Grajski lipi
| ← Moja daritev | Grajski lipi (Pesmi, 2) Anton Medved |
Kresnica → |
| |||||||
Ob gradu se dvigaš stoletja že, lipa,
pod tabo na klopi samotno posedam,
zamika mi duh in srce mi utripa,
ko žive podobe preteklosti gledam.
O, koliko cvetov in listov je vesna
v teh vekih pripela na krono in veje
in koliko listov ti zima je besna
odnesla čez travnike, njive in meje!
In kakor ti listi, rodovi na gradi
v življenje so vstajali, padali v rake,
uživali čare vesele pomladi
in topo strmeli v jesenske oblake.
Zaplali so kresi. S poljubom, objemom
graščaki so vzeli slovo od družine,
na vrancih rezgatnih z oklepom in šlemom
oddirjali v boj so na prag domovine.
In spet so prišli zmagoviti, ponosni,
naprtani s plenom od meje hrvaške;
hvaležni pogledi, od radosti rosni,
doma so pozdravljali sine junaške.
Po zraku je jasna odmevala pesem,
po tlaku so vrancev kopita grmela.
O, to je bil praznik častit in slovesen,
vsa srca so v blagem veselju kipela!
Obhajala zmago je zlata svoboda,
krvavi so meči jo s trudom dosegli.
Pod senco je tvojo posedla gospoda
in blagiči zali pri mizah so stregli.
In ti si jih gledala, lipa vonjiva,
te viteze krepke, te zorne mladenke,
in kakor bi z njimi se zlagala živa,
s šepetom si spremljala gorke pomenke.
In zdi se, da v listih še zdaj zgodovina
živi in glasi se kot pesem nagrobna.
O, časi minljivi! Od luči spomina
ozarjena davnost, kako si čarobna!
Na starem zvoniku je kladivo tolklo
za urami ure in tolče še vedno,
in kmalu in kmalu udari zamolklo
še tebi, o lipa — uro poslednjo.