Grajska hči

Grajska hči.
Novelica.

Dragotin Lončar
Izdano: Slovenski narod, 28/187–193, 1895
Viri: dLib 187, 188, 189, 190, 191, 192, 193
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. dno

»Vsak dan že pričakujem novega oskrbnika. V kratkem mora priti. Zelo ga potrebujem; saj veš, predno drugim ljudem dopovem, kaj in kako naj delajo, bi že sam stokrat lahko naredil,« dejal je graščak Ivan pl. Abramovič svoji hčeri Olgi, ko sta sedela pri večerji.

»Od kod pa pride novi oskrbnik?« vpraša Olga.

»Iz stolnega mesta, kjer je nedavno dovršil visoko šolo za poljedelstvo.«

Deklica se je nekam zamislila, potem pa, kakor bi se bila vzbudila iz prijetnih sanj, hlastno vprašala:

»Kako pa se zôve oskrbnik, oče?«

»Zdravko Krasnik!« bil je odgovor.

»Zdravko Krasnik!« ponovi Olga, in lahna rudečica zalije rožnato njeno lice, česar pa oče ni opazil.

Molčala sta nekaj časa oba. Napósled izpregovori hči:

»Kako prijetno bi bilo, da sta tudi mati in Milan v najini sredi!«

Svetla solza se ji zaleskeče v lepem očesu ob spominu na drago mater in ljubljenega brata.

»Da, kako prijetno! A ne moreva si pomagati: zgodila se je božja volja,« odvrne graščak. »Saj tudi jaz ne bom dolgo,« nadaljuje po kratkem molku, »vedno bolj mi pešajo moči. Olga, skoro te bom moral zapustiti.«

Bridko se mu je storilo pri teh besedah. Čutstvo ga je premagalo, da je začel ihteti.

»Prosim vas, ljubi oče, odkrižajte se takih mislij. Bog vam bo dal učakati še mnogo let. Kaj naj počnem jaz, uboga in zapuščena sirota, brez vas, ko nimam pod milim nebom nikogar, v čegar varstvo bi se zatekla?« tolažila je Olga očeta.

Bila je žalostna.

»Preskrbeti ti bom moral dobrega moža, ki ti bo nadomeščal mene,« povzame zopet graščak besedo.

»Nadomeščal, a nadomestil nikoli.«

»Olga, ti si bila vedno ubogljivo dekle; mislim, da se tudi zdaj ne boš upirala moji želji.«

»In kaj je vaša želja, oče?«

»Jaz menim, da bi bilo najboljše, ako se omožiš, Olga!«

»Saj sem še premlada za to. Časa za možitev imam še vedno dovolj,« izgovarja se deklica. Poznalo se ji je, da ji je predmet pogovora neljub.

»Nič nisi premlada. Take, ki ne morejo dobiti ženinov, pravijo, da so še premlade, ako jih vprašaš, zakaj se ne omožé. Čemu bi odlašala, ko ti ni treba? Alfonz je že večkrat govoril z menoj o tej stvari. Njegove ponudbe menda ne boš zametavala.«

»Dovolite mi, da počakam še nekaj let!« prosi Olga.

»Že vidim, da se samo izgovarjaš. Jaz hočem, da se omožiš, in konec je besedij!« reče graščak in srpo pogleda svojo hčer.

Olga se je zbala tega pogleda, ker naznanjal ji ni nič dobrega. Zato pravi:

»Ugodila bom vaši želji, samó ...«

Nehoté ji je ušla ta besedica raz jezik; rada bi jo bila preklicala, a je bilo že prepozno, ker oče jo je naglo poprijel:

»No, kaj ti ni všeč? Kakšen ugovor imaš zopet? Jako radoveden sem.«

Olga se ni upala skončati stavka, ki ga je začela. V tla je gledala in molčala.

»Zakaj ne govoriš? Govori, ako ti to velevam,« dé graščak.

Nekako osorno so se glasile te besede. Nekaj se je kuhalo v graščakovi glavi; trebalo je le še pravega povoda, da izbruhne.

Kaj je hotela deklica? Ali mar naj z molčanjem še bolj draži očetovo razburjenost? Ali bi ne bilo bolje povedati mu resnico? Sama ni vedela, kaj bi naredila. Oče je le silil v njo, in takó mu je povedala, da Alfonza ne ljubi, ne mara, da bi ž njim ne bila nikdar srečna.

Kakor strela z jasnega neba, takó so zadele graščaka te besede. Kaj tacega ni pričakoval od svoje hčere. V trenotku je bil ves drugačen. Oči so se mu svetile same jeze, čelo se mu je nagubančilo, tresel se je po vsem životu. Vpil, skakal, rohnel je nad svojo hčerjo, kakor bi bil zdivjal.

»Torej bi si še rada izbirala? Alfonza ne ljubiš? Neumnost! Otročarija! Ali ga je treba ljubiti, kaj? Ljubezen pride v zakonu. Jaz tvoje matere nisem poznal dve, tri leta poprej, kakor delate sedaj, ampak vzel sem jo, ker so moji starši takó hoteli – in rada sva se imela. Povem ti: tudi ti vzameš Alfonza, ker jaz, tvoj oče, takó hočem. Ob mojem času so imeli roditelji odločilno besedo, sedaj pa jo hočejo imeti otroci, a ne bodo je imeli ne. Čakaj, jaz ti že pokažem, ali me boš slušala, ali ne ...«

Da ni Olga odhitela v svojo spalnico, ne vem, kakó bi se bil končal ta prizor.

I.Uredi

Ivan pl. Abramovič je bil jako čuden človek. Sicer prijazen, sladak ko med, mehak, da bi ga lahko ovil krog prsta, občutljiv, da se je razjokal pri najmanjši stvari, a trmast in nagle in hude jeze. Ako si mu kaj ugovarjal in oporekal, tedaj se je hipoma razsrdil in besnel, da je bilo joj. V svoji jezi ni prizanesel nikomur, niti svoji lastni hčeri, kakor smo baš kar videli. Ž njim občevati je bilo sila težko, kar ujezil si ga, da še sam nisi vedel, kdaj in zakaj. Precej sta bila navskriž, ako mu nisi pustil, da bi njegova obveljala. Od svojega sklepa se ni dal premakniti niti za las, rajši se je skregal do dobrega. Te navade pa ni imel, da bi bil gojil srd dlje časa v svojem srci; bil je kmalu zopet prijazen in dostikrat je obžaloval posledice svoje nagle jeze.

Rojen plemič bil je aristokrat z dušo in s telesom ter posestnik lepe grajščine, oddaljene kakih pet ur od stolnega mesta, in obilnega posestva, pripadajočega k njej.

Imel je v času ko se vrši naša povest, precej čez 80 let. Visoka prejšnja postava se je že nekoliko sključila, in pleša na glavi je pričala, da je nje lastnik že v letih. Ono gibčno in urno hojo, ki je lastna mladosti, je zamenil z okorno in počasno.

Bila sta z Olgo sama. Sin Milan mu je umrl pred dvema letoma. Ne dolgo za njim legla je tudi žena k večnemu počitku. – Drugo jutro ni bilo Olge k zajuterku. Očetu se je čudno zdelo, da je ni; nekaj mu je dejalo, naj gre pogledat, v njeno spalnico in šel je.

Kako se prestraši, ko vidi hčer ležečo v naslanjači popolnoma še oblečeno, kakor je bila sinoči!

Hipoma je pozabil na vse, kar se je dogodilo prejšnji večer mej njima, pristopil k njej, ljubeče jo povprašal, kaj ji je, prijel jo za roko, za glavo ter čutil, da je vroča, jako vroča.

Olga je odprla svoje oči, a to niso bile več one jasne, kristalno čiste, čarobne oči, ampak motne, medle, brez življenja, brez bleska, brez soja. Lice je bilo bledo in upalo. Govorila ni nič.

Spravili so jo v postelj ter takoj poslali po zdravnika. Ta je izjavil, pregledavši bolnico, da trpi na živcih. Zaukazal je, naj pazijo, da bo imela potrebni mir, da se ne bodo v njeni bližini govorilo kaj tacega, kar bi ji utegnilo čutnice še bolj razdražiti, ter zapisal primerna zdravila.

Očetu je bilo sedaj žal, da je neočetovsko ravnal s svojo hčerjo; kajti svest si je bil, da je mnogo kriv Olgine bolezni.

Ko je bila prišla sinoči Olga v svojo spalnico, sedla je v naslanjač ter veliko premišljevala in bridko jokala. Hudo ji je bilo pri srci. Rada je imela očeta, a tej želji njegovi, da bi vzela Alfonza za svojega soproga, ne more ugoditi, ako neče biti nesrečna, da, nesrečna za vselej!

In kdo ne bi bil rad srečen?

Naj se ji Alfonz laska in dobrika, kolikor hoče; naj se diči in liči, da bi ji bolj ugajal, kolikor mu je drago; naj ji nosi še tako dragocena darila, da bi se ji prikupil in omilil: njega ne more ljubiti nikdar!

Srcé njeno je sicer še prosto, svobodno, na nikogar navezano, vender nosi v sebi skrivoma podobo mladeniča, katerega že celi dve leti ni videla in do katerega čuti posebno nagnjenje. V kratkem pa ga bode zopet videla; saj pride baš on za oskrbnika. Ali je to mogoče?! Sama sebi komaj veruje.

»Ako primerjam njega z Alfonzom – kolik razloček! In vender ... Ne, ne, to se ne sme zgoditi! Da bi se morala udati njemu, za katerega ne čutim ni trohice ljubezni, njemu, katerega mi hoče oče vsiliti, zdi se meni nemogoče.

Ako bi bilo pa vender–le mogoče, kaj potem? Kaj potem ... Grozno!

Morebiti se bo pa dal oče preprositi, omehčati? Ne, nič se ne bode dal! Saj mi je zapretil, da bom morala vzeti Alfonza. Morala? Moj Bog! Nikjer rešitve, nikjer upanja?«

Dalje ne more več trezno misliti. Slabo ji prihaja, neznosna vročina ji sili v glavo. Vstane, da bi šla k počitku, a zmanjka ji sveta pod nogami, vse krog nje se suče okrog, ne more več stati po konci – zgrudi se na tla.

Ko se zopet zavé, priplazi se z veliko težavo nazaj do naslonjača, kjer obleži tako do jutra, ko jo je našel oče.

II.Uredi

Bilo je pred dvema letoma.

Olga in brat Milan sta bila oba v stolnem mestu: Milan je študiral pravo, Olga pa je popolnjevala izobrazbo, ki jo je dobila od domače učiteljice.

Milan je namerjal po dokončanih naukih vstopiti v državno službo, ker nadejati se mu je bilo lepe prihodnjosti; a prezgodnja smrt mu je prečrtala vse načrte.

V isti hiši je stanoval tudi neki Zdravko Krasnik, slušatelj na visoki šoli za poljedelstvo. Ker smo o njem že nekaj malega čuli in ker upamo še kaj več slišati o njem, je treba, da se nekoliko natančneje seznanimo ž njegovo osebo.

Lep, mlad in prikupljiv je bil ta Zdravko Krasnik. Bil je srednje postave, bolj drobnega obraza, visokega čela, ukusno, a ne gizdavo počesanih črnih las. Male brke pod nosom so se mu kaj dobro podajale. Vedel se je uljudno in prijazno, da se ti je priljubil na prvi hip. Govoril je prijetno, odkritosrčno, ne pretirano. V družbi je bil zabaven in dovtipen. Z Milanom sta si bila kmalu jako dobra prijatelja. Večkrat je zahajal Krasnik v družbo Milanovo in – bodimo odkritosrčni! – tudi Olgine ni preziral.

Olga mu je vzbudila čut, katerega je do sedaj poznal le po imenu, vzbudila mu prvo ljubezen. Seveda je prikrival, kar se godi v njegovi notranjosti, kolikor se je dalo; vender nekoč bi se bil moral izdati, zlasti še, ko je opazil, da se tudi deklica vedno bolj in bolj zanima zanj. Moral bi bil prej ali slej dati duška svojemu čutu in odkriti Olgi svojo ljubezen, ko bi se ne bilo pripetilo nekaj, kar je osupnilo in pretreslo vsacega, ki jo poznal Milana. Nagloma je zbolel in umrl. Olga pa je kmalu po bratovi smrti zapustila stolno mesto ter so povrnila domov.

Krasniku je bila sedaj pot do nje zaprta. Revež je žaloval po »izgubljeni sreči« in se naposled udal neizogibni usodi, ko je videl, da ne more drugače biti. Pridno se je poprijel učenja ter je tudi dovršil z izvrstnim uspehom, kar mu je naklonilo prijaznost in naklonjenost predstojnikov.

Nekega dne mu naznani profesor, pri katerem se je priporočil za službo, da mu je preskrbel mesto oskrbnika pri svojem prijatelju, graščaku pl. Abramoviču, katero lahko takoj nastopi. Kdo bi bil tega bolj vesel, kakor Krasnik! Že je mislil, da Olge ne bo več videl, da mu je izginila za vselej izpred očij in, glej! sedaj mu hipoma zasine žarek sladkega upanja. Zopet mu bo možno bivati v njeni bližini, gledati ji v krasne oči, poslušati zvonki njen glas. In to bo dovolj!

Bil je lep pomladanski dan. Olga je bila že okrevala in danes je šla prvikrat po bolezni ven iz sobe; saj je bilo vender tako prijetno zunaj. Nebo ja bilo vedro, solnce je sijalo, po logih in dobravah se je razlegalo ptičje petje, po vrteh in livadah so cvele cvetlice. Cvetlica vseh cvetlic, grajska Olga, pa je šetala po graščinskem vrtu dobivši zopet nazaj prejšnji svoj cvet, ki ga je bila mej boleznijo začasno izgubila.

Tu ji pride nasproti novi oskrbnik Zdravko Krasnik.

– »Gospod Krasnik! Po dolgem času Vas imam čast zopet videti. Bodite mi pozdravljeni!« hitela je Olga ter podala prišlecu, kot svojemu staremu znancu, roko, katero je ta spoštljivo poljubil. »Kdo bi si bil mislil, da pridete Vi k nam? Jaz že ne, Vi skoro tudi ne!«

»Jaz, milostljiva! bi ne bil nikdar pričakoval tega,« pravi Krasnik.

»Oče mi ni nič povedal, da ste že tu.«

»Došel sem stoprav včeraj sem. Zglasil bi se bil pri Vas, pa se mi je reklo, da ste bolni. Danes pa Vas, milostljiva! že zopet vidim zdravo, kar me jako veseli.«

»Nekaj bolna sem bila, da; danes sem prvič vstala in šla ven.«

»Takó?« začudi se oskrbnik.

»Kakó Vam pa kaj ugaja naš kraj, gospod Krasnik?« vpraša Olga.

»Kolikor sem ga dosedaj videl, mi je jako všeč.«

»Privadili se menda že boste, ne?«

»Brezdvomno, milostljiva!«

»Pa predolgo vas že zadržujem, gospod oskrbnik! Vi imate gotovo še mnogo opravila« reče Olga.

»Prosim, Vi me nikako ne zadržujete,« odgovori Krasnik.

»Saj zadnjikrat se menda nisva sešla, da bi se težko ločila«, pošali se deklica ter se ljubko zasmeje.

»Bog varuj, da bi se bila zadnjikrat!« pravi oskrbnik in, poljubivši ji roko, odide z globokim poklonom.

Olga se ozre za njim, in nehoté ji šepnejo ustnice: Še krasnejši je, nego pred dvema leti! Ne imenuje se zastonj: Krasnik!«

III.Uredi

Jednakomerno so potekali Olgi dnovi drug za dragim. Oni nesrečni večer, ki ji je napolnil dušo s toliko žalostjo in ji prizadejal tudi telesne bolesti, bil je že pozabljen. Olga je bila zopet vesela, polna nad, polna življenja, lepa kot sarija, ko se okoplje v jutranji rosi.

Kakor vitkonoga srnica, takó je skakala od kraja do kraja; kakor lahkokrila lastavica poletavala sem in tja; kakor živo srebro gibala se vedno: bila ti je utelešeno življenje samo.

Krasnik je občudoval in občudoval to nežno bitje. Sedaj je začel ogenj, ki je še vedno skrivoma tlel v njegovem srci, goreti z velikim plamenom.

Rudečica ga je oblila, kedar sta se srečala z Olgo; v zadregi ni vedel, kaj bi govoril. Najrajši bi jo bil pritisnil na–se ter ji povedal, da jo ljubi, takó brezmejno ljubi; a tega ni mogel, ni smel ...

Tudi njej je stopalo živo pred oči, kakó prijetno je bilo v njegovi druščini, ko je še zahajal k njej in bratu v posete; kakó hitro so ji takrat potekale urice, ko je pripovedoval resnične in neresnične dogodbe izza gimnazijskih svojih let; kako rada bi ga bila časih še malo pridržala, da bi bil še kaj povedal.

Na tihem si je želela teh srečnih trenotkov nazaj in priznati je morala sama sebi, da je ljubezen do Krasnika pognala v njenem srci že močne kali.

Neka privlačna sila privlačevala je njo in njega drug k drugemu.

Vsi njuni pogledi, njune besede, njuno vedenje: vse, vse je pričalo, da čutita drug do druzega nekaj, česar si pa še ne upata povedati.

Takó pa ni moglo vedno ostati: čutstva so vrela, kipela, hotela priti na dan; prej ali slej je moralo počiti – in počilo je!

Solnce se je že nagibalo zatonu. Grajska Olga se je sprehajala po parku, ki se je razprostiral zadi za gradom in bil jako velik. Danes je bila sama doma. Oče se je bil nekam odpeljal.

Premišljevala je gotovo kaj veselega, ker večkrat ji je šinil zadovoljen smeh krog malih rubinastih ustnic.

Šla je vedno dalje in dalje. Takó se je vglobila v svoje misli, da ni zapazila, da je krenila na stransko stezo, ki pelje daleč tja noter v goščo. Ko se zdrami iz svojega premišljevanja, pogleda nekako plašno okrog sebe in zdi se ji, da tu sem je še ni privela pot. Bila je že skoro trudna, ker ni bila navajena hoditi po neobhodenih potih: mej trnjem in robidovjem, po koreninah dreves, ki so štrlele iz zemlje navpik. Rada bi bila kam sedla, da bi si malo oddahnila, a na tem mestu ni bilo nobene klopice. Slednjič najde nekaj korakov proč prav v zatišji že precej polomljeno staro klop. Bog vedi, kedo jo je tu postavil. Za silo je bila še dobra, Olga sede nánjo.

Ni dolgo takó sedela, kar zasliši stopinje. Predno se je zavedela, kako in kaj, stal je Krasnik pred njo. Opazil je bil, da je šla v park, ter prišel za njo. Imel je svoje namene, kakor vsak zaljubljenec, ki išče prilike, kako bi odkril svoji izvoljenki svojo ljubezen. Olga je bila presenečena.

»Oprostite, milostljiva, da Vas motim v sladkem premišljevanji! Nisem se nadejal, da Vas dobim tukaj na tem kraji, ker sem navadno ne zahajate,« pravi Krasnik.

»Ni moja navada, ne, sem zahajati,« odgovori Olga. »Danes pa sem prišla, ne da bi bila hotela.«

»Kako to? Tega ne umejem!«

»K ribnjaku sem prav za prav nameravala iti, ker se mi prijetno zdi gledati ribice, ki se potapljajo in zopet prihajajo na površje. Pa takó sem bila nekam zamišljena, da sama ne vem, kedaj sem krenila iz glavne steze na stransko, ki me je pripeljala tu sem v to goščavo,« pripoveduje deklica.

»To se nekako takó glasi, kakor da bi bili zašli, milostljiva!« opomni Krasnik, smejé se.

Tudi Olga se je smejala.

»Izvolite–li sesti, gospod oskrbnik?« vpraša na to, ko vidi Krasnika še vedno stati. »Ta–le klop sicer komaj zasluži to ime, a za silo je vse dobro.«

»Čast mi bo, sedeti poleg Vas, milostljiva!«  odvrne oskrbnik ter sede.

»Blagodejna senca je tu,« reče Olga,

»Hladno je tukaj, da! Danes je bila neznosna vročina. Takó je pripekalo, kar se da,« odgovori Krasnik.

»Uboge moje cvetlice so kar glavice povešale!«

»Saj jih imate veliko; če Vam jedne zvené, pa dobite précej druge. Jaz pa nimam ni jedne cvetke, da bi jo mogel in smel imenovati svojo!«

»Čakajte, takój se Vas usmilim, da mi ne boste tožili in vzdihovali!« pravi Olga, vzame iz nedrija jedno vijolico, jedno vrtnico in jeden klinček ter jih poda Krasniku.

»Hvala, srčna hvala!« reče ta ter si vtakne cvetlice v gumbnico. »Hranil jih bom v trajen spomin na Vas, milostljiva!«

Bíl je v svojem notranjem hud boj. Že je imel besedo na jeziku, da bi bil odkril Olgi svojo ljubezen, svoje srcé, a ni mogel. Že poprej, ko sta govorila o cvetlicah in sedaj, ko mu je podarila šopek, hotel je sprožiti, a vselej mu je legla neka tesnoba na dušo, da ni mogel začeti.

In vender je imel sedaj takó ugodno priliko!

Napósled se ujunači ter izpregovori:

»Ko sem Vas prvič videl, milostljiva, zanetili ste v meni neugašen ogenj; od tega časa hrepenim in koprnim po Vas. Uverjeni bodite, da je spoštovanje, čista ljubezen do Vas, ki me je napotila do tega koraka. Ako tudi me zavrnete, – danes moram izvedeti od Vas svojo usodo. Premagoval sem se dolgo, sedaj se ne morem več. Privoščite mi samo jedno besedo, kaj pravim besedo, samó jeden pogled, v katerem bom čital, da mi hočete vračati ljubezen z ljubeznijo!«

Prijel je deklico za roko, katere mu ni branila, ter jo krepko držal v svoji. Olga pa se mu je naslonila na prsi ter šepetala: »Jaz te ljubim, Zdravko, tako iskreno ljubim!« Njegova ustna so se dotaknila njenih ... Na vasi je v tem trenotku zazvonilo Ave Marijo.

IV.Uredi

Grajščak pl. Abramovič in Alfonz baron Slavič sta sedela pri kupici vina v živahnem razgovoru.

Baron Slavič je bil jeden tistih pustih aristokratskih obrazov, ki jih tolikokrat srečavamo v vsakdanjem življenji: mož brez srca, brez višjih vzorov, hlepeč le po dobrinah in slasteh tega sveta, korstolovec in sebičnež. Denar je bil njegov jedini vzor. Po svojem očetu je podedoval precejšnje imetje, a s svojo potratnostjo in nerodnostjo je že veliko zapravil in iskal sedaj prilike, da bi se bogato oženil ter si tako zopet napolnil žepe.

Nosil se je fino in govoril sladko, medeno, v bleščečih frazah, kakor je že to navada takih visokih gospodičev.

Posebne lepote mu narava ni podelila, zato je skušal sam popraviti, kar so zamudili dragi. Jednega madeža pa se ni mogel iznebiti, naj se je lepotičil še tako. V nekem dvoboji namreč je dobil prasko po lici, in ta se mu je poznala vedno, kar ga je neznansko jezilo.

Baron Slavič je imel svojih 25 do 30 let ter služboval v cesarski vojski kot nadporočnik.

S pl. Abramovičem sta bila dobra znanca. Ko je poprosil baron za Olgo, mu grajščak te prošnje ni odrekel. Olga pa ni kazala do nadpcročnika Slaviča nikdar in nikoli kake naklonjenosti, ampak mrzlo mu je odgovarjala, kedar ji je začel kaj kvasiti o svoji ljubezni do nje. Očetu njenemu pa je bil tako povšeči, da ga je hotel imeti po vsej sili za svojega zeta.

»Trčiva torej na Vaše zdravje, gospod baron! V kratkem – upam – Vas bom smel nazivati svojega zeta«, dejal je grajščak ter nalil sebi in svojemu tovarišu polno kupo penečega se vina.

Kozarca sta zažvenketala.

»Bog daj, da bi Vas skoro mogel imenovati svojega tasta, gospod grajščak!« odgovori baron Slavič, ter izprazne kozarec. »Samó ne vem, kako bo, ker se Olga tako kuja!«

»Kaj, obupavali mi boste? Brez skrbij, gospod baron! Kedo je v mojem gradu gospodar? Čegava povelja se morajo izpolnjevati? Olga se samo domišlja, da Vas ne mara, samo domišlja; pa ji bom že pregnal to domislivost. Zadnjič sem jo res malo prehudo prijel, bolj polagoma bi bil moral začeti; pa je vsaj videla, kaj se pravi meni kljubovati. Mislim, da se sedaj ne bo več ustavljala, ko je spoznala mojo resno voljo.«

»Jaz bi dejal, da ima dekle bržkone drugje kako znanje«, omeni baron.

»Čakajte, odvrne grajščak ter se popraska za ušesi, »sedaj se spominjam, da mi je pravil novi oskrbnik, da je stanoval v stolnem mestu v isti hiši kot moj sin Milan ...«

»Ali ni bila tudi Olga takrat v mestu?«

»Da, tudi Olga! Grozna sumnja se me polaščuje. Če se je tako daleč spozabila ter se usmelila onečastiti moje in svoje ime, – gorje njej in njemu!« 

»Vsekako bi Vam svetoval, gospod grajščak, da strogo pazite na oba!«

»Mojemu orlovemu očesu ne bosta ušla nikakor ne!«

Baron Slavič je odšel v veseli nadi, da se zanj vse dobro izteče; saj ima odločnega moža na svoji strani. Dekletce se bo moralo udati – dobil bo lepo ženo in dovolj denarja ž njo, kar je bila njemu glavna stvar. Ubogi Krasnik! Uboga Olga! Komaj sta se našla, komaj si odkrila, kar vama je težilo srce, že se zbirajo črni, gromonosni oblaki nad vajino glavo, preteči zatemniti solnce vajine sreče.

To je usoda Zemljanov, ona neizprosna in kruta usoda, ki preganja in tepe človeški rod od zibeli do groba, ki mu greni in kali veselje, ki mu ne da uživati sreče ...

V.Uredi

Preteklo je bilo nekaj tednov.

Kraj, kjer sta si Krasnik in Olga zaprisegla večno zvestobo, kjer sta se prvikrat poljubila v vročem, sladkem poljubu, ta kraj se jima je zdel nekako posvečen in svet. Tu sem sta zahajala sanjat prijetne sanje svoje prve ljubezni, tu sta si slikala v duhu zlato prihodnjost.

Bila sta srečna, oh, tako brezmejno srečna! Saj nista vedela za pretečo novihto, vedela sta le, da se ljubita, neskončno ljubita; kajti ljubezen je slepa za vse in često hiti sama nevarnosti nasproti.

Naša znanca sta se nekega dne zopet sešla v parku pri oni znani klopici.

»Kaj misliš, da Alfonz mene kaj ljubi?« vpraša Olga ter zvedavo upre pogled svoj v Krasnika.

»Jaz bi rekel, da vsekako«, odgovori ta.

»Motiš se, dragi moj; njemu ni nič záme, ampak za moj denar. Ali bi mogla biti potem srečna na strani tacega moža, ki me ne ljubi? – Nikdar!«

»Oče pa ne bo odjenjal ...«

»Poslušaj me, kaj ti povem: rajši s teboj križem sveta lačna in žejna, bosonoga in gologlava, kakor pa z Alfonzom pred altar, naj bi bil še tako bogat, še tako imeniten in češčen, še tako lep ... Ali me umeješ?«

»Umejem.«

Nekaj časa sta molčala, saj so govorili poljubi dovolj.

»Zdravko, ali oče ve, da si stanoval v isti hiši kot jaz in moj brat?« prekine Olga molk. »Kolikor je meni znano, mu Milan ni nikoli tega omenil.«

»Ve, jaz sem mu povedal,« odvrne Krasnik.

»To me vznemirja. Bolje bi bilo, da bi mu ne bil povedal. Oče bi utegnil kaj sumiti.«

V tem hipu zagrmi zadi za njima graščakov glas:

»Da, sumil sem in sumnja me ni varala! Tako sramoto mi delaš? V tako druščino torej zahajaš?«

Krasnik in Olga sta bila bleda ko zid. Nihče si ni upal pogledati graščaku v obraz, nikar že izpregovoriti kako besedico. S strahom sta pričakovala, kaj pride.

»Olga, v grad! Takoj!« velel je graščak. »In Vi?« obrne se proti oskrbniku. »Tako opravljate svojo službo? Lepa reč! Drugo bova še poračunala.«

Rekši mu pokaže hrbet.

Ivan pl. Abramovič je od onega dne, ko je bil baron Slavič pri njem, strogo pazil na Krasnika in Olgo. Predno pa je mislil, prišel je stvari na sled. Klical je bil namreč Olgo in, ko je izvedel, da je ni v gradu, dasi se je bilo že stemnilo, zdelo se mu je to precej sumnjivo in odšel je sam najpreje v vrt in ko je tu ni našel, v park, trdno se nadejajoč, da mu danes ne more izpodleteti: prepričal se bo na vsak način, ali je njegova sumnja upravičena ali ne. Žalibog, da je bila upravičena!

Drugo jutro prinese graščakov sluga Krasniku pismo. S tresočo roko je je odprl ter bral nastopne vrstice:

»Gospod oskrbnik!

Uljudno Vam javljam, da Vas z današnjim dnevom odpuščam iz službe zaradi vzrokov, ki Vam utegnejo biti znani. Zaostalo mesečnino Vam dopošljem, kakor hitro mi naznanite naslov novega svojega bivališča. Prosim Vas, da vsako poslovljenje pri moji hčeri blagovolite opustiti!

Zahvaljujé Vas za dosedanje službovanje

ostajem s spoštovanjem

pl. Abramovič s. r.«

V.Uredi

Srcé je hotelo počiti Krasniku, prebravšemu pisemce. Da bo moral zapustiti grad, to se mu še ni zdelo najhujše – saj to je že naprej vedel –; a da bo moral oditi brez slovesa, to mu je trgalo dušo.

Kaj bo z Olgo? V duhu si je že predstavljal, koliko bo morala trpeti in to zaradi njega, ona, ki je vender nedolžna ko golobček!

Preostajalo mu ni nič druzega, nego udati se v Božjo voljo in oditi; saj pravi pesnik:

»Es ist bestimmt in Gottes Rath,
Daas man vom Liebsten, was man hat,
Muss scheiden.«

Odšel je tedaj, ne da bi se bil mogel ozreti še jedenkrat v to bajnolepo obličje Olgino, ne da bi ji bil mogel še jedenkrat stisniti roke, odšel je brez slovesa ...

In kako hitro je vse to prišlo!

Gôri v gradu v prvem nadstropji je pa divjal graščak nad svojo hčerjo.

»Za to pa nisi premlada, da imaš pregrešno zvezo s tem človekom, a tem nehvaležnežem, s tem plebejcem ... Konec mora biti tega! V kratkem se poročiš z baronom Slavičem. Ako se mi drzneš še kaj ustavljati in ugovarjati – gorje ti! Poženem te, pojdi, kamor hočeš, pred mene nikdar! Izdedinim te, živi se potem, kakor moreš. Njega, tega nehvaležneža, tega predrzneža sem že pognal; isto storim s teboj, ako me s svojo neposlušnostjo primoraš do tega.«

Kakó je bilo deklici hudo, ko je čula, da Krasnika ni več v gradu; ko je slišala, s kakimi priimki obklada oče njega, za katerega jedinega bije njeno srcé, za katerega bi dala vse, žrtvovala tudi življenje! Da bi vsaj Milan še živel! Gotovo bi jo zagovarjal, tako pa je sama, brez pomoči.– Oče je bil neizprosen, neomajen. Že so se delale velikanske priprave za ženitovanje. Vsa imenitna gospoda okrog so bili povabljeni na svatbo.

Krasnik je sedaj služboval ne daleč proč pri nekem drugem graščaku in izvedel, da se Olga poroči z baronom Slavičom. Skoro ni mogel tega verjeti, saj mu je vender Olga obljubila večno zvestobo in to obljubo podkrepila z vročimi poljubci ... Sklenil je, videti jo še jedenkrat, potem pa za vselej zapustiti ta »kraj nesrečnega imena«. Dan poroke je napočil. Visoki ženin in imenitni svatje – vsi so bili veseli; le nevesta je bila žalostna. Oče je tolažil ženina, da je to pač ženska navada, ki pa kmalu mine.

Napotili so se v cerkev. Gledalcev je bilo veliko, in mej njimi opazi Olga tudi – Krasnika. Pogledala ga je takó ljubeznivo, da je bral v tem pogledu nado in blaženstvo.

Po krasnem nagovoru, s katerim je pozdravil poročujoči duhovnik zbrano gospôdo, v prvi vrsti visokega ženina in nevesto, vršila se je poroka po znanem obredu.

Ko pride vrsta na nevesto, vpraša duhovnik, ali jemlje pričujočega ženina iz ljubezni, ali ne.

Krasniku je srcé nemirno bílo: sedaj se bo odločila njegova usoda!

Nevesta odgovori: »Ne jemljem ga iz ljubezni, ampak prisiljena!«

Smrtna tišina nastane v cerkvi.

Duhovnik ponovi svoje vprašanje, a dobi zopet nikalen odgovor.

Bilo je konec poroke. Svatie so se razšli, ženina je bilo sram, da ni vedel, kam bi bil pogledal, oče je besnel ...

Da bi ne bilo drugih ljudij, ne vem, kaj bi bil naredil z Olgo. Domov prišedši je pa kričal, razbijal, klel, na to pa brezmerno pil, da bi si udušil jezo.

To ga je umorilo. Zadela ga je kap.

 * * *

Jedno leto potem je bila zopet poroka, a mnogo veselejša. Nevesta je odgovorila sedaj s krepkim: »da!«

Koncem te povesti dostavljamo še, da bosta letos Krasnik in Olga praznovala že svojo srebrno poroko, na čemer jima iz srca čestitamo.

Kar je zvezala ljubezen, tega mi človek ne razvezuj!