svetu, če ne zato, da strežejo blagorodnim psičkam ter jih negujejo?
Dasiprav je bila Fifina dolga in gosta dlaka že po naravi precej skodrana, je morala psička večkrat s služkinjo iti v lepotni salon, kjer so lepe in prijazne ženske Fifico še bolj skodrale, namazale in parfemirale. Prava dama ne sme prezirati lepotnih salonov, če hoče ostati v modi, in po tem se je morala ravnati tudi Fifi. Psički je bilo to kar po godu. Potem si je izmislila njena iznajdljiva gospa, da mora biti Fifina barva, oziroma barva njenega kožuščka v skladu z barvo njene obleke, in tako se je začela spreminjati Fifi v vseh mogočih barvah in barvnih odtenkov. Danes črna, jutri rdečkasta, pojutrišnjem mavričasta ali rumena, in tako dalje. Fifi se je privadila tudi temu in ji je navsezadnje to barvanje celo prav ugajalo. To je povsem razumljivo, ker Fifi je bila ženskega spola, torej tudi ničemurna.
Rekli smo že, da je bila Fifina gospodarica blagorodna ženska, ki se ji kot taki ni bilo treba plebejski potiti za vsakdanji kruh. V zlati zibki se je rodila in jedva shodila, že so jo učili, kako se najlepše in najuspešnejše da pasti lenoba in preganjati čas in v glavo so ji vbijali, da je po svojem rodu in krvi vzvišena nad navadne zemljane, in tako dalje. Imela je moža, ki je bil bogat bankir in katerega denar je smela zapravljati po mili volji in vsaki množini. Fifico je imela dama zelo rada, pred prijateljicami je kar ni mogla prehvaliti, češ, da bi jo njena izguba bolela bolj kot izguba lastne sestre. Sploh sta si bili gospa in Fifi nerazdružljivi prijateljici; psička je morala spremljati lepo gospo na vseh njenih potih, razen seveda, na plese. Pa tudi gospejina zaupnica je postala Fifi. Tako zelo zaupljiva je bila gospa napram Fifici, da ji je dovolila ostati v svojem budoarju tudi kadar je bil pri nji lepi, mladi gospod, o katerem je Fifi vedela, da ni gospejin mož, ki je bil vedno preobložen z denarnimi posli v banki in na borzi. Pa kaj zato – gospa je plemenitega rodu in sme delati, kar se ji zljubi. Sicer pa je bil lepi gospod s Fifico le malo manj prijazen kot z njeno gospodarico.
Toda baš ti sestanki, ki jim je Fifi bila priča, so bili krivi, da je psička nekega solnčnega spomladanskega dneva pomigala s košatim repkom ter ušla služkinji, ki jo je peljala na sprehod. Tudi Fifici se je zahotelo ljubezni.
V zapuščeni aleji, polni smeti in smrdečih odpadkov, kamor je po zaključju zabredla, je uzrla postavnega psa, ki ji je takoj na prvi pogled silno ugajal. Kako bi ji tudi ne bil všeč, ko pa je bil mlad, lep in zastaven, prava podoba pasje možatosti! Fifi je premagala zoprnost, ki jo je bila objela v tem neblago dišečem kraju, in z drobnimi koraki se je približala junaku svojih psičjih sanj, ki je baš tedaj izkopal iz kupa smeti in odpadkov veliko kost.
"Fifi mi je ime", se mu je predstavila.
"Izgubi se odtod, kosti v tem kupu pripadajo meni!" je zarenčal nagovorjeni, brez da bi se ozrl.
"Saj vam ne mislim kratiti vaših pravic, lepi gospod", je vljudno pojasnila Fifi. "Od daleč sem vas ugledala in zaželela sem si vašega cenjenega poznanstva. Všeč ste mi. Tako lepega in postavnega psa nisem še videla. Kar dobro se mi zdi, da sem ušla svoji služkinji, ko me je peljala na sprehod."
Fifi je bila res pasje odkritosrčna. Človeška hinavščina, ki jo je obdajala sleherni dan, je ni še pokvarila.
Fifin pravkar najdeni ideal pasje devičnice se je ozrl in ko je ugledal srčkano psičko, so se mu oči posvetile in sladko se je nasmehljal.
"Hudimana, ne zamerite mi, nisem niti slutil, da me ogovarja tako srčkano dekle! Res ste ljubka, gospodična Fifi. Prav srčno me veseli, da sem vas spoznal. Moje ime je Fido in v tej okolici sem se rodil in odrastel. Prijazen kraj, a?"
Stopil je k psički ter jo prijazno ovohal. Fifi toliko da ni omedlela.
Tukaj je potrebno nekaj stavkov izpustiti, ker ljudje nismo spremljivi za takšno pasjo odkritosrčnost, ki ne pozna ovinkov, kakršna je bila lastna Fifici.
Ko sta se Fifi in Fido vzdramila in ljubezenske omotičnosti, sta se začela ljubeznivo pomenkovati. Fifi je razgrnila pred svojim fantom vse svoje pasje življenje in ni pozabila pobahati se, da je plemenitega rodu in temu primerno tudi vzgojena.
Fido je vzdihnil: "Vidi se na tebi, da se nisi rodila v umazani aleji in da ne veš, kaj je boj za obstanek ..."
"Res ne vem", je posegla v besedo Fifi. "Pojasnite mi, kaj je to: boj za obstanek?"
Fido jo je postrani pogledal ter se zagnal v kup odpadkov. S krepkimi tacami je razkopaval nemarnijo, da so smeti in odpadki frčali vsenaokrog. Iz kupa je privlekel drugo kost.
"Vidiš, draga, takšen je naš boj za obstanek ... Poleg tega se je treba izogibati ljudem, ki nas preganjajo, ker smo se rodili v alejah in smetiščih ... In mnogokrat se je treba boriti srdito z zobmi za zavrženo kost ali umazan odpadek ... Nu, spomladi in poleti že še gre, vedno se kaj najde za pod zob, ampak pozimi je pa druga muzika! V mrazu in snegu je težje iskati vsakdanje hrane ... In takrat nas poleg glada muči še mraz ... Ej, že zdaj trepečem pred prihodnjo zimo! Tebi je vse to seveda neznano. Vsega imaš na preostajanje, življenje ti je mehkužno (na tebi se vidi) in niti migniti ti ni treba s tačko za vse dobrote, ki si jih deležna".
"Smrdi, Fido!" je tedaj zajavkala Fifi. "Pojdiva odtod, sicer omedlim. Čudim se, kako moreš prestajati v tej odvratnosti, ljubček! In pri tem še razkopavaš te smrdljive kupe ..."
"Kaj se hoče? ..." je tužno vzdihnil Fido. "Živeti je treba, kakorkoli, dokler ne pride pome smrt ali konjač. Sicer pa to ni tako strašno: privadiš se vsemu; mi, ki se nismo rodili v svili in izobilj, se še posebno lahko privadimo temu življenju, ker se moramo, in ker končno tudi ne poznamo boljšega življenja. Sicer pa tudi ljudje delajo to, kar delamo mi: nič se ne sramujejo razkopavati teh smeti ter pobirati zavržene odpadke – in ljudje so vendar vzvišeni nad nami ... Zadnje čase jih je čedalje več v teh alejah in po drugih smetiščih, starih mož, mladih ljudi, otrok ... Konkurenca je vsak dan silnejša, in če bo šlo tako naprej, kmalu ne bo več odpadkov in kosti za nas ... Ljudje bodo vse sami požrli ... Ej, težek je dandanes naš boj za obstanek! Meni se tako zdi, da je tudi pri ljudeh, ne samo pri nas, nekaj narobe ... Zlodej naj razume: nekateri ljudje mečejo jedi na smetišča, drugi jih pa izbrskavajo ... In v pasjem svetu prav tako: ti imaš vsega preveč in ni se ti treba pehati za kostmi, drugim pa kmalu ne bo ostalo niti golih kosti ..."
"Pojdi, Fido!" je prosila Fifi, ki za njegove besede ni imela nikakršnega razumevanja, ker ji je bilo pač vse to tuje. "Smrad postaja neznosen zame ..."
"Fido se je vdal in odcapljala sta iz zapuščene aleje, kjer sta se bila našla in vzljubila. Spotoma se je v Fifini glavici rodila imenitna ideja: Fido naj gre z njo in pri nji bo lahko živel v izobilju in brez skrbi; tiste grde stvari, ki ji pravi "boj za obstanek," bo rešen za zmerom.
Fido je imel svoje pomisleke. Poznal je ljudi in vedel, da niso posebno naklonjeni psom plebejskega porekla in vagabundske sorte, nemara pokličejo konjača, ki je zakleti sovražnik pasjega rodu.
"Ne vem, kdo je to, ker nisem ga še videla, niti slišala o njem," je odgovorila Fifi, "toda dokler si z menoj, se ti ni treba bati te pošasti. Nihče te ne bo gonil od naše hiše. Gospa je moja prijateljica in me ima strašno rada, zato vem, da te ne bo gonila od mene in da bo prijazna s teboj. Saj sem tudi jaz prijazna z njenim ljubčkom ... Seveda, skopati se boš moral pustiti in parfemirati, da ne boš s svojim duhom žalil naših finih nosov. To bo opravila služkinja, ki tudi mene koplje in čedi. In pa finih manir se boš moral navaditi – pri tem ti bom že jaz pomagala ..."
Fido se je vdal.
Komaj sta se Fifi in Fido prikazala v hiši Fifine gospodarice, že je nastal krik in vik, in preden se je Fido dobro zavedel, kaj se prav za prav godi, že je zletel skozi vrata in po kamenitih stopnicah: za njim pa je pridrvel hudogledi vratar ter vihtel nad pasjim plebejcem debelo palico.
Fido je uvidel, da ni časa za razmišljanje in razglabljanje ter ni utegnil počakati, da bi palica padla po njem; pobral se je bliskovito naglo na svoje štiri ter odkuril z repom med nogami po belem asfaltu; ustavil se je šele v svoji rodni aleji.
"Vedel sem, da bo tako," je turobno vzdihnil in pri tem mislil na dražestno psičko, ki jo je komaj našel, a je že bila izgubljena zanj. "Ne marajo ljudje nas, ki smo doma v alejah in preperelih šupah. Eh, ni je enakosti na tem puklastem svetu, in tudi pravice ni! ... Sicer pa sem bil norec, ko sem verjel Fifi, da plebejci in oni z vrha morejo shajati pod eno streho ... Siromak je pač siromak in bo siromak ostal vse žive dni, če si sam ne zna pomagati ..."
Fifi pa je morala poslušati ostro pridigo svoje gospe.
"Da te ni sram! Z umazanimi potepuškimi psi se potepaš okrog in še domov jih vodiš! Sramuj se! In le glej, da se kaj takega več ne zgodi! Potem ne bova več prijateljici. Ti se smeš družiti s psi svoje krvi, z umazanimi potepanci s ceste ne smeš pajdašiti. Razumeš?"
Fifi je prikimala ter tužno zasmrkala, kot da razume, da se res ne velja družiti se s plebejci kakršen je Fido, čeprav je lep, močan in postaven. Toda ko je dobila tovariša svoje enake krvi, ji ni ugajal. Fido je bil ves drugačen. In ob priliki se je spet potepla po alejah. Fidota sicer ni našla, zato pa druge, njemu podobne. Trpela je zaradi tega največ služkinja, ki je bila mnogokrat zmerjana zaradi potepuške Fifice.
Nekega dne pa je Fifi nenadoma zbolela in vsa zdravniška veda ji ni mogla pomagati. Na svojem zadnjem potepu je v družbi s svojim ljubimcem požrla nekaj odpadkov, ker je bila lačna, in to je postalo usodno za nežno psičko.
Umrla je. Gospa je bila neutolažljiva. Jokala je, da bi Fifica prav gotovo oživela, če bi bilo v nji le še trohico življenja.
Pokopali so jo na lepem pasjem pokopališču, na grob so ji postavili spomenik iz belega marmorja.
Ko se je Fido nekega dne pregrešil zoper vse človeške in pasje predpise ter skozi slučajno odprta vrata mahnil na pokopališče pasjih aristokratov, se je zelo začudil novemu spomeniku. Še bolj pa je bil presenečen, ko je čital:
"Tukaj počiva naša ljubljena Fifi, plemenitega rodu in krvi.
Naj sladko počiva v grobu, ki se ji je prezgodaj odprl.
Njena gospodarica, kater je Fifi zvesto služila, ji ohrani večen spomin.
Torej Fifi, ki je prišla nekoč k njemu v alejo, je mrtva. Fido se je tužno zamislil ter otožno filozofiral: Takole se nekoč vse neha. S smrtjo.
Ko se je zmislil na smrt, je Fido v duhu uzrl svojo smrt in pogreb.
Na zapuščenem pokopališču umira. Poleg njega leži smrdljiva kost, ki jo je bil izkopal, a je ne more več obirati. Sam je, žive duše ni v bližini, nihče ne onjokuje njegove smrti. Izdihne. Potem za zabrskajo v smetišče ali v gnoj, in končano je.
In Fido se je žalostno ozrl na Fifin nagrobni spomenik ter vzdihnil:
"Še po smrti si nismo enaki ..."
In kot nalašč je prišla tisti hip na pokopališče lepa, mlada gospa, kateri se je Fido bliskovito naglo umaknil za širok grm. Gospa pa je pokleknila k Fifinemu grobu ter začela pretakati bridke solze.
Fido je zalajal ter v velikih skokih planil preko grobov proti vratom.
"Svet stoji na glavi!" je bil njegov zaključek.