Gostilničarka in kralj

Gostilničarka in kralj.
Izdano: Ilustrirani glasnik 4/41 (1918)
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Gostilničarka v Ribnici na Bavarskem je bila znana, da zna tako izvrstno pripraviti ribe kakor menda nikdo, a da je osorna z gosti kakor nikdo. Maks Jožef je bil kralj, ki se je rad pozabaval med ljudstvom in ko je slišal o hudi gostilničarki, je sklenil takoj, da se hoče prepričati, če je res taka. — Nekega dne prisopiha gostilničar v kuhinjo, kamor se sicer ni upal vsak dan, in zakriči:

»Žena, ravnokar je pritekel kraljev tekač, ki naznanja, da pride kralj sem, preden mine ura, bo že tukaj.«

Komaj je izgovoril, je bil že tekač v kuhinji. Žena se ni obrnila od ognjišča in je vprašala rezko: »Koliko jedačev pride ž njim?«

»Jedačev?« — je ponavljal tekač, — »kaj menite s to besedo, gostilničarka?«

»No da, jedače menim, to so dvorni čeljustači in skakači, ki stoje zadaj na vozu in se drže, kakor da bi bili čudež sveta!«

Tekač je kar izginil iz kuhinje, za njim se je pobral gostilničar. Zdelo se mu je, da ne bo vse prav, rad bi bil prosil svojo ženo, naj bo vendar vljudna s kraljem, pa se ni upal, da bi pri njej kaj dosegel.

Žena pa je pripravljala ribe. Kmalu se oglasi rog. Kralj pride s svojim pribočnikom in z generalom Hallerjem. Gostilničar se priklanja kralju in ga vede k čedno pokriti mizi v gostilni. Kralj se ozira za slavno gostilničarko, toda ni je na izpregled. General meni: »Veličanstvo že čuti, kako omiko ima ta žena.«

Gostilničarkina hčerka je prinesla vino na mizo, kralju pa ni bilo po volji, da se mu gostilničarka ne pokloni. Pribočnik je stopil v kuhinjo in vprašal: »Ste vi gostilničar?« — Kratko se je odsekala žena: »Gostilničar gotovo nisem.« Žena se ni niti obrnila od svojih ponev. Pribočnik je nadaljeval:

»Veličanstvo hoče, da vas vidi!«

»Še tega se manjka; najprej treba, da so ribe godne.«

»Kralj zapoveduje.«

»Zapoveduje naj vam, gospod lakaj, meni ne bo!« 

»Lakaj? — Jaz sem kraljev krilni pribočnik.«

»Krila pravite? — Le odkrilite iz kuhinje!«

»Še enkrat vam pravim: Kralj zapoveduje ...«

»V moji kuhinji nima kralj nobene oblasti. Jaz delam, kar je moja dolžnost, pa mir besedi! Ne motite me več!«

Pobit in osramočen se je vrnil pobočnik h kralju in mu poročal. General Haller se je pobahal, da bo on uporni ženski zobe pokazal. Zažvenkljal je z ostrogami in stopil v kuhinjo, da se je vse streslo. Zagrmel je mogočno:

»Veličanstvo hoče, da takoj pridete!«

Gostilničarka se je zakrohotala: »Ježe drug tak možic tu? — Ako me hoče kralj videti, naj sam k meni pride.«

»Ne budalite, žena, kralj vendar ne more priti v kuhinjo,« je ugovarjal ogorčeno general; gostilničarka je uprla roke v bok in vprašala:

»No, — zakaj pa ne? — Iz kuhinje v sobo je ravno tako daleč, kakor iz sobe v kuhinjo.«

»Vi morate h kralju, pa takoj — sicer se razsrdi nad vami.«

»Ta bi bila lepa! Jaz plačujem svoje davke in ne delam nikomur žalega — zapomnite si to, gospod korporal.«

»Jaz sem general in ne korporal,« — je ugovarjal ogorčeni častnik, žena pa ga zafrkne: »Zame je oboje isti kup; marsikateri korporal je bolj brihten in bolj hraber kakor general.«

Besni general je zagrabil gostilničarko za roko, da bi jo pred kralja vlekel, le-ta pa zavihti kuhalnico in preplašen ubeži hrabri vojščak, ko vpije žena:

»Vun iz moje kuhinje! — Vi nimate tu opravka!«

Veličanstvu se je za malo zdelo. Prišla pa je kmalu gostilničarka v čednem, belem predpasniku; v rokah je imela skledo z ribami, ki so širile slasten duh. Prijazno se je poklonila kralju: »Dobrodošli in Bog vam blagoslovi!«

Nevoljno ji oponese kralj: »Smo pa res dolgo čakali na vasi« Žena se odreže : »Zato so pa ribe dobre, sicer bi se bile lahko prismodile Naj vam tekne!«

Udobrovoljen je prijel kralj za vilice, general se je pa ustavljal:

»Ne jem poprej rib, dokler me ne prosi oproščenja žena, ki me je užalila.«

Gostilničarka je premerila predrznega generala in mu zasolila v brk: »Bo pa gospod general lačen odšel — prositi bi moral nekdo drug, ki je mene užalil, pa jaz nisem zamerljiva — le jejte, gospod general!«

Kralj in general sta videla, da ne prideta hudi ženi do konca, lotila sta se raje rib, ki so bile res tako slastne, da so opravičile sluh, ki je šel o kuharski spretnosti gostilničarkini, kakor je opravičila njena beseda sluh o njeni osornosti, sicer pa je pokazala gostilničarka, da govori tudi po človeško, če se ji pride previdno blizu. Ko je kralj odhajal, je bil zelo zadovoljen. Gostilničarka in njen mož sta spremila kralja do voza; ko se je vrnila žena v sobo, je našla poleg kraljevega krožnika zavitek kovancev. Tekla je nemudoma k vozu in vrnila kralju denar:

»Ne pustimo si plačati časti, da smo pogostili kralja.«

Kralj se je branil: »Jaz vendar ne morem vaših rib zastonj jesti in vašega vina zastonj piti.«

»Zakaj ne?« se je odrezala gostilničarka, »kaj ne plačamo vsakoletno svojih davkov, da ima kralj za svoje potrebe?«

Kralj je kliknil: »Za Boga! Kaj mi še pove! Obdržite vendar, dobra žena, denar za hčerkino doto in če jo pošljete kdaj v Monakovo ...«

»Kaj? V to Sodomo in Gomoro da bi svojo hčer pošiljala?« je vzrojila razburjeno gostilničarka.

»Urno — urno!« je v neprijetnem položaju viknil kralj kočijažu in velel pognati, da se tako izogne še drugim ljubeznivostim. Nikdar več ni čutil kralj hrepenenja po ribah gostilničarke v Ribnici.