Kako so Dovžani Bedanca ujeli Triglavske pravljice 2. zvezek
Govočev ded in bob
Mirko Kunčič
Kamnjekov Martin in vešča
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


{{Tista zima je bila ostra, da je enake niso pomnili najstarejši farani. Naše gore so se kakor eskimske žene pokrile z debelimi kučmami in se zavile v široke sne¬žne kožuhe. Drevje je pokalo in se lomilo pod svinčeno težo, veter je zavijal okoli vogalov kakor sestradan volk. Govočev ded pa je bil utrjen kot dren. Za mraz, ki je grizel do kosti, se še zmenil ni. Neutrudoma je na domačem dvorišču nakladal gnoj in ga vozil na njivo. Vsakokrat, ko je gnoj srečno pripeljal tjakaj, je zadovoljno pljunil v dlani in zamomljal: "Prebita reč, kar dobro mi gre izpod rok." Na te možate besede je vtaknil v usta nov zalogaj žvečilnega tobaka, ki ga je bil s pipcem spretno odčesnil od tobačne klobase. Obraz mu je žarel, kakor da bi se mastil z najimenitnejšimi dobrotami tega sveta. Govočev ded je bil daleč naokoli znan in spoštovan kot navdušen čikar. Tako je počasi zvozil na njivo ves gnoj. Ko je razkladal zadnji voz, je zaslišal za seboj mil glas:"Govočev Janez -sej bob še danes!" Staremu Govoču so od presenečenja padle gnojne vile iz rok. Mladostno se je obrnil in napel brljave oči. Zagledal je ob Sedučnikovem potoku prelepo ženo z nežnim obrazom in lasmi, razpletenimi do tal. Prijazno mu je pokimala v pozdrav. "Hoj, hoj, ali misliš zares, ali me vlečeš za nos?" jo je Govočev ded pogumno pobaral. Kar koj je uganil, koga ima pred seboj. Žarkžena pa je bila skopih besedi kakor vse njene vrstnice. Nobenega glasu ni dala več od sebe. Prijazno je strmečemu dedu še enkrat pokimala v pozdrav in skrivnostno, kakor je bila prišla, spet odšla. "Hembrej vendar," je zagodrnjal stari Govoč, "kaj takega pa še nikoli! Bob naj sejem, je rekla, v tem vetru in mrazu naj ga sejem! Vrane bi se mi smejale." Ko pa je vse bistro in do pičice preudaril, je sklenil, da bo vendarle ubogal dobro žarkženo. "Če bo ratalo, bo ratalo, če ne bo, pa ne bo," je polglasno zamodroval in se skobacal na voz. Podjetno je pognal kobilico - hijo hot! - in zdrvel proti domu, da je pod njim škripalo in cvililo, kakor da bi divji lovec mimo vihral. V eni sapi je domačim vrgel na ušesa, kar mu je dobra žarkžena svetovala. Ali mislite, da mu je kdo verjel? Kaj še! Spogledovali so se, si hudomušno mežikali, drug drugega dregali s komolci in se režali: "Oča, oča, ali ste ga malo čez mero?" Govočev ded pa ni rekel ne bele ne črne, ampak si je modro mislil: Kdo bi se z bikom bodel! Vzel je sejavnico pod pazduho in moško odcoklal nazaj na njivo.Sosedje so hodili mimo in zaskrbljeno majali z glavami. Kvedrov Fronc je bil celo tako nesramen, da je s kazalcem napravil na čelu kolobarček, kar naj bi pomenilo: Ljudje božji, lejte, revežu se je zmešalo! Bog se ga usmili! Govočev ded pa je bil za prazne marnje slep in gluh. Sejal je bob, s takšno pripetnico ga je sejal, da mu je znoj kar tekel s čela, čeprav je bil sibirski mraz. "Ce bo ratalo, bo ratalo, če ne bo, pa ne bo," je venomer modro ponavljal sam zase. Ko je skrbno posejal vso njivo, si je s smrkljo* obrisal bridki znoj in jo mahnil domov. Ročno se je pokrižal in posrebal zvrhano skodelo močnika. Potlej pa se je kakor krt zaril v listje in spal spanje pravičnega do zore. In glej čudo božje - res je ratalo! Trud starega Govčča ni bil zaman. Spomladi, ko so zavele južne sape in je sneg, mehak kakor maslo, skopnel, je bob pognal stebla, debela kakor mlaji. Možje so zijali, ženice so se križale. Govočev ded pa je zmagoslavno kakor vojskovodja hodil med stebličevjem sem in tja ter se nevoščljivcem v pest smejal. A tudi njegov vedri obraz se je kar na lepem pomračil. Dognal je, Govočev ded, ves prežaljen dog¬nal, da so velikanska stebla - brez strokov.

  • Smrklja = žepni robec.

Med upom in strahom je čakal še nekaj dni. Potlej pa je obupal do kraja. V divji jezi je pograbil sekiro in začel sekati mogočno stebličevje kar povprek. A kako se je zavzel, o sveta nebesa, ko se je iz debelih, votlih dreves začel usipati bob kakor toča... Namesto v strokih, je bob zorel - v steblih. Tisto leto so pri Govoču pridelali boba, kakor ga ni pridelalo deset gorenjskih fara naokoli. Dvesto mer¬nikov so ga prodali za žvenkljajoče denarce in še jim ga je ostalo na pretek. Govočev ded se je ob tolikšnem bogastvu kar pom-ladil. Kupil si je za priboljšek ducat najdebelejših klobas za čikanje, toplo polhovko in še zidano kamižolo* povrhu. Ko pa je pozimi spet hotel sejati bob, se je ves nesrečen udaril s pestjo po čelu in zatarnal: "Moja buča, moja trda buča!" Pozabil je, nesrečni ded, gladko pozabil, katerega dne v decembru mu je žarkžena ukazala sejati bob. Sanje o novem bogastvu so se razpršile kakor jata splašenih vran. Ni bilo več bobovega pridelka drugo pomlad, ni ga bilo. Le razočaranja je bilo na mernike...Da, da, tako se pozabljivost včasih maščuje!}}