Grad na Gorici
| ← Mlinar in Smrt | Ljudske pripovedke iz Dobrepolj Grad na gorici Tone Ljubič |
O Antonaču, ki je bil s pametjo skregan → |
| |||||||||||||||
Grad na Gorici
Gorica je nizek hribček v zgornjem koncu Dobrepolj. V davnih časih so imeli gospodje dobrepoljski svojo graščino-Podpečjo-. Od tam so gospodovali Poljcem. Najbolj tenka je te¬daj predla Po-dpečanom, Videmcem in Bruhavanjcem, ker se je z graščinskega okna videlo naravnost v njihove sklede, Zagoričani in Malovašci, ki so imeli koče za Gorico, pa so marsikaj urezali po svoje, Gorica jih je skrivala* Zato je graj¬ski gospod sklenil sezidati na Gorici drugi grad, od koder bi se videlo po« vsej dolini.
Res, inaročili so italijanske zidarje in pričeli z delom. Posebno hitro ni šlo, ker .so Poljci le s silo tlačanili. Zato so imeli Zagoričani in Malovašci čas premisliti, kako bi delo preprečili.
In so si izmislili: kar so zidarji čez dan pozidali, so- ne-zadovoljineži čez noč podrli. Tako tri noči po- vrsti. Obenem pa so tudi raznesli med stare ženice in lahkoverneže, da to dela za gotovo* sam peklenšček.
Novica je prišla na uho grajskemu gospodu. Zarohnel je in se zakrohotal:
»iVam bom že dal peklenščka! Boste videli, kako bo* cvilil, ko- bo v -mojih rokah.«
Ukazal je, da mora grajski stražnik iti čez noč stražit zidanje.
Za prvo noč je bil izbran stražar, ki se je enega mrtvega bolj bal, ko treh živih. Vzel je helebardo in šel na stražo.
Tudi on je že slišal splošno novico-, da podira zlodej, zato mu ni bilo preveč lahko pri srcu. Tolažil se je z žganjem in kmalu začel -dremavsati.
Kar ga je- zmotilo sko-vikanje. Čuk se je oglasil na levi, čuk na desni, spredaj, zadaj. -Stražniku so- že vstajali lasje in močneje je poprijel za bridko orožje. Naenkrat se je pokazalo pred njim nekaj belega, korajan-o- je k-oračalo- proti junaku. Nagnil je helebardo in zavpil:
»Stoj, kdor s-i!«
Toda bela prikazen je šla kar naprej proti njemu, čuki in sove so pa vedno grozneje skovikali in se smejali. Ko se je v iinesečini še zasvetlikala kosa v rokah prikazni, je straž¬nik zastokal:
»0 mamka božja, sama Smrt gre nadme,« pa jo ucvrl ves bled, kot bi prišel na dopust iz samega »ižegnanega brito-fa«.
Tedaj je bela prikazen odvrgla koso in belo rjuho, iz teme so pa pristopili fantje in možje, ki so prej pomagali čukom in sovam. Poprijeli so kopače in razdejali sveže pozidani zid. Pred zoro je bito vse razmetano.
Zjutraj so našli zidarji vse razsuto'. Brž se je razneslo, kaj se je snoči pripetilo stražarju.
Grof je besnel in. dal stražarja pretepsti ter ga zapreti. Ukazal je:
»Nocoj bodo- šli štirje na pazko. Pa ne štiri babe, boste videli, kako bo bežala Smrt,'če'se bo le prikazala.«
Ponoči so bili postavljeni štirje stražniki, vsak na svojo stran. 0 njih ne bi mogel nihče trditi, da so strahopetci, kar tako pa jim vendar ni bilo, četudi so imeli duše dobro- pri¬vezane.
Ure so tekle, prišla je enajsta ura. Čukov in sov ni bilo-. Kaj pa tisto v vrhovih smrek! Lučice so se vžigale in odleta-vale v lokih stran. Opazovali so jih stražniki tihi in molčeči, kar še eden izmed njih oglasi:
»Heeej, ali vidite coprnice, kako se krešejo!«
Oglasil se je drugi:
»Joo, joj, coprnice!«
Ravno tako tretji, četrti stražnik:
»Joo, joj, coprnice!«
Kar je zagorel v bližnji hosti večji ogenj. Hej, pa so- jo naši štirje stražniki ubrali proti ognju. Prišli so- do visoke hoje, ki je do srede debla gorela po smoli. Komaj so- bili zbrani vsi štirje, je zaropotalo v hoji, kakor bi se- svet po¬diral, obenem pa BO se vsuli nanje kot pest debeli kamni. Tedaj je bito vseh štirih junakov korajže konec. Ubrali so- jo-, kar neso noge in se spotoma opominjali:
»Režimo, da nas coprnice ne do-hite!«
Ko se je to- izvršilo-, so s hoj in smrek prilezli navihani zagoriški in malovaški moški. Najprej so pospravili vrata, ki so zropotala s hoje, kamor so jih poprej sami spravili, nato so poprijeli za orodje in spet podrli, kar je bilo- pozidanega.
Drugo jutro so seveda zidarji našli vse razkopano.
Še bolj se je razjezil grajski gospod, ki je vse štiri stražnike kaznoval kot prve¬ga strahopetca. Četudi ga je lomil revma-tizem, da se mu ni dalo stopiti na noge, je sklenil, da poneso zvečer njega samega na stražo, češ, saj nimam mož, da bi se mogel nanje zanesti.
V resnici se je dal že v mraku prinesti h gradnji. Svetila je polna luna, da se je vse dobro- -razločilo.
Glej šmenta, nosilci se še dobro ustavili niso, ko se je izza nizkega novega zidu povzpelo nekaj črnega, bradatega in kosmatega. Pol gospodovega spremstva, to videvši, je urno vzelo pot pod noge, grofu je pa postalo tudi nekam čudno pri srcu. Toliko moči je šinilo vanj, da je bolni nogi kar z lahkoto povesil čez rob nosilnice. Takrat pa, tista črna pošast, hop čez zidek in naravnost proti nosilnici, grof pa, kot bi imel še prve noge, brez revmatizma in bolečin, jo je udri za svojim sprem¬stvom in se ni ustavil prej, dokler mu ni pošla sapa. Onemogel se je zgrudil kraj Gorice in v strahu, da bi ga peklenšček ne
našel, vzdihnil:
»O Marija, usmili se me!« Nato se je potuhnil. Tisti čas so tlačani že ujeli Korinče-vega kozla, ki ga je fantiček brž odpeljal v vas. Možje so pa pljunili v roke in podrli zid.
Rano zjutraj je prišla vsa grajska s sulicami in sabljami v Gorico in našla gospoda na pol živega. Od tedaj si grof ni upal več zidati gradu na Gori¬ci, pač pa je dal v zahvalo se¬zidati cerkvico Materi božji v čast, ki še dandanes tamkaj stoji.