Grad na Garic
| ← Dodatek | Ljudske pripovedke iz Dobrepolj Grad na Garic Tone Ljubič |
| |||||||||||||||
Grad na Garic
Garica je nizak hripčak u zgurajam konci Dobargapola. Jega dni sa imejl gasposka suj grad Padpečjo. Ad tam sa regiral Polce. Zagaričana jan Malavašča, ka sa imejl sije hiše za Garica, pa sa ranku marskaj pa sije urejzal in se zapoudam iz gradvu izagnil. Da jah se nej vidlu iz grajskah lin, Garica je bla napuoti. Zatu je graf skljenu zidat grad na Garic, mačnu čist pred nusam Zagaričanam jan Malavaščam. Rejs sa pršla teljanska zidarja jan začiel dejlat. Zidaje nej šluo hitar od ruok, zatu sa imejl Zagaričana jan Mala-vešča cajt za premišljevat, kaku b se zniebl tega vranča. Pa sta se zmislal: kar sa Teljana padniev sazidal, sa pyuntarja čez nuoč padrl, staram babam sa pa natvjezla, de sam zludi padira. Pa je blu tanku tyudi grajsku ušesu. Gaspud je zarentaču: »Buom že pokazou zludja! Kaku ibuoa cvilu, ka buoa u mijah rakah!« Ukazou je, da more an stražnak jat čez nuoč vahtat tistu zidaje. Prva nuoč je biu pršou tak vahtar, ka se je anga mrtvaga balj bau kuokar trijah živah. Uzeu je helebarda jan je vahtu. Tud uon je biu slišou, de padira sam zludi, mau se je bau, pa se je tolažu iz žgajnam, zatu je kmali začieu drie-mat. Kar ga je zbvudlu, čuka jan suove sa se aglašal akul jan akul. Jemi sa že šla lasie pakonc in mačnej je prijeu za varožje. Naenkrat se je pakazal nejkej bejlaga pred jam. Ka-rajžnu je tistu šluo predjiga. Uon je nastavu helebarda jan zaupu: »Kduo si?!« Ta prkazan pa je šla kar prtjem, čuki jan suove pa sa se zmiram balj smejal. Ko se je zabliskala u rakah prkazni še kuosa, je stražnak zastuokou: »Uo, mamka buožja, smrt grie puome,« pa ja je ucvaru blejd kuokar bi pršu iz žegnanga britufa na urlaub. Tačas je bejla prkazan advrgla kousa jan rjuha, iz teme sa prlejzla nabriti pvuntarja, k sa bla prejt za čuke jan souvje, jan sa padrl frišnu zidaje. Ziutrej sa Teljana našla use raska-panu, kuokar ba krt zrijou. Hitru se je razvejdlu, kar se je siiuoč zguodlu tistma stražnika. Graf se je razjezu jan dau stražnika pietepst jan zaprt. Ukazou je: »Drejvi buoda šla štirje na vahta. Pa ne štir babe! Buoste vidla kakuo buo smrt bejžala, samuo, če se bua prkazala!« Rejs sa bla panuoč pastavljena štirje stražnika, usak na sijam mejsti. Nejso bla raunu figarja, a vsean sa se jam hlačke triesle, čeprou sa imejl dyuše prvjezane. Čas je teku, pršla je anajsta ura. Stražnika sa bla že na-javoljni, k naj nač blo. Naenkrat sa se pa začejle užiglat lučke u smarejkah. Na vse strani sa letejle iskre. Stražnika glejdaja brez besejd, kar lepu tihu. Potam je edain zinu: »Al jah vidte cuoparnce?« Še ta drvugi je prkimu: \ »Ja, ja, cuoparnce!« Tretji jan četrti sta tyudi zaupila: »Ja, ja, cuoparnce!« Kar je zagoru u boršti velak ogij. Vahtarja sa ja ubral gledat, kuga je. Pršli sa da jene houje, ka je garela pa smoli. Kumaj sa se zbral, že je nekaj u huoja zaruštalu kuokar ba se svejt pudirou, najne sa se pa usula kukr jajca debela kamni. Takrat pa je bla usa karajža u hlačah. Ubral sa ja, da sa jah pete kuomaj dahajale jan se prgajnal: »Tirajmo, de nas cuoparnce ne ujemo!« Puolej sa s huoj jan smarejk prlejzli Zagaričana jan Ma-lavašca. Najprvu su paspravla urata, ka sa jah vrgla s houje, puolej sa spet vas zid padrla. Drug jutru sa zidarja sevejde našla use padrtu. Še bal se je razjezu gaspud. Use stražnake je dau zaprt. Lomu ga je reumatizam, de se mu nej dalu na nuoge stuopat, a je vendar skljenu, de boda nega samga nesla na straža, čaš, sej nejmam tacah, de ba jam mogu zaupat. Zarejs se je dau u mraki prnest na Garica. Mejsac- je mačnu svejtu jan glej zluoinka, še duobar se najsa ustavli, k je pagliedalu čez zid niekej črnga, bradatga jan ragatga. Pu grajske ja je prec ucvrlu, graf se je pa tyudi že prpravu de bo bejžu. K je tista črna pašast skačila čiez zid, je gaspuda u hipi miniu vas reu¬matizam jan ja je ubrau za unmi, pa se nej pret ustavu, de mu je sapa pasla. Apejšau je jan se zvalu na tla tam skonc Garice. Milu je zdihvou: »0 Marija, usmil se me!« Pa putvuhnu se je tyudi, de ba ga peklenšček ne zaslejdu. Takrat sa Zagaričana že ujel Karincouga kouzla jan sa ga spraula spuot. Potam sa pa spiet use padrla. Zguodej zjutrej sa pršla usi grajski s sabljami na Garica. Tam sa našla gaspuoda napu živga. Od takrat sa graf hej več upou zidat gfadyu na Garic. Dau pa je sezidat cierku Matera božja na čast. Zatu še zmiram tam vidma Marijina cierkuca. Paznajo se pa tyudi še skale od nikdar sezidanga gradyu.