Gozdar in Veliko Poželjenje
| Gozdar in Veliko Poželjenje. Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Da, da, to je vse zavoljo tega: ali je bilo treba preklicanemu gozdarju Koštomaju – Bog se usmili njegove grešne duše in ji daj večni mir in pokoj – da je tisti večer žalil oštirjevo mizo, dokler ni pozabil, kje se ga glava drži?
Do polnoči so ga vlekli, le pomislite, ljudje božji. Na delaven dan, brez slavnostne prilike, brez svatbe ali godovanja, pa so ga vlekli do polnoči; takšni pijanci so tamkaj v tistem kraju. Zakaj pili niso le tisto noč, temveč vedno, venomer, od nekdaj že, skoraj bi rekel od pamtiveka, in pijo še dandanašnji, in bodo pili, sinovi in vnuki po zgledu očetov in dedov: dokler bo rastla trta na holmih. Milo se stori pobožnemu in bogaboječemu srcu, ako preudarja toliko mero pregrehe ...
Krčmar Grgač je točil, točil, točil ... Prinašal je polno in je odnašal prazno in pobiral razbito, da so ga bolele raskave šape, oziroma roke, kakor je navada govoriti v spodobni in naobraženi družbi.
Smehljalo se mu je žarkordeče obličje: kakor solnčna obla na jesenskem zapadu, tako se je blestelo, in se je širilo od ure do ure v hinavskih, sladkih smehljajih.
»Angeljci bi ga pili, tako vam pravim, duše krščanske! Sam peklenšček bi se poboljšal, sam Antikrist bi se spokoril, ko bi ga pokosil, kakšnega je ustvarila dobrota božja!«
Brez preneha so prigovarjala njegova široka usta, okrašena z redkimi modrikastimi škrbinami.
»Kaj ni res, da je to zlato vince?«
Tako je potratno razsipal sladke besede; s cvetočo hvalo je slavil svojo kapljo, da ni boljše in pristnejše pod solncem: ponarejenega cvička, Štajerca s špiritom krščenega, dalmatinca, ki je bil najbolj po ceni, in žganje peterih vrst pa istega okusa.
»Nič napak ni; dobro bi bilo, če bi bilo zastonj!« so se šalili kmetje in rudarji.
»Zlato je, kakor solnce na nebu!« je hreščal godec Nace izpod Klanca. »Ampak –«
»Ampak sladko ni tako, kakor lažniva usta Grgačkina,« je dodal mežnar Jernej in je dvignil zaspani obraz nad mizo.
»Potolaži se! Pravo je pa bogme še vedno bolj od oštirskega poštenja!«
Takisto je zaključil gozdar Koštomaj. Zakaj, nosil je široko sivo brado, za pametnega se je štel in za izkušenega; ni se mu videlo lepo, da bi on sam držal jezik za zobmi, ko se drugi postavljajo z modrostjo.
»Ohoho!« se je krohotal Grgač, bijoč se po trebuhu. »Le mene vprašajte, če ni slajše od moje babe ust! In če ne bi bilo boljše od moje grešne duše, potem bi ga ti ne pil Nace izpod Klanca, niti ti, mežnar Jernej, in tudi vi, gospod Koštomaj, ga ne bi pokusili!«
»Tiho, šema! Ne gobezdaj in ne kvasi, kakor da ti plačujemo prazne besede, ne pa tvojo ničvredno mokroto, ki ji praviš, da je slivovka!« je zakričal kočar Tinač. On se je najrajši drl nad tistima dvema, ki ju je najbolj ljubil: nad svojo staro Mico in nad oštirjem Grgačem.
Pogledal ga je izpod košatih obrvi in je dodal:
»Pa še en frakelj je boš prinesel, in zapisal ga boš: tam za vrata, da ti bo lepše pogledati in bolj prijetno jemati plačilo.«
»Hm, ti, ne vem, kako bo!«
Grgač se je v dvomu popraskal za ušesom in lice se mu je skisalo prekinprek.
»Deset jih že imava,« je zdihnil s potrtim glasom, »deset si jih izpil, ali pomniš?«
»Saj te ne vprašam, hudič, koliko jih imava!« se je zadrl Tinač. »Če hočeš reči, nesnaga oštirska, da nismo pošteni ljudje, pa mi vzemi bajto, vrag, in njivo mi vzemi, zlodej: babo ti dam dra e volje povrhu, da boš sit. In potem ti še zrahljam kosti, ker zaslužiš.«
»Ti zaslužiš,« je oporekal krčmar, ki ni vedel, ali se naj jezi ali smeje.
»Kdo pravi, da jaz? Kako moreš pravzaprav ti razbojnik sploh zahtevati, da ti kdo kaj plača. Kako se predrzneš, čečkati s kredo in jemati denar za takle strup, ki nam ga nalivaš v želodec?«
»Daj no, daj, Tinač!« se je oglasil miroljubni mežnar.
»Tiho, če jaz govorim!« Tinač se je veličastno ozrl po izbi in je treščil s pestjo na sredo mize. »Kaprol sem bil pri Kustoci, pa me bodo mežnarji učili manir? In ti, Grgač, si le zapomni, kaj si storil. Ali ste čuli, možje? Ali ste čuli, gospod Koštomaj.«
Pogled mu je obstal na gozdarju; ta je sedel na koncu mize pri svoji dvocevki, s portoriko v ustih; poslušal je in gledal, in zdajpazdaj je dvignil kozarec pod brke.
»Kaj sem čul,« se je oglasil z dobrodušno prezirnostjo.
»Ali sem mu rekel, da hočem frakelj ali da hočem besed in gobezdanja? Kako sem dejal? Žganja sem, Grgač, in molči!«
»Ne jezi se, Tinač,« je dejal Koštomaj s krepostnim basom. »Nič se ne jezi! In ti, Grgač, mu le zaupaj; pošten možakar je, plačal ti bo vse, kakor se spodobi. Pa še meni ga daj pol litra, da bo zdravo spanje in lepe sanje!«
Šel je krčmar Grgač in se je vrnil s pijačo. Kupice so zapele, grohot se je metal križem prek, in Nace izpod Klanca je raztegnil harmoniko in je za krožil kosmato:
»Oj Žefka, kaj delaš,
al' čuješ, al' spiš,
al' mtadratatata ...«
Veliko veselje je še prišlo tisti večer med pivce, zakaj, izpolnilo se jim je pričakovanje: kmet Grmek iz Loga, ki je b l pustil par volov pri mesarju, se je napil do vrhunca. Razbijati je pričel, liter je vrgel po tleh, in vse po vrsti je ozmerjal, nobenega ni pozabil.
Nekaj časa so se mu smejali, nato so se razjezili zaporedoma. Pričeli so se pridušati, pred vsemi Nace izpod Klanca: on ni znal kleti samo po domače, temveč tudi ogrski, hrvaški, nemški in laški. In ko je mera prekipela, so se dvignili vsi kakor en mož. Nabili so Grmka iz Loga, da mu je udarila kri iz nosa in iz čeljusti in da je prosil za božjo voljo. Takrat so se ga usmilili, na prigovarjanje krčmarja in Koštomaja. Vrgli so ga pod mizo, kjer je blaženo zaspal in je smrčal dolgo v noč, dočim so mu pijani kmetje pljuvali na praznično suknjo.
»Kaj praviš, Tinač, če bi se odpravila domov? Moja stara je že divja, in tudi tebe bo tvoja lasala,« je izpregovoril mežnar Jernej, ko je udarila ura duhov.
»Čas bo ... čas ...« je menil Tinač zaspano in je dvignil ogromno »dolginasto telo. Zamajal se je za mizo, prijel se z obema rokama in je obstal.
»Ali se ne boste spravile spat, mrcine pijane?« je viknila iz čumnate stroga mati Grgačka, zakaj nepopisno se ji je tožilo po možu. Toda njen glas ni prav nič kazal, da bi bila sladkih ust.
»Pojdemo, tetka,« je zahreščal gozdar Koštomaj s tolažečim glasom in je vrgel puško čez ramo. »Ne bojte se, ne bomo vam vzeli Grgača; o pravem času bo pri svoji dolžnosti, kakor mu jo je Bog naložil. Samo posvetil nam bo še pred prag, potem – adijo!«
Z leno udobnostjo je poslušal samega sebe, kako se mu zaletava jezik. In čudno: vsi govore nocoj enako. Vsi kakor on, on kakor vsi … In neka čudna glasba poje vmes, nekaj brni in zveni, po taktu, kakor se zibljejo stene in vrata na desno in na levo, naprej in nazaj.
Tako so se razšli, vsakateri po svoji poti.
Gozdar je imel daleč domov; skoro uro hoda je bilo od krčme pod cerkvijo.
Toda cesta je bila ravna in bela; po soteski je tekla za Trnjavo. In prijetno se je hodilo po ravni, beli cesti, med dvema spečima gozdoma, ob šumeči vodi, ki je grgrala in hitela dalje kakor čudesna kača, oblečena v zelenkasto temo in v srebrne lunine luskine.
Tako svetlo sije ščip malokdaj, kakor je sijal v tisti lepi noči. Kakor majhno solnce je stal na nebu, vse stvari si mogel razločiti v njegovi rahli, žalostni luči. Mašne bukvice bi bil lahko bral, kdor bi jih bil imel s seboj, ako bi bile tiskane z debelimi pismeni.
Svetlo je bilo, čudno svetlo; le bolj ploščati so se videli bori pokraj ceste, bukova debla in skale tam onostran potoka, in jelše, ki so šepetale, koder je bil našel košček travnika prostora ob vodi.
In prijetno je bilo hoditi pijanemu skozi to belo noč; pomladna rosa je ležala na prahu, in zrak je bil mlačen in poln vonjev.
»Hm, raca na vodi,« je mrmral Koštomaj sam s seboj, »tako ne pojde dalje; ne pojde, pa je! Potratni smo bili, tri goldinarje smo zapravili nocoj; še tri, pa je skoraj za hlače ... Tako smo začeli živeti, kakor Rockefeller in Vanderbilt; ampak, ko se bodo naše hčere možile, se bo pokazalo, da nismo imeli milijonov! Ah, da, potratni smo postali, na pot zapravljivosti smo stopili, treba bo kreniti nazaj. K čemu so dobre prazne besede, k čemu pijanost, ki je kriva, da nas bo jutri bolela tikva nespametna? Za prazen nič in za babji zob: križ božji, to nas bo prijela stara, to nas bo šibala z jezikom in ščipala z očitanji, ko pridemo domov; domov, kjer bi nas moral čakati kraj miru in odpočitka!«
Težko je prišlo gozdarju Koštomaju; potegnil je z rokavom čez oči, zatekel se je k Mariji priprošnjici in je zaobljubil vse tri dele rožnega venca, če pojde vse gladko in po sreči, da najde prizanesljivost in odpuščanje pri oveneli gospe Rozi, strogi varuhinji svojega domačega ognjišča.
»In greh je to,« si je besedil dalje, »veliko krivdo si nakopavamo pred Gospodom ... Kaj bo poslednji dan, ko bomo odgovarjali Sodniku! Glej, ti črna, grešna duša, premisli, hudobnež Koštomaj: žena bi rabila za obleko ... Tri leta je že v modi tista, ki jo ima za najbolj imenitne čase. In Emi si pripravlja balo ... Hvala Boga, tla se je iznebimo; toda njen oče smo, vseeno moramo skrbeti zanjo. Ampak Lili – srnica Lili drobna moja Lili, angelček moj! Kako bo tebi pri srcu, ko boš gledala in poslušala krivdo in ponižanje očeta?«
Začutil je, da v ginjenem kesu mrda s strniščavim obrazom. Tako ga je prevzela misel na najmlajšo, na Lili. Šele šestnajst ji je bilo, in vendar se je zdela cela gospodična; temnolasa je bila, iskrooka, vitka in lepa; kakor topla, mehka misel je hodila po očetovem domu, z lahkimi, plavnimi koraki.
»Kaj bo rekla, revica, videča, kako nas žena Roza kaznuje po božji in po človeški pravici?«
Tam pri mostu je bila Trnjava globoka; črna je ležala, mirno je spala, kakor da sploh ne teče naprej. Kraj nesreče: o pustu se je vrgla v ta tolmun soseda Jurmanka, zavoljo velikega, tihega greha. Zakaj, od hlapca je bila noseča, a mož je že dve leti delal v Ameriki. No, seveda; če je prišlo enkrat do tega, zakaj ne bi skočila v vodo ... Gozdar se je spomnil njene izgubljene duše in mraz ga je stresel za rame.
Pa kod bi zdaj? Cesta vodi po ovinku; četrt ure bi si prihranil, ako jo ubere po bližnjici skozi gozd. Noč je svetla in jasna; svetila mu bo, da se ne pobije na koreninah, samo če bo hodil oprezno in če bo premagoval zaspano pijanost, ki mu razgrinja meglo pred oči ...
Gozdna steza je vodila do polovice pota navkreber, na višino hriba; korak za korakom so jo prepregale korenine. Trda, uhojena prst se je nabirala za njimi, da so kakor naravne stopnice ležale čez pot.
Toplo je prišlo gozdarju; v kapljah mu je znoj porosil čelo. Odpel si je telovnik, izvlekel je veliko sivo ruto in si je obrisal obraz. Težka, težka mu je visela dvocevka čez ramo.
»Ej, da, stari prihajamo, nič več se ne hodi, kakor nekdanje čase. Oseminštirideset jih že imamo, ali dvainpetdeset, bolje rečeno. Okorne postajajo noge: smrt se bliža, kmalu bo potrkala na vrata!«
Zgrozil se je ob misli na smrt. Nič več jesti, nič več piti, nič več ne hoditi po gozdih in modrovati, niti ne zmerjati rodbine in družine čudna bodočnost! Ležal bo v temni, vlažni jami, in obenem bo sedel v nebesih, če se Bog usmili njegovih grehov; morda bo celo videl samega sebe v grobu, kako mu črvi žro drobovje, ustnice, nos in oči. V cunjah mu bo padala gnila koža od lobanje; krsta bo trohnela, deske se bodo lomile pod težo prsti in bodo padale nanj.
Kakor da mu je zbežal curek ledene vode po hrbtu nizdol ... »Uh! « ga je pretreslo. »Nismo še mrtvi, še živimo. Otroke moramo še pomožiti in poženiti in poplačati dolgove, da bodo brez skrbi, ki pridejo za nami. Potem naj že bo v imenu božjem, kar je delež vsakega človeka ...«
Na vrhu je bil.
Sinje v kasto bela mesečina je tekla v pramenih skozi bukove veje; v vrhovih je rahlo pošumevalo.
Nenadoma so se začudile Koštomajeve oči; padle so bile na orjaško staro bukev, kraljujoče ob znamenju Marije Sedem žalosti. In glejte, videti je bilo, kakor da nekdo pleza po bukvi ...
Čuden plezač: nič se ne gane. Pleza, pleza, pa se ne premakne kvišku, niti ne zdrči navzdol.
Bliže je stopil pijani gozdar in, je pogledal s širokimi očmi. Groza ga je izpreletela, šklepetaje so se mu oglasile čeljusti; palica mu je padla iz desnice in je zaropotala po kamenju. Videl je, da mož visi.
Rnzcapanec je bil nesrečnik, capin in siromak; iz bede se je bil nemara obesil. Koščeno lice, popisano s historijami o gladu, se je spakovalo v mesečini; oči, so grdo štrlele iz jam. In zelo nizko je visel; sam hudič je moral potegniti vejo iz debla, nalašč zanj, da se je obesil in pogubil.
»Capin si!« je izpregovoril Koštomaj z veselim in potolaženim srcem, videč, da mrtvec ni njegove vrste, temveč da ima suknjo raztrgano in luknjo na kolenu. »Ali misliš, mrha brezbožna, da se te bojim? Nič se te ne bojim, potepuh!« je zaklical v pijanosti; še bliže je pristopil, še bolj si ga je ogledal. Sram ga je bilo prvotnega strahu.
Sunil je grešnika s kopitom puške:
»No, če bi bil spodoben človek, gospod ali gospodar; ničesar ne bi rekel, marveč prekrižal bi se, po pravici bi se ustrašil nesreče … Ampak ti! Takšnale sodrga: saj je vaše opravilo v življenju, da se rodite za cesto, da rastete v govnu, da kradete, ubijate in prešestvate in se naposled obešate, ko nimate kje pošteno umreti. Pohujšanje delate, še po smrti učite greha ...«
Nekaj hladnega se je v letu dotaknilo Koštomaja, da se je prestrašil, prekrižal se in odstopil.
»Ali je bil hudič? Ne rekel bi dvakrat, da ne hodi okoli svoje pečenke. To bi ga ...«
Nehote je stisnil dvocevko. Potem se je spomnil, da je zlodej duh in da ga kroglja ne ubije.
»Kaj stojim tukaj? Domov, domov! Tu je kraj nesreče ... Kaj bi rekl Lili, ko bi vedela, da se pogovarjam z obešenim človekom?«
Krenil je naprej. A jedva pet korakov dalje ga ustavi čudna misel, samasvoja, nikdar poklicana; kdo ve kje se je vzela. Prišla je in je stala pred Koštomajem, ki je ves osupnil pred njo.
»Usnjat pas ima grešnik in preširoke so mu hlače: tiste raztrgane in razcapane. Saj nima česa shranjevati vanje ... Kaj, ko bi šel in bi odpel tisti pas? Do tal bi mu zdrknila obleka in zelo bi se režali ljudje, ko bi videli, da si je privoščil njih pohujšanje za popotnico na smrtno uro ...«
Ozrl se je ... Mesec ljubi bleda lica obupanih in siromakov: srebrna luč je lila po čelu grešnika, čez oči pa doli na bridka usta. Ostuden je bil zasmeh jezika, ki je silil čez stisnjene zobe; in vendarle je bilo nekaj lepega in svetniškega v tistem obrazu.
Koštomaj je napovedal svoji misli boj; boril se je z njo in jo je premagal; toda po treh korakih se je vrnila, s čudno silo je prišla nazaj:
»Stori! Stori ...«
Šepetala je misel, kakor kača v Evinem paradižu. Gozdar je čutil, da je strašen greh, v kar ga zapeljuje; peklenska nečistost je bila v misli in vsa jasna očividnost, da jo mora ubogati ravno zato, ker je strašen greh. Storil bi greh zavoljo greha, kakor satan sam ...
Stresel se je.
»Kristus, Marija!« je zaječal. Stopil je dalje; in zopet se je ustavil korak, dvignila se je nevidna stena sredi pota in noge so mu odrvenele kakor zakopane.
In tako se je nazadnje vendarle vrnil k obešencu. Odpel mu je pas, da se je zgodilo, kakor je zahtevala misel. Nič ni pogledal tja; mižal je z očmi, storil je in je šel dalje.
Hudoben smeh ga je posilil; ves se je stresel od grohota:
»Mi smo pa le mi. In ne vprašamo za dovoljenje ne Boga in ne rogača. Bog nas zato še ne zavrže, in vrag nas ne vzame, če je tak potepuh prepasan ali ne. Ne ... ne ... ne ... Da ... da ...«
Kaj je bilo to? Gozdarjeve pijane in od zlodja zapeljane misli so se potegnile kakor dolge, dolge, krvave štrene. Nato je bliskoma segla mrzla roka vanje, segla je mednje, pomešala je med njimi, ovila jih je na ostre kremplje in je s sunkom iztrgala vse.
Ura je obstala. Tako se je videlo gozdarju. Jasne misli so ugasnile do zadnje; ostala mu je le še neizmerna groza strmenja, zakaj da kazalca stojita, vse venomer stojita in nočeta, nočeta dalje ...
Prišel je trenotek, ko sta se kazalca premaknila in sta se zopet spustila naprej; takrat se je znašel gozdar Koštomaj pred obešencem, na istem mestu kakor prej.
Morda je stal zdaj malo bliže. Kajti, jasno je razločil vse njegovo telo, vse sestradane kosti, vse mišice, v poslednjem krču napete, in vse, kar je bilo grdega in grešnega. Sam Bog vedi, zakaj so se uprle gozdarjeve oči ravno v grešnikov popek, ki se j rjav in gnusen vdiral ravno na sredi praznega, bledega trebuha. Čutil je, da mora priti iz tega popka nekaj posebnega, važnega in pomenljivega, nekaj, kar bo sladko v svoji strahoti.
Takrat se je mesec skril. In vendar ni postalo temno: iz grešnikovega trebuha so udarili zeleni plameni, in ves gozd se je zazibal v njihovi svetlobi.
Grozdar Koštomaj je zamižal z očmi. In ko jih je skoraj že stisnil, tako da je segala trepalnica v trepalnico, je videl plavati v tistih zelenih plamenih nekaj majhnega, z veliko slavo v podobi nečistosti, in s silnim izrazom hotljivosti v životu.
Križ je hotel storiti Koštomaj, da prežene izkušnjavo. A glejte, roka se ni dvignila kvišku, ker je bila prokleta zavoljo greha in se je bala znamenja božjega. Izkušnjava pa se je zarežala in je nagovorila gozdarja z besedami:
»Slušaj me, služabnik greha, Izidor Koštomaj! V imenu satana ti ukazujem, jaz, Veliko Poželjenje: ...«
Nič več ni govorilo glasne besede. Samo gibalo je s penastimi ustnicami in s celim truplom, napol žabam, napol človeškim; toda gozdar Koštomaj je slišal, da je reklo ime njegove Lili.
Zatulil je. Raztrgal je nevidne spone, ki so ga držale od vseh strani. Vrgel je puško k licu in je ustrelil na »Veliko Poželjenje.
Toda strel je usahnil v grohotu, blisk je ugasnil v gloriji izkušnjavca; ta pa se je s skokom pognal neranjen na gozdarjevo ramo:
»Ne boš ubil Poželjenja, Koštomaj. Ti, en sam človek, pa da bi storil konec Velikemu Poželjenju! Uš da bi se borila s satanom? Pojdi, gozdar, in stori ...«
Gozdar je ječal. In vendar je šel. S hropenečimi biči ga je klestilo, kakor po golem telesu in kakor je polagalo škrlatasta krila čez njegovo srce, tako ga je zapuščal strah pred grehom.
Skoraj mu je bil že čisto vdan in pripravljen. Takrat se je pa spomnil, da pojde Lili jutri k obhajilu. In tako silno se mu je zasmilila tisti hip, da so je spustil v divji beg. Padal je, kričal, zadeval je z glavo ob grčava debla, suval jo z rokami in s puško nazaj, da bi pregnal Poželjenje, ki mu je sedelo na rami.
Stokrat je menil, da je premagal izkušnjavo, in stokrat zopet začul njen tenki krohot raz svojo lastno, v greh zakleto ramo.
Bežal je čez drn in strn. Trnje mu je paralo kožo in oblačila; kri mu je curela v gorkih potokih po vsem životu do nog, ves razbit je že bil in razmesarjen, a neizpremenjeno, nič manj veliko in nepoškodovano je bilo Poželjenje, ki ga je vodilo in ga jezdilo domov.
Žena Roza je stala na pragu. Obedve roki je držala v žepih belega, modro obrobljenega predpasnika in mu je zrla nasproti. Zakaj, že je bil svetel in velik dan.
»Kod si hodil?« je zavpila nad njim in je uprla pesti v boke. »S kom si zapravljal? Počakaj, jaz te ...«
Skočila je proti njemu; čudno, nič ni videla, da je ves krvav in ves raztrgan, in da mu sedi izkušnjavec na tilniku. Dvignila je roko s skrčenimi prsti in je prasnila vanj.
Gozdar jo je s kopitom sunil v vele prsi, da je bila hipoma mirna. Žalostno je zaječala, sesedla se na kolena in se je prijela z rokami, ki so drhtele:
»Jezus, Marija, kaj si storil, Izidor!«
Koštomaj je planil mimo.
Veliko Poželjenje mu je kazalo pot.
Lili je stala sredi velike sobe, v beli obleki, z belimi rokavičkami in s širokim slamnikom na temnih laseh. Mlado, črnordečo rožo je držala v povešeni desnici.
Gozdarjeve ustnice so se pokrile s penami: zakaj, njegovi pogledi so ji mahoma strgali obleko z života.
Viknila je Lili, ječala je, prosila je in ihtela ...
Kakor muzika se je izlival smeh Velikega Poželjenja.
Ko je vse to minilo, je bil Koštomaj blazen. On sam je vedel, da se mu je zmešal um. In čudo so gledale njegove oči:
Od severa do juga, od vztoka do zapada je segala bela plan, bela, brezmadežnobela; morda je bila pokrita s snegom, toda otožna toplota vetrov je vejala čez njo.
Sredi te planjave je ležala Lili . Zaprte so bile nje oči in ustna so bila bleda; senca las se je v ostri lisi risala na snegu in je dehtela kakor cvet. Rožnata slonovina je bil život na čistem snegu, kakor otrple pesmi so počivali njeni udje. In dasi ni bilo nikjer nobene rane, je ležala kri na njenem krilu ...
Bilo je kakor kri; a morda so bile rože, rdeče, temne, sladke težke rože. Majale so se rože v hrepenečem vetru, kakor teko besede pevca h glasu strun. A čim bolj so se majale v tihi himni, tem več jih je bilo. Rastle so, razrastle so se preko Lili kakor rdeča rakov, drle so rastoče nad obzorje in so pokrile vso belo plan. In potem so se pričele dvigati v nebo. Njih tiha pesem je rastla, šumela je, bučala, grmela.
Gozdar Koštomaj je vedel, da je pesem strasti, slavospev največjega greha, himna Velikega Poželjenja. Veliko Poželjenje je zdaj kraljevalo v njegovem srcu, širno in prostrano je bilo njegovo srce: vsa plan je ležala v njem, vse rože, nebo preraščajoče, pod katerimi je spavala Lili. A njegova duša je bila nad vso to pojočo mogoto kakor pogled še višjega očesa; in tisto oko je bil brez telesa. On, Izidor Koštomaj, gozdar reške graščine in Satan sam, premagalec božji ...
Čez vse to je padla tema ...
Gozdar Koštomaj je izpregledal. In ko je zagledal pred seboj vse domače, zbrane okoli njegove bolniške postelje, in je spoznal domačo sobo, zdaj polno duha po zdravilih, takrat mu je postalo pomalem, s težavo jasno, da je sanjal vse, popivanje v krčmi in srečanje z grešnikom in delo Velikega Poželjenja. Spomnil se je, da leži v postelji, ker mu je lovski tat prestrelil prsi, in da je zdaj bržčas otet smrti.
Mehka roka mu je šla čez čelo. Drobna je bila in rahla, nekaj čistega je šlo od nje; nikogar drugega ni mogla biti, kakor Lili.
»Lili!« je zaklical gozdar, tiho in jedva slišno, kajti vsa slaba so še bila pljuča.
»Pst, papa, ne govori! Zdravnik je prepovedal,« je šepnila Lili s tisto svečano tihoto, ki je navadna ob postelji bolnikov, in mu je s poljubom zaprla usta. Ko je pa gozdar zagledal njen cvetičji, napol otroški obrazek nad seboj, se je mahoma spomnil tistega, kar ji je storil v vročičnih sanjah; s krčevito kretnjo je umaknil ustnice, zatisnil je oči in temna rdečica mu je zalila obraz.