Grad v Goltah

← Grad na Kalu

Grad v Goltah Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen

Gradišče pri Gornjem gradu →

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Izkopine na kalskem gradu

Marševi v Trnavčah so pred tridesetimi leti gradili nov marof in so kamen zanj lomili na starem gradu. Pri tem delu so odkopali neke zanimive predmete: dve sulici, krevelj s tremi roglji, lemež za drevo in četverooglat majhen zvon za klicanje ljudi. Ta zvonec je pri Marševih še danes ohranjen: pritrdili so ga na hišno uro, da udarja kladivce po njem.

2. Hlevi in ribnik

Kalski grad je imel hleve tik ob obzidju. Njihovi ostanki so še vidni.

Grajski ribnik pa je bil mnogo niže — v Trnavčah. Tam je zdaj travnik, ki se imenuje »Jezera«. Na najnižjem delu je še tako močvirnat, da je v mehkem svetu potonilo že mnogokatero živinče in ga je bilo treba z drogi dvigniti. Ipak je močvirje čimdalje manjše.

Dva moška sta nekoč vzela 8 sežnjev dolg drog in sta ga potiskala v močvirje. Nenadoma jima zdrči iz rok. Ko so čuli, da je udaril ob nekaj trdega, so vedeli, da je doli dno.

3. Grajski vodnjak

Močen in lep je bil grajski zid, kajti mnogo je bilo v njem rezanega kamna.

Še lepši in imenitnejši je bil grajski vodnjak, kajti vedro za vodo so spuščali in dvigali ž zlato verigo, ki se je namotavala na vretenc.

4. Propad kalskega gradu

Sovražni Turki so zavzeli radegundski grad, ko kalskega graščaka ni bilo doma. Doma je ostala gospa z otrokoma. V svojem gradu se je čutila tako varno, da je zamahnila proti radegundskem gradu z lisičjim repom in podražila zavojevalca.

Ali slabo se ji je izplačalo. Sovražniki so namerili top in grad namah sesuli. Vse bogastvo so pokopale razvaline pod seboj.

5. Ženska z rožnim vencem

Neka ženska je šla z rožnim vencem ponoči na grad. Tam je videla gospoda, ki je pisal, kad denarja in črnega psa poleg nje.

Ko je molila, se ji je obesil rožni venec na grm. Držal ga je hudič, da ga ne bi bila vrgla na zlato.

Gospod župnik so pozneje žensko poučili: Morala bi bila vreči rožni venec na zlato, hudobec bi bil zgubil moč, ti bi pa postala bogata.

6. Čudoviti oreh

Na grajskih razvalinah raste čudovit oreh. O njem je znano med ljudstvom nenavadno prerokovanje. Iz tega oreha bodo nekoč naredili deske, iz katerih bodo napravili zibel za otroka, ki mu bo usojeno, da reši zakleto grajsko gospo in si pridobi bogat grajski zaklad.

Ali kako zlo! Oreh je zelo star, ali mladike so mu vedno mlade. Čim se nekoliko odebele, jih že posekajo in uporabijo les za napravo cokelj. Oreh kljubuje in se ne posuši, ali Bog ve, kdaj bo v takih okoliščinah dovolj debel.

7. Nesrečna pastirica

Neka deklica je pasla pri gradu živino. Bilo je v soboto. Ko se je nekaj zamotila, se je živina izgubila. Doma so jo zato tepli. Užaljena je šla zato zvečer živino iskat. Ko je prišla do gradu, je videla sredi razvalin gospoda, veliko kad, polno denarja, in poleg nje črnega psa.

Silno se je preplašila in je zbežala.

8. Grajski deček in njegova sestra

Grajski gospod je odšel na vojno in doma je ostala gospa sama z dvema otrokoma, z dečkom in deklico. Nekoč ju je poslala po vodo k studencu, ki še danes izvira v gozdu blizu razvalin. Pred odhodom jima je rekla, da bo tistemu izmed njiju izročila grad, ki bi ji našel neko določeno rožo.

Otroka sta odšla po vodo in rožo. Pri vodnjaku sta pustila posodo in odšla vsak v svojo stran gozda. Deklici je bila sreča mila. Našla je rožo in se vrnila k studencu. Od utrujenosti in vesele razburjenosti je pri studencu legla in zaspala.

Nato se je vrnil njen brat. Bil je žalosten, ker rože ni našel. Ko jo je videl v sestrini roki, ga je prijela silna strast: svojo sestrico je ubil, jo zagrebel in se vrnil k materi z rožo.

Mati je mislila, da se je hčerka izgubila v gozdu. Žalovala je zanjo. Sinku je pa izročila grad.

Pretekla so leta. Pastir je pasel ovce v grajskem gozdu in našel kost. Iz nje je napravil piščalko, ki jo piskala čudovite besede: Sestra je našla rožo, jaz, njen brat, sem jo pa ubil. Pastirčka je slučajno slišala piskati stara grajska gospa in mu je rekla, naj ji da piščalko. Dobila jo je.

Sinu pa ni o njej nič povedala. Čakala je na ugodno priliko. Ta se ji je ponudila, ko je bila v gradu velika gostija. Med največjim veseljem zbranih gostov je gospa nenadoma zapiskala: Sestra je našla rožo, jaz, njen brat, sem jo pa ubil. Sina, ki je bil že odrasel in oženjen, je tako prevzelo, da je družbi razodel ves svoj greh.

Ako mu je družba oprostila, mu ni odpustil Bog. V mladostni podobi dečka dela še danes pokoro, kajti tisti dečko, ki se prikazuje ljudem, je nesrečnež, ki je nekoč umoril svojo sestrico.

9. Hlapci in fantek

Golički hlapci so se vračali v pozni noči domov. Ko so šli mimo starega gradu, se jim je nenadoma prikazal fantek. Vsakemu je dal tri oglje, ki so bili, ko so jih drugo jutro vzeli iz žepa, lep in svetel zlat denar.

11. Pastirica pri starem gradu

Pastirica je pasla pod starim gradom svojo mirno čredico. Nenadoma je začula povelje: Rosi, rosi se! Vsa zbegana, ni vedela, kaj bi počela na te besede, čeprav se je povelje še dvakrat ponovilo.

Tedaj je neznano bitje reklo neprijetne besede: »O nesrečno bitje, ko bi se bila v rosi umila, bi bila rešila mene in si pridobila vreče denarja. Tako bo pa še moral zrasti oreh za zibel otroka, ki me bo rešil.« Bilo bi bilo dovolj, da je pastirica samo trikrat potegnila po rosi in obrazu.

13. Prelažnikova kašta

Poslednja hiša pod kalskim gradom je Prelažnikova. Poleg hiše je kašta. Kdor je kdaj v tej kasti spal, je vedno imel nenavaden doživljaj. Trikrat zaporedoma ga je pozvalo, naj pride v grad. Toda vsakdo se je ustrašil. Ako bi bil pozivu sledil, bi bil postal bogat.

Nikdar pa ni klicalo na grad, ako bi bila na kašti spala dvojica, trojica ljudi.