Gozd (Ilustrirani glasnik maj)

Gozd. Ljudska povest iz leta 1991. Ivan Pregelj (psevdonim J. Mohorov)

Izdano:	Ilustrirani glasnik 4/36 (1918), 4/37 (1918), 4/38 (1918), 4/39 (1918), 4/40 (1918), 4/41 (1918), 4/42 (1918), 4/43 (1918), 4/44 (1918)
Viri:	dLib1, dLib2, dLib3, dLib4, dLib5, dLib6, dLib7, dLib8, dLib9
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I. Zarja, lubadar in bajtarska pogača

Bil je čudovit košček naše zemlje, ki se je bil razcvel iz dolgotrajnih aprilskih nalivov kakor vrt: bujen, bohotno vonjiv, zdravje zdravja, moč moči, življenje življenja. V zelenih valovih je plalo jezero rži in pšenice na ravnem polju, oranem z leve in desne. Trava je bila zalila mejnike ob vozarah. Samotne breze so se črtale z vonjivo rožastosinjim listjem na bledomodživljenje rem nebu, ki se je prelivalo koncem polj nad borovimi lesovi v živo zeleno, čisto neskončnost. Bil je čudovit večer, ki je ta hip vstajal nad zeleno polje in somrak lesov. Izza daljnih snežnikov je plala v vidnih pramenih neskončna gloriola, rumenkasta luč čudovite zarje prvih poletnih dni. Barve in odsevi mičejo do bolesti: iz narave se prelija v duše neskončno lepo, bridkosladko, kakor klic mistične duše po Bogu; brezmejno hrepenenje. Kratka minuta popolne tišine. V globoki dalji utriplje življenje vsakdanjosti: glas človeške besede, klic žejne živine, lajež psa in ropot vozov; za kratko minuto zasluti uho govorico zemlje, skrivnost rasti, utripajočo moč polj, valovanje neskončnih grudi rjave grude, ki rodi v sekundi človeškim meram nedostopne količine snovi: hrano pticam in gosenici, zrno in sad, les in gnoj. Za hip se zameglijo oči, kakor nad breznom v vzduhu ogromnih pljuč ... Za hip, za minuto, tako kratko kakor meja med lučjo in temo, med dnem in nočjo. In že zašumi bliže in glasneje govorica vasi in sel in glas zvonov: bližina ljudi in človeških grl; vstane slika življenj stotisočev, znanih, neznanih, jedva rojenih, komaj še živih, mož in žen in bratov in sester in mater trpečih in mater ljubečih in mnogo trudnih in mnogo njih, ki ne vedo ljubiti ne zemlje, ki jih redi, ne src, ki jih ljubijo, ne bitja, ki jih je vzbudilo v življenje in obdarilo z očmi, da gledajo, in s srcem, da hrepeni, in dušo, da veruje in najde pot ...

Na cesti, za streljaj izven vasi je stal moški in si vil svalčico in pogledoval po cesti nazaj, kjer je šla starikava ženica z jerbasom na glavi. Mož je žvižgal skozi zobe in gibal okretno z dolgimi prsti, zapalil in zaklical:

»Bog daj, gobava mati!«

»Bog daj, France!«

France je stopil ženici na desno. Visok, slok in koščen je bil smešno nasprotje obilne ženice pod jerbasom, v katerega je mogel videti, ne da je kdovekaj iztegnil dolgi vrat.

»To je, da! Mati, sejete jih! Ali jih ponesete farovški kuharici?«

»Prve so,« je odvrnila žena. »Logarici pod Gozdom, sem rekla, jih bom ponudila. Je kakor volk na gobe, Tona.«

»Takole po gozdu berete groše,« je menil France. »Jaz je pa ne najdem, če bi je čakal.«

»Nimaš takih oči, France.«

»Nimam,« je odkimal, »to je, da! Za gobe jih nimam. Če bi rastle takole na cesti, ne rečem, bi jih videl. Na cesti.« In se je sklonil, pobral groš in rekel:

»O grošu golčiš, ga v prahu dobiš. Za deset ogrskih bo, pa še enkrat tako, kdor ga je vsejal.« Ko se je nasmejal, je razvlekel široko usta in pogledal po ženici. In žena je bila resna in je rekla:

»Lej, kadil ne bi, France, kakšen hlapec bi bil. Pa si tak-le, da te ni moč pustiti ne v seno, ne v hlev. Pri Testenu si zadnjič tudi skoro zažgal. Da te sram ni.« 

»Mati,« je odvrnil France. »Sram naj bo tiste, ki tako govore o meni. Ali sem mar otrok, da ne bi vedel, kaj je ogenj —.«

»Saj si začel včeraj celo v cerkvi goreti, pa reci, da ni res?«

»To je, da!« je odvrnil odločno, »saj bi še gospod župnik začeli, če bi jim natrosil mežnar živega oglja v žep.« In se je vstopil pred ženo in je vikal užaljeno:

»Zlodejevi so jeziki! Noben črv ne obje tako. In po nedolžnem! Bajto bom zaprl doma, pa v praprot bom vrgel ključ, pa pojdem tako daleč, da me ne bo nihče poznal, ker so domači ljudje taki, da dihati ne puste.« Z dolgimi rokami je vihtel pred ženo in ji zastavljal pot:

»Bogati so, zato so bahači in prevzetniki in ne poznajo usmiljenja z dobrim človekom. O, pa saj jim ne uide, jim ne odide, mati, le zapomnite to uro.«

Zavrtel se je in potegnil z roko velik polkrog ob gozdovih, ki so se pred vasjo tesnili tostran in onstran doline v dvoje mogočnih, temnih sten, od katerih je vonjalo hladno in rosilo po glinastih kolovozih, rahlo napetih s ceste preko polja navkreber med borovce in smreke.

»Tak, pojdi s poti!« je zaklicala nevoljna ženica, ko je smešno vzhičen krilil z rokami pred njo in ponavljal.

»Le zapomnite to uro, mati, in to, kar Vam bom zdaj-le povedal. In tako-le rečem, da ne bo minulo deset let, ko vsega tega okoli ne bo več.« — Ženica je nekako doumela nekaj nepoznanega, groznega, pozabila pod vtisom njegove iskrene besede svoj položaj in zasopla:

»Tak, France, kako to meniš?«

»Mrčes!« je vzkliknil, »Tak mrčes je v borovju, tak črv, tak škodljivec, mati, božja kazen za bahače, zdaj veste.«

»Za božjo voljo, France —«

»Takšna kuga, mati, za, les, za gozd,takšnale smrt, taka-le jetika.«

»Kuga, jetika!« je vzkliknila žena.

»Z eno besedo, mati. Lubadar je v lesu,« dejal je zatrjevalno.

»Lu—ba—dar!« ponavljala je žena.

Kaj si je gobava mati ta čas predstavljala v duhu! V njeni domišljiji se je zgostilo v nekako motno sliko strahovitega škodljivca, neskončno nadležnega mrčesa, ki gre za gobami in ki ga je gobava mati sovražila s strastjo svojega stanovskega gobarstva. Predočila si je polža slinarja, in hrošča in črva in veverico in kavko in kozo in ovco in kopo bajtarskih stebelca otrok, ki gredo za gobami kakor po niti, ker imajo bistre oči, pa lahke noge, da obredejo ves gozd, preden prisope ona, gobava mati, v praprotje. France je stegnil roko proti zarji in zaključil:

»Doli na Ograjnici ga mora biti na funte, tako gosto poletava sem gori.«

»Poletava?«

»To je, da! Saj je hrošč. V les se zaleže in vrta. Nobena sekira ne podere toliko desak, kakor taka-le gozdna uš.«

»Za božje ime, France,« je vzdihnila žena. »To je nesreča. Anti Logarjevi že vedo? Ali ni pomoči? Taka lepa parcela, ta Logarjeva Ograjnica!«

»Lepa! Petnajst stotakov bo vrgla, jo cenim, ampak, vun mora, do zadnjega stebelca.«

»Da mora vun, praviš?«

»Koj! Če je ne bo sekira, jo bo lubadar. Pa še tu čez se bo zasejal po vetru in potem je konec.«

France se je izgovoril, izvlekel svalčico in si jo nažgal in se umaknil gobavi materi, ki je stala začudena, preplašena in nema na mestu.

»Zapomnite to uro, mati!«

»Lubadar, si rekel?«

»Lubadar!«

Žena je vzdihnila:

»Uboga Logarjeva Tona! Kako bo to prenesla!«

Od vasi je zazvonilo avemarijo. France je začel na glas moliti. Le razmišljeno je molila za njim gobava mati. Pred vrati svoje bajte se je okrenila po Francetu in je videla, da je zaostal. Vstopila je v vežo in odložila jerbas in mislila. In čim dalj je mislila, tem bolj je verjela v čudovito skrivnost, ki si je ni mogla popolnoma raztolmačiti. In je ugibala:

»Toliko je zmeden, da ne zna z ognjem. Pa je hodil v latinske šole, preden se je zmešal. Po gozdu stiče, pa gleda v bukve. Pozna mrčes!«

Gobava mati je spala nemirno. Rano zjutraj je hotela nesti gobe pod gozd Logarjevi Toni. Bile so jedre in krhke in zdrave ko cvet, čudovit cvet gozdnih tal, oplojen v temi in v vzduhu igličevja. Nebeški ključar in Gospod sta šla po Slovenskem in gruntarska mati jima je bila odrezala pogače. In sta sedla v mah pod borovec in Gospod je rekel: »Peter, glej, zarjo. Lepa je. Toda kaj je lepota zarje v primeri z lepoto obličja mojega Očeta !« Sveti Peter pa je drobil pogačo in si jo zalagal v usta. »Povej, Peter!« je velel Gospod. In Peter je vzel grižljaj iz ust in ga položil poleg sebe na mah in odgovoril: »Pogača, Gospod!« In je segel po grižljaj. In Gospod se je zasmejal Petru, ki je vgriznil v prvo gobo in jo vrgel vstran in se sramoval. Ko pa je drugo jutro prišla tam mimo revna bajtarska mati, je našla sadež ob sadežu in je videla veverico ob sadežu in je razgrnila predpasnik, nabrala in nesla domov in skuhala in postavila na mizo. In sedem malih, bledih otrok se je zasmejalo: »Mati, meso!« Šel pa je mimo gruntar in bahaški človek in je pljunil:

»Fej, taka-le bajtarska pogača!«

II. Schopenhauer. Smrt, poroka in ena bridka misel

Zaključil bom in bom rekel: Več ali manj je človek to, kar so okoliščine, ki v njih živi. Nočem tajiti s Schopenhauerjem svobodne volje, priznam in verujem pa v neskončno poučno dejstvo, da je tudi gotova človeška mimikrija, da je viden vpliv miljeja, iz katerega raste človek. So mestni ljudje, so gruntarski ljudje, so bajtarji, so gorjanci, so dolenjci. So ljudje, ki so trdi v besedi; kakor, krhkost je značaj njihove osebnosti: rodil jih je kras. In so ljudje, ki je njihova beseda pesem: rodilo jih je polje sredi vinogradnih goric. In so ljudje, ki ti udarijo z besedo v obraz in so vendar njih srca, veliko otroško srce, brez laži, brez hlimbe.

Močno je bilo posestvo Logarjevih pod Gozdom in močni so bili Logarski ljudje: Mogočen, dvorcu podoben hram. Kameniti podboji v vratih in oknih. Nad vrati letnica 1813, na desni ob vratih slike goreče kmečke hiše, na levi sveti Krištof. Ob hiši hlev, sušilnica, stog. Pred hišo dvoje orjaških kamenov: eden, živinsko korito, drugi, kamen z železnim prstanom. V prstan so vezali konje in vole in na njem so vežbali mladi Logarski svojo moč. Kadar je bilo dete dveletno, je vzdignilo prstan, in kadar je premaknil Logarski človek kamen, je bil dvajsetleten. Premoženje Logarjevih je bil gozd. Živeli so ob njem in skoparili. Čudaško so ga ljubili, brez razlike moški in ženske. Hišnih tradicij dedinja je ostala Tona. Z njeno možitvijo je umrlo ime Logarjev, ni umrla svojstvena lastnost rodu: robata beseda, kratko odrezana, nekaka viharna marljivost in prenapeta natančnost, nezaupnosti slična, nepriljudna samozavest in hišnega reda čudaška prepoved, kaditi tobak. Tonin oče Gašper je rekel par hipov pred smrtjo:

»Tona, testament sem naredil.«

Tona je odvrnila:

»Kakor veste, oče, da je prav.«

Oče je rekel:

»Rad bi poznal zeta.« Tona je povesila oči. Oče je vzdihnil:

»Če bi vendarle marala Testena, Tona —«

Njegov glas je prosil.

»Testena, ne!« je rekla Tona odločno. Oče je vzdihnil in se obrnil na postelji. Stala je velika, okrutno močna, skoro nelepa ob umirajočem. In je morda dušila solze in jih požirala in je iskala milejše besede in je ni našla. In ko jo je našla, je bilo že prepozno. Kakor ob sporu je bilo slovo očetovo.

Dva meseca je nosila v duši očitek, da je grešila, in je bila s posli kot kis na rano. Zato je stopil hlapec Janez k njej in je rekel, naj le pove, če ji ni povolji, da bo prebral, čeravno je vajen Logarjevih. Velik človek je bil. V zdravem licu pokoj in v rjavih očeh otroško dober izraz odkrite poštenosti, preproste lepote dorastlega moža. Tona mu je iskala v očeh in ni odvrnila besede. Zvečer, ko ga je našla samega v izbi, je rekla:

»Testen bi se rad k nam priženil.«

Hlapec je odvrnil:

»Vzemi ga.« 

»Ali se moram možiti?« je vprašala skoro užaljena.

»Taka hiša ne more biti brez gospodarja!« je menil. Nato sta molčala.

»Testena ne maram!« je rekla čez hip hripavo. On je dvignil glavo in se nekako začudil. Potem je rekel:

»To je res! Vdovec je. Pa saj je fantov dovolj.«

»Zame jih ni,« je odvrnila hitro in zmedeno.

»Lepa je ta, da jih ni,« se je nasmehnil.

»Takih, ki so še otroci, ne maram, in tisti, ki bi ga marala, me ne bo hotel.« Hlapec je sedel, kimal z glavo in menil:

»Grd prevzetnež bi bil in veternjak, če je tak-le, da bi tebe ne maral.«

»Sem pa taka, kakor hlapec,« je zadrhtelo nekaj bolesti v njej. On pa je ostal popolnoma miren in stopil pred njo, ki je bila sedla ob peč, in je rekel:

»Če grem nocoj vstran ali jutri, res je pa le, da si mi všeč, Tona. Zdaj vsaj veš.«

Planila je kvišku. Nema, kakor začudena in prepadla mu je gledala v obraz. In njega je v tistem hipu obšla zadrega, in rahlo mu je drhtelo v licu dvoje drobnih gubic ob očeh. V hipu je našel nekako odrešilno besedo:

»Če bi ne kadil pipe, potem bi me morda marala.«

»Pipo ti pustim,« se je zasmejala Tona, »saj nisi Lukov France.«

»Lukov France nisem,« je odvrnil in jo prijel za roko. Tisti hip je vstopila dekla in je videla.

»Naj vidi,« je rekla Tona, »jutri poneseva oklice, če ti je prav.«

Tiste dni je Logarjev mejaš Testen zaprl eno bridko misel v svojo dušo in se pridušil, da naj vse hudič vzame. Tono Logarjevo najprvo ...

III. Prav kratko, pa važno poglavje

Logarjeva Tona in bivši hlapec sta se vzela. Po sebi je izbrala, so rekli vaščani, Testen je menil pikro: »Naj ga ima; tolik je, da jo bo lahko tepel. In tepel jo bo.« Testen se je maščeval. Tona pa je ostala stara, mirna. Komaj za spoznanje je postala bolj nežna. A sreča ji je delala njeno moško lice vendar prijetnejše in imela je ure, ko ji je ožarila oči prava sladka ženska milina. A bile so redke take ure in kakor da se jih sramuje, je bila Tona za slednjo nežnost tem trša, odločno nevljudna. Vsakdo bi bil tožil ob njej. Njen mož je bil srečen. Njegova mirna moška volja je bila kakor nekako očetovstvo ob njeni čudni duševni nedoraslosti.

Tako je minulo leto. Toni so krstili hčerko Tončko. Njo samo so morali prevideti, tako je bila oslabela. Tri mesece je ležala in ko je vstala, je bila kakor kost in koža. In ko se je po štirinajstih dneh že dokaj popravila in se prvič odpravljala v cerkev, se je pogledala v zrcalu. In ko se je vid;la, je omahnila in sedla na postelj in si pokrila lice in je vzklikala:

»Moj Bog, moj Bog, moj Bog!«

In čez hip je dodala:

»Kako sem grda, kako sem grda!«

In čez hip je vstala in rekla:

»Tako se mi godi, kakor sem očetu storila na smrtni postelji.«

Od tiste ure je postala Tona bolj trda, kakor je bila kdajkoli prej ...

IV. Zelena in rdeča barva. Siničica in pipa.

Otroci so otroci, vseh vrst so in so si vendar podobni, moji in tvoji, in samo to je narobe, da vsak svoje ljubi, a tujih ne mara in so mu nadležni. Jaz se trudim, da bi ljubil vse otroke, in če vidim, da so nadležni, v božjem imenu, jezim se na starše, ker jih ne znajo vzgojili. Stori tudi ti vsaj tako in boš vsaj malo posnemal Gospoda vseh preprostih, ki je otroke klical k sebi!

Logarjeva Tončka je bila začela spoznavati v tretjem letu svoje mladosti. Spoznala je kakor vsi otroci, da je bridko in sladko, slabo in dobro. Na rdečem kolaču je spoznala dobro in na zelenem nezrelem orehu bridkost. Zato je rekla dobremu rdeče in je rekla slabemu zeleno. Stara pestunja in dekla Mica, ki je v tistem letu štirideseto pomlad molzla Logarjeve krave, ji je bila varuhinja in druga mati, ker ji prava mati izprva ni mogla in pozneje ni znala biti. Otrok je videl in sodil, primerjal in zaupal Mici: »Uh, je zelena naša mama!«

Mica je vprašala: »Kako da je zelena?«

»Zelena! Kakor sosedov Rahun.«

Rahun je bil Testenov pes in rujav. Zato je rekla Mica:

»Šema si. Rdečkast je in grd potepenec.«

Tončka je zmajala z glavo:

»Rdeč ni! Naš Sultan je rdeč. In naš ata so rdeči in kolač je rdeč in ti tetka si tudi rdeča.«

Mica je odvrnila: »Stara sem in pegava, kako moreš trditi, da sem rdeča?«

Otrok je zožil zaničljivo male ustnice in odvrnil:

»Malo veš, Mica!«

Iz njenih otroških besed je govorila trpka materina narava, podobna čudni prezrelosti. Mica pa je potožila prihodnje nedelje v izpovednici župniku svojo nemirno vest. Pa so menili gospod, da govore otroci in učeni resnico. Mica je godrnjala:

»Bi mu verjela, če bi imel otrok polno hišo. Pa jih nima. Nič ne ve!«

Doma je vprašala Tončko: »Kaj pa Bogek? — Ali je rdeč?«

»Rdeč!« je odvrnila Tončka. »Samo to ni prav, da ga rad pije.«

»O ti nesrečni otrok,« je zalomila Mica z rokami.

Prav slučajno je šel tedaj mimo bajtar Zlomek, ki ni hotel biti zlomek in so mu rekli »bogek«. V mladih letih je bil mož Mici všeč in je zato koj doumela otroka:

»Res je, Tončka. Ves je rdeč. Pa je nesrečen. Zato pa pije. Od žalosti!«

»Je dobro, da vem!« je menila Tončka, spoznavši na tak način glavno božjo lastnost in povedala pol ure pozneje očetu, da je Bog rdeč in da ga rad pije, ker je nesrečen ...

Mica pa si je nehote morala očitati: »Trap trapasti! Gospod župnik so brez otrok, pa jih razumejo. Jaz pa sem jih vajena ko greha, in še bolj tudi, pa jih nisem!« —

Oče je vprašal Tončko, ali bi hotela iti ž njim v gozd.

»Ne maram!« je odvrnila. Odgovarjala je kakor mati kratko, smešno resno. Logar se je ozrl po Toni:

»Tona, glej jo Logarjevo, ki ne mara za gozd.« Tona je odvrnila trdo:

»O, ni se ne vrgla po meni!«

Tišina je legla med moža in ženo. In otrok ju je motril mirno in rekel:

»Vesta kaj, ata pa mama, meni se zdi, da se vidva slabo razumeta.«

Tona je jezno planila. Logar ji je zastopil pot:

»Zato je vendar ne boš tepla?«

V materi je vrelo.

»Potuho ji daješ, taki-le tvoje vrste.«

Posili se je nasmehnil: »Ali nisi preveč burjasta, Tona?« Ona se je obrnila in molče odšla.

Tončka se je oglasila: »Ne vem, zakaj se ujeda nad teboj, ata! Saj si vendar najboljši gospodar v fari.«

Orjaški mož se je zasmejal, privzdignil hčerko k licu in jo poljubil:

»Čenča si, Tončka! Kako pa ti veš, da sem najboljši gospodar?«

»Saj je mama rekla, da si!«

»Je rekla?«

Možu so se zameglile oči. V duhu se mu je vzobličila slika njegove žene, nesrečnega bitja v njej. Videl jo je razdvojeno, trpečo, koprnečo po nežnosti in ženstvu, videl jo je, kako želi ljubiti in čutiti in biti dobra in peti in ne more. Ne more, ker je vsa iz krvi dedov in očetov, iz tiste krvi, ki jih dela, da hočejo kljubovati nezgodam, živeti samim sebi, roditi se, delati, bogateti in umirati in samo nikoli biti otroški, nikoli peti: Ljubiti in vendar sovražno karati v hiši rojene ženske, zaničevati vse, kar je nežno, mehko, popustljivo in dobro. Tako je videl mož ženo in mu je bilo hudo, kakor ob bolniku. Hladeč obkladek mu devaš na glavo, a on se vznevolji in ti udari v obraz.

»O, Tona!« —

Logar je vzel orodje, sekiro in žago. Takrat je hotela Tončka ž njim: »S teboj, grem, ata!«

»Ne maram te zdaj!« jo je karal. Ona se je obrnila k Mici: »Ali slišite, teta? Ne mara me!«

Mica je godrnjala: »Kisal se otrok ne bo. Poznam jo. Pa to-le rečem. Sama pride za Vami.«

»Kaj, takšna da je naša mala?«

Deklica se je vznemirila:

»Zelena ste, teta, kakor kuščar, kakor Rahun.«

Solze so ji zalile obraz, oče jo je vjel v roke, potegnil k sebi in jo tolažil otrepajočo z rokami in vičečo:

»Ne maram te, ne maram!«

On jo je resno položil na tla in šel.

»Atek!«

On gre in v lice mu lega vesela misel: »Ne bom ti dajal potuhe. Ne boš rastla v svojeglavnosti. Lepo ponižna mi boš. Ne boš me z ihto strahovala. Ne boš vzrastla, Tončka, tako kakor je tvoja mama, ki je niso ljubili ...« A deklica viče:

»Atek, moj ljubi atek!« — In beži za njim, ki gre in gre a dela vse krajše korake, da ga more doteči, mala, mila, njegova, kakor mami iz duše izrezana ...

Kakor rjav pas leži preko polja in travnika kolovoz in se dviga v senco smrek in borovcev. Ob kolovozu gre šum čebel in šelest klasja. Rž raste možu čez glavo in divja salvija otroku.

»Odkod do kje je naše? Atek!«

»Od tam do ceste.«

»Ali je tista smreka še naša?«

»Tista in vse do tam doli.«

»Tako daleč?«

»Do Ograjnice.«

Gozd je čudovit. Čudoviti svetli kosmi solnca leže na rosnem mahu, od vej kaplja in dežuje igličevje in z borovcev se vsiplje rjavih mravljincev, V vrhovih smrek šumi, iz dalje, iz meglenosinje teme udarja kovinasto, se smeje, vika, drobi neskončno pesem, ki ji ni besed. Stotisoč glasov, nevidnih grl govori venomer, venomer.

»Atek, kje sva?«

»Te je strah? Kukavice? Siničic?«

»Atek! Tu ima Bog svoje ure.«

»Kako misliš?«

»Čuješ: tik, tik, tik! Kakor pri urarju, kjer si kupil uro.«

»Jeli, lepo je v gozdu?«

Sredi solnčne jase je usahnil bor. Votlo jekne sekira vseokrog.

»Povsod sekajo, ata.«

»Ne sekajo, Tončka. Glas odmeva tako.«

»Kako odmeva?«

»Ali ne slišiš? Pokliči siničico in ti bo odgovorila.«

»Sini-či-ca! »Čuješ? Daj še!«

»Ne. Daj ti!«

»Oh, oh. Našo Tončko je strah.« Logar sede in si napolni pipo.

»Ali je pipa tvoja, ata?«

»Seveda!«

»In jaz sem tudi tvoja?«

»Tudi!«

»Kako je to, da je vse tvoje?«

Logar se zasmeje: »Nič ne vem, Tončka.«

»Vsaj eno siničico bi mi dal.«

»Dam ti jo. Pa jo moraš ujeti. Oči zapri, pa te počaka.« Dekletce lovi in se smeje. Oče žaga, odgovarja, kara in tolmači. V tihi sreči gine trud in čas. Neslišno dežuje igličevja in mravljincev z vej.

»Oh, atek, atek, Siničica!« Logar pogleda kvišku od dela, zakriči in plane k otroku in ga vrže iz trave kvišku. Gnusnorujav modras se povije v grm.

»Siničica,« zastoka otrok.

Logar je ves bled: »Nikar, Tončka! To je bila kača, grda, hudobna, ki piči.«

In otrok ovije roke očetu krog vratu in šepeta: »Bojim se. Domov me nesi.«

In jo je nesel. Ženi je rekel doma: »Angel varuh jih varuje, male.« In ji je povedal o modrasu. Nato je iskal pipe in se je domislil, da jo je pozabil v gozdu na tleh.

»Gorečo pipo pustiš v gozdu?« je vzkliknila Tona.

»Ustrašil sem se!« se je opravičil in šel ponjo. In zvečer, ko si jo je polnil iz mehurja, je rekla Tona:

»Veš kaj, lahko bi se je odvadil!« Tolikrat je bila že ponovila te besede, da jih je bil vajen. Niso ga vzdramile iz misli na Tončko in ženo, tega velikega otroka, ki ga radi pipe kara in na vasi hvali za najboljšega gospodarja v fari. Mirnodušen in veder je tlačil tobak in se nasmehnil svoji misli:

»Da le vem, kako misliš, Tona.«

Toda ona je planila kvišku: Posmehuje se mi! Niti opravičevati, niti pogovarjati me se mu ne ljubi več!

»Pa se boš odvadil!«

Z naglo kretnjo mu je iztrgala pipo in jo treščila ob zid. Skoro ustrašila se je sama sebe, ko je pogledal začuden kvišku in se kakor predramil.

V. Škodljivec in osvetnik.

Lukov France je šel k pozni maši že rano ob devetih, ko je znanilo. Ni mu dalo miru. Moral je med ljudi s svojo novo vestjo, da je v gozdovih lubadar. »Logar in Testen sta dva, ki največ lesu premoreta. Povem jima, tako in tako je. Sekajta, da ne bo prepozno. Ograjnica je okužena.« Prvo je srečal Testena, tistega, ki ga Logarjeva Tona ni marala.

»No, kaj novega?« je pobaral France.

»Moje hlače!« je odgovoril hladnokrvno Testen in premotril stare in oguljene Francetove.

»Že, že,« je menil France. »Meni se novih škoda zdi, ker je hudo obilna rosa.«

»Pa bi bil škornje obul!« je odgovoril Testen in zopet zaničljivo premotril tudi obuvalo neljubega mu bajtarja. France ni premogel par škornjev, zato je rekel:

»Jaz nikogar ne zaničujem, ampak kar vem, to vem.«

»Kaj pa veš, kaj, šleva revna!«

»Za škodljivca vem!«

France je iskal v Testenovem kmečko premetenem obličju iznenadenja in ko ga ni »našel, se mu je obraz še bolj razvnel v ponosu in zanosu in je menil:

»Je le dobro, da je eden v vasi študiral in da ve, kaj je škodljivec, lubadar.

»Lopatar?« je zategnil Testen in oko se mu je zaiskrilo. Imel je ogromne dlani in so mu izmislili ime »lopatar« in so celo govorili, da ga Logarjeva Tona radi »lopat« ni hotela.

»Lu-ba-dar!« je slovkoval važno France in napravil z roko gibljaj, kakor da lovi sitno mušico, Nato je začel govoriti v pridigarskem glasu:

»Lubadar je hrošč valjastega trupla. Pod velikim ovratnikom se skriva majhna glava, ki nosi kratki, kija«ti tipalnici. Lubadarja spoznamo po zadaj uščipljenih in zobatih pokrovkah. Samica zvrta med le- som in skorjo navpični samičin rov ter polaga ob stenah jajčeca. Ličinke so žerke —«

Testen je vzkliknil:

»Duša krščanska! Ali si znorel? Kaj pa govoriš? Prismoda!«

France se ni dal oplašiti. Še bolj vzneseno je predaval, videč, da so se ob njem stisnili radovedni moški. Ker pa je sam dvomil, da morejo umeti njegov književni opis hrošča lubadarja, je dejal v domačem jeziku, vzneseno in skoro jokajoče:

»Tako je, možje! Ob gozde bomo! Nobena kuga ni hujša od lubadarja, ki opustoši najširnejše gozdove. Možje, na beraško palico bomo prišli. Možje, mislite na otroke in otrok otroke!«

Stal je kakor prerok med ljudmi in kar malo smešen v globoki resnosti in ganjen od lepih besed, ki jih je čutil in se jih zavedal. Takrat je zazvonilo k maši ... France pa je do večera ves ljubi dan begal vaščane, jim končno dopovedal bližnje gorje in bil srečen, ko še nikoli. Sam Testen se je zanimal za njegove besede, ko je slišal, da gre za Ograjnico, ki je last Logarjevih.

Tako je France tisto nedeljo prikolovratil pozno v noč domov pijan in razigran in je prebudil gobovo mater, ko je vriskal mimo njene bajte presunljivo kakor blažen: »Lubadar! Ju-u-uj!«

Gobova mati pa je nesla prav tisto jutro gob Logarjevi Toni. Ko jih je izročila, se je ženica silno razžalostila in viknila:

»Oh, Tona, nič več ti jih ne bom nosila!«

Tona jo je osuplo pogledala in se nato zasmejala:

»Kogá? Vendar ne mislite že umreti, mati?«

Gobove matere ganjenost je prikipela do vrhunca, objela je Tono in ihtela:

»Nič več, Tona, nič več! Ne gob, ne brusnic, ne črnih jagod, ne malin. Strašno me Bog kaznuje. On že ve, zakaj, saj ne tožim. Bom pa prosjačila, sirota, in stradala in si nebesa služila.«

Tona se je po svoji naravi odločno obrnila in dejala:

»Nebes si ne boste služili, toliko še imam, da eno staro ženico redim.«

Izraz tolike naklonjenosti je odrezal gobovi materi besedo, »Ne,« je mislila, »jaz ji že ne povem, kako je; naj izve, kjer hoče; za njeno srce, ne, jaz ne storim tega.« Zato se je lepo potuhnila, vztrajala v tožljivem glasu, se kojično pri treh čašah kave in pri hlebu kruha in sirovega masla utolažila in kimaje in odobruje še bolj pridobila Tono, ki je kakor vse ženske, rada govorila in je bilo le treba znati, kako ji odpreti zatvornice belih zob. Ko se je gobova mati poslovila, ji je dala Tona še kos gnjati seboj.

»Lubadar gor, lubadar dol,« je modrovala gobova mati pri povratku, »meni je pomagal do tako lepe svinjine!«

Doma je tehtala in je menila:

»Cel funt ga je. Pa je Tona tako skopa z mesom. Oh, ta Tona! Kakor jo butne, zdaj z loparjem, zdaj pa še s slamico ne.«

Naslednje dni se je gobova mati sestala z vaščankami. In povsod je slišala govoriti o lubadarju. In nato je menila, da to že davno ve.

Ljudje pa so zopet menili, da če bi Francetu ne bilo verjeti, je vendar očividno nekaj res, če tudi gobova mati isto ve, kar France. In ko je gobova mati zinila, da je bila pod gozdom, pa da ni mogla in da bi tudi ne hotela za ves denar sveta razodeti Toni, kakšna propast grozi njenim gozdovom, ker se ji sirota preveč smili, tedaj je bilo vsem jasno, da to čudno in novo zlo ni majhno in da ni izmišljeno.

Testen je tiste čase postal presneto čudno vesel, šaljiv in sploh prijeten človek. Bil je lahko prijeten. Prijetne so bile njegove misli, ko je videl, kako se množi govorica o lubadarju v Ograjnici in raste v neskončnost. Ker mu je bil France povedal tudi, kako ugonabljajo lubadarja, je zaključil:

»Tako torej, sekala boš, Tona, Ograjnico in morda še kaj več. Boš pač pihala od jeze, če nisi jagnje postala in če je v tebi še kaj krvi Logarjevih.« Tako je bil škodoželjen in se maščeval.

VI. Mačeha, hinavec in nehvaležnost pa jeza.

»Ne, veš kaj, mama, zelena si, in si,« je vzkliknila mala Tončka v vsej svoji otroški resnosti, da je posilil očeta smeh. Tona pa je osuplo obstala pred otrokom, ki je stal v srajčki na peči in so se mu bliskala prespana očesca. Mati je stala ob oknu in prilivala rožmarinu, oče je sedel za mizo. Starša sta se bila zopet zbesedila, ko se je Tončka zavzela po svoje za očeta in ga v hipu udobrovoljila. Mati pa se je rezko obrnila in rekla: »No, in kakšna si ti, kakšna si?«

Otrok se je zmedel in pogledal kakor začuden zdaj očeta zdaj mater. Čez hip pa je viknil veselo iznenaden:

»Še vprašaš, mama, bela sem, ali ne vidiš!«

»Da, bela si, kakor angelčki, Tončka,« se je oddahnil oče, ki je bil v skrbeh za otrokov odgovor.

»Prav čedna sem!« se je pohvalila Tončka.

»Si, dokler se ne zapackaš!« je menila mati trdo, jo vzela s peči in jo začela oblačiti. In nato jo je česala. Tiho se je vdal otrok. Ko mu je pa izvabil glavnik par solz, je vprašala:

»Ali kaj veš, ti, mama, s kakšnim glavnikom je česala mačeha svojo pastorko?«

»Ne vem!« je odvrnila neljubeznivo mati. Tončka je previdno molčala nekaj hipov. Nato je rekla:

»Ali hočeš, da ti povem, mama?«

Oče za mizo se je zganil. —

»Nočem!« je rekla mati.

Očeta pa je premagalo, zakašljal je in menil:

»Pa povej, Tončka, no!«

Tona mu je pahnila napol počesano Tončko v roke in se razgrela:

»No, mu pa povej, ki ti potuho daje in te še česati ne pusti. Saj ste vsi trije enaki: on, Mica in ti!« Srdito je vrgla glavnik po tleh.

»Tona,« je dejal karajoče mož, »ali je to prav?« Karajoč je bil zvok njegovih besedi, trše je bilo lice in užaljena odločnost mu je šinila ob ustnicah. Nehote je rahlo odmaknil otroka in se dvignil. Čudeč se, je gledal otrok na mater in očeta, ki sta si stala naproti jezna, komaj se zadržujoča. In kakor da je globoko ogorčena, se je Tončka zavrtela v polkrogu in rekla:

»Ne, vesta kaj, grem pa že raje na vrt, nego da sem tu.« Še celo z vrati je zaloputnila. Tedaj je dejal mož: »Tona! Tako kvariš otroka, da te posnema! Taka-le burja si! Če ti kaj ni prav, povej! Ni pa treba, da se usajaš nad otrokom! S čim je to zaslužil? Če te kaj boli, ali nisem tvoj mož, da mi brez jeze lahko zaupaš?«

»Ali ti meni zaupaš?« je zategnila Tona zasmehljivo. »Pa bi mi bil zaupal, kaj se godi na občini, ne da moram poslušati berače in otročaje. Ali pa bi ne smela vedeti morda, kaj imate na občini?«

»Smeš!« je odvrnil mož, »in ti tudi povem, in bi ti bil povedal; če pa že veš, ni treba.«

»Ograjnica!« je rekla ona.

»Da,« je odvrnil, »Ograjnica, in ti zdaj misliš, da sem se jaz dal prepričati od Testena in drugih in da sem si jaz tisto o kupčiji Koširjevega travnika vse samo zmislil, in da ni nič res, da je travnik res poceni in meni prav dobrodošel —«

»Ni!« je menila žena.

»— In da sne par volov več, nekaj več, in da vsako leto kupujem sena, in da je Ograjnica res najbolj pripraven kraj, da se izseče —«

»Ni!« je zopet ugovarjala žena.

»Po tvojem je torej tudi res, da imam denar za kupnino?« je rahlo rastel možu glas, »po tvojem je torej samo tisto res, česar jaz ne trdim?«

»To je res,« je odvrnila ona, »da si ti smešen občinski mož, ki te Lukov France v kozji rog užene, in da si ti tak mož, da pustiš ženo smešiti Testenu in bajtarjem, ki se smejejo.«

»Tona,« je odvrnil mož mirno. »Takšen sem, da ne grem skoz zid. Ljudje so svojo iztrobili. Nikoli bi se ne vdal. Če pa mi je prišel Koširjev travnik prav in za Ograjnico kupec ko nalašč —, naj imajo ljudje svoje veselje, dasi so neumni in zraven hudobni.«

Tona se je zasmejala:

»Takšen si torej! Boječ pred ljudmi in doma hinavski.«

»Če sem ti hotel prihraniti eno trpkost, sem li zato hinavski?« je vprašal. »In če te poznam, kako si razburljiva in da se togotiš, in tega jaz ne maram in ne morem prenašati in se kakor voda olja izogibljem prepira in prerekanj — zato sem boječnež, kaj?«

Glas mu je rahlo drhtel, ko je nadaljeval:

»Tona, če bi te bolje ne poznal, kakor pa te, bi skoro rekel, da mi je bilo boljše prej, ko sem bil hlapec pri hiši, nego sedaj, ko sem gospodar.«

»Lepa hvaležnost!« se je rogala. A bilo ji je v hipu žal izgovorjenega. In da se je bil mož še zdaj in še malo premagal, morda bi se bilo podrlo ta hip tisto prokleto med njima, ki jima je zaviralo pot do miru in sreče in edinosti. Toda v njem je vzkipelo:

»Zdaj pa res vidim, da si brezsrčna!«

»Res? Vidiš?«

»In tudi prave pameti nisi!«

»Res?«

»Včasih nisi!« Viknil je in od togote za hipec molčal. Kakor usodne so zvenele nato njegove besede:

»Če bi bila, bi pač vsaj očetu na smrtni postelji ne bila hudo storila. Zdaj veš, kako te cenim; kako mislim!«

Tona je prebledela. Sama mu je bila v lepši uri odkrila bridkost svoje duše, in zdaj ji je vrgel njene lastne duše očitek v obraz. V jezi sicer, toda vrgel ga je.

»Hinavec,« je siknila zaničljivo. »Prav, je odvrnil porogljivo,»morda sem bil kdaj, zdaj sem ti povedal odkrito, kakor mislim.«

Nato je sedel, temen in togoten in potegnil iz žepa novo pipo in si jo napolnil. In kadil je, da je napolnil vso sobo z dimom. Kašljala je in šla. Vrata so zagrmela za njo. Spomnil se je iz znova Tončke, ki je bila preje zaloputnila, in zdaj so se mu od jeze stisnile roke v pest:

»Taka le! Otroka kvari. Taka jeza okorna! O, da bi ji žal bilo, da bi ji bilo ...!« —

Logar ograjnice ni sekal, ni kupil Koširjevega travnika, ni šel na občino, ni govoril z ženo. Včasih mu je zarezalo kakor bolečina v glavi in iz droba vun se mu je dvignilo kakor bolest. Ob takih prilikah je Logar vzel klobuk in šel z doma kamorkoli v gozd ali na polje.

Kadarkoli pa je zarezalo v njegove misli in se dušeče dvignilo v njem od srca gori, je viharno zasopel in zaklel:

»Zlodej naj vzame tako življenje!«

VII. Usihajoča rosa.

Petek po sv. Rešnjem Telesu ie deževalo in teden pozneje je bila huda nevihta z dežjem in točo. Tudi je izruval vihar par smrek ob robu gozdainje treščilo v cerkveni zvonik in preklalo ropotuljo na dva dela. Zvonove je oplazilo brezsledno, le veliki zvon je bil rahlo zaječal in je bil od tistega dne njegov glas nekoliko temnejši, neizrazito meglen. Kdove, morda so zato menili ljudje, da ne pomeni nič dobrega ...

In je bilo vendar vreme, da nikoli takega. Vedri, vetroviti dnevi, izprva popoldae rahlo oblačni, toda iz dne v dan vedrejši, iz tedna v teden manj vetrni, in nebo neskončno vzbočeno v nasičeni modrini. Po tednu je zevalo blato ob njivah in kolovozih ali pa se strjala ilovica kakor v kremen, ki se je brusil pod nakovanim škornjem v rumen dušeč prah. Cesta je noč in dan ležala v rahli megli prahu, komaj zjutraj pred vzhodom solnca je voniala sveže vsled rosnih kapelj, ki so se usipale s sadnega drevja in nekaj jagnedov na prašno gaz. Četrti teden je hipoma vzrastla vročina, se zgostila v nekaj oblakov. Ljudie so se oddehnili: da je dež potreben. Oblaki so prešli, in se je skoraj zdelo, kakor da so se stopili v modrino neba, ki je bila odslej pod noč sivoumazana, ob solnčnem vzhodu sveža, čista, ob enajstih koprenastobleda in pod večer rujavozelena. Iz modre neskončnosti je rastlo nekaj morečega, jeklenosivega, zoprnega očem, težkega duhu, živcem in pljučam. Že so zevale razpoke v poliskih stezah in se odpirale pokošene livade. Arnika je bila lepa, otavo je suša morila v kali. Pšenica in rž sta bdi v kozolcih, orači so vriskali ker se jim je kadilo za plugom, sejalci so neradi odpirali dlan; padalo je seme v prašno grudo. Ga li ne izzoblje tič, li ne strohni, preden ga nebeška rosa izkali? — Polje in vrt sta vpila po rosi in dežju. Vidno se je osušil studenec, splahnil je potok in reka je padla nizko pod breg. Po dolini se je prelijalo kakor v mogočnem valu dušeče in sušeče je rdečilo listje na češnjah, fižol na prekljah; deteljica je venela, in kjer je bila nepokošena trava prešla v seme, je vonjalo zatohlo, kakor ob oknu sušilnice. Nihče ni skoraj opazil, da je nehala prijetnost pomladi in se začela groza nepoznanega poletja, brez nevihte, ki si je je kmet želel in se je bal. Ko pa je oplazil po petih tednih neskončno žgoči val hujše in močnejše polje in vrt in livado, je bilo jasno: jesenska setev bo zgorela, zgorela otava, fižol, usušil se krompir, zamrlo cvetje in med in rosa in hlad. Bila je jesen v polju sredi poletja.

Gozdovi pa so stali in kljubovali. Še je vejalo iz njih, hladno, sveže; še je lilo iz dvajsetih kolovozov v polje kakor nevidna hladiloa voda in je sikalo iz nevidnih razpok mokrote, da bi si mogel zmočiti roke in obraz. Tudi rosa je bila močna v praproti in visoki travi, dasi je ginila že opoludne povžita od žarke sile, ki je po solnčnem vzhodu začenjala lizati v robove gozda in lesovja in z vztrajnostjo naravnih zakonov silila v hlad in senco smrek in borov.

Vedno mokri klanec pod Gozdom pri Logarjevih je bobnel ko kamen pod nogo gospodarja Logarja. Stopal je rahlo upognjeni mož dan za dnem samotno pot od doma v gozd, ne da bi imel opravka v lesu. Hodil je, kakor da je ni poti izven ene: pot od doma. Obličje je bilo trudno, rumeno ob sencih, noge trde, trudne, mrtva volja — posledica vročine. Tudi drugi so tožili o bolestih, o brezspanju in nemirnosti. Logar ni tožil in ni čutil telesnih slabosti. Čutil je edino le neskončno tesnost, ki ji ni bilo moč uiti. Kakor da je vreme zamašilo vse luknjice v koži, ni oddiha, ni izhoda izpuhtenju, življenju. Ni duška srcu, ki bi ljubilo, živelo, delalo, hotelo in se branilo in ne more. Vsak dan ko prejšnii: isto neprijetno moreče čustvo vpričo žene doma, ki kljubuje, iz lastne trme, gotove jeze, brez pravega srda, gotove ne volje, brez strasti; ne hladno, ne pekoče, a enakomerno dušeče obzorje, doba brez rose in ura brez zakonske sreče ...

»Ne udam se ji,« je mislil Logar in posedal na parobek sredi Črč in se razvnemal do telesne bolečine. »Prejšnji teden smo imeli telička, lahko bi bila rekla eno, ko sem iskal pratikoj« je govoril sam seboj, »pa je ni. In včeraj ji je lisjak odnesel petelina, pa ni niti zinila.«

Strmel je predse v suho travo in mislil še dalje: Odkod je vzela tako trmo? Ali ni ženska? Ali ni navsezadnje vendarle manj uporna in močna? Ali ona, njegova Tona, res nič ne trpi? In je njena vedra hladnost res resnica? Ni li samo krinka, sram in napačen ponos?

»O, vražja Tona,« je vzkliknil, čuteč zopet iznova nemogočnost položaja in težo posledic razpora, Zagledal se je preko izsekanih Črč v les onstran in opazil šele zdaj dvoje usahlih borov. Dvignil se je.

»Morda je pa vendarle lubadar!« je rekel in pristavil: »Oh, da bi le res bil!«

Šel je v ono smer. Ko je stal ob borovcih in ju je potresal in sta mu nasula suhega igličevja na klobuk, se je skoraj raznežil in šepetal:

»U-ihata, borovčka! Pa čemu, čemu?« Morda je mislil: tudi jaz usiham! Topo je mlel med prsti suho igličevje in preslišal šum bosih nog za seboj. Stoprv, ko so bile tiste bose noge uton le v jelševju in stopile na trhlo vejo, se je ozrl za šumom. Videl ni nič, toda mislil je:

»Gobova mati« tiče za gobami. Udarjena je letos ženica!« Skoro na smeh mu je šlo, ko se je domislil njene bede, in kako da hodi zalivat ona mesta, ki jih pozna, da so tam gobe. In tudi Lukovega Franceta se je domislil, ki mu je obljubil Testen desetak za enega lubadarja.

Zleknil se je v igličevje pod bor in se naslonil s hrbtom ob drevo. Ob njem je bilo drobnih mravelj. Izbral si je eno in jo gledal, rujavko. Sestala se je nenadoma s črno in čisto jasno je bilo, kako črna beži. Z zanimanjem zdolgočasenega človeka je začel nato motriti gibanje žuželk ... Tiho je kapljalo z borovca ovenelo igličevje ...

Odprl je oči in se začudil. Temnordeče je gorelo nebo pred njim, kakor velik požar nad gozdovi. Omotična trudnost mu je še vezala po dolgem spancu ude, oči so gledale zadivljene nad bogastvom ognja v zarji in jedrosti obrisov, ki jih je risalo drevje v zarjo. V tej ognjeni barvi neha je ležalo nekaj čudovitega, zdelo se mu je, da je gozd zavit v neskončno plast razjedajočega barvila. Ves gozd, oblit od zarje, se mu je zdel izsušen, podoben velikanski grmadi. Daleč, daleč nekje se je ta grmada vnela in gori brez dima, eno samo neizmerno morje vročine, žerjavice in zublja ...

Streslo ga je kakor neljuba misel:

»Tona ima včasih prav, zdaj bi ne smel puščati goreče pipe v gozdu!«

Vračal se je domov. Na potu mu je svetila krvavorumena, daljna zarja, kakor odsev daljnega požara ...

Isti čas je stopil na drugi strani iz gozda Lukov France, bosonog in v razcefranih hlačah in jo zavil proti vasi. Šel je hitro in se zibal, Še-le pred vasjo je obstal zasopel, potegnil iz žepa ogorek in si ga zapalil. Ob cesto je zagnal vžigalico. Še ni bil pri prvi hiši, ko je obliznil ob cesti medel plamen suho travo in zamrl med jarkom in poljsko potjo.

France pa je stopil k Testenu, Testen je večerjal, France pa je rekel:

»Imam ga! In pri plačilu ostane!« Testen ni odgovoril. France mu je položil drobno žuželko na mizo:

»En desetak je vreden, pa tudi zaslužil sem ga!«

»Ga nisi!« je zinil Testen, »Niti vinarja za koš takih.«

»Kaj?« je zazijal France. »Beseda je beseda. Saj so priče, da je desetak zgovorjen za lubadarja!«

»Je!«

Testen se je dvignil neroden izza sklede, odprl stensko polico in vzel iz nje malo škatlo in jo odprl in dejal:

»Lukov France, ali vidiš?«

»Slabo!« je menil France.

»Nič ne de,« je odvrnil Testen, »ti pa jaz povem, kaj je. Lubadar je! Dve kroni sem dal zanj, ti pa hočeš za svojo muho dvajset kron.« Testen se je začel krohotati.

»Muha ni!« je viknil France užaljen, ogorčen.

»Ne vpij,« je menil Testen, »Pa domov pojdi in molči. Kajti če te bo Logar tožil, boš sedel.«

Oni isti Testen je bil drugega dne mnenja, da bi kazalo zapreti tistega, ki je ob cesti zapalil.

VIII. Gozdovi gorijo in gobova mati sanja.

Gobova mati je imela čudovite sanje. Zdelo se ji je, da je vstala rano zjutraj po deževni noči in vzela pehar in nož in jo zavila v gozd, v borovje. Izprva ji je bilo, ko da ji drsijo noge v blatnem klancu in da ne more in ne more naprej. In je vendar čutila, da mora naprej. Ponoči so pognale gobe. Mlaj je, svež dež je namočil mahovje, kakor listja jih bo. Sam Bog ji je dal, da se je rano vzbudila. Vaški paglavci še spe ... Gobova mati vleče noge iz blata in leze, leze in se bori, da bi dospela v osrčje gozda. Pa ne gre naprej, je vse zastonj.

Gobovi materi je tako tesno pri srcu. Tik pred nos ji gleda rahlo položena trata med borovci. Vidi rjave, jedre glavice vseh mogočih oblik, goba ob gobi, vleče noge iz blata in ne pride do njih.

»Marija pomagaj!«

In glej čudo! Marija pomaga, proste so noge, drgetajoči prsti otipajo gobo, jo utrgajo, prvo, drugo, tretjo. Ni jih časa obrezovati. So že v klancu vaški paglavci.

Gobova mati bega od borovca k borovcu, grabi in trga temnorujavi sad, spočet iz gozda in noči, trga in uživa in obupuje nad obširnostjo borovja in nešteto množico gob. Ni nog, da bi gibale hitreje, ni rok, da bi trgale urneje. Za njo se oglaša vrišč otrok: Tu so, tu so! Gobova mati občuti nekako nepopisno strast: »Naprej, žlota,« viče na otroke, »tu so vse moje, vse.« Dvajset glasov se ji roga:

»Če hočeš jih brat',
pojdi jih s'jat',
gobova mat'!«

In hipoma se zgodi veliko čudo. Kakor da kipijo iz tal, je otrok, in gobe niso več gobe, so sami zlobni, široki, debeli otroški obrazi; in sto rdečih usten, in vsa ta usta kričijo in se rogajo:

»Gobova mat'! Gobova mat'!« —

Votli udarci, ki so ji padli na vrata bajte, in ponovni klici so končno zbudili gobovo mater, da je osupla planila na postelji.

»Gobova mati!« je klical zunaj France.

»Kaj pa vpiješ ?« se je raztogotila gobova mati, »šema ti, cefedrasta. Kaj pa je?«

»Dež bo!« je zaklical France, »pa sem mislil, da Vam moram priti pravit. Vstanite, boste videli, kakšna lepa zarja!« Gobova mati je planila iz postelje k malemu oknu na vzhod. In je videla nebo vse rdeče.

»Hvala Bogu in Materi božji!« je vzkliknila. France je menil od zunaj:

»Vsem ga je treba in vsem ga privoščim, samo Testenu ga ne!«

Gobova mati se je oblačila, France pa je tožil od zunaj, kako da ga je prekanil Testen.

Odprla je bajto in stopila na prosto. Komaj pa je bila vdahnila svežega jutra, se je obrnila rezko po Francetu:

»Ti, ali si mi kaj okoli bajte kadil?«

»Bog vari, mati!«

Gobova mati je potegnila krepko zraku skozi nosnice in velela.

»Pa ga le voham dim in ga!«

»Saj ga jaz tudi,« je dejal France, »pa prav zato je gotovo, da bo dež, ker dim k tlom pritiska.«

Gobova mati se je ozrla na vas. Res je ležal koprenast nad strehami in rahlo se je prelijal proti severu po dolini. Ko je to opazila, je rekla:

»Od vasi ne vleče sem, če gori in se smodi, se v polju ali tam doli.«

Stegnila je z roko preko polja in jo držala stegnjeno v smeri nad Logarjevo Ograjnico, In kakor slutnja jo je spreletelo in je rekla:

»Bog in sveti Florijan, po gozdih si, France, pa tobak kuriš —«

»Bog vari!« je vzkliknil, »anti vem, kako je z ognjem. Bog mi je priča —«

Zamahnila je omalovažujoče z roko in odšla v kočo. On je postal še nekaj hipov pred vrati in se poslovil:

»Včasih je težka z Vami, mati.«

Ona ga ni slišala. Netila je ogenj in začela moliti, kakor je imela navado od rane mladosti:

»in da sem to jutro zdrava vstala in da bi tudi ta in ta dan v božji gnadi prestala in se v božjem žegnu pogmerala — sitnost sitna, ali ne boš gorelo —? Češčena si Marija!« ...

* * *

V resnici je ležalo nekaj v zraku. Kokoši in živina na vasi je bila nemirna in zdajzdaj je postal kmet na polju pri delu in se začudil, da je kakor vščipnilo v oči in nos. Pozneje so se vsi, ki so to čutili, začudeni domislili tega trpko neznanega vonja in nekakega dimastogrenkega okusa, ki jim je vse jutro polnil grlo. Nekje na cesti se je celo pridušil nekdo/: da mora nekje daleč goreti, da on to dobro pozna od tedaj, ko je na vasi tlel Kočarjev kozolec ...

Morda je bilo zelo narobe, da je bil dan semanji, in je bilo pol vasi v bližnjem mestu. Proti poldnevu šele so se vračali najvarčnejši in najoddaljenejši sejmarji na svojih vozovih; ropotalo je venomer posredi vasi, matere so klicale otroke in jih podile s ceste, da bi jih ne povozilo. Pred gostilno ob cerkvi je ustavil ta in oni in našel v krčmi sosede, ali pa jih dočakal, ki so prišli za njim. Bili so glasni, bili so, ki so prodali živino in se vračali z denarjem. Slabe volje so bili, ker so prodali pod ceno, nič manj nego oni, ki sploh niso mogli prodati in so gonili nazaj. Sena je bilo malo, zato je bilo živine na prodaj ko peska. Ob cesti, ki se niti za hip ni razvlekel prah raz njo, je ležal v borni senci češminovega grma zanikaren berač. Sejmarji so šli mimo in nihče se ni menil zanj. Poganjali so živino ali pa so v glasnih gručah premotrivali sejem, zaripli v obraze od vročine, prašni in slabe volje. Berač je mirno motril ljudi, mirno rezal od kosa kruha in prigrizoval priberačeno klobaso. Samo, kadar ga je nadlegoval kak slučajno' tod mimo prišedši pes, je pograbil po palici, ki je bil čeznjo povlekel kačjo kožo. Ko se je najedel, je položil malho pod glavo in se zleknil na hrbet Senca mu je polagoma polzela preko nečednega in neobritega lica, prah je legal na potno čelo. Sejmarji so bili prešli, poldne je bilo davno odzvonilo. Tudi senca je prešla in žareče se je uprlo solnce v beračevo lice. Takrat se je berač zbudil, zazdehal in sedel. Mežikujoč je pogledal ob cesti gori in doli, vzdihnil in izvlekel iz zamazanega jopiča posodo z žganjem, jo potisnil skrbno pod umazane brke in vzdignil glavo.

»Piv, piv!« se je odzvala onstran iz gozda ptica in ga vznevoljila, da je mrmral:

»Kakor krop! Še okusa nima.« Kljubtemu je pil še enkrat, zahrkal, zamašil in zopet vzdihnil:

»Počasi bo treba naprej, bo treba, bo.« Neizrečeno nerodno in počasi je začel spravljati svoje imetje, kakor da opravlja najres najresnejše delo in kakor da so predmeti najdragocenejše reči na svetu. Pri tem je topo gledal preko ceste in polja, ki je nad njim valovala sopara in kipelo ozračje. In ko je tako gledal, se je pokadilo onstran v gozdu, vzrastel je iz lesovja droben, svetel navpičen stebriček in stal in se gostil nad drevjem v modrosvetlo meglico. Berač je prenehal s svojim delom, kimal je z glavo in menil: »Hm! Kadi se!«

Ko se pa je oni dim vidno krepil, je rekel berač sam pri sebi:

»Kjer je dim, je ogenj.« Nato je malomarno pogledal v drugo smer, zlezel na noge, potegnil nase malho, pa jo zopet odložil, zopet sedel in si začel sezuvati pošvedrane čevlje. Dočim je nato z neskončno počasnostjo otipaval obutev, je pogledal zdaj doli zdaj gori ob cesti. In ko je pogledal zopet čez gozd, je videl, da je dim obilnejši.

»Morda pa gori!« je menil zdaj berač in postal pazljivejši. Zdaj se mu nikakor ni več zdelo, da bi šel naprej.

Ko pa je posedel še dobre pol ure, je rekel:

»Oha! Zdaj vem, da gori.« Vendar je še posedel, zopet pretipal obutev, ji povezal jermenje in jo obesil na palico. Nato se je vendarle odločil, da pojde. In je šel, počasi, počasi in govoril:

»I no, če gori, gori! Bodo že videli, če pa ne bodo, jim bom pa jaz povedal, če bodo kaj prida vbogajme dali.« In kakor v pojasnilo, kdaj bi utegnil priti do ljudi, je menil:

»Takole do mraka, če Bog da, bom na vasi!«

* * *

Nekaj pred mrakom je prišel v vas in vstopil v krčmo pred cerkvijo. Še je bilo pivcev v njej. Sedel je v veži in naročil merico žganja in povprašal za prenočišče.

Tisti sejmar, ki se je bil zjutraj na cesti zaklel, da nekje gori, je bil v krčmi. Bil je pijan in je tolkel ob mizo, da on ni pijan, da dobro ve, kaj da govori, in da glavo stavi —

»Glavo že, ampak liter vina ne,« je je menil nekdo drugi.

Tudi liter vina da stavi, je viknil pivec. Tedaj se je zganil berač in lezel iz veže v sobo in je dejal:

»Res je, gori!«

»Kaj?« je zategnil oni, ki je hotel staviti. Oni, ki mu je ugovarjal, je pljunil in zarežal na berača:

»Si ti mari deseti brat, da veš?«

»Gori!« je potrdil berač.

»Seveda gori v moji pipi,« je pripomnil nekdo tretji in bušil v smeh.. Tisti hip pa je završalo zunaj na cesti in par hipov nato je jeknilo votlo iz cerkvenega stolpa plat zvona.

Tisti, ki se je smejal, je zaklel, tisti, ki je hotel staviti, je viknil:

»Vina gori, stava je moja!«

Pivcem ni bilo za stavo. V hipu je bila soba prazna. Edini berač je prisedel z bisago k pijanemu, ki je godrnjal:

»Pasje duše so, ene stave so se zbali. Naj se! Zgori naj jim, naj jim le! Ampak jaz plačam lahko sam, in pila bova ti in jaz.« — Votlo je tolkel jezik na bron, kakor da udarja težka vest na človeško srce; prešinjal je z grozo ljudi, podil jih iz hiš. Ob koncu vasi se je utrgalo in preletelo vso vas grozepolno in nezaslišano:

»Gozdovi gore!«

Iz gostilne se je razlegla pijana pesem, ki sta jo pela pijani sejmar in tovariš mu berač ...

* * *

Logar je vihral ob gozdnem robu proti Ograjnici. Gozd mu je zakrival pogled na požar, ki je moral biti že silen, kajti vse čez polje je ležal dim in bodel v nos in grlo; in kakor da leži kje v hosti zver in lomi z zobmi ukradeno žrtev, da hreščijo kosti, je prihajal šum od daleč. Tudi je videl Logar pred seboj nekaj svetlega na nebu. Kakor volovski jezik je molela Ograjnica globoko v polje. Ko je Logar obšel zadnji ovinek, je nehote obstal od groze in zadivljenja, kajti nekje v sredi temnega pasu je žarelo čudovito presunljivo, navpično kot steber, dočim je ovijal drevje nekak nemiren in težek val, podoben izpranemu skalovju, ki raste in pada, ko da se igra ž njim nevidna, nepoznana sila. V hipu je bilo zopet, ko da leži v polju strahovita zver, v kateri gori drob in se ji guhanči ostudna koža.

Logar, je planil naprej. V roki je vihtel sekiro. Tam doli so že bobneli votli udarci in je bilo čuti vikanje ljudi. Eden je menil jezno in sovražno:

»Njegovo gori, pa pride zadnji!«

»Molči,« je viknil Testen, »ali ne vidiš, da bo gorelo tudi naše?«

»Testen, Bog ti daj dobro za to besedo,« je zaklical Logar in zavihtel sekiro.

*

Sredi polja gori kres v temno mlajevo noč in sveti daleč. Ob kresu raja in se drenja tolpa pastirjev. Od daleč gleda star človek z mežikujočimi očmi in je vesel luči v temi. Tudi zdaj morda gleda. Gluh je in nihče mu ni povedal, kaj gori, zato se veseli in cmoka z brezzobnimi ustnicami:

»Lej jih no, kako so zakurili kres.«

Ob levi dolenji strani Ograjnice se je prebil ogenj skozi drevje na polje, da čvrči trava daleč v polje, da vzletavajo ptice iz leh in se lisica prestrašena podi mimo ljudi naravnost v vas na gorje kuretini. Lisica je premetena, toda ptice in netopirji in pozni hrošči in mušice gonijo v rojih naravnost v ogenj. Grozno zavijajo sove; daleč tuli živina, kukuriče petelin. Ljudje šumijo, brnijo žage in zvenče sekire. Kakor v nekako privlačno čudo strmita zemlja in živeče bitje, in noč je vsa začudena, iznenadena, kakor pred svitom ob prvem jutranjem vetru. In gibanje je v zraku, da stresa breza veje in igra z rumenim srčastim listjem. Kakor streli se trgajo iz ognja zagonetni poki, morda se krušijo skalna tla, morda se razčesnjujejo ognjena debla. Sto glasov, sunkovitih in zateglih, podobnih tulenju zveri in javkanju dece, kakor da umira težko smrt nepoznano veliko bitje: nepopisen klic obupa po vodi, po rosi, po dežju. Do šestdeset metrov je širok gozd, kjer se prelije Ograjnica v večjega; globoka zajeda jo loči, vijugasta, sicer hladna in rosna, zdaj polna dima in grozna v senci smrek, ki se zgrinjajo tostran in onstran nadnjo, Tostran in onstran se je zajedlo v dim predrznih tesarjev ob zajedi in lomi drevje in ga peha v zajedo, reže goreči členek od velikega telesa, da mu ne bo v pogubo.

Ograjnica je izgubljena, ali bo rešeno ogromno temno telo, ki leži daleč navzgor in jo imenujejo Veliki les?

Ograjnica gori Sno noč in en dan in gori močneje in silneje. Ves dan je vse nebo nad vasjo kakor svinčeno in nihče v vasi ne čuti, kaj je. Mleko je dim, kruh je dim in še voda je kakor prismojena.

V ljudeh je nekaj novega. Leži jim na srcu, kakor pričakovanje. Čakajo in ne vedo, česa čakajo. Otroci so čudno izpremenjeni, govorijo kakor odrasli. Žene in matere so pikre in, kakor da niso nikoli razvajale dojencev in negovale otrok. Skoro veseli so moški: čutijo moč in voljo in verujejo vanjo, kajti široko je zazijala preseka med gozdom in požarom. Iz ponujanih jim steklenic pijo hlastno žganje, ne jedo cel dan nič, niso trudni, niso obupani, niso nevoljni. Krasno ljudstvo ! Se vadi, ko ga bo pozval cesar jezit ogenj sovražnih baterij!

Med ženami stoji Lukov France. Koliko ve povedati. Vse je on! Zato je ves slep in ne pazi, kdo je ob njem. Takole meni:

»Pameten je tisti pregovor, ki pravi: sreča v nesreči. Takole sem dejal, da je škoda, velika škoda, ampak lubadarja bo pa tudi konec, hihihi.«

France se skloni po gorečo vejo, ki so jo privlekli otroci, in si zažiga ogorek in momlja:

»Takole pravim, lubadar —«

Tedaj pa mu pade težka roka čez nos, da mu odleti ogorek. Niti ne zasmejejo se ženske Toni, ki ga je, kot da mora tako biti. In France misli isto, pravi mirno: »I no, pa ne bom kadil.« Pa kmalu zopet išče po žepih.

Drugi večer, druga noč. Ograjnica se je usušila v pravo suho butaro, gori brez dima, kakor vdano. Ne hrumi v osrčju, vsa je prežarjena in čisto jasno se odrazivajo ognjena debla na sredi, dočim blisne zdajzdaj pri tleh modrikasto, se zvije in utrga v višino. Hipoma je skoro tiho, kakor začarano. Nato votlo zašumi, v obraze dahne ljudem strupeno vroče.

»Nazaj!« viknejo možje. V temnem zraku nad ljudmi šumi.

»Jezus,« zastočejo žene, »veter!«

»Jezus!« viknejo glasneje. Ogromno drevo se je zrušilo v ognju in padlo. Morje isker je planilo kvišku in se žene proti Velikemu lesu.

»Hudič!« zakolne Testen, »zdaj žagaj! Jaz ne več!« Krvnični človek zabrusi sekiro na tla in prekriža roke in govori:

»Tistega bi rad poznal, ki je podnetil; na teh rokah bi ga notri nesel!« — — —

Otroci imajo svojo pamet in Logarjeva Tončka še posebno, zato modruje doma na posteljici vpričo stare Mice:

»Teta, bliska se!«

»O se, se!« stoka Mica.

»Kadar se bliska, je kmalu dež.«

»Pa zdaj ga ne bo!« zajoče Mica.

»Teta, malo veste!« kara otrok, »jaz pa povem, da bo za eno uro dež, le poslušajte, saj že grmi.«

»Spala bi,« jo kara Mica, »bede sanjaš,«

»Bom, ko začne deževati!«

Ljudje ob goreči grmadi so oslepljeni in ne pazijo, kako šumi iz dalje. Ljudje ob Ograjnici so že vsi mokri, ko se stoprv zavedo: »Dež, dež, dež!«

Dva resna obraza se srečata tisti hip, mož in žena, Logar in Tona. On je ves črn in vonja ko prekajena cunja in je ves osmojen, raztrgan in opraskan. Morda je opečen, ker meni:

»Dobro de! Bog je dal!«

Ali ga žena razume? Nemo gleda v novi prizor, borbo neba in zemlje, zemlje, ki gori, in neba, ki grmi in se kakor podivjano prelija v mogočnih curkih v požar, da vstaja rahla megla iz pogorišča, čudna megla, ki pali v obraz, kakor krop iz kotla ...

In kakor brezmejno utrujena si seže žena z roko čez čelo in vzdihne:

»Ograjnica! Ograjnice ni več!« Njen glas je čuden. Mož se ozre po ženi in misel ga strese: »Ali je znorela?«

»Tona,« pravi na to, »idiva. Pozno je! —«

Na vzhodu se črta prvi pramen zarje, tesna sivina ob robu gora. Dežuje vztrajno, toplo, megli se zemlja, in polje in gozd. Samo Ograjnica se kadi sunkoma, temno, onemogla kakor zver, ki diše zadeta za smrt ...

»O prekleta Ograjnica,« je viknil Logar. »Zgorela je. In Bog že ve, čemu je pripustil, da je. Pa tebi, Tona, je zastonj gorela in je Bog zastonj govoril!«

»Tako govori, kakor bi bil Bog zažgal,« se je rogala Tona, »lep človek, hinavski, ki ga dobro poznam!«

»Tona, tebe naj razume, kdor hoče, jaz te ne.«

»Zato te jaz tembolje. Kaj? Ali ti ni zgorela ko nalašč?«

»Meni?« »Oh,« je zamahnila žena z roko. »Ne taji no! Kdo neki pa je zažgal?«

Strmel je vanjo in se čez hip zasmejal:

»No — pa naj bo po tvojem. Zažgal sem jaz. Zato, kaj ne, da te bom jezil! Hahaha!«

Obrnil se je vstran. Takoj pa je obstal, premeril jo od nog do glave in se krotil.

»Kaj, tepel bi me tudi že rad?«

»Bi te,« je zahropel, »če bi ne bila moja žena.«

»In če bi se ti pustila,« je odvrnila.

Za hišnim vogalom je stala gobova mati s polno košarico gob in je vse slišala in zavila brzo nazaj ob hiši, da bi ne vedela Tona ali on, da ju je slišala.

Ko je obšla hišo, je videla iti Logarja z velikimi koraki v polje, Tono pa je opazila ob oknu, zamišljeno zročo za njim, morda obžalujočo, morda samo še trdovratnejšo v kujanju.

Gobova mati je zbrala vse svoje zmožnosti, da bi čim slaje pozdravila in se je v hipu razjokala, objela Tono in vzklikala:

»Oh, Tona, kako te jaz rada imam! Kako se mi smiliš!«

IX. Pred gosposko in svet se ni na glavo postavil.

Lukov France je zopet slavil slavje, ko je bil srečno spravil med vaščane vest, da je Logar sam zažgal Ograjnico. Spravil se je bil s še gorko novico, kakor jo je čul od gobove matere, na Testena. Toda Testen ga je ozmerjal z norcem in tepcem in ga užaljenega potolažil z brinjevcem, ko mu je zaigrala nova jezica pri misli na Tono.

»Zdaj veste, koga bi bilo treba vreči v ogenj,« je menil France.

»Tebe,« je odvrnil Testen, da je France čudno nedolžno zavzet uprl vprašujoč vanj svoje oko in si je Testen mislil:

»Šema uboga, še ne sluti ne, da sumimo njega samega.«

France je prebil nato težko noč in se prestrašil do smrti, ko ga je navsezgodaj di amil orožnik in izprašal, kaj mu je znanega o požaru in o požigalcu. Povedal je s čudovito gorečnostjo in odločnostjo in pristavil, da lahko priseže, če bi hotela gobova mati kaj utajiti od tega, kar je pripovedovala, Orožnik je odšel in se vrnil naslednji dan v vas in si dal pokazati pot pod Gozd. Na vasi je buknilo večje razburjenje nego ob požaru ...

Tiste vožnje v trg par dni potem ni pozabil Logar do smrti. Zdela se mu je najbridkejše, kar je doživel. Vse je doumel, čemu ga kliče gosposka, ali bil je kakor duševno ubit in niti z besedo ni namignil ženi, niti jo vprašal, kaj-li misli. Oba da pridita, je rekel orožnik. In sta šla. Sredi pota sta dotekla gobovo mater. Za ves svet ni hotela prisesti, ko jo je Logar povabil na voz. Tona se je porogljivo nasmehljala in viknila na ženico:

»Greste tudi na sodnijo, mati?«

»O, Jezus,« je imenovala po nemarnem božje ime gobova mati. »Obraz mu bom spraskala dedcu nemarnemu, prismodi hinavski, Lukovemu potepu in lenuhu, Francetu požrešnemu.«

»Potep in lenuh, prismoda in hinavec« je ždel pod cesto v grmu, kamor se je bil prikril, ko je slišal od daleč Logarjev voz. Nato je krenil previdno za gobovo materjo. Ni bila lahka pot in bogve, da ne bi bil šel, pa je upal na pričnino.

Sodni sluga je odprl vrata in vstopila sta Logar in Tona. Bila sta v sobi, ki so ji stene pokrivala stojala, naložena s šopi listin. Pri oknu je bila miza, za njo je sedel mlad, prikupljiv gospod in se dvignil. Na manjši mizi ob njem je stalo razpelo med dvema svečama.

Ko sta Logarjeva vstopila, je vstal, jima stopil naproti, imenoval njiju imeni, šel k mizi, sedel in dejal:

»Vi, gospodar, pojdite za hip vun. Vi pa počakajte, mati!«

Proseče se je ozrl Logar na Tono, ki je gledala topo pred se. Vrata so zaškripala za Logarjem, tedaj je dejal gospod:

»Tako! Vi ste torej gospodinja pod Gozdom?« Glas mu je bil kakor vlit in zvenčeč, opolzko vljuden, tako čudovit, da je odprl še tako trdovratno srce.

»Sem,« je odvrnila.

Gospod je položil polo papirja predse, vstal, prižgal sveči, se nato sunkoma obrnil k ženi in dejal še mehkeje:

»Kaj! Saj se smem zanesti, da boste po pravici povedali, kar Vas bom prašal. Kajne?«

»Bom,« je rekla skoro solznih oči, dočim je on smehljaje upihnil sveči in zopet sedel in velel tudi njej sesti. Prižgal si je cigareto in pripomnil prijateljski:

»Jaz strašno kadim, dasi mi škoduje. In še zlasti cigarete. Vaš mož pač gotovo ne kadi!«

Smehljal se je nedolžno, da je hitro odvrnila: »Kajpak! Ko Turek kadi!«

»To ni mogoče, Logarji ne kadijo, to je znano!«

»Ta kadi,« je odvrnila, »dasi proti moji volji. Ves dan ima pipo med zobmi.«

»Razumem!« je prikimal, »bojite se za njegovo zdravje. Ampak Vaš mož je orjak!«

»Kaj za zdravje,« je menila; »to mi ni prav, da kadi, ker je nepreviden.«

Smejal se je in dejal.

»Neroda, kaj, pobije preveč pip.«

Nehote se je oprijela tudi nje dobra volja in je menila:

»Na-a, ubil še ni nobene. Jaz sem mu eno v jezi, ker jo je pozabil v gozdu.«

On se je kakor igraje doteknil papirja s svinčnikom in vprašal:

»Torej je nepreviden z ognjem in je morda še drugekrati pozabljal pipo?«

»Mogoče jo je. Kadi vsaj, prejkoslej, ker je svojeglav in trmast.«

»Razumem,« je zamahnil z roko. »Draži Vas, ker ste skrbni in se bojite ognja. No, da! Včasih se tudi spreta kaj, zato ker je Vaš mož trmast.«

Prikimala je molče.

»Hm,« je vzkliknil hipoma, »Morda ste mu kdaj v razdraženosti kaj očitali, česar sami niste za trdno verjeli.«

»On očita, jaz ne!« je menila.

»Ali mu niste morda predbacivali, to se pravi, Vi ste mu očitali, da je zažgal Ograjnico.«

»Saj je sam rekel, da je zažgal,« je odvrnila. Popolnoma jo je bil omrežil uradnik, da je govorila kakor s prijateljem, ki ji slepo pritrjuje.

Zopet je igral svinčnik na poli papirja. Uradnik se je dvignil:

»To je umljivo, kaj ne! Vi ne mislite, da bi bil Vaš mož namenoma zažgal, ampak po nerodnosti; zlasti ker je bil zadnje čase večkrat zamišljen in razdražen, kajne, in je vedno tičal v gozdu. Kajne, tako ste mislili?«

Iskala je prave besede, da odgovori. Bil je glas v njenem srcu, ki je klical: Tona, imej pamet, žena, ki moža zametuje in sramoti, ga ni vredna. Tona, ne bodi otročja, ali je vredno, da govoriš, tako, kakor govoriš doma v prepiru ali pa z gobovo materjo, ki je klepetulja in ženska. Tona, eno dobro besedo za Janeza. Lej, kako je porumenel od zadnjih bridkosti.

Uradnik seje zopet polaskal: »Eh, v jezi ste morda celo mislili, da Vam je napravil mož vse to nalašč, ker ste se mu ustavljali, ko je hotel gozd izsekati? Kaj, ali se ne razumeva?«

»Se,« je rekla. »Prav tako sem mislila.«

»Vidite! Kako se midva lepo razumeva. Ampak hud je le moral biti Vaš mož, ko ste mu opomnili požigalstvo, kaj?«

»Udariti me je hoteli« je rekla, daje bilo jasno čuti njen žaljeni ponos in njeno slepo, kratkovidno zaupljivost. Uradnik je v tretje beležil. Pritisnil je nato na zvonec in velel slugi, naj pripelje Logarja.

Vstopil je Logar, obstal visok in raven pred sodnikom. Žena je hotela iti, pa je menil uradnik, da lahko počaka. Nato je bila priča, kako je uradnik bliskovito izpremenil glas in vprašal strogo njenega, moža, če se kaj spominja, kako da je pozabil pipo v gozdu.

Logar je odgovoril mirno, toda skoro slovesno ganjen:

»Da! Modrasa mi je zbezgalaTončka, češ, da je siničica. Pa sem skoro ob um prišel, tako sem se ustrašil.«

Uradnik je prikimal in vprašal: »Ali je bilo to na Ograjnici?«

Logar je potrdil, uradnik je rekel: »Vi ste večkrat zahajali zadnje čase na Ograjnico. Ali ste imeli opravke tam?«

Logar se je zmedel in dejal: »Hodil sem kar tako, malo pa tudi po opravku.«

Uradnik je hlinil prezirljivo nezaupanje: »Ah, pojdite no, saj vas poznam kmete, brez posla ne greste še okoli hiše radi.«

»V gozdu je človek sam in se odpočije,« je menil sunkoma Logar.

»Zlasti če je doma prepiri« je pridejal uradnik strogo, kakor karajoče.

Logar je strmel naravnost pred se, dočim je uradnik ošinil obraz žene in videl, kako ji je v zadoščenje njegov karajoči glas. Vstal je v resnici nevoljen in sit komedije.

»Vi ste sprti z ženo, zato ste se odtegovali domu. Priznajte mirno; Vaša žena je vse lepo izpovedala. Vi ste bili dan pred požarom v gozdu. Vam je nato žena zabrusila v obraz, da ste zažgali in Vi ste temu pritrdili. Kaj pripominjate na vse to?«

Visokemu in krepkemu kmetu so kakor upadla pleča, znojne kaplje so mu stopile na čelo in prebledel je; skoro jecal je, šiloma se smehljajoč in še bolj razodevajoč svoje sramovanje:

»Gospod, česa vsega ne reče človek v jezi. Na-a, moje Tone pa ne razumete in ne poznate je tudi ne. Seveda je očitala, kaj se vse ne očita v jezi! Pa jo le vprašajte, če se ji ne zdi neumno, kar mi je očitala.«

»Čujete,« se je zopet zadobrikal uradnik uradnik Toni in jo je iznova imel v mreži, kajti stopila je naprej in rekla oblastno:

»Tako sem rekla, kakor sem mislila, prisežem, če je treba.«

»Tona!« je zaprosil mož. Solze so mu stopile v oči in je prosil: »Gospod, ne verujte ji, saj ne misli tako. Samo taka jeza je v njej, tak-le črv, tak lubadar, ki grize. Gospod, če pa ji hočete verjeti, zaprite me; zaprite me, če mislite, da je svet na glavo padel in da hodi gospodar svoj gozd zažigat.«

Uradnik je dejal: »Svet ni na glavo padel, ampak, čemu ste Vi hoteli udariti ženo, če ste zdaj tako trdno uverjeni, da ni mislila tako, kakor govori. Vi ste jo vendar hoteli udariti?«

»Ne!« je odvrnil slovesno Logar.

»nikoli je nisem hotel udariti!«

»Tako ?« je zategnil uradnik in se ozrl na Tono.

»Hotel me je!« je vzkliknila.

»Tona,« je viknil zdaj mož, »lagala ne boš! Tako le sem menil, da bi te udaril, če bi ne bila moja žena, hotel pa te nisem nikoli in te tudi nikoli ne bom!—«

Tona je onemela. Izraz uradnikovega lica se je bliskovito izpremenil.

»To je nekaj drugega, ljuba moja!« je zategnil zaničljivo in jo premeril.

»Pojdite,« ji je velel nato ostro in pripomnil:

»Na Vašem mestu bi se jaz ponižal in moža za odpuščanje prosil.«

»Ste že opravili,« se je obrnil nato vljudno k Logarju. Logar je bil prepričan, da je majhen paglavec vpričo uradnika, ki mu je segal komaj do ramena.

»Vražja ženska!« je mrmral uradnik, ko je ostal sam; zmečkal je list, ki je preje nanj beležil, vzel šop listin in zapisal na vrhnjo:

»Otročarije!«

Logar pa je šel hitro za Tono, ki se ji je zelo mudilo. Stoprv pri vratih sodnije jo je došel in dejal:

»Tona, zdaj vidiš, kam to pripelje!«

»Vidim,« je vzkipela divja, »ampak le nadejaj se, da te bom za odpuščanje prosila!«

»Bogvari tega,« je odvrnil dober in spravljiv. »Vsaj govori z menoj, da ne bova kakor tuja. Čas je, da se pobotava.«

»Moj še ni 1« je odvrnila manj trdo ...

Logar pa si je mislil: »Če bi bil tisti gospod naš župnik, bi še hudiča spreobrnil, kaj še-le zakrknjeno dušo.«

X. »Kaj si mi pa zdaj napravila!«

Logar je siloma prikrival svoje veselje, ponavljaje si v duši venomer: »Nekaj se je spremenilo v njej, bogve da je zalegla gospodova beseda.«

Nakladal je na voz raznih zabojev, ker je bil nakupil blago, če že za drugo ne, zato, da bodo gledali vaščani, češ, je šel po kupčiji z doma? Naproti Toni je bil redkobeseden. Ni si še popolnoma upal postati zaupljiv, boječ se, da je ne razžali. Ona je bila nekam tiha, sedela je v krčmi in čakala mirno nanj, dokler ni bilo napreženo. Kadarkoli je stopil kdo v pivsko sobo, je povesila oči. Samo čuvstvo brezmejnega sramu jo je navdajalo. Če bi bila sama in kje zunaj, jokala bi bila od togote, jokala iz sramu nad vlogo, ki jo je igrala pred preiskovalnim sodnikom. Najhujše pa ji je bilo, da ni mogla biti v resnici huda niti na uradnika, ker si je predočilar da je gospod gospod, prekanjen, izšolan in lahko spelje neuko kmetico, čutila je nekako celo skrivno spoštovanje do njega, čutila, da bi mogel biti tisti človek neskončno dober in neskončno zloben s človekom. Nehote mu je primerila svojega Janeza in mislila: »Boljše je, da ni tak!«

Ko je Janez vstopil in menil, da je napreženo, je bil skoraj mnenja, da ima žena solzne oči. Ko pa je rekla skoro vdano, da bosta šla, in se dvignila, mu je seglo v srce toplo usmiljenje do nje. Čutil je, da se bliža usodna beseda, ki ju spravi, združi znova, prerodi za srečo in mir. Nekako negotovo je posilil malomarnost in dejal:

»Veš kaj, Tona, pol litra bi ga še. Ugrelo me je nakladanje.«

»Pa ga daj«, je menila in zopet sedla.

Piti sicer ni hotela, toda nevohna ni bila, ko si je nažgal cigaro, ki jo je dobil zastonj, kakor je mislil, da mora opomniti. Par vsakdanjih besed sta izmenjala, pa so vendarle razvnele v njem neskončno veselje. Morda ga je tudi vino malo oživilo.

Vozil je visokovzravnan ob ženi proti domu. Ona si je bila pritisnila robec na usta, češ, da jo bole zobje. Zato ni bilo pogovora med njima. Tem živahneje je mislil Janez:

»Naj se le drži zaradi lepšega še malo. Nič ne de. Kar tako iz jeze v ljubezen ne gre. Pa te že poznam, Tona. Eh, nisi ti, Tona, kakor kak rokomavh. Vem dobro, kakšno srce imaš. Ne režeš li beračem po pol hleba kruha in gobavi materi za funt slanine? Na'a, iz voska nisi, tisto je res, zlobna pa tudi nisi kakor se delaš. Hrast je hrast in borovec je borovec. Takega lesu si, trdega, ampak krivice ne preneseš, ne!«

Še dalje je mislil o sebi in ženi: »Pravzaprav bi bil moral vedno to vedeti, pa včasih malo več potrpeti ž njo. Saj ji je sami žal, ko pride do spoznanja. Pa sem jo dražil in ji očital, da je neumna in brezsrčna. Seveda! Takle očitek boli, boli tem huje, ker je sama vase zaprta in zato globlje čuti kot jaz, Na'a, vedno nisem imel prav, S pipo sem jo še zlasti dražil.«

Čudna misel mu je prešinila glavo. Kaj ko bi se odrekel njej na ljubo tobaku? Saj morda niti ne bo hotela čuti o tem, ampak, dobro ji bo le delo, češ, da jo ima vendarle rad.

»Tona,« je dejal, »takole mislim, če ti ni všeč —«

»Ustavi!« je vzkliknila in pokazala z roko na voz nazaj, odkoder je bil zdrknil zaboj na cesto.

»Presneta reč,« je viknil in ustavil.

Pogledal je po zaboju in dejal: »Sladkor je notri, drži!«

Ponudil ji je vajeti, toda ona je bila že skočila z voza k zaboju, ga dvignila in nesla na voz.

»Tona, ne boš ga zmogla,« je rekel in skočil tudi sam z voza. Toda ona se je nasmejala:

»Pa ga bom!«

V resnici je vrgla zaboj zopet na voz. Videl je, kako je bila stisnila zobe in ji je bila zaplula kri prav pod lase od sile, ki si jo je dala. Nato pa je videl, kako je segla nekam mrzlično z rokama po. vozu, kakor da se je oprijemlje omotica. Za hip so ji begale oči, pobledelo ji je lice, nato so stopile rdeče lise nanj.

»Tona,« je vzkliknil, »ali ti je slabo?«

Sunkoma se je vpostavila in odvrnila: »Nič mi ni!«

Čudno težko se je vzpela zopet na voz in velela: »Poženi!«

Pognal je in mislil: »Glej jo, nalašč se mi je šla trudit z zabojem, samo zato, ker ima srce in ji je zato, da mi da vedeti, kako čuti.« Ponosen je bil nanjo, ki ji ni podobna ne ena v fari, ki je pa tudi ni izven Tone, da bi mu bila Jbolj povšeči. Tedaj je začutil, da se je pomaknila bliže k njemu in se celo naslonila nanj.

Zavriskal bi bil. Udaril je po konjih, da so brzeli iskri proti vasi in je govoril v samem sebi poln hrepenenja po domu in otroku:

»Hej, Tončka, zdaj ti pripeljem mamico, rdečo mamico, nič več zeleno.« Na levo in desno je pozdravljal in odzdravljal ljudem, ki so gledali nekam iznenadeni na nju.

»He,« si je mislil. »Bog jim ne štej v greh, ker so mi slabo želeli. Pa ni šlo po njihovi želji. So zmislili lubadarja in še marsikaj, pa so le pomogli do tam, kjer sva se začela razumevati s Tono.«

Ustavil je doma. Iz hiše je skočila Tončka.

»Hej, Tončka, tička!« je pozdravil Logar. Tona je bila že na tleh in je šla proti vratom. Otrok ji je stopil naproti.

»Dober večer, mama!«

»Tončka!« je rekla Tona in se sklonila nad otroka. Toda tisti hip se ji je obraz spačil, presunljivo je viknil otrok. Logar se je ozrl in videl ženo, kako je padla na obraz in obležala.

»Oh, Tona,« je viknil, »kaj si mi pa zdaj napravila!« —

XI. Zadnje, dolgo in bridko poglavje.

Ko se je par hipov pozneje zavedela, je viknila: »Pustite me, saj ni nič.«

Šiloma se je pognala h klopi pred hišo in omahnila nanjo.

»Tona, imej pamet, saj vidiš, da ne moreš,« je prosil mož, »ponesem te, boš legla.«

Skoro jokaje je rekla: »Ti me ne boš nosil, saj nisem otrok. Pretegnila sem se; pa to preide.« In se je dvignila in šla. Toda na vratih se je zgrudila v moževe roke. Tedaj jo je nesel po trdnih hrastovih stopnicah v posteljo. Za njim je šla Tončka, tiha, resna, brez solz in začudenja, kakor da vse ve in razume.

Stoprv, ko jo je ugledal oče in dejal z jokajočim glasom, naj moli za mamo, se je zasolzila.

Logar je rekel, da pošlje po zdravnika. Tona je viknila, da ne in da ne mara. Logar je vendar poslal ponj. Tona je bila zadremala in je spala neko težko spanje, ko je prišel zdravnik, postaren človek, ki je govoril silno glasno in skoro strogo; njegovo dobrohotno obličje pa je kazalo človeka neskončne potrpežljivosti in dobrote.

»Gospod dohtar,« je pravil Logar, »hudo ji je, pretegniti se je morala, pa takale je, da si ne da nič dopovedati. Še slišati noče o Vas.

»No, no,« se je smejal zdravnik in porinil moža vstran in vstopil k Toni. Logar je šel za njim. Tona je mižala in se ni genila.

»Pokličite jo,« je rekel zdravnik. Logar je stopil k ženini postelji in dejal: »Tona, dohtar je tu!«

Odprla je oči in ni nič odvrnila.

»Dohtar je tu!« je ponovil mož.

Tona se je nevoljno zgenila in se hotela vzpeti pokoncu in je mahala z rokama: »Ne maram, ne maram, ne maram!«

Logar se je ozrl po zdravniku, ki je stal za njim in mu je dobrodušne ustnice obrobljal rahlo zaničljiv nasmeh. Stopil je ob postelj, ujel Tono za roko in dejal:

»Moja ljuba, kregala se bova, ko ozdraviva, zdaj se bova pomenila nekaj drugega, kaj? Sram Vas ni treba biti, saj sem star dedec in še dohtar povrhu.«

Stiskal ji je roko, da je skoro zakričala, in jo gledal toplo s svojimi svežimi, rujavimi očmi.

»Marš vun,« se je obrnil hipoma k Logarju, da je veliki človek skoro omahnil nazaj.

Skoro je posilil Tono smeh. Zdravnik pa je dejal dobrohotno:

»Tako, kajne, mati. Prvo bova pogledala, kje boli, in potem bova zapisala kaj malega in grenkega. Kaj!«

»Da!« je odvrnila. Bila je vsa podobna velikemu otroku. Dohtar je menil:

»Vi ste kakor težek voz mati, pa mi znamo tudi težek voz, tako obrniti, da je prav. In zdaj bova malce preiskala, kaj je počilo pri vozu.«

Logar je stal pred vrati in slišal iz teme pritajeno ihtenje. Stopil je za ihtenjem in otipal vlažno lice male Tončke.

»Ti?« je rekel, »ali ne spiš; v sami srajčki stojiš tu?«

Vzel je otroka v naročje. Otrok pa je udaril v glasen jok: »Ata, ljubi ata!«

»Otrok, zakaj pa jočeš tako?« je vprašal oče tolažeče, gladeč Tončki mehke lase, »saj ne bo umrla mama, ne, ne bo!«

Tončka je jecljaje ihtela: »Zato — ata, zato —.« Ihtela je še huje: »Ker sem se lagala, ker mama ni zelena. »Ni ne!« Nato je pričela cepetati z nožicama in presunljivo vikati! »Rdeča je, rdeča, rdeča!« —

Tri tedne je hodil zdravnik. Vsakikrat mu je postavil Logar steklenico z brinjevcem na mizo. Pa se niti zmenil ni dohtar. Tretji teden nekega večera pa je kar lepo segel po steklenici in si nalil. Potem si je nažgal cigaro in stopil vpričo Logarja parkrat po sobi goriindoli in je menil:

»Hentaj. Kmetje pa ste pri vas.« Logar ni vedel, kaj bi odgovoril. Zdravnik je segel po čašico, ki mu jo je iznova nalil gospodar, in je pripomnil:

»Vi kmetje, ne živite slabo, ampak mere nimate. Pri delu!« je dostavil in puh puhnil dim proti sliki svete Trojice na steni, se obrnil proti oknu in rekel, kakor da govori z nekom, ki je zunaj:

»Vi ste njen mož. Zato Vam povem, kako je ta reč. Če bi se kako revše, ki usiha, malo pretegnilo, bi že zdavna plesalo. Ampak takele, kakor je Vaša žena, se ne udarijo zlepa, ampak kadar se — se zares in za smrt.«

»Za smrt!« je zasopel Logar.

»Skoro!« je odvrnil zdravnik. »Ali ne veste, da ji ne gre težko delo, ker je trpela pri porodu? A? Zato pa pravim, da ste vi kmetje brez mere.«

Logar se je opravičeval in povedal, kako da se je bilo zgodilo. Zdravnik je kimal in menil robato:

»Ampak, če ste Vi kakšen mož, vsaj od zdaj naprej ji ne pustite delati kakor bo hotela. Leži naj in dobro naj je in počiva!«  Nato je postal dohtar bolj domač, izpraševal je in se šalil in smejal. Ko je vstopila Mica s Tončko, je otroka zvabil k sebi na koleno in se z Mico zapletel v dolg prepir, da je Mica križemgleda, kar je Mica odločno zanikavala. Zdravnik je trdil, da kot zdravnik mora to vedeti, Mica je rekla, da bi takega zdravnika še k mački ne klicala.

»Lej jo, babo,« je menil zdravnik, »kakšen jezik ima dohtarski, jezični.«

Mica pa se je domislila, da je hudomušnež ozdravil Tono in je menila čez hip ponižno, da ona že razume šalo in da zato ni, da bi ji kdo zameril, pa če je celo sam gospod župnik.

S tem je bil tudi dohtar zadovoljen in je zaključil: »Tisto pa, mati. Kadar dohtar nič več ne ve, je edina pametna iti po župnika!«

»Prvo po župnika, potem po dohtarja,« je menila ona in on se je zasmejal:

»Jaz pa samo po župnika. —«

Telička so dobili. Tončka mu je rekla sivček in kravi je rekla, da je njegova mati. Težka žival je bila. V nedeljo ob sedmih zjutraj, preden se je vrnil Logar od zgodnje maše, je privihrala Mica vsa iz sebe v Tonino sobo, da je krava stopila na tele in da si ona ne ve in ne more pomagati.

Tona je vstala hitro in sunkoma.

»Nikarte,« je zavpila Mica, »naj pride raje tele preč.«

»Pojdi no, Mica,« je menila Tona, »kaj mi pa je, da ne bi vstala za par korakov.« In hitro se je oblačila in šla za Mico. S težavo sta rešili tele izpod krave, ki je bila podrla pregrajo in se z zadnjo nogo vstopila v prostor, kjer je ležalo tele, in je pritisnila ob leseno ograjo. Treba je bilo kravi nogo prizd gniti. Mici ni šlo. Toni se je — posrečilo ...

Ko pa je stopila iz hleva na dvorišče, ji je viknil nasproti iz cerkve se vrnivši Logar presunljivo in nepopisno:

»Tona, kaj si storila!« Bila je bleda ko vosek, obeljen na solncu. Posili se je nasmehnila in rekla:

»Lej, ob tele bi bil kmalu prišel! —« 

Minila sta meseca, ko da je minil en da«. Zapadel je prvi sneg. Tedaj se je začela Tona poslavljati. To bolno, koščeno bitje, ki je od ležanja vse živo po telesu usihalo iz jeseni v zimo, ni bila niti senca one prejšnje Tone. Bilo jo je videti nepopisno bridko znankam in vaščankam, ki so jo obiskovale in jo obsodile: »Takale ženska, pa tako pride!«

Sodile so jo, da bo še par tednov. Edini Logar ni mogel misliti, da jo izgubi. Strašno se je postaral vsled njene bolezni ...

Sedel je ob njej v polumraku zagrnjenih oken. Zunaj je bil veder zimski popoldan; veliko je bilo padlo snega. Zdaj se je udajal in kopnel. Tona je rahlo dremala, zadnje dni je venomer dremala, buditi jo je moral, da je jemala zdravil. Tudi zdaj jo je zdramil. Vzela je zdravilo in se rahlo osvežila. Logar je videl, kako ji dobro denejo zdravila, in zato je upal, dasi je bil zdravnik od dne do dne malobesednejši in togotno zoprn.

Je vedel, zakaj. Logar pa ni vedel in je upal ...

»Janez,« je rekla Tona, »odgrni okno,« Odgrnil je. Nato je hotela, da odpre. Ustavljal se je, da je zunaj mraz, potem pa se je vdal.

»In zdaj me vzdigni,« je prosila z nasmehom. »Gozd bi rada videla.«

»Oh, Tona,« je odvrnil, »videla bi Ograjnico od tu, pa Ograjnica je zgorela.«

Kljub temu jo je privzdignil, da je sedela in se opirala na njegovo dlan. Lepi, bogati lasje so se ji vsuli izpod rute, kamor jih je vezala, da se ji niso klopčili. Moža je objela brezmejna bolest, ko je videl njeno šibkost, prozornost njene kože in breme las, dehtečih, svežih, plavih, pretežko breme za njene moči. Bilo mu je, ko da vidi prvikrat to bujno rast teh las, da vidi prvikrat pod lasmi njeno visoko vedro čelo prečrtano od ostrih temnih obrvi, ki pod njimi tonejo trudne, velike njene oči, Hroplo je v njem bolesti. Ona je rekla:

»Lomilo se bo ponoči, ko zamrzne.« Ni odgovoril,

»Škoda bo; tako lepo drevje!«

On je vzdihnil: »Naj se lomi, ti mi ostani!«

Zadnje besede je komaj izvil samo iz sebe.

Ona se je nagnila na njegovo ramo. Njegova in njena roka sta se našli. Eno roko je držal ob njej, tako da mu je sedečemu slonela na prsih, kakor šibko dete na srcu orjaka.

Morda je tisti hip stala nevidna v kotu in se režala v orjaka, ki je hotel braniti umirajočo in je ni mogel obraniti pred nevidno, somračno, senčasto — božjo deklo ...

»Janez !« je rekla žena komaj slišno, »ti si vendarle dober. Zdaj že vem. In rad me imaš.«

»Tona!« je vzkliknil.

»Nagla sem bila, trpel si pri meni!«

»Nikoli, Tona!«

»O da,« se je nasmehnila, »sem bila včasih zelena ...« in čez hip je še rekla:

»Takole mislim, da mora priti še kazen in pokora za tisto besedo očetu na smrtni postelji. Zato se bojim!«

On jo je tolažil ....

Par hipov, preden je začela umirati je dejala:

»Janez, gozd izsekaj!«

Blede! je menil Logar.

»Hočem!« je rekla.

Čudna misel ga je obšla. Zadnja želja, nemogoče izvedljiva! Ali naj ji jo odbije?

Strmel je preplašen vanjo in je videl njen nemir. Tedaj mu je morda angel varuh vdahnil besedo:

»Tona, preveč zahtevaš! Gozda ne bom sekal!«

Zgodilo se je kakor čudežno. Njeno lice se ni razvleklo v bolesti. Otroško vesel nasmeh ji je igral na ustnicah.

Logar se je sklonil nad šepetajočo in jo slišal, da je rekla edino eno besedo:

»Hvala!«

Nato ni slišal nič več. Zaspala je bila hipoma in lahko, kakor umirajo bolni na srcu ... Z zavestjo, da je zadostila za greh ... Tudi njej so odbili zadnjo željo pred smrtjo, kakor jo je ona očetu.

Doba teloha in trobentic, soldatkov in podleska, doba dimečega se leskovja in mužečega se vrbovja ...

Logar gre vsi Ograjnici v polje. Za roko vodi Tončko. On je kakor hrast, ki so mu vršeči viharji uklonili deblo, ona je kakor siničica, ki čebrlja in škače ob njem, kakor kobilica. Gresta ob polju in ograjnici in zavijeta čez pogorišče. Iz ogljastotemnih tal gledajo bujni šopi trave. Tončka se že veseli jagod in skače okoli, oče ji ne brani — modrasja zalega je zgorela! Ob gozdu stojita in ne vesta, ali bi krenila vanj. Potem pa le kreneta v les. Tončka je radovedna:

»Ata, zakaj raste gozd?«

»Zato! Kakor raste trava in roža.«

»Da! Pa zakaj je tako visok in trava tako nizka?« 

»Tako je zrastel iz zemlje, in solnce ga je pojilo s svojo gorko močjo.« 

»Zakaj pa raste tudi na skali?« 

»Na skali ne raste!« 

»Raste, vem, saj sem slišala praviti, da je na skali najtrši les.« 

»Tudi to že veš?«

»Da, pa tudi vem, da ima gozd svojo bolezen.« 

»Glejno, kakšno?« 

»Lubadarja!« 

Mož se zamisli, ona tudi; nato vpraša:

»Čudno, ata, kaj ne, da mora vse umreti! Zakaj pa so umrli naša mama, ata?«

»Bolna je bila, hudo!« je rekel kratko in obenem zamahnil z roko.

»Ne zato! Veš kaj, tako povem, prenagli so bili.«

»Tončka, tega ne smeš govoriti.«

»Saj mi je Mica povedala.«

»Mica tebi preveč pove!«

»Kajpak,« odgovori dekletce dosledno resno, kakor da govori kratkobesedna njena mati:

»Kajne, tega bi mi tudi ne smela povedati, da bi jaz zdaj lahko dobila mačeho, če bi ti hotel.«

»Pa je ne boš dobila,« se nasmeje oče, »mačehe ne, Tončka.«

»Saj je tudi maram ne!« odvrne otrok v svoji čudovito naivni resnosti. Oče pa se zagleda m zamisli v bujno rast lesovja, v poganjajočo silo stoletnih plodov, orjakov, velikanov, ki so prestali vihar in sušo in požar, težo zime in valovanje pomladnih vetrov in dišejo zdaj s polnimi prsi in pijo luč in solnce in dan, in ga kremenijo v sebi, temni, raskavi, resni ...

Čudovito občudovanje napolni možu vse srce to veličastvo lesov, to tiho orjaško življenje, ki so mu leta, kakor človeku minute, ta moč, ki sega od praočetov v pravnuke in še dalj, in raste, kljubuje viharjem in živi, živi ...

Ob mrakovih šumi zamolklo v njem. "Mica pravi, da so to glasovi vicanih duš, ki so davno umrle in jim je težko slovo od gozdov. Najglasnejše pa da so duše njih, ki jih je gozd končal, bodisi da jih je v njih pičil gad, bodisi, da jih je ubilo drevo ...

Logar jo posluša in molči. Ni mu prav, da Mica preveč pove Tončki, prepovedati ji pa tudi ne more. Tončka si sicer sama pomaga in često še zavrača Mico:

»Veste kaj, teta, vse pa tudi ni res, kar Vi poveste!«

Mica debelo pogleda in ne more doumeti:

»Kakšni so otroci dandanes. Ali so to še otroci, ki staremu človeku očitajo, da nič ne ve! Kam gre svet? Sveta Marija in Mati nebeška.«

Zeleni gozd! Bogastvo naše zemlje! Stoj in rasti in naj ti bodo prizanešeni viharji, žledovi in mrazovi. Razvedruj jim srce, ki ljubijo tvojo lepoto in moč in koristi njim, ki mali iščejo tvojih malih sadov gob, ki jih je zapustila v testamentu gobova mati Lukovemu Francetu in vsem njim, ki imajo za gobe slabe oči ...

To pa zato, ker jih je preveč ljubila in so se ji smilile, da ne bi rastle več, če jih vidijo človeške oči ...