Gozdarjevi spomini

Gozdarjevi spomini. Josip Kostanjevec

Izdano:	Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (69. zvezek), 1915, 97–160
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Petindvajset let! Kakor bi bilo včeraj, a vendar kakšna razdalja, kakšna izprememba! Včeraj smo še bili skupaj, starši in otroci, bratje in sestre, tovariši in sošolci, sorodniki in znanci, prijatelji in sovražniki, dobri in slabi, mehki in trdi, a kje smo danes, danes po kratki dobi petindvajsetih let? Kje ste vi vsi, kar se jih danes spominja moje srce in ki je po vas zahrepenela moja misel v tem trenotku? Kod blodite, kaj delate? Ali ste srečni in zadovoljni? Ali so se izpolnile vaše mladostne sanje, se je utešilo vaše hrepenenje, vam je prineslo vaše trdo delo miru in srčnega pokoja? Še vas je nekaj živih, a poraztrošeni ste po svetu, majhni in neznatni, utrujeni in izmučeni, brez cilja in namena, ki ste ga izgrešili, ker niste bili dovolj trdni in se je malodušnost polastila vaših src. Pozabljeni ste in nihče se ne briga za bridkost in tesnobo vaših duš. Sami ste sredi svojih otrok, zakaj oni vas ne poznajo, ker jih niste vedeli prikleniti nase z edino vezjo, ki je močna, da je ne pretrgajo peklenske sile, z vezjo ljubezni do Boga in do bližnjega. Ali niso srečnejši oni, ki so njih imena debelo tiskana na črnoobrobljenih listih, visečih nad mojo pisalno mizo v mestu, oni, ki niso dočakali, da bi izginila lepa misel iz njih src, ampak so odšli z njo, veliko in neomadeževano, v večno prelest, kjer ni prevare in bolesti. In naposled ti sam, najnevrednejši izmed vseh, kaj se je dovršilo s teboj v tej dolgi dobi? Ali si izpolnil upe in nade, ki so jih stavili v tebe vsi po vrsti, starši in sorodniki, prijatelji in znanci, pred vsem pa trpeči narod tvoj, domovina tvoja? Ali so še lepe tvoje misli, še vzvišeni tvoji cilji, ali so pred vsem še močne tvoje roke, da popraviš, ako si kaj zamudil? Mea culpa, mea culpa! Petindvajset let brez sledu, brez ploda, dasi je bila pomlad polna solnčnih žarkov in cvetja!«

Takšne in podobne misli so vrvele po glavi profesorju Poljancu, ko se je vozil po petindvajsetih letih v svoj rojstni kraj, da ga zopet vidi. Nočemo raziskovati, v koliko so bile te misli opravičene, v koliko opravičena ta samoobtožba, vsekakor pa je to kazalo o vestnosti in skromnosti profesorjevi, zakaj znano je bilo njegovo uspešno delovanje daleč naokoli in domovina bi se ne mogla pritoževati, ako bi imela obilo takšnih sinov in takšnih delavcev, kakoršen je bil profesor Poljanec. Strog do skrajnosti proti samemu sebi, usmiljen, dasi pravičen sodnik proti drugim.

Počasi je stopal konjič po strmi cesti proti vrhu. Komaj je prestavljal noge in večkrat se je voz nenadoma ustavil, zakaj konj je bil dan za dnem na cesti in gospodar njegov je bil obdarjen s preveliko družino, da bi ga mogel krmiti po gosposko, kakor bi bila žival v resnici zaslužila. Bilo je po leti, in kadar je potegnil čez goro veter, se je zavil voz v oblak prahu, ki ga je še povečalo in napravilo uprav neznosnega par avtomobilov, drvečih mimo njega v dolino proti daljnjemu mestu. Profesor si je tiščal roke pred usti in se zavil tesneje v obrabljen površnik, ki ga je bil vzel s seboj nalašč v take namene. Staro topolovje ob cesti in redko cerovje po bližnjih obronkih je bilo debelo naloženo s sivkastobelo prašno plastjo, ki se je vselej nekoliko otresla, kadar je priletela čez cesto na vejo čopasta šoja. Kakor sneg se je vsipal prah na opaljeno travo ...

»Na vrhu smo,« se je obrnil voznik do profesorja ter pognal konja.

Profesor se je zdramil iz svojih misli ter se nekoliko dvignil raz sedeža. Njegovo oko je iskalo rojstno vas, stiskajočo se v majhni dolinici prav v kotu pod visokim zelenim gričem. In res, tam v daljavi se je prikazal začrneli zvonik, prav takšen, kakoršen je bil pred petindvajsetimi in še več leti. Z radostjo v srcu ga je pozdravil profesor. Sedaj, sedaj mora zagledati še druge vaške hiše, stare znanke, bele kakor golobe, posejane po mali ravnici sredi vrtov in nikdar pozabljenih trat. Sedaj, sedaj ...

Toda, kaj je to? Ali ga ne varajo oči? Tam v ozadju za zvonikom se hipoma dvigne proti nebu visok dimnik, za njim drugi in tretji. In na desni sama velika ponosna poslopja in nove hiše. One stare bele hišice, tako domače in prijazne, so se poizgubile, zaman jih išče oko.

»Ali sanjam?« vzklikne profesor. »Ali je to moja ljuba nekdanja Črna, rojstni moj kraj?«

»Dà, to je Črna,« pritrdi voznik. »Zelo se je izpremenila in lepa je postala in bogata.«

»Ali je pa tudi srečna?« je nehote vprašal profesor in neka tesnoba je bila v njegovem glasu, da ga je voznik začudeno pogledal.

»Zakaj bi ne bila srečna, ko je pa bogata,« je pripomnil in udaril konja, da je voz zdrčal hitreje navzdol.

Kolikor bolj se je bližal vasi, toliko tesneje je postajalo profesorju pri srcu. Zapustil jo je bil pred petindvajsetimi leti, po pogrebu svojega očeta, in se ni več vrnil. Nobenega ni imel več tam, drugi so bili pomrli pred očetom, rojstna hiša je bila prišla po žalostnem naključju v tuje roke. Čemu bi se bil torej vračal? A v njegovem srcu je bil ostal svetel in pobožen spomin na njo, nekaj lepega, nenadomestljivega se je oglašalo v njem, kadar so mu misli splule ob težkih urah tja pod zeleni hrib, tja med solnčne vrtove in na nikdar pozabljene trate. Ljuba mu je bila takšna, kakoršna je bila in ničesar bi ne bil pustil, da bi se izpremenilo na njej in okoli nje. Morala je biti in ostati takšna, kakoršna je bila, ker sicer bi ne bila več ona.

In sedaj ta izprememba!

»Izgubil sem svoj rojstni kraj, nimam ga več,« je pomislil in globoka žalost ga je obšla. »Ustavim se v Črni toliko časa, da se odpočijem, a potem se poslovim od tukaj in se ne vrnem več.«

Bilo mu je, kakor bi mu bila umrla mati vdrugič, kakor bi bile megle zakrile vse to lepo gorsko zakotje v temo in v strupeno vlago.

»Morda sem pa samo nevoščljiv,« je pomislil zopet. »Nevoščljiv, da si je ljudstvo pomoglo iz uboštva in bede ter postalo bogato in srečno. Z napredkom je moralo priti v vas tudi blagostanje, vse se je moralo povzdigniti k boljšemu. Kdo bi kaj takšnega ne želel svojim sorojakom? Pa kako bi naj bil nevoščljiv, saj niso bili ljudje tod nikdar ubožni, premožnejši kakor drugod so bili že od nekdaj.«

Zmajal je z glavo in polglasno si je govoril:

»Ne, ne, nekaj mi pravi, da ne biva tukaj več ona nekdanja sreča, da ta izprememba ni prinesla blagoslova in od tod žalost mojega srca. Moj Bog, koliko žrtev je morala prinesti vsaka hiša, vsaka rodovina, telesnih in dušnih, da se je vas tako nališpala in naošabila, da je izpremenila nekdanje ponižno in jasno lice v sedanjo nadutost. Naj mi kdo reče, da sem nazadnjak in mračnjak, da sem nasprotnik vsakemu napredku, svobodno mu. Srce mi pravi, da v ta kot ni prinesla kultura svojih dobrot ...«

Voz se je ustavil pred gostilno v vasi. Profesor je dvignil glavo in zagledal nad vrati z velikimi zlatimi črkami napis: »Hotel pri zlatem levu«. Stopil je raz voz in potem skozi široko, tlakovano vežo na desno v gostilniško sobo. Tu je bilo urejeno vse po mestno, mestno oblečen tudi gostilničar, ki se je došlecu poklonil s smehljajem okoli usten. Belo oblečena in načičkana natakarica z visoko dehtečo frizuro je sedela pri mizi in pisala jedilni opoldanski list.

»Vse moderno,« se je bridko nasmehnil profesor sam pri sebi in sedši za mizo naročil čašo piva.

Ko mu je natakarica postregla, se mu je približal gostilničar.

»Gospod je gotovo prišel na letovišče, kaj ne? Oh, letos je že vse polno tod, večji del sami Tržačani, Italijani seveda. Dobro se počutijo pri nas, izvrsten gorski zrak, udobna izborna stanovanja, kuhinja nemška in laška in vse tako čudovito ceno, tako ceno ...«

»Torej tudi letoviščarji in celo laški,« je skoro naglas vzdihnil profesor. »Tudi ta zalega se je vgnezdila tukaj!«

»Kaj ste rekli, gospod?«

»Menil sem samo, da ne mislim tukaj ostati, da si samo nekoliko ogledam kraj ter jutri zjutraj zopet odidem,« je odgovoril profesor.

»Ah — škoda,« je dejal čmerno gostilničar ter počasi odhajal iz sobe.

Po obedu je profesor nastopil svojo pot po rodni vasi. Ljudje, srečujoči ga, se niso več ozirali za njim kakor v nekdanjih časih, celo pozdravil ga je le malokateri. Vajeni so bili že tujcev, ki jim niso bili nič novega.

Profesor se je oziral po obrazih, mimo njega hitečih, toda zaman se je trudil, da bi v tem ali onem zapazil starega znanca. Vsi so mu bili tuji, zaman se je trudil, da bi zapazil kje potezo, ki je bila nekdaj lastna tej ali oni rodovini. Vse se mu je videlo zabrisano in posirovelo, izginila je vsa nekdanja plemenitost.

Dospel je pred svojo rojstno hišo. Prezidana in popravljena je bila od zunaj, nad vhodom se je šopiril kamenit balkon. Lepša je bila kot nekdaj, neprimerno lepša, a bila mu je tuja, nič več ga ni vabila k sebi kot nekdaj.

In one jablane na trati za hišo, skrivljene in nagubane, so bile videti, kakor bi se sramovale prenovljenega zidišča in novih gosposkih ljudi v njem. Ozrl se je na pročelje in na okna, neka plahost se ga je polastila in pospešil je korake. Vse drugače, vse tuje, pa naj se obrne na desno ali levo.

Trden je bil njegov sklep, da odide takoj drugo jutro. Toda v tistem hipu se zablešči gori pod gozdnim robom v jasnih solnčnih žarkih majhna hiša. Profesorju zastane nehote noga in obraz se mu zasveti, kakor bi ga bila oblila večerna zarja. In posilijo ga spomini, lepi in topli kakor dih pomladnih sap, da se zbudi v njegovem srcu vse nekdanje hrepenenje.

»In ti si še takšna, kakoršna si bila! Kolika nehvaležnost, da sem se te spomnil še le sedaj!«

Naglo kakor mladenič je krenil navzgor in se je ustavil še le pred hišo. Mlada ženska mu stopi naproti in ga pogleda vprašaje.

»Kje je Jelenko?« vpraša profesor hlastno.

Ženska ga gleda in zmaje z glavo.

»Jelenko, gozdar Jelenko!« ponovi profesor glasneje.

»Oh, on? Nisem se takoj spomnila na ime. Deset let že leži tam doli pri Sv. Trojici, gospod. Dober človek je bil, Bog mu daj dobro, a starosti ni dosegel.«

Profesor se odkrije ter se zamisli.

»In kdo je sedaj gospodar tukaj, ako vas smem vprašati?«

»Moj mož. Kupili smo hišo od njega, a izgovoril si je bil sobo do smrti. Živel je potem še dve leti pri nas in ni nam delal nadlege. Po dnevi je bil skoraj vedno v gozdu, brez njega ni mogel živeti. Zvečer pa nam je čital iz raznih knjig ali pa nam je pripovedoval povesti iz svojega življenja. Oh, znal je tako živo pripovedovati in le prehitro nam je ob takšnih večerih potekal čas. Včasih pa je pisal, pisal pozno v noč. Ko sem ga nekoč vprašala, kaj lepega piše, da se ne more ločiti od papirja in črnila, se je nasmehnil in dejal: „Ni prav lepo, kar je na tistih papirjih načečkanega, pa tudi ne prav veselo. Morda pride še čas, ko bo druga roka tiste papirje uredila, in tedaj bo znabiti kdo imel koristi od njih, ako jih prej ne sežgem.“ Pri teh besedah je nekaj silno žalostnega leglo na njegov obraz in nisem se upala dalje vpraševati.«

»In kaj je s tistimi papirji? Komu jih je izročil nazadnje?« vpraša profesor naglo.

»Nihče jih ni videl pozneje, nikomer jih ni izročil, niti omenil jih ni več. Najbrže jih je res sežgal.«

Profesor se nekoliko zamisli, a že čez nekoliko hipov je bil njegov sklep trden. Vsekakor hoče sedaj ostati nekoliko časa v svojem rojstnem kraju, v svoji nekdanji Črni in ako le mogoče v tej hiši, v nekdanji hiši Jelenkovi.

»Njegova nekdanja soba je prazna, v njej vas lahko nastanimo,« je privolila žena. »Zvečer se vrne moj mož iz gozda in upam, da bode tudi zadovoljen.«

Še tisti večer je res dobil profesor Jelenkovo sobo v najem in se je nastanil v njej. Tu je prebival nad štirinajst dni. Postal je popolnoma domač, pozabil je sčasoma izpremembe v svojem rojstnem kraju. Pogreval je spomine iz mladosti, da je obiskal po večkrat sleherni davnoznani kotiček, da je dan za dnem hodil po širnih bukovih in smrekovih gozdovih, da je posedal po tratah v senci pod košatimi hrasti. A najbolj je hrepenel, da bi našel rokopis Jelenkov, ki mu je o njem pripovedovala gospodinja in čemur je pritrdil tudi njen mož. Toda potekali so dnevi in dasi je prebrskal vsak kot, ni mogel zaslediti ničesar.

Nekega dne je stopila nenadoma gospodinja v njegovo sobo ter dejala:

»Gospod profesor, spomnila sem se, da je zapustil pokojni gozdar Jelenko precejšnje število knjig. Ker so večinoma nemške, jih nihče ni mogel razumeti, zato sem jih spravila v zaboj in jih nesla na podstrešje. Ako bi vas utegnile zanimati, si jih lahko ogledate.«

»Pokažite mi jih, prav hvaležen sem vam za to novico,« je dejal profesor ter se takoj odpravil za njo. Stopala sta navzgor po strmih lesenih stopnicah. V kotu blizu dimnika je stal velik zaboj, na pol odprt, iz katerega je gledalo nekaj knjig.

Potegnil je zaboj bliže okna in jemal iz njega knjigo za knjigo. Vedno hitreje in z vidnim zanimanjem je listal po njih ter jih zopet odlagal. Kar hipoma mu zažari obraz, iz neke debele knjige je namreč potegnil precej obširen sešitek — rokopis Jelenkov.

»To pa vzamem s seboj,« je dejal veselo in zložil knjige zopet v zaboj. »Našel sem, kar sem želel in hvaležen sem vam, da ste me pripeljali semkaj.«

Ko je prišel v svojo sobo, se je takoj sklonil nad pobledele liste in čital in čital ...

* * *

Preteklo je leto dni, odkar sem se srečal s profesorjem Poljancem v mestu, kjer je živel v pokoju. Ko me je spoznal, me je prijel pod pazduho in stopala sva počasi iz mesta proti drevoredu.

»Dobro, da sem te srečal. Pisati sem ti hotel že davno, toda vedno imam obilo dela in tudi, po pravici rečeno, niti vedel nisem tvojega naslova. Poslušaj!«

Začel je pripovedovati to, kar sem tu že napisal. Končno je še dejal:

»Sam nimam časa, da bi obelodanil one spomine, a tudi spreten nisem v takšnih rečeh tako, kakor si ti. Prevzemi jih, uredi jih in podaj jih svojemu narodu, morda ti bo kdo hvaležen za nje. Mislim, da bi jih prepustil Družbi sv. Mohorja, morda si pridobi s tem novih čitateljev.«

Obljubil sem mu. Uro pozneje so bili Jelenkovi spomini v mojih rokah in ako jih danes objavljam, izpolnujem samo dano obljubo. Ako sem ustregel z njimi samo peščici čitateljev, sem dosegel namen, ki ga je imel profesor Poljanec. Kdor pa ne bo z njimi zadovoljen, naj mi oprosti nadlego, saj ga morda ne bom več nadlegoval tako hitro.

I.

Bilo je 14. avgusta leta 18**, ko sem dobil dekret, da nastopim službo c. kr. gozdarja v Črni. Bil sem takrat star štiriindvajset let, vojaška leta sem imel za seboj in vsa lepa se je razgrinjala pred menoj sedanjost in bodočnost. Samosvoj, po dolgih letih trdega učenja in napora, po letih odvisnosti in nesamostojnosti vendar enkrat samosvoj, samostalen! Srce se mi je širilo v ponosu in sreči, ko sem prečital dobljeni dekret, ki sem ga kazal samozavestno vsem prijateljem in znancem tisti dan. Kolikor jih ni prišlo k meni, sem stopil sam k njim in veselili so se z menoj vsi, zakaj ni ga bilo tedaj med njimi nevoščljivca; bili so v tem oziru lepši tisti časi, kakor so današnji, ko ljudje ne morejo brez bolesti v srcu videti, ako je kdo drug pred njimi pobral košček belega kruha.

Ko sem se nekoliko umiril, sem hotel biti sam. Oditi mi je bilo na mojo novo službo takoj drugi dan in tedaj sem imel pripraviti še marsikaj za precej dolgo, do tistikrat mi neznano pot. Ko je bilo tudi to dovršeno, sem se poslovil od najljubših mi prostorov svojega domačega kraja, sam in s pobožnimi mislimi v duši. Kako so se mi tistega večera vtisnili v spomin, obliti s sladkootožno zarjo mehkega slovesa, ne pozabim nikdar!

Vračujočega se s holma nad vasjo, od koder sem užival razgled čez vso našo dolino, posejano z neštevilnimi belimi vasmi, ovijajočimi se s tankimi meglenimi koprenami pred nastopajočo vlažnohladno poletno nočjo, me je pozdravil iz temnih lin domačega zvonika glas zvona, vabečega k večernicam. Odzval sem se njegovemu vabilu ter stopil v mračno dobroznano svetišče. Cerkovnik je prižigal sveče pred oltarjem Brezmadežne, in ljudje so prihajali od vseh strani, natihoma in sklonjeni. Zabučale so orgle in ne dolgo potem je po vsem skrivnostnem prostoru odmevala Marijina pesem, prepletajoča pete litanije Matere božje. S takšnimi čustvi je še nisem poslušal do tistega dne! — Lahko mi je bilo pri srcu, ko sem se poslovil tudi od tega svetega kraja z lepimi mislimi in s hvaležnostjo v duši. In danes me priganja neka neodoljiva sila, da zabeležim tudi to v te svoje spomine ...

Na Veliki Šmaren zgodaj je bil pripravljen voz, ki me je odpeljal od doma, prvič v življenju tako rekoč za vedno. In ob tej misli se mi je storilo nehote inako. Za vedno! Kaj naj so namreč še trenotki, najsi bodo tudi dnevi in celo nekateri tedni, ko se mi bo morda posrečilo priti v hišo očetovo, da se odpočijem za hipec od truda in skrbi, ali pa morda celo samo zato, da tam zacelim skelečo rano, ki mi jo vseče nezgoda. Izgubljen je dom zame, moj delež je tujina. Kako hudo bi še le bilo, ako bi bila ta tujina tudi celo last ljudstva, govoročega tuj mi jezik, da ne bi slišal več one sladke govorice, ki je duši moji najljubša na svetu in tolažba srčne moje žalosti. Izgubljen je zame dom, moj delež je tujina! In Bog ve, kje bo zašlo solnce mojih dni, kje se bo sklonila trudna glava k potrebnemu počitku! ...

Črna! Kje je to? Kakšen je kraj sam na sebi in kakšni so ljudje tam? Kakšni bodo tam moji dnevi? Cesarski gozdovi so naokoli, to je edino, kar je gotovega. Toda kakšni so ti gozdovi, kod se razprostirajo in kaj krije in hrani zame njih globočina, kdo bi mi vedel povedati vnaprej? Človek potrebuje po napornem delu poštenega razvedrila, potrebuje človeka, da se včasi opre nanj, potrebuje družbe, da ne zaostane, potrebuje toliko in toliko reči, ki ga lahko povzdignejo in okrepe njegove pojemajoče sile. Ali dobim kaj enakega tam gori? Vajen mestnega življenja, olikane govorice in medsebojnega spoštovanja — ali so tam gori tla za kaj takšnega? — Tesno mi je bilo ob takšnem razmišljanju in odgovora ni bilo od nikoder. Voz pa je ropotal dalje, vedno enakomerno, počasi in uspavajoče.

Privozili smo bili pod goro. Tam je ob cesti mala krčma, v senci pod velikim orehom. Bila je videti prazna in zapuščena in nihče nas ni sprejel, ko smo obstali pred njo. Toda ko sva stopila z voznikom v vežo, sva zagledala družino, zbrano pri obedu okoli javorove mize.

»Ali lahko malo odpočijemo?« je vprašal voznik. »Konj je lačen, morda mu daste nekoliko ovsa in tudi nama z gospodom bi se nekaj spodobilo, ako imate.«

Gospodar, še mlad mož resnega pogleda, odloži žlico in za njim store tako tudi drugi. Pokriža se, odmoli z družino in nama stopi naproti.

»Kaj bi, gospod? Gosposkega nimam, pri nas se malokdaj zglasi človek, ki bi si dal postreči s čim boljšim. Ako želite košček svinjine, vam lahko postrežemo. Za konja se ni bati.«

Bil sem zadovoljen in tudi voznik ni ugovarjal. Bila je okusna jed in zraven čedno pripravljena, da sva bila zadovoljna oba.

»Od kod in kam, ako smem vprašati?« je dejal gostilničar. »Vas še nisem videl, še niste hodili tod. Pa tudi voz kaže, da ste od daleč.«

»Iz Planega in gremo v Črno,« sem odgovoril. »Koliko je še do tja?«

»Do Črne?« se je začudil gostilničar. »Koliko naj bo? Še tri ure boste hodili, preden ste na vrhu. A potem še pol urice do cerkve.«

Ustrašil sem se.

»Torej tako daleč?«

»Seveda, saj se ne morete voziti s konjem. Cesta je izpeljana le še četrt ure, tja do mlina, a navzgor je samo kolovoz in pa steza. Kdor hoče kaj spraviti gor, mora vpreči voli, drugega pomočka ni.«

Obstal sem kakor okamenel. Torej v takšen kraj pridem, daleč od ljudi, daleč od življenja!

»Najbolje je, da greste peš in pustite reči tukaj. Kadar pridejo gorjani doli, vam jih oddamo,« je svetoval gostilničar. »Brez skrbi ste lahko, vsak teden so vozniki tukaj in celo po večkrat.«

Kaj mi je preostajalo drugega, nego da sem upošteval gostilničarjev nasvet.

»Ako ostanete morda gori,« je menil še gostilničar, videč mojo obupanost, »tedaj vam menda ne bo treba čez leto dni več tako-le hoditi, ker je cesta že zmerjena in jo začno spomladi delati.«

Zahvalil sem se gostilničarju za pojasnilo, poklical polič vina v slovo, da sva ga izpila s sorojakom voznikom in izročil sem svoje reči v varstvo v hišo. Voznik mi je kmalu nato podal svojo žuljavo desnico, zahvalil se za vse ter počasi obrnil voz. Ko je izginil za prvim ovinkom, mi je bilo, kakor bi me bil zapustil ves svet ...

* * *

Strma steza se je vila navzgor takoj konec ceste. Izhojena je bila in ni se bilo bati, da bi izgrešil cilj, ko sem krenil po njej rajši, nego po kolovozu. Začetkom še ni bilo tako hudo, ker je bilo dovolj sence in je tudi vela rahla sapa naproti. A čez pol ure je bilo nenadoma konec hrastovega gozda in zazdelo se mi je, da sem stopil v razbeljeno peč. Pod mano in nad mano, tja daleč dokler je segal moj pogled, povsod sama pečina, stena nad steno. Curkoma je začel liti pot po mojem obrazu in životu, in ustnice so se mi sušile. Toda s seboj nisem imel ničesar in tukaj ni bilo misliti, da bi našel studenec. Le s težavo in počasi sem stopal dalje, višje in višje.

Od daleč iz doline se je oglasilo zvonenje, odmevalo je od sten in se izgubljalo v jarkih in prepadih. A nato je bilo vse tiho, od nikoder nobenega glasu, ne jeka. Niti ptice ni bilo, ki bi bila zafrfotala nad mojo glavo. Ta samota mi je porajala stotero neprijetnih, žalostnih misli, zlasti še zato, ker ni bilo tukaj nobenega pravega razgleda, zakaj od vseh strani so štrleli v ozadju proti nebu temni zarastli vrhunci. Kako težaven je samo nastop moje prve službe, Bog ve, kaj mi še vsega hudega ne prinese bodočnost! Skoro bi bil postal malodušen, a tedaj sem zbral vse moči in posrečilo se mi je, da sem se otresel otožnih misli. Kaj bi povešal glavo, Bog ti je dal moč in zdravje, prenesel bodeš vse, in delo ti bode v srečo in blagoslov. Tako sem si dejal naposled, in moja noga je stopila dalje čvrsteje, minila je utrujenost, kakor bi se bil skopal v bistrem studencu.

Preden sem se zavedel, sem bil že na vrhu. In tu sem bil obilo poplačan za prejšnji trud in niti zaslužil nisem takšnega plačila za toliko prejšnjo malodušnost.

Ko sem se ozrl, se je odprl pred menoj razgled, ki ga ne more popisati pero. Da se samo uživati in užival sem ga, priklenjen na prostor, ki sem bil obstal na njem, toliko časa, da se je jelo nižati solnce na zahodu in je pod njim v daljavi zabliščala svetlomodra krpa našega morja, morja Adrijanskega. In ako bi ne bilo ničesar drugega našega, a bi bila naša samo dežela, ki jo je bilo videti z onega mesta, in samo ona bleščeča ravan, kjer je zahajalo solnce, tedaj bi že bili bogati in nikakor ne zadnji med narodi. Kdo bi ne ljubil take dežele, kdo bi neki hotel iti iz nje lahkomiselno?! ...

Tam pod hribom sem zagledal začrnel zvonik in ko sem dospel na pot, ki je tu zopet začenjala, se je zasvetilo naproti nekoliko belih hiš. To je Črna, sem si dejal in sem pospešil korake. V dvajsetih minutah sem bil tamkaj. Kaj naj zapišem o prvem vtisku, ki ga je napravil name ta kraj? Ko sem stopal mimo prvih hiš, bi bil najrajši krenil nazaj in porabiti sem moral vse svoje moči, da sem ostal miren.

Večerilo se je že in hladen veter je pripihal čez gozdove, ko sem dospel na prostor pred cerkvijo, kjer je stalo na eni strani župnišče, a na drugi šolsko poslopje. Oboje je bilo na zunaj skoro enako, srednjeveliko, ohranjeno in oskrbovano z največjo pazljivostjo in ljubeznijo. Spredaj je bil pri obeh ograjen vrt in vhod v poslopji po sredi njega. Zdaj je bilo treba poiskati si stanovanje, ki mi je bilo pripravljeno pri Poljancu, kakor sem dobil poročilo že na dom. To mi je bilo do sedaj edino znano ime v Črni. Tam je namreč stanoval moj prednik, ki je bil prestavljen nekam na Primorsko. Še preden sem za gotovo vedel, da pridem v Črno, sva se bila dogovorila pismeno, da se je pogodil tam za stanovanje i zame, svojega naslednika. Toda sedaj sem pomislil, ali bi ne bilo prav, ako bi stopil h gospodu župniku in se mu predstavil. Sicer ni bil pravi čas za to, toda morda mi ne zameri. Krenil sem torej skozi vrt in stopil v vežo. Preden sem se utegnil ogledati v polutemi, sem zaslišal prijazen glas:

»Dober večer! Le naprej, kdorkoli ste, znanec ali tujec, in pozdravljeni v Bogu v tej hiši!«

Tedaj sem zapazil iz veže na desno odprta vrata in vstopil sem v pritlično sobo. Pri mizi sem nerazločno videl dva gospoda, katerih eden se je takoj ob mojem vstopu dvignil ter mi stopil naproti. Bil je župnik.

»Po hoji poznam, da ste tujec v tej hiši in preden vas vprašam po vaši želji, dovolite da napravim luč.«

Prižgal je svetilko ter dejal:

»Tako, sedaj se vidimo in sedaj lahko govorite!«

Opazil sem, da je nekoliko osupnil, ko je zagledal pred seboj gosposkega človeka in sklepal sem, da so morali biti takšni ljudje pač redki gosti v župnišču na Črni.

Predstavil sem se mu ter ga prosil oprostila, da ga nadlegujem tako pozno.

»A tako,« se je razveselil, »me veseli, zelo me veseli, gospod gozdar. Z vašim prednikom sva bila dobra prijatelja, upam, da postaneva tudi midva. Toda ravno prav, glejte tukaj je tudi naš gospod učitelj, opravili ste dva pota naenkrat.«

Dvignil se je od mize srednje star mož in predstavila sva se drug drugemu, lahko in skoro srčno.

»Sedaj pa sedimo!« je dejal župnik veselo, primaknivši mi stol.

Nato je stopil v kuhinjo ter se čez nekoliko hipov vrnil.

»Nocoj boste večerjali z nama, drugod bi itak ničesar več ne dobili.«

Kmalu se je razvil pri mizi živahen razgovor. Župnik je bil častitljiva oseba, že nekoliko osivel, a odkritosrčen in ves vnet za svoj vzvišeni poklic. Vsaka njegova opazka je pričala, da pozna svet kakor malokdo in zlasti sem se moral čuditi njegovi visoki naobraženosti. Učitelj je bil resen mož, svest si dolžnosti svojega stanu. Sicer si pa bode čitatelj lahko sam ustvaril popolno in jasno sliko o teh dveh možeh, ki mi jih je pripeljala naproti sreča prvi dan zame začenjajočega se novega življenja, o možeh, ki jih ne pozabim nikdar, tudi ako bi živel večno.

Ko smo povečerjali in še posedeli pri kupici vina, ko smo prerešetali že različne politične in druge važne dogodke tedanjih dni, tedaj se je župnik zopet obrnil proti meni ter dejal:

»Gotovo se ne motim, gospod gozdar, ako domnevam, da je napravila Črna današnji dan, ko ste jo zagledali prvič, na vas prav mučen vtis. Težko vam je bilo pri srcu, ko je vaša noga stopala mimo naših hiš in to toliko tesneje zaradi tega, ker je tako silno oddaljena od večjih selišč. Začutili ste, da ste prišli v prognanstvo, v Sibirijo, in z bridkostjo se je napolnila vaša duša. To ni nič čudnega, tudi meni se je godilo tako in tukaj gospodu učitelju nič boljše. Toda verujte mi, da kmalu izgine tesnoba vašega srca in bridkost vaše duše, zakaj v kratkem se prepričate, da ste prišli v kraj, kakoršnih le malo premore naša mala domovina. Ne mislim naravnih krasot, teh najdete sami in najdete jih ob vsaki stopinji. Ne razumite me napačno, ne, niti teh naših naravnih krasot ne bi hotel in mogel več pogrešati, ne bi se mogel prostovoljno ločiti od njih, a sedaj hočem govoriti samo o ljudeh, o naših ljudeh tukaj. Črna sama šteje petindvajset hiš. Videli ste jih večino, morali ste iti mimo njih. K njej spada nekaj oddaljenih zaselij, ki jih boste spoznali v kratkem, in posamezne po gori raztresene hiše. Tukaj so doma Poljanci, Tratniki, Trnovci, Gabrovci in celo Lisjaki. Vsaka hiša in vsaka rodovina tukaj ima popolnoma samosvoj značaj, se bistveno razlikuje od drugih, a vse skupaj, kolikor jih je, živijo med seboj v slogi in ljubezni. Vsaka rodovina dela in skrbi zase ter si utrja blagostanje, a vse skupaj, kolikor jih je, živijo za eno, ako je potreba in ako pride nenadoma ura nesreče. Vsaka hiša ima svojo povest, gospod gozdar, ne morda povesti polne divjih in razburljivih prizorov, polne grozote in teme, pač pa povest, tekočo gladko in mirno kakor potok po dolini. Sami se boste prepričali, da je Črna neko kraljestvo samo zase, kraljestvo miru in ljubezni in da ni čez njene meje zasejal še sovražnik svoje ljulike.«

Župnik se je bil v svojem govorjenju razgrel in njegov obraz je sijal kakor zarja večerna.

»In komu se ima ljudstvo zahvaliti, da je takšno?« sem vprašal ter se nagnil proti župniku.

»Ne morda najmanj mojemu pokojnemu predniku, gospod gozdar, in ne morda najmanj razen njega predniku sedanjega gospoda učitelja, na katerih svetli spomin izpijmo to kupico,« je dejal župnik skromno ter dvignil svojo čašo.

»Toda nobena reč pod božjim solncem, naj se nam vidi še tako lepa in dobra, ni popolna,« je nadaljeval župnik. »Tako je tudi pri mojih župljanih nekaj, česar ne vidim rad pri njih in kar bi rad iztrebil s korenino Ali vsi poizkusi so zaman, ne gre in ne gre. Lažinapredek in kar je z njim v zvezi, je prekoračil zidove mest in šopiri se že po trgih. Obljublja se zlata doba, doba lahkega dela in večjega uživanja, doba enakopravnosti in bratstva vseh slojev, doba veseljačenja. Ta napredek prihaja tudi v vasi in zaselja, leze iz doline više in više in bojim se, da ne bo prizanesel niti Črni. In ravno bahavost bo našim Črnjanom pokvarila vid, da ne bodo vedeli razločevati med dobrim in slabim. Zato je dolžnost nas vseh, da se borimo proti takšnemu lažinapredku vsi, kolikor nas je človekoljubov in rodoljubov, ramo ob rami in z združenimi močmi. Izobražen mož ste, gospod Jelenko, ne dvomim, da me razumete. Ne borim se proti pravemu napredku, ne, gotovo ne. Pravi napredek je od Boga in v čast Bogu, ljudem v olajšavo njihovega bednega stanja, njihovega truda in trpljenja in v dosego večjega blagostanja, pravi napredek ima namen, storiti človeka kolikor mogoče popolnega in plemenitega, vsled tega tudi popolno in plemenito delo njegovih rok in v tej popolnosti in plemenitosti tudi srečnega. Takšnega napredka se veselim, takšnega napredka želim vsemu človeštvu, ga želim zlasti svojim župljanom in vsemu narodu slovenskemu. Ako bi imel pa priti v drugačni obliki, tedaj naj ostanejo moji ljubi Črnci rajši takšni, kakoršni so bili do sedaj in nikdar ne bodo vedeli, kaj je hudo ...«

Mnogo se je še govorilo tisti večer in le prenaglo je potekel čas. Župnik je dal poklicati mojega novega hišnega gospodarja Poljanca in ta me je spremil domov, ko sem se pozno v noči poslovil od obeh tako častitljivih novih tovarišev.

II.

Solnce je že posijalo čez gozdove in Črna se je kopala v prvih njegovih žarkih, ko sem se drugega dne zbudil. Spal sem trdno in dobro, čvrst in okrepljen sem skočil s postelje. Moja sobica je imela okno na vrt, kjer je na mehki trati rastlo nekoliko jablan, lepih in širokovrhih, obloženih s samimi lepimi, debelimi, rdeče se bleščečimi plodovi, da so se veje pripogibale skoro do tal. Bil je lep pogled na to zdravo, plemenito drevje. Tja čez jablane pa so se videli robovi onega gozda, ki je imel postati za toliko vrsto let kraj mojega javnega delovanja.

Soba sama na sebi je bila visoka in zračna, navadno poslikana in v njej razen postelje še dve omari za obleko, miza, umivalnik in par pletenih stolov. Tla so bila iz mehkega lesa in bela, da bi lahko jedel na njih. Ni bilo vse skupaj sicer nič posebnega in razvajenec bi bil morda zaničljivo pogledal, ako bi ga kdo vprašal, kako mu ugaja soba, a meni se je prikupila takoj in že čez nekoliko dni bi ne bil menjal z drugo, tudi ako bi bila še lepša. Zraven je bila majhna predsoba, kjer sem pozneje spravil v poseben kovčeg reči, ki jih nisem potreboval vsak dan, a tudi druge potrebščine za gozd. Tudi malo mizo sem si dal postaviti tja, da mi ni bilo treba sprejemati v sobi čuvajev in drugih ljudi, ki so se sem ter tja zglašali pri meni službeno ali po opravilih. Pogovorili smo se navadno kar v predsobi in vse se je zabeležilo tamkaj pri oni mali mizi. Tako je ostala soba vedno čista in vselej sem je bil vesel, kadar jo je prestopila moja noga.

Komaj sem se bil umil, mi je prinesla zajtrk deklica, stara kakih šestnajst let. Bila je to Poljančeva hčerka Anica, srednjemočnega in vitkega stasa, velikih modrih oči in kakor zlato rumenih bujnih las. Nič kmetiškega ni bilo na njej; menil sem, da vidim pred seboj mestno deklico, ki je morda samo prišla gori na počitnice. V tem me je tudi potrdil ves dekličin nastop, vse njeno govorjenje. Toda kako sem se začudil, ko mi je povedala, da doslej še ni bila nikjer, razen parkrat v bližnjem trgu po opravkih, da še ni videla mesta, da bi pa res rada šla enkrat na božjo pot na Sv. Goro in bi s to potjo obiskala s starši Gorico, ki vedo o njej romarji povedati toliko lepega. In samo v domačo šolo je hodila, k sedanjemu gospodu učitelju.

»Ali so se vsi učenci in učenke v tej šoli naučili toliko lepega, kakor vidim pri vas, ali morda samo vi?« sem jo vprašal nehoté.

Zardela je in se nasmehnila.

»Jaz sem menda med zadnjimi, gospod gozdar,« je odvrnila, »drugi znajo vsi veliko več in boljše.«

Pozneje sem se prepričal, da je govorila resnico, ne sicer gledé same sebe, toda vobče. In tu sem izprevidel, kaj premore šola, ako ima pravega učitelja in ako hodita skupaj s cerkvijo roko v roki. Kako velikansko delo je bilo, ki sta ga tukaj obvladala oba stebra omike. Ni čuda, da ju je ljudstvo spoštovalo in nosilo na rokah!

Pri Poljančevih sem imel hrano in sploh vso oskrbo. Preden sem torej stopil tistega dne po vasi, da se nekoliko poglobim v razmere, sem se bil v duši že popolnoma sprijaznil s krajem in z ljudmi, ki jih celo še poznal nisem. Dejal sem si, da sem naletel na dobro mesto in da sem lahko popolnoma zadovoljen.

Še predpoldne se je zglasil pri meni moj predstojnik, nadgozdar Črvenka. Ni čakal, da bi ga bil posetil prvi jaz, kar bi se bilo vsekakor spodobilo. Pri spominu nanj se moram odkriti. Bil je človek, s tem je povedano vse. Tistega dne sva se razgovorila vse do dobrega, a med tednom potem me je uvedel polagoma v mojo novo službo, dan za dnem razširjal moj delokrog, pa s tem tudi moje obzorje. Koliko novega sem se že tiste dni naučil, o čemer prej pri vsej svoji domišljavosti nisem imel niti pojma! Mislil sem si prej, da znam že vse, da ni nobenega nad menoj, a tedaj sem uvidel, da je v meni komaj kvas in da je treba še mnogo, da postane iz njega užiten kruh. Uvidel sem, da je šele življenje prava šola in blagor mu, kdor najde v njem pravega učitelja-voditelja, kakoršnega sem našel tiste dni jaz ...

Ako so prišli ti-le moji zapiski komu pred oči, tedaj se je gotovo že večkrat nasmehnil, preden jih je prečital do tukaj, češ, ti ljudje, ki jih opisuje in popisuje ljubi Jelenko, so pa res nad vse popolni, to so vzor ljudje! Kje pod božjim solncem pa je takšna vas kakor je Črna!?

Potrpi nekoliko, dragi čitatelj, morda se v kratkem prepričaš, da so tudi na Črni ljudje iz krvi in mesa ...

Potekal mi je naglo dan za dnevom in v kratkem sem poznal vse ljudi na Črni in tudi po okolici. Bili so večinoma vsi dobri posestniki, samo nekoliko je bilo kočarjev. Njih zemljišče jim je nosilo toliko, da so se zlahka preživljali in da so še precejšen del svojih pridelkov razpečavali. Njih rodovitni travniki so jim omogočali, da so imeli lepo razvito živinorejo, ki je vrgla marsikatero svotico. V gozdih je bilo poleg vsega drugega obilo zaslužka, ki ga je še obetala povišati nova cesta, o kateri mi je že takoj prvi dan govoril gostilničar pod goro. Sile torej ni bilo nikjer, pač pa so si Črnjani, ki so bili poleg vsega tega zelo varčni, devali na stran izkupičke in zaslužke, in to tem bolj, ker ni bilo ta čas v vsej občini nobene gostilne. Nedeljo so obhajali doma, a po popoldanski službi božji so se zbirali zdaj v tej zdaj v oni hiši in v koristnih razgovorih so jim tako minevali dnevi počitka. Pri vsaki hiši so imeli pijačo doma, večinoma tolkovec, ki so si ga privoščili navadno samo ob večjih praznikih in ob napornem delu.

Nikdar se do tistega časa ni bilo zgodilo, da bi bil Črnjan šel po nevesto v dolino, pa tudi ne da bi se bil dolinec priženil na Črno. Premehkužne, malo dela vajene so se jim zdele dolinke. Pa tudi menda nobena ne bi bila hotela iti tedaj tja gor, po znani pesmi: »Ne bom se možila na visoke gore, ne bom je nosila na glav’ci vode.« Tako je ostal rod trden in grčav in ni mu bilo na škodo ...

Ena izmed najboljših hiš je bila Trnovčeva. Cel grunt zemlje, obširen gozd, v hlevu dvanajst živinčet, drugo lepše od drugega, v svinjaku štirje in včasih še več prašičev, poleg vsega še čreda ovac, ki je imela svojo stajo v gozdu, vse to je bilo njegovo. Toda mož je bil že v letih in trebalo je misliti, da odloži gospodarstvo in ga izroči mlajšim rokam.

Ko sem šel neke nedelje popoldne mimo Trnovčeve hiše, je stal stari Trnovec uprav na vratih in počasi vlekel dim iz male pipe.

»Ho, hoj,« se je razveselil, ko me je zagledal. »Vendar vas enkrat dobim, ko sem že toliko časa pazil, da bi vas videl. Stopite vendar v hišo, saj menda nimate tako nujnega opravila, da bi morali takoj dalje.«

Vstopil sem in sedla sva v veži za svetlo javorjevo mizo. Njegova žena je snela ob mojem prihodu naočnike in spravila knjigo, ki je bila čitala iz nje. Na polici, kamor jo je bila položila, sem videl še cel kup knjig, med njimi tudi vezane in celo z zlato obrezo. Pozdravila me je nato kakor bi bila že stara znanca, dasi nisem še govoril z njo do tistikrat.

»Prinesi polič jabolčnika, Franca, in nareži kaj za pod zob,« je dejal Trnovec. »Gospod se ne bo branil, mlad je še in želodec mu gotovo ne dela sitnosti, kakor je začel te dni nagajati meni. Ej, starost, ta ne prizanese, včasih sem bil tak kot grlica.«

»Nič se ne pozna še hudega,« sem dejal. »Krepki ste še in lahko se merite z marsikaterim mladeničem.«

Dobro so mu dele te besede, to sem videl. Toda rekel je:

»Kakor je božja volja, gospod Jelenko, kakor je božja volja. Nič ne bi imel zoper to, ako bi me Bog še pustil, toda da mi pusti zraven tudi moči, da bi ne bilo treba drugim ravnati z menoj kakor z otrokom. Vsekakor pa je previdno misliti že sedaj, da se umaknem.«

»Vaš sin je priden in varčen, najboljši je v vasi,« sem dejal. »Kadar boste videli, da je prišel vaš čas, vas ne bo trebalo skrbeti, komu boste izročili. Da bi bilo le povsod tako lahko in gotovo!«

Zopet sem videl, kako ga je veselila tudi ta moja hvala. Natočil je čaši in trčila sva.

»Prav zato sem pa sklenil,« je dejal čez nekoliko časa hitreje, »da ne čakam več in da takoj izročim posestvo Francetu. Nevesto ima že izbrano, Tratnikovo iz vasi, in tako lahko takoj napravimo, kar je potrebno. Nocoj pridejo Tratnikovi z nevesto k nam, da se pogovorimo in zato mi bo še veliko ljubše, ako ostanete tudi vi tukaj, da nas bo več. Skrivnosti nimamo nobenih, jutri pa pojdemo v trg k notarju, da napravimo pismo.«

Nemalo sem osupnil nad tako navado, toda mislil sem si: ker je Črna že itak drugačna kakor so druge vasi, zakaj bi ne imela torej tudi ob takšnih prilikah svojih posebnosti.

Stari Trnovec mi je nato pripovedoval, kako je bilo takrat, ko je on prevzel posestvo po svojem očetu, kako je gospodaril, kako se je trudil in mučil dostikrat celo po noči, da je zadobilo posestvo sedanjo obsežnost in koliko se bo dalo še dobiti iz njega, ako bo sin posnemal njega. V takšnih pomenkih je nastal večer in Trnovka je postavila luč na mizo.

»Ne semkaj,« je dejal Trnovec, »postavi jo sedaj v izbo in pogrni mizo! Drugo si menda že pripravila. Vsak čas bodo tukaj.«

Komaj je izgovoril, že so se zaslišale v veži stopinje in prijazen »dober večer« je zadonel. Trnovec se je dvignil, dvignil sem se presenečen tudi jaz, zakaj prihajal je župnik in z njim tudi učitelj.

»Povabil sem vse, da bode lepši večer,« mi je dejal Trnovec, ko smo se bili pozdravili in sta bila onadva že v izbi.

Ne dolgo potem so dospeli tudi Tratnikovi, stari Tratnik, Tratnica in nevesta. Ž njimi sta prišla tudi France, ki je bil že ves popoldan pri njih, in Ivanka, sestra njegova, edina hči Trnovčeva. Tako nas je bila zbrana lepa družba pri veliki mizi v izbi.

»Pomemben večer se vrši nocoj,« je povzel župnik besedo, »nekako konec ene dobe in začetek druge, nove. Mejnik hočete postaviti med gospodarstvo starejšega in nastop gospodarstva mlajšega. Važno je postavljanje takšnega mejnika in dostikrat naravnost usodno za enega ali drugega, ali pa tudi za oba. Pomisliti je torej treba na vse in na vse strani in ni dobro preveč hiteti. Najmanjša nepazljivost, da ne rečem napaka, lahko izpodkoplje temelje sreče in napravi dolgo vrsto žalostnih in nesrečnih dni. Zato je prav in popolnoma v redu, da se tudi k takšnim domačim odločilnim dogodkom povabijo resni in izkušeni možje, da se oglasijo s svojim svetom. Tukaj ne velja, da bi rekli: Kaj me brigajo tuje zadeve, sam imam dovolj opraviti s svojimi, ali pa: Bolje je gledati od strani, zakaj ako ne bo kaj prav, boš kriv ti. Ne, tukaj velja, da ponudiš svojo glavo in svoje srce drugim in pomagaš tako postaviti temelj sreči in po njej blagostanju drugih. Takšno navado sem našel do zdaj še samo na Črni in nikakor bi ne bilo napačno, ako bi se je oprijeli tudi drugod. Večja edinost in sloga bi vladala med družinami, večja ljubezen med občani. — Torej, Trnovec, razložite nam, kako mislite.«

Vsi so se ozrli v starega Trnovca, ki se je v tem hipu z obema rokama naslonil na mizo. Počasi, s krepkim in čistim glasom in nad vse jasno in natančno je začel razkladati, kaj bo za sedaj prepustil sinu, koliko bo hčerinega in kaj bo ostalo njemu kot nekako jamstvo, da bode sin delal s starši po vesti in kakor zahteva četrta božja zapoved. Kakor na dlani je bilo vse, kar je pravil, kakor bi bilo napisano vse in preračunjeno že davno.

Presenečeni so bili vsi, toliko ni pričakoval nihče. France je bil skoro omamljen od velike sreče in čestokrat mu je oko obviselo na Tončki, ki je sedela naproti njemu vsa srečna in zatopljena v sladke sanje.

»Ne, tukaj res nimamo več besede,« je dejal župnik na to, »vse je tako čisto, tako jasno, da ne potrebuje ne razlage in ne predrugačbe.«

Trnovec pa se je obrnil proti Francetu in pristavil:

»To bo torej tvoje, sin moj. Upam, da sem izročil vse v prave roke, da boš vedel ohraniti neomadeževano ime Trnovcev na Črni. Naj pride karkoli nad tebe in tvoje, drži svoje posestvo, ne daj, da bi prišlo kdaj v tuje roke. Spoštuj zemljo, ki je rodila in redila tvoje dede in tvoje starše, ki je pritegnila nase tudi tebe in izkazuj ji ljubezen, ki jo zasluži. Ne dopusti, da bi kedaj klicala za teboj: Vrni se k meni, kaj sem ti storila, da se je oddaljila od mene tvoja noga, da si mi odtegnil svojo ljubezen!«

Tiho je nastalo nekaj časa v izbi. Zunaj pa je zašumelo drevje, zavzdihnila je zemlja okoli Črne, kakor bi bila slišala glas starega Trnovca.

»In sedaj naj nam pove še Tratnik, kako misli,« je dejal Trnovec ter vprl oči v svojega soobčana. »Nikdar še ni bilo žal besede med najinimi hišami, a od zdaj naj nastane prijateljstvo in tesna medsebojna vez!«

Tratnik je nato povedal, koliko bo dal hčeri v denarju, koliko v blagu in za opravo. Ni bil toliko premožen kakor Trnovec in doma je imel še dva sina in mlajšo hčer. Videti mu je bilo hudo, da ni mogel izgovoriti hčeri več in bil je v vidni zadregi, ko je govoril.

Trnovec je nekoliko pomislil, ko je končal Tratnik naštevati.

»Ne, bodimo pravični,« je dejal čez nekoliko hipov. »Tistega dela pod Sladko goro ne moreš dati hčeri, ker je preveč potreben za enotnost posestva. Ako bi ga dal, bi bilo posestvo razkosano in bi komaj životarilo. To bi opravičeno obudilo nevoljo tvojih drugih otrok, in začetek razdora v družini je začetek propadanja gospodarstva. Dovolj si nam obljubil že drugega, naj torej ostane pri tem.«

Tratnik je umolknil in se vdal, a učitelj je hvaleč pripomnil:

»Tako je prav, Trnovec. Poznati sem menil vas in vašo hišo že po otrocih, ko so hodili k meni v šolo in zdaj vidim, da se nisem motil v svoji sodbi. V takšni hiši se mora naseliti sreča stalno, in v to ime napijem na zdravje zveze med vašo hišo in hišo Tratnikovo.«

Vsi smo trčili, in sami veseli in zadovoljni obrazi so bili okoli mize. Učitelj je intoniral pesem za pesmijo, in tako je minil ta lepi večer le prehitro.

Ko sem stopal pozneje sam proti svojemu domu, sem pogledal na nebo. Bilo je oblačno in nikjer nobene zvezde, a tam v gozdnem kotu, daleč, za tretjo goro, je pobliskavalo ...

* * *

Tisto noč sem imel hude in mučne sanje. Prišel sem bil v gozd, kjer so moji ljudje podirali smreke. Vse živahno je bilo okoli mene in solnce je sijalo skozi presledke ter risalo pestre podobe po mahu in grmovju. Sedel sem na star štor in opazoval delavce. Preštel sem jih, nihče ni manjkal, in veselo in čvrsto jim je šlo delo izpod rok. Kar naenkrat se mi je zazdelo, da solnčna luč pojema. Vse rdečkasto je postalo okoli mene in še se nisem dodobra zavedel, ko je izginila tudi ta slaba svetloba in me je hipoma objela popolna tema. Iz te teme sem slišal še nekoliko udarcev sekire, še par čudnih človeških glasov, in vse je utihnilo. Niti šumenja drevja ni bilo čuti, povsod tako grozna tišina, kakor bi bilo izginilo vse okoli mene. Nepopisna tesnoba se me je polotila, napenjal sem oči, da bi kaj videl, napenjal ušesa, da bi ujel, ako mogoče najmanjši glas ali šum. Toda zaman, prepričan sem bil, da je konec sveta in da sem ostal sam samcat v tej temi in praznoti. Potipal sem okoli sebe, ničesar se niso doteknile moje roke, vse prazno okoli in okoli. Izginil je bil celo smrekov štor izpod mene, ugibal sem, na čem sedim sedaj, a moji možgani so postali hipoma tako težki, da nisem mogel misliti ničesar več. Samo peklo me je v glavo kakor živa žerjavica in trpel sem peklenske muke. Tedaj v največjem trpljenju se mi je zazdelo, da vidim od daleč luč. Planil sem kvišku in vpiral pogled svoj proti oni strani. In res, prikazala se je luč, drobna lučka, od nasprotne strani druga, tam zopet tretja, in švigale so druga za drugo med temnimi smrekami kakor kresnice. Veje smrek pa so se podaljšale in zakrivile do tal ter so visele navzdol kakor bi žalovale. Kar naenkrat je prihajal od nekod sprevod, same ženske v dolgih črnih haljah in z rumenimi debelimi svečami v rokah. Za njimi pa so nesli štirje možje odprto krsto, ki je v njej ležal mrlič. Ko sem mu pogledal v obraz, sem zapazil, da je to moj obraz, da so to moje roke, ki so držale med prsti razpelo in so bile tako čudno bele in koščene. Umrl sem bil, in nesli so me k pogrebu. Hotel sem se premekniti, da bi se prepričal, ali je to res. A bil sem kakor priklenjen na mestu, noge so bile trde in tako čudno trudne, da me je zeblo okoli srca. Sprevod pa se je pomikal naprej, od nekod je zazvonilo, in tedaj sem se zbudil. Ura je bila v vaškem zvoniku ravno polnoči in njeni močni udarci so me rešili mučnih sanj. Toda potil sem se po vsem životu in glava me je bolela, da nisem mogel dolgo več zaspati ...

Ko sem zjutraj vstal in pogledal skozi okno, sem videl starega Trnovca, Tratnika, Franceta in Tončko, ki so uprav stopali po poti za vrtom mimo mojega stanovanja. Trnovec je bil videti čvrst in trden, a opiral se je ob palico, zakaj brez nje si ni upal več na dolgo pot. Moški so bili oblečeni črno in imeli so tudi črne klobuke na glavi. Tončka pa je bila oblekla svetlo obleko, da je bila videti sveža kakor jutranja rosa. Šli so k notarju v trg, da napravijo pismo. Pogledal sem za njimi, in tistikrat se mi je zazdelo, kakor bi stopal še nekdo drugi z njimi, in to prav vštric Franceta, skoro tik zraven njega. Kdo bi mogel biti? Toda, ko sem se razgledal, sem videl, da je bila samo Francetova senca, ki se je črtala ob stenah. Vendar me je to dimilo nekam čudno in ves dan sem bil čmeren, nezadovoljen in zamišljen ...

Štiri dni potem sem se proti večeru vračal iz gozda. Odkazoval sem bil les nekaterim kmetom iz sosednje občine, in dolga je bila pot do mojega doma. Toda vajen sem bil in truda niso poznale moje noge. S seboj sem imel puško in sem ter tje sem stopil natihoma v goščo ali na svetlo jaso, da bi morda spazil srnjaka ali kako drugo žival. Toda nisem imel sreče, gozd je bil kakor izumrl. Samo enkrat je tam visoko pod vrhom zalajal lisjak.

Prišel sem na križpotje nad Črno, tja kjer stoji kapelica in odkoder je najlepši razgled na Črno in daleč tja do morja. Tam sem se hotel odpočiti in sedel sem na hrastovo bruno. Še nisem sedel dolgo, ko zaslišim glasove ljudi, prihajajočih po poti iz gozdov, ki so bili lastnina posestnikov iz Črne. Hodili so počasi in večkrat so postajali, kakor bi nosili težko breme. Večinoma pa so močali in le odmev težkih in počasnih korakov je prihajal na moja ušesa.

Kaj neki nosijo, sem pomislil. Ako bi bila drva ali kaj drugega iz gozda, tedaj bi vozili. Celo manjša bremena se morajo voziti tod zaradi velike daljave. Nekaj prav posebnega mora to biti.

Tedaj so bili pa že zavili proti meni, da sem jih lahko zapazil. Bili so trije moški, dva zadaj in eden spredaj ter so nosili nekake nosilnice, v naglici nalašč v to prirejene. Na nosilnicah je ležalo človeško truplo.

Skočil sem kvišku in jim hitel naproti.

»Kaj se je zgodilo, za Boga? Kdo se je ponesrečil?«

Možje so se ustavili in rahlo položili nosilnice na tla. Jaz pa sem stopil bliže in sem odgrnil obraz, ki je bil z zelenjem pokrit.

Roka mi je omahnila in neizrečena bolest mi je prešinila dušo. Pred menoj je ležal mrtev — Trnovčev France.

»Moj Bog, moj Bog, kaj se je zgodilo?« sem zaječal in vprašujoče gledal zdaj enega zdaj drugega.

»Sami ne vemo, kako se je moglo zgoditi,« je pripovedoval Lisjakov Tone.

»Žagali smo smreke, v rebri je bilo. Ko je bila največja nažagana in se je jela že nagibati od nas, je kakor bi zrastel iz tal, stal na tisti strani nekoliko oddaljen Trnovčev France. Bil je prej nekam izginil in nismo se brigali zanj, ker smo vedeli, da se takoj vrne. Pa kakor sem rekel, naenkrat je stal kakor bi bil zrastel iz tal in ni se zavedel nevarnosti, zakaj držal se je na smeh in je venomer gledal smreko, ki se je hitreje nagibala. Hotel sem zakričati, toda beseda mi ni hotela iz ust od samega strahu. Oni pa je stal in je gledal ter se smehljal. Naenkrat je zahreščalo in smreka je padla z vso naglico in silo proti tisti strani. Sedaj je šele odskočil, toda bilo je prepozno. Deblo ga je udarilo z vso silo in padel je skupaj z njim na tla, odkoder se ni več dvignil.«

Tačas sem se hipoma spomnil svojih sanj in zazeblo me je po vsem životu.

Ukazal sem zopet dvigniti nosilnice in stopal sem pred njimi navzdol proti Črni. Grozne misli so me navdajale. Uvidel sem vso veliko nesrečo, ki je tako nenadoma zadela dvoje hiš, a niti od daleč nisem tistega strašnega dne slutil, kakšne posledice bo pozneje rodila ta nesreča ne samo rodbinama, pač pa vsej Črni.

Ko je stari Trnovec izvedel, kaj se je bilo zgodilo, je izprva obstal kakor okamenel. Delala se mu je tema pred očmi in trdo je stiskal svojo palico med rokami. Nobene besede ni bilo iz njegovih ust. Odšel je z opletajočimi, negotovimi koraki v svojo sobo in tam se je zaklenil ter ostal ondi sam s seboj do pogreba.

Trnovka pa je padla v hiši pred Križanega, in njeno telo se je stresalo in vilo v neznosni bolesti ...

III.

Tiste dni je prišel domov Poljančev Ivan. Dovršil je bil gimnazijo v Gorici in pripravljal se je, da odide na vseučilišče študirat za profesorja. Ni bila navada, da bi kdo iz Črne študiral, in po vsem, kar sem tam videl in slišal, se mi je zdelo čudno, da je vendar eden iz občine, ki jo je zapustil v ta namen. Toda župnik in učitelj, ki sta bila opazila v svojem učencu nenavaden talent, sta pregovorila Poljanca, da ga je dal v šole. Poljanec se ni nikdar pokesal, sin je študiral z vso vnemo, in njegova izpričevala so kazala leto za letom, kako prav sta imela župnik in učitelj. Mati Poljanka bi bila sicer rada videla, da bi postal sin duhovnik in tudi očetove misli niso bile drugačne od njenih, toda sin se je bil odločil že ob koncu sedme šole za drugo. Ko se je posvetoval Poljanec o tem z župnikom, mu je ta dejal:

»Pustite mu, naj stori to, za kar se je gotovo vsestransko premislil. Resen človek je in nima na sebi one mladeniške lahkomiselnosti, kakršna se le prepogosto nahaja med dijaki. Ni samo duhovniški stan potreben in častivreden, ampak vsak, samo da se prav izpolnjujejo dolžnosti, ki jih nalaga. Kaj pa naj bi bilo lepšega, kakor vzgajati mladino k višji omiki, da ravno po tej omiki pride med narod blagostanje in sreča. V stiskah tudi niste, da mu boste lahko pomagali, da dovrši svoje nauke v daljnem vseučiliškem mestu.«

Tako so domači težko pričakovali njegov prihod, a nič manj tudi jaz, ki sem bil postal že ta čas iskren prijatelj vse dobre Poljančeve rodbine ...

»Dober dan, mati, dober dan, oče in vsi drugi,« se je nekega opoldne oglasilo v veži pri Poljančevih, ko so bili ravno odjužinali.

»Ježeš, Ivan!« je vzkliknila mati in mu hitela naproti. Za njo je vstal Poljanec in zrl na sina z vso ljubeznijo in s ponosom, držeč mu naproti svojo pošteno desnico. Približala sta se oba brata in Anica, brišoča si roke ob beli predpasnik. To vam je bilo pozdravljanje, da so se širila srca in se svetile oči.

»Pa pričakovali smo te šele jutri in zdaj si že tukaj. Zdaj pa res nimam v tem hipu ničesar, da bi ti postregla. Toda čakaj, kmalu se bo kaj dobilo. Zakaj nisi natančno naznanil, kdaj prideš?« je govorila mati in že je stala na pragu ter klicala:

»Put, put, put! — Glej, kam so šle, da ni nobene blizu. — Put, put, put!«

Izza vogla se je pripodila jata kokoši in piščancev, in Poljanka je kmalu izbrala z vajenim očesom največjega in najmastnejšega med njimi ter ga vjela.

»Tako, zdaj pa le zopet pojdite, za enkrat ste odpravile,« je dejala ter nesla hudujočega se jetnika na njegovo zadnjo pot.

Kmalu potem je zadišalo po vsej hiši, peklo in cvrlo se je kakor na največji praznik.

Bil sem tistega dne slučajno doma, pisal sem v svoji sobi. Tedaj sem zaslišal korake na stopnicah in kmalu je nekdo potrkal na moja vrata. Vstopila je Anica, vsa zardela v obraz in vesela.

»Ivan je prišel, gospod Jelenko, brat Ivan. Pojdite doli, ako imate količkaj časa. In zlasti vas želi poznati, to je rekel še posebej. Sam bi prišel že sedaj gori, a ves je še prašen in truden. Pridite!«

»Prav rad, Anica, pridem takoj.«

Kmalu potem smo sedeli vsi skupaj v izbi zraven kuhinje in beseda je tekla kakor bi bili že stari znanci. — Takoj popoldne sva z Ivanom obiskala župnika in učitelja. Oba sta bila vesela tega obiska in ponosna nanj, župnik nas je pa še posebej povabil z učiteljem skupaj drugi dan na obed.

Od zdaj sva bila z Ivanom skoro vedno skupaj. Dan za dnevom se ni naveličal, da ne bi hodil z menoj po vseh mojih potih, ne meneč se za trud in neredno hrano. Spoznal je gozd in ga vzljubil z vso svojo dušo, da mu je bilo pozneje težko slovo, odhajajočemu v tujino. Na teh potih sem pa tudi jaz spoznal, kako obsežno znanje je imel Ivan že tistikrat, kako je bil sploh že tistikrat resen nad svojo starost. Poleg znanja ga je dičila zlasti ljubezen do svojega naroda in ljubezen do rodne domače grude.

»Ponosen sem,« je dejal večkrat, »da sem rojen na Črni. Gorsko selo, daleč od ljudi, a vendar je našla vanj sreča svojo pot. Sreča nam je došla po možeh, ki sta o prvem koraku na te trate razumela svojo nalogo in sta jo tudi vršila in jo še vršita z vso vstrajnostjo in z vso ljubeznijo. Res je sicer, da jima je bila pot pripravljena že po njiju prednikih, vse časti vrednih možeh, toda največ sta storila in še delata sama, dasi to v svoji skromnosti zanikata. Malo je takšnih mož kakor sta župnik in učitelj, to priča delo njiju rok ob vsakem koraku.«

Pritrditi sem mu moral, saj sem imel skoro sleherni dan priliko, da sem gledal in videl z občudovanjem uspeh za uspehom.

»Pa nič bi ne bilo napačnega,« je nadaljeval nekega dne Ivan, »ako bi jima priskočila na pomoč tudi midva. Mislim namreč tako: Dozdaj nimamo v Črni nobenega pravega zbirališča, kjer bi se prerešetavale naše zadeve, kjer bi pa tudi izvedeli o zadevah, ki so na vrsti drugod in so začele pretresati svet od vseh strani. Mislim namreč, da bi se ustanovilo bralno društvo z ljudsko knjižnico, a vse pod vodstvom župnikovim in učiteljevim, morda tudi vašim, ako bi imeli toliko prostega časa na razpolago. Skrbeti bi bilo, da sprejema ljudstvo le to, kar je dobrega in se tako obrani hudega.«

Posledica takšnih razgovorov je bila, da se je res še tisto jesen ustanovilo bralno društvo na Črni in kmalu potem tudi kmečka hranilnica. Tudi se je cerkveni pevski zbor razširil v redni pevski zbor, kjer je učitelj poučeval najlepše narodne pesmi. Vobče je postalo živahno na Črni, a sicer je šlo vse svojo navadno mirno pot, značaji se niso izpremenili, ostali so trdni kakor skale okoli njih.

Nekoliko dni pred Ivanovim odhodom sva sedela z njim prav na onem hrastovem brunu pred kapelico, kjer so bili prinesli oni dan iz gozda Trnovčevega Franceta. Spomnil sem se tisti hip onega nad vse žalostnega sprevoda in omenil sem o tem tudi Ivanu.

»Bog ve, kdo bo tam zagospodaril, ko je usoda tako kruto posegla ob najneugodnejšem času v to rodovino in jo razdejala,« sem dejal in pogledal Ivana, ki je zamišljeno zrl tja doli na Črno.

»To je veliko vprašanje,« je odgovoril Ivan. »Kolikor pomnim, se v Črni še ni primeril tako žalosten slučaj. Da bi se kdo priženil na posestvo, se tudi že dolgo ni zgodilo, vsaj na takšno posestvo ne kot je Trnovčevo. In tukaj sedaj-le res ne kaže drugega; moralo se bo zgoditi, in to zgoditi prav kmalu.«

»Res je,« sem mu pritrdil. »Stari je od onega dne ves izgubljen, baje se mu celo meša, in ona se je sključila ter hodi okoli z objokanimi očmi, da se mora smiliti mrzlemu kamenu. Vse gospodarstvo in gospodinjstvo je prav za prav v rokah Ivanke same in kako je to hudo, si more človek samo misliti.«

»Kaj pa Tončka, nevesta?«

»Ta si je že izjokala oči in Tratnik je ne sme pogledati, da se ne bi na glas razjokal tudi on, dasi je mož, ki je bil že v bitkah in je gledal večkrat brez strahu smrti naravnost v oči.«

Umolknila sva oba, in težke so bile najine misli. Niti po poti proti domu se nisva mogla prav razvedriti, nekaj tesnega je leglo na naju, kakor slutnja prihajajočih viharnih dni.

Ko sva prišla v vas, je učitelj sedel na vrtu pred šolo. Večerno jesensko solnce se je vpiralo s poslednjimi žarki v cerkev in zvonik ter obsevalo šolo in župnišče, da so se svetile šipe kakor čisto zlato.

Razveselil se je naju učitelj, ko sva se ustavila pred njim in povabil naju je v sobo. Izgovarjala sva se, da je že pozno in je treba iti domov, toda nič ni pomagalo, morala sva vstopiti.

»Samo za hipec,« je dejal ter nama ponudil sedež.

Jaz sem bil tisti dan prvič v njegovem stanovanju, prej sva se navadno dobila vedno-le v župnišču, samo včasih tudi drugod.

»To je moja soba, in sicer soba za vse,« je dejal in pokazal z roko naokoli. »Druge ne rabim. Navadil sem se je tako v teh dolgih letih, da bi jo mogel pogrešati prav tako malo, kakor del samega sebe. Od tod skozi to okno vidim vso Črno kakor na dlani, vidim kaj se godi na njivah in travnikih, od tod se mi razprostira prav pred očmi vsa daljna pokrajina do morja. Kolikrat sem zlasti prve dni svojega bivanja presedel tukaj, tedaj, ko se še ni umirilo moje življenje, ko je še mladost plula po mojih žilah in je neutešeno hrepenenje prežemalo vse moje bitje. Kolikrat sem si želel imeti peruti, da bi splul tja v sinjo daljavo, tja v svet čudoviti in v vrvenje njegovo, da bi ga užival z vsem duškom. Tja vun, tja daleč, v takšni samoti ni meni obstanka!«

V njegovih očeh je zasvetil mladeniški ogenj, toda samo za trenotek.

»Sčasoma pa je ta samota začela drugače vplivati na-me. Prišlo je polagoma spoznanje, začel sem se zavedati, da obstoji prava sreča v čisto drugem, uvidel sem, da človek ni ustvarjen sam zase, da je ustvarjen pred vsem za druge, ki zro z zaupanjem vanj in v njegovo delo. Ublažilo se je moje hrepenenje in moja mladost je zadobila resnost, moje življenje pravi cilj. Od tistikrat ni več malodušnosti v mojem srcu, svet gledam popolnoma z drugimi očmi. — Toda, sedaj pa kupico vina! Kaj bi vaju dolgočasil samo s praznimi besedami.«

Ozrl sem se po sobi, bila je podobna moji. Ob desni steni je stala skromna postelj z nočno omarico, v kotu omara za obleko, nasproti umivalnik, a na sredi precej velika, zeleno pregrnjena miza s štirimi stoli. Za vrati je bilo še stojalo za knjige in nad njim so visele stare gosli. Razen nekoliko podob svetnikov so visele po stenah še slike naših pisateljev in velmož, kolikor jih je bilo mogoče dobiti tisti čas. To je bilo vse in nadvse skromno.

Učitelj je videl, da se oziram, in nasmehnil se je.

»Več ne potrebujem,« je dejal, »klavir imam v šolski sobi, tukaj bi mi vzel preveč prostora, pa tudi zaradi pevskih vaj je bolje, da je tam.«

Tedaj je prinesla steklenico vina in tri čaše precej priletna ženska ter je še nekoliko postala v sobi.

»To je moja sestra, ob enem moja mati in gospodinja,« jo je predstavil učitelj.

Tudi, ako bi je ne bil predstavil, bi bil takoj vedel, kdo da je, zakaj bila je na zunaj vsa podobna bratu.

»Sedaj pa prinesi še, kar premore kuhinja,« ji je naročeval učitelj.

»Vidita, tako je,« se je obrnil proti nama, ko je odšla sestra iz sobe. »Včasih sem mislil, da bi se oženil, a komaj se mi je porodila takšna misel, že sem si jo izbil iz glave. Imel sem dovolj tehtnih vzrokov za to. Učitelj ima že itak veliko družino, cel regiment maličkov v šoli, a poleg teh tudi že šoli odrastlih, ki jih ne sme pozabiti. Kako naj posveti vse svoje sile tem, ako ima tudi doma okoli sebe še lastno družino, kopico otrok, ki zahtevajo od njega isto in še več kakor tuji. Katere od njih naj bolj upošteva, katerim naj posveča večjo skrb, ko je že prva tako velika, da jo le težko zmagajo njegove človeške moči. Eno ali drugo mu mora biti nehotč mačehovsko. In tako se dogaja, da imajo najboljši učitelji najslabšo družino ali pa najslabšo šolo in na starost žalost in potrtost namesto miru in počitka. Učitelj bi moral prostovoljno ostati samec, prostovoljno se odpovedati vabečim sladkostim družinskega življenja. To bi bilo idealno, to bi bil začetek nove dobe.«

Nekoliko je umolknil in se zamislil. Ivan pa je bobnal kot v zadregi s prsti po mizi, njegove oči so žarele, toda rekel ni ničesar.

»Ali ne mislita morda, da sem sam tako idealen,« se je nasmehnil čez nekoliko časa učitelj, »in da sem ostal samec iz tega edinega razloga. O ne, moj preudarek je bil tudi praktičen. S čim naj bi redil in vzgajal svojo družino, ako bi mi jo Bog dal, ko so pa učiteljske plače tako nizke. Ako bi bile odvisne od naših Črnjanov, bi se bile seveda že davno izboljšale, o tem sem prepričan. — Naposled pa se nisem oženil tudi zaradi sestre. Vzel sem jo bil k sebi, ko je bila še mlada kot rosa. Nobenega ni več imela na svetu razen mene. Bila mi je vedno skrbna gospodinja, da nisem nikoli pogrešal ničesar, vestna in varčna, in vso svojo mladost je pustila pri meni. Kam naj bi jo podil ta čas, ko je prišla že v leta? Mar naj bi jo pustil, da odide k tujim ljudem, ali naj bi bila moji ženi za deklo? Saj veste, kako se obrne, kadar se človek oženi, in nobeden ne ve naprej, koga bo dobil v hišo. Najmodrejši možje so bili v tem oziru najnesrečnejši.«

Z občudovanjem sem zrl na moža, ki je tako izlahka žrtvoval sebe koristim drugih.

»Še vedno se človek pri vas česa nauči, ako le stopi z vami v dotiko,« je dejal Ivan toplo.

Posedeli smo še precej časa, dokler ni solnce popolnoma zatonilo za goro. A ob slovesu je učitelj še obljubil, da naju obišče na domu, preden odide Ivan.

* * *

Lepi so časi mladostnih sanj. Kolikrat se nehotč vdajam spominom na vse one svetle dni, ki jih ne bo nikdar več nazaj, ki bi jih pa tako rad zopet priklical samo še za trenotek v temo svojih sedanjih dni. Samo še enkrat bi prečul vsaj eno izmed onih mehkih noči, ko sem slonel do belega jutra na svojem oknu v Poljančevi hiši ter poslušal, kako je drhtela zemlja naokoli, kako so si pripovedovala drevesa v tihem šepetu pravljice izza davnih dni. In ta zemlja in vsa drevesa daleč naokoli, vse je govorilo o nečem lepem in nad vse svetlem, česar niso nikdar videle človeške oči, ne slišala človeška ušesa, kar je slišalo samo dovzetno mlado srce.

Tiste čase je bilo, ko se je prvič porodilo v mojem srcu do tistikrat nepoznano hrepenenje, izprva nejasno in zabrisano, a potem toliko svetlejše in čistejše. Padle so luskine raz oči in sredi vseh teh sanj, sredi hrepenenja je stala ena sama oseba v veliki bleščobi — Poljančeva Anica. Skoro strahoma sem se zavedel, da jo ljubim. Izkusil sem se iznebiti misli na njo z vso silo, toda ni šlo. Koder sem hodil in kjer sem delal, povsod je bila njena podoba pred menoj, nikjer me ni zapustil nje nedolžni lepi obraz. Slednjič sem se vdal, toda ta čustva sem skrival pred njo, premlada se mi je še videla, da bi jih bil razodel njej sami. Sklenil sem čuti nad njo ter jo vzgajati, da ne bo niti vedela kedaj, da jo pozneje popeljem pred oltar in odtod na lastni svoj dom.

Ali nekomu sem se le razodel. Bil je to Ivan. Ob njegovem odhodu je bilo, ko sem stopal sam z njim do vrha, kjer sem prvi dan svojega prihoda na Črno obstal ter se divil čudovitemu razgledu. Tudi sedaj sva obstala oba na tistem mestu in ob pogledu na ta krasni svet pod najinimi nogami mi je prekipelo nenadoma srce in razodel sem se Ivanu popolnoma in brez zle misli. V njegovih očeh je tedaj zasvetila rosa, iztegnil je roko ter dejal:

»Boljšega svaka si ne bi mogel želeti, kakor bi mi bili vi. Toda tikajva se v znak zaveze, večno krasna priroda naj nama bode tiha priča. Glej, Anica mi je pri srcu nad vse, njena sreča je moja sreča, in ako nisem nasproten tvojemu načrtu, vedi samo, kako te spoštujem in kako vem ceniti tvojo odkritosrčnost. Dal Bog, da bi se obistinila tvoja srčna želja. Toda sedaj z Bogom in spomni se včasih name, ki te tudi ne pozabim nikdar.«

Stisnila sva si desnici in izginil je navzdol pred menoj, ki sem gledal za njim kakor za svetlo zvezdo, uprav se utrinjajočo.

IV.

Spomladi so začeli delati cesto na Črno in tudi še dalje skozi gozd v sosednje občine. Tuji obrazi so se prikazali na Črni, delavci od vseh neznanih krajev so se shajali in odhajali. Bilo jih je pa vse črno in ko so ob nedeljah pohajkovali po vasi in polegali po sencah, tedaj si slišal različne jezike in narečja, do sedaj ti neznana. Stanovali so večinoma po barakah, kjer so si tudi sami kuhali in prali. A z njimi so prišli tudi različni takozvani trgovci, ki so upali, da bodo tukaj napolnili svoje jetične mošnjičke z razpečavanjem slabega in dragega blaga. Pri takšni trgovini je bila povsod tudi kantina, kjer se je prodajal v podobi pijače različen strup, raznovrstno žganje z različnimi imeni, a samo enega izvora. Vino se je delalo kar doma v kantinah in sproti za vsako potrebo in naročilo. A pivo je bilo najslabše vrste, kolikor se ga je moglo dobiti. Ni čuda, da so delavci ob nedeljah kar noreli ter da se jim ni izkadilo iz glave niti ob pondeljkih. V tistih časih si čul mnogo sirovih šal in nerodnih dovtipov, pa tudi mnogo hripavih najzanikrnejših pesmi, ako so te noge pripeljale mimo kantine. In vendar je delo vidno napredovalo in vse je kazalo, da bode do jeseni dovršen vsaj oni del ceste od gostilne izpod hriba pa do Črne.

Tisti čas je bilo, ko sem se odločil, da ostanem skoro gotovo za vedno na Črni. Čemu bi se selil kedaj drugam, ko so plače povsod enake, a razmere skoro gotovo slabše nego tukaj. Postal sem ves drugačen nego sem bil ob začetku svojega prihoda na Črno. Vplivali so name pred vsem nazori župnikovi in učiteljevi. Vsi trije smo bili sčasoma eno, pritegnila sta bila tudi mene v svoj delokrog. In tako je prišlo, da je bilo vsako veselje veselje vseh, a vsaka bridkost delež enega in drugega.

V meni je bil popolnoma dozorel sklep, da bo Poljančeva Anica nekdaj moja žena. Počakati sem hotel samo, da bo dopolnila dvajseto leto, a med tem sem nama hotel pripraviti primerno in udobno stanovanje. Prej sem jo bil seveda vprašal, ako bi bila zadovoljna iti z menoj in deliti z menoj veselje in trpljenje zakonskega življenja. Osupla je bila izpočetka, ni se bila tega nadejala in prosila je pomisleka, preden mi odgovori določno. Čez nekoliko dni pa mi je podala roko ter mi zaupala, da ne bo nikdar žena drugega. Poljanec in Poljanka sta kmalu potem bila tudi o tem obveščena in zadovoljna sta bila oba. Toda vse to je ostalo v družini, drugi ljudje razen župnika in učitelja niso vedeli o tem ničesar.

Jaz pa sem ta čas iz svojih skromnih prihrankov kupil prostor pod gozdnim robom ter začel zidati hišico. Šlo je sicer počasi, a na jesen je bila vendar končana, ker sem si bil izposodil nekaj denarja v hranilnici. V dveh letih je bil ta dolg poravnan, tako da sem zrl vedrega lica v bodočnost.

Tisto jesen je bil Ivan zadnjič doma na Črni. Dobil je neko štipendijo in odločil se je bil, da gre na Rusko. Težko mu je sicer bilo, bojeval se je dolgo sam s seboj, zakaj da bil zapustil narod svoj kar tako lahko, je bilo proti vsemu njegovemu prepričanju. Toda razmere so bile tistikrat med Slovenci takšne, da ni bilo upati v njegovi stroki na nobeno bodočnost.

Koliko načrtov sva bila naredila tiste dni, kakšne gradove sva si zidala v oblake, o tem naj rajši molčim. Le prehitro so potekli kratki dnevi in omenim naj samo še to, da Ivana od tistikrat nisem videl nikoli več. Usoda je hotela tako.

Pri Trnovčevih se je bil nastanil tiste dni delovodja, neki Birk. Bil je nastavljen pri gradbi nove ceste in ker je bil njemu odkazani kos v neposredni bližini Črne ter se je uprav začel ta kos graditi, si je poiskal stanovanje v vasi. Trnovec ni sicer hotel od začetka ničesar slišati, da bi si nakopal kakršnokoli nadlego na glavo, a Birk mu je začel pripovedovati, kar mu je pravil njegov stari oče, da sta bila namreč s Trnovcem skupaj pri vojakih in da sta služila pri eni četi. Bila da sta ta čas nerazdružljiva prijatelja in sedaj, ko je sin odhajal na Črno, se je oče spomnil Trnovca in naročil, da ga pozdravi. Staremu Trnovcu so se usilili spomini, dobro je še pomnil Birka in tiste lepe čase. Spričo tega je odstopil delovodji malo sobico nad stopnjicami.

Birk je bil malo doma, opravila je imel vedno dovolj pri delavcih. Prvo nedeljo pa, ko je bil prost, se je predstavil župniku, učitelju in meni prav ko smo bili vsi trije v župnišču. Bil je to velik, suhljat človek precej čednega obraza in črnih ciganskih oči. Temni lasje so mu silili na čelo in črni, majhni brki so mu senčili nekoliko debelo zgornjo ustnico. Na nas vse je napravila njegova vnanjščina še precej povoljen vtis in tudi ves njegov nastop ni bil neprijeten. Toda ko ga je župnik povabil, naj sede, je zašel mož takoj v neko gostobesednost in samohvalo, da smo se kar spogledovali. Tako mlad še, komaj menda petindvajset let, in že je videl vse, znal vse, že ga ni bilo nobenega nad njim. In pri njegovem govorjenju ni nikjer za dolgo časa obstalo njegovo oko, lovilo se je od enega do drugega in od predmeta na predmet. Takoj je izginil prvi ugodni vtis in vsi smo čutili nekaj neprijetnega v njegovi navzočnosti.

»Čudno se mi zdi, gospodje,« je rekel med drugim, »kako morete bivati na Črni, v tej dolgočasni luknji. Nobene zabave, sami trdi in zabiti kmetje, povsod dolgčas in morija, kamor se človek obrne. Za olikanega človeka ni prostora tukaj.«

»Smo pač sami neolikanci skupaj, zakaj mi, kar nas je tukaj, si ne želimo nikamor izmed teh trdih in zabitih kmetov,« je dejal župnik z rezkim nasmehom.

»Torej tako,« je dejal oni in se zasmejal, da je pokazal svoje zdrave in močne zobe, »dovtipni in šaljivi ste, gospod župnik, in radi bi se malce ponorčevali iz mene.«

»Ni vredno,« je zamrmral učitelj in začel listati po neki knjigi.

Oni je osupnil in takoj izpremenil svoje govorjenje.

»Sicer me pa niste prav razumeli, gospodje. Nisem mislil tako hudo. Nasprotno, še prav prijetno bi bilo tukaj, samo da bi bilo kaj zabave. Zlasti po leti, sedaj ko bo cesta, bi se dalo privabiti mnogo letoviščarjev, ki bi puščali tukaj svoje groše. Samo krčme bi bilo treba, dobre krčme, in vse bi bilo.«

»Črnjani ne potrebujejo takšnih grošev,« je odgovoril resno župnik. »Zadovoljni so s tem, kar imajo in upam, da tudi ostanejo zadovoljni.«

Birk se je nemirno premaknil na svojem prostoru in ni vedel, kaj bi zinil. Pa čez nekoliko hipov je vstal in se poklonil vsem trem.

»Oprostite, gospodje, iti moram, dela imam danes še čez glavo. Saj mi dovolite, da vas še kdaj posetim. Z Bogom!«

Niti ni čakal odgovora, hitro jo je odkuril.

Župnik, ki je bil dober poznavalec ljudi, je dejal čez nekoliko časa:

»Rad bi vedel, čemu se je mož prav za prav prišel predstavit. Prišel je za par dni na Črno in odšel bode, kakor je prišel. Čemu torej ta obzirnost in iz kakšnega namena?«

Ko smo se razhajali je še poudaril:

»Bodete videli, da ima mož neki poseben namen in to ne prav čeden. Dal Bog, da bi se jaz motil. Lahko noč!«

Razmišljal sem o tem dogodku in o župnikovih besedah še dolgo v noč, a nisem mogel priti do nobenega zaključka.

* * *

Nekako tri mesece potem je po Črni nenadoma završčala čudna, neverjetna novica. Lisjakov Anton, ki je imel nekega večera nočno stražo v vasi, je pripovedoval, da je videl Trnovčevo Ivanko in onega Birka pozno v noč skupaj. Po hišah so že bile ugasnile luči in nič več se ni ganilo na vasi, a onadva sta stala pod Trnovčevo lopo drug poleg drugega in se živahno, toda šepetaje razgovarjala. Noč je bila svetla, na nebu je plul polni mesec in Anton ju je lahko razločeval, ko je prišel natihoma blizu, dasi sta se bila pomaknila v tistem hipu nekoliko globlje v temo. Slišati sicer ni mogel njiju razgovora, a pozna ura in to skrivanje mu je pač povedalo dovolj, kaj se vrši med onima dvema.

Ljudje so bili vsi po koncu in razburjeni nad to novico. Bilo je to nekaj nezaslišanega na Črni.

»Vidite ga, cigana, rad bi prišel za majhne stroške na takšno ležišče.«

»Kdo bi si mislil, da je Ivanka tako neprevidna, da ne rečem hujšega!«

»Kaj pa stari Trnovec, kje je bil, ko mu je začel oni hoditi v škodo? Kje ima oči?«

»Iz te moke ne bo kruha, Trnovec bo pometel z enim samim vijačem in vse bo zopet čisto.«

»In zadnje čase se je nekaj govorilo, da se k Trnovcu priženi Rupnikov Lipe. Na, in sedaj pa to!«

»Oj Črna napreduje, odkar so tukaj ti tujci, ki nobeden od njih ne ve, kje je doma. Boste videli, kaj nam še prinese nova cesta, ko bo dograjena. Neizmernih dobrot!«

Taki in enaki pogovori so se vršili tiste dni po raznih hišah na Črni, in prišla je ta novica tudi župniku na uho.

Mož se je ustrašil, vidno je prebledel.

»Kaj sem dejal zadnjič o Birku? Kakšen je namen njegov?«

Bila sva z učiteljem ravno pred šolo, ko je stopil k nama.

»Navidezno je to sicer malenkost in nekako brez podlage za nadaljnji strah, toda brez nič ni in moja dolžnost je, da stopim do Trnovca. Toda glej, sam prihaja do mene.«

V resnici se je bližal Trnovec, počasi in opiraje se ob palico. V obraz je bil silno bled in nekam zabuhel, kakor bi bil vstal iz groba. Ozrl se ni ne na desno ne na levo, stopal je naravnost proti nam.

Pozdravil je in se globoko oddahnil.

»Stopimo k meni vsi,« je dejal župnik. »Oče Trnovec, stopite naprej, saj vem, da ste prišli k meni in vem tudi, da nimate nič proti temu, ako sta tudi ta dva gospoda zraven. V lepših časih smo bili že skupaj.«

Trnovec je stopil naprej, a komaj je bil v sobi, je težko sedel na prvi stol in naslonil glavo v roke. V sobi je bilo vse tiho, slišala bi se bila lahko miš. Čez nekoliko hipov je dvignil Trnovec glavo in s tresočim glasom je vzkliknil:

»Lopov, oh ta lopov!«

V njegovem glasu je odmeval popolen obup.

»Olajšajte si svoje srce s pripovedovanjem tega, kar se je zgodilo,« je dejal župnik in mu položil desnico na ramo. »In naj bo, kar hoče, obupati ne smete nikdar! Vem, da bi vam, staremu in izkušenemu možu, ne bilo treba tega praviti, in da si upate prenesti mnogo, kakor ste že dokazali. Ali človek, naj si bo še takšen junak, pride včasi v okoliščine, da je zaman vse njegovo junaštvo in da bi podlegel, ako bi ne bilo nikogar, ki bi mu govoril tolažilno besedo. V takih okoliščinah ste sedaj skoro gotovo vi Trnovec, zato se zgovorimo, da vam odleže.«

»Vtihotapil se je v mojo hišo, kakor tat po noči,« je razburjeno govoril Trnovec. »Kdo ga je klical, kdo je vedel zanj? Pokazal sem mu bil vrata, a tedaj mi je prišel s prijateljstvom svojega očeta in moje srce je krenilo s prave poti. Zakaj sem bil tako mehek! Vzel sem ga na svoj dom, strupenega gada z nedolžnim pogledom. In kako je znal govoriti v svoji lažnjivosti in hinavščini, da sem za vse popolnoma oslepel in oglušel. Kakor otrok sem postal, zaupen in lahkoveren. Ha, ni mu bilo težko ribariti v kalnem, njegov lov se je popolnoma obnesel. Kje sem imel oči, kje sem imel ušesa! Gospodje, vjel je mojo hčer na svoje limanice potem, ko so se mu bile sline pocedile po mojem posestvu. Toda, dokler miga tale mazinec, se mu ne posreči njegova nakana.«

»Ali kako se je to moglo zgoditi, saj je Ivanka vendar pametno dekle,« je vprašal župnik.

»Saj to je ravno, kar me najbolj boli. Ivanka je izgubila pamet, popolnoma v njegovih krempljih je in ne more se mu iztrgati. Sam Bog ve, kaj je storil z njo, da je pozabila vsega okoli sebe in se mu obesila na vrat. Danes zjutraj mi je naznanil najprej on, da jo misli vzeti, a na to še ona in prosila sta mojega in materinega dovoljenja. Morete si misliti, gospodje, kaj se je ta čas godilo v meni. Svojo hčer in z njo vse svoje žulje naj bi vrgel v žrelo ciganu, privandrancu Bog ve odkodi, človeku, ki je že s svojim postopanjem proti njej pokazal vso svojo podlost in ničvrednost.«

Govorjenje ga je utrudilo in prosil je čašo vode. Bil je usmiljenja vreden v svoji veliki žalosti in svojem obupu.

»Vidite, prijela me je jeza, kakršne ne pomnim,« je nadaljeval. »S temi svojimi rokami, starimi in izsesanimi, sem ga prijel za rame in ga obrnil kakor otroka, kažoč na vrata. Takoj naj se pobere iz hiše, sem zavpil nad njim in dvignil sem celo palico nad njegovo glavo. Res je pobral takoj svoje reči in odšel iz hiše. Toda na pragu se je ta lopov ostudno nasmejal in mi zabrusil v obraz: Še klicali me bodete, takšen zet se ne dobi za vsakim grmom.«

»Kaj pa Ivanka, kaj je rekla ona na to?« je vprašal učitelj. »Saj ravno to je, gospodje, ravno to je najgroznejše. Moja hči, moja prej tako poslušna in dobra hči, mi je rekla po njegovem odhodu: „Oče, ali ta ali pa nobeden!“ Zaman so bile moje nadaljnje besede, zaman opomini materini, vse bob v steno. Popolnoma jo je spravil ob pamet, začaral ji je ta pustolovec prokleti.«

»Tu ni še vse izgubljeno,« ga je tolažil župnik. »Ivanko hočem jaz povabiti k sebi in vsaj upam, da ji izbijem sčasoma iz glave te nevredne misli.«

»Da, da, storite to, gospod župnik. Ako se vam posreči, boste storili veliko dobro delo. Mislil sem že, da bi ga naznanil njegovim predpostavljenim, ki naj bi ga spravili od tukaj. Toda uvidel sem, da bi se s tem samo brezpotrebno ponižal, zato sem se premislil. Kako bi mogel kaj takšnega zahtevati? Toda še enkrat rečem, da rajši razdedini svojo hčer, da rajši podarim vse svoje premoženje cerkvi in ubožcem, kakor da bi prišlo kdaj v roke takšnemu nevrednežu.«

Težko se je mož poslovil od župnišča, stisnil nam je roke trdo, kakor bi se poslavljal za večno. Še na vrtu se je ozrl vnovič nazaj in nam pokimal z glavo.

Župnik je poklical Ivanko še tistega večera k sebi. Z vso njemu lastno prisrčnostjo in brez najmanjše žal besede ji je izkušal dokazati njeno nepremišljenost, ji je odprl pred dušnimi očmi propad, ob čigar robu stoji. Ivanka ga je poslušala s solznimi očmi, in njena glava je klonila na prsi.

»Prepozno je, gospod župnik,« se je nazadnje izvilo iz njenih ust, in krčevito zaihtevši, mu je poljubljala roko.

Župnik je razumel. Nepopisna žalost in srd nad takšnim lopovom mu je prešinil dušo.

»Torej tudi kaj takšnega se je moralo zgoditi na Črni, med mojimi ovčicami. Prišel je volk neopaženo in v trenotku moje nečuječnosti je ugrabil eno izmed najboljših, kar sem jih premogel. Oj Črna, Črna, na razpotju si, to je šele začetek hudega, ki ima priti nad te!«

Obrnil se je proti Ivanki in ji dejal:

»Pojdi domov sedaj, Ivanka, in povej očetu, da se zglasim jutri pri njem. Bog s teboj!«

Stopila je plaho iz sobe, prva žrtev novodobne Črne.

Župnik pa je pokleknil pred razpelo, in zahajajoče solnce ga je še dobilo na kolenih, vsega trudnega in žalostnega.

Drugi dan pa ni bilo treba iti župniku več k Trnovcu po imenovani poti. Zvečer je bil legel Trnovec nekoliko potolažen spat, ko mu je bila hči povedala, da pride drugi dan župnik sam k njemu. Ko je videl pred sabo tudi objokani obraz svoje hčere, je sklepal, da se je vdala, da bo še vse dobro, in odleglo mu je.

Ponoči pa se je hipoma dvignil v postelji in zaklical:

»Mati, luč!«

Vsa prestrašena je žena prižgala luč. Ko ga je pogledala, je že lezel počasi nazaj na blazino in otrpnil. Zadela ga je bila kap, umrl je brez bolečin in mirno kakor otrok.

»Eden izmed stebrov Črne manj,« je med solzami dejal župnik, ko je izvedel o smrti. »Bog mu je prihranil žalost, ki jo je imel izvedeti danes, večjo žalost, nego je bila včerajšna.«

Zazvonilo je na Črni tako žalostno kakor še nikdar ne. In kaj ne bi, Črna se je začela rušiti.

V.

Stari Trnovec je umrl brez oporoke; ni se bil nadejal tako nagle smrti. Vse lepo posestvo je torej pripadlo Ivanki, razen materinega deleža. Ivanka je bila tačas uprav dovršila štiriindvajseto leto, bila je torej polnoletna in sama svoja gospodinja. Nihče ni imel ukazovati nad njo, nihče se vtikati v njene zadeve. Pa tudi nihče se ni hotel vtikati vmes, zakaj mati je bolehala in je bila izgubila vso moč in voljo. Delala je pri hiši še vedno dalje kakor stroj, brez veselja in žalosti, brez vsakega najmanjšega zanimanja. Odgovarjala je samo z »da« ali »ne«, bilo ji je popolnoma vseeno, kaj in kako se vrši v hiši in okoli nje. A drugi ljudje so se začeli ogibati hiše, redkokedaj in le ako je bil primoran, je stopil sem ter tje kdo vanjo. Ivanka niti delavcev ni mogla dobiti, da bi ji za dober denar pomagali spraviti poljske in druge pridelke. Tedaj ji je priskočil na pomoč Birk. Ko so dokončali njegovi delavci zvečer delo na cesti, jih je pripeljal k Trnovcu in pozno v noč so delali ter motili mir na vasi. Pa tudi ob nedeljah in praznikih so ropotali naloženi vozovi mimo cerkve in skozi Črno do Trnovčeve hiše.

»Bomo videli, kdo bo užugal,« se je smejal Birk. »Čakajte, še vsi boste beračili na teh-le vratih.«

Ivanki pa je bilo vedno bolj tesno pri srcu. Očitala si je, da je ona kriva prezgodnje očetove smrti, in slutila je, da ne bo nikdar srečna, ker je ravnala proti njegovi volji. Toda ni si vedela pomagati, na eni strani prevelika ljubezen, na drugi sramota, ki je imela kmalu postati očita, oboje ji je zmešalo razsodnost tako, da se je kmalu vdala vednemu nadlegovanju Birkovemu, da se poročita. Birk pa je bil tiste čase tudi sama poosebljena sladkost in priliznjenost. Vsako željo Ivankino je bral že iz njenih oči in jo izpolnil, še preden jo je izrazila. Pravtako je bil ljubezniv proti njeni materi, tako da je ta nekega večera celo dejala Ivanki: »Saj ni napačen človek.« Sicer pa je bilo to celo vse, kar je izgovorila o svojem bodočem zetu. Nihče ni vedel, kaj je prej ali poznej mislila o njem.

Tudi župnik se ni vtaknil več v to zadevo. Nekako otopel je bil in prvič se je zgodilo, da je izgubil ravnovesnost in ni mogel najti poti iz te zagate. Ko je pa videl, kako so ljudje zapustili Trnovčevo hišo, kako se z delom oskrunjajo nedelje in prazniki, je poizkusil govoriti v prilog Ivanke. Toda sedaj ga Črnjani prvič niso poslušali, zmajevali so samo z glavo in molčali. Tega pa je bil župnik celo nekako vesel, zakaj dejal je proti nama z učiteljem:

»Da so Črnjani naenkrat tako trdi, je dobro znamenje. Morda vendar ta dogodek ostane osamljen in ne bo imel posebnega vpliva na razmere na Črni. Dal Bog, da bi bilo tako! Birk si bo pa pozneje že vedel preskrbeti delavcev, da mu ne bo treba skruniti nedelj in praznikov, saj tudi ljudje sami niso za to in potrebujejo ter imajo radi nekoliko počitka ...«

Takšne so bile razmere na Črni, ko se je neki pondeljek vršila poroka Trnovčeve Ivanke z delovodjo Birkom.

Bilo je pa to prvo ženitovanje na Črni, da ni bilo ne župnika in ne učitelja zraven. Vabila sta ju oba, Birk in Ivanka. Zlasti Birk je porabil vso svojo zgovornost, da bi ju pregovoril, toda župnik je odklonil odločno:

»Želim Vama vsega blagoslova božjega, toda priti ne morem, in sicer samo zaradi spomina na poštenjaka, pokojnega Trnovca. Moral sem vama povedati resnico. Izkušajta, da poravnata krivico nasproti pokojniku z lepim življenjem, glejta, da postane vajina hiša zgled krščanske bogoljubne hiše, in izbrisana bo tudi ta krivda. Pokojnik sam pa bo blagoslavljal iz nebes vaju in vajin zarod. Hodita z Bogom!«

Birk se je spričo tega delal ravnodušnega, a na skrivnem je škripal z zobmi ter prisegel župniku maščevanje. Ker ni šel župnik, je hvaležno odklonil vabilo tudi učitelj Ivanki s težkim srcem ...

Po poroki pa se niso razšli vsi svatje, nekaj jih je ostalo kar na Črni pri Birku. Ko so nehale gostije in se je začelo redno delo, so se preoblekli, in Birk je imel takoj pri hiši nekaj domačinov, ki jih je porabil za delavce.

»Tako, sedaj se bom pa smejal jaz,« je dejal čestokrat samemu sebi, in njegovo oko se je zaiskrilo v čudnem, sovražnem blesku.

Bili so pridni ti delavci Birkovi, ni jih bilo treba priganjati k delu, a bili so nasilni in razgrajači, da so se kmalu začeli prepiri s črnskimi fanti. Govorili so o svetih rečeh tako nespoštljivo in zanikamo, da so se ljudje zgražali in se jih ogibali, kjer so mogli. Toda Birk jih je bil vesel; njemu ni bilo do drugega kakor da mu garajo od jutra do večera, za drugo se ni brigal.

Birk sam je bil popustil službo delovodje, trdnemu in velikemu posestniku se ni več spodobilo, da bi bil podrejen drugim. V njegovi glavi so rastli novi načrti kakor gobe po dežju in te načrte je hotel uresničiti, naj velja kar hoče. Hotel je postati prva oseba, da se mu bodo v strahu klanjali vsi Črnjani, a da se mu bode odkrivala tudi gospoda, ko se pripelje s svetlo kočijo in z dvema čilima konjema v trg in v mesto. Vse je videl jasno naprej, bil je podjetna glava, ki se ni strašil nobene ovire, pa tudi ni izbiral sredstev, samo da je dosegel svoj cilj. Natihoma je delal, da se ni zavedel nobeden, kaj misli, a ko je bila reč dozorela, jo je spravil z velikim šumom med ljudi.

Tako je bilo prvo njegovo delo, da odpre gostilno v svoji hiši. Čemu bi delali samo kantinerji in si polnili mošnjičke, ko je sedaj pravi čas za to, da tudi on začne pobirati denar, ki se valja na cesti. Najprej torej cestne delavce, ti bodo potegnili za seboj Črnjane, a ko bo dovršena cesta, pridejo za njimi drugi, cele procesije bodo romale na Črno k Birku.

Parkrat je romal v tistem času h glavarstvu in imel je že gostilniško koncesijo obljubljeno, preden je vložil za njo prošnjo. Ko je prišla prošnja od glavarstva k županstvu na Črno v poročilo, je vplivala kakor strela. Župan je tekal okoli občinskih svetovalcev in jim pravil nezaslišano novico.

»Ne, ne, tega se mu ne sme dovoliti nikoli,« je bila enoglasna sodba. Župnik je zmajal z glavo, ko so ga za svet vprašali, in je dejal:

»Ne boste mu ubranili, zlasti ne, ker ni na Črni in v okolici nobene gostilne. Pa tudi, ako bi bila, je mož dovolj zvit, da bi dosegel svoj namen navzlic vsem vašim ugovorom. Vi storite sicer svojo dolžnost, branite se, toda ne bode pomagalo. V kratkem bodo pri Birku žvenketale čaše in se prepevale pesmi. Edino, kar morete storiti, je to, da nobeden od vas ne gre v gostilno, da ostanete takšni, kakršni ste bili do zdaj. Morda gostilna potem sama od sebe preneha.«

Možje so odšli od župnika, potrti in nezadovoljni sami s seboj, a pri seji so storili svojo dolžnost in so se enoglasno protivili nameravanemu podjetju. Nič ni pomagalo, h koncu vseh koncev in ne čez dolgo je imel Birk v rokah zaželjeno koncesijo.

»Kaj sem vam povedal?« je rekel župnik žalostno. »In sedaj vam povem še to, tudi vaši trdni sklepi, da ne pojdete tja, bodo omahnili in zgodilo se bo, kar se mora zgoditi; zakaj meso je slabo in izkušnjave bodo velike.«

»Nikdar ne pojdemo tja, nikdar!« so slovesno zatrjevali vsi po vrsti.

»Dal Bog, da bi bili vaši sklepi trdni in vaša volja zadosti močna!«

Toda sam ni bil prepričan o tem, vedel je, kako slab je človek in kako zadošča včasi samo iskrica, da nastane nepogasljiv plamen. Sklenil pa je, da od sedaj podvoji čuječnost nad svojimi župljani in da jih otme preteči nevarnosti, ako le mogoče. Očitati si ne bode smel nikdar, da ni izpolnil svoje dolžnosti.

* * *

Birk je slovesno otvoril svojo gostilno. Pred hišo sta stala dva mlaja, počez je bila deska z napisom »Dobro došli«, in vhod v hišo je bil okrašen z zelenjem in cveticami. Po oglih so vabili veliki natisnjeni lepaki k otvoritvi, in mestni časopisi so bili prinesli debele oglase o tem toliko važnem dogodku na Črni. V novo prirejeni gostilniški sobi je svirala na nalašč v to prirejenem odru trška godba in vabila na ples.

Bilo je ravno nedeljo popoldne, ko se je to vršilo. Mrgolelo je ta čas tam cestnih delavcev, ki jih je bil z delovodji skupaj povabil Birk, prišlo je tudi nekaj lačnih in žejnih tržanov, ki so bili navadno ob takšnih prilikah povsod, zakaj razglasilo se je bilo, da bo tisti dan pri Birku vse zastonj, pijača in jedača. Kdo bi ne bil porabil takšne prilike? Toda Črnjana ni bilo nobenega blizu, takoj po popoldanski službi božji so se bili poizgubili in poskrili, da ni bilo nobenega videti. Skoro vsa hišna vrata na Črni so bila zaprta.

Ivanki je bilo to silno težko. Brez najmanjšega veselja se je obračala po kuhinji in ukazovala kuharici in deklam, medtem ko je bil Birk samo pri pijači. Ko je že pozno popoldne stopil v kuhinjo in videl, kako je žena obupana, je takoj uganil njeno žalost.

»Eh, le pusti jih Ivanka, čemu se žališ zaradi tega. Še metati jih bomo morali vun, tako bodo silili noter.«

Medtem je šum v sobi in okoli hiše naraščal z vsakim hipom, vino je začelo vplivati na možgane in na noge. Delavci so se začeli objemati, tu jih je posedala gruča, tam druga, vsi so peli in vpili vsepovprek, obrazi so jim bili zaripljeni in oči obsteklenele. Po sobi so pa skakali sami moški po taktih godbe, zakaj ženske ni bilo zraven tisti dan nobene. Ta vrišč in šum, to cepetanje nog se je razlegalo na daleč in nemirna je celo postajala živina po hlevih, nevajena dosedaj takšnega trušča.

Gori pri oknu v župnišču pa je slonel župnik in gledal doli na Črno. Težke so bile njegove misli.

Bilo je že pozno po noči, ko je močno trkanje zbudilo župnika iz spanja.

»Kdo je?« je vprašal, ko je odprl okno.

»Nekega delavca so zabodli tam doli pri Birku; v zadnjih zdihljajih leži, — pridite, da ga previdite,« je govoril spodaj glas, sirov in hripav od vina in nočnega kričanja in ukanja.

Župnik ni pomišljal, v hipu je bil odpravljen. Stopil je sam in poklical cerkovnika, ki je tudi takoj vstal.

Otožno se je glasil zvonček po vasi in slabo je razsvitljala svetilka pot obema. Ko sta dospela do Birka, je bilo tam vse narobe, vse pomazano in pomočeno, a gosti so se bili razšli na vse strani, ko se je zgodila nesreča. Nobeden ni hotel biti kriv.

V sobi, tam kjer se je bila svoječasno obhajala zaroka Trnovčevega Franceta s Tratnikovo Tončko, je ležal na slamnici mlad človek in zraven njega je stal Birk s sklonjeno glavo in temno zroč pred se. Ko je stopil župnik v sobo, je dejal Birk, ne da bi bil pogledal župnika:

»Pravkar je še zahteval vas; a sedaj je že mrtev!«

Župnik je pogledal na slamnico in potipal reveža. Nobenega življenja ni bilo več v njem, po beli srajci pa se je črtala rdeča sraga mlade krvi. Župnik je hotel izvedeti od Birka, kdo je nesrečnež in odkod je, toda Birk se je bil med tem izmuznil iz sobe. Pozneje se je izvedelo, da je mož poročen in da zapušča vdovo in dva otročiča.

Ko je župnik odmolil pri mrtvecu, se je odpravil s cerkvenikom zopet proti cerkvi. Še tožneje se je glasil zvonec sedaj in še žalostneje je brlela svetilka pred njima.

»Takšnega začetka bi se pri vsem tem vendar ne bil nadejal,« je dejal žalostno župnik cerkovniku, ko je stopal proti župnišču.

Toda spal ni tisto noč več, na vse zgodaj zjutraj je pozvonil zvon k maši. In Črnjanov se je bilo nabralo nenavadno veliko število k svetemu opravilu. Razjasnil se je bil za hipec žalostni župnikov obraz, ko jih je po maši blagoslovil.

»Morda bodo vendar vstrajali,« je pomislil ob njih pogledu in poln zaupanja je zapustil tistega dne hišo božjo.

VI.

Cesta je bila dokončana in tako ustanovljena zveza s trgom in z mestom. Tam, kjer prej nisi videl gosposkega voza, je sedaj skoro sleherni dan pridrčal ali koleselj ali celo dvouprežna kočija. Gosposki obrazi so se prikazovali na Črni, gosposke suknje plahutale po potih. Tuji vozniki od daleč so prihajali s težkimi tovornimi vozovi ter vozili les iz cesarskih gozdov. Tudi Črnjani niso zaostali, napravili so si drugačne in udobnejše vozove, in od vsake hiše skoro je bila sedaj polovica delavnih moči na cesti, a le ostala polovica je opravljala kmetijstvo in domača dela. Povišal se je zaslužek, in to je bilo dobro, a mladina se je navadila biti od doma, prišla je v dotiko s svetom, ki je živel dokaj drugače od Črnjanov, in to je bilo slabo. Mladina je začela, za sedaj sicer še skrivaj, imeti potrebe, kakršnih starejši niso poznali.

Vozniki, bodisi gosposki, bodisi delavski, so se začeli ustavljati na Črni pri Birku, in njegova gostilna ni bila prazna nikoli. Zaslovela je na daleč, zakaj Birk je bil kakor nalašč ustvarjen za gostilničarja. Veden nasmeh na ustih, vedno prijazna beseda do vsakega, vedno pri rokah in do skrajnosti postrežljiv, takšen se je kazal svojim gostom. Z vsakim je znal občevati po njegovem stanu, in kmalu se je razneslo na daleč: Birk na Črni, ta je mož. Kadar pridete tja, ne pozabite se zglasiti pri njem!

Vobče pa je ostala Črna takšna, kakršna je bila prej. Črnjani so se Birka ogibali, bili so mu morda celo nevoščljivi, a sicer so živeli kakor so bili vajeni, v vednem delu, redu in skrbeh. Bilo je videti, kakor bi niti ne vedeli, da je na vasi gostilna, pozabili so bili celo na dan nje otvoritve in na vse, kar se je godilo takrat. Birk pa se je delal kakor bi ga nič ne brigalo, pozdravljal je Črnjane z vso ljubeznivostjo, sem ter tje stopil h komu v hišo po navideznem opravilu in začel z domačimi neprisiljen razgovor. Od začetka so mu odgovarjali osorno, nakratko, so mu celo vrata pokazali, a sčasoma so se ga privadili in začeli z njim kak krajši pogovor. Toda k njemu v gostilno še vedno ni prišel nikdar nobeden.

»Dajmo času čas in vstrajajmo,« si je dejal čestokrat Birk, in njegova potrpežljivost je bila velika.

Župnik se je bil vsled tega nekoliko umiril, včasih si je celo očital, da je bila prevelika njegova nezaupnost.

Na Črno se je nekega popoldne pripeljala velika in lepa kočija, ki so iz nje stopili štirje gospodje. Vsa njih vnanjščina je kazala, da so to denarni možje, morda bogati trgovci ali ugledni podjetniki. Birk se jim je ob prihodu sicer globoko klanjal, a ves njegov nadaljni sprejem je kazal, da so se že poznali, da niso bili prvič skupaj. Gospodje so se ozirali naokoli in starejši je dejal:

»Tu je torej vaša domačija, gospod Birk? Lepo, lepo! Kdo bi si mislil. No, pa smo izpolnili svojo obljubo in smo vas prišli obiskat.«

Kmalu so sedeli v živahnem razgovoru.

»No, kako stoje naše reči, gospod Birk?« je vprašal Depauli. »Stvari, ki smo jih zadnjič prerešetavali. Ali se bo dalo kaj napraviti, ste že govorili s kom v tej zadevi? Kakšen vtis so vam napravili odgovori?«

»Hm, nekaj sem namignil, županu Gabrovcu sem namignil, — toda razumeli bodete, da je treba delati previdno, skrajno previdno. In vsako besedo je treba pretehtati, preden se izgovori. Z našimi Črnjani se ne da razpravljati kar tako-le, tebi nič meni nič. In, gospodje, povem vam še enkrat, težko pojde in počasi, ako sploh pojde.«

Po južini so se gospodje odpravili na izprehod. Šel je z njimi tudi Birk. Počasi so hodili skozi vas, kakor se spodobi takšnim gospodom, in vsak hip so se ustavili. Ko so pa bili zunaj vasi, tedaj je imel Birk glavno besedo.

»Te njive in oni-le travnik, to je vse Lisjakovo. Kakor vidite, je tik ceste, in kakor se meni zdi, eden izmed najprimernejših prostorov za kakršnokoli podjetje. Zlasti za žago bi bil kakor nalašč.«

Ko so prišli nekoliko dalje, je razkladal:

»Tu se začenja Gabrovčevo posestvo. Prav tja pod hrib sega do onih štirih hrastov, ki se od tukaj prav dobro vidijo. Tudi to bi ne bilo napačno, kratka pot s ceste, in vse bi bilo v redu z majhnimi stroški.«

»Ali glavno manjka, gospodje, glavno,« je poudarjal Birk. »Izlepa ne pojde, Črnjan ne bo prodal niti pedi zemlje izlahka. Niti pojma nimate, gospodje, kako držijo ti ljudje svojo last. In poleg vsega jim pridiguje župnik vedno o tej »domači grudi«, kako jo morajo ljubiti, da je ne smejo zapustiti nikdar. In učitelj mu sekundira in celo gozdar Jelenko, ki ima tudi velik vpliv med ljudstvom, se je vpregel v župnikov jarem. Človeku se že gabi vse to. Dà, ako bi teh ljudi ne bilo na Črni, to bi bila žetev. Tako pa ...«

»Ne obupajte, Birk. Začnite kakor veste in znate,« je dejal Depauli. »Denar stori vse in iz svojega ne boste dajali, dokler delate za nas. Prebrisani ste in na ta ali oni način se vam gotovo posreči. In prej ko se vam posreči, toliko bolje za vas in za nas. Te dni si ogledamo še njih gozde in ako tudi oni odgovarjajo našim načrtom, tedaj je treba zastaviti vse sile, da dosežemo svoj namen. Pa še nekaj, gospod Birk! Ako z vašo pomočjo dobimo, kar potrebujemo, vam nikakor ne bomo ovirali vstopa v našo družbo. Koliko bo neslo, si lahko vnaprej izračunate.«

»Vse storim, gospodje, vse. Pritožiti se ne boste mogli nad menoj. Toda, koliko časa mi pustite v izvršitev?«

»Sedaj imamo približno še dve in pol leta dela v Cerovcih, potem bo tam prenehalo za nekoliko let. Torej v dveh letih mora biti tukaj vse v redu,« je dejal Klari.

»Več ko dovolj,« je vzkliknil Birk. »V tem času je vse, ali skoro vse naše!«

Gospodje so ostali pri Birku še tri dni. Te tri dni so si prav tako skrivno ogledali gozdove, ki so bili lastnina Črnjanov in poleg cesarskega gozda. Tudi ti gozdovi so bili precenjeni natančno in izračunjeno je bilo, kako velikansko podjetje bi se dalo tukaj ustanoviti.

»Vi ste moder človek, gospod Birk,« so mu nazadnje priznali vsi. »Da ste nas na Črno opozorili, je vaša velikanska zasluga, ki jasno kaže, da imate neprecenljiv trgovski dar in čut.«

Gospodje so tiste dni pustili lepih denarcev pri Birku, zakaj niso štedili ne v najboljših jedilih ne v najboljši pijači, kar jih je premogla Birkova klet.

Črnjanom se niti sanjalo ni, čemu so ti možje na Črni in kakšne naklepe kuhajo proti njim. Kakor Birk sam, tako so i oni pozdravljali Črnjane najvljudneje in otroci, igrajoči se na poti, so odnesli marsikatero desetico, ki so jim jo darovali gospodje.

»To so prvi letoviščarji, ki jih ima Birk, in nikakor niso napačni. Za njimi pridejo drugi, Birk bo obogatel,« je priznal nekega dne sam župan Gabrovec.

Četrtega dne se je pa kočija odpeljala in Birk je še dolgo pozdravljal s klobukom v roki, stoječ sredi ceste in zroč za njimi, dokler jih je bilo videti. Sam s seboj skrajno zadovoljen je potem stopil v hišo ter dejal svoji ženi:

»Ali si se že kedaj pokesala, Ivanka, da si me vzela?«

Ivanka ga je pa samo pogledala in mu ni odgovorila ničesar.

* * *

Veselo je bilo nekega pondeljka pozno pod jesen v krčmi »Pri jerebici« v trgu. Fantje so imeli prejšnji dan veselico in so nadaljevali še drugi dan, ki je bil skoro hujši od prvega. Med njimi so bili ostali tudi nekateri dvomljivi meščani, ki so si dali plačevati od vinjenih fantov in so se hoteli dobro naživeti na njih stroške. In pri vsem tem so bili trezni kakor novorojenčki, dasi so pili in razgrajali s fanti na vse pretege. Imeli so pač svoje čedne namene.

Tedaj se je zgodilo, da je privozil mimo Gabrovčev Lojze iz Črne in se ustavil, da bi si privoščil požirek vina, kakor je to storil navadno vselej, ko je bil v trgu. Vsedel se je kar v veži za mizo ter opazoval pri tem vrvenje v gostilni. Kar se mu približa eden izmed meščanov ter mu ponudi piti. Lojze sprejme in se zahvali. Oni pa sede k njemu in pokliče še vina. Kmalu so bili okoli mize še drugi njegovi tovariši in od vseh strani so silili vanj ter mu napijali. Pri tem so mu seveda pripovedovali, kakšni gospodje da so doma, koliko premorejo, kaj jedo in pijejo ter so ga celo vabili, naj jih obišče, kadar pride v mesto. Lojze se je od začetka branil pijače, a vendar se ni mogel popolnoma odreči, ker mu je laskalo, da ga takšni gospodje sploh ogovorijo. Ker tudi ni bil vajen pijači, je kmalu vplivala nanj, da je postal vesel in zaupen. Poklical je tudi on vina in plačal takoj. Pri tem je bil toliko nepreviden, da je nehote pokazal denar, ki ga je bil uprav tisti dan prejel od trgovca v trgu za les, ki ga je Gabrovec dajal že nekaj časa. Bilo je v listnici zvitih celih petsto goldinarjev, ki jih je nesel očetu domov. Oni so se pomenljivo spogledali. Prijeli so Lojzeta ter ga odvedli v sobo k drugim. Eden pa je stopil na dvorišče in velel hlapcu, naj izpreže konje in jih spravi v hlev.

Ni preteklo še dolgo, ko je prvi izmed meščanov potegnil iz žepa kvarte.

»Tako-le za kratek čas vrzimo eno,« je dejal in mešal.

Takoj so bili nekateri fantje zadovoljni, a Lojze se je branil, češ, da ne zna.

»Torej pazite, vržemo mi parkrat, videli bodete, kako gre in potem pritegnete z nami i vi. Saj je tako lahko, na celi stvari ni nič,« je dejal oni.

Vrgli so nekolikokrat, a meščani so izgubili. Fantje so se jim muzali in eden se je nagnil k Lojzetu ter mu pošepnil:

»Daj še ti, namazali jih bodemo, te hudiče, da bodo pomnili.«

V Lojzetu je vrelo in kipelo, lotila se ga je skušnjava. Že od narave je bil nagnjen na denar in tu je kazalo, da bi se dalo kar na lepem še nekaj zaslužiti. Premišljal je nekoliko časa, potem pa je dejal:

»No, bom pa še jaz.«

Meščani so se dregnili s koleni in Lojze je privzdignil kvarte. Dobil je takoj prvič banko in s tresočo roko spravil denar. Dobil je tudi drugič in njegovo oko je zažarelo v strasti. Pozabil je v tistem hipu na Črno, na voz in konje, na vse okoli sebe ter igral dalje. Še nekoliko časa je dobival, a potem je izgubil vse, kar je dobil. Toda nehati ni mogel, igral je dalje. In izgubil je precejšnjo svoto očetovega denarja. Tedaj je bil kakor brezumen. Zavedel se je še le potem, ko ni imel več beliča v žepu ...

Večerilo se je že, ko so bili zopet napreženi Lojzetovi konji in ko je udaril z bičem po njih tako silno, kakor še nikoli v življenju. Zdirjali so naglo po gladki cesti, a Lojze je naslonil na vozu glavo v roke in razmišljal. Izginili so bili vinski duhovi iz njega, objela ga je suha in žalostna resnica.

Razmišljal in razmišljal je, kako naj bi se izvil iz tega trnja, ki je zabredel vanj tako lahkomiselno, toda nobena rešilna misel mu ni prišla. Voz pa je ropotal dalje, višje in višje, šlo je naglo, zakaj konji so se bili do dobra odpočili. Vedno bliže doma, vedno težje srce, težje misli. Ali bi ne bilo najbolje, da bi doma odkritosrčno povedal, kako je grešil, da pa je to bilo prvič in zadnjič. Ali mu ne bo oče izpregledal tega greha? Toda ne, ne, tega ne sme storiti, prevelika je svota, ki jo je poneveril, za marsikoga bi pomenila celo dobršen del premoženja in bi ga uničila. Ne, to je treba poravnati drugače, poravnati, da ne izve oče. Toda kako? Tako se je v njem borilo dobro in slabo in sam ni vedel, kaj bi.

Ko je bil že na vrhu in je imel le še nekoliko minut do doma, mu je šinila neka posebna misel v glavo, katere se je sicer izprva ustrašil, a ki se je vedno vračala kakor sitna muha. Švrknil je po konjih, zdirjali so mimo prvih hiš. Povsod so bili že zaprli, zakaj bilo je že precej pozno, samo pri Birku so imeli še luč. Doma so bili tudi že odšli počivat, čakala ga je samo še sestra z večerjo.

»Pozno hodiš danes, Lojze. Ali se ti je kaj pripetilo? Vsi smo bili v skrbeh zaradi tebe, zlasti pa oče.«

»Nič ni hudega, Pepca. Čakati sem moral tako dolgo v trgu,« se je zlagal in se sklonil nad krožnik, da bi skril zadrego.

»Hvala Bogu, da ni nič. Jaz grem spat, Lojze, trudna sem od dela. Ko povečerjaš, spravi posodo tja na umivalnik. Lahko noč!«

Lojzetu je bilo všeč, da je ostal sam. Ko je v hiši vse potihnilo, si je dejal:

»Boljše prilike ne bi mogel dobiti, kot je sedaj. Nihče ne bo slutil ničesar in reč bo urejena. Da oni ne bo govoril okoli, o tem sem prepričan.«

Ugasnil je luč in natihoma stopil iz hiše. Narahlo je obrnil ključ v vratih, vtaknil ga v žep ter stopil doli po vasi.

Pred Birkovo gostilno se je nenadoma ustavil in je za hipec pomislil. Toda naenkrat je dvignil odločno glavo ter vstopil. Birk je sam sedel za mizo v kuhinji in čital časopise. Ko je zagledal Lojzeta, ni verjel lastnim očem, a potem ga je mahoma obšlo neko čudovito zadovoljstvo. »Torej vendar enkrat začetek,« si je dejal in si pogladil brke.

Lojze je sedel in poklical vina.

»To me veseli, Lojze, da me obiščeš vsaj enkrat. Res me veseli, zato dam jaz danes za polič. Pa ste res čudni fantje črnski, da se tako ogibljete gostilne. Kaj res nočete imeti nikdar nobenega veselja? Saj ste vendar mladi in skopariti vam ni treba pri takšnih zaslužkih. Ej, drugod so fantje drugačni in vedo, da so samo enkrat mladi. Bog te živi, Lojze!«

Trčila sta. Ko je odložil čašo od ust, je Lojze hipoma stresel z glavo in dejal:

»Prav za prav nisem prišel danes pit. Nekaj drugega me je pripeljalo k vam. Mislil sem si, Birk te ne bo izdal, tudi ako ti ne bo hotel pomagati.«

»Veseli me tvoje zaupanje, Lojze, res me veseli. Kar govori, zastonj nisi prišel k meni, samo da je v moji moči. Sama sva, nobeden naju ne sliši,« je izpodbujal Birk in nestrpno vprl svoje črne oči v Lojzeta.

In Lojze je začel pripovedovati svojo današnjo nesrečo ter je nazadnje prosil, naj mu pomaga Birk iz te zadrege.

»Ampak človek božji, ako ni nič drugega nego to, bodi takoj potolažen,« je vskliknil Birk. »Moj Bog, kolikokrat se človeku kaj takšnega pripeti! To ni nič takšnega, moj ljubi. Danes si izgubil ti, jutri izgubijo drugi, in tako dobiš nazaj tisto in še drugo. Kdo bi se menil za takšne malenkosti? Kaj stori to tebi? Res nisi še sam gospodar, toda dolgo ne bode in skoro vse Gabrovčevo bo tvoje. Jaz pa te počakam, kolikor časa hočeš.«

Lojzetu se je odvalil kamen od srca.

»Res, krasen človek je ta Birk,« si je dejal. »Bog ve, zakaj ga vsi črtijo?«

Birk je uganil njegove misli in še bolj je bil zadovoljen sam s seboj.

»Potrpi samo za hipec,« je dejal in stopil z lučjo po stopnicah. V trenotku se je vrnil in odštel Lojzetu pet stotakov.

»Tako. Kadar še kaj potrebuješ, veš kje sem, drugam se ti ni treba obračati,« je rekel smehljaje. »Samo malo pisanja napraviva, da si res prejel denar od mene, saj veš, samo za vsak slučaj, ako bi se tebi ali meni pripetilo kaj človeškega. Na, tu-le boš podpisal ta papir, bo popolnoma zadostovalo. Čakaj!«

Vzel je list papirja in nekaj nanj napisal.

»No, glede obresti se tudi ne bova skregala, določi jih kar sam, samo tako zaradi lepšega,« je menil Birk.

»Eh, kar po osem od sto napišite. Ker ste mi tako hitro in rade volje ustregli, niti jaz ne smem gledati, da bi bili oškodovani, zakaj danes se tako težko dobi denar na posodo in še lahko povsod naložite svoj denar vsaj tako visoko, ako ne višje,« je dejal Lojze.

Vzel je nato list ter ga je podpisal, ne da bi bil pogledal, kaj je bilo na njem napisanega. Potem je spravil denar v žep in posedela sta še skupaj z Birkom, kakor bi bila že davno največja prijatelja.

»Pa se še kdaj kaj oglasi pri nas, Lojze, saj sedaj vidiš, da nismo ravno prehudi cigani,« mu je smeje dejal pri odhodu Birk in mu stisnil roko.

VII.

Gabrovčev Lojze je drugega dne oddal očetu denar in vse je bilo navidezno v najlepšem redu. Nobeden ni izvedel, kaj se je bilo zgodilo. Od začetka je Lojzeta sicer peklo, kaj je storil in vedno je mislil, kako bo mogel poravnati svoj dolg pri Birku. Tako hitro ne pojde, ako bo hotel to svoto privarčiti, si je dejal konec vsakega razmišljevanja, in preden mu oče izroči posestvo, lahko pretečejo še leta. Kaj, ako bi poizkusil dobiti denar zopet na enak način, kakor ga je zapravil?

Tedaj se mu je pa nekega dne ponudila lepa prilika sama ob sebi. Skrivaj je namreč zahajal že skoro sleherni večer k Birku, ko so doma zaprli. No, in nekega večera je tam dobil nekaj mestnih gospodov, ki jim ga je Birk takoj predstavil. Bila je to vesela družba, vsi so bili tako prijazni z njim, da se je čutil med njimi takoj popolnoma domačega. Ko so se navečerjali, so vrgli kvarte. Lojze je vrgel z njimi in dobil je tisti večer nad sto goldinarjev. Hotel jih je vrniti Birku takoj na račun, toda ta ga je zavrnil:

»Čemu boš vračal sedaj? Hrani denar, te dni pridejo še drugačni gospodje k meni, potreboval ga boš. Tu boš videl, kaj se pravi igrati, seveda ako bodo dobre volje. Celo premoženje lahko odneseš.«

Lojze je spravil denar radovoljno, a od tedaj je visela vsaka njegova misel samo na igri, nobene oblasti ni imel več sam nad seboj. In tedaj je začel zahajati k Birku kar javno. In čudno, le malokateremu Črnjanu se je zdaj zdelo napačno, da zahaja tja. Ne dolgo potem je že sedelo ž njim tamkaj nekaj drugih fantov iz Črne, ki jih je bil povabil s seboj Lojze. In s tem je bil led prebit. Stari so sicer zabavljali in se jezili nad mlajšimi, a ni dosti pomagalo.

»Saj vam delamo dan in noč kakor črna živina, pa bi se ne smeli tu in tam nekoliko poveseliti,« so vedeli na enkrat odgovoriti.

»A mi smo se tudi v delu postarali in nismo videli krčme,« so ugovarjali stari.

»Drugačni časi, drugačni ljudje in potrebe,« so se odzvali zopet mladi.

Prvo nedeljo potem je bil po litanijah že ves pevski zbor pri Birku razen učitelja. V krčmi se lahko poje brez pevovodje, so si mislili fantje in so šli, ne da bi ga bili povabili s seboj, zakaj bali so se mu povedati, da ne bi slišali njegove pridige. Bili so prepričani, da bi jim pridigoval. Nekdo je bil zinil besedo »pridiga« in vsi so jo ponavljali za njim. Pridigovali so jim od tistikrat starši, pridigovala sta jim župnik in učitelj. Vsako najmanjše svarilo od kogarkoli jim je bila »pridiga« in kot taka nepotrebna.

Tisto nedeljo so torej peli prvič v Birkovi gostilni in Birk ni bil umazan. Izkazal se je, da se je cedilo od mize in so se fantje zvečer kar objemali. In kakor so bili z Birkom prejšnje čase redkobesedni, tako jim sedaj ni zmanjkalo besedi, da so se mu laskali. Toda Birk jih je znal gladiti še bolj in še uspešneje.

»Boljših fantov ni, kakor so Črnjani,« je govoril tisti dan venomer. »Junaki so od glave do pet, junaki, kakršnih ne najdeš izlepa, ako jih iščeš čez dan z lučjo. In pod palcem imajo vsi, da se jim ni treba bati prestopiti gostilne.«

To je fantom ugajalo in povedali so doma svojim očetom, kako Birk Črnjane spoštuje in hvali. Ugajalo je to tudi očetom in Gabrovec je dejal:

»No, pa pojdemo vseeno enkrat tja pogledat.«

Tako se je zgodilo, da je nekega dne prestopil Birkov prag prvi sam župan Gabrovec. In ako je župan pozabil neprilike in sitnosti, ki jih je imel z Birkom od začetka, zakaj bi jih ne pozabili drugi. Tako je od sedaj tudi marsikdo izmed starejših stopil k Birku in ni se pokesal, zakaj zapustil je gostilno žarečega obraza in svetlih oči.

To je župnika bolelo in neke nedelje je pridigoval v cerkvi samo o tem, kakšna izprememba se je izvršila na Črni. Mož se je bil razvnel in s tresočim glasom je pozival Črnjane, naj se vrnejo nazaj v svoje domove, kjer je edino doma sreča in zadovoljnost. Besede, govorjene iz dna velike duše in ljubečega srca, bi bile morale ganiti vsakega in gotovo je sklenil tudi marsikdo izmed njih, da se vrne. Toda popoldne so vendar najprej zavili k Birku fantje in za njimi so pricincali ne dolgo potem tudi stari. Samo za hipec, ker je tako dolgočasno, so si govorili, da bi se opravičili sami pred seboj. Birk pa je vsakega sprejel veselo in dejal:

»Danes vas je pa župnik okrtačil kakor šolarčke. Da se le upa spraviti nad takšne možake.«

Oni pa so se prisiljeno smejali, a njih samoljubnost je bila s temi besedami zadeta v živo. Iz jeze so začeli pošteno piti.

»Kaj se bo repenčil na prižnici, stari smo dovolj, da vemo, kaj delamo,« so začeli, ko so bili že nekoliko gorki. »Ali smo mu kaj dolžni? Ali mu ne damo dovolj, da živi lahko in brez skrbi kakor ptič v meji in si redi trebušček? Molči naj in naj nas pusti na miru ali pa naj gre z nami, saj mu ne pade krona z glave, ko je nima.«

Tako so izdajali župnika drugi za drugim in Birk jim je pomagal, da jih je še bolj podkuril.

»Premalo mu boste dali, se mu zdi, ako boste malo bolj skrbeli zase in si ga privoščili včasih poliček, zato je hud.«

»Kaj premalo? Kdaj smo pa še dali komu manj kot je imel dobiti? Vedno še več kakor je kdo zaslužil, zato smo pa Črnjani. In tako damo tudi njemu, damo mu, kolikor hoče, saj imamo, samo da bo tiho,« so ugovarjali.

»Res je, imate pa, imate. In lahko mu zamašite usta z vsem, kar mu poželi srce,« je dejal Birk.

»Pa mu ne bomo dali, če ne bo tiho, če nas ne pusti na miru,« so se hudovali in sami sebi ugovarjali.

»Pa še tisti revček, tisti učitelj, ki ga tudi mi sami redimo z našimi žulji, se je nekaj usajal in nas hoče strahovati,«  je pristavil nekdo. »Naj si zapomni, ako ne bo z nami, je proti nam.«

Tako so izdali tisti dan župnika in v eni sapi tudi učitelja. Birk pa se je smejal in jih napeljeval, da so bili vedno bolj v ognju. Sedaj je bil brez skrbi, njegovo žito je zorelo in obetalo bogato letino.

Tedaj sem se jaz odločil in sklenil poročiti Poljančevo Ivanko, da bo še oče videl najino srečo. Obhajali smo poroko kmalu po Sv. treh kraljih in Anica je šla z menoj v mojo hišo pod gozdni rob. To veliko srečo je na spomlad motila samo smrt Poljančeva. Izdihnil je bil lahko in brez bolečin in Črna je izgubila z njim, to lahko rečem, zadnjega značajnega in neupogljivega moža.

* * *

Gospodje Depauli, Klari in drugi so tedaj hipoma postali skoro stalni gostje na Črni. Vsako nedeljo je pridrdrala njih kočija v vas in ostajali so tam kar po več dni. Ali so bili prijazni ti gospodje. Kadar so bili pri Birku, je ta vselej spravil z njimi v dotiko tudi Črnjane, ki so bili sčasoma kar očarani po njih ljubeznjivosti. Čestokrat so pa ostajali zvečer ti gospodje v gornjih Birkovih prostorih in igrali. Pri njih je sedel Gabrovčev Lojze in še nekaj boljših vaških fantov, ki so imeli postati v kratkem gospodarji na Črni. Igralo se je precej visoko, zakaj gospodom ni bilo mnogo do denarja in smejé se, so izgubljali. Zlasti kadar je igral Gabrovčev Lojze ali Lisjakov Tone, so jima kar privoščili, da sta dobila in ko so nehali igrati, so jima celo čestitali.

»Jutri morajo gospodje oditi, v mestu imajo nujnih opravkov,« je sporočil Birk nekega jutra Lojzetu na lističu. »Za slovo bomo še eno vrgli, toda pridita sama s Tonetom, in to kmalu popoldne. Živio!«

Lep zimski popoldan je bil. Zunaj je ležal okoli in okoli sneg, trd je bil in zmrzel, da je škripal pod nogami. Od daleč so črneli gozdovi, a solnce je sijalo veselo in svetlo, kakor bi se bilo prerodilo. Mrzel veter je vel čez pokrajino in rezal v obraz, da je skelelo. Tedaj se je pa v Birkovi zgornji sobi sedelo udobno in prešerno. Mehka toplota je prihajala iz dobro zakurjene peči in božala okoli mize sedeče in v igro zatopljene igralce, da so jim nalahno rdeli obrazi in se jih je lotevala velika zadovoljnost.

Igrali so od začetka precej nizko, a ko so se razvneli, so povišali postavke tako, da je zlasti Lojzeta in Toneta obšla kurja polt in se ju je polotila velika razburjenost. A imela sta srečo. Kdo bi v takšnem slučaju ne postal nekoliko prevzeten in malo bolj podjeten? Začela sta igrati na še tako neznaten list, da so se drugi kar spogledavali. Svote na mizi pa so se večale, da so dosezale neverjetno višino. Tedaj se je sreča hipoma obrnila. Lojze je udaril na list, ki bi ga bil sicer v navadnih razmerah zavrgel. Toda sedaj je bil popolnoma omamljen. Izgubil je in založiti je moral skoro vse, kar je prej dobil. Toda to ga je le še bolj podnetilo. Udaril je drugič, a tudi sedaj brez uspeha. Založiti je moral že od dobička, ki ga je imel od prejšnjih večerov. Prav tako se je godilo Tonetu. Igrala sta nepremišljeno in prenagljeno, razburjena do skrajnosti. Kri jima je silila v glavo, glas jima je ohripel. A poleg tega sta praznila kozarce kar na dušek. Drugi pa so igrali mirno in hladnokrvno, ni jih razburjala ne sreča ne nesreča, ne visokost banke in ne pijača, zakaj kozarci so jim stali skoro nedotaknjeni.

Nastopil je večer, prižgali so luč. V sobi je postajalo prevroče, da je vsem težko ležalo na prsih. Gosti dim smotk je kužil zrak, da so morali odpreti okno. Oddahnili so se, zunanji zrak je napolnil sobo, in za hipec so odložili karte.

»Ali naj še igramo?« je vprašal Depauli.

»Še,« sta silila Lojze in Tone in Birk jima je pritrdil.

»Dobro, toda neko uro moramo določiti, ko nehamo,« je dejal Klari.

»Kakor hočete.«

»Torej še dve uri od zdaj dalje. Zdaj je osem, točno ob desetih prenehamo. Ste li zadovoljni?«

»Smo, dobro.«

»Toda zaprite zopet okno, ako piha noter, ni nobenega razpoloženja in človek ne more misliti.«

Zopet so vzeli karte v roke in šlo je naprej kakor do zdaj ... Ko so doigrali, je bil Lojze izgubil dva tisoč goldinarjev, Tone pa ednajst sto.

»Toda, kako naj poračunimo sedaj to?« je vprašal Lojze v zadregi. »Sedaj nimam, v tem hipu ne morem in menda moj tovariš tudi ne.«

»Kdo pa vaju po čem vpraša sedaj?« je dejal počasi Depauli. »Obžalujemo vsi, da nista imela nocoj sreče, toda to naj vaju ne skrbi, plačati imata še časa, kolikor hočeta.«

Obema je nekoliko odleglo.

»Sicer pa, kaj bo vama ta malenkost,« je pristavil Klari. »Z enim samim podpisom odpravita takoj vse, in niti ne bosta vedela, da sta kaj izgubila. In razume se, drugič smo vama vsi zopet na razpolago z igro, da se izguba izenači.«

»Napišite torej in podpiševa, kaj ne, Tone?« je dejal zamolklo Lojze in dregnil s komolcem tovariša. Ta je samo prikimal.

»Da se razumemo, gospod Gabrovec in gospod Lisjak,« je nadaljeval Klari. »Mi mislimo za sedaj, dokler ne zmoreta te vsote, da bi jo vrnila, narediti stvar tako-le. Čujta! Oba bosta v kratkem gospodarja lepih in obsežnih posestev. Kaj bi bilo, ako se nam zavežeta s podpisom, da nam odstopita, ko bosta gospodarja, vsak majhen del vajinega bodočega posestva? Vi, gospod Gabrovec, nam odstopite travnik pod hribom tja do onih štirih hrastov, a vi, gospod Lisjak, pa travnik zraven ceste za cerkvijo. To bi bila približna vrednost, ki bi odgovarjala vajinemu dolgu. Seveda, ako nam med tem plačata to malenkost ali jo poravnata zopet na igri, ta naša pogodba ne velja in jo raztrgamo na kose. V zadolžnico pa seveda ne napišemo, da izvira vajin dolg iz igre, ampak da sta dobila toliko posojila, ker je tako lepše. Sta li zadovoljna?«

Kakor bi bila padla iz neba, sta gledala in nekaj se jima je posvetilo v glavi. Toda razmišljati nista utegnila, nož sta imela na grlu. Gospod Depauli pa je med tem že pisal in jima predložil pisanje v podpis. Brez vsake besede sta prijela pero in podpisala.

VIII.

»Hoj, Tratnik, kam pa tako zamišljen in s sklonjeno glavo?«

Tratnik se je ustavil in ozrl. Bil je Gabrovec, ki ga je poklical.

»Kam? Ali sam vem, Gabrovec? Moji luči je zmanjkalo olja, zato ne sveti in jaz ne vidim, kam bi stopil. Tja naprej, Gabrovec, naprej po temi, ki je zavladala na Črni. Naprej po temi.«

»Čemu obupuješ, Tratnik? Vsi tavamo po temi, ne samo ti. Časi so se izpremenili, solnce ne sije več tako, kot je sijalo prejšnje dni. Ali pa še sije in mi ga ne vidimo, ker smo stari in betežni.«

»Kam torej, Gabrovec?«

»Kam? K Birku bom stopil, saj veš. Starost potrebuje biča, da jo ošvrka in da se zapali kri, ta lena kri po žilah. Pri Birku je bič, Tratnik!«

»Včasih nismo potrebovali tega, Gabrovec.«

»Nismo, prav praviš, Tratnik.«

»S teboj bi šel, nisem bil še pri Birku.«

»Nisi še bil? To je čudno, Tratnik. Vsi smo že bili, vsi, ki smo se zakleli, da ne pojdemo.«

»Jaz se nisem zaklel, Gabrovec. Ali vendar še nisem bil tam. Veš, hudo mi je, moja Tončka, moja hči, ta bi morala tam gospodinjiti in Tratnik ne bi sedaj povešal glave, ne bi bil nesrečen. Ali misliš, da bom mogel prestopiti tisti prag, da se ne bi razjokal? Kaj praviš k temu, Gabrovec?«

»Kaj pravim? Birk ti ni storil nič žalega, Tratnik, a zdravila ima zate. Stopiva!«

»Včasih ste vsi sodili drugače o Birku, sosed.«

»Motili smo se vsi, Tratnik. Sodili smo ga napačno.«

»Poslušali ste župnika, sosed. In kaj misliš, ali ni bilo to prav? Sedaj pa hodi župnik s povešeno glavo in njegovi lasje so osiveli.«

»Zaostal je mož za časom, za nami naj hodi.«

»In učitelj?«

»Vpokojiti naj se da in z nami naj poseda. Preživel se je, stroji so ga prehiteli.«

Zavila sta proti Birku. Tratniku se je ustavljala noga, a Gabrovec ga je prijel pod pazduho in ga potisnil čez prag. Ko je bil v veži, se je ogledal okoli in okoli, prav tako v prvi in drugi sobi.

»Saj tukaj še nisem bil nikdar, to mi je vse tuje,« je dejal. »To ni bilo nikdar Trnovčevo in bi ne bilo moje hčere. Sedaj mi ni več hudo.«

Sedla sta, pristopil je sam Birk.

»Glej ga, Tratnika. Vendar enkrat. Pa kaj vam je, sosed, da ste tako shujšali?« je vprašal Birk sočutno.

»Slabo je, krčmar,« je odgovoril Tratnik. »Kar bi imelo biti moje hčere, je tvoje, a moja dva sinova si zapeljal, da pustita vse pri tebi, namesto da bi prinašala domov. Včeraj mi je po vrhu vsega poginil vol. Kje naj vzamem za davke?«

»Gozd prodajte, Tratnik, če vam sina nista za to. Čemu vam bo gozd? Lepe denarce dobite zanj in na starost vam ne bo hudega. Sina pa naj gledata, saj je svet velik. Jaz vem za kupca,« je govoril Birk.

»Kaj naj mi bo grunt brez gozda, krčmar?«

»Kaj naj vam bo gozd brez sinov, Tratnik?«

Tratnik je pil in se zamislil. Skozi na pol mižeče trepalnice je gledal Birka, kakor bi mu hotel prodreti v misli.

Potem je vprašal:

»Ali si slišal, Gabrovec, kaj mi svetuje krčmar?«

»Slišal.«

»A kaj mi svetuješ ti, ki si župan?«

»Pa stori, kaj boš. Gozda ne moreš jesti. Prodaj in rabi, kar ti ostane, pa daj hčerama. Mlajša se bo morda še omožila, ko se starejša noče.«

»Prav praviš, Gabrovec. Ali včasih ne bi bil govoril tako. Spametoval si se čudno. Toda tema je, jaz ne vidim. Napravi pogodbo, krčmar.«

Birk se je smejal na glas, tako mu je to ugajalo.

Gostilniška soba se je polnila, prihajali so drugi, kakor bi bila nedelja. In pili so, od začetka počasi in zmerno, pozneje pa, da se jim je vino cedilo po bradah.

»Dobro vino imaš, krčmar,« je vpil neki kočar, »pa zaradi tega vendar nisi nič prida. Cigan si, veš, krčmar.«

Vsi so se zakrohotali. Birk pa se ni zmenil za to, zasmejal se je tudi on z njimi in rekel:

»Tu imaš roko, brat ciganski. Iz enega kraja sva, oba enaka.«

»Koliko si pa danes zapisal, krčmar?« je vprašal drugi. »Zadnjič, se mi vidi, sem plačal preveč.«

»Eh, kaj bi, obresti morajo biti, stric,« se je smejal Birk. »Čakam že nekam dolgo. Torej še poliček, ne?«

»Pa prinesi!«

Tisti večer je Birk samo zapisaval. Čudno, kadar niso imeli denarja v žepu, so bili vedno najbolj žejni. Plačala sta takoj samo Gabrovec in Tratnik. Birk je pa pisal dolge vrste številk pod imena posameznikov. Kadar bo obračun, se bodo spogledavali. Ne pojde izlahka ...

* * *

Gabrovčev Lojze in Lisjakov Tone sta pripravljala v gozdu drva. Lepo jutro je bilo, gozd je sanjal pod belo odejo, po smrekah so se preletavale senice, po dolinah je odmeval glas sekire. Vse naokoli se je svetilo v solncu, da je jemalo vid. A Lojze in Tone nista videla okoli sebe te lepote, njih misli so bile drugod.

»Slišal si že, Tone, da Tratnik prodaja gozd. Kaj praviš k temu?«

»Birk ga je vjel, ko se mu je malo mešalo. Saj veš, da Tratnik včasih več ne ve, kaj dela.«

»Torej ti sumiš Birka, da ni pošten?«

»Nič nisem rekel, Lojze. Toda ako natančno premišljujem, kako se je godilo nama pri njem, moram priti do zaključka, da ni pri njem vse čisto.«

Lojze se je naslonil na sekiro in razmišljal.

»Morda imaš prav, ali do sedaj se mu ne more dokazati ničesar.«

»In se mu ne bo moglo, Lojze. Ali midva bova poizkusila na lastni koži njegovo poštenost.«

»Paj saj zadnjič naju ni on oskubil, baje je celo izgubil sam. Gospodje so bili, ki so nam populili perje, in ne more se jim reči, da so to hoteli, saj si sam videl, da jim ni za denar.«

»Zdi se mi, Lojze, da si precej nedolžen. Ali si ne moreš misliti, da tiči Birk z onimi v eni koži? Res jim ni navidezno za denar, toda za naših očetov posestvo jim je. Ker vedo, da bi ga ne dobili izlepa, ga iščejo tako, kakor vidiš. Gospodje so spoznali vrednost naših gozdov, to ti jasno in nepobitno kaže Tratnikov slučaj. Sline se jim cedijo po njih in bodi prepričan, Lojze, da jih dobijo v svoje kremplje.«

»Vraga, Tone, ti imaš bister vid,« je zaklical Lojze in se udaril s pestjo po čelu. »Prav tako je, kakor praviš. Toda, kako bi se jim midva izvila?«

»Nikakor drugače, prijatelj, kakor da plačava. Toda plačati je treba, preden sva sama gospodarja.«

»Kako to, Tone? Saj so nama dali časa, kolikor hočeva?«

»Ali se več ne spomniš, kaj sva podpisala? Kadar bova gospodarja, jim odstopiva vsak svoj travnik, ako ni dolg prej poravnan, tako je bilo napisano.«

»No, in? Saj bo poravnan takoj, ko bova gospodarja. Posojilo lahko vzameva, da se jih iznebiva.«

»Poravnan mora biti dolg, preden bova midva gospodarja, tako je zapisano in tega se bodo držali. Tu so naju lepo ujeli, kakor kalina. Še le pozneje sem to izprevidel, ko sem natančno razmišljal najin položaj, ki nikakor ni takšen, da bi naju kdo zanj zavidal. Tisti večer sva bila oba prerazburjena in nisva zapazila ničesar. In Bog ve, kaj so še vse notri napisali, ko nisva niti prečitala onega lista, midva tepca.«

Nastal je nekoliko časa molk. Lojze je uvidel, da ima Tone prav, zavedel se je, da sta se ujela, a on sam najbolj. Tonetov dolg ni ravno tako velik, a njegov je takšen, da ga ne bo zmogel in prebolel izlepa.

»Izviti se jima ne moreva v najinih razmerah. Ali jaz bi jih nabrisal, da bi pomnili, s kom so imeli opraviti,« je dejal Tone čez nekoliko časa.

»Kako, Tone?«

»Ako bi imel namreč še enega brata. Temu bi moral izročiti oče posestvo in lahko bi potem gledali za menoj in se obrisali pod nosom. Tako pa ni nič in prav takšna je s teboj. Tudi ti si sam in se ne moreš rešiti.«

Vedno težje jima je bilo, vedno počasneje jima je šlo delo izpod rok. Nekaj se je uprlo v njiju in jeza se je začela kuhati v njunih srcih nad Birkom in nad vsem svetom.

IX.

Pomlad je nastopila, lepa in svetla. Po vrtovih so cvetele češnje, v grmovju se je oglašala penica in ščinkavec je pel svoj radostni »griču« izmed vejevja zelenih kostanjev in poganjajočih jablan. Pred mojo hišo na Črni so se kopale v pesku kokoši, med nje so se mešali vrabci, razposajeni kakor otroci. Vse se je veselilo pomladi in življenja, od najmanjše živalice do gospodarja stvarstva, človeka.

Kolikokrat sem sedel v tistih dneh pred hišo in zraven mene je z delom v roki posedala moja žena Anica. Sanjala sva lepe sanje, in ako bi se bila uresničila samo stotina njih, bi bila že dovolj srečna. Pričakovala sva v tistih dneh veselega dogodka, roditi se nama je imelo prvo dete, ki naj bi oživilo najino hišo, ki naj bi še bolj utrdilo najino zvezo in prineslo nama v življenje še več solnca in svetlobe. S kom naj bi potem menjala, kdo naj bi se primerjal z nama? A glej, kolikor bolj se je bližal zaželjeni čas, toliko tesneje mi je postajalo pri srcu. Polastila se me je neka plahost in pobitost, ki se je nisem mogel otresti nikjer. A ona je bila vedno enaka, vedno tiho srečna in zadovoljna. Ni te sreče izražala z besedami, pač pa jo je kazal vsak nje smehljaj, jo je izdajala vsaka njena kretnja, zlasti pa ono globoko kakor nebo jasno oko. Živela je notranje samosvoje življenje, ki je bilo nad vse bogato, ker je bila nad vse bogata njena duša. Zadnje čase pa se je izpremenil celo njen obraz, polt na njem je postala čudovito prozorna, bilo je kakor bi gledal v obraz svetnice. Oj, ne pozabim jih nikdar tistih dni, tistih zadnjih dni svoje kratke, prekratke sreče! Prevelika je bila sreča za zemljana, zato je bilo zapisano, da ugasne nje zvezda.

In ugasnila je nenadoma ter me dobila nepripravljenega. Osipalo se je cvetje raz češnjo pred hišo, obležalo je na tleh, da so bila bela kakor bi bil zapadel prvi sneg. Tedaj je ležala ona v sobi sredi belih sveč in sredi dehtečih svežih šmarnic, in nje lice je bilo belo kakor osuli češnjev cvet. In zraven nje je ležalo drobno trupelce, in drobni obrazček se je držal na smeh kakor bi bil prinesel s seboj samo neizkaljeno srečo.

Tedaj sem vedel zakaj tesnoba mojega srca, zakaj plahost in potrtost. Umrla je bila na porodu in z njo je umrl tudi nje zarod. Bila je taka božja volja, zato se je moralo zgoditi ...

»Tolažijo se ženske in otroci, moža ne bom tolažil. Kvišku glavo, še sije solnca žar, še se užigajo zvezde v temnih nočeh.«

Tako si mi pisal, Ivan, a meni je vendar ugasnilo solnce in težki oblaki so zakrili zvezde za večno.

»Za večno? Ne, še je svidenje,« mi je dejal župnik stisnivši mi roko, »samo vere je treba.«

In jaz verujem, trdno verujem na to svidenje onkraj zvezd, zato še živim. — — — — — — — — — — —

Tu naenkrat preneha Jelenkov rokopis. Povest naj dopolnim jaz, ki sem šel nalašč nekega dne v ta namen na Črno in tam poizvedel, kar vam hočem povedati sedaj na kratko. Ustavil sem se v hotelu »Pri zlatem levu« in tudi mene je sprejel gostilničar z vsemi častmi in mi je postregla natakarica z vsem, kar sem zahteval. Potem sem pa poizvedoval po različnih osebah, ki nam jih je predstavil v svojih spominih Jelenko. Toda gostilničar mi ni vedel povedati ničesar, njega nekdanja Črna ni zanimala. Romal sem torej od hiše do hiše, a tudi tukaj nisem imel sreče.

Tako sem dospel do cerkve. Tam sem se ustavil. Župnišče je bilo staro in zidovje izprano od dežja, a šola je imela prizidek, bila je povečana in na novo pobeljena, razširila se je v večrazrednico. Stopila sta mi pred oči nekdanji župnik in učitelj, oba takšna, kakršna je popisal Jelenko. Ne enega ne drugega ni bilo več tam, počivala sta že davno pod ono grudo za cerkvijo. Zamišljeno sem stopal dalje.

Na nizkem zidu pred cerkvijo je sedel sivolas starček. Stopil sem k njemu in prisedel. Zdelo se mi je, da mora ta mož biti še eden izmed nekdanjih Črnjanov in da poizvem od njega, kar sem hotel vedeti.

»Toplo je danes, oče, lepo jesen imamo in lahko bodo ljudje spravili letino,« sem ga ogovoril.

»Res, lahko jo bodo spravili, prav lahko, posebno tukaj na Črni, ko nič nimajo,« je odgovoril oni s skoro tihim, hripavim glasom.

»Nič nimajo? Kako to?«

»Imeli so, pa nimajo več. Vidite, vse to, kjer so zdaj one žage in tovarne, one nove hiše, vse to so bila rodovitna polja in dobri travniki, ki so jih obdelovali Črnjani. Sedaj pa oni, kolikor jih je še ostalo, lahko spravijo svojo letino v en sam skedenj, v eno samo klet. Tako je, gospod, in hudo je.«

Mož se je nekoliko razvnel, videl sem, da se bo dalo še kaj izvedeti od njega, toda treba bo nekoliko previdnosti. Zato sem vprašal:

»Kdaj je pa maša tukaj?«

»Bila je že zjutraj, in tista peščica ljudi se je že razšla. Ostal sem sam tukaj. Rad sem sam.«

»Kaj pa, ali mi veste povedati, katera hiša je bila Trnovčeva?«

Uprl je name svoje sive oči in me začudeno gledal.

»Trnovčeva?« je vprašal potem zateglo. »Kako vam je znano to ime? Starega Trnovca niste mogli poznati, premladi ste. In to je že davno davno, odkar ni več tega imena na Črni. Odkod torej, gospod, to vaše poznanje iz minolih dni?«

»Nisem še star, oče, prav pravite. Toda kaj porečete, ako vam povem, da sem poznal tudi še starega Poljanca in Tratnika, celo Lisjaka in Gabrovca, da, tudi nekdanjega župnika in učitelja.«

Starec je strmel vame in ni vedel, ali se mu sanja ali je resnica, kar je slišal. Naposled je zmajal z glavo ter dejal:

»Vi niste poznali nikogar, vi ste ta imena kje čitali, in zdaj se malo ponorčujete iz mene. Morda ste sodnik, kali? Tam nekje pri sodniji, verjamem, tam morajo biti ta imena napisana in pa v krstnih bukvah v našem župnišču.«

»Nisem sodnik in nisem jih čital v župnišču,« sem dejal.

»Naj bo, kakor hoče, poznali niste nobenega, ki ste jih imenovali, ker ako bi bili poznali Lisjaka, bi moral poznati tudi on vas.«

»Torej ste vi Lisjak?« sem vzkliknil.

»Da, to sem,« je pritrdil oni.

»Kateri Lisjak, stari ali Tone?«

Še bolj se je začudil.

»Torej tudi o Tonetu veste? Jaz sem njegov oče.«

Sedaj sem se začudil jaz, da ta mož še živi, a obšlo me je neko zadovoljstvo, da morem poizvedeti iz prvega vira to, kar želim. Povedal sem mu torej, da je vse to napisano, kar se je vršilo na Črni, da pa ni napisano do konca.

»Glejte si no, torej še čitalo se bo o Črni, kdo bi si mislil. In kdo je napisal?«

»Gozdar Jelenko.«

»Ah, sedaj razumem vse. In vi bi radi vedeli, kako se je dovršilo, da je izginila sled o nekdanji Črni. Razumem, razumem.«

»Marsikdo vam bo hvaležen, ako poveste, najbolj pa jaz, ki sem prišel danes gori samo zaradi tega.«

Nekoliko časa je pomišljal, potem je pa dejal:

»Dobro, pripravljen sem, da vam odgovarjam. Vprašujte!«

»Ne tukaj,« sem dejal. »Stopite z menoj k »Levu«, vsedeva se na vrt, tam se malo pokrepčate, potem se pomeniva dalje. Izbereva si miren kotiček, kjer naju ne bo motil nihče. Ali ste zadovoljni?«

Možu se je zaiskrilo oko, dvignil se je ter počasi stopal z menoj.

* * *

»Kako je torej bilo z vašim Tonetom in Gabrovčevim Lojzetom?«

»Birk ju je bil popolnoma zamrežil. Dolg sta kopičila na dolg, in sicer sta največ izgubljala na igri.«

»Koliko časa se je vršilo to?«

»Še čez leto dni, gospod. In koliko se zgodi v enem letu, si lahko mislite. Najlepše pa je bilo pri tem, da nobeden drugi niti slutil ni, kako sta zabredla. Niti Gabrovec niti jaz nisva vedela, kako sta nama sinova zapravljala grunt in gozd. In midva z Gabrovcem sva se domenila, da ga izročiva sinovoma na eden in tisti dan, ker sva si bila velika prijatelja. Res sva ga izročila, potem ko sta si oba izbrala nevesto.«

»Kje sta se poročila?«

»Tone je dobil ženo na Črni, iz hiše Hostnikove, a Lojze je šel po njo v trg, kjer je upal dobiti veliko doto, ki jo je zelo potreboval. Toda zmotil se je, bogastvo je bilo pri njenih starših samo navidezno, vse je bilo zadolženo.«

»Kdaj sta pa z Gabrovcem izvedela žalostno resnico o sinovih?«

»Ko je bilo že prepozno, gospod. Komaj sta bila poročena in sta postala gospodarja, so vsi planili na njiju in zahtevali svoj denar. Ko je Gabrovec to izvedel, je omahnil in padel. Zadela ga je bila kap, bil je na mestu mrtev. Kako je bilo meni, naj vam rajši ne pravim. Ker nista hotela izlepa odstopiti, so nastale tožbe, preganjanje sem in tja, a na zadnje sta izgubila onadva, in Birk in gospodje so se smejali. Birič je postal na Črni bog, njemu se je klanjalo vse, delal je z nami kar je hotel, zastrupil nas je bil z lahkomiselnostjo in lenobo. Ne enega razsodnega moža ni bilo več med nami, ki bi bil rekel: vrnimo se, še je čas! In skoro ves denar je izginil v Birkovo žrelo. Tudi vse druge, ne samo Toneta in Lojzeta, je goljufal, plačali so svoj dolg po dvakrat in trikrat, plačali ga drago.«

Mož je umolknil in izpil čašo vina, zakaj suha so bila njegova usta. Potem je nadaljeval sam od sebe:

»In nekega dne se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Lojze in moj sin sta hujskala ljudi nad Birka, začelo je vreti in kipeti med njimi. Stiskale so se pesti in žugale. Kakor navadno so neke nedelje popoldne prihajali Črnjani drug za drugim v gostilno. Toda bili so nekako molčeči in sedeli so skoro vsak sam zase. Ali pili so vstrajno, izlivali kozarec za kozarcem. Ko se je naredila noč, še preden so prižgali luč, je zopet stopil k njim Birk. Nič ni bil več tako nesramno vljuden z njimi, kakor v prejšnjih časih. Tudi danes se je začel šaliti, a te šale so bile tudi dobro popoprane in so cikale na Črnjane. Ali niso jih hoteli prenesti kar tako, začelo je v njih vreti. Še preden se je Birk dobro zavedel, kaj se godi, so ga nenadoma kakor na povelje obsuli vsi, ki so bili v sobi. In nekdo ga je sunil, da je padel. Oni pa so se mu ostudno režali v obraz in tolkli toliko časa, da je umolknil za vedno. Ubili so ga.«

»Grozno!« sem vskliknil.

»A tedaj so postali naenkrat vsi krotki kakor jagnjeta. Spogledali so se in šli mirno iz gostilne, kakor bi se ne bilo zgodilo nič hudega. Šli so v parih kakor bi hodili za procesijo in nobeden ni izpregovoril besede. In kaj menite, kam so šli? Šli so naravnost v župnišče. Župnik je ležal v postelji, bil je že dolgo časa hudo bolan in ni več upal na okrevanje. Nehvaležnost in nesreča Črnjanov ga je popolnoma potrla in mu izpodjedla zdravje. Tiho in po prstih so stopili v sobo ter se razpostavili okoli postelje. Župnik se je napol dvignil v postelji, zakaj bil je tisti dan zelo slab. Na nočni omarici je brlela luč in slabo razsvetljevala sobo. Vendar je bilo videti, kako se je razjasnil njegov obraz in kako je blažen nasmeh legel na njegova ustna. »Ali ste vendar prišli, otročiči? In koliko vas je!« je dejal s tihim, toda razločnim glasom. Tedaj so kakor na povelje vsi popadali na kolena in sklonili glave. »Odpusti, oče! Ako moreš, odpusti! Tvoja beseda nam je bila v zasmeh, tvoj zgled smo teptali z nogami. A zdaj se vračamo, odpusti!« In dvignila se je župnikova desnica in je blagoslovila klečeče. Ko so vstali, so se drug za drugim sklanjali nad to velo desnico in jo poljubljali ... Tiho, kakor so bili prišli, so odšli. Župnik pa je izdihnil še tisto noč. Prihranjena mu je bila bolest, da bi bil izvedel, kaj se je bilo zgodilo tisti večer v gostilni.«

Lisjak se je zamislil, a meni je bilo pri srcu tako čudno težko, kakor bi bilo naenkrat zatemnelo solnce na nebu.

»Drugo, kar imate povedati, lahko sam uganem,« sem dejal čez nekoliko časa. »Drugega dne so gotovo prišli orožniki po vse, ki so bili v gostilni, in so jih odvedli. Kaj ne?«

»Ni moglo biti drugače,« je odgovoril Lisjak. »Toda bili so pozneje pred porotniki vsi oproščeni, zakaj prič ni bilo in ni se moglo natanko dognati, kako se je vršilo vse, ker Črnjani so molčali kot grob.«

»Kaj je bilo z Birkovo ženo?«

»Prodala je hišo in se izselila z dvema otrokoma. Tukaj, kjer stoji sedaj hotel »Pri zlatem levu«, je bila nekdanja Trnovčeva hiša. Prezidali so jo in napravili iz nje to, kar vidite.«

»Kaj pa učitelj in gozdar Jelenko, kako sta živela?«

»Tudi pri učitelju so se zglasili naši ljudje še tisti večer, ko so bili pri župniku. In mož je takoj pozabil na vse krivice, ki so mu jih storili, in vsakemu posebe je podal roko. Ko je šel v pokoj, sta bila vedno skupaj z Jelenkom, hodila sta po svojih potih, nikdar se nista vtikala v novo življenje na Črni. Učiteljeva sestra je umrla pred bratom. Jaz sam sem še na Črni iz starih časov, Bog je hotel, da sem videl njeno razdejanje in da gledam novo življenje, ki mi napolnjuje z bridkostjo srce dan za dnem.«

Solnce je posijalo skozi vejevje kostanjevo na njegove sive lase in jih posrebrilo. Njegov pogled je bil vdan in ponižen, njegov dolg je bil gotovo poravnan že zdavnaj.

»Ko so začeli na Črni graditi nova poslopja,« je nadaljeval starec, »niso vzeli Črnjanov v delo. Pijanci so, kaj hočemo z njimi, so dejali gospodje Depauli in drugi. Pozabili so bili, kdo jih je napravil pijance, kdo storil nesrečne, in kopičili so krivico vrh krivice.«

»Nikdar ne pozabim onega dne, ko so se naši ljudje poslavljali od Črne. Veliko število jih je bilo, sami zdravi in čvrsti možje v najboljših letih. Zbirali so se pred župniščem in pred cerkvijo. Za njimi so prihajali žene in otroci. Po tleh in po zidu so stali kovčegi, ležala je obleka, potne torbe, palice. In so čakali. Zadnjič so se ozirali na cerkev, na župnišče, na šolo. Zajokali so bili, sedaj so šele videli, kako so ljubili to cerkev, to župnišče, to šolo. In spluli so njih pogledi po okolici, kjer so se gradile tovarne in nove hiše na njih nekdanjih tleh, na njih grudi. In kakor bi jim hotelo še enkrat pokazati v najlepših barvah to, kar so izgubili, se je solnce vprlo z vso silo v to čudovito pokrajino, zažarela je planjava in zažareli so od daleč gozdovi. Tačas pa so pridrdrali vozovi. S sklonjenimi glavami so sedali nanje, žene so se stisnile in zaihtele, otroci so jih gledali začudeno. Kam? — V Ameriko.«