Graščakov morilec
| Graščakov morilec Povest iz starih časov Jožef Urbanija |
Izdano pod vzdevkom Soteščan.
| |||||||||||||
Viktorija, hči graščaka na Zatičju, je slonela na oknu grajske dvorane in zrla v sanjavo mesečino. Pred njo se je zgrinjala valovita okolica z nizkimi holmci in ozkimi dolinicami. Njeno oko je bilo uprto v bližnji gozd, zakaj vsak trenutek je pričakovala vrnitve svojega očeta, ki bo prijezdil na čilem vrancu pred grajsko obzidje.
Še pred jutranjo zarjo se je odpravil k svojemu prijatelju, sosednjemu graščaku na važen sestanek. Odjezdil je na iskrem konju, pred katerim je skakljal Sultan, njegov zvesti spremljevalec. Obljubil je, da se vrne pred večerom. Vselej je prišel ob napovedani uri, zato se nocoj ni mogla ubraniti slutenj, da se mu je nekaj pripetilo.
Velika je bila ljubezen 20letne hčerke do očeta, kateremu je bila mlada edinka vse na svetu. Dolge so ji bile ure njegove odsotnosti, v neznosnem hrepenenju je čakala njegovega prihoda. Do polnoči je vztrajala ob odprtem oknu, vsaka sapica jo je dvignila v misli na očetovo vrnitev.
Kmalu po polnoči je zaslišala glasno lajanje. Sultan se je vzpel na vrata in praskal v znamenje, naj mu odpro. Vzradoščena je hitela na dvorišče in vratar je odprl težka železna vrata grajskega obzidja.
Pes je otožno zacvilil; dobrikal se je mladenki in vratarju, vlekel ju je za obleko, kakor bi jima hotel nekaj važnega povedati.
»Pes je sam! Za Boga, kje je oče?« se je Viktorija prestrašila.
»Čudno, da se je vrnil brez gospoda!« je strmel izkušeni vratar.
»Revček, če bi znal govoriti!« S tresočo roko je pogladila psa po kodrasti glavi in začutila sumljivo mokroto na njegovi dlaki. »Kri!« je viknila v grozi. »Umorili so mi dragega očeta ...«
Vratar je dvignil svetiljko in zapazil kri na njeni desnici. Pregledal je psa in videl, da ima na glavi krvavečo rano.
»Pomirite se,« jo je tolažil. »Psa je nekdo udaril ...«
»Tu gre za umor,« se je zvijala v groznih slutnjah. »Očeta so napadli razbojniki ter ga usmrtili. Sultan je ubežal ter prišel povedat ...«
»To je samo ugibanje, milostiva. Najprej se moramo prepričati. Ali naj pokličem oskrbnika?«
»Hitro ga pokličite!«
»Očetu se je nekaj prigodilo,« je plakala mladenka, ko je prišel oskrbnik, »Sultan se je vrnil sam in ranjen ...«
»Zapovedujte!« se je oskrbnik poslušno priklonil.
»Zbudite hlapce in jezdite za Sultanom proti gozdu. Bogato bom nagradila onega, ki mi prinese prvo poročilo.«
Hlapci so osedlali konje in jezdili z oskrbnikom za psom, ki je bolestno cvileč tekel v smeri proti gozdu. Privedel jih je na planoto, kjer se je ob poti pasel grajski vranec, ne daleč od njega pa je ležal graščak mrtev. Sovražna puščica mu je prebila vratno žilo, smrt je morala takoj nastopiti. O zločincu ni bilo ne duha ne sluha.
Na oskrbnikovo povelje so ostali hlapci pri umorjencu, sam pa je odjezdil v graščino sporočit Viktoriji, kaj se je zgodilo. Čakala ga je že pri vhodu.
»Govorite, ničesar mi ne prikrijte!« je planila pred konja.
»Umor ... Nekdo ga je ustrelil ...«
Hči je omahnila na klop pod grajsko lipo in omedlela. Spravili so jo v njeno sobo, zakaj resno jih je skrbelo, da bo revica od žalosti umrla.
Pripravili so voz ter se odpravili v gozd po mrliča. Novica o umoru je šla kot blisk po okolici; ljudje so spoštovali dobrega graščaka, zato jih je potrla vest o njegovi nenadni smrti. Trumoma so prihajali pred grad, pomilujoči pokojnika in njegovo hčerko.
Dolga vrsta ljudi se je pomikala za mrtvaškim vozom iz gozda na Zatičje. Otožno jim je sijalo jutranje solnce in ptički so drobili žalne mrliške pesmi.
Mrliča so prinesli v grajsko kapelo ter ga položili na mrtvaški oder. Ob preoblačenju so ugotovili, da je bil pokojnik oropan. Manjkalo je denarnice iz svilene vezenine, v katero sta bili všiti začetnici njegovega imena in rodbinski grb. Vedno jo je nosil pri sebi – spomin na svojo umrlo soprogo, ki mu jo je dala za darilo.
Dvorana, v kateri je stal mrliški oder, je bila preprežena z žalnimi zavesami in preprogami. Ves dan so hodili kropit mrliča, vsak je hotel videti mrtvega gospoda ter mu voščiti večni mir in pokoj. Tesno ob odru je pa sedela hči Viktorija, zatopljena v globoko žalost. Nobeno prigovarjanje je ni moglo odstraniti. Venomer je klicala očeta ter ga prosila, naj ji odgovori.
»Pomiri se, Viktorija,« jo je tolažila vzgojiteljica Ema. »Žalost ti bo škodovala, zbolela boš in umrla.«
»Pustite me pri očetu,« ji je odgovarjala. »Samo dva dni sva še skupaj in potem bova ločena za vedno ...«
Vsa prostrana okolica je živela pod vtisom groznega dogodka. Prevladovalo je mnenje, da so graščaka napadli roparji ter ga usmrtili. Vaščani so se zbrali v močne čete in preiskali gozdove, kjer so se takrat skrivali tolovaji. Našli so pa le nekaj praznih skrivališč v jamah med skalovjem.
Prvi, ki je dobil obvestilo o nepričakovani smrti graščaka na Zatičju, je bil njegov prijatelj Valerij, sosednji graščak. Pokazal se je potrtega, ni pa bilo težko opaziti prisiljenosti in neiskrenosti. Hladno je odpravil grajskega sla, rekoč, da bo takoj prijezdil na Zatičje. In res je kmalu nato prispel na dvorišče zatiške graščine, izročil je konja hlapcem in odšel v dvorano pred mrliški oder. Srce mu je utripalo in noge so se mu šibile, ko je stopal pred nesrečno žrtev.
»Nesrečni prijatelj!« je vzdihnil hinavsko pred mrličem, nakar je izrekel sožalje potrti hčeri. Ljubeznivo jo je prijel za roko, da jo povede v drugo sobo, ker ji hoče marsikaj povedati o zadnjih trenutkih blagega prijatelja.
Prepričana, da ima sosed poštene namene, mu je Viktorija sledila v sprejemnico na pomenek. Sedla sta drug drugemu nasproti, pripravljena na poslušanje in pripovedovanje.
»Pripovedujte mi o očetu,« je prosila z jokajočim glasom. »Kdaj je prav za prav odjezdil?«
»Pozno proti večeru. Prigovarjal sem mu, naj ostane čez noč in odpotuje zjutraj, a nisem ga mogel odvrniti. Povem vam: s silo bi bil nastopil, da sem vedel, kaj se mu bo pripetilo.«
»Oh, da bi bili to storili, gospod Valerij!«
»Očetu je bilo usojeno, usoda je zahtevala svojo žrtev. Ves dan je bil nekam otožen in zamišljen, iz njegovih neprestanih vzdihov sta se izvijali skrb in bojazen. Kakor da je slutil, kaj se bo zgodilo.«
»Ubogi oče! Joj, kako sem nesrečna!«
»Strašen udarec je mahnil po vaši mladosti. Toda na mladem telesu se vsaka rana hitro zaceli. Glejte, očetova plemenitost vas je nosila globoko v svojem srcu, zakaj vaša bodočnost je modro urejena.«
»Najrajši bi umrla! Kaj naj počnem brez očeta?« Mladenka si je z rokami zakrila obraz. Nič je ni zanimal ovitek, ki ga je Valerij važno potegnil iz žepa in razpečatil.
»To je očetova pisava,« je pripomnil, ko je razgrnil pred njo veliko popisano polo. »Berite, tu gre za vaše koristi.«
Premagala jo je radovednost. Odstranila je roke z obraza ter se zatopila v pismo, podobno očetovi pisavi. »Naročilo prijatelju Valeriju, graščaku na Žrebinjah«, se je glasil naslov, pod katerim je brala nastopno vsebino: »Nihče ne ve, kdaj ga doleti nezgoda in v kaki obliki nastopi konec življenja. Skrbi me bodočnost moje hčerke Viktorije, katero postavljam za lastnico svojega premoženja. Izročam ti jo – najdražje, kar imam na svetu, v skrbno naročje, v najboljše varstvo. Osreči jo s svojim imenom, vzemi jo za družico, nadomestuj ji ljubečega očeta. Ako pa Viktorija ne bo privolila v zakonsko zvezo, tedaj ti poverim gospodarstvo svojega premoženja tako dolgo, dokler ne najdeš razumnega naslednika. Gospoduj po svoji volji, moje zaupanje do tebe je popolno.«
»Ali vidiš?« se ji je dobrikal. »Taka je bila volja tvojega očeta.«
»Kdaj je spisal oče to oporoko?« je poizvedovala. »In kdaj vam jo je izročil?«
»Pred nekaj meseci. Vsebina se nanaša le na primer nezgode in je vseeno, kdaj je bila sestavljena.«
»Oh, vsaj danes mi še prizanesite s takimi poročili. Prezgodaj je še, da bi mislila na kaj drugega kakor na svojega mrtvega očeta.«
»Storil sem iz ljubezni, Viktorija, na rokah te bom nosil, ljubim te kot lastnega otroka, vreden hočem postati očetovega zaupanja. Ne smatraj me za vsiljivca, tako je bila volja pokojnega očeta.«
»Valerij, vi ste vendar poročeni ...«
Žrebinjec je osupnil. Niti od daleč ni mogel slutiti, da je Viktorija poučena o njegovih razmerah. Skušal se ji je izviti, a vendar se je premislil in pričel s pomenljivim glasom: »Od prve mladosti sva bila prijatelja s tvojim očetom. Bolj kot koga drugega me je poznal in vedel, da me ne zadene krivda nesrečnega zakona. Žena me je prevarala in zapustila; odšla je z nekim vitezom. Od takrat ne vem za njeno bivališče.«
Mladenka je zatisnila usta in zamižala. Zastudila se ji je njegova preteklost, katero ji je oče pokazal v precej drugačni podobi. Odtegnila mu je desnico, ki jo je lovila njegova roka, ter se mu je daleč umaknila. Nobene besedice ni hotela spregovoriti, da bi se ga iznebila.
Nadležnik pa se ni dal odgnati. Vedno drznejše je bilo njegovo usiljevanje. Zgrabil jo je za roko, iz oči mu je buljila strast in poželjivost.
»Poslušaj, Viktorija,« ji je govoril, gladeč njene prste in nežno dlan. »Zadnji sem bil, ki sem govoril s tvojim očetom, preden je odjezdil smrti v objem. Nisem ga mogel pridržati. Zdaj ne pomaga nobeno žalovanje, proti smrti ni zdravila. Eno pa ti obljubim s plemenito grofovsko besedo: prej ne bom miroval, dokler ne izsledim morilca ter se ne maščujem.«
»Maščevala se bo neskončna pravičnost!«
»To je premalo. Zvezanega moram videti pred sabo njega, ki ni vreden usmiljenja. Jaz sam bom narekoval in odločil kazen. Samo eno mi obljubite za plačilo – svojo ljubezen.«
Viktorija ni črhnila besedice. Molčanje si je izbrala za sredstvo, da zlepa odpravi nasilnika, s katerim bo pozneje temeljito obračunala.
»Tvoja bodočnost mi leži na srcu,« je začel ponovno siliti vanjo. »Ni nastala danes ta skrb, že dolgo čutim nagnenje do vas. Celo očetu sem razkril te občutke, ki me je objel od veselja. Vzkliknil je: ‚Hvala Bogu, tako je moja edinka preskrbljena!‘«
Laž in hinavstvo sta se skrivala v teh besedah. Dekle se je zamislilo. Ali je mogel tako govoriti njen pokojni oče? Vse v njej se je protivilo temu, zakaj nikdar ji ni o tem kaj omenil, dasi je ni bilo važnosti, katere bi ji ne bil zaupal. Nasprotno je vedela, da jo je namenil za samostan – misel, ki jo je po materini smrti opustil in tako je ostala doma. Nikoli ji ni namignil o možitvi, česar bi gotovo ne bil zamolčal, ako bi se bil dogovoril s prijateljem. Komaj se je premagala, da ga ni osorno zavrnila.
»No, ali si se odločila?« jo je vprašal veselo, meneč, da se je borila z odločitvijo in končno nagnila v njegovo naročje.
»Nisem še o tem razmišljala,« ga je hladno zavrnila. »Ne mučite me danes s takimi vprašanji, saj veste, da ne vidim drugega kakor očeta na mrliškem odru in čutim le bolečino, zadano po zlobni roki.«
Vidno neprijeten je bil Valeriju ta odgovor. Kakor ost ga je zadela zadnja beseda, vendar je zatajil grozo, ki mu je gomazela po udih. »Spoštujem vašo otroško ljubezen, dobra hčerka,« je odnehal hinavec. »Seznanil sem vas le s poslednjo željo vašega očeta. Ne pozabite njegovega naročila in razmišljajte o tem, kar je bila njegova zadnja volja. Kot upravitelj vašega premoženja bom prihajal pogosto na Zatičje, večkrat boste imeli priložnost, da mi odkrijete svojo odločitev ...«
»Očetova volja mi je sveta,« je izrekla glasno in svečano. »Sedaj me pustite, moram k očetu.«
Zadovoljen je bil Valerij s takim odgovorom, spoštljivo ji je poljubil roko ter se je gostobesedno poslovil. Odšel je po dolgem hodniku, dočim je Viktorija po najbližjih stopnicah zbežala v kapelico k očetu.
Oblastno je hodil plemeniti Žrebinjčan po mračnem hodniku in motril podobe – znamenite starinske okraske po zidovih. Grozni so se mu zdeli obrazi davnih prednikov, čijih nemi očitki so padali globoko v njegovo dušo. »Našo plemiško čast si oskrunil,« mu je zvenelo po ušesih. »Umazal si jo s krvjo zavoljo pohlepnosti po tujem imetju. Sramuj se, morilec!«
Potuhnjeno je umaknil pogled resnemu obrazu na sliki starega pradeda. Obrnil se je v mračen kot, iz katerega so mu žarele debele svetle oči. Kot razjarjen lev je zarenčal grajski Sultan, zaškripali so mu ostri zobje in dlaka se mu je ježila v silni besnosti, katero je občutil v svojem živalskem nagonu. Zalajal je v močnih sunkih, vsak ga je približal sovražniku.
Graščak je osupnil; mraz ga je obšel po vsem telesu in udje so mu odreveneli. Samo nekaj korakov je bil še oddaljen od psa, ki mu je zaprl pot na stopnice. Hotel se je vrniti, toda Sultan ga je prehitel ter ga ni pustil z mesta. Nepremično je moral stati na hodniku, zakaj vsako premikanje bi bilo izzvalo napad. Kakor pred živim peklom, tako se je tresel pred besno živaljo, katere je bila nekdaj sama pohlevnost in poslušnost. Ali so ga naščuvali srpi pogledi prednikov raz rjavih sten, da naj ga napade in razgrize? Ali ga pozna – brezumna žival – morilca svojega gospodarja? In ali ne stoji tam zadaj v temi senca, duh umorjenca, ki ga ščuva, naj se maščuje? Vest mu je potrdila vsa vprašanja, vendar jo je siloma zadušil. Prijel je za meč, a preslabega se je čutil, da bi se mogel braniti. Stisnil se je k zidu in poklical na pomoč.
Obupno je donelo klicanje po praznih hodnikih. Oskrbnik je planil iz sobe in hitel v smeri, odkoder so prihajali glasovi. S težavo je pomiril Sultana ter ga odvedel na dvorišče. Daleč za njima pa je stopal graščak Valerij, mrzel znoj mu je tekel po obrazu.
Z velikimi svečanostmi so položili umrlega graščaka Konrada v rodbinsko rakev. Prisostvovali so jim številni plemiči, vitezi in grofje iz sosednih gradov, pa tudi ogromna množica ljudstva. Vsem se je smilila žalujoča Viktorija ob strani Valerija, ki jo je opiral, da ni omedlela, in hlinil globoko žalost.
»Velika je bila njegova ljubezen do pokojnega prijatelja,« so si pogrebci šepetali.
»Prikupiti se ji hoče,« so si nekateri namigovali. »Žrebinjčan je premeten, nobenega koraka ne napravi brez lastne koristi.«
»Premoženje mu diši,« so vedeli izkušeni možje. »Ob vse jo bo pripravil, ako se mu pravočasno ne ustavi.«
»Morda se bo celo skliceval na graščakovo obljubo,« je omenil sivolasi starček. »Vse je mogoče ...«
»Meniš, da mu je Konrad kaj obljubil?« je zanikal prileten mož. »Kdo pa misli na smrt v najlepših letih?«
»Pisanje se lahko ponaredi. Žrebinjčani imajo že več takih grehov na svoji vesti.«
»Hči je vendar glavna dedinja za očetom, kjer ni moških potomcev. Nobeno oblastvo ji ne more odreči pravice do očetovega premoženja.«
»Lisjak jo bo omamil in pregovoril. Kar čez noč bo zavladal na Zatičju in potem gorje podložnikom!«
»Pod pokojnim Konradom smo imeli nebesa. Desetine ni izterjaval, nikoli ni padal bič po hrbtu tlačanov.«
»Žrebinjci pa nimajo srca, kakor so že večkrat pokazali. Ljubši jim je pes kakor ubogi tlačan. Pekel bomo imeli pod njegovim gospodstvom.«
Tako so se menili kmetje na poti s pogreba in marsikaj so pogodili. Vsak dan je prijezdil Žrebinjec na Zatičje urejevat gospodarstvo. Brezobziren proti vsakomur je dajal stroge ukaze in zahteval, da so jih točno izpolnjevali. Naročil je izterjati zastarano desetino in povišati tlako; za upornike ni poznal druge kazni kakor grajsko ječo.
Zavoljo krutega nastopanja in vmešavanja v tuje posle se je Valerij grajskemu oskrbniku hudo zameril. Oskrbnik se je posvetoval z Viktorijo, kateri je tudi opisal prizor na hodniku. Poročal ji je, kako besno je napadel Sultan graščaka in kako je ta trepetal pred razkačeno živaljo. »Ali ni to čudno?« je pomišljal. »Žival je prej poznala Valerija tako kot svojega lastnega gospodarja. Skupaj sta hodila na lov. Videl sem, kako ga je božal in pes je bil pohleven kakor jagnje. Zdaj pa ta nenadna izprememba!«
Nič ni iznenadila Viktorije ta novica. Naročila je, naj pazijo na Sultana vselej, kadar pride Valerij na Zatičje. In pokličejo naj jo, zakaj tudi sama hoče videti, koliko je na tem resnice.
Vedno strožje je nastopal Žrebinjec proti oskrbniku, ki se mu je rahlo upiral in protivil. Večkrat sta prišla v živahno nasprotje in graščak mu je zapretil, da ga bo odstavil.
»Vas se ne bojim,« mu je pogumno zabrusil. »Viktorija bo odločila ...«
»Jaz sem njen varuh,« se je Valerij razšopiril. »Mora se mi pokoriti.«
»Dedinja je očetovega premoženja ...«
»Ampak pod mojim nadzorstvom!«
Proti Viktoriji se Žrebinjčan ni upal ošabno nastopiti. Spretno je skril svojo divjo naravo pod hinavsko prilizovanje. Vabil jo je na sprehode in zabave, a nikoli se mu ni odzvala, vselej je našla izgovor. Najbolj pa ga je jezilo, ker ni mogel nikdar z njo na samem govoriti. Vedno jo je našel v družbi njene vzgojiteljice, kateri je naročila, da je ne sme zapustiti. Ema je bila modra in častitljiva gospa; v njeni navzočnosti ni mogel pokazati svojega vsiljevanja.
Potekali so mu tedni in meseci brez pričakovanih uspehov. Uvidel je, da mora izbrati drugo smer, zakaj dosedanja strogost in ošabnost sta ga zanesli daleč od njegovega pričakovanja. Vidno je začel popuščati pri gospodarstvu, njegova naročila so postala mehkejša ter so največkrat tudi izostala. Oskrbnik se je čudil tej nenadni izpremembi.
Odslej je vzgojiteljica Ema prejela vsak dan kako darilo, kar pa ni predrugačilo njenega mišljenja. Še bolj je svarila svojo učenko, naj mu ne zaupa in ne verjame.
»Njegova vest je črna,« ji je dejala nekoč po njegovem odhodu. »Ali si videla, kako je Sultan odtrgal verigo, ko se je Valerij pojavil na dvorišču? Zares je zagonetno njuno sovraštvo.«
»Ako je res, kar se mi dozdeva, se bo razkrilo ob svojem času,« je odgovorila mladenka. »Vselej, kadar ga vidim, me sune nekaj ostrega v srce. Slutim, da skrivnostna roka že piše njegovo obsodbo.«
Valerijevi obiski so nekega tedna nepričakovano izostali. Začudenje je bilo tem večje, ker ni o tem ničesar omenil, preden je odšel. Emo je obhajala tiha bojazen.
»Vsa se tresem,« je pripovedovala svoji učenki.
»Tudi mene se polašča nemir,« se je zbala Viktorija. »Kdo ve, kaj zopet sklepa nasilnik in s kakšnimi izgovori se bo povrnil.«
Zasmilila se je dobri vzgojiteljici potrta mladenka, dolgo je bila že v skrbi za njeno življenje, a ji tega ni hotela razodeti. Ubožica ni vedela, kaj pomeni nočna straža okrog graščine, katero je postavila Ema, dogovorno z oskrbnikom. Izvrševali so jo grajski posli, ki so imeli nalog ustaviti vsako sumljivo osebo, pohajajočo brez opravila ob obzidju. Oskrbniku je bilo poverjeno tajno nadzorstvo nad Valerijem: stati je moral zunaj pred vrati, kadar se je razgovarjal z mladenko v zaprti sobi, čeprav je bila navzoča njena spremljevalka. Z levico je držal za sabljo, visečo ob strani, z desnico pa je tiščal v žepu pištolo. Vedno je bil v njegovi bližini tudi kdo izmed grajskih služabnikov, ki bi mu bil pritekel na pomoč.
Podnevi so bila vrata grajskega obzidja skoro vedno odprta. Tako so imeli hlapci in delavci prost vhod na dvorišče in vratarju ni bilo treba odpirati. Le redkokdaj je pogledal skozi majhno okence svoje sobice, vedoč, da prihajajo samo domači ljudje. Tujce pa mu je naznanil Sultan, priklenjen na dvorišču ob vhodu v graščino.
Pozno nekega popoldne je zarožljala veriga, pes je planil iz svoje hišice in je divje zalajal. Na dvorišču se je pojavil raztrgan berač, ves umazan in poraščen po obrazu. Radovedno je gledal okrog sebe, kakor bi nekoga zalezoval ali čakal, da izvede važno opravilo.
»Kaj bi radi?« se je vratar zadrl skozi okence.
»Prosil bi za kako darilo,« mu je odgovoril. »Lačen sem in raztrgan.«
»Vzemite!« Vratar mu je pomolil dvojačo ter je zaprl okno. Ni se mu zdelo vredno obračati pozornost na prosjaka, kakršnih je bilo mnogo v tistih časih. Koliko jih je prišlo vsak dan in odšlo, čim so prejeli darilo.
Berač je navidezno krenil proti izhodu, ko pa je videl, da ga nihče ne opazuje, se je potihoma vrnil nazaj na dvorišče. Skrivaj je izvlekel iz žepa majhen zavitek ter ga je vrgel pred psa, ki je besno odskočil. Nato je oprezno odkuril skozi vrata proti gozdu.
Premeteni Sultan se ni brigal za zavitek; počasi se je zopet umiril in zlezel v svojo hišico. Kakor bi mu bil nekdo zapovedal, da ne sme povohati strupa, ki mu ga je nastavil sovražnik. Neumnejši pa je bil Logarjev Pinko, v svoji požrešnosti je zgrabil zavojček, ga razkopal in požrl kos ocvrtega mesa. Začel je cviliti in begati po dvorišču, nakar je legel in poginil. Meso, podtaknjeno Sultanu, je bilo zastrupljeno.
Grajskega Logarja je izguba njegovega ljubljenca močno zabolela. Ubral jo je za beračem, ki pa je izginil kakor duh v polnočni uri. Skril se je zasledovalcu v gozdno duplino, kjer je počakal večera; čim pa se je zmračilo, je zapustil skrivališče in lezel po šumi proti Logarjevi koči.
Pokojni graščak Konrad in grajski logar se nista kaj posebno razumela. Kradel mu je divjačino in zagovarjal tatinske lovce, od katerih je bil podkupljen. Nekoč ga je zasačil pri ustreljeni srni in od tedaj mu ni več zaupal. Zapretil mu je z odslovitvijo iz službe, toda smrt ga je prehitela.
Oprezno se je potepin ustavil ob logarjevi koči v gozdu med dišečo smrekovino. Logar je večerjal z družino, ženo in štirimi otroci. Vrhovi visokih dreves so si šepetali skrivnostne pripovedke, zavijajoči hišico v gosto temo. Iz daljave se je čulo zamolklo grmenje.
Stopil je k lesni steni in tipal, kje bi našel kako vdolbino. Blisk mu je nekaj pedi od tal obsvetil luknjo, kamor se je zapičil neizprosni zob časa in pustil svoj neokusni odtis. Hitro je segel pod suknjič in potisnil vanjo škatlico, zavito v papir. Skrbno jo je zarinil v trhli les in zaslonil vdrtino z brunom, ki je ležalo ob steni. Odstranil se je po prstih, da ga ne izdajo koraki ter je z zlobnim zadovoljstvom rinil iz gozda. Lahke so mu bile stopinje, kakor da je odložil breme, ki mu je trlo telo in dušo. Hudoben nasmeh se mu je prelival po obrazu.
»Zdaj ga imam,« je siknilo iz njega in roka se mu je skrčila v pest. Obrnil se je proti koči in žugal: »V mrtvaško knjigo sem te zapisal in noben hudič te ne izbriše. Okrog vratu sem ti obesil svojo krivdo in njeno kazen!«
Razkrinkal si je obraz in slekel beraško obleko, ki je pokrivala Valerija, žrebinjskega graščaka. Vrgel jo je v obcestno grmovje in zapiskal na piščalko. Začulo se je peketanje konjskih kopit, kakor blisk je pridrvila kočija, v katero se je zaprl in odpeljal proti Žrebinjam. Takoj nato je pričelo deževati.
Logar in njegova žena sta večerjala in premlevala vsakdanje dogodke. Pravil ji je o bogatih lovih in o nevarnostih, katerim se je seveda spretno izognil. »Jaz in moj Pinko sva marsikaj doživela,« se je pobahal. »Dober pes je bil in ni zaslužil takega konca.«
Močno trkanje na vrata je prekinilo njun pogovor. »Nekdo je zablodil, pa išče prenočišča,« je uganil Logar.
»Oh, pa v takem vremenu!« je tarnala Logarica in hitela odpirat. Pred vrati je čepela postarna ženica, premočena do kože. Brbulja so ji rekli, kamor je prišla, zakaj povsod so jo poznali. Vraževerci so jo častili kot čarodejko in vedeževalko, klicali so jo v nesreči ter se bali njenega maščevanja.
»Koreninice sem nabirala, pa me je zajela ploha,« je tarnala babnica, stopivša v sobo.
»Ne vem, kaj delaš zunaj ob takem vremenu,« je Logar polresno podvomil. »Kdo ve, če nisi bila v megli, Brbulja?«
»Bog ne zadeni, Filip! Nisem čarovnica, kakor me dolžijo, pač pa imam dar za spoznavanje prihodnosti. Nikomur nisem še napravila krivice, povsod rada pomagam in svetujem. Moje sladke koreninice in zelišča delajo čudeže: ozdravljajo bolezni, celijo rane in uničujejo kačje strupe. Drvarju sem odgnala môro iz svinjaka, pri Krtačarju sem zagovorila duha in Dremalki sem odpravila čarovnico, ki ji je molzla kravico in odnašala mleko.«
»Jejhata, jejhata!« se je čudila Logarica in otroci so se plaho zavijali v materino krilo.
»Pravijo, da uganeš bodočnost,« je omenil Logar. »Sedi, Brbulja in prerokuj mi, kaj me bo zadelo.«
Starka je sedla k peči in razvezala culico, iz katere je vzela oguljene bukve ter jih je položila predse na klop. »Sedi mi nasproti,« mu je velela, nakar je pričela mrmrati in zavijati oči.
»No, ali že kaj vidiš?« se ji je posmehnil, zakaj nič kaj trdna ni bila njegova vera v vedeževanje.
»Vidim,« mu je odvrnila vsa osupla. »Vse polno jih je okrog tebe, ki te hočejo prijeti. In verige imajo z okovi, pripravljene, da te vklenejo in odvedejo ...«
»Kam?« jo je prekinil in radovedno čakal na odgovor.
»V ječo. Ali veš, kje so grajske ječe?«
»Vem. Poznam jih na Zatičju, pa tudi na Žrebinjah.«
»Bog nas obvaruj!« je vzdihnila Logarjeva žena. Otroci so se zagnali v jok in objemali očeta.
»Prestrašila sem vas, a vas bom tudi potolažila«, je popravila vedeževalka. »Logar, res ti preti nevarnost; zaprli te bodo in o smrtni kazni se bodo menili. Toda iz daljave se ti smehlja rešitev – spoznali te bodo za nedolžnega ter te izpustili.«
»Brbulja, ali te večkrat napade taka bolezen? Nič takega nimam na vesti, da bi zaslužil smrtno kazen.«
»Eh, kaj boš zagrešil!« se je Logarica vmešala. »Saj ne delamo proti gosposki in postavam.«
»Nesreča nikoli ne praznuje«, je poudarila Brbulja. Spravila je bukve v culico ter se je naslonila na toplo peč. Otroci so pospali na peči ob materi, ki se je borila z resnico in dvomom o starkinem prerokovanju. Logar pa je legel na posteljo in zaspal v zavesti, da je vse to, kar je slišal, prazna domišljija.
Za viharnim večerom je napočilo jasno pomladno jutro. Logarja je prebudilo močno razbijanje po zunanjih vratih. Čul je osorne glasove, iz česar je sklepal, da se zbirajo ljudje pred njegovo kočo. Planil je s postelje in hitel odpirat. Obkolili so ga beriči, katerim je načeloval Valerij na čilem konju. Iz oči mu je švigal divji srd, vsaka poteza njegovega obraza je razodevala hudobijo.
»Ali veš, kakšne smrti je umrl Konrad, zatiški graščak?« se je zadrl nad Logarjem.
»Nekdo ga je umoril«, je mirno odgovoril.
»Ali ti je pa tudi znano, kdo je morilec?«
»Do sedaj ga še niso izsledili.«
»Motiš se, nesrečnik! Našli smo ga: tukaj pred mano stoji. Ti si osumljen umora!«
»Jaz? Šalite se, grofovska milost.«
»Zločin ni zabava ... Prej ko slej boš moral priznati.«
»Česar nisem storil, ne morem priznati. Moje roke so čiste! Nebo naj me zavrže in pekel pogoltne, ako ne govorim resnice.«
»Morilec!« je zagrmelo iz graščaka, da se je stresla lesena koča. »In obenem si ga tudi oropal dragocenosti, katero je imel pri sebi. Kje imaš ukradeno denarnico?«
»Poiščite jo in ako jo najdete, me kaznujte!«
»Iščite!« je Žrebinjec zapovedal biričem. »Pretaknite vso kočo, vse kote, streho in stene. Prej pa vklenite morilca, da ne uide.«
Močna biriča sta razpela verigo ter ga vkovala v železje. Ostali so vdrli v kočo, razmetali opravo, trgali streho in vrtali stene z ostrimi meči, dokler niso iztaknili zavitka v luknji, zaslonjeni z brunom.
»Tukaj je škatlica sumljivega izvora«, jo je birič pokazal graščaku.
»Odpri jo!« mu je gromko zaukazal.
Birič je dvignil pokrovček, pod katerim se je zasvetila svilena denarnica. Logarica je zatulila od groze ter se je vrgla možu okrog vratu.
»Ne jokaj, ljuba žena«, jo je prosil in poljubil njeno lice. »Jaz sem nedolžen, denarnica je podtaknjena.«
»Usmiljenje, grofovska milost! Tisto noč, ko je bil izvršen umor, je bil moj Filip doma, kar lahko s pričami dokažem.« Žena se je vrgla pred graščaka, roteča ga pri njegovi plemski časti, naj mu verjame in prizanese.
Zavladala je trenutna tišina. Biriči so molčali in čakali na novo povelje.
»Privežite ga na konja in odvedite na Zatičje«, je zagrmel graščakov ukaz. »Viktoriji ga hočem pokazati, preden ga bomo sodili.«
Siloma so iztrgali biriči obdolženca iz objema njegove žene in privijanja nedolžnih otrok. Posadili so ga na konja in odjezdili proti Zatičju.
Tisto noč je Viktorija prvič sanjala o pokojnem očetu. Zdaj ga je videla pred seboj s krvavečo rano, zdaj je prijezdil na dvorišče in stopil v njeno sobo. Ojunačila se je ter ga je nagovorila in glej: razgibale so se mu ustnice, iz katerih je zadonela sladka očetova beseda. »Varuj se pred Valerijem!« samo to je izrekel in izginil.
Prebudilo jo je močno ropotanje in glasno govorjenje. Brž se je oblekla in stopila k oknu za svileno zagrinjalo. Na dvorišče je privrela oborožena četa biričev; poveljeval ji je Valerij. Sključena moška postava mu je ležala pred nogami.
»Vendar ga imamo!« se je Žrebinjčan pohvalil proti oskrbniku. »Tukaj je morilec mojega prijatelja; našel sem ga.«
Oskrbnik se je sklonil in pogledal v obraz možaku, vklenjenemu v verige. »A ti si, Logar?« se je začudil. »Nisem mislil, da si zmožen take hudobije!«
»Jaz sem nedolžen!« je zaječal v tesnih okovih. »Niti v mislih nisem storil kaj takega, kaj šele v dejanju. Bog naj me zavrže na zadnjo uro, ako ne govorim resnice.«
»Lažnik!« ga je brcnil graščak z okovanim čevljem. Kakor snop se je zleknil po tleh in molčal na grozoviti udarec.
»Še vi ga pretepite!« je zapovedal biričem. »Tako dolgo ga bijte, dokler ne bo priznal zločina.«
Poslušno so zavihteli biče in udrihali po izmučenem telesu. Logar se je zvijal in tulil, slovesno zatrjujoč, da je nedolžen.
Zašklepetalo je okno prvega nadstropja: Viktorija je pogledala na dvorišče. »Zakaj ga bijete?« je vprašala resno. »Imejte vendar usmiljenje z nesrečnim človekom!«
»Viktorija, tu je morilec Vašega očeta!« ji je zaklical Valerij. »Pridite in izrecite obsodbo!«
Prihitela je na dvorišče pred obsojenca. »Logar?« je osupnila. »Komaj sem te spoznala.«
»Nedolžen sem, milostiva«, se je nesrečnik zatekel v njeno varstvo.
»Krivda je dokazana«, ga je pogubljal Valerij. »Ali poznate to denarnico? Našli smo jo v steni Logarjeve koče.«
»Denarnica je prava lastnina umrlega gospoda«, je potrdil oskrbnik. »Poglejte to svilo in okraske – grb našega gradu in začetnici pokojnikovega imena.«
»Morilec!« je zadonelo iz grl grajskih služabnikov in navzočih tlačanov.
»Pripravite vrv ter jo navežite na hrastovo vejo tam zunaj za obzidjem«, je ukazal Žrebinjec. »Moja obsodba je kratka: življenje za življenje.«
»Pomagajte, milostiva!« je kriknil obsojenec. »Vsaj toliko počakajte, da se izkaže moja nedolžnost.«
»Ven na morišče!« je priganjal Valerij. »Čemu se obotavljate?«
Biriči so dvignili obtoženca, ki od strahu pred smrtno kaznijo ni mogel stati na nogah. Sesedel se je na tla, v istem hipu pa so dobili biriči novo povelje, naj ga zgrabijo in vlečejo pod vislice.
Zunaj pred vrati se je pojavil obupen jok. »Usmiljenje, Filip je nedolžen!« je klicala Logarica, ki je z otroci prispela na dvorišče.
»Milost, plemeniti gospod! Dajte nam ljubega očeta!« so prosili otroci.
»Ne morite nedolžnih!« je jeknil ob Logarici ženski glas. Sključena ženica se je vzravnala pred graščakom, dvignila je velo desnico ter mu je srepo pogledala v oči.
»Brbulja ...« so se spogledali tlačani, tresoč se v svojem praznoverju.
»Ti boš sežgana na grmadi!« ji je zapretil Valerij.
»Sežgite me, toda pustite nedolžnega očeta. Nisem čarovnica, kakor me dolžite, rečem pa vam: kdor ga bo sodil, bo obsojen.«
»Baba!« se je zadrl Žrebinjec. »Živa boš gorela na grmadi!«
»Poginil je tudi Logarjev Pinko namesto grajskega Sultana«, je ženica kljubovalno omenila. »Zastrupljeno meso je požrl, drugi pa bomo obešeni in sežgani ...«
Preden je mogel Valerij zgrabiti sabljo in udariti po starki, je planil izza ogla Sultan, utrgal verigo ter ga napadel. Divje je sekal z zobmi po njegovih nogah ter mu trgal obleko.
Valerij je postal mrliško bled kakor ob prvem spopadu na hodniku. Takega presenečenja se ni nadejal, zakaj prepričan je bil, da je psa zastrupil. Morda je preprečil zastrupitev duh umorjenca, ki ga neusmiljeno preganja.
Oskrbnik je siloma ukrotil razdraženega Sultana, zajel ga je z zanko, ki mu jo je vrgel okrog vratu. »Mir!« mu je zapretil z bičem in pokazal na Logarja: »Tukaj je morilec tvojega gospodarja.«
Pes se je mahljaje z repom približal obsojencu, mirno ga je obvohal ter mu je v začudenje navzočih lizal zvezane roke. Nato se je zopet zakadil proti graščaku.
»Ubijte zver!« je kričal Valerij in potegnil sabljo.
»Stojte!« mu je Viktorija odločno prepovedala. »Kakor ne dovolim ubiti psa, tako ne pustim obesiti Logarja radi zločina, katerega je osumljen. Razklenite okove na moje povelje!«
»O, plemenito srce, lepše od biserov in rubinov!« jo je pozdravljala Brbulja. »Vi ste rešiteljica nedolžnih!«
»Hvala vam, milostiva!« Solze obupane Logarice so nenadoma dobile odsev veselja, čeprav se ni še nihče ganil, da bi izvedel dano naročilo.
»Oprostite ga na mojo besedo!« je ponovno velela Viktorija.
»Ne dovolim,« se je Valerij oblastno postavil pred mladenko. »Jaz sem, ki izrekam obsodbo nad morilcem mojega prijatelja.«
»Nimate pravice. Sodi naj ga kraljevo oblastvo, kadar bo dognalo njegovo krivdo.«
Tega se je brezsrčnež ustrašil. Vedel je, da nima pravice izreči smrtne obsodbe, ki je pridržana kralju za dokazane zločine. Samo upornike sme kaznovati, kadar mu odrečejo tlako ali desetino, nima pa oblasti nad življenjem svojih podložnikov.
»Sodil ga bo kralj«, je odnehal. »Sestavil bom obtožnico, katero odpošljem na kraljevi dvor, zahtevajoč takojšnjo obravnavo. Do takrat pa ga bom zaprl v ječo, da mi ne uide.«
»Ječe na Zatičju so zaprte. Tukaj odločujem jaz, naslednica umrlega očeta.«
»Odprl mu jo bom jaz kot upravitelj ...«
»Nimate tega oblastva!«
»Povedem ga na Žrebinje. Pri nas je dovolj prostora za jetnike.«
»Ni vam dovoljeno, zapirati mojih podložnikov.« Pogumno se je zasukala mladenka in namignila oskrbniku, naj oprosti obdolženca verig. Tujim biričem pa je resno pokazala vrata.
»Odstranite se!« je dodal Valerij proti svoji volji. Hitro so mu odvzeli verige ter jih spravili v usnjate torbe, na kar so pričeli odhajati.
Na kolenih se je zahvalil oproščenec svoji rešiteljici, grozovito je bil izmučen od strahu in udarcev. Žena in Brbulja sta ga morali opirati ter sta pred odhodom grajski dobrotnici poljubili roko.
»Nebo vas bo nagradilo,« je prorokovala vedeževalka. »Veliko plačilo vam je pripravljeno za to dobroto.«
»Storila sem svojo dolžnost,« je Viktorija odklonila zahvalo. »Moje plačilo je zavest, da rešujem tam, kjer drugi pogubljajo ...«
»Tudi na vas preži nevarnost, milostiva. Bodite uverjeni, da vas bo branilo čudežno varstvo. Kadar se bo to zgodilo, tedaj se spomnite na Brbuljo, staro vedeževalko.«
Grajsko dvorišče se je mahoma izpraznilo. Odšli so beriči, Logar in njegova žena s prerokinjo Brbuljo, tudi hlapci in tlačani so se odpravili na delo. Ostal pa je Valerij, čakaje, da se bo z mladenko na samem temeljito dogovoril. Oskrbnik se je umaknil za ogel graščine, vsak hip je bil pripravljen, da bo udaril.
Nekaj časa ni bilo čuti besedice. Žrebinjec je hodil nemirno po dvorišču, strupenost in hudobija je bila izražena v njegovem pogledu. Končno je obstal pred mladenko, pripravljeno, da vztraja do konca na prejšnjem stališču. Nič ji ni senčila obraza nekdanja bojazljivost, vsa je žarela v odločnosti in pogumu.
»Zagovornica morilcev!« je siknil po kratkem premagovanju. »Koliko prizadevanja me je stalo, da sem ga izsledil: ponoči sem se plazil po trnju okrog njegove koče, lovil sem besede in pazil na korake. Zdaj pa je uničen sad mojega truda. Izpustili ste morilca svojega očeta!«
»Njegova krivda ni dokazana,« ga je mirno zavrnila.
»Tu je dokaz,« ji je znova pomolel denarnico. »Pri Logarju smo jo našli v steni na skritem kraju. Ali ne vpije to dovolj glasno zoper njega?«
»Denarnico mu je lahko podtaknila zlobna roka ...«
»Ni mogoče. Moj razum se protivi vaši trditvi.«
»Nimate povoda zanikavati. Najdena denarnica je le mrtev dokaz, živa priča pa je Sultan, ki po svojem živalskem nagonu pozna morilca svojega gospodarja.«
Pes je slišal svoje ime in poznal glas, ki ga je poklical. Planil je iz hlevca, zaspano se je potegnil in zamahnil s kodrastim repom. Viktorija mu je položila levico na mehko glavo, desnico pa je iztegnila proti Valeriju in je izrekla slovesno: »Obdolžujem vas pred živim Bogom, Vi ste morilec mojega očeta!«
Vsa kri je šinila v glavo ponosnemu Žrebinjcu pri tej obtožbi. Globoko v grlu mu je obtičal zagovor, bruhnilo pa je iz njega nekaj ogabnih psovk in kletvin. Pričel je razgrajati in besneti.
»Prekličite, kar ste izrekli!« je divjal kot obseden. »Sicer se bom pritožil pri kralju in takrat ne bom več poznal odpuščanja.«
»Sama pojdem do kralja ter mu bom povedala svoje mnenje ...«
»Pazite, da vas ne vržejo v ječo, zakaj grešili ste zoper postavo.«
»Kralja hočem seznaniti tudi z neverjetno oporoko mojega očeta, z Vašim vmešavanjem v moja opravila, s čudnim vedenjem Sultana proti Vam kakor tudi s tem, da ga je poskusil nekdo zastrupiti.«
»Prazne čenče, gospodična! Kralj naj bi vse to poslušal?«
»Pri njem je pravica in poštenost.«
»Na dvoru bo veljala moja beseda. Javil bom, da ste izpustili morilca, in bom zahteval smrtno kazen.«
»Opravila sva, gospod Valerij.« Brez običajnega slovesa mu je obrnila hrbet, snela je Sultanu verigo ter ga je odvedla s seboj v graščino.
Ošabni Žrebinjec je bil trenutno ves omamljen od pridržanega srda, kakor v kotlu je vrelo v njegovih prsih in pokalo po udih in kosteh. Šele ko se je nekoliko pomiril, se je zavedel usodnega položaja. Vzpel se je na konja ter ga je izpodbodel, da čimprej izgine in zabriše neprijetne spomine. Jezdil je čez drn in strn v nasprotno smer od Žrebinja. Kakor nadležni komarji so ga obletavale nemirne misli, begale so ga, pikale in grizle – njega, ki ne dovoli in ne prenese zbadanja in očitkov. V njegovem ponosu je vrelo maščevanje, zaradi razburjenosti pa ni mogel priti do primernega sklepa, kako bi se uveljavil. Neka vražja sila ga je gnala proč od svojega bivališča do smotra s tajnimi načrti.
»Kam pa dirjaš?« se je vprašal v gozdni samoti.
»Naprej,« si je odgovoril. »Viktorija pojde do kralja, preprečiti moram njeno potovanje.«
Krenil je s planjave v ozko dolino, ki so jo imenovali »Divja grapa«. Daleč za njim so ostale vasice s svojimi prebivalci, rodovitna polja, travniki in vrtovi. Težko je bilo tukaj najti znake človeškega življenja. Samo tesna vozna pot je vodila po dolini v gostih vijugah: tu se je spenjala navzgor pod pečine, tam se je spuščala zopet navzdol k potoku, čigar bistra vodica se je živahno pretakala med kamenjem, ki se je trgalo v rebri in zasipalo strugo. Pot je bila mnogokje preraščena z mladim grmovjem in zametana s suhimi vejami.
Graščakov vranec je moral biti vajen te poti, zakaj spretno je premagoval ovire, nobena zapreka ga ni ustavila. Preudarno je stopal čez podrta debla, jarke in skale; nikake utrujenosti ni bilo videti v njegovi hoji, dasi je nosil že več kot pol dneva svojega gospodarja.
Senca zapadne gore je pričela rasti, solnce se je nagnilo proti zatonu. Grapa se je zožila in odrinila pot pod skalovje, kamor se je ponekod globoko zajedala. Vnovič je jezdec izpodbodel konja, zakaj pred njim se je odpirala kotlina, katero je zapiralo visoko gorovje. Zadovoljno si je pogladil brado: prišel je do smotra.
Prijezdil je v sotesko, kjer je pod pečinami izviral studenec, okrog njega je rasla bujna trava in nekaj visokih dreves. Tukaj se je ustavil, napojil je konja ter ga je privezal k deblu mlade breze. Pobožal ga je po vratu in zapovedal, naj se mirno pase in odpočije. Sam pa je odšel proti pečini, ki se je belila, izprana od deževja kakih dvesto korakov od izvira. Iz nje je potegnil droben kamen in zapiskal v votlino. Nemirno je stopical po ostrem pesku, čakaje odziva.
Kar se je dvignila skala, pod katero je zazevala okrogla luknja. Mahoma se je spustil na roki in rinil v odprtino, ki se je za njim neslišno zaprla.
»Do tal se vam priklanjam, grofovska milost!« ga je pozdravil znotraj mož z dolgo črno brado. »Naj bodo vaše želje še tako velike in neizvedljive, se bodo izpolnile.«
Graščak Valerij se je vzravnal ter obrisal prah s komolcev in kolen. »Peljite me k poglavarju,« mu je ukazal, »tam se bomo dogovorili.«
Tolovaj je prižgal smoleno baklo, svetil mu je po rovu ter ga po dolgih ovinkih privedel v zaduhel prostor pred človeka z divjim obrazom. Sedel je pri raskavi kameniti mizi pred vrčem vina; iz bližnjih kotov se je oglašalo ogabno hropenje spečih tovarišev.
»Pozdravljen, poglavar!« Graščak se je postavil pred tolovaja, stresel mu je desnico ter je prijateljsko sedel poleg njega.
»Čast mi je, poslušati tvojo željo,« se je priklonil roparski poveljnik. »Brez opravkov menda nisi prišel v moje kraljestvo ...«
»Važno zadevo imam na srcu ...«
»Vem, da me v sreči rad pozabiš – zavrženega plemiča, poiščeš pa me vselej, kadar me potrebuješ.«
»Ne izgubljajva časa s praznim besedičenjem. Bodiva stvarna: znano ti je, da je bil graščak Konrad zavratno umorjen ...«
»Ustreljen,« mu je popravil. »Zakaj nisi meni poveril tega dejanja? Vekomaj bi bilo tajno, tako pa – kdo ve, če bo ostalo brez posledic, ker o umoru toliko govorijo ...«
»Herman, jaz ga nisem. Morilec je Filip, zatiški logar.«
»Ali si mu naprtil krivdo? Meni ne zakrivaj, kar ti je zapisano na obrazu. Čemu pa se obračaš name, ako mi ne zaupaš?«
»Nisem prišel k izpovedi, Herman. Kriv mora biti logar, ker mu lahko dokažem, čeravno je nedolžen. Viktorija dvomi o njegovi krivdi, zato pojde do kralja, kjer me bo očrnila in pokopala.«
»Pred krvnika te bo postavila! Ali ne moreš preprečiti njenega potovanja?«
»Prav radi tega sem prišel k tebi, Herman. Prijatelja sva, celo kri daljnega sorodstva se pretaka po najinih žilah. Samo jaz sem ti stal na strani, ko te je oče razdedil in ko si izgubil plemsko čast. Meni samemu si zaupal tajnost sedanjega poklica, preden si izginil v podzemeljski brlog. Tvojo navadno obleko sem pustil na bregu reke in tako te štejejo za mrtvega, misleč, da si utonil ali si končal življenje. Niti v sanjah te ne smatrajo za roparskega poglavarja.«
»Hvaležen sem ti za prijateljstvo in naklonjenost, Valerij. Povej, s čim se ti morem oddolžiti?«
»Sam si mi prej omenil. Pogumne in zanesljive ljudi imaš – pojdite in zastavite pot Viktoriji v kraljevo mesto. Ujemite jo in odvedite semkaj v skrivališče. Čuvajte jo in strezite njenim željam, nič žalega ji ne smete storiti. Uredimo tako, da jo bom po nekaj tednih nepričakovano našel in postal njen rešitelj.«
»Prijatelj, velike so tvoje zahteve! Junaki smo in kljubujemo nevarnostim, kadar je potrebno, nalašč pa ne drvimo v prepad. Seveda se ne ustrašimo tudi težkih činov, ako smo najeti in pričakujemo plačila. Tvoji predlogi so izvedljivi, vendar –«
»Plačilo bo presegalo vrednost dela. Ne boj se izdajstva, dam ti častno besedo, poglavar!«
Zadovoljno se je raztegnilo lice poglavarju pri tem zagotovilu. Krepko mu je segel v roko, s čimer sta zapečatila pogodbo. Herman je dvignil vrč in Valerij je moral napraviti nekaj globokih požirkov na zdravje in srečen izid zasnovanega načrta.
Bakla v zidni razpoklini je polagoma dogorela. Ropar, ki je ta dan opravljal domače posle, jo je zamenjal z novo ter jo je vtaknil na prejšnje mesto. Močnejša luč je roparjem v kotih na slami zrahljala spanje, začeli so se premetavati, zdehati in godrnjati. Slutili so, da poteka čas počitka; njim se je namreč bližalo jutro, ko se je zunaj temnilo in noč jim je nastopila z zarjo novega dneva. Kar je poštenjakom dan za delo, to je tolovajem noč za ropanje in umore.
Po končanem dogovoru si je Valerij ogledal zaduhle prostore, shrambe za jedila in naropano blago. Vse te votline je izvotlila narava ter jih opredelila z močnimi stenami. V vsako je izpeljala ozek vhod, ki se je polagoma razširil v prostorno votlino.
»Izborna skrivališča, poglavar!« je hvalil Valerij. »To je trdnjava, katero lahko brani peščica junakov.«
»Napadov se ne bojimo. Skala, ki zapira vhod, je pritrjena na dvigalo; treba je samo potegniti vrv in vrata so odprta, odprtina pa izgine, čim se vrv izpusti.«
»Koliko mož šteje tvoja armada?«
»Kakih 50 hrabrih junakov. Drug na drugega se naslanjamo in izvajamo slavne čine. Mi ne pobijamo siromakov kot obcestni tolovaji, temveč jih podpiramo ter jim lajšamo bedo. Nastopimo pa tam, kjer padajo drobtine z obloženih miz in udarci po izmučenih trpinih.«
»Nastopite, zdaj je priložnost!«
»Konrad ni bil slab za tlačane. Pravijo, da mu je Viktorija enaka, vendar – tvoja želja mi je sveta, ne toliko radi plačila, kolikor zavoljo prijateljstva.«
»Dejanja bodo govorila, poglavar!«
»Prisegam ti pri častni besedi in pri svojem junaštvu. Vsak dan bom odposlal nekaj preoblečenih mož pred zatiški grad; pazili bodo na odhod graščakinje, drugi pa bodo pripravljeni kje sredi gozda. Na brzih konjih bodo sledili kočiji, ponoči pa jo bodo obkolili in zajeli Viktorijo. Spravili jo bomo na varno, nakar ti odpošljem sela z natančnim poročilom.«
»Glej, da se bo res tako zgodilo, poglavar!«
»Zastavim vse svoje premoženje in – življenje!«
»Plačilo boš prejel po končanem delu.«
V prostoru, ki je služil za kuhinjo, je močno dišalo. Kuhar je pripravljal večerjo, pekel je divjačino. Roparji so vihali nosove ter se dvigali na ležiščih. Doma jih je bila komaj tretjina, drugi so bili preoblečeni kje na opazovanju ali pa se radi važnih zadržkov niso mogli vrniti.
Pričeli so se mastiti z obilno večerjo in piti vino iz lončenih loncev. Tudi Valerij je dobil svoj delež; nalašč se je hotel zamuditi in ostaviti ponoči roparski brlog. Podnevi bi ga lahko kdo srečal in vohal, odkod je prišel, tema pa marsikaj zakrije.
Po večerji so tolovaji obstopili poglavarja in prejemali nasvete in naročila. Nato so odšli po svojih zlobnih potih. Poslovil se je tudi Valerij, polna luna mu je svetila na jasnem nočnem nebu.
Daleč po okolici je zaslovela dobrosrčnost graščakinje Viktorije zaradi osvoboditve logarja, ki ga je ljudstvo soglasno proglasilo za nedolžnega. Podložniki so jo vzljubili ter ji izkazovali pokorščino kakor njenemu pokojnemu očetu. Zasovražili pa so hudobnega graščaka zavoljo krutega postopanja s siromakom, kateremu je hotel naprtiti krivdo umora. Vedno silneje je vrelo med zatiranimi tlačani, vršila so se tajna posvetovanja in snovale priprave za upor. Ljudska volja je hotela priti do veljave.
Viktorija je ostala zvesta svojemu sklepu: odločila se je stopiti pred kralja ter mu pokazati morilca svojega očeta. Zbirala je podatke in dajala naročila oskrbniku, ki jo bo zastopal v njeni odsotnosti. Za spremstvo si je izbrala najzanesljivejše služabnike, dobili so nalog, da se bodo vozili pred njeno kočijo in zadaj. Pot do kraljevega mesta je vodila po samoti med prostranimi gozdovi, kjer je bilo mnogo nevarnosti za življenje.
Vzlic resnemu namenu je Viktorija dan za dnem odlašala s potovanjem. Vselej, kadar je hotela odriniti, jo je zadržala neka tajna sila, tako da se ni mogla odtrgati od doma. Kdo ve, kako dolgo bi bila še odkladala, da je ni nekega jutra presenetilo na hodniku bolestno stokanje. Brbulja je slonela na palici in prosila pomoči.
»Povejte, kaj se je zgodilo?« jo je Viktorija nagovorila in pozvala v sobo.
»Logarja so zaprli,« je ihtela in solze so ji kapale na mehko preprogo. »Sinoči so ga vklenili in odvedli.«
»Kdo?« je ostrmela.
»Kraljevi beriči v zaprti kočiji ...«
»Valerij ga je ovadil!« je vzdihnila graščakinja.
»Kazen ga bo zadela,« je prerokovala vedeževalka. »Gorje mu, kdor pogublja, in blagor mu, ki rešuje!«
»Žena se mi smili in nedolžni otročiči ...«
»Pomagajte, milostljiva! On, ki je nad nami, vam bo povrnil.«
»Vrnila jim bom očeta – to zagotovilo nesite Logarjevi družini.«
»Kaznujte pa tudi hudobneža, ko mu dokažete krivico. Verjemite ubogi vedeževalki: vidim, kako se pomika iz daljave črna roka, ki ga bo zagrabila in treščila v prepad. Blizu so časi, ko bo zidove žrebinjskega gradu lizal plamen ter jih spremenil v razvaline. Tako se bo maščevala pravica nad hudobijo.«
»Pojdite in potolažite Logarjevo ženo, pa to-le darilo ji nesite za podporo.« Graščakinja ji je izročila pest srebrnih tolarjev, na kar jo je ljubeznivo odslovila.
Še tisto dopoldne je odpotovala Viktorija v spremstvu svojih služabnikov v mesto do vladarja. Tri zaprte kočije so drčale z Zatičja po glavni cesti; v prvi in tretji so sedeli oboroženi spremljevalci, v sredi pa se je vozila graščakinja s služabnico in spremljevalko. Ljudstvo jih je pozdravljalo in mahalo z rokami, voščeče jim srečno pot.
Še pred solnčnim zatonom so prispeli do prvega gozda. Vozniki so popustili vajeti, da si odpočijejo konji v prijetnem večernem zraku, ki je dihal iz zelenja.
Komaj je objela vozove gozdna senca, se je premaknila ob cesti v grmovju skrita moška postava. Našemljen možak je skokoma dirjal v goščavo, kjer se je ustavil in zabrlizgal v prste. Odgovoril mu je rezek pisk – štirje možje so se priplazili iz šume, oblečeni v zeleno lovsko opravo.
»Viktorija je na poti,« jim je povedal ves zasopel. »Vozi se v zaprti kočiji s spremljevalci, ki so gotovo oboroženi.«
»Kdaj je odpotovala?« se je zanimal mož z zakrinkanim obrazom.
»Dopoldne med deseto in enajsto uro. Čepel sem v obcestnem grmu in videl vozove, ki so drčali mimo mene. Srednja kočija je najlepša, notri je graščakinja.«
»Kje naj izvedemo napad?« so se pričeli posvetovati.
»Pred polnočjo ne smemo začeti,« so prišli do zaključka. »Do tedaj bodo privozili v najtemnejši gozd, v sotesko, kjer nobeno klicanje ne bo našlo rešilnega odmeva.«
»Obvestiti moramo poglavarja,« se je spomnil pritlikavi tolovaj. »Treba nam je ojačenja, posadka mora šteti najmanj dvajset pogumnih mož. Spremstvo je oboroženo ter ga ne smemo podcenjevati.«
»Hujša kakor orožje je spretnost,« je razlagal razbojnik. »Preden se bodo zavedli, bomo obkolili voz in ugrabili mladenko, tako da niti sama ne bo vedela, kdaj se je to zgodilo.«
»Krvi ne bomo prelivali, ker nam je prepovedano,« je omenil pritlikavec. »Le v najskrajnejši sili bomo streljali in dvignili meč. Vse je seveda odvisno od okolnosti.«
»Na delo za plačilo!« Po tem bodrilu so se roparji porazgubili po šumi in odšli proti Divji grapi, svojemu brlogu.
Dolge večerne sence so zrasle v trdo temo. Grajski vozniki so prižgali luči, smolene plamenice; videti je bilo, kakor bi tri bliščeče zvezde plavale po gozdu. Jezno so skovikale sove in prhutale med vejevjem zaradi nenavadne svetlobe.
Pravljično so ropotala kolesa po divni soteski pod visokim hribovjem, ki je bilo spodaj poraščeno s trnjem in leševjem, vrhove pa so tvorile skale in pečine. Strmo pobočje je padalo na drugi strani v Divjo grapo, odkoder je vodila razdrapana pot v Žrebinje, na cesto pa so hodili po prelazu čez reber.
Čim so grajski potniki zavili v sotesko, so se pojavile na prelazu luči, svetili so tolovaji, drveči v dolino. Ta kraj so si izbrali kot najprimernejši za naročeni napad. Sam poglavar jim je stal na čelu, da vodi bojevanje z grajskimi služabniki in čuva Viktorijo. Skokoma so drvili navzdol ter se poskrili v gošči na obeh straneh ceste. Obraze so si zakrinkali, bili so opasani z meči, iz žepov so jim molele nabite pištole.
Počasi so se pomikali vozovi navzgor po klancu proti roparskemu skrivališču. Zaradi strmine so vozili v precejšnji razdalji, potniki v prvem vozu so komaj čuli drdranje drugega voza. Najbolj se je oddaljil zadnji voz, voznik se je zamudil s popravljanjem konjske oprave.
Na vrhu klanca se je raztezala majhna ravninica. Tu bi bili morali drug drugega počakati, kar so v pozabljivosti opustili. Roparji so natihem pozdravljali srečno naključje, pripravljeni, da obkolijo srednji voz, kjer se je vozila Viktorija, čim dospe na ravnino.
Močan odsev plamenice je prodiral med drevjem in vejevjem. Izza ovinka je pridrdral prvi voz, kmalu za njim pa se je pokazala veličastna kočija, skoraj neslišno so se vrtela kolesa, samo peketanje konjskih kopit je motilo gozdno tišino.
Rahlo je zašumelo ob cesti suho listje – oduren možak je stopil pred konja ter ga je zgrabil za uzdo. Istočasno je velikan iztrgal vozniku vajeti, njegov tovariš pa je privil zavoro in ustavil kočijo. Hipoma jo je obkolilo kakih petnajst mož, poglavar je odprl vrata in iztegnil roko proti graščakinji. Svetil jim je grbast pritlikavec z dolgo smoleno baklo.
»Roparji so tu, pomagajte!« je kriknil voznik na vse grlo in ustrelil s pištolo.
Tolovaj mu je izdrl orožje in zapovedal, naj se ne gane, ako hoče ohraniti življenje. Voznik pa ni poslušal, krepko je žvižgal v prste in klical na pomoč.
»Miruj!« mu je zapretil z golim mečem.
»Branil jo bom do zadnjega dihljeja. Vso kri sem pripravljen zanjo preliti.«
»Sam si proti oboroženi četi. Nič ne boš opravil.«
»Zato pa se hočem bojevati ...«
»In poginiti,« ga je prekinil.
Divje je zgrabil poveljnik Viktorijo, potegnil jo je iz kočije, drugi pa so jo prijeli za roke in noge ter ji zavezali oči. Nato so jo odnesli v goščavo.
»Pomagajte!« je klicala v strahu in obupu. Vedno tišji je bil njen glas, ki je utihnil v slabotnem grgranju – razbojniki so ji zavezali usta.
»Na pomoč!« je rjul voznik. Siloma se je zaletel v razbojnika ter ga je podrl na tla.
»Odstopi, sicer te zakoljem!« Kakor s kleščami sta ga zagrabila roparja in ga privezala za roke k drevesu. Vzlic njuni grožnji, naj utihne, pa je kričal kot blazen; njegovi glasovi so se spajali z obupnimi kriki spremljevalke Eme, iščoč rešitve.
V bližini je zatrobil lovski rog. Zahreščalo je suho dračje pod nogami lovcev, ki so planili iz goščave in naskočili tolovaje.
»Nebo vas je poslalo!« je vzkliknila spremljevalka. »Rešite mojo zlato varovanko!«
»Roparji so nas napadli,« je klical voznik. »Otmite graščakinjo z Zatičja!«
Lovec je odvezal voznika, ki se jim je pridružil in udrihal po razbojnikih. Zveneli so meči in pokale puške med glasnim krikom pogumnih borilcev. Dobili so tudi ojačenje – kočija z grajskimi služabniki je prispela s klanca na ravnino.
Orožje hrabrih branilcev je bilo blagoslovljeno s sijajnim uspehom. Tolovaji so se zaradi premoči umaknili v goščavo, pustili so Viktorijo napadalcem, ki so jo odnesli v kočijo. Po vsem telesu se je tresla od prestane groze.
Vpitje in kletev premaganih tolovajev se je vedno bolj izgubljala in naposled sta umolknila v daljavi. Lovci so jih nekaj časa zasledovali, nato pa so se vrnili, videč, da so potniki izven vsake nevarnosti. Zbrali so se ob odprtem vozu, Viktorija je vsakemu posebej podala tresočo desnico.
»Vas sem morala že nekje videti,« je nagovorila mladeniča visoke postave z ljubeznivim obrazom. »Tako nekam znani se mi zdite, vendar ne vem, odkdaj se vas spominjam.«
»Vitez Milan s Pečevja,« se ji je predstavil mladenič z lahkim poklonom. »Bil sem na pogrebu vašega očeta, ne morem povedati, kako me je potrla njegova usoda. Poln sočutja sem pogosto mislil na vas in na nesrečo, ki vas je zadela.«
»Kot majhen dečko ste bili nekoč pri nas z očetom na obisku. Kdo bi bil takrat mislil, da postanete moj rešitelj!«
»Prišli ste ob pravem trenutku,« je omenila Ema, presunjena od veselja. »Samo nekaj hipov in bilo bi prepozno.«
»Naključje je hotelo, da smo prav tukaj v tem gozdu priredili velik lov. Ko se je znočilo, smo se odpravili v kočo na prenočišče. Sedli smo k večerji ter se pričeli razgovarjati. Kar smo začuli obupno klicanje na pomoč. Brez odloga smo zgrabili puške in opasali meče ter smo hiteli v smeri, odkoder so prihajali glasovi. Slutili smo napad, vedeli pa nismo, kdo nas kliče in koga bomo rešili.«
Napeto so poslušali potniki vitezovo pripovedovanje. Viktorija je bila ganjena do solz, sklonila se je k rešitelju ter mu je hotela poljubiti roko. Tega pa mladenič ni dopustil, rahlo jo je prijel za desnico ter jo je poljubil.
»Moja dolžnost je, pomagati vsakemu trpinu,« se je poniževal. »Koliko slajša pa mi je zavest, da sem rešil vas, do katere me nagiba posebno sočutje zaradi bridke izgube vašega očeta!«
Solza sočutja mu je zamigljala v modrih očeh in beseda se mu je tresla, da je komaj mogel govoriti.
»Zločincu smo že na sledu,« je povedala Viktorija. »Prav zato se peljem h kralju, da mu razložim in poprosim za preiskavo.«
»Kdo je morilec? Ali je dokazana njegova krivda?«
»Graščak iz Žrebinja.« Viktorija mu je pripovedovala o njegovem vsiljevanju, o ponarejeni oporoki, o Sultanu in o drugih okolnostih, ki glasno pričajo zoper njega.
»Ni izključeno, da je Valerij ...« je potrdil vitez, vendar ni mogel izreči do konca celega stavka. »Žrebinjci so na slabem glasu, a do danes jim še niso prišli do živega ...«
»Vsaka stvar pa ima svoje meje, tudi hudobija,« je Ema poudarno omenila. »Kdo ve, če ni morda ...«
»Nocojšnji napad njegovo delo?« je dostavila Viktorija. »Recite, karkoli hočete – roparji so bili naročeni.«
»O tem ne dvomim,« je vitez soglašal z njenim mnenjem. »Škoda, da nismo vlovili kakega roparja, tako bi se bilo dalo kaj izvedeti.«
»Jutro bo odkrilo njihove sledove,« se je oglasil lovec, vitezov spremljevalec.
»Dneva ne moremo čakati na tem mestu,« je Viktorija odklonila. »Mudi se mi do kralja, neka silna moč mi ne da obstanka.«
»Ali se ne čutite slabotno za potovanje?« jo je vitez hotel zadržati. »Hudo ste se prestrašili, bojim se posledic.«
»Čutim se močno kakor še nikoli poprej. Za nami je že polovica poti in najhujša nevarnost je prestana.«
»Dovolite vsaj, da vas spremimo skozi gozd. Zajezdili bomo konje ter se razdelili na prednjo in zadnjo stražo. Ko bo posijala zarja, pridemo do prve vasi in tedaj se bomo vrnili.
Viktoriji je ugajala ta ponudba in lovci so odšli po konje h koči ter jih osedlali. Vitez je moral prisesti h graščakinji v zahvalo za rešitev. Zopet so zadrdrali vozovi po samotni soteski; služabniki, ki so se vozili v prvem vozu, niso o napadu nič vedeli, vse, kar so jim pripovedovali, jim je bila neverjetna pripovedka.
Nekako ob svitanju jutranje zarje so dospeli do prvih bivališč. Lovci so se poslovili. Vnovič je stisnila Viktorija desnico svojemu rešilcu in ga povabila na Zatičje, čim se vrne od kralja. Prikupil se ji je ljubeznivi mladenič, vreden zaupanja in spoštovanja. Vse, kar je bilo njegovega, je živelo v njenem srcu.
Lovci so krenili nazaj proti koči. Tu so pustili konje ter se odpravili na lov, da popravijo zamudo, nastalo po nočnem dogodku. Prej pa so si ogledali bojišče, iščoč sledove za premaganimi tolovaji. Psi so tekali nemirno po gozdu; cvileč so se zagnali v jelšev grm ob vznožju hriba. Listje okrog grmovja je bilo krvavo – nedvomno je bil kdo izmed roparjev ranjen ter se skriva kje v grmovju.
Globoko v jelševini je ležal razbojnik, pokrit z listjem in zelenjem. Leva noga mu je krvavela, nekdo mu je prebodel stopalo. Zaradi bolečine ni mogel več hoditi; skril se je pod veje, da počaka noči in rešitve po tovariših.
»Ta nam ne uide!« so si namigovali. »Vse nam bo moral izdati.«
Potegnili so ga iz grma ter ga položili na zeleno mahovino. Pričel se je zvijati in tresti, misleč, da ga bodo usmrtili.
»Nič žalega se ti ne bo zgodilo, ako nam poveš, zakaj ste napadli Viktorijo, graščakinjo z Zatičja,« se je glasil vitezov predlog.
Ropar si je zakril obraz s komolcem ter ni ničesar odgovoril.
»Ali ste se nadejali bogatega plena?« je poizvedoval. »Morda vas je razvnela strast maščevanja in krvolitja?«
»Nič takega,« je dahnil razbojnik.
»Kaj pa torej? Brez namena niste izvršili napada.«
»To je službena tajnost, katere ne morem izdati.«
»Zdaj si v moji oblasti. Izbiraj med smrtjo in življenjem.« Vitez je potegnil meč ter mu ga je nastavil na prsi.
»Ne morite ljudi, ki se ne morejo braniti,« je prosil v smrtnem strahu.
»Ne izrabljaj moje potrpežljivosti. Govori, kaj vas je vodilo do napada?«
»Dobili smo povelje od poglavarja ...«
»In kaj je privedlo njega do tega ukaza. Ali si videl pri njem kako sumljivo osebo?«
»Nikogar razen Valerija, graščaka iz Žrebinja. Toda on je poštenjak!«
»Si li slišal, o čem sta se menila?«
»Govorila sta o Viktoriji, hčeri umorjenega graščaka. Imenovala sta njeno ime in ime umorjenca ...«
»Morda sta se menila tudi o morilcu?«
Na to vprašanje mu ropar ni dal odgovora. Ponovno mu je vitez nastavil meč, tako da se je ostra konica dotaknila njegove obleke.
»Nista o tem govorila,« je zanikal razbojnik. Njegov govor je bil boječ ter je razodeval lažnivost.
»Lažeš!« se je zadrl vitez. »Ne izzivaj moje prizanesljivosti.«
»Skrivej sta si nekaj namigovala ...«
»Morilec je torej vaš poglavar ...?«
»Ni, plemeniti gospod. Zločinec je – Valerij.«
Vitez je natihem zavriskal od zadovoljnosti, česar ni pokazal na zunaj, ker ni hotel, da bi razbojnik opazil njegovo radost. Zamislil se je v morilca s plemenitim naslovom, ki se mu je zagnusil, kakor se mu ni zagnusilo še nobeno živo bitje. Celo lasten naslov se mu je zdel oskrunjen in vse rodbine tedanjega plemstva. Modro je ravnala Viktorija, da se je odpravila pred kralja zaradi preiskave. Zdaj ji bo lahko pomagal; veliko je, kar je izpovedal razbojnik, iz katerega mora izsiliti vse podrobnosti, ki se tičejo umora.
Namignil je lovcem, naj mu sezujejo čevelj in pregledajo rano. Naložili so ga na nosilnico ter ga odnesli v kočo na pripravljeno blazino. Vitez je sedel poleg njega.
Ropar je uvidel, da bo treba odgovarjati na nova vprašanja, zato si je izmislil strašne bolečine. Stopalo, s katerega so mu zrezali čevelj, mu je močno zateklo, nihče mu ni mogel odrekati trpljenja. Ves vitezov trud, da bi izvedel kaj natančnega, je bil brezuspešen. Na vsako vprašanje je bolestno zastokal, spačil obraz in udaril z rokami okrog sebe.
Prizanesljivi vitez je verjel njegovim mukam, prenehal je z izpraševanjem in naročil, naj mu prinesejo jedi in pijače. Ponudili so mu mesa in vina, toda ropar je oboje odklonil, proseč, naj mu dovolijo, da si odpočije. Usmilili so se ga in izpolnili njegovo željo. Vrata so zaprli z močnimi zapahi, okna so bila itak zamrežena, torej nemogoče, da bi jim pobegnil.
Zasekali so rogovi in naznanili pričetek lova. Vitez je odšel s spremljevalci v nadi, da bo po povratku ponovno pritisnil na razbojnika. Z najhujšimi grožnjami ga bo prisilil k izdajstvu njihovega skrivališča, katerega bodo napadli in izpraznili.
Strahovita poparjenost in pobitost je polnila tisto jutro roparsko gnezdišče. Poglavar je sedel za mizo pred nabito pištolo in grmel nad podložniki, ki so se plaho zvijali v klobčiče. Zdaj pa zdaj je napel petelina in pomeril na najbližjega, ni pa imel poguma sprožiti.
»Milost, poglavar!« so se krivili razjarjenemu poveljniku. »Umaknili smo se navalu, sam si ukazal bežati.«
»Gibčnosti nimate in spretnosti ne poznate,« si je pulil lase in brado. »Nekdaj ste kopičili zmago na zmago, v največjem trenutku pa, ko gre za čast, odliko in plačilo, postanete zajci ter se zbojite lastne sence.«
Roparji pa so se opravičevali: »Ušli smo ječi in vislicam, poglavar. Vitez s Pečevja je naš nevaren sovražnik. Z mukami bi prisilil vsakega ujetnika k izdajstvu posadke in trdnjave. Tako pa nima nikogar, ki bi mu dal pojasnilo.«
»Junak je zvest prisegi tudi v skrajnem položaju. Dovoljena mu je samo ena izbira – smrt, kadar ni drugega izhoda.«
»Ne bojimo se smrti, marveč trpinčenja in jetništva.«
»Plašljivci! Kako naj opravičim Valeriju vašo nesposobnost? Pripravite glave in prsi nastavite njegovi pištoli!«
»Jaz prevzamem odgovornost,« se je predstavil poglavarju širokoplečasti tolovaj. »Nesel mu bom poročilo in obrazložil položaj. Še hvaležen nam bo, da nas niso zajeli.«
»Ali ni nihče zaostal?« se je spomnil poglavar.
»Tiger je bil ranjen ter se do zdaj še ni povrnil,« se je glasil iz kota odgovor.
»Kam je bil ranjen? Nihče mi ni javil!«
»Šepal je, noga mu je krvavela.«
»Zakaj ga niste vzeli s seboj? Bojim se, da bo kaj izbleknil, ako so ga zalotili.«
»Precej dobro je še hodil. Šele v Grapi smo opazili, da ga ni bilo za nami.«
»Tako se brigate za svoje koristi!« Poveljnik je planil pred ležečega razbojnika z nabito pištolo. »Zapovem ti, da se takoj napotiš v sotesko in poiščeš Tigra, sicer te zakoljem kot divjega merjasca. Brez njega se nikar ne povrni pred moje obličje!«
Ropar Volk se je mahoma preoblekel v zalega potnika in odpravil v sotesko. Z njim je odšel tudi razbojnik Ris s poročilom na Žrebinje. Klicali so se z imeni divjih zverin, katera so prejeli ob vstopu v tolovajsko družbo.
Dolgo je stikal preoblečeni Volk za Tigrom, ranjenim tovarišem. Pretaknil je domala vsak grmiček, obenem pa se je izogibal lovcem, ki so lovili po gorovju. Semintja je zapiskal na piščalko dogovorjeno znamenje, toda odziva ni bilo od nikoder.
Končno je našel grmovje s krvavimi sledovi, s stopinjami v mehki gozdni zemlji in odkrito ležišče, čigar vznožje je rdečila strjena kri. Tukaj je ležal ranjenec, katerega so najbrž zalotili in spravili na varno.
»Kam?« se je vprašal, zakaj najti ga mora in privesti poglavarju.
Stopinje so ga vodile od grma po gozdu do lesene lovske koče. Presenetilo ga je močno trkanje na šipo, za katero je zapazil znan obraz.
»Tiger!« ga je potihoma poklical.
»Volk!« se mu je tovariš odzval iz koče. »Hitro me reši, drugače bo prepozno.«
Naglo sta razbila okno in izrvala omrežje – ropar se je pognal na prosto. »Beživa!« se je podvizal. »Sicer sva izgubljena.«
Volk in Tiger sta se prijela za podpazduho in krenila v goščavo. Do prelaza na gorovju nista ničesar govorila. Šele ko sta se spustila navzdol v Grapo, sta se pričela potihoma meniti.
»Pa nisi kaj izbleknil?« to je bilo glavno, kar je skrbelo prekanjenega Volka zavoljo lastne kože.
»Nobene besedice«, je lagal razbojnik. »Potuhnil sem se in skril pod izmišljene bolečine, da me niso nadlegovali. He, to je bilo dobrikanja in groženj, a niso me omečili; kakor nevihta ob skali, tako so se razbijali njih poizkusi ob mojem sklepu: raje umreti kakor živeti izdajalec!«
»Predlagal te bom v odlikovanje za hrabrostno svetinjo prvega reda«, mu je obljubil nalaganec. Tudi sam je pričakoval odlike tako v naslovu kakor v gotovini. Do nadrazbojnika se je hotel povzpeti in dobiti prvo darilo. Zavest, da je rešil roparja, slovečega po krvolitju, ga je kovala v zvezde ter mu obetala pohvalno priznanje.
Ko so se lovci vrnili proti večeru z obilnim plenom, so našli razbito okno in prazno kočo.
Ris je na Žrebinjah slabo naletel. Graščak je bil vznemirjen zaradi upornosti tlačanov: že dva dni jih ni bilo na delo, čeprav jim je obljubil ječo in verige. Tudi desetine niso plačali; njegove beriče in pisarje pa obkladajo z najgršimi psovkami, celo dejansko so jih že napadli. Najprej so se izneverile vasi ob zaletiški meji, odkoder se širi upor v sredino njegove pokrajine. Več kakor polovica podložnikov je stopila v vrsto upornikov.
Kakor ogenj v kupu slame je vzplamtel Valerij ob usodnem poročilu. »Škoda vam je imena tolovaji!« je pihal od jeze. »Pred mano niste več razbojniki, ampak bebci, ki se bojijo lastne sence.« Razpaljen je izdrl meč ter ga je zasadil v mizo zraven sebe.
»Lovci s Pečevja so nas pregnali«, se je ropar zagovarjal.
»Zakaj niste ponovili napada na drugem kraju?«
»Pečevci so jih spremljali na konjih do prve vasi, kamor so dospeli ob svitanju jutranje zarje. Vitez se je vozil pri Viktoriji v zaprtem vozu.«
»Milan?« Graščak se je ugriznil v ustnico in je vidno pobledel. Slutil je, da mu je mladi plemič nevaren tekmec s svojim deviškim obrazom. Vročina njegovega srda pa je mahoma padla za nekaj stopinj; takoj je potolažil užaljenega Risa, katerega bo še nujno potreboval. Viteza mora napraviti neškodljivega s pomočjo razbojniške tolpe v Divji grapi.
»Vem, da ste storili več kakor je bilo mogoče«, je popravljal. »Poglavitno je, da niso nikogar prijeli in da vam niso sledili.«
Ris mu je zamolčal, da je zaostal razbojnik Tiger, ki pred njegovim odhodom še ni dospel v brlog. Nasprotno je slavil junaštvo svojih tovarišev in pretiraval odpor branilcev. Lagal mu je o srditem spopadu, ki je spremenil goščavo v ognjeno bojišče. Hvalil se je, s kako spretnostjo so naskočili kočijo in ugrabili graščakinjo, a so jo morali pustiti radi silnega navala.
»Oglasil se bom pri poglavarju«, je Valerij preslišal prazno hvalisanje. »Izročite mu pozdrave!« Odprl je predal, napolnjen z zlatniki in cekini ter mu je odštel bogato darilo.
Ropar je odšel s hvaležnim poklonom in vdanim priporočilom. Isker vranec ga je v divjem diru odnesel čez polje in gozde v samotno skrivališče.
»Strl bi ga kakor črva!« je vzplamtel graščak po tolovajevem odhodu. »A premagati se je treba, drhal mi bo še koristila s svojim pogumom in orožjem. Zalezovati bom moral Milana in strahovati upornike – povsod bodo pomagali tolovaji.«
Vroče mu je postalo v zaprti sobi, da je komaj dihal. Odprl je okno zavoljo spremembe ozračja, zakaj tesno mu je bilo pri srcu, skrb in nemir sta tiščala kakor kamen na njegove prsi. Zunaj je bilo soparno, nebo so omrežile sive megle, zgoščajoče se na zahodu v temne oblake. Votel grom se je oglašal iz daljave.
Grad Žrebinje je stal na prijaznem holmcu sredi valovite ravnine. Njene najlepše prostore je zavzemalo rodovitno polje in travniki, dočim so bile skromne vasice zgrajene tam, kjer je bila zemlja kamenita. Prebivalci so bili siromašni tlačani, od pamtiveka podložni žrebinjski gospodi, kruto zatirani in teptani. Do krvi jih je žulil graščinski jarem, njihovi vzdihi pa niso izzvali pravice, marveč preganjanje in kazen.
Žrebinjci so vedeli, da pri ljudstvu nimajo zaslombe in da vzdržujejo oblastvo le z beriči in s strahovanjem. Posamezne upore ni bilo težko zadušiti, toda če bi se uprla vsa okolica, bi jo bili težko ukrotili. Splošnega nemira se je Valerij že dalje časa nadejal, saj jih je mnogo, ki hujskajo in delajo zgago. Tako zalego mora korenito iztrebiti, tako se je zaklel v svojem srcu.
Vedno nemirnejši je postajal ob pogledu na ravnino, orošeno z znojem in s solzami nezadovoljnih tlačanov. Daleč tam na vzhodu se je senčilo hribovje – meja med njegovo in zatiško oblastjo.
Poklical je oskrbnika, ki je prisopihal po stopnicah. »Kaj je z uporniki? Ali so prišli na delo? Ali so plačali desetino?« je izpraševal v eni sapi.
»Poslali so odposlanca s popolno odpovedjo tlake in desetine. Stavil je nekaj drznih pogojev, katere nisem hotel sprejeti. Poniževalno bi bilo za nas, ako bi se pogajali s tlačani.«
»Odgovorili jim bomo s kaznijo in z orožjem. Hujskače bom dal poloviti in pomoriti. Vohuni morajo izvohati, kje naj zagrabimo.«
»Žugelj čaka na dvorišču. Pravi, da je nekaj izsledil ter želi z vami osebno govoriti.«
»Takoj mi ga privedi!«
Pred graščaka je stopil potuhnjen možak, njegov dolgoletni vohun. »Žugelj« so mu rekli, ker je s kazalcem žugal med govorjenjem. Bil je podkupljen ter je za Judeževe groše izdajal svoje sotrpine. Po vaseh se je predstavljal za upornika in zabavljal proti graščaku; tako mu je bilo lahko priti do tajnosti, ker ga nihče ni smatral za graščakovega zaupnika. Polovico zatiranja in krivic, ki so se godile tlačanom, je nosil na svoji kosmati vesti.
Valerij mu je pokazal izredno prijaznost. Posadil ga je v svoj naslonjač ter mu je natočil pijače, ki je tekla kakor olje v tankem curku iz steklenice. Z njo mu je razvezal jezik in ojačil zaupanje v svoje dostojanstvo.
»No, kako si opravil? Ali si kaj izvohal?«
»Zopet so pričeli rogoviliti«, je odvrnil Žugelj in dvignil kazalec. »Vsaka vas ima svojega hujskača, ki zbira, laže in nagovarja. Dolga je že vrsta njihovih pristašev.«
»Ali veš, kdo je prvi ščuval k uporu? Povej mi, Žugelj, da mu zavijem vrat.«
»Žlogar je voditelj. Drugi so le pomagači.«
»Hm, hm. Naštej mi nekatera imena!«
»Pecelj, Otrinek in Pandur. Ti so poglavitni ter so mu vedno za petami. Njihovi domovi so zbirališča upornikov in tajne posvetovalnice.«
»Ali si bil že na kakem takem posvetovanju?«
»Že večkrat, grofovska milost.«
»O čem pa so govorili? Ali mi moreš kaj natančnega povedati?« Graščak je odprl predalček v zidni omarici, napolnjen z zlatniki in srebrniki. Vabljivo jih je mešal in gledal pripovedovalca.
»Obravnavali so ... Oh, saj ne morem govoriti ...«
»Ne boj se in povej, kar si slišal.«
»Menili so se o umoru graščaka na Zatičju ...«
Valeriju je zaprlo sapo, bledota in rdečica sta se mu menjavali na obrazu. Ni mu bilo po volji to pripovedovanje, vendar pa ga je zanimalo mnenje njegovih podložnikov o tej zadevi.
»Le naprej!« mu je prigovarjal. »Nobene besedice mi ne smeš zamolčati.«
»Pravijo, da je dokazano, da ste vi ...«
»No, da sem jaz ...?«
»Morilec«, je bleknil ogleduh, kakor da je odtrgal besedo, priraščeno k jeziku.
»Obrekljivci! Viseli bodo v zadoščenje za žalitev mojega neomadeževanega imena.«
»Žlogar je pravil o nekem logarju, ki je po nedolžnem zaprt. Upor je naperjen proti vam kot ugovor za zločin in krivico ...«
»Ali veš, kdaj me nameravajo napasti?« je graščak ves zmeden zasukal pogovor.
»Napada menda ne bodo izvedli. Odpovedali so tlako in desetino ter čakajo, da se bodo branili ...«
»Dovolj si mi povedal.« Žrebinjec mu je pomignil, naj stopi pred omarico k predalčku in poseže s periščem v šumeče srebro. Kolikor bo zagrabil, toliko bo znašalo njegovo plačilo za poročila. »Odpravi pa se takoj na delo«, mu je naročil pred odhodom. »Čim boš zapazil ali slišal kaj sumljivega, mi sporoči ob katerikoli uri, da se bom vedel ravnati.«
Graščak se je moral oddahniti, tako so ga prevzele neprijetne novice. Sedel je v naslonjač, prekrižal nogi in skušal pozabiti vse, kar mu ni ugajalo. Ko se je pomiril, je pozval nadzornika beričev na važen razgovor.
»Pripravljeni bodite!« mu je zabičil. »Preden bo jutri posijala zarja, mi privedite vklenjene v verige: Žlogarja, voditelja upornikov, Peclja, Otrinka in Pandurja, njegove pomagače. Ulovite jih kje na skrivnem, da ne bo hrupa in razburjenja.«
»Treba jih bo kako iznenaditi,« je iztuhtal berič s peklensko pretkanostjo. »Drugače bomo nastopili s silo, nikogar se ne bojimo.«
»Sila ni prikladna za začetek, shranite jo za bodočnost. Za zdaj naj zadostujejo osebe, katere sem ti priporočil. Pozneje ne bomo prizanašali, ampak pobirali od kraja.«
»Nocoj bo temna noč,« se je veselil bojaželjnik. »Dnevna soparnost oznanuje nevihto; radi se posrečijo napadi ob takem vremena.«
»Morda prinese Žugelj kaj pripravnega, kje jih boste zalotili. To človeče marsikaj izvoha in opravi za plačilo.«
»Najlaže jih bomo presenetili na zbirališču ...«
»Tvoja skrb, nadzornik! Zberi in pouči četo, kateri načeluješ.«
Nikjer ni imel tisti dan graščak miru ne obstanka. Neprestano je klical zdaj enega, zdaj drugega, izpraševal je, karal in poučeval. Za nadzornikom si je zaželel oskrbnika ter ga obsul s celo kopo naročil. Za njim je prišel na vrsto predstojnik grajske pisarne, obravnavala sta stroge uradne tajnosti. Povabil je tudi poveljnika vojaške posadke in mu naročil, kako naj jo oboroži in izvežba.
Za soparnim dnevom je nastopila zaduhla poletna noč. Megle so se zgostile v goste črne oblake, iz katerih so švigali bliski med votlim grmenjem in vršanjem, oznanjajočim bližajočo se nevihto. Zvonovi so v neubranih glasovih zvonili »megli« kakor vselej, kadar se je bližala huda ura. Odganjali so čarovnice na planine izsipat ledena zrna.
Potegnil je močan vrtinec in dvignil prah visoko nad hiše in drevesa. Pričele so padati debele deževne kaplje.
Po cesti iz doline proti gradu je tekel možak kakor pred neurjem ter je obstal, čim je dospel pred graščino. S koščeno pestjo je udaril na okno vratarjeve sobe; vratar mu je odprl stranska železna vrata ter ga je povedel do graščaka.
»Žugelj!« Graščak ga je potipal po rami, satanska zadovoljnost mu je kipela z obraza.
»Zalezel sem jih, grofovska milost! Pri Žlogarju zborujejo in snujejo načrte. Zbrani so najnevarnejši hujskači: Pecelj, Otrinek in Pandur.«
»Beriči! Kje je nadzornik? Ali je pripravljeno orožje?« se je razvnel Valerij in begal po mračnem hodniku.
»Zapovedujte, vaša milost!« je zadonelo iz sobe, kjer so se zbirali beriči. »Vse je urejeno, čakamo samo še na povelje.«
»Opašite meče, obesite puške in hitite za Žugljem v dolino. Obkolite bajto na Samoti in polovite povzročitelje upora. Globoko jim zarinite okove v umazane kremplje, da se bo cedila kri izza nohtov.«
Strašno se je zabliskalo po teh besedah in počilo je, da se je zamajala vsa graščina. Zatem je pričelo deževati, lilo je kakor iz škafa.
»Počakajmo, da se razvedri,« je nadzornik ustavil beriče, ki so hoteli oditi. »Kmalu se bo izlilo.«
Močen rdečkast svit je pogledal skozi okno po dolgem hodniku. »Ogenj!« so kriknili in drli po stopnicah na dvorišče.
»Pomagajte!« je rjul graščak ter se je obupno grabil za glavo. »Rešite živino, orodje in vse, kar se še da rešiti!«
Grad se je mahoma izpraznil, vse je hitelo navzdol pod holmec, kjer so tesno ob vznožju stali grajski hlevi, svinjaki, kozolci in druga gospodarska poslopja. Pravkar so visoki plameni zagrnili konjski in goveji hlev ter plapolali v ozračje. Po bližnjih cerkvah je udarjalo plat zvona med silovitim bliskanjem in treskanjem razburjene narave.
Hlapcem se je posrečilo oteti živino iz gorečih hlevov, drugo pa so morali prepustiti požrešnemu plamenu. Premalo jih je bilo za gašenje, zakaj iz okolice ni prišel nihče na reševalno delo.
S strahovitim hruščem se je podiralo ostrešje in pokalo tramovje, okrog pogorišča je rjula živina in silila v ogenj. Daleč v okolico je prodiral odsev požara, rjovenje živine in klicanje na pomoč. Z gorečimi utrinki se je poigraval veter, ki je polagoma razgnal nevihto in razkropil hudourne oblake. Požar se je radi silnega naliva omejil le na hleve in skednje; bližnje vasi niso bile v nevarnosti, ker je bila vsaka najmanj pol ure oddaljena od pristave.
Graščak, nekateri beriči in oskrbnik so pribežali na pobočje v drvarnico, odkoder so zrli na pogorišče. Drug drugemu so očitali brezbrižnost napram omejitvi požara in proklinjali nevihto.
»Ali mislite, da je res udarila strela?« je siknil Valerij. »Uporniki so podtaknili ogenj iz hudobnosti in maščevanja.«
»Treščilo je,« je trdil oskrbnik. »Videl sem, kako je šinila iz oblaka pod holmec ognjena kača, na kar je počilo in pričelo goreti.«
»Uporniki so požigalci, to dejstvo mora veljati. Hočem, da se jim naprti zločin požiga in izreče občutna kazen. Beriči, storite svojo dolžnost in izpolnite moje povelje! Požurite se, saj veste, kaj vam je storiti ob bajti na Samoti.«
»Moder je ta ukaz, grofovska milost. Verjetno je, da so zažgali uporniki, ker so o požaru že nekaj govorili.«
»Kdo? No, ali nisem vedel?«
»Čarovnica Brbulja ga je napovedala ...«
Ko je Žugelj imenoval vedeževalko, je Valerij jezno zasmrčal in namrdnil obraz. Vedel je, da ji ne more do živega, ker je babnica pod zaščito Viktorije in ne spada pod njegovo oblastvo. Kesal se je na tihem, da je ni razsekal na drobne kose vpričo njene zagovornice.
»Primite jo, čim bo prestopila mejo!« se je raztogotil. Nato se je obrnil k beričem ter jim je s prstom pokazal proti Samoti.
Žlogarjeva koča je stala zunaj vasi, skrita med sadnim drevjem, da jo je bilo celo podnevi težko opaziti. Majhna okenca so se zapirala z lesenimi vratci, skozi katera se ni videla luč in slišalo govorjenje. Gospodar je bil razumen mož, precej sveta je obhodil, kjer si je nabral bogatih izkušenj za življenje. Tudi njega je žulil graščinski jarem, zato je sklenil otresti se ga s pomočjo prijateljev in zaupnikov. K njemu so hodili na sestanke in sestavljali načrte, kako se bodo ob prvi priložnosti grajskim mogotcem postavili po robu.
Tisto noč je bilo tajno posvetovanje nenavadno zgodaj končano. Mlajši fantje in starejši možje so odšli k počitku, ostali so le Žlogarjevi ožji somišljeniki: Pecelj, Otrinek in Pandur. V razgovoru o brezpomembnih zadevah jih je iznenadilo trkanje na zaklenjena vežna vrata.
»Kdo je?« se je oglasil Žlogar ob zaprtem oknu.
»Žugelj sem,« se mu je javil prišlec. »Ali me ne poznaš?«
»Vedno si na cesti kakor tovorni osel.«
»Ti pa čepiš doma kakor polh v žlamborju. Ali ne veš, da je pogorela grajska pristava?«
»Pa ni morda kdo nalašč zakuril, kaj?«
»Treščilo je. Oba hleva in skednja sta uničena. Živino so komaj še rešili, drugo pa niso mogli oteti, ker ni nihče iz okolice pomagal.«
»Kakor graščak z drugimi, taki so drugi proti njemu ...«
»Seveda, seveda,« je trdil Žugelj, nemirno stopicajoč.
Žlogarja je zanimala nepričakovana novica. Odprl je vrata staremu znancu, katera je za seboj le nekoliko priprl, ker se je zanesel, da v tej pozni uri ne bo nikogar na Samoto. Pričeli so se razgovarjati o požaru, graščaku in beričih, pa tudi o neurju in čarovnicah, ki se s pomočjo »Kolomanovega žegna« dvigujejo v oblake, vžigajo strele, gnetejo točo in povzročajo ljudem občutno škodo.
Zunaj pred bajto se je pojavilo glasno ropotanje. Sunkoma so se odprla vežna vrata – v sobo je planila oborožena tolpa grajskih beričev. Urno se je razdelila v posamezne gruče: najmočnejša je napadla Žlogarja ter ga vklenila v verige, ostale pa so se vrgle na Peclja, Otrinka in Pandurja, jih zvezali in vlekli proti Žrebinjam. Žugelj se je med navalom izmazal potihoma iz sobe.
Napad je bil izveden tako naglo in spretno, da se napadenci niso imeli časa braniti in klicati na pomoč. Šele med potjo so se zavedli, kaj se je zgodilo in kam odhajajo. Ustavljali so se in prosili usmiljenja, a odgovarjali so jim biči in žilavke živinskih beričev, puščajoče zatekle sledove po njihovih telesih.
Na vzhodu se je zlatila rujna zarja, ko so dospeli na holmec pod žrebinjski grad. Molče so se poslovili od mladega jutra in srebrne danice, na kar jih je zagrnila smrdljiva tema grajske ječe.
Srečno je dospela Valerija v prestolno mesto ter je bila od kralja prijazno sprejeta. Dolgo se je mudila na dvoru, pripovedujoča o nasilni smrti svojega očeta, o potvorjeni oporoki, o Sultanu ter o roparskem napadu v Soteski. Iz njenega opisovanja je glasno zvenelo dejstvo: Grof Valerij je pravi morilec, logar pa je nedolžen ter naj ga izpustijo iz zapora.
Kralj jo je poslušal z zanimanjem in sočutjem, prav nič ni mogel dvomiti o resničnosti njene obdolžitve. Obljubil je zadevo natančno preiskati, logarja pa je ukazal izpustiti iz jetnišnice. Vsa dvorna pisarna je bila odločno na njeni strani, sam kralj je narekoval ostro obtožnico proti morilcu s plemenitim naslovom.
S trdnim zaupanjem v pravico je Viktorija zapustila kraljevi dvor. Zunaj pred palačo je uzrla mladega gospoda, ki je pravkar stopil iz kočije. Ali sanja ali je resnica: vitez Milan ji hiti naproti.
»Važno opravilo me je napotilo za vami«, se ji je spoštljivo priklonil. »Tudi jaz sem namenjen h kralju z dokazi, ki bodo govorili, da je Valerij morilec in da je naročil roparski napad.« Omenil ji je na kratko, kaj je izpovedal ranjeni ropar v strahu pred njegovim mečem.
»Ves dvor soglaša z mojim mnenjem«, se je pohvalila. »Vaše razkritje pa presega vse, kar smo našli do sedaj obtežilnega zoper njega.«
»Zločin je dokazan, kmalu bo tudi podpisana obsodba. Najbrž mu bo odmerjena smrtna kazen.«
»Pravica naj se maščuje!«
Vitez s Pečevja je imel veljavo na kraljevem dvoru, zato je njegova beseda mnogo zalegla. Vse, kar je povedal, so zapisali in podčrtali v obtožnici, razen tega je dosegel zagotovilo, da se bo čimprej določila glavna razprava.
Vest o ponesrečenem napadu na graščakinjo je dospela na Zatičje tik pred njeno vrnitvijo iz stolnega mesta. Raznesli so jo lovci s Pečevja, ponosni na svojo hrabrost in orožje. Ljudstvo je opravljalo zahvalne molitve in prirejalo vrnilki časten sprejem. Drevesa, stoječa v vrsti ob vhodu v graščino, so okrasili z venci in na pot so ji natrosili cvetja – široka bela cesta je sličila umetni preprogi. Odložili so nujno poljsko delo in hiteli na Zatičje pozdravljat svojo gospodarico. Iz globine čutečih src so prihajali klici navdušenja in spoštovanja.
Ginjena se je zahvalila Viktorija za izkazano čast, na kar je vstal Milan, njen spremljevalec, in oznanil navzočemu ljudstvu, da se je roka pravice dvignila nad morilca in ga bo udarila, kakor je zaslužil. Nato je odprl kočijo ter poklical njega, ki ga je hotel zločinec pokopati v svojo lastno pregreho. Sosedje so objemali logarja in točili solze veselja.
Med množico se je prerila sključena starka in padla graščakinji pred noge. »Vse se je uresničilo, kar sem napovedala«, se je ponesla, poljubovaje njeno krilo. »Nebo vam je v nevarnosti naklonilo rešitelja, ki je istočasno postal naš milostivi poglavar. Žrebinjcu pa je pogorela pristava; zažgala jo je pravica po streli iz hudournega oblaka ...«
Pristopil je kmetič v pisanem jopiču in tesnih irhastih hlačah ter je povedal nastopno novico: »Takoj po izbruhu požara so žrebinjski beriči zaprli štiri kmete, češ, da so podtaknili ogenj, čeprav je dokazano, da je udarila strela. Pomagajte, milostiva, zakaj grozovito trpimo pod okrutnikom, ki kraljuje na Žrebinju.«
»Zaupajte, bliža se vam odrešenje«, ga je potolažil Milan namesto graščakinje. »Prišel bo dan, ko boste sami odpirali ječe grajskim jetnikom.«
Na čast rešitelju je priredila Viktorija razkošno pojedino, na katero je povabila mnogo tedanjih plemičev, pa tudi preprosto ljudstvo je bilo deležno te svečanosti. Donele so slovesne napitnice, gostje so navdušeno proslavljali hrabrost odličnega slavljenca. Iskreno se je zahvalil vitez za veličastno prireditev ter je svoj govor zaključil z besedami: »Viktorija, do sedaj sem bil vaš rešitelj, odslej pa naj ti bom spremljevalec na potih življenja, dokler naju smrt ne razdruži.«
Nič ni bila mladenka iznenadena ob teh besedah, saj se je takoj po napadu v Soteski porodil v njenem srcu sklep: živeti z Milanom ali pa zapreti svojo mladost v samostansko zidovje. Ljubeznivo ga je pogledala in povesila obraz. V njenih očeh mu je zalesketal odgovor: »Sem in ostanem tvoja zvesta družica.«
Kakor zarja po viharni noči je počila v okolico novica o zaroki graščakinje Viktorije z vitezom Milanom s Pečevja. Staro in mlado jo je pozdravljalo z nepopisno radostjo, zakaj pečevska gospoda je slovela po dobrotljivosti in naklonjenosti napram nižjim slojem. Izkušeni možje so si oddahnili, rešeni velikih skrbi zaradi bodočnosti pod oblastvom žrebinjskega mogotca.
Ko se je ljudstvo vračalo z Zatičja od slavnostnega sprejema, je dohajalo in prehitevalo neznanega berača, ki je ustavljal ljudi, nadlegujoč jih z raznimi vprašanji. Tudi on je bil pri sprejemu, dorinil se je celo v ospredje, kjer je z vidno slastjo požiral vitezove besede. Nihče ni nanj obračal pozornosti ter se zanimal za smer njegove poti. Potoval je po seliščih in vaseh, ne da je kje poprosil za darove. Prenočišče si je izbral v samotni koči nekaj ur od Zatičja, odkoder je odrinil še pred dnevom proti Žrebinjam. Ves utrujen je dospel ob prvem večernem mraku na holmec, kjer se je kar zaletel v grajska vrata, tako je bil nestrpen v svojem umazanem opravilu.
»Kje je gospod, plemeniti gospod?« je klical in begal po dvorišču.
»Kaj pa je, Žugelj?« se mu je oglasil graščak skozi okno prvega nadstropja.
»Važne novice, vaša plemenitost! Viktorija se je vrnila od kralja z vitezom Milanom, katera je ljudstvo slovesno počastilo. Vse je bilo v cvetju in zelenju, veselo in pijano od dobre volje. Pravijo, da je vitez njen zaročenec.«
»Ne kriči tako na vse grlo. Kar je meni namenjeno, ni treba vedeti nepoklicanim osebam. Med štirimi stenami naj odmevajo taka poročila.«
Žugelj se je spotaknil na vsaki stopnici, tako je hitel h graščaku z nabranimi novicami. »Milan drži s tlačani, vaša milost, in je odločno zoper vas,« je pihal in jecljal. »Rekel jim je, da se bliža odrešenje in da ni več daleč dan, ko bodo sami odpirali grajske ječe.«
»Tako je govoril? Poturica, izvržek človeštva!«
»Pa še nekaj, vaša plemenitost. Očitno vas je imenoval morilca, grajskega logarja pa je proglasil za nedolžnega ter ga je rešil iz zapora. S seboj sta ga pripeljala v zaprti kočiji in ljudstvo ga je objemalo kot mučenika.«
»Lopov!« Graščak se je stresel od jeze med najgršimi psovkami. Vrelo in kipelo je v njegovih prsih, vrtelo se mu je v glavi in sukalo pred očmi. Ogleduh se mu je umaknil, bal se ga je, meneč, da je ob pamet.
»Kaj naj storim?« se je vprašal, ko se je sesedel v naslonjač. »Dvigni me nekdanja jeklena moč, volja prodri ovire in premagaj zapreke, vodi me, moj jasni razum!«
Ukazal je zapreči najhitrejšega konja, katerega je pognal v tek proti Divji grapi. Roparji so se tako prestrašili njegovega prihoda, da so popadali pred njim na obraze.
»Samo zapoveduj, prijatelj Valerij!« se mu je priklanjal poglavar. »V smrt gremo zate, ako zahtevaš!«
»Nekoga drugega boste poslali ... Vitez Milan s Pečevja mora poginiti, nevaren je meni, pa tudi vam. Komu naj izročim njegovo življenje?«
»Kdo se javi prostovoljno?« je klical poglavar, da je odmevalo po vseh kotih podzemskega skrivališča.
»Jaz!« Z ležišča v posebni duplini je prikobacal tolovaj z razgaljenimi prsi ter se je postavil pred Žrebinjca. »Star obračun imava, meni ga izročite. Z obrestmi ga bo poplačal.«
»Tiger,« se je zarežal poveljnik, zadovoljen z njegovo ponudbo. »Ta bo udaril,« je hvalil ponudnika. »Brez skrbi mu lahko zaupaš vitezovo usodo.«
»Hvala ti, poglavare! Plačilo bo sledilo po dejanju.«
Ponižno se je spustil razbojnik Tiger na kolena pred graščaka ter mu je poljubil meč v dokaz, da je sprejel krvavo naročilo. Kot ostudna zver se je nato splazil nazaj na umazano ležišče.
Ob obilni pijači so sledili razgovori o ponesrečenem napadu in opravičevanje, zakaj so bili premagani. Oprali so se v železnem junaštvu, čigar dokaz bo novi zavratni umor. Valerij je užival ob prepričevalnih besedah popolno zadoščenje.
Dospevši v Žrebinje je bilo njegovo prvo vprašanje po vohunu Žuglju, o katerem pa ni nihče vedel kaj povedati. Vse se mu je zdelo tako nekam tiho in resno kakor pred nevihto po soparnem dnevu. Polastil se ga je nemir – prvič v njegovem življenju. Odpravil se je v spalnico, da bi prebil še ostanek noči, a ni mogel najti pokoja. Grozne pošasti so mu vstajale v domišljiji, čim ga je zazibal spanec. Čutil je, kako grabi pištolo in napenja petelina, čul je usodni strel in zagledal grofa Konrada z zevajočo rano.
Zganil se je in planil v sanjah pokoncu. Čelo mu je bilo vroče kakor žerjavica in srce mu je tolklo sunkoma kakor kladivo po nakovalu.
Ponovno ga je zasenčil polsen in vrgel pod zobe besnemu Sultanu, edini priči Konradove smrti. Za njim je nastopila Viktorija kot maščevalni angel s sveto resnobo na deviškem obrazu. Usta, ki niso še nikogar obsodila, so izrekla strahovito obsodbo: »Morilec!«
Sličen viharni noči mu je bil tudi nastopni dan. Vendar se je raztresel v zlobnih načrtih, ohladil se je v misli na odstranitev viteza Milana po roparju iz Divje grape. Nekoliko ga je tudi vedrila zavest, da so v njegovem oblastvu štirje najnevarnejši uporniki, ki gladujejo in požirajo smrad v zaduhli ječi. Kazen za kaznijo je že pretehtal, a nobena mu ni bila dovolj ostra in občutna, povsod je našel kako pomanjkljivost. Zahotelo se mu je po mukah svojih žrtev, po dolgem in počasnem trpinčenju; samo solze, vzdihi, jok in trpljenje siromakov ga je še zabavalo.
Ves dan je čakal Žuglja, naslajajoč se v pričakovanju njegovih poročil. Namesto njega je dospel proti večeru tuj jezdec z velikim zapečatenim pismom. Po ovitku in pečatu je poznal, da prihaja iz kraljeve pisarne. Odprl ga je in razvil s tresočima rokama popisano polo s kraljevim podpisom. Lice mu je ozelenelo, mrzel znoj se je pretakal po gubah njegovega obraza.
Bral je obtožnico, sestavljeno v ostrem slogu, iz katerega je zvenelo, da je on, Valerij plemeniti Žrebinjski, osumljen zavratnega umora grofa Konrada, graščaka na Zatičju. Vsaka posamezna točka je bila utemeljena z nepobitnimi dokazi in označena z odstavki kraljevega zakona o zločinih in hudodelstvih. Koncu je bil dostavljen poziv, naj se osumljenec nemudoma predstavi predstojniku dvornega sodišča, prej pa naj uredi svoje zasebne zadeve za primer, ako bi se ne mogel tako hitro vrniti.
Graščak je zaškrtnil z zobmi in raztrgal obtožnico na drobne kosce. S tem je odrekel pokorščino svojemu vrhovnemu vladarju, misleč, da njemu ne more nihče ukazovati ter mu določati, kdaj in kje naj se zagovarja. Kot plemič se je smatral za svobodnega, ki lahko ravna po svoji volji ter odpotuje, kadar se mu poljubi.
Ni se še poleglo njegovo razburjenje, ko so dospeli s kmetov odposlanci, zahtevajoči v imenu tlačanov odredbe, s katero bodo Žlogar, Pecelj, Otrinek in Pandur takoj izpuščeni iz zapora. Samo tri dni so mu stavili odloga, na kar bodo izvajali strahovite posledice.
Beriči so drveli za odhajajočimi kmeti, ki pa so jim srečno ubežali. Graščak je tulil od jeze, na tihem pa ga je skrbelo, zakaj se mu je izneveril Žugelj, edini zaupnik, da izostaja s poročili. Na nikogar se noče odslej več zanesti, sam se mora postaviti na čelo četi, s katero bo udaril na upornike.
Pred solnčnim vzhodom ga je tretje jutro iznenadil glasen hrup in krik. Od vseh strani so navalili uporniki na graščino, oboroženi z vilami, sekirami, krampi, motikami in koli, pa tudi puške in meči so se svetili v rumeni zarji. Razbili so glavna vrata, podkopali nekaj obzidja in vdrli na dvorišče. Tu so se spopadli z beriči, ki so bili po ljutem boju premagani in vrženi nazaj v graščino. Naprej jim niso mogli slediti, ker so bili vhodi utrjeni z močnimi železnimi vrati. Te so trdovratno kljubovale udarcem razjarjenih trpinov in lomile njihovo orožje.
»Kje so ječe?« je odmevalo med grozovitim razgrajanjem in razbijanjem. »Ječe nam odprite, vi, roparji svobode! V prah bomo zdrobili vas in grad, ako ne izpustite jetnikov! Gorje mu, kdor jim bo skrivil las, zakaj doba potrpežljivosti in prizanašanja je minula, danes je dan povračila in maščevanja!«
Beriči in vojaki so se zatekli v podstrešje, odkoder so streljali na besnečo množico in trobili v rogove na pomoč. Ljudstvo jim je odgovarjalo s kamenjem, ki je razbijalo okna ter padalo v sobe na bogate preproge in opravo.
Napadanje je proti poldnevu nekoliko ponehalo. Vstaši so obkolili grad in polegli po travi, da si odpočijejo in osvežijo za novo bojevanje. Pobili so nekaj prašičev in ovac, zakurili ogenj ter si kuhali in pekli kosilo. Lonce in jedilno orodje so jim preskrbeli grajski hlapci in dekle, ki so prestopili k upornikom.
Šele po dolgem času se je upal graščak stopiti k razbitemu oknu in pogledati na množico, taborečo okrog gradu. »Sodrga!« je pljunil na dvorišče, a se je naglo umaknil kamnu, ki mu je priletel mimo glave.
»Morilec! Smrt morilcu!« je završalo okrog graščine. »Proč s trinogom, pogin zatiralcu bednega ljudstva!«
»Odstranite se!« je rjul Valerij, skrit za zidom. »Zapovedujem vam v imenu postave, sklicujem se na svoje starodavne pravice, na plemstvo in na svojo moč, ki vas bo strla v prah, ako se ne razidete.«
»Postavo si kršil z umorom, zaradi katerega si izgubil pravice in plemstvo, čast in veljavo«, mu je odmevalo nazaj. »Tvoja moč je zlomljena, odkar si v našem oblastvu.«
»Dal vas bom zapreti v najglobljo ječo, odkoder vodi edina pot – pod vislice ali k rablju pod nabrušen meč.«
»Mi smo gospodarji tvojih ječ, vislic in mečev. Ti si rabelj, s katerim bomo obračunali ...«
Od vseh strani so drli kmetje na dvorišče pod graščakovo okno, kjer so glasno zahtevali svoje pravice in prostost zaprtim tovarišem.
»Teh ne izpustim«, se jim je trdovratno upiral.
»Toliko časa bomo oblegali grad, dokler se Žlogar, Pecelj, Otrinek in Pandur ne povrnejo v našo sredo.«
»Do tega je še daleč. Čakali boste, da se boste naveličali.«
»Odnehali ne bomo. Vrni nam jih, ali pa te bodo zidovi lastnega gradu pokopali pod razvalinami.«
Divje se je zakrohotala razdražena množica ter je zastražila dvorišče in vse izhode, okna in vrata. Neprestano so prihajale nove čete z novim pogumom in orožjem. Zasedle so pobočje hriba in zakurile ogenj. Tako so prebili noč pod milim nebom kakor vojaki na bojišču.
Streli grajskih beričev so postajali vedno redkejši, dokler niso popolnoma utihnili. Zmanjkalo jim je streliva, bili so prepičlo založeni, ker niso računali na tak upor. Resno jih je skrbelo, kako se bodo rešili, ako uporniki razbijejo železna vrata in prodrejo v grad.
Prva noč obleganja je potekla brez posebnih dogodkov in pripetljajev. Tu pa tam je prišlo do prerekanja pri menjavanju straže, ki pa se je naglo zopet pomirilo. Izbrani voditelji so pazili na čuječnost dodeljenega moštva.
Čim je napočilo jutro, so se vstaši sešli na dvorišču in ponovili svoje zahteve. Zagrozili so graščaku z dejanji, ako ne oprosti jetnike krivičnega zapora. Odgovarjal jim je s kletvijo in psovkami, pri čemer so mu pomagali beriči kakor grešniki ob vesoljnem potopu spričo pretečega pogina.
Ljudska potrpežljivost in prizanašanje je prikipelo do vrhunca. Zapele so rovnice in krampi – uporniki so spodkopavali in rušili graščino, sekali drevje ter podirali obzidje.
Iz bližine se je nenadoma pojavil glasen vik in krik. Gruča možakov je vodila človeka, čigar roki sta mu bili zvezani na hrbtu.
»Žugelj!« so strmeli uporniki in prenehali z delom. »Kaj je neki napravil?«
»Našli smo izdajalca,« je grmelo iz gruče. »Zasačili smo ga pri vohunstvu ter ga privedli semkaj po plačilo.«
»Aha! Hinavec je izdal tudi Žlogarja in tovariše, zato je prišel z beriči na Samoto. Njemu se naj zahvalijo za jetništvo! In kdo ve, koliko podobnih hudobij ima še na vesti!« – Tako je moštvo presojalo izdajico, zakaj mnogim se je zdelo sumljivo njegovo vedenje.
Vedno hujše je oklepal krog upornikov nesramnega vohuna ter ga je končno stisnil v svojo sredo. Togotno so vihteli pesti proti hudobnežu, po katerem je prišlo toliko gorja med ubogo ljudstvo. Obkladali so ga z najgršimi imeni ter mu pljuvali v obraz.
»Kdo ga bo sodil?« so se vpraševali.
Možje so pristavili lestvo h košati lipi na dvorišču. Na debelo vejo so privezali vrv in napravili zanko, dvignili so ga ter mu jo ovili okrog vratu. Nobene besedice ni spregovoril obsojenec in najmanjše kretnje ni napravil v svojo obrambo. »Odpustite!« je dahnil, preden so ga spustili, na kar se je zamajal in sklenil svoje grešno življenje.
Pogled na obešenca je napolnil graščaka z neprijetnimi občutki. Videl ga je izza omare, kamor se je stisnil v strahu pred enako usodo. Verjeti je moral, četudi se je vse v njem upiralo resnici: vstaši se ne šalijo in bodo segli tudi po njem, čim se jim posreči vdreti v graščino. Sesedel se je od groze, momljajoč nerazumljive besede, ki so ugašale v omotici.
Mrliča so odvezali ter ga pokopali zunaj ob grajskem obzidju. S trnjem in koprivami so mu postlali jamo ter ga zasuli ob številni množici radovednega ljudstva. Celo straže so pozabile na svoje dolžnosti in ostavile važne postojanke, da vidijo nenavaden pogreb.
Z graščakom so trepetali tudi beriči in ostalo osebje, ki je bilo zaprto v graščini. Strah pred zasluženo obsodbo jim je otajal zakrknjenost, njihova železna nepopustljivost se je zrahljala na ognju odločnosti in poguma zatiranih trpinov. Nič jim ni preostajalo drugega, kakor ukloniti svoj ponos in odpreti ječe njim, ki so jih zaprli kot hujskače proti graščinskemu oblastvu.
Izrabili so trenutno odsotnost straže ter izpustili jetnike skozi mala železna vrata, katera so naglo zaprli z močnimi zapahi. Kar opotekali so se od slabosti in svetlobe, zakaj tri dni že niso dobili poštene hrane in videli solnca na poletnem nebu. Ko so se jim oči navadile svetlobe, tedaj so zagledali strašno razdejanje, čigar odmevi niso mogli prodreti v globoko podzemsko ječo. Sešli so se s prijatelji in znanci ter izvedeli, kaj se je zgodilo.
»A zato so nas izpustili!« je vzkliknil Žlogar. »Hvala vam, prijatelji, nisem vam zaupal toliko možatosti in poguma. Zdaj pa lahko odidete, ker ste dosegli svoj namen. Res, imenitno ste se držali!«
»Ne gremo, mi še ne gremo!« so mu soglasno odgovorili. »Izstradati jih hočemo, da bodo poskusili, kaj se pravi trpeti pomanjkanje in preganjanje.«
Ni se še polegel buren odgovor, ko se je oglasilo iz daljave tanko peketanje konjskih kopit. Štirje jezdeci so hiteli v bliskovitem diru po široki beli cesti v smeri proti Žrebinju. Niso se ozirali po množici na pobočju, njihova pot je vodila na grajsko dvorišče. Tu so razjezdili konje in zahtevali vstop v graščino.
»Vojaki kraljeve straže!« so osupnili uporniki, meneči, da je kralj izvedel za upor ter poslal Žrebinjcu pomoč.
»Naš prihod velja graščaku,« je pojasnil nekdo izmed straže. »Ako ne odprejo zlepa, bomo siloma vdrli ...«
»Torej ste na strani upornikov?« se je nasmehnil Žlogar.
»Ne brigajo nas vaše zadeve. Poslani smo po Valerija, plemenitega Žrebinjskega, katerega moramo odvesti pred kralja.« Načelnik kraljeve straže je stopil pred graščinska vrata, na katera je oblastno potrkal z dolgim mečem.
»Živel kralj! Pozdravljeni rešitelji!« so vriskali beriči, meneč, da bodo kraljevi odposlanci razgnali napadalce.
»Odprite!« je zapovedal poveljnik. »Izvajamo kraljevo naročilo ...«
»Ne smemo brez graščakovega dovoljenja,« so pomišljali beriči. »Seveda so vam vrata odprta, ako prinašate rešitev ...«
»Pokličite gospoda. On mora odločiti ...«
Služabniki so zbudili Valerija iz omedlevice ter ga obvestili o prihodu kraljeve straže. Osupnili so, videči, da se je stresel kakor šiba in da mu je vzelo besedo. Nikjer ni bilo upanja o kaki rešitvi iz oblastva upornikov, ki so jo tako željno pričakovali.
»Koliko pa jih je?« je mrko vprašal.
»Štirje,« so mu odgovorili.
»Ali so oboroženi?« Zmedeno je gledal okrog sebe, mrzel znoj se mu je v drobnih kapljicah zbiral po čelu.
»Prijezdili so v navadni službeni opravi ...«
»Ha, ha, ha! Za sirovo uporniško sodrgo pride še ta svojat! Poslani so z dvora, da me odvedejo pred sodbo zaradi umora ... Hu, Konrad, Konrad! Dolgo si me lovil in preganjal, dokler me nisi treščil ob tla ter mi pokleknil na prsi ...«
Bled ko mrlič se je prikazal med oknom drugega nadstropja nad glavnim vhodom, kjer so stali kraljevi ječarji, obkroženi od številnega ljudstva. Nič več ni bil podoben nekdanjemu ošabniku, marveč norcu, ki ne loči hvale od graje. Blazno se jim je krohotal, ko so ga imenovali morilca, stiskali pesti in pljuvali v dokaz zaničevanja.
»V imenu kralja vam zapovedujem, da nam nemudoma sledite!« je zaklical poveljnik dvorne straže.
»Jaz?« mu je odvrnil zasmehljivo. »Plemič naj sledi stražarjem pred sodbo, v ječo – v smrt? Nikoli!«
»Kralj vas poziva. Prinašamo vam njegov ukaz, kateremu ste se po zakonu dolžni pokoriti.«
»Zame ni več zakona ne ukazov. Prost sem in umit s krvjo prijatelja; res sem ga umoril – zavoljo premoženja in njegove hčere, zaradi časti in veljave ... Poberi se, Sultan, logar je nedolžen – zastrupiti te hoče ... Beži, Viktorija, pred roparji ... Podkupljeni so ... Napadli te bodo ... Varuj se, Milan!«
»Zmešalo se mu je,« so si kmetje namigovali.
»Ali pa se izdaja za norca, da bi se izognil kazni,« so sumničili drugi, ki so poznali graščakovo pretkanost.
»Zapovedujem v imenu kralja ...« je ponovil poveljnik straže, »sicer bomo siloma izvedli najvišje naročilo.«
Graščak je skočil na okno in zamižal. »Živega me ne boste dobili,« je gromko poudaril. »Imejte pa me mrtvega, ako me že hočete imeti!« Z obema rokama se je pognal od okna proti sredini dvorišča, zavrtil se je v zraku in padel na kamenita tla. Iz ust, nosa, oči in ušes mu je brizgnila kri, na kar je izdihnil svojo grešno dušo.
Odposlanci kraljeve straže so odjezdili s poročilom o izvršenem samomoru na najvišji sodni dvor, ki je pokojnikovo premoženje proglasil za državno lastnino, ker ni bilo zakonitega naslednika.
Na Zatičju so obhajali izredno slavnost – ženitovanje graščakinje Viktorije, poročene z Milanom, vitezom s Pečevja. Vsa okolica je slavila novoporočenca in dajala duška svojim občutkom. Ta dan je bil praznik za vsakogar; počivalo je težko kmetsko delo kakor ob nedeljah in praznikih.
V bogato okrašeni dvorani so se zbrali odlični gostje z ženinom in nevesto, dočim je bilo dvorišče zasedeno po povabljencih iz okolice. Na cesti ob vhodu so se prerivali otroci in siromaki; prve je privabila potreba, druge radovednost. Grajski služabniki so neprestano delili pijačo in jestvine. Vsak, kdor je prišel blizu, je dobil kako darilo.
Odposlanci kraljeve straže so se nazaj grede oglasili na Zatičju z novico o samomoru morilca, ki je pred smrtjo slovesno vpričo zbranega ljudstva priznal zločin, na kar se je s skokom skozi okno izognil zasluženi kazni. Povedali so vse, kako je pokojnik v brezupni zmedenosti govoril o umoru, o Sultanu, o nedolžnosti logarja, o roparskem napadu in o vitezu Milanu, ki ga je pozval k čuječnosti.
»Kakršno življenje, takšen konec,« je vzdihnila nevesta Viktorija po usodnem poročilu, ženin Milan pa je dostavil: »Pravica je prejela zadoščenje!«
Odlični svatje so zmajevali z rameni; mnogo jih je bilo med njimi, ki niso prisojali Žrebinjcu tolike hudobije.
»Tudi jaz sem dvomil,« je omenil ženin, »toda po roparskem napadu v Soteski sem bil prepričan, da je Valerij, ako že ni morilec, prav gotovo v tesni zvezi z umorom. Črna je bila njegova duša, kar dokazuje dejstvo, da se je skrivaj družil z roparji, ki so v njegovem imenu izvajali številna grozodejstva.«
»Kdo vé, ali jih ni naperil tudi zoper tebe?« je zaskrbelo nevesto. »Drugače bi te ne bil opozoril, da se varuj; morda se je kesal storjenega dejanja, če pa je izgubil pamet: norci povejo mnogokrat čisto resnico ...«
»Hvaležen sem mu za opozorilo,« se je nasmehnil vitez. »Odslej bo moja prva skrb izslediti roparski brlog in zatreti njegovo zalego.«
»Nikar se ne izpostavljaj!« je prosila ljubeča nevesta. »Od žalosti bi umrla, ako bi se ti kaj pripetilo. Poglej, brez tebe bi ne bilo današnjega dneva.«
»Živel rešitelj!« je zaorilo po dvorani. »Vitezu Milanu, ki je raztrgal mreže zverinskih nakan in peklenskih zvijač, čast in priznanje!«
Zazveneli so kozarci med razleganjem napitnic, ki so donele vrlemu ženinu in miljeni nevesti na zdravje, srečo in na mnoga leta.
Slično kot v dvorani je kipela navdušenost tudi iz povabljencev na dvorišču pri obloženih mizah. Vest o nepričakovanem poginu žrebinjskega graščaka jim je osvežila polpozabljene spomine o njegovi strahovladi. Pravili so si, kako je dal obesiti ubogo ženico, ki je nabirala odpadle veje po njegovem gozdu. »Veje si kradla, zato boš poginila na veji,« se je glasila njegova obsodba in hlapec jo je moral izpolniti, česar se je pozneje bridko kesal. Vedno jo je videl pred sabo, visečo z drevesa in slišal, kako je prosila za usmiljenje. Ponoči ni šel nikoli sam izpod strehe in spremljevalca je bilo groza v njegovi družbi, zakaj neprestano se ga je držal in sanjaril: »Ali jo vidiš? Tamle visi! Ali je ne vidiš?«
Kmeta, ki je šel skrivoma po prepovedani graščinski poti, je ustrelil kot jazbeca v turščici. »Več ne boš hodil po mojem vrtu,« mu je celo mrtvemu zažugal, na kar ga je zvalil za plot in zvečer so ga hlapci morali pokopati.
Ko mu je poginil pes, je zahteval od cerkovnika, da mu mora zvoniti. Ker mu ni ustregel, ga je spodil iz službe in pregnal iz domačega kraja. Psa je dal zaviti v tančice ter ga slovesno pokopati. Pogrebcem je naročil sedmino, da so jedli in pili do poznega večera, domov grede pa so odkopali »mrliča« in pobrali dragocenosti.
Vedeževalki Brbulji je zapretil z grmado, toda babnico čuvajo dobri duhovi – približala se mu je in izginila kakor senca.
Čim so po dvorani zadoneli slovesni klici »slava«, so tudi na dvorišču ponehali grozepolni pogovori. Svatje so se pridružili navdušenim vzklikom, želeči si novega gospodarja v svojo sredo. Prišel je v družbi svoje izvoljenke ter slednjega gosta prijateljsko nagovoril.
Kakor iz tal se je pred novoporočencema vzravnala starka z nagubančenim licem in šegavimi očmi. »Brbulja želi vse najboljše«, je izrazila svoje voščilo. »Zopet sem bila zamaknjena v prihodnost in videla sem senco za vami, plemeniti ženin. Varujte se teme, grmovja in ovinkov; nekdo vas zalezuje!«
»Pa menda ne bo kaj hudega«, se je vitez ljubeznivo pošalil.
»Žena je tudi meni prerokovala in vse se je izpolnilo«, je podprla nevesta njeno domišljijo.
Vitez se je nejeverno nasmehnil in obdaril siroto, ki je zadovoljno odkrevljala v gozd po zdravilne koreninice.
Žarki poletnega solnca so ugašali za zahodnimi gorami, ko se je vitez poslovil od domačega ljudstva in zaključil ženitovanje. Njegov poslovilni govor je bila velika posebnost za tedanje čase. Vso okolico je za tisto leto oprostil tlake in desetine ter je obljubil zavzeti se na najvišjem mestu, da se podobna bremena v bodoče znatno olajšajo in prej ko prej popolnoma odvzamejo. »Kdor potrebuje delavca, ta naj ga tudi plača«, je bilo njegovo načelo.
Nekaj dni po poroki je mladi graščak priredil skupen lov. Za lovišče je predlagal Divjo grapo, kjer se je izurjenim lovcem obetal obilen plen. Odpravili so se, založeni z živežem in s strelivom, zakaj več dni so nameravali izostati ter se posvetiti lovskemu razvedrilu.
Jasnega poletnega jutra so odjezdili na čilih konjih v družbi gonjačev, ki so jim nosili puške, nože in rogove. Od koče v Soteski so morali hoditi peš čez prelaz, koder je vodila najkrajša pot na dogovorjeno mesto. Tam so se razkropili. Samo vitez je ostal, sedeč na posekanem drevesu, z gonjačem, ki mu je nosil lovsko torbo. Poslal ga je s steklenico na bližnji potok, da mu natoči vode, ker se je namenil v hrib, odkoder se ne bo tako hitro povrnil.
Komaj se je služabnik dobro odstranil, je vitez zapazil senco za grmom, ne daleč od debla. Nalašč se je obrnil v drugo smer, skrivaj pa je gledal, kaj se godi za hrbtom. Sključil se je in oprl na puško tako, da mu je cevka gledala čez ramo, roko pa je položil na petelina.
Skoraj brezslišno je stopil izza grma človek ter se mu je prav tako tiho bližal. Videl je, kako sega pod haljo po meč ter ga skriva za hrbtom, držeč ga za ročaj. Neznanec je napravil velik korak ter se sklonil, da bi zamahnil. Takrat pa ga je zagrabila od zadaj močna roka gonjača, čigar koščeni prsti so se mu zarili v tolsti vrat. Izvil mu je meč ter ga podrl na tla; vitez je zapiskal na piščalko, s čimer je opozoril tovariše, da se mu je nekaj pripetilo.
Dogovorjeni žvižg je izzval zaželjeni odziv. Pritekli so lovci in gonjači, ki so planili na razbojnika, ga zvezali ter ga neusmiljeno pretepli.
»To je ropar, ki nam je ušel iz koče«, so ga spoznali po zagorelem obrazu. »Govori, ali si ali nisi!«
»Sem«, je hudobno priznal.
»In kaj si hotel storiti? Ali priznaš, da si nameraval izvesti zavraten umor?«
»Priznam«, je zlobno potrdil.
»Kdo te je napotil do tega dejanja?«
»Nihče.« Tolovaju se je zaletela v grlu ta beseda, iz česar je bilo razvidno, da ni povedal resnice.
»Udarite!« je vitez pomignil gonjačem. »Bijte, kamor dosežete, samo po glavi ga ne smete!«
Gonjači so ga obrnili, urezali palice in pričeli udrihati. Razbojnik se je zvijal pod udarci, kmalu je iz njegovega stokanja privrela prošnja za odpuščanje.
»Odstopite!« je ukazal Milan, nad tolovajem pa se je zadrl: »Govori, kdo je naročil umor?«
»Moj poglavar«, se je hinavsko zlagal.
»Kdo je tvoj poglavar? Kje je njegovo bivališče?«
»V brlogu, globoko v podzemski votlini.«
»Kje je tista podzemska votlina?«
»Ako povem, bom izdajalec ...«
»Moraš, sicer te usmrtimo.«
»Umorite me! Tu je moja glava in srce, samo dobro pomerite in točno pogodite!«
»Tvoje življenje je dolga veriga grehov. Pravica pa muke plačuje z mukami in trpljenje s trpljenjem. Ne želi si nagle smrti, počasi boš umiral.«
Groženj s trpinčenjem se je ropar ustrašil. Grozno je zavil oči in nagubančil čelo, beseda, ki jo je hotel izpregovoriti, se mu je zaletela.
»Ako nam izdaš skrivališče, ti ne bomo ničesar storili«, mu je vitez pomagal iz zadrege. »Vse pa, kar se ti bo pripetilo, bo plačilo za tvojo trdovratnost.«
»Torej, povejte, kaj zahtevati od mene!«
»Pot do vašega bivališča ...«
»Vzdignite in vodite me, da vam jo pokažem.«
Razvezali so mu noge in preiskali žepe, v katerih so našli samo nož in piščalko. Okrog pasu so mu opasali močen usnjat jermen, tako so ga z največjo pazljivostjo vodili v smeri proti pečini, kamor jim je pokazal.
»Gorje ti, ako nas varaš!« so mu gonjači zapretili. »Za vsako zvijačo te čaka nova bolečina.«
»Prisilili ste me. Ne mislite, da sem postal izdajalec iz lastnega nagiba!«
Prispeli so do skale, kjer se je ropar ustavil in gledal brezupno okrog sebe. Oglasila se mu je misel na beg, toda krepke roke gonjačev so ga držale kakor vragi ubogo grešno dušo. Poželel si je smrti, tako se mu je zagnusilo izdajstvo; upanje v življenje in strah pred trpljenjem pa sta bila močnejša.
»Tukaj!« jim je pokazal z zvezanima rokama. »Pod to skalo je vhod v votlino.«
»Ali so roparji doma?« so poizvedovali.
»Podnevi navadno počivajo«, jim je odgovoril.
Lovci so se odpravili na delo. Poiskali so si kole in drogove, s katerimi so po daljšem prizadevanju izluščili skalo in odprli vhod v votlino. »Kaj pa sedaj?« so obstopili viteza, ki je snoval načrte za naskok.
»Vdreti ni varno«, jih je poučil. »Nič ne vemo, kako je votlina urejena in kje bi roparje zajeli. Tudi luči nimamo, v temi pa se ne moremo braniti.«
Odobrili so vitezovo mnenje in preudarjali, kako bi prišli tolovajem do živega.
»Koliko izhodov ima skrivališče?« so zahtevali od razbojnika.
»Samo enega, kakor resnično živim«, je ropar trdil svečano.
»Dobro. Dajmo jih zadušiti. Napolnimo vdolbino z dračjem ter ga zažgimo. Kurimo neprestano ves dan in vso noč, prepričan sem, da se bo obneslo.«
Mahoma je bil vhod zadelan s suhimi odpadki, ki so zaplapolali v silnem plamenu. Načrt je bil izboren. Votlina je požirala dim in vlekla vase plamen kakor mojstrsko zgrajena peč. Lovci so jo polnili z vejami in debli, trije so čuvali zvezanega razbojnika, eden pa je odjezdil na Zatičje po ljudi in po potrebno orodje.
Ni se še popolnoma znočilo, ko je dospela močna četa z orožjem, žagami in sekirami. Pričeli so sekati in žagati les, drugi pa so ga metali na ogenj. Gorelo je kakor v apnenici, razpoke visoko gori na rebri so jele propuščati dim – dokaz, da je dim napolnil vse podzemske prostore in ugonobil prebivalce.
Kurjenje je trajalo ves dan in drugo noč do tretjega jutra, ki je moral pokazati učinek. Utrujeni so se odpočili in okrepili z jedjo in pijačo, med tem se je ohladila jama ter izkadil dim; vendar so počakali še pol dneva z vstopom v notranjščino.
Prižgali so smolene bakle in šli v podzemski rov. Komaj so še prenašali vročino, puhtečo od kamenitih sten. Kmalu so se začeli izpotikati ob mrtvih truplih – roparji so v brezupnem stanju begali proti izhodu. Čim bliže so prihajali k odprtini, tem prej so se zadušili.
Pregledali in pretaknili so vsako duplino, povsod so ugotovili dejstvo, da je pokončana roparska zalega kakor čebele v panju, ko jih zažvepljajo. Našli so bogate zaloge raznih dragocenosti, katere so kmetje med seboj razdelili. Nato so izhod zasuli s kamenjem ter se odpravili z roparjem proti Zatičju.
»Ali me ne boste izpustili?« se je ropar obrnil na viteza.
»Tega ti nismo obljubili«, mu je porogljivo odgovoril. »Za sedaj pojdeš z nami, pozneje bomo že kako uredili.«
Razdelili so se v tri gruče: prva je bila spredaj za stražo, druga je vodila roparja, tretja pa je zadaj nosila orodje in nabrani plen. Tako so se pomikali navzgor po rebri: zgoraj nad potjo so štrlele pečine, spodaj pa so zevali globoki prepadi, posuti s kamenjem, ki so ga stoletja navalila v dolino.
»Izpustite me!« je prosil med potjo razbojnik. »Vse sem izpolnil, kar ste mi naložili.«
»Saj si moral«, so ga zavrnili. »Gorje ti, ako bi se bil protivil.«
»In kaj nameravate? Kakšno kazen mi boste naložili?«
»Kakršno si zaslužil ...«
»Dajte mi puško, da mi iztisne kroglo, dajte mi nož – samo za trenutek mi ga dajte –, da si ga zabodem v prsi, vrzite me v prepad – tam doli naj bo moj grob med skalovjem ...«
»Sodi naj te višje oblastvo, ko pretehta tvoje hudobije«, mu je pojasnil vitez. »Jaz ne maram nikogar kaznovati.«
»Tako! Kraljevemu oblastvu me boste izročili? O, jaz nesrečnik! Valerij, kam si me zavodil!«
»Valerija ni več«, mu je povedal lovec. »Pred tedni si je končal življenje.«
»Slepar! Celo v zadnjem trenutku me je prevaril. Lagal je, ko mi je obljubil plačilo.«
»Na onem svetu se bosta pogovorila ...«
»O, če bi mogel za njim, šel bi do skrajne večnosti v najnižji pekel ...«
Prispeli so na rob prelaza, tja, kjer je reber najstrmejša in prepad pod potjo najgloblji. Izmučeni so bili od naporne hoje in zdelani od vročine; morali so se nekoliko oddahniti in obrisati znoj, ki jim je tekel po obrazih.
»Ali me res ne boste izpustili?« je obupaval razbojnik. »Pridi vsaj ti, morilec, reši me, Valerij!«
Siloma se je po teh besedah iztrgal spremljevalcem, sunkoma se je pognal nad brezno ter izginil v globino.
Gruče kmetov in lovcev so se nad prepadom strnile v eno skupino, ki je brez besede zrla v prepad. Globoko jih je pretresel odigrani prizor, čigar slika jim je dolgo časa živela pred očmi. Nad skalovjem pa so krožili jastrebi in kragulji, veseleč se plena. Takoj po odhodu lovcev so se spustili v nižino na nesrečno žrtev.