Grajski vitez
| Grajski vitez (Povest iz davnine.) Jože Urbanija |
Soteščan.
| |||||||||||||
1. Temni načrti.
urediMeje bogatega roviškega gradu so segale daleč v skalnato gorovje. Grad je stal na prijaznem gričku, ki je bil na sprednji strani obsajen s sadnim drevjem, zadaj pa je bila strmina. Grič je segal kakor odsekan v prepad, kjer so izvirali studenci, ki so namakali rodovitne travnike in se izlivali v bližnjo reko. Okoli griča je bila izpeljana gladka ravna pot, s katere je bil krasen razgled po dolini.
Tako po svoji legi kakor po obilnem bogastvu je bilo Rovišje prvo med tedanjimi gradovi. Toda graščak Otmar ni bil več ponosen na svoje premoženje. Huda bolezen ga je prikovala na bolniško posteljo. Njegovo življenje je ugašalo kakor svetilka, kadar ji zmanjkuje olja.
Edita, njegova nečakinja, je sedela ob njegovi postelji. Stregla je bolnemu stricu, zakaj Albina, njegova edinka, ni mogla zmerom čuti pri bolniku. Sirota je bila že vsa izmučena, komaj se je še držala pokoncu.
Bolnik pa ni mogel živeti brez svoje hčere. Komaj jo je pogrešil, že se mu je po njej tožilo. In klical jo je tako dolgo, dokler se ni vrnila.
Nekega večera je bila Edita spet sama pri bolniku. Stric je ležal mirno; nocoj so se mu na videz pomirile bolečine in je rahlo zadremal. Toda kmalu se je zbudil. «Albina!» mu je bila prva beseda, ko je pogledal okoli sebe.
«Ni je tu,» je odgovorila Edita.
«Pokliči jo!» je zaprosil. «Kam se je spet umaknila?»
Edita je vstala in naročila služabniku Urhu, naj pokliče Albino. Ta je prikimal in izginil po mračnem hodniku.
Vsa v skrbeh je pritekla Albina in pobožala očetovo desnico.
«Dolgo te ni bilo, dragica,» ji je oponesel s tihim glasom. «Zakaj vendar odhajaš in me puščaš samega zdaj, ko zahaja solnce mojega življenja ...»
Hči si je zakrila obraz in začela ihteti.
«Sedi, hčerka! Pritegni stol prav k postelji. Nekaj važnega bova govorila.»
Albina je sedla tako, da je slonela na postelji.
«Ti pa, Edita ... Rad te imam, toda ...» Bolnik je namignil nečakinji, naj odide iz sobe.
Mladenka je poslušno šla.
«Kakor vidiš, ne bova več dolgo skupaj,» je rekel hčeri, ko sta bila sama. «Najini poti se bosta ločili ... Ti pojdeš v življenje, jaz pa v grob med mrliče ...»
Albini se je utrnila solza.
«Ne jokaj, dragica. Prav je, če odidem. Ti boš gospodovala na Rovišju. Nocoj morava o tem govoriti.»
«Oh, kaj bom počela brez vas!» je glasno zajokala. «Kdo me bo vodil in podpiral?»
«Izbral sem ti ženina, ki mu zaupam tvojo bodočnost,» je rekel. «Ženina z viteškim naslovom. Upam, da ga poznaš; saj smo skoraj sosedje. Rovišje meji na Vrtičje, zato se prav dobro razumemo. Lani je bil vitez na obisku. In kolikrat sva se med letom srečala na lovu!»
«Videla sem že njegovo sliko,» je dahnila sramežljivo.
«Povej mi odkrito, ali se strinjaš z mojo voljo?»
Hči je vdano prikimala.
Bolnik je pozabil svojo bolezen. Njegovo trpljenje je ponehalo v zavesti, da je osrečil svojega otroka.
«Zakaj pa ste izbrali prav njega?» jo je prijela radovednost.
«Vse to je zapisano v moji oporoki, ki je shranjena v votlini. Zraven so še neke druge listine; iz njih boš izvedela, zakaj mora biti Viktor moj naslednik.»
«Mora biti ...» je ponovila za očetom.
«Mora!» je potrdil. «Sicer izgubiš polovico imetja ...»
«Zakaj?» je vzdrhtela.
«Povest je dolga. Nikari me ne muči z vpraševanjem.»
«Oče!» Oklenila se je očeta okoli vratu in mu poljubila čelo.
«Dragica, nocoj bom umrl,» je rekel brez bojazni. «Tako mi je prerokovano.»
«Nikari še ne govorite o smrti!» je dejala in solze so jo oblile. «Srce se mi bo razpočilo, kadar vas bodo položili v grob. O, da bi nikdar ne doživela tega trenutka!»
«Denite me v vrsto k tvoji materi,» ji je naročil. «V sredo med njo in očeta.»
Hči mu je med bridkim jokom obljubila.
«Pa še nekaj,» je dejal skrivnostno. «Moje sporočilo še ni popolno. Ali veš, kje je tista votlina? Na oni strani graščine, kjer sta zasajeni dve cipresi. Tam je bil nekdaj tudi vhod, pa smo ga iz previdnosti zasuli. Kjer so bila nekdaj skrivna vrata, rase gosta trava. Površina je skrbno izravnana.»
«Oče, zakaj mi to pripovedujete?» je bolestno kriknila.
«Zato, ker so shranjene tam dragocenosti naših prednikov, zlasti nakitje tvoje pokojne matere.»
«Nevarno je, da bi kdo kaj odnesel,» je menila.
«Ni, ker ljudem ni znano, kje je vhod v votlino.»
Mladenka ni hotela ugovarjati.
«Pot v votlino gre skozi grobnico — mimo podzemeljskega vodnjaka ...»
«Kdo me bo spremljal?» jo je izpreletela groza.
«Viktor, moj naslednik. Ali mu ne zaupaš?»
Albina si je zakrila solzno lice.
«Zvest ti bo tudi Urh, moj služabnik. In Edita ti bo ostala dobra tovarišica ...»
«Vitezu bom sporočila, da ste nevarno oboleli,» se je spomnila Albina.
«Prepozno, ker ni zanesljivo, da bi ga dočakal.» — Dal ji je še nekatera navodila, kako naj uredijo pogreb in koliko denarja naj razdele med ubožce. Glas mu je bil čedalje slabotnejši.
Še nekaj trepetajočih vzdihov in beseda mu je zastala. Dihal je počasi in poredko. Oči so mu osteklenele. Na obledelem čelu so se prikazale potne kaplje.
«Oče! Umira ...» Hči je sklenila roke in zdrsnila na kolena. «Zbogom, oče! Nikari me ne zapustite!»
Prihitel je Kozma, grajski padar. Potipal je bolniku žilo in ga vprašal, kako se počuti. Ker ni dobil odgovora, mu je dal poduhati neko dišečo tekočino. Prijel ga je za noge, ki so bile že hladne.
Duhovnik, ki je pravkar prispel iz bližnje fare, je začel opravljati molitve za umirajoče. Molil je litanije in drugi so mu tiho odgovarjali. Vmes se je čulo ihtenje hčere, ki bo zdaj zdaj izgubila skrbnega očeta.
Edita je klečala ob znožju postelje. Molila je za duhovnikom, toda njene misli so bile daleč od tega, kar je izgovarjala z jezikom. Ko je morala poprej oditi iz bolnikove sobe, je ostala zunaj pred vrati. Slišala je vse, kar je govoril stric v poslednjem trenutku.
Izvedela je, kdo bo njegov naslednik. Novica, ki jo je ujela na uho, jo je razveselila. Viteza je poznala — mnogo bolj, kakor ga pozna njegova bodoča nevesta. Čula je o votlini, kjer sta shranjena oporoka in nakitje. Odkrita ji je pot med zaklade.
Nečakinja je bila skoraj iste starosti kakor Albina. Njeni starši so bili plemiči nižje vrste. Nosili so se visoko in to jim je bilo v pogubo. Hitro so zapravili imetje; mati je umrla v pomanjkanju, oče pa si je v obupu vzel življenje.
Edita je prišla na Rovišje kot deklica. Vzeli so jo iz usmiljenja. Med njo in domačo hčerko ni bilo razlike; imela je vsega, kar je poželela. Hitro je rasla in se razvila v zalo mladenko.
Albina in Edita sta se dobro razumeli. Po obrazu sta si bili skoraj nekoliko podobni, razlika pa je bila v njunem značaju. Albina je bila tiha in skoraj nekoliko boječa, nečakinja pa živahna in nagajiva — lastnosti, ki jih je podedovala po očetu. Razen tega je bila tudi precej ošabna; zavest, da je nečakinja bogatega roviškega graščaka, ji je bila zapisana na obrazu.
Ob pogledu na umirajočega strica je obšla Edito neka tiha skrb, ki je doslej še ni začutila. Slišala je važni odstavek iz oporoke, ni pa čula besedice, kakšna bo njena usoda. Ali jo je stric, zakopan v svoje bogastvo, odslovil s praznimi rokami? Ali je mogoče, da bi jo prezrl kakor tujko ali pa odpravil s skromnim darilom? Skoprnela bi od sramote, če bi se to zgodilo.
Vendar pa ni mogla verjeti, da bi odšla brez dediščine. Oporoka je najbrž precej obširna, zato bolnik ni vsega omenil. Povedal je le toliko, kolikor se tiče njegove hčere. Kdo ve, kakšna je vsebina onih važnih listin, ki so shranjene v votlini? In nakitje pokojne graščakinje in dragocenosti davnih prednikov! Zares, ogromen kup bogastva!
«Nekaj bi bilo lahko tvoje ...» jo je mamila izkušnjava. «Kakšen okrasek, ki bi ga niti ne pogrešili ...»
Pa, oj groza! Pot v zakladnico pelje mimo grobnice ... Če bi iskala vhoda zunaj med cipresami, bi jo hitro kdo opazil. V grobnici pa je tema celo podnevi in ponoči strašijo duhovi nekdanjih grajskih prebivalcev.
Iskala je v mislih pomočnika, a na Rovišju ni našla nikogar, ki bi bil sposoben za tako delo. Služabnika Urha je sama zvestoba in poštenost ter ne stori ničesar brez dovoljenja. Laže bi morda nagovorila Kozmo, domačega padarja, če bi ga podkupila. Ni pa mu preveč zaupala; bala se je, da bi poslala psa po klobaso.
Pohlepnica se ni mogla odločiti, kaj naj ukrene. Njene misli so se kresale in ugašale kakor iskre. Naposled je izročila srečnemu naključju svoje temne načrte. Morda ji bo dostopen Viktor, graščakov naslednik. Znane so ji bile pustolovščine mladih vitezov in njih strast do izrednih dogodkov. Kalinu bo treba nastaviti zanko, v kateri bo obtičal.
Kozma, graščinski padar, se je med molitvijo sukal okoli bolnika in ga mučil z mrzlimi in toplimi obkladki. Nato je vzel posodico z blagoslovljeno vodo in začel kropiti. «Izdihnil je!» je nenadno pretrgal molitev.
Albina je omahnila na posteljo k mrtvemu očetu. Edita jo je tolažila in jokala.
K mrliču je pristopil duhovnik in mu v slovo prekrižal mrzlo čelo. Ni se še zdanilo, ko je odjezdil grajski hlapec na Vrtičje z žalnim poročilom.
2. Lažni prijatelj.
urediViktor, ki je bil določen za naslednika roviškemu graščaku, je bil tiste dni povabljen k viteški igri v sosedno graščino. Sporočilo, ki ga je prinesel jezdec, je sprejel njegov prijatelj in obljubil, da bo takoj obvestil viteza, čim se povrne na Vrtičje.
Pismo, ki ga je s tresočo se roko napisala Albina, je vsebovala razen mrtvaškega naznanila tudi kratko poročilo o očetovi poslednji volji. Prosila ga je, naj se odzove njenemu vabilu in pride na Rovišje. «Pomagal mi boš urediti pogreb,» mu je pisala. «Saj veš, da nimam nikogar, ki bi mi stal na strani.»
Egon, kateremu je bilo pismo izročeno, ga je odprl in prečital. Izvedel je, česar se ni nadejal. Vitezu se je nasmehnila sreča s svojim nebeškim obrazom. Zagospodaril bo na Rovišju nad obilnim bogastvom. Kakor kralj bo sedel na prestol in ljudstvo ga bo spoštovalo.
«Sam vrag mu je pomagal!» je vzdihnil v zavisti. Egon ni človek, ki bi komu kaj privoščil. Rad se je izdajal za vitezovega prijatelja, a v resnici pa ni zaslužil tega imena. Kjerkoli je mogel, povsod ga je izkoriščal. Vitez je poznal njegove slabosti, ni pa mu oponašal, kadar je ujel kakšno drobtinico z njegove mize. Kakšne hudobnosti pa mu doslej ni mogel dokazati.
Zgodilo pa se je, česar se Viktor ni nadejal. Po vrnitvi z viteške prireditve je našel na mizi neko pismo. Egon mu je sporočil, da mora nenadno odpotovati. Tik pred odhodom pa je izvedel še nepričakovano novico. Roviški graščak Otmar je nevarno obolel.
Zaradi nekih neprijetnih ovir pa se vitez ni mogel takoj odpraviti na potovanje. Odjezdil je šele čez nekaj dni — sam, brez običajnega spremstva. Niti oddaleč ni slutil, da ga je Egon tako nesramno goljufal. Še manj pa je mogel vedeti, da odhaja v nevarnost, ki mu jo pripravlja njegov nehvaležni prijatelj.
Zlobnik je dospel na Rovišje, ko so graščaka že pokopali. Lahko bi se bil udeležil pogreba, a se mu je nalašč ognil. Med pogrebci je bilo namreč mnogo takih, ki bi ga bili poznali. Tega pa ni maral, vedoč, da bi ga izdali. Tako bi mu pokvarili vse, kar je hotel izvesti.
O mraku nekega večera je potrkal na grajska vrata. «Viktor z Vrtičja,» tako se je predstavil vratarju ter ga poprosil, naj ga povede do Albine, da ji izreče svoje sožalje. Aleš se mu je priklonil kot svojemu bodočemu gospodarju.
Na stopnicah ju je srečala Edita. Vratar se je odstranil, meneč, da bo opravila naročilo namesto njega sama. Aleš ni slišal, ko se je predstavila z imenom mlade graščakinje. Prišlec ji je poljubil roko.
V nadi, da je prestregla viteza na poti k svoji nevesti, ga je povedla vsa srečna v svojo sobo. Mar se ji res ponuja prilika, kakršne si je na tihem želela? Ali jo je uslišal Bog, ali pa ji pomaga sam hudobec. Naj bo prvo ali drugo — priložnost je tu, ki ji prinaša srečo in ne sme je zamuditi.
Sedla sta tako, da sta se gledala v obraz. Egon se je poglobil v vlogo svojega prijatelja. Začel se je opravičevati, zakaj se ni udeležil pogreba. Izmislil si je celo vrsto ovir, ki so ga zadrževale.
Edita se je topila v namišljeni žalosti, ko sta se menila o pokojnem graščaku. «Rad bi vas bil še videl, preden je izdihnil,» mu je pripovedovala. «Škoda, da ga niste obiskali.»
«Kdo pa je mislil, da bo tako hitro končano,» ga je užalostilo. «Prepozno ste me obvestili.»
«Ves čas bolezni je mislil na vas. Kdo ve, kaj vse bi vam bil še rad naročil.»
«Mar ni napravil oporoke?»
«Oporoka je spisana in zapečatena. Zdaj je še ne smemo odpreti.»
«Pa je nedvomno tudi skrbno shranjena,» je začel previdno poizvedovati.
«Spravljena je v podzemeljski votlini — tam, kjer hranimo še druge važne listine in dragocenosti naše graščine.»
«Kje je tista votlina?» ji je segel v besedo.
«Skrita je pod zemljo. Nihče ne ve zanjo. Vhod je skozi grobnico ...»
«Nevarno je zaradi roparjev.» — Zlobnik jo je hotel prestrašiti. «Zlasti zdaj, ko je Rovišje brez gospodarja ...»
«V oporoki je že določen naslednik,» se je pohvalila.
Pogledal jo je ljubeznivo in rekel: «Ali bo pa vreden vašega zaupanja? Ali se strinjate z očetovo poslednjo voljo?»
«Očetova želja mi je sveta,» je odvrnila namišljeno vdano.
«Toda če me varate ... Če ne čutite v srcu, kar izgovarjate z besedo ...»
Mladenka se mu je zvito nasmehnila.
«Plemenita, ne razumem vas,» je dejal vprašujoče. «Vaše vedenje je nekam čudno ...»
«Takšno, kakor vaše ...»
«Zakaj?»
«Poznam vas, da niste Viktor, kakor ste mi povedali ob prihodu ...»
«Kdo pa sem?» Lažnemu vitezu je zardelo lice.
«Niste vitez!» je odločno ponovila.
«Kako pa veste? Kdo vam je natvezil?»
«Vem, da niste vitez, čeprav ste mu skoraj nekoliko podobni ...»
Lažnik se je izvijal: «Motite se, milostiva. Kako pa naj vem, kaj se godi na Rovišju?»
«Posnemati znate viteza in dobro ste poučeni ...»
Egon je bil na videz užaljen.
«Pogum! Pokoncu glavo!» ga je skušala opogumiti. «Bodite kdorkoli ste, meni je vse eno. Prav nič vam ne zamerim tega.»
«Boli me, milostiva, ker me krivično sodite.»
Oba sta nekaj časa molčala. Potem je izpregovorila mladenka: «Všeč ste mi, zato vam bom olajšala bolečino. Tudi jaz nisem Albina — vaša zaročenka ...»
«Kdo pa ste?» Egon je na videz osupnil, a skrivaj se je oddahnil.
«Nečakinja graščaka Otmarja — sirota, ki so jo v oporoki prezrli ...»
«Ali se hočete maščevati?» ji je brž ponudil zadoščenje. Poznalo se mu je, da ima še posebne namene.
Seveda, če bi mi kdo pomagal,» je rekla s tihim zadovoljstvom.
«Tu sem vam na uslugo,» ji je ponudil roko.
Z veseljem je sprejela ponudbo in mu pričela razlagati oporoko. «Albina se mora poročiti z vitezom, sicer pride ob polovico premoženja. V grobnici so skrite še neke druge listine, kjer je vse to natanko utemeljeno.»
«V grobnici, pravite?» jo je ustavil.
«V votlini blizu grobnice,» je popravila.
Vprašal jo je po Albini. Povedala mu je, da je njeno stanovanje v drugem delu graščine.
«Tedaj sva sama», ga je vzradostilo. «Tu bova lahko nemoteno izdelala potrebne načrte. Dojte mi natančne podatke.»
Podrobno mu je opisala grobnico in rov, ki drži mimo globokega podzemeljskega vodnjaka v votlino med zaklade.
Egon jo je pazljivo poslušal. «Ali je v graščini kakšna skrita soba?» jo je vprašal, ko je končala.
«Spodaj pod pritličjem je celica, ki bi se dala izpremeniti v udobno stanovanje.»
«Tam bi se nastanil, če mi jamčite, da bom varen ...»
Obljubila mu je, da bo skrbela, da ga ne bo nihče izsledil. «Bivanje pa tam ni prijetno,» ga je opozorila.
«Zakaj?» ga je zaskrbelo.
«Zato, ker je tista celica tako blizu grobnice ...»
«Imenitno!» Zlobnik je od veselja plosknil z rokami. «Tedaj bom imel res mir. Nihče me ne bo motil.»
«Vendar pa bodite previdni,» mu je naročevala. «Grobnica je odprta vsak dan; Albina jo obiskuje redno, in ljudstvo prihaja molit za pokojnega graščaka.»
«Prišel bo seveda tudi vitez, ki je določen za naslednika,» je omenil. «In prav zaradi tega moram ostati tu, da pomagam vam in sebi.«
«Umoriti ga ne smete,» je dejala, ko je zaslutila, kaj namerava.
«Nekaj bo treba ukreniti,» je na videz premišljal. «Krvi pa ne maram prelivati, ker imam še druge pripomočke. Vitez mora izginiti ... On ali ona ... Midva morava gospodovati.»
Edita je molčala. Nekaj ji ni bilo po volji. Zlasti jo je zanimala votlina. Mamili so jo dragoceni zakladi. Albine doslej še ni nameravala izpodriniti. Nasledstva bi se seveda ne branila, toda Egona bi ne marala, ker se ji je zagnusil z izjavo: «Vitez mora izginiti ... On ali ona ...» Vse bolj bi ji bil všeč Viktor — kalin, ki ga mora ujeti na svoje limanice. Egon bi ji bil le orodje, da bi tem laže dosegla svoje podle namene.
Pokazala mu je skrivno sobico, ki je bila za silo opremljena in urejena za stanovanje. Pred slovesom mu je dala potrebna navodila. Nato je pohitela k vratarju in mu naročila, naj vsak obisk naznani njej, ker Albina v svoji globoki žalosti za očetom ne more sprejemati tujih gostov.
Preprosti vratar ni poznal zvijač, ki so se skrivale v ozadju. Poslušno se je pokoril ukazom in pošiljal nečakinji tuje obiskovalce. Med njimi je bil tudi mlad jezdec, ki je dospel proti večeru ves upehan, ko je bila Edita na sprehodu. Med potjo je izvedel, da je graščak Otmar že umrl. Aleš mu je pokazal grobnico, kamor so ga položili.
Viktor, tako je bilo ime mlademu prišlecu, ni povedal vratarju svojega imena. Oddal je konja in stopil v odprto grobnico. Krsta, v kateri je počival Otmar, je bila obložena z venci. Ves potrt je zdrknil na kolena.
Edita se je na izprehodu dolgo zamudila. Okoli gradu so že rasle večerne sence, a mladenka se še ni vrnila. Viktor se z uslužbenci ni pogovoril in to mu je bilo v pogubo. Zamenjal je graščakovo nečakinjo s svojo nevesto; zanimalo ga je, v katero smer je šla ter ji šel naproti.
V dolini, zadaj pod gradom, je tekla globoka reka. Vitez se je usmeril proti prepadu, kamor ga je povedla ozka uglajena pot, posuta z drobnim peskom. Tu se je ustavil. Na ravnino je legal tih mrak poletnega večera.
Za grmovjem kraj poti je nenadno nekaj zašumelo. Vitez je stal na robu prepada. Začutil je, da ga je nekaj sunilo v hrbet. «Albina!» je kriknil, loveč se z rokami po zraku. «Zbogom!» Izgubil je ravnotežje in omahnil v globino.
Na poti nad prepadom je stal zmagoslavno Egon, vitezov lažni prijatelj.
«Končano!» je govoril sam pri sebi. «Razbil sem te kakor lonec, ki ga vržemo v grobljo. Hladna reka naj te zavije v svoje šumeče krilo. Sledila ti bo tudi Albina, tvoja ljubljena nevesta in Rovišje bo dobilo novega gospodarja ...»
Tiho, kakor je prišel, je spet odšel v graščino, v svoje temno bivališče.
Edita se je vrnila po drugi poti šele pozno ob mraku. Vratar ji je sporočil, da je prijezdil neki mladenič, ki je kar ni mogel dočakati. Najprej se je odpravil v grobnico, kjer je padel na kolena.
Obraz so mu oblile solze. Ko je vstal, je poljubil krsto pokojnega graščaka.
«Kje je zdaj ta mladenič?» je vprašala v eni sapi.
«Šel vam je naproti, milostiva.»
«Kam? Katero pot ste mu pokazali?»
«Tisto, ki drži nad prepadom. Videli smo vas, ko ste šli od doma ...»
«Kakšen je bil tisti mladenič?» je poizvedovala s pritajenim strahom.
«Vitke rasti in prikupljivega obraza. Vitez v besedi in vedenju.»
«Viktor,» je ponovila tiho, da je komaj sama čula. V srcu jo je zaskrbelo.
«Kadar se vrne, ga privedite k meni,» mu je naročila in stekla na dvorišče. Tu je srečala služabnika Urha. Vprašala ga je, ali je videl nekega mladega človeka.
«Videl,» je odvrnil plašno.
«Kje si ga videl?»
«Oh, milostiva!» ji je vzdihnil v odgovor.
«Govori, kakor se spodobi!» jo je vznejevoljilo.
«Tisti mladenič vam je šel naproti. Mislil je, da vas bo dohitel ...»
«Za menoj ga ni bilo,» je dejala čedalje bolj nemirno. «Hodila sem prav počasi.»
«Seveda ga ni bilo, ker ga je nekdo ustavil.»
Editi je zastala kri, ko je slišala nepričakovano novico.
«Zalezoval ga je neznanec, ki se je plazil za njim med grmovjem ... Bilo je že mračno; mladenič se ni oziral nazaj in ga ni opazil ...»
«Dalje!» je nestrpno priganjala s trepetajočim glasom.
«Milostiva, mene je groza ... Tolovaj ga je dohitel nad prepadom ...»
«In potem?» je drhtela v bojazni.
«Pahnil ga je v globočino ...»
Editi je zastala beseda, srce ji je nemirno utripalo. Obupno je dvignila roke in jih krčevito sklenila.
«Urh!» je izrekla proseče, ko se je nekoliko pomirila. «Pojdi v prepad in pomagaj nesrečni žrtvi.»
«Mladenič je najbrž že mrtev,» je plaho omenil.
«Ali pa ni. Človek ima časih čudovito srečo.»
Odbral je zanesljivega hlapca in odšel v dolino.
«Pa molči!» je želela pred odhodom. «Molči toliko časa, dokler bo treba molčati.»
Urh se je moral zavezati, da ne bo črhnil besedice brez dovoljenja. Isto je storil tudi njegov tovariš.
Edita se je vsa zmedena zaprla v svojo sobo. Omahnila je v naslanjalo in preklinjala usodo. «Egon, to je tvoje delo!» se je grabila za glavo. Srdito je stiskala pesti in mu prisegala maščevanje.
3. Skrivnost oporoke.
uredi«Zdaj ga ni več ... Se je že ohladil ... Tako se mi še ni posrečilo nobeno delo ... Spodrsnilo mu je, bodo rekli, kadar najdejo v prepadu njegovo truplo. Ali pa ga bo odplavila voda ob neurju ...»
Tako je govoril Egon v svoji celici tisti večer po storjenem dejanju. Nihče ga ni videl, kdaj je prišel nazaj v svoje skrivališče. Tam se je čutil varnega kakor v kakšni trdnjavi. Zanesel se je na varstvo svoje mlade zaveznice, s katero pojde složno na delo.
Dogovorila sta se, da pojdeta skupaj v votlino. Dolgo pa je moral čakati, preden je potrkala na vrata.
Prinesla mu je luč in nekaj hrane. Trdo je postavila predenj vrč z vinom ter mu obrnila hrbet.
«Kaj vam je spet?» ga je presenetilo. «Pa vas ni ugriznila kakšna strupena muha?»
«Človek umira in vi se upate šaliti?» ga je zavrnila in stopila predenj. «Povejte, kaj ste storili?»
«Ah jaz?» je odgovoril, kakor bi nič ne vedel. «Govorite, kaj se je zgodilo.»
«Egon, tega bi ne bilo treba! Kdo vam je dovolil?»
«Ali se vam sanja? Ves dan sem tu, kakor ste mi naročili.»
«Lažete!» mu je zabrusila. «Kdo pa je vrgel viteza v prepad, kjer je ugasnilo njegovo mlado življenje?»
«Jaz ga nisem,» je tajil na vse pretege. «Znano mi je, da ima vitez še druge nasprotnike.»
Srepo mu je pogledala v oči in rekla: «Krivda vam je zapisana na obrazu. Velik greh ste storili; kri se drži vaših rok, nobena pokora je ne izmije.»
Zlobnik je zrasel: «Jaz sem nedolžen. Krivde, katero mi podtikate, mi ne more nihče dokazati.»
«Nekdo vas je videl,» ga je lovila v besedi. «Plazili ste se za njim o mraku ...»
«Lažejo,» se je rotil pri vseh bogovih. A zaman. Mladenka je ostala pri svojem mnenju in mu ni verjela.
Pretila mu je nevarnost, da se bo moral ukloniti. Zvijačnica mu je izpodbila vsak izgovor. Ni mu kazalo drugega, kakor da je zavil na drugo pot, kjer mu ne bo mogla slediti. Še enkrat je pahnil od sebe krivdo, potem pa je omagal. Sklenil je, da se ne bo več zagovarjal.
«Pa me zapodite,» je resno rekel. «Mar so mi votlina in zakladi! Sami se maščujte, če ste res prikrajšani v oporoki.»
Besede, izgovorjene v namišljenem srdu, so jo oplašile. Na mah ji je upadel greben, ki ji je bil zrasel med prerekanjem. «Kar ste storili, me ne briga,» je popravljala zamero. «Sami ga imejte na vesti, če ste se res tako izpozabili.»
«Ni se ga dotaknila moja roka,» je svečano prisegel. «Toda če bi obdolžili mene, bi osumili tudi vas in tako bi me razbremenili. Kriva bi bila naposled oba, češ da sva bila dogovorjena. Izgovarjala bi se seveda drug na drugega, kar bi pa dosti ne zaleglo.»
Edita se je ustrašila. Spoznala je, da se je zvezala s hudobnim človekom. Njene misli so bežale v prepad, kjer leži nedolžna žrtev. Ali naj raztrga vezi ter se odreče zakladom v podzemeljski votlini? Predaleč je zašla, ne more se več vrniti.
Lažni vitez se je obrnil v kot in se namuznil. Vedel je, da je uničena njena odpornost. «Gospodična,» je rekel in ji pogladil roko. «Ali so šli graščinci že spat?»
«Pozno je že,» je odvrnila pohlevno. «Bodiva pa brez skrbi, kakor bi bila sama na svetu. Kdo pa naj sluti, kaj se godi pod zemljo med mrliči?»
Navidezno sta bila poravnan razdor in pozabljena zamera. Naplavila sta luč in odšla na delo. Pot ju je vedla mimo grobnice. V velika železna vrata sta bila vdelana križ in mrtvaška glava. Edito je spreletela groza.
Videla je v duhu, kako se odpirajo krste. «Kaj delaš?» so se ji režali mrliči. «Vrni se, nikar ne hodi v pogubo!»
Obšli so jo neprijetni občutki. Noge so se ji šibile, ko je stopila na drugo stran spremljevalca.
«Mar te je strah?» se ji je posmehnil.
«Ali ne veš, kje sva?» je drhtela.
«Noč molči. Mrliči spijo,» je dejal pogumno.
«Toda vest ne utihne ...» je hotela izreči, a ni mogla spraviti besedice iz grla.
Nedaleč od grobnice sta zavila v ozek rov, kjer je dišalo po vlagi. Zaradi ožine sta morala hoditi drug za drugim. Nad njima je viselo kamenje, ob katero sta zadevala z glavama. Stene so bile blatne in razkopane.
Prišla sta do podzemskega vodnjaka. Prav za prav je bilo tukaj globoko brezno, katerega dno je pokrivala voda. Zaradi globočine je bila površina dobro zavarovana.
Votlino so zapirala debela hrastova vrata z močnimi zapahi. Znotraj je bila obita z deskami; tudi tla so bila lesena. Na sredi je stala široka javorjeva miza s predalom. V steni pa so bile vdolbine, kjer so hranili starinsko okrasje.
Odbral je dragocene predmete ter jih razvrstil po mizi. Zlato verižico je obesil Editi okrog vratu, pas ji je pripel okrog ledja, srebrno zapestnico pa ji je pomeril na roko.
«Milostiva, zdaj ste kakor pozlačeni,» jo je povzdignil. «Zares se vam poda to okrasje!»
Gizdalinki je prijala pohvala. Stopila je na sredo ter se ogledovala.
«Pa še tole!» se je domislil ter ji nataknil prstan. «Če bi vas zdaj kdo srečal, bi mislil, da vidi prikazen iz davnine.»
Spomnila se je, da vse to ni njeno. Brž je odložila nakitje in začela iskati oporoko.
Našla sta jo zamešano med zaprašenimi listinami, ki so bile opremljene z okroglimi žigi.
Oporoko je bil spisal pokojni graščak Otmar, preden je obolel. Razen svoje hčere Albine ni pisec navedel nikakega dediča. Edita ni bila nikjer imenovana. Navedeno pa je bilo, da se mora poročiti Albina z vitezom z Vrtičja, sicer izgubi polovico premoženja.
Ta odstavek je bil zanimiv, a nejasen. Nič ni bilo povedano, komu bo pripadla tista polovica, ako med hčerjo in med vitezom ne pride do zakona. Tudi ni bilo omenjeno, zakaj naj gospodari na Rovišju prav on, ki se ne more ponašati s posebnim bogastvom.
V spisu, ki sta ga našla med papirji, je bila vsa ta zadeva natančno obrazložena.
Rovišje je bilo pred mnogimi leti na slabem glasu. Gospôda se je vdajala veseljačenju, gospodarili pa so brezsrčni valpti in biriči. Ljudstvo je bilo zatirano in teptano. Dolgo je prenašalo krivice, a naposled je omagalo pod trdim graščinskim jarmom.
«Udarimo!» je odjeknilo po vaseh. «Smrt zatiralcem!»
Množica upornikov je čedalje bolj naraščala. Nekega večera je zgrabila za orožje in odšla na Rovišje. «Pogin tiranom!» se je razlegalo po dolini.
Tudi graščinski so bili oboroženi, toda bilo jih je premalo. Zvesti so ostali samo še biriči in nekaj služabnikov, a drugi so se pridružili upornikom, ki so trdovratno naskakovali obzidje.
Srd razjarjene množice je veljal predvsem graščaku in njegovim mogotcem. Hoteli so jih poloviti, a so se jim umaknili v grad za železna vrata. Napadalci so divjali po dvorišču, razbijali okna s kamenjem in razdirali železno omrežje. Grozila je nevarnost, da bodo zdaj zdaj vdrli v graščino.
«Hura!» Uporniki so se že radovali zmage. Grajskim mogotcem je pešal pogum, začeli so se pogajati z napadalci. Toda zahteve zatiranih trpinov so bile velike, skoro neizvedljive. S praznimi obljubami se niso dali preslepiti.
Med srditim prerekanjem in prerivanjem po dvorišču se je posrečilo ubežati biriču, ki je zajezdil konja in zdirjal na Vrtičje. Sporočil je sosednemu graščaku, da je Rovišje v nevarnosti. «Pomagajte!» je prosil v imenu graščaka. «Sodrga nas bo premagala in zasedla graščino.»
Gospôda na Vrtičju ni imela na vesti toliko krivic, zato jo je ljudstvo poslušalo in spoštovalo. Hitro so bile zbrane čete dobrovoljcev, ki so odhitele na Rovišje. Prispele so v trenutku, ko so napadalci ujeli graščaka ter se hoteli maščevati nad njimi.
Vnel se je hud boj, ki pa ni trajal dolgo časa. Uporniki so se premagani razkropili. Roviški graščak je bil rešen grozovite smrti, za kar se je moral zahvaliti svojemu junaškemu sosedu. Vprašal ga je, s čim naj mu povrne, ker mu je otel življenje. Ponujal mu je denarja, ki ga pa hrabri branilec ni maral sprejeti. Zadovoljil se je s pogodbo, ki se je glasila:
«Med Vrtičjem in Rovišjem naj se sklepajo odslej zakonske zveze. Ta zahteva velja za moško in žensko potomstvo. Prvi zakoniti naslednik, ki bi tega ne izvedel, naj izgubi polovico imetja. Ta pogodba preneha, ko nastane veljavno sorodstvo med obema rodbinama.»
Stari roviški graščak je po napadu upornikov hitro onemogel in oddal gospodarstvo svojemu nasledniku. Tedaj pa na Vrtičju ni bilo neveste in tako je pogodba vezala potomstvo — hčer Albino, ki se je morala poročiti z vitezom Viktorjem, mlajšim sinom vrtiškega graščaka.
Tako se je glasila zgodba, katero sta Egon in Edita pazno prečitala. Pred odhodom iz votline sta si razdelila plen: mladenka je vzela nakitje, njen zaveznik pa je spravil listino in oporoko. Kar je ostalo, sta zložila nazaj v predale.
Poslovila sta se na hodniku pod nizkim obokom. Edita je smuknila na dvorišče skozi ozka tajna vrata. Egon pa se je vrnil nazaj v svoje temno skrivališče.
4. Strupena kača.
urediVitezu ni ugasnilo mlado življenje v prepadu, kamor ga je pahnil zlobni tovariš. Padel je srečno na kup požete gozdne trave, kjer je obležal nezavesten. Našel ga je Remar, grajski ribič, ter ga spravil v svojo kočo. Ko je dospel služabnik Urh s svojim spremljevalcem, se je mladenič že nekoliko zavedel. Ni pa mogel še razločno govoriti.
Poročilo o srečnem naključju je sprejela Edita z nekim posebnim zadovoljstvom. Takoj je hotela nekaj ukreniti, a prav tedaj jo je pozvala Albina, naj pride k njej v sobo.
Zaradi nepretrganega žalovanja po očetu je sirota naposled prav resno zbolela. Bleda ko zid je ležala na postelji, nobena jed ji ni dišala. Ko je zagledala Edito, jo je povabila, naj sede k njeni postelji.
«Ali ga še ni?» je vprašala po vitezu. «Čemu neki tako dolgo odlaša?»
«Vsak trenutek ga pričakujemo,» je odgovorila z namišljeno resnobo. «Kako se bo prestrašil, ko te bo našel na bolniški postelji! Oh, da se je moglo to zgoditi!»
«Tudi meni ni prijetno. Delo zastaja in še drugo je treba urediti. Poprej smrt, zdaj pa spet bolezen.»
«Zmešnjave, same zmešnjave!» Edita je bila polna ponarejenega sočutja. «Ali naj stečem po padarja? Ali si že naročila zdravila?»
«Doslej to še ni bilo potrebno. Misllia sem, da bom premagala bolezen. Danes pa me je spet prijelo.»
«Škodovala ti je žalost in pa to, ker si ne privoščiš počitka. Svarila sem te že, da vse premalo paziš na svoje zdravje. Ako boš tako ravnala, pojdeš kmalu za očetom.»
«Doslej sem bila trdna ter mi ni zlepa kaj škodovalo. Vsekakor sem se morala nekaj pregrešiti. Vidim, da se bo treba varovati, da se bolezen ne ukorenini. Ali je padar doma? Reci mu, naj pride semkaj. Rada bi se z njim posvetovala.»
Zvita nečakinja je odhitela kakor igračka. Zunaj pred vrati se je zlobno namuznila. Kovati je začela nove načrte. Kozma ji bo pomagal.
«Toda počasi in previdno ...» Tako je sklepala med potjo proti staremu stolpu, stoječemu na sredi dvorišča.
V stolpu je prebival Kozma, grajski padar. Spodaj v prostrani sobani je imel svojo delavnico. Tu je kuhal zdravilna zeiišča in pripravljal iz medu, voska, smole in masti neko mazilo za odprte rane. Bavil se je tudi z raznimi strupi, kadar ni bilo drugega opravila. Njegova zdravila so bila predvsem namenjena plemstvu, v sili pa je pomagal tudi preprostemu ljudstvu.
Kozma in Edita sta morala biti dobra znanca. Pozdravila sta se kot najboljša prijatelja. Padar ji je poljubil roko. «Sedite, milostiva! S čim naj vam postrežem?» Beseda mu je tekla ko olje.
«Albini ni nekaj prav,» mu je odgovorila. «Pojdite takoj, ker vas nestrpno pričakuje.»
«Vi pa ostanite tukaj,» ji je naročil, ko mu je bolezen površno opisala. In že je napolnil žepe z raznimi zdravilnimi praški in mazili.
Edita je ostala sama v njegovi sobi. Pregledovala je zdravila in pripravo. Vse jo je zanimalo, samo vonj ji ni ugajal. Ves čas je držala pred nosom robec, ki ga je poprej naškropila z dišečo tekočino.
Padar se je kmalu vrnil. «Sile ji ni, le preveč je občutljiva,» je rekel malomarno. «Škoduje ji seveda žalovanje.»
«Tedaj bo skoro ozdravela,» je dejala z nejevoljo.
«Ako bi se potrudil, bi ji odleglo že danes,» se je ponašal s svojim znanjem.
«Tako pa ...?» ga je gledala vprašujoče.
«Poprej moram vedeti, ali nimate morda vi drugačnih načrtov ...»
Zlobnica mu ni odgovorila. V zadregi se je igrala s posušeno cvetko.
«Milostiva, dovolite mi, naj čujem vaše želje. Kozma je pritegnil stol in sedel v njeno bližino.
«Zadeva je kočljiva,» je odvrnila prav važno. «Vendar pa so vam moji načrti že kolikor toliko znani ...»
«Ne vem, ali ste se odločili ...» Gledal jo je nepremično, kakor bi ji hotel brati odgovor z obraza.
«Ali bi ...?» je pomišljala in čakala odgovora.
«Odgovorite jasno!» Kozma ji ni hotel ničesar svetovati. «Čim več mi boste zaupali, tem rajši vam bom pomagal.»
«Torej mož beseda!»
«Velja!» ji je segel v roko. «Kakor sva se dogovorila.»
«Ako mi bo uspelo, dobite obilno nagrado. V nobenem primeru pa se vam ni treba bati, da bi vas izdala.»
Dal ji je skrbno zavito steklenico z navodilom: «Kapljico v kozarec vode zjutraj na tešče. Tekočina bo delovala počasi, a zanesljivo ...»
Spravila je steklenico in pripomnila: «Potrudite se, da bo vitez kmalu sposoben za prenos iz ribičeve koče.»
«Počakajmo še nekaj dni, milostiva. Natančno pa vam bom sporočil jutri, ko bom bolnika ponovno pregledal.»
«Prevoz se mora izvesti ponoči,» mu je naročila. «Uredite vse, kar je potrebno, in nadzirajte voznika.»
Padar ji je pred odhodom poljubil roko.
Albina je po odhodu domačega padarja rahlo zadremala. Prebudila se je, ko je Edita odprla vrata. «Žejna sem!» jo je prosila vode.
Nečakinja je postrežljivo napolnila čašo in kanila vanjo kapljico svetle tekočine. Bolnica tega ni zapazila.
Pijača jo je na videz pokrepčala. Kmalu pa je začutila neko sladko utrujenost. Roka, ki jo je hotela dvigniti, ji je omahnila na odejo.
«Ali ti je slabo?» jo je vprašala Edita z namišljenim sočutjem.
«Nič me ne boli,» je odvrnila. «Samo utrujena sem, toda spanje me bo okrepilo.»
To je izrekla in zaspala. Zazibale so jo prijetne sanje.
Edita je odšla po prstih iz njene sobe. «Naj le spi,» ji je privoščila. «In Boga naj zahvali za tako milo bolezen. Koliko prebijejo nekateri bolniki, ta pa pojde brez trpljenja v nebesa. V desetih dnevih bo končano ...»
Poškodbe, ki jih je dobil vitez pri padcu v globočino, so bile sicer občutne, ne pa nevarne za življenje. Zdravljenje je naglo napredovalo. Grajski padar je uporabil vse svoje zdravilsko znanje; uspelo mu je, da so bolnika že čez nekaj dni pripeljali iz ribičeve koče na Rovišje. Pripravili so mu udobno bolniško sobo v spodnjem delu graščine, kamor ni segal hrup z dvorišča. V sobi je bilo samo eno okno; videlo se je v dolino na šumečo reko.
Graščakova nečakinja se je pripravljala, da obišče mladega bolnika. Poprej se je oglasila pri padarju, kjer je izvedela, da je bolnikovo stanje še zmerom precej resno, zato naj ga ne razburja s kakim neugodnim poročilom. Po tem navodilu je uravnala svoje strupene načrte.
Najprej je izročila vitezu izmišljene pozdrave od Albine, njegove neveste. Lažno jo je opravičila, da ga ne more obiskati, ker so nastale nenadne ovire.
Vitez se je prestrašil. Zaslutil je, da se je moralo nekaj pripetiti. Ali pa se mu umika, ker se ne strinja z očetovo poslednjo voljo.
«Ali je bolna?» je začel poizvedovati. «Morda se ji je primerila kaka druga nezgoda?»
«Zadnji dogodki so omajali njeno zdravje. Ubožica se ne more potolažiti; noč in dan žaluje za svojim dobrim očetom. Padar Kozma ji je zapovedal, naj ostane v postelji, dokler popolnoma ne ozdravi.»
«Pa ni nikogar, ki bi jo tolažil?» ga je užalostilo.
«Pravi, da ji očeta ne more nihče nadomestiti ...»
«Verjamem,» mu je od sočutja trepetala beseda.
Hinavka si je utrnila solzo. «Potrla jo je tudi vaša nezgoda,» je nadaljevala. «Najprej smo izvedeli, da ste stopili predaleč na rob prepada. Pozneje pa so nas obvestili, da vas je pahnila v globočino zločinska roka. Vi nam boste povedali resnico.»
Viktor je premišljal, kaj naj bi ji odgovoril.
«Nesreča hodi zmerom za človekom.» Zvijačnica je opazila njegovo zadrego. «Hujše pa je, ako zalezuje človeka zlobnik, ki mu streže po življenju. To so besede vaše zaročenke. Boji se za vas, zato je vsa zbegana in potrta.»
«Edita, recite ji, da mi je spodrsnilo na robu. Molčite, lepo vas prosim, o tem, kar vam je znano o napadu nad prepadom.»
«Utajila ji bom,» mu je obljubila. «Trdite pa tudi vi, da ste po neprevidnosti zdrknili v globino. Vaša blaga nevesta ne sme nikdar izvedeti resnice. Preveč bi jo skrbelo, kdaj bo zlobnik nadaljeval svoje vražje delo.»
Predrznico je objela tiha radost. Vitezu je zavezala jezik. Napaden je bil, pa bo moral molčati. Tako je skrila napadalca, svojega tajnega zaveznika, ki pa ne bo odšel plačilu. Kaznovala ga bo ob pravem času ona sama.
Zanimalo jo je, ali je vitezu znano, kdo ga je napadel o mraku nad prepadom.
«Nekdo, ki sem mu na poti in mu je najbrž mnogo na tem, da bi me spodrinil ...»
«Tedaj imate nevarnega tekmeca,» jo je zadovoljil njegov odgovor.
«To bi morali vedeti vi bolje kakor jaz,» jo je izkušal. «Ako vam je znano kaj takega, govorite!»
Zlobnica je hotela nekaj namigniti, pa se je spomnila, da bolnika ne sme vznemirjati. «Albina je v tem pogledu še otrok,» mu je gladko zanikala. «V družbo ni zahajala drugače kakor z očetom ...»
Viktor je bil zadovoljen. Tudi sam je že slišal, da se hči roviškega graščaka ne ukvarja z nikomer.
«Veže pa jo tudi neka pogodba,» je nečakinja omenila važno. «Menda je zapisano, da se mora Albina poročiti z vami, sicer ji odpade nekaj zapuščine. In stric vas je v oporoki določil za naslednika ...»
Čudil se je, odkod ji je vse to tako dobro znano.
«Albina mi je zaupala,» se je zlagala. «Prav za prav bi morala o tem molčati, pa mi je kar ušlo z jezika. Komu drugemu bi ne črhnila besedice.»
«Všeč mi je, ker mi zaupate, milostiva. Bržkone vam je tudi znano, kje je shranjena oporoka.»
«Ako se ne motim, je oporoko spravila Albina. Kako pa naj ve za njeno vsebino, ako jo hrani kaka druga oseba.»
«Tedaj je oporoka v skrbnem varstvu,» mu je ugajalo. «Važno je, da ne pride v roko kaki nepoklicani osebi. Take reči se ne smejo valjati pod nogami.»
Editi se je skoro užalilo. Vitezov opomin ji je segel v kosmato vest, ki se je pričela buditi. Očitala ji je laž in hinavstvo. Ker ni bilo odziva, je spet trdo zaspala.
Vitez je bil še slab ter ni mogel dolgo govoriti. «Pojdite in pozdravite Albino. Recite ji, naj skoro okreva,» ji je rekel ob odhodu.
«Takoj ji ponesem vaše želje.» Hinavka je odhitela s črnimi naklepi. Mar ji je bilo za bolnico zdaj, ko je priložnost, da jo odrine in stopi na njeno mesto. Vitez se ji je prikupil. Oviti ga bo morala okrog prsta. Ali ji bo uspelo? Zmagali bosta njena zvijačnost in strupena tekočina.
Na hodniku je srečala služabnika Urha. Pozvala ga je, naj ji sledi v sobo.
«Ali poznaš mladeniča, ki se je ponesrečil v prepadu?» je začela oblastno, ko je zaprla vrata.
«Ne vem, odkod ga je prineslo ...» Urh ni bil neumen; brž si je domislil, da ne sme povedati resnice.
«In kaj je rekel ribič?» je hotela izvedeti.
«Nič ga ne pozna,» jo je razveselil. «Mladenič še takrat ni bil toliko pri moči, da bi bil mogel razločno govoriti.»
Nečakinja je komaj skrivala veselje.
«Ponesrečenec je neki tujec, ki nima svojcev,» je začela pripovedovati. «Ljubezen do bližnjega nam veleva, naj ostane tukaj, dokler ne okreva. Ti mu boš odslej za strežnika; glej, da boš opravljal svojo službo tako, kakor se spodobi. Rovišje slovi od nekdaj po svoji gostoljubnosti in ta ugled mora tudi ostati. Čast davnih prednikov naj uživa še daljno potomstvo.»
Služabniku je ugajalo njeno naročilo. Poslušno se je priklonil in hotel oditi.
«Še nekaj!» ga je zadrževala. «O tistem napadu nad prepadom se ti je sanjalo. Videl si nekoga, ki je pahnil mladeniča v globino. Sam pa pravi, da se je ponesrečil. Zdaj naj uganem, komu bi verjela.»
Urh se je nalašč zamislil: «Mračilo se je, gledal sem od daleč. Bog ne daj, da bi trdil, česar ne morem dokazati ...»
«Urh, to je prava beseda!» ga je pohvalila. «In pri tem moraš ostati. Glej, da ne boš blebetal kaj drugega! Mladenič ne mara, da bi govorili o napadu.»
«Molčal bom ko zid,» se je zavezal ter se ponovno priklonil.
Nečakinja ga je odslovila v zavesti, da ga ni na svetu, ki bi se ji drznil nasprotovati.
Urh je takoj nastopil novo službo. Z vitezom sta se hitro sprijaznila in postala dobra prijatelja. Njuno prijateljstvo pa je moralo ostati tajno; Edita ni smela vedeti, da se razumeta vitez in njegov služabnik.
Grajsko nečakinjo je na videz spremljala sreča. Kar je začela, ji je uspelo. Egon jo je povedel v votlino; sam ji je priletel v zanko kakor ptiček, ko ga ni niti pričakovala. Brez njega bi ne bila našla oporoke in dragocenega nakitja.
Padarja je oslepila z nagrado, ki mu jo bo seveda treba izplačati po storjenem delu. Zdaj je uveljavila šele prve načrte. Pot do vitezovega srca je še strma ter jo bo morala izravnati. Treba bo mnogo previdnosti in razuma. Iz njegovega srca mora izrvati Albino ter se vriniti vanj sama. Gotovo bodo ovire. Viktor je preveč navezan na svojo bodočo nevesto. Upanje, da jo bo zavrgel in pozabil, je doslej majhno in lahko vsak trenutek ugasne med pepelom. Kdo drugi bi obupal; toda ona mora zaupati, ako hoče gospodovati. Dva zaveznika je že premotila, pa naj bi se ji uprl tretji, katerega ima še najbolj v oblasti!
Kadar bo premagala trdnjavo in kraljevala v vitezovem srcu, tedaj bo opravljeno njeno delo. Poprej pa se mora zavarovati, da je ne vržejo s prestola. Popraviti je treba oporoko, pa tudi listino, ki je priložena v pojasnilo. Oboje mora izvabiti od svojega zaveznika za vsako ceno.
V temni celici ob grobnici se je Egon silno dolgočasil. Vso noč je čakal zaveznico, da bi mu prinesla kako poročilo. Prav razveselil se je, ko je proti jutru potrkala na vrata.
Prinesla mu je jedi in pijače. Odložila je košaro in sedla na drugo stran mize, daleč proč od njega. Glavo je naslonila v dlan in oprla komolec na koleno. S svojim ponarejenim vedenjem ga je hotela ostrašiti.
«Ali je spet kaj novega?» se jo je komaj upal vprašati.
Navihanka je gledala v tla in molčala.
«Morda ste naleteli na kako neprijetnost ...»
«Jaz ne,» je dahnila malomarno.
«Kdo pa?» ga je oplašilo.
«Oni, ki je kriv zločina ter se skriva pred biriči ...»
«Mar sem ga jaz?» je porasel. «Že spet stara pesem! Ne mučite me s tako neumnostjo!»
«Dokazano je. Tisti, ki so vas videli, so vas že izdali ...»
«Pa so se opekli ...» je komaj prikril bojazen.
Pogledala ga je z gnusom in rekla: «Zločin vam je zapisan na obrazu ...»
Razkačen kakor gad se je dvignil ter ji zapretil: «Milostiva! Ako bi kdo drugi izrekel te besede, bi poskrbel, da bi jih nikdar več ne izustil ...»
«Drznete se mi celo groziti?» ga je zavrnila pogumno. «Trdovraten grešnik!»
«Mir!» je pihnil vanjo ter ji nameril z obema rokama. Oči so se mu iskrile od gneva.
«Udarite, kar udarite!» Stopila je predenj ter mu nastavila prsa. «Ubijte me, ako hočete imeti novo žrtev na svoji vesti. Prišla sem, da vam pomagam iz kaluže, kamor vas tlači vaše zlobno dejanje, a vi odklanjate mojo pomoč.»
«Vaše vedenje je danes čudno,» se je naglo pomiril. «Zakaj pa pridete s takim viharjem!»
«Človek ni zmeraj dobre volje. Begajo me posledice, ki bi nastale, ako se najini načrti izjalovijo. Nevarnost je čedalje večja; na to vas moram opozoriti.»
«Tedaj mi svetujte, kaj naj ukrenem,» je bil spet pohleven. «Bodiva složna in poiščiva pot iz zagate.»
«Nasveta pričakujem od vas,» ga je zavrnila.
«Ženske ste navadno spretnejše, kadar spletate zvijače ...»
«Zadeva je resna,» je odvrnila na opazko.
«Midva se ne bojiva štirih,» se je potrkal na prsi. «Tisti, ki bi nama bil nevaren, se je že ohladil ...»
«Prazne nade!» je rekla zbadljivo.
«Zakaj?»
«Vitez ni poginil v prepadu ... Našli so ga v nezavesti na kupu gozdne trave. Poškodbe so sicer hude, a upajo, da bo počasi okreval ...»
«Milostiva!» Zlobniku je hreščalo v grlu, kakor bi ga hotelo zadušiti. «Ali je resnica? Saj ni mogoče!»
«Zakaj se bojite, ako niste krivi? Zanesite se na mojo zvijačnost ... Tukaj ste varni, dokler ne najdeva rešilnega izhoda ...»
Egon se je vdal v usodo. «Zaupam vam vse, kar hočete,» je rekel vdano. «Tudi svoje življenje.»
«Ščitila vas bom povsod in v vsakem primeru. Samo potrpite in ne izgubite poguma! Ravnajte se po mojih nasvetih!»
«Milostiva!» Vstal je ter ji hvaležno poljubil roko. «Vaša pomoč me osrečuje. Kdaj bom lahko zapustil to temno skrivališče?»
«Ta dan ni več daleč,» mu je lagala. «Bodite pripravljeni, zakaj skoro bo treba nastopiti.»
«Ali slutite kako nevarnost?» se je bal pokazati. «Ali sva varna pred vohuni?»
«Seveda se bo treba zavarovati ...» je rekla, kakor bi jo zadeva naposled le skrbela.
«Tudi vi se bojite,» se je zdrznil v tihi bojazni.
«Vitez, ki je v oporoki imenovan za naslednika, še ni umrl ... Ako se izliže, nastanejo nove ovire ...»
«Na vas se zanesem,» je omagoval pod težo skrbi in groze. «Na dan s kako novo nakano!»
«Predvsem bo treba popraviti oporoko pa tudi spis, ki je dodan v pojasnilo,» je omenila važno. «
Na to sem že mislil,» jo je hotel prehiteti. «Toda tukaj mi tega ni mogoče izvesti ...»
«Oporoko bodo preuredili drugi, ki so tega vajeni,» je dejala odločno.
«Tedaj bi vam moral izročiti papirje ...» se je ustrašil.
«To je samo ob sebi umevno!»
«Oporoke ne dam,» se je uprl. «Ali hočete res obesiti na zvon, kar sva storila?»
«Ne mislite, da so tako važni papirji varni tukaj pred onimi, ki jih bodo iskali povsod, tudi v bližini grobnice. Ako mi jih izročite, niste zanje več odgovorni. Sicer pa, kakor hočete: jaz vas ne morem več podpirati. Prisiljena bom celo povedati, da ste jih izmaknili ...»
«Vi se mi upate to očitati!» ga je raztogotilo.
«Pa tudi dokazati. Nočem vam groziti, svarim vas kot prijatelja, da ne izzivate moje jeze ...»
«lzdajalka! Strupena kača!» Pljunil je pred zaveznico, kateri je pravkar poljubil roko.
Tega ošabnica ni pričakovala. «Predrznik, še kesali se boste!» Globoko užaljena je iskala vrata.
«Počakajte, milostiva!» se je zbal maščevanja. «Tukaj je oporoka, a je ne izrabljajte. Dam vam jo prostovoljno in ste odgovorni za njeno vsebino. Toda zahteval jo bom nazaj ter mi jo boste morali vrniti ...»
«Tega vam ne obljubim,» je odvrnila. «Bodite pa brez skrbi zaradi tajnosti in zlorabe.»
«Potrdite!» ji je v dvomu ponudil roko.
Podala mu je desnico in rekla: «Najino zavezništvo je trdno ko trdnjava. Kdor bi jo naskočil, bo premagan.»
Njeno krepko zatrjevanje ga je vnovič pomirilo. Prosil jo je, naj mu odkrije svoje načite.
Zaupala mu je brez oklevanja: «Najprej bo izginila Albina, nato pa vitez, ako ga še ni zdrobila usoda ...»
«Poprej ste vendar vedeli, da živi,» jo je prijel za besedo.
«Tako smo sodili po govoricah. Nimamo pa še zanesljivega poročila ...» To je izrekla in odšla z oporoko.
Egon je gledal za njo in poslušal votle korake, ki so se izgubljali po mračnem hodniku. Stal je kakor v sanjah med lažjo in resnico. Ali je mogoče, da bi prišel Viktor živ iz prepada? Edita ga je hotela varati z nekim posebnim namenom. Zakaj je poprej trdila, naposled pa se je začela umikati? Vse njeno pripovedovanje je bilo nekam zmedeno in zamotano.
Videl je, da Edita ni kaj prida, kar mu je pokazala s svojim drznim nastopom. Ni pa mogel verjeti, da bi ga res izdala. Saj ga je napeljala sama k zlobnemu dejanju. Sama mu je odkrila votlino, kjer sta našla oporoko. Zakaj je vzela nakitje, do katerega ni imela pravice? Naj le kaj izblekne, ji bo že zavezal jezik! Razkrinkal jo bo pred plemstvom in pred ljudstvom in potem jo bo sodil sam, ako bi jo oprostili drugi. Sledil ji bo do konca sveta; naj se skrije kamorkoli, ne uide maščevanju.
Zlobna nečakinja pa se ni bala njegovih groženj. Zanašala se je na svojo moč. Kadar pride do smotra, bodo kakor pred malikom klečali pred njo vsi. «Tukaj je ključ do sreče ...» si je rekla, ko je shranila oporoko.
Zleknila se je v naslanjalo ter se zatopila v sanje. Skozi ključavnico jo je opazovalo bistro oko s studom, kakor bi gledalo strupeno kačo.
5. Svit iz grobnice.
urediV sobo, kjer je ležal bolni vitez, je sijalo poletno solnce. Bolnik je prebil najhujše dni trpljenja. Prvič po grozovitih mukah je sedel na postelji. Strežnik ga je založil z blazinami, da ni omahnil. Prijetno mu je bilo gledati skozi okno v dolino na travnike, kjer so sušili seno.
Kozmi, grajskemu padarju, je bilo naročeno, naj ga pogosto obiskuje. Kako ga je vzradostilo, ko je videl sedeti viteza na postelji. Res so ga še podpirale blazine; toda pomagal si je že nekoliko z rokami in noge so se mu gibale, ki jih doslej ni mogel premakniti.
«Tako je prav!» je pohvalil viteza. «Kma!u boste na nogah.»
Vitez se mu je zahvalil za njegovo prizadevanje.
«Odslej morate sedeti vsak dan,» mu je naročil. «Ako se nekoliko utrudite, vam ne bo škodovalo. Potem borno poizkusili s hojo. Nekaj časa vas bo treba seveda podpirati in voditi, dokler se vam noge ne utrdijo. To bo trajalo morda kak teden.»
«Bog vas usliši!» je vzdihnil vitez in vprašal po Albini.
Padar se je delal, kakor ne bi bil čul vprašanja.
Viktor ga je ponovil tako krepko, da se Kozma ni mogel več potuhniti. Odgovoril mu je, da je mladenka živčno oslabela. Videlo se mu je, da ne mara o tem govoriti.
«Ali je nevarno?» je vprašal s skrbjo in strahom.
Padar je skomignil z ramami in odšel iz sobe.
Zunaj sta se srečala z Edito. Samo pogledala sta se in navihanka je vedela, koliko je ura. Komaj je že čakala, da bo začela svoje razdiralno delo.
«Danes ste že cel korenjak,» je pozdravila Viktorja z zapeljivim obrazom.
«Boljša se mi,» je priznal z otožnim glasom, ko se je dotaknila njegove roke. «Sedite, milostiva! Kako sem hrepenel po vas, da bi se kaj pomenila.»
Urh je primaknil stol k postelji ter se urno odstranil.
«Povejte mi kaj o Albini,» je zaprosil vitez. «Padar mi je prinesel žalostno novico ...»
Hinavka si je pokrila obraz z rokami. Beseda se ji je raztopila v namišljeni bolesti.
«Milostiva, kako je z bolnico? Nikar mi ne prikrivajte resnice!» »
«Prijatelj, hudo mi je o tem govoriti. Rada bi vas utrdila v upanju, toda če dvomi še mož, ki je v zdravilstvu izkušen, mu ne morem ugovarjati. Varati vas ne smem, pa tudi nočem ...»
«Povejte mi resnico, pa naj bo še tako bridka. Kaj mi pomagajo prazne nade!»
«Bodite junak!» ga je na videz tolažila. V resnici pa mu je hotela vsekati novo rano.
«Povejte mi, kaj se je zgodilo,» se je vznemiril. «Kakšna je prav za prav njena bolezen?»
«Ubožici se je omračil um in spomin jo čedalje bolj zapušča. Njena pozabljivost je tolika, da me je davi komaj še spoznala. Domišlja si, da ji strežerno po življenju. Pravi, kako jo preganjamo in kratimo njene pravice. ‚Vse se je zarotilo proti meni‘, mi je tožila. Ko sem ji omenila vas, mi je rekla, da vam več ne zaupa.»
«Ubožica!» se mu je smilila bolnica. «A kaj pravi padar? Ali ji ne more pomagati?»
Hinavka se je delala, kakor bi od žalosti ne mogla govoriti. Šele čez nekaj časa je izrekla s trepetajočim glasom: «Kozma meni, da je taka bolezen težko ozdravljiva. Priporočil je bolnici mir, ni pa še poizkusil kakega zdravila.»
«Prosil ga bom, naj se potrudi,» je zaupal v zdravljenje. «Stori naj vse, kar je v njegovi moči.»
Zvijačnica mu je podirala upanje: «Ako so ji odpovedali živci, ga ni na svetu človeka, ki bi jih ji mogel nadomestiti. Vsi padarji ji ne morejo pomagati.»
Vitez je bil ves obupan. «Zakaj nisem preminil v prepadu!» se je jezil na usodo. «Bog mi ne daj dočakati njene smrti! Takega udarca bi ne mogel preboleti.»
«Udarce usode je treba prenašati pogumno,» je začela modrovati.
«Brez Albine ne maram živeti ...»
«Hudo je, kadar se podirajo nade,» je dejala s ponarejenim sočutjem. «Toda na razvalinah je treba postaviti novo zgradbo.»
«Zaman bi se trudil,» je omahnil na blazino.
Predrznica se je prestrašila. Bolnika bi ne bila smela razburjati. Preveč se je zaklepetala.
«Ne obupajte, saj se vam je življenje šele nasmehnilo,» ga je pričela izpodbujati. «Tukaj na Rovišju vas bo pozdravila zarja novega dneva ...»
«Če umrje moja zaročenka ...»
«Vaše pravice ostanejo vzlic temu nedotaknjene ...»
«Kako pa veste?» mu je zdrknilo z jezika.
«V oporoki je baje neka pripomba, ki se bavi s tem primerom ...»
«Kakšna?» je vprašal brez zanimanja.
«Ako bi umrla Albina, ki je zakonita dedična, bi podedovala njene pravice najbližnja sorodnica ...»
«To ste menda vi ...» je uganil vitez.
Edita mu je rahlo pritrdila.
Viktor ni rekel nobene besedice. Zdržal se je vsake pripombe.
«To sem vam povedala v tolažbo,» se je zgovorno opravičevala. «Do smrti bi vam zamerila, ako bi mislili, da se vam hočem vsiljevati. Albina ne sme umreti! Nikdar ne bom iskala prilike, da bi jo spodrinila. Ta odstavek oporoke naj ne pride nikdar do veljave.»
«Ali bi vam bilo ljubše, da bi prišlo Rovišje pod tujo oblast?» jo je izkušal.
Zvijačnica mu ni odgovorila. Izdalo bi jo bilo skrito zadovoljstvo, zato je previdno molčala.
«In vendar bi bilo škoda, ako bi želja vašega pokojnega strica ostala le na papirju ...» je skušal dobiti jasen odgovor. «Seveda v primeru, če bi Albina ne ozdravela.»
«O tem morda drugič ...» Nečakinja je premagala skušnjavo. Kako rada bi se bila ovila vitezu okrog vratu, a se je morala krotiti. Samo sladek, zapeljiv nasmeh se ji je razgibal okrog ustnic. Izdal bi jo bil, toda vitez ga najbrž ni zapazil. Preveč je bil že utiujen.
Vstala je ter se dotaknila s svojimi nežnimi prsti njegove roke. Nato je hitro odšla v zavesti, da je nastavila zanko na pravo mesto.
Izmišljeni odstavek iz graščakove oporoke je vitezu mnogo povedal. Začeli so mu vstajati dvomi o bolezni njegove ljubljene neveste. Slutil je, da so vsa poročila pretirana ali celo zlagana. Nečakinji gre očitno za to, da bi prišla na mesto graščakove edinke. Toda ali mu ni povedal tudi padar, da je Albina živčno oslabela? Torej mora biti vendarle res, sicer bi ga ne bil lažno obvestil. Nekaj pa tukaj le ni prav. Zakaj je Kozma tajil, kar je Edita tako zgovorno pripovedovala? Kdo mu bo povedal resnico?
Urh, ki je stregel vitezu podnevi, se je tudi ponoči večkrat oglasil v njegovi sobi. Mož je imel v glavi precej soli, pa tudi srce mu je bilo na pravem mestu. Njegovo budno oko je opazilo vsak nedostatek, ki ga je moral odpraviti, preden je šel počivat. Kadar se je spomnil, da ni opravil svojih dolžnosti, tedaj ni mogel zatisniti očesa.
Tisto noč po obisku grajske nečakinje vitez ni mogel zaspati. Ležal je kakor v omotici, pred očmi so se mu vrstile različne podobe. Domišljija mu je bujno delovala.
Pozno ponoči je pridrvel strežnik. Komaj je vstopil, že je zaklenil za seboj vrata.
«Kje si se pa odtrgal?» Vitez se je čudil njegovemu poznemu prihodu. Urh je hodil navadno tiho; komaj ga je bilo slišati, kdaj je stopil v sobo. Tisto noč pa je prišel s čudovito naglico in vse, kar je prijel, mu je padlo iz rok.
«Nekaj sem videl ...» se je Urh začel plašiti.
«Koliko je ura?» ga je vprašal vitez.
«Okrog polnoči se suče. Noč je oblačna in temna ...»
«Ali te je strah, da si tako prepaden?»
«Nisem strahopetec,» mu je odvrnil strežnik. «Postaral sem se na Rovišju, pa še nisem videl kake sumljive sence ...»
«A nocoj si jo menda izkupil. Ali si srečal vraga?»
«Pomnil bom, kdaj sem jo iztaknil,» je priznal z jecljajočim glasom.
«Pa ni bilo kaj hudega ... Živ si še, kakor vidim ...»
«Ampak nekaj let prej bom umrl ...»
«Torej kaj je bilo?« Vitez je bil radoveden.
«Bilo je pred kako uro,» je začel pripovedovati. «Spomnil sem se, da imam še nekaj opraviti na dvorišču. Pred seboj na zidu stolpa sem zapazil majhno belo kroglo. ‚To je odsev kake luči‘, sem hitro pogodil. Svit je prihajal iz grobnice skozi okroglo okence.»
«Pa si zbežal, kajneda?»
«Ostal sem ko pribit na mestu. Svit je na mah ugasnil in se ni več pojavil.»
Urh se je med pripovedovanjem tiščal bolnikove postelje. Po telesu mu je gomazelo, kakor bi bil stal v mravljišču. Kolena so mu drgetala.
Vitezu se je zasmilil. Izkušal ga je pomiriti, češ da ima človek včasih bujno domišljijo.
Strežnik je trdil, da se ni mogel motiti. Vprašal je vratarja, ali še prižiga luč v grobnici, pa mu je dejal, da je to opustil že pred dnevi. Res je grobnica podnevi še odprta, toda vsak večer jo zaklene z močnimi zapahi. Zaprt je tudi notranji vhod s hodnika.
«Naposled bo morda le kaj res ...» je menil vitez in rekel glasno: «Urh, zakaj se nisi prepričal? Pogledat bi bil šel, saj bi te ne bil nihče ugriznil.»
«Seveda,» ga je zavrnil. «Celo podnevi ne grem rad mimo grobnice, pa bi hodil ponoči ...»
«Pa bi bil le videl, kaj je.»
«Kdo ve, kaj bi bil videl ... Volar Matija je srečal ponoči človeka brez glave, ker je bil preveč radoveden ...»
Vitez ga je začel osrčevati? «Urh, strahovi so prazni. Matija se laže ali pa se mu je sanjalo. Boj se edinole hudobnega človeka.»
Besedam prijaznega gospoda, kateremu je vse verjel in zaupal, pa strežnik ni ugovarjal. Čudežno mu je rasel pogum, kakršnega še ni bilo doslej v njegovem srcu. Prvič v življenju ga je bilo sram, ker se je dal tako hitro oplašiti.
Vitezu pa so se vsiljevale nove slutnje. Spomnil se je grajske nečakinje. Toda kaj naj bi iskala ponoči tam doli med mrliči? Ženske so navadno plašljive, ker verujejo v duhove. Ne, Edita ni bila tam. Toliko poguma ji ne more pripisovati. In če je naposled le imela kako važno opravilo, tedaj ni bila sama. Spremljal pa je ni nihče drugi kakor grajski padar.
Mladenič je sklepal in premišljal. Vsaka misel mu je prinesla novo slutnjo. Ali je bila sploh Edita? Kje bi našel človeka, ki bi mu pravilno pojasnil vso zadevo? Urh je zanesljiv; ima pa edino napako, da verjame v vraže.
Domnevanje mladega viteza je bilo čedalje bolj živahno. V duhu je pregledal grobnico in krste — po vrsti, kakor so bile položene. Nekdaj je bila navada, da so pokopavali mrliče z dragocenimi okraski. Pa tudi to se je že zgodilo, da so jih ponoči oplenili roparji in odnesli nakitje.
Misli, ki so zaman obletavale roparske brloge, so se nenadno spet vrnile. Mlada, zapeljiva nečakinja je ponovno stala pred vitezom s povešenim obrazom kakor takrat, ko mu je govorila o bolezni njegove zaročenke. Nekam čudno mu je zvenela njena beseda o pripombi h graščakovi oporoki. Zakaj mu je navedla ta odstavek prav zdaj, ko je Albina nevarno obolela? Moti se, ako meni, da ga bo s tem tolažila.
«Urh!» je poklical služabnika, ki je sedel zamišljen v kotu. «Kakšna je torej bolezen moje zaročenke? Edita mi je prinesla zelo slabo poročilo ...»
«Tako hudo še ni,» je odvrnil počasi. Zavedel se je, da ne more služiti dvema gospodoma.
«Povej mi, kdaj si bil zadnjič v njeni sobi.»
«Vsak dan jo vidim, ko pometam po hodniku.»
«Ali si opazil kako posebno izpremembo?»
«Nobene,» je poudaril. «Bodite brez skrbi zaradi njene bolezni.»
«Kakšno je njeno vedenje? Ali nisi morda opazil znakov živčnih napadov?»
«Nisem. Ne vznemirjajte se zaradi tega.»
«Torej so me napačno obvestili ...»
Urh ni maral ničesar dodati. Proti nečakinji še ni smel nastopiti. Odkar je umrl Otmar, ima ošabnica vso oblast na Rovišju. Gorje mu, ako bi se ji zameril.
Viktor je zaslutil temno ozadje. Toda s strežnikom še ni kazalo o tem govoriti. Prodreti mora še globlje in zadevo natanko preučiti. Urha si je izbral za pomočnika. Takoj ga je vprašal, ali bi mu hotel storiti neko uslugo.
«Za vas grem v smrt,» mu je bil pripravljen ugoditi.
«Svit, ki si ga videl odsevati iz grobnice, je moral nekaj pomeniti. Želim, da mi preskrbiš pojasnilo. Ne verjemi pa, da ima svit kako zvezo z duhovi. Bodi pogumen in previden pri opazovanju. Ne boj se nikogar in molči o tem, kar ti je naročeno.»
Urh, ki se je pravkar pogumno trkal na prsi, je bil spet poprejšnji bojazljivec. «Hudirja, zdaj gre za res!» se je popraskal za ušesom. V duhu je pogledal v grobnico, kjer so se mu prikazali obrazi davnih prednikov, kakršni so naslikani po grajskih sobanah. «Čemu nas dramiš v večnem spanju?» so se mu strahovito račili. Graščak Otmar mu je zapretil s prstom.
«Kaj bo, kadar pojde za res?» se je tresel ob misli, kako bo moral stopiti ponoči prav k oknu in pogledati v grobnico. Kesal se je, zakaj je vitezu sploh kaj omenil. Zdaj mu ne preostane drugo, kakor vztrajati, naj se zgodi karkoli. Pa tudi če ga stane življenje.
Tolažilo ga je še edino upanje, da se svit iz grobnice ne bo več pojavil. Tedaj mu ne bo treba hoditi v nevarnost. V ta namen je napravil nekaj pobožnih vzdihov, da bi duše grajskih prednikov vendar že našle mir na onem svetu.
Njegova molitev pa ni bila uslišana. Ko je tretjo noč pogledal skozi okno na dvorišče, je spet zapazil ono svetlo kroglo na zidu stolpa. Iz grobnice pa se je belila v temi bela črta — odsev skrivnostne svetlobe.
«Križ božji! Če poginem, me ni škoda.» Urh se je prekrižal ter se spustil navzdol po stopnicah. Bilo mu je, kakor bi bil padal v globoko brezno.
Po prostornem grajskem dvorišču je vladala skrivnostna polnočna tišina. Nikjer ni bilo čuti kakega premikanja ali ropotanja. Celo mogočne lipe zunaj obzidja si niso šepetale zgodbic o minilih časih.
Urh se je plazil oprezno ob zidu proti kraju, odkoder je prihajala svetloba. Čul ni niti svojih korakov. Čim bliže je bil grobnici, tem bolj so se mu ježili lasje in mrzel znoj mu je oblival čelo.
Okno, zavarovano z železjem, je bilo pri tleh; Urh se je moral skloniti na kolena. V obraz mu je šinil svit iz odprte celice. Slišal je tihe stopinje in po hodniku mimo grobnice se je potegnila dolga senca. Nato je ugasnila svetloba; raz zid na stolpu je izginila bela krogla.
Vitez je še tisto noč prejel obvestilo, kako je Urh izvršil njegovo naročilo. Silno se mu je prikupil. Kar objel bi ga bil najrajši od veselja, toda ni se še mogel toliko gibati, da bi bil razprostrl roke.
«No, ali te ni sam bognasvaruj? Vidiš, da te ni shranil za zajtrk ali za kosilo.» Vitez je bil jako dobre volje. Urh ne bo pretiraval; povedal mu bo čisto resnico.
Služabnik se je rogal samemu sebi: «Nič hudega ni bilo. Zdaj se ne bojim nikogar več na svetu. Kdo pa je vedel, da so strahovi tako pohlevni.»
«Prav, da si se prepričal. Samemu sebi vsakdo najbolj verjame.»
«Ali menite, da ni bilo nič? Videl sem človeka ...»
«Kaj praviš?» Vitez ni mogel počakati, da bi bil strežnik povedal do konca.
«Človeka sem videl — srednje postave in drobnega obraza. Ako se ne motim, vam je bil celo nekoliko podoben ...»
«Meni?» je zategnil osuplo. «Pa bi ga bil le natanko pogledal ...»
«Ni bilo mogoče. Ko sem zapazil njegovo senco, je ugasnila svetloba ...»
«Kakšna svetloba?» Vitez je bil nestrpno radoveden. Urh mu je komaj sproti odgovarjal.
«Luč iz celice zraven grobnice ...»
«Kakšen je bil oni neznanec?» je vprašal vitez. «Ali si že videl na Rovišju takega človeka?»
«Nisem. V vsej okolici ni enakega obraza ...»
«Praviš, da je podoben meni ...»
«Mislil sem celo, da ste bili vi ...» je potrdil plaho. Bal se je, da bi se vitezu ne zameril zaradi tega.
«Hm.» Vitez se je nato zamislil. «In svit je tedaj ugasnil? Neznanec te je nedvomno zapazil ... Storiti ni mogel druega kakor to, da se je skril v temo.»
«Najbrž me je zagledal takrat, ko sem počenil k oknu. Druge neprevidnosti nisem napravil.»
«Urh, ali si obvestil stražo?« je zaskrbelo viteza.
«Rekli ste mi, naj molčim. Sploh pa na Rovišju nimamo straže, razen biričev, ki nadzorujejo delavce in tlačane. Ti so nastanjeni na grajski pristavi.»
«Ali si se o tem s kom kaj razgovarjal?»
«Z nikomer. Niti vratarju nisem omenil.»
Vitez ga je pohvalil. «Morda ni prav, da čakamo, ne da bi kaj ukrenili. Ne smemo pa se tudi prenagliti, ker bi si s tem pokvarili uspehe. Najbrž bom že čez nekaj dni toliko pri moči, da bom sam prijel za vajeti. Ti boš podpiral moje delo.»
Strežnik je bil ponosen na zaupanje, prejeto v plačilo za trud in strah, ki ga je prebil ponoči ob svitu iz grobnice. Ali je vredno njegovo delo tolikega priznanja? Še več je bil pripravljen storiti, da bo zaslužil vitezovo pohvalo. Prosil ga je, naj mu dá potrebna navodila.
Viktor mu je namignil prav zaupno: «Na Rovišju ni vse tako, kakor bi moralo biti. Vedenje nečakinje Edite ni pristno, marveč ponarejeno. Padar Kozma ni odkritega značaja. Mož je zvit in potuhnjen.»
Urh je hotel nekaj izpregovoriti, a se je premislil. Tega, kar je izvohal, bi zdaj še ne mogel dokazati. Padar in Edita imata nekaj privržencev, ki se ne bojijo krivega pričevanja. In pri uporabljanju sredstev nista izbirčna.
«V takem ozračju mora živeti Albina, moja draga zaročenka,» je vzdihnil vitez. «Ni čudno, da je sirota tako nevarno zbolela.»
«Bodite brez skrbi zastran njene bolezni,» je Urh ponovil prepričevalno.
Pazi, a bodi oprezen!» mu je naročil vitez. «Opazuj Edito, a tako, da ne bo vedela, kdo jo zasleduje. Važno je, kaj se godi v grobnici ponoči. In za padarjem hodi oprezno!»
Strežnik ga je razumel, čeprav mu vitez ni še vsega razložil. Znano mu je bilo marsikaj, o čemer se mladeniču ni sanjalo. Ali je prav, ker mu prikriva reči, ki se tičejo njegove neveste? Ne more mu še zaupati zadeve, ki bi ga tako globoko užalostila. Vitez ne sme izvedeti, kdo je že večkrat zaporedno izpraznil njegovi zaročenki zastrupljeno čašo ter jo napolnil s čisto studenčnico. Izvedel pa bo, ko bo toliko okreval, da bo mogel odločno nastopiti.
6. Opazovalec.
urediObokani grajski hodniki so bili mračni celo pri belem dnevu. Skozi majhna omrežena okna ni prihajalo dovolj svetlobe. Temna je bila tudi veža v pritličju graščine, kadar so zaprli vrata na dvorišče. Niso bili redki prostori, kamor ni nikdar posijalo solnce.
Urhu je bil znan na Rovišju vsak kotiček; vedel je, kam se mora stisniti, kadar se je treba komu prikriti. Mož je bil na videz okoren, toda če je bila sila, se je kar zasukal in izginil v svoje skrivališče.
Na vsakem hodniku si je izbral tudi varno opazovališče. Tak prostor je našel blizu sobe, kjer je prebivala Edita. Tamkaj se je dalo izvrstno opazovati. Temen kot je bil na drugi strani hodnika.
Edita je hodila pozno počivat. Vstajala pa je šele tedaj, ko je bilo solnce že visoko nad gorami. Služabnik Urh ji je pospravljal sobo. Vsaka reč je morala biti na svojem mestu. Nihče drugi je ni znal zadovoljiti.
Dokler je bila doma, tako dolgo se Urh ni smel lotiti dela. Začeti je moral šele tedaj, ko je bila soba prazna. To je bilo navadno proti večeru; takrat je nečakinja odšla na izprehod ali pa k delavcem na pristavo.
Tisto popoldne je Edita prav zgodaj zapustila sobo. V vratih je pustila ključ v znamenje, da Urh lahko začne svoje delo. Kadar ni bilo ključa, tedaj so bila vrata zaklenjena in pospravljanje je moralo počakati do večera.
Kmalu po njenem odhodu se je lotil svojega opravila. Na mizi sredi sobe je opazil zvitek papirja. Pisava se mu je videla znana, čeprav ni poznal nobene črke. Imel je dober spomin; prav hitro se je domislil, da je videl nekaj sličnega pri pokojnem graščaku. Zapomnil si je neko posebno znamenje — veliko začetnico prve vrstice.
Kako je prišla nečakinja do papirjev, katere je Otmar hranil v podzemski votlini? Nič bi se ne čudil, ako bi našel tiste spise pri Albini, ki je vendar upravičena pregledati očetovo zapuščino. Toda pri njej jih ni zapazil, dasi je bil vsak dan v njeni sobi. Njej jih Edita ni mogla izmakniti. Nedvomno jih je iztaknila v grobnici med listinami, kakršnih je tam na kupe. Kdo ji je dovolil brskati med papirji in trgati pečate? Kaj je privedlo nečakinjo do tega dejanja? Morda jo je mikala vsebina? Vitez bi prebral vse spise, ko bi mu jih smel pokazati. Spomnil se je, da ne sme ničesar premakniti.
Hitro se je zasukal in obrisal pohištvo in predmete. Delo je dovršil ob pravem času. Od daleč so se že oglašali drobni koraki. Urh je odšel iz sobe in zaklenil vrata.
Po hodniku jo je drobila Edita med šumenjem dolgega krila. Prihajala je iz oddelka, kjer je bivala Albina. Urh jo je videl, a ona ga ni zapazila. «Morilka!» je dejal tiho v svojem skrivališču.
Gizdave nečakinje ni bilo navzgor po stopnicah. Ostala je spodaj, kjer je morala imeti še druga opravila. Urh se je ozrl okrog sebe in zapustil skrivališče.
Z naglimi koraki jo je ubral po hodniku. Gnali sta ga skrb in bojazen, s katero je stopil v sobo k vitezovi naročenki. Na mizi je stal kozarec, napolnjen s čisto tekočino.
«Hvala Bogu, ni še izpila!» Strežnik se je razveselil. Brž je izlil tekočino iz kozarca in natočil čiste studenčnice.
Ko je postavil kozarec nazaj na prejšnje mesto, se je Albina prebudila. «Urh, kaj delaš tukaj?» ga je pogledala izpod odeje.
«Prišel sem v imenu viteza, vašega zaročenca ...»
«Ali je tukaj? Kdaj je prišel? Zakaj se je zamudil tako dolgo?»
Bolnica je hotela vstati in pohiteti svojemu ljubljencu nasproti.
«Milostiva, nisem še rekel, da je tukaj. Niste me prav razumeli. Viktor je nekaj obolel. Nastale pa so še druge ovire ...»
«Kakšne?» ga je prijela za besedo.
«Milostiva, povedal vam bo sam, kadar okreva ...»
«Ali ga bo treba še dolgo čakati?»
«Vsak dan lahko pride,» jo je potolažil. «Do tedaj pa ne vzemite nikakega zdravila.»
Albina ga je gledala osuplo.
«Pa molčite o tem, kar sem vam sporočil. To je želja vašega zaročenca. Tukaj se dogajajo reči, o katerih pa seveda še ne smemo govoriti.»
«Govori, za božjo voljo!» Bolnica je trepetala. «Edita mi ničesar ne omeni ...»
Služabnik je ponovil: «Odklonite vsako zdravilo pa tudi hrano, ki bi vam jo ponudila Edita. Uživajte samo jedi, ki vam jih prinesem jaz ali vaša služabnica.»
«Edita naj bi ...» se je zgrozila. «Moja sestrična ... Ni mogoče!»
«Milostiva! Izvršite samo to, kar vam je naročeno. Obljubite! Vitez pričakuje odgovora. Ves je v strahu zaradi vas ... Pomirila ga bo edinole vaša beseda.»
«Reci mu, da sem mu hvaležna za opozorilo,» se je naposled vdala. «Toda odkod mu je znano, kaj se godi na Rovišju? Ne, ne! Edita ni taka, kakor se komu dozdeva ... Prosi ga, naj se potrudi, ako mi res preti nevarnost. Vendar pa naj se prepriča, da ne bo kake zamere ...»
Bolnica se je stresla in omahnila na blazino. Z roko je namignila strežniku, naj odide. Njegovo namigovanje jo je oplašilo. Ako so resnične slutnje njenega skrbnega zaročenca, tedaj se mora držati njegovega navodila. Vedla se bo tako, da sestrična ne bo ničesar zapazila.
Urh je odšel in tiho zaprl vrata. Na hodniku mu je ušel pogled na dvorišče. Zagledal je Edito, ki je hitela proti stolpu. Preden je vstopila, se je ozrla oprezno okrog sebe.
Odnekod mu je šinila v glavo nova misel. Spomnil se je papirjev, ki so ležali na mizi v njeni sobi. «Fant, zdaj je priložnost!» mu je nekaj šepetalo. «Vzemi jih ter pokaži vitezu. Ako ni kaj važnega, jih lahko spet deneš nazaj na prešnje mesto.»
«Ali bi?» je premišljal. Hudo se mu je bilo odločiti. Dozdaj še ni ničesar premaknil. Roke bi si dal zažiti v žep, ako bi šlo za njegove koristi. Tukaj pa mora varovati škode svojega bodočega gospodarja.
Odločitev je sledila zavesti, da mora na Rovišju gospodariti vitez s svojo nevesto, ne pa Edita s svojimi morilnimi načrti. Ako ona ne izbira sredstev ter je ni groza naliti v čašo strupa, se mu ne sme smiliti, čeprav jo zadene še tako ostra kazen.
Vitez se ni nadejal, da je njegov preprosti služabnik tako izvrsten opazovalec. «Dobro si opravil,» ga je pohvalil, ko je prečital oporoko. Oko mu je obstalo na pripombi, ki je določala nasledstvo, ako umrje glavna dedinja, preden bo stopila v zakon. «Zdaj smo na pravem sledu,» je vzkliknil presenečen.
Dostavek je pisala očitno druga roka. Črke so bile bolj ležeče in drugače zaokrožene. Pisec je hotel posnemati graščakovo pisavo.
Kdo je to storil, vitezu ni bilo treba dolgo ugibati. Edita mu je o tem že nekaj omenila. Znano ji je bilo, česar poprej še ni nihče vedel. Čedalje bolj jasne so mu bile njene besede.
Hujše pa je bilo dognati, kdo se skriva v grobnici za skrivnostnim svitom. Urh je trdil, da je neznanec podoben vitezu; ni pa še videl v okolici enakega človeka. Zakaj se je nastanil v celici poleg mrličev? In kdo mu donaša živež? Njegove misli so uhajale k Editi. Skrivnostni neznanec je nedvomno njen zaveznik.
Urh je prejel spet novo naročilo. Viktor ga je poslal na hodnik pred grobnico. Tam naj zasleduje neznanca, kam hodi ponoči in kdo ga obiskuje. Ta naloga ni bila lahka, a služabnik jo je sprejel brez ugovora. Nadejal se je novih uspehov.
Ko se je vračal od viteza, ga je srečala Edita. Bila je nekam zamišljena in potrta. Urh je opazil izpremembo, čeprav mu jo je spretno prikrivala.
Pozvala ga je, naj ji sledi v sobo. «Tri korake pred menoj!» mu je ukazala oblastno. Ko sta vstopila, je zaloputnila vrata.
«Tukaj na mizi so ležali neki papirji,» ga je prijela brez uvoda. «Zdaj jih ni več ... Kam so izginili?»
«Papirji, pravite?» Urh se je delal nevednega. «Kakšni papirji?»
«Neke listine, katere sem pozabila tukaj na mizi ...»
«Milostiva, jaz nisem videl ničesar,» je odvrnil brez bojazni.
«Ti si pospravljal v moji sobi ...»
«Opravil sem le to, kar mi je bilo naročeno. Odnesel vam nisem ničesar; saj veste, da se ne dotaknem nobenega predmeta.»
Nečakinja je hodila nemirno po sobi. Urh se je zagovarjal tako pogumno, da se ga ošabnica ni upala obdolžiti. Rada bi mu bila vsilila krivdo, pa ni bilo pravih dokazov.
«Ali si videl kako osebo?» je naposled popustila. «Kakega neznanca?»
«Prav nikogar,» je odvrnil vesel, da je zapihal ugoden veter.
«Morda si našel vrata odprta ...»
«Zaprta, a ne zaklenjena ...»
«No, vidiš!» se je prijela za glavo. «Jaz sem jih zaklenila ...»
Urh je skomignil z rameni.
«Dokaz, da je bil nekdo tukaj, a ga je moralo nekaj prepoditi ...»
«Milostiva, jaz ne vem ničesar,» je nedolžno pobesil glavo. «Po krivem ne morem nikogar obdolžiti.»
«Pazil bi bil, kdo se potika po hodnikih ...»
«Milostiva, jaz nisem kriv!» je zategnil z jokavim glasom.
«Molči!» mu je zapovedala. Udarila je z nogo ob tla, da je kar zazvenelo.
Strežnik se ni upal več besediti.
«Pojdi!» mu je pokazala vrata. Nič ga ni vprašala po vitezu, kako se mu boljša zdravje. Poprej jo je zanimala vsaka beseda, katero je o njem izpregovoril.
Urh se je priklanjal ves čas, dokler ni odšel skozi vrata. V pest se je nasmehnil zunaj sobe. «Oho, ptička, ali sem te?»
Edita je jokala od jeze. Urh je stal pred njo umit, brez vsake krivde. Njene misli so že našle pravega tatu ter ga obkolile kot razdražene ose. «Egon je bil tukaj!» je pribila kakor s kladivom. «On mi je vzel papirje ... Rekel je, da mu jih bom morala vrniti, kadar bo zahteval. Pa jih je izmaknil, ker se je bal, da mu ne bom ugodila. Kje je zdaj ta izvržek? Ali ni že pobegnil?»
Kakor nevihta je planila iz sobe ter jo navila proti grobnici. Egon se je prebudil, ko je potrkala na vrata.
«Kje je oporoka?» ga je nahrulila.
«Pri vas,» je odgovoril brez slutnje. «Vam sem jo izročil.»
«Kdo mi jo je ukradel?» Grozovito se ji je spačil obraz, ko je stopila predenj.
«Milostiva, ne imejte me za norca! Izmislili ste si spet novo zvijačo ...»
«Egon, govoriva brez šale. Oporoke nimam več ... Kdo je bil v moji sobi ?»
«Zaklinjam se, da nisem prestopil vašega praga. Znano vam je, da se ne smem pokazati. Vi sami ste mi izbrali skrivališče. In zdaj mi podtikate krivdo, zvito iz trte.»
«Ali veste, koga ste pahnili v prepad?» mu je oponesla. «Pa ste hoteli utajiti. Kako naj vam potem verjamem!»
«Milostiva, ali vam nisem dal prostovoljno tistih papirjev? Kdo bi me bil mogel siliti, ako bi vam ne bil hotel ugoditi? Lahko bi jih bil raztrgal na drobne kosce in vi bi se bili obrisali pod nosom.»
«Le poizkusili bi bili to storiti! Biriči so na moji strani. Še tisto uro bi bili romali v ječo ...»
«Za menoj pa vi z ukradenim nakitjem. In kdo mi je pokazal votlino?»
Zavrnila ga je zaničljivo: «Vam bi ne verjeli. Človek, ki ubija, nima veljave ...»
«To bi bilo naposled res,» si je mislil in rekel glasno: «Milostiva, čemu bi se prerekala: Zahtevali ste oporoko in ste jo dobili. Naročil sem vam, da jo čuvajte bolj kakor vse drugo. Vaša krivda je, če me niste poslušali.»
«Zlobnost vse iztakne.» Edita se ni dala pomiriti. «Samo vi ste vedeli, koliko so vredni ti papirji. Znano vam je bilo tudi, da je treba oporoko prenarediti. In prav tedaj, ko sem to izvršila, ste mi jo izmaknili.»
«Zlobnik je zrasel do stropa. Zdaj se ni mogel več premagovati. Izpod čela mu je šinil blisk kakor iz hudournega oblaka. Ves besen je skrčil pest in ji hotel povedati, kaj misli. Ona pa je nadaljevala:
«Kadar razdražiš gada, te ugrizne. Toda s pestmi se ne bova borila. Vrnite mi oporoko, to je moja zadnja beseda.»
«Tako bi moral reči jaz vam, a ne vi meni. Če imate le količkaj razuma, bi morali vedeti, da je oporoka z vašim dostavkom zame brez pomena. Kakšen dobiček bi imel od tega, če bi podedovala po smrti mlade graščakinje dedno pravico njena najbližja sorodnica? Pamet, milostiva, in nikar si ne izmišljajte stvari, ki so zame brez pomena.»
Razžaljena do skrajnosti je Edita poslušala te očitke. Pa je niso potrli, ampak še bolj razljutili. Ko sta se opsovala, sta si začela groziti. Govorila sta tiho, a dovolj glasno, da sta se razumela.
Egon je moral naposled odnehati. Nasprotnica ga je ugnala. Zagrozila mu je z ječo in z verigami, če ji takoj ne vrne oporoke.
Premaganec ji res ni mogel ugoditi. «Storite, kar hočete,» se je vdal v usodo. «Toda krivica se bo maščevala.»
«Kakor vi, tako jaz. Udarec z udarcem,» je rekla in mu obrnila hrbet.
«Naj le gre,» si je mislil. «Kriva sva oba.» Zato je bil prepričan, da ne bo ničesar izdala.
Precej časa se je obirala, preden je prijela za kljuko. Čakala je, da se bo Egon naposled premislil. Šele potem, ko je videla, da se ne gane, je zaloputnila vrata.
«To ni dekle, ampak vrag,» je siknil po tem burnem prizoru. «Zakaj je prihrumela s tako neumno zvijačo? Ali se me hoče odkrižati, ker sem ji pomagal do bogastva, ki ga ne bo nikoli uživala? Kdo mi je pokazal votlino? Čigava roka je odnesla starinsko okrasje? Kam je izginila oporoka?»
Tako je premišljal in ugibal, kako bi pobegnil. Nič več se ni čutil varnega med grajskimi zidovi. Toda preden je prišel do kakega sklepa, so zarožljale verige.
Vstopili so biriči, pred katere je moral pasti na kolena. Nadeli so mu tesne okove in ga priklenili k zidu. «Odslej si naš jetnik,» mu je dejal poveljnik. «Postil se boš ob kruhu in vodi, dokler ne poveš, kje je graščakova oporoka.»
Egon se je pričel zagovarjati, a biriči ga niso poslušali. Gluhi za njegove besede so zaklenili vrata in jih zavarovali z močnimi zapahi.
Takega izida Edita ni pričakovala. Mislila je, da se bo Egon ustrašil in ji vrnil oporoko, kadar bodo zarožljale verige. To pa se ni zgodilo; rajši se je dal ukleniti in privezati k zidu.
Grajski nečakinji je izpodletela nakana, v katero je stavila vse svoje zaupanje. Zavedela se je, da ga je polomila. Prej je obsojala njegovo hudobnost, zdaj pa je morala občudovati le še njegovo trmo. Njuno prijateljstvo ni bilo odkrito, zato se je končalo tako hitro. Varala ga je toliko časa, dokler ga je potrebovala. Žal ji je bilo, ker mu je zaupala skrivnost votline. Zakaj se je tako neumno zaletela? Kdo ve, kakšne posledice bo še nosila zaradi tega.
Ob spominu na viteza so jo obšli neprijetni občutki. Kako naj stopi predenj in nadaljuje svoje delo? Prej mora najti oporoko, na katero se bo sklicevala. To je edina podlaga, na kateri bo gradila svojo stavbo.
Nekaj jo je sililo, naj obišče viteza in pogleda, koliko se je že približal njeni zanki. Pa se ni mogla odločiti. Pot do njegovega srca je bila še ovita s trnjem. Prej mora odpraviti vse, kar ji je v napotje. Nocoj bo opravila zadnjo potezo svojega načrta.
Tako je premišljala ves dan do večera. Delovale so vse sile njene domišljije. Samo vest je molčala.
Ko se je znočilo, se je preoblekla in šla potuhnjeno med zidovi. Tiho kakor prikazen se je bližala stolpu. Padar ni bil iznenaden; saj sta se shajala navadno le ponoči. Njuni nočni obiski so trajali vselej zelo dolgo.
«Ali ste že našli oporoko?» je bilo njegovo prvo vprašanje.
«Nisem,» je vzdihnila in sedla v naslanjač.
Kozma je zmajal z rameni. «In kaj pravi Egon?»
«Taji. Rotil se je pri vseh bogovih, da ni izmaknil oporoke. A to mu ni pomagalo.»
«Pa niste že kaj ukrenili?» ga je zaskrbelo.
«Dala sem ga ukleniti in zapreti, ker se je preveč usajal. Privezali so ga k zidu kakor živino ...»
«Toda če bi kaj izbleknil ...»
«Seveda bo gobezdal,» je dejala malomarno. «A kdo ga bo poslušal!»
«Nihče, prav imate,» je potrdil njeno domnevanje. «Toda če bi se razmere izpremenile ... Tedaj bi skoraj rekel, da ste se prenaglili. Ne vem, ali bi vas hvalil ali grajal?»
«Ne podirajte mi upanja,» jo je vznejevoljilo. «Čemu naj bi prizanašala človeku, ki ni vreden usmiljenja? Zanj nima oporoka nobenega pomena, pa mi je noče vrniti ...»
«A če je nima?» je dejal nagajivo.
«Tedaj jo imate vi!» mu je zabrusila.
«Jaz?» je zategnil užaljen. «Tako pa ne smete govoriti!»
«Vem, da je nimate,» je hitro popravila. «Nekje pa mora vendarle biti! In sama mi ni ušla kakor ptiček iz kletke.»
Kozma je hodil zamišljeno po sobi.
«Z oporoko imate smolo,» je preudaril. «Nedvomno pa napredujete drugod, milostna?»
«Vitez bi se dal omajati, toda ...» je rekla hladno. «Ko bi ne bilo tega, bi bila zadeva že urejena ...»
«Ali mu še niste zlezli v srce?» se je pošalil. «Čemu odlašate? Potrudite se, da ne bo prepozno.»
«Vsako stvar je treba opraviti o pravem času. Naglost ni dobra.»
«Premislek je boljši kakor prigrizek», je dodal v potrdilo. «Čim bolj bo uglajena pot, tem rajši bo teklo ...»
«Kaj mi pomagajo besede, če ni dejanja,» mu je rahlo oporekla.
«Ali merite name?» se je začudil.
«Strup ne deluje ...» mu je pošepnila. «Vzeli ste napačne sestavine ...»
Ni mu bilo prav, ker se je vtaknila v njegovo delo. «Taka tekočina deluje počasi, a zanesljivo,» je razlagal važno. «Ena sama kapljica zadostuje ... Morda me niste razumeli?»
«Storila sem tako, kakor ste mi naročili. Vsak dan kapljico v čašo vode ... Danes je že osmi dan, pa ni nobenega uspeha ...»
«Počakajte še osem dni ... Človeka ne moremo ubiti tako kakor zverino ... Preveč hrupa bi nastalo, če bi mlada graščakinja umrla nenadno ...»
Skoro bo potekel mesec, odkar je obolela,» ga je zavrnila z nejevoljo. «Ljudje že splošno govore, da ne bo več ozdravela.»
Padarju se je gabila njena grozovitost. Spoznal je njeno hudobno srce, v katerem ni bilo trohice usmiljenja in ljubezni. Pokesal se je, ker ji je šel v zanko. Kakor z drugimi, tako bo ravnala tudi z njim, kadar pride do moči in veljave.
Vrnitev pa ni bila več mogoča. Izprijenki je pomolil samo prst, pa ga je zgrabila za vso roko in zdaj ga drži kakor s kleščami. Slabič, kakršen je bil, bi se ne mogel več osvoboditi. Zato je moral dalje, zakaj pot nazaj mu ni obetala rešilnega izhoda.
Edita ga je poznala bolje kakor samo sebe. Vedela je, da Kozma nima svojega prepričanja. Sicer se rad upira, ni pa vztrajen in odločen ter ga je v vsakem primeru lahko pregovoriti.
Nastopila je prav odločno: «Kar sva začela, morava izvesti. Strup mora delovati ...»
«Torej ne odnehate?» Še vedno jo je hotel odvrniti od zlobnega namena.
«Plašljivec!» je rekla zaničljivo: «Sram vas bodi!»
Padar se je vdal in rekel: «Zgodi naj se, toda na vašo odgovornost.»
Odkrila mu je še druge načrte. «Albina mora premeniti stanovanje ... Dali ji bomo drugo sobo — tam, kjer ne bo vedel nihče zanjo ...»
Kozma je ostrmel: «Ali menite, da je bolnica pod vplivom kake druge osebe?»
«O tem ni dvoma,» je odgovorila. «Sicer bi zdravilo prav gotovo učinkovalo ...»
«A tako! Torej je krivda na drugi strani. Zdaj vas razumem. Bolnica mora premestiti sobo. Zares, izborna misel!»
«No, vidite!» ji je ugajalo. «Od mene se boste še marsičesa naučili.»
Kozma je stal ponižan pred žensko, s katero se res ni mogel meriti v hudobnosti in zvijačnosti. Ves večer ga že zbada; on pa nima toliko poguma, da bi ji povedal resnico. S kakšno pazljivostjo pretehta vsako besedo, da se ji ne bi zameril! Njej pa ni prehuda nobena opazka in ne izbira izrazov, da ga žali.
Torej kaj je hotel ubogi padar? Konj, ki ga vprežejo v voz, mora peljati, sicer zapoje bič svojo pesem. Nič mu ne pomaga, če se upira, kadar je preveč naloženo. Čim prej se požene in zdirja čez klanec, tem prej je opravljeno njegovo delo.
Tudi padar je pogoltnil nejevoljo in vprašal, kje naj bi bila tista sobica, ki jo bo treba pripraviti bolnici za novo bivališče.
«Tu v stolpu,» je odgovorila pikro. «Pa se res ničesar ne domislite!»
Padar se je udaril ob čelo. Jezil se je na svojo nerodnost. Res je pozabil na celico, ki je bila nad njim v stropu. Nekdaj je tam gori prebivala straža, a zdaj je menda prazna, kar bivajo biriči na pristavi.
«Kdaj jo bomo pa preselili?» Kozma se ni upal ničesar ukreniti.
«Nocoj,» je določila. «Do jutra mora biti vse urejeno.»
«Sobica vendar še ni pripravljena,» je ugovarjal. «Opremiti jo moramo tako, kakor se spodobi.»
«Bolniku ni treba drugega kakor mehke postelje,» ga je zavrnila. «Kakšnih udobnosti bi tako več dolgo ne uživala.»
«A kdo jo bo izvabil sem?» se je spomnil v zadregi. On bi se kaj takega ne upal izvesti.
Tudi Edita se je pomudila pri tej zadevi. Obstala je ob kamnu ovire sredi poti. Njene misli so se razkropile.
Njen molk pa ni trajal dolgo. «Takole pa takole,» je dajala zavezniku nova navodila. Kozma je videl pred sabo jasno vse, česar poprej ni bil razumel.
Nato je še dodala: «Doslej si bil samo padar, vnaprej pa boš tudi stražnik. Glej, da bodo vrata celice dobro zaprta. Pazi, kdo bo kaj šaril okrog stolpa. Vsakogar nemudno odstrani.»
Padar ji je obljubil in pristavil: «Sreča, da je v sobici zazidano okno. Tista linica pod stropom je zavoljo svetlobe. Klicanje bi se ne čulo na dvorišče.»
«Tisto okence je treba zadelati,» je naročila. «V sobi mora vladati tema. Bolnica ne sme vedeti, kam smo jo zaprli.»
Kozma je hotel nekaj ugovarjati, a zaveznica mu je zapretila s kazalcem. Ko je važno ponovila svoje ukaze, je izginila v temo.
Na dvorišču jo je spreletela groza. Še nikdar je ni bilo strah, ko je stopala po temnih hodnikih. Nocoj pa se ji je pridružila neka skrivnostna bojazen. Nekaj se je plazilo spredaj, zadaj, pa spet na desni in levi strani. Ničesar ni videla in vendar je trepetala.
Na hodniku je prišla do tesnega ovinka. Ali ni srečala neke čudne sence. Ustavila se je in poslušala. Toda vse je utihnilo, ko so umolknili njeni koraki. Povsod je dihala neka tajna nočna tišina.
Senca na hodniku pa ni bila mrtva, marveč živa. Urh bi bil skoro zasačen pri svojem nočnem opazovanju. Komaj se ji je umaknil v kot in pritisnil k zidu. Edita je prisluhnila v mrak, a je spet odšla po svojih potih.
Urh pa naprej proti grobnici. Oblečen je bil kot birič, od katerega si je bil izposodil obleko. Tudi ključ od grobnice je nekje iztaknil. Vajen močnih zapahov je hitro odprl vrata in stopil v celico k neznanemu jetniku.
«Ali si duh ali človek?» se je zdrznil ob zidu, kjer je bil priklenjen.
«Človek! Pa ti?» Urh ga je prijel za ramo. «Siromak, katerega preganja usoda ...»
Služabnik je ukresal luč ter si ga ogledal od nog do glave. «Ako trpiš po krivici, se mi smiliš. Sicer pa ti privoščim ...»
Jetnik je bil v zadregi, kaj naj bi odgovoril. «Česar me dolžijo, nisem kriv,» mu je prilezlo naposled iz grla.
«Česa te dolžijo?» ga je prijel za besedo.
Nesrečnik je nekaj zagodel in pobesil glavo.
«Ako mi dokažeš, da ti delajo krivico, sem ti pripravljen pomagati ...»
«Kdo si, da mi ponujaš rešitev?» ga je vprašal nezaupno.
«Nekdo, ki ima srce na pravem mestu ...»
Jetnik je dvomil: «Biriči nimate srca za ubogega trpina. Nikar me ne izkušaj!»
«Ne misli, da smo biriči res taki, kakršne nas slikajo tlačani. Tudi med nami so izjeme ...»
«Pa so menda redke!» je vzdihnil sam pri sebi.
«Prijatelj, name se zanesi. Ako si nedolžen, ti bom pomagal, kolikor je v moji moči. Več opore ne moreš od nikogar pričakovati.»
«Ako je res, kar praviš, tedaj ne odlašaj.» Jetnik je verjel in obenem dvomil.
«Zaupaj, tvoji želji bom ugodil. Toda poprej moram vedeti, s kom govorim in kaj si zagrešil. Bodi odkrit, kakor bi govoril s spovednikom. Naj bo krivda še tolika, se je ni treba sramovati.»
Egon se je boril z dvema močnima silama: prva ga je svarila, naj ne zaupa neznancu, druga pa ga je vabila v prostost, ki se mu je smehljala z zapeljivim obrazom.
Naposled se je odločil: «Prijatelj, razkril bi ti marsikaj, ako bi vedel, da nimaš hudobnih namenov ...»
«Rešil bi te rad, ako trpiš po krivici,» mu je izjavil z navidezno resnobo. «Kaj drugega ne nameravam. Povej mi torej, odkod si prišel in zakaj so te uklenili. To je vse, kar hočem izvedeti.»
«Ali bo ostalo tajno?»
«Kakor pokopano,» mu je zagotovil.
Jetnik je šel na limanice. Upanje mu je posijalo v temno dušo. «Ali si domačin ali tujec?» je hotel poznati svojega reševalca.
«Bivam v okolici,» si je hitro izmislil. «Znano pa mi je vse, kar se godi na Rovišju ...»
«Tedaj poznaš tudi nekega viteza z Vrtičja in Albino, njegovo nevesto — hčerko pokojnega graščaka ...»
«Bolje ko tebe,» mu je zabrusil kakor v šali. «Pravijo, da bo že skoro poroka ...»
Odgovor mu ni bil po volji. Vendar bi bil rad izvedel podrobnosti, zato je nadaljeval oprezno:
«Kdo ve, ali pojde res tako gladko! Kaj pa, če nastanejo ovire ...»
«Ali meniš?» je zategnil, kakor da ga je novica res tako iznenadila. «Pokojni graščak Otmar si je vendar sam izbral naslednika. V tem zmislu je menda sestavljena njegova oporoka.»
«Pravijo, da spletkari tukaj neka druga oseba ...»
Urh je zanikal: «O tem dozdaj še ni nič znano. Prepričan sem, da na Rovišju ni slabega človeka ...»
«Tedaj ne poznaš nečakinje Edite, ki je v resnici pokvarjena ženska? Čudno, da so nekateri ljudje tako udarjeni s slepoto!»
«Edita je na dobrem glasu!» Urh jo je nalašč zagovarjal. «Pokojni graščak jo je menda čislal ter ji marsikaj dovolil. Med njo in Albino ni bilo opaziti nikake razlike.»
Ta trditev jetniku ni ugajala. «Tedaj je varala oba,» ga je vznejevoljilo. «Njega kakor mene ...»
«Tebe?» se je začudil, kakor da ne bi še ničesar vedel.
«Poprej si se hvalil, da ti je znano vse, kar se godi na Rovišju. Pa še marsikaj ne veš,» mu je oponesel z vidnim zadovoljstvom.
«Vsega nihče ne ve,» ga je zavrnil prijazno. «Nekateri človek ima silo dober nos in hitro vse izvoha.»
«Edita je vražje seme!» je udaril kakor s kladivom. «Gorje podložnikom, katerim bi ona zapovedovala!»
Urh ni hotel biti preveč radoveden. Vesti se je moral tako, da ne bo nihče nanj pozoren. Čim manj bo vpraševal, tem več bo izvedel. Vse to je vedel zvesti služabnik iz svojih obilnih izkušenj.
Pa se ni motil. Jetnik je nadaljeval kar sam od sebe: «Omenil si, da je graščak Otmar sam določil naslednika. Kje pa je zdaj oporoka, na katero se bodo sklicevali? Kdo jo je shranil?»
«Kaj jaz vem!» je zarežal malomarno. «To se pravi: lahko bi bil izvedel, pa nisem hotel ...»
«Vem, da ne veš, pa tudi ne moreš vedeti. Takih skrivnosti ni mnogo na svetu. Ako te zanima, bi odgrnil zastor ...»
«Kakor hočeš,» mu je dal na prosto voljo.
«Tedaj mi povej, zakaj si prav za prav prišel semkaj.» Jetniku ni bilo všeč, ker se njegov rešilec ni dovolj zanimal za pripovedovanje.
«Zato, da se prepričam, kdo je kriv ... Moja navada je taka, da pomagam tistim, ki so zatirani in teptani.»
«Poslušaj me, prijatelj!» je dejal zaupno. «Med mano in Edito je prišlo do hudega spora. Obdolžila me je, da sem izmaknil graščakovo oporoko. Zahtevala jo je nazaj, toda česar nimam, ne morem vrniti. Povedal sem ji resnico; rotil sem se in prisegal, pa mi ni verjela. Zagrozila mi je z biriči, ki so res prihrumeli in izvršili njeno povelje ...»
«Potemtakem je morala oporoka res nekam izginiti,» je sklepal namišljeni rešilec. «Ali jo je hranila Edita, da jo je tako hitro pogrešila?»
«Našel sem jo sicer jaz,» je priznal zaupno po kratkem oklevanju. «Toda Edita mi je pokazala pot v votlino. Ona me je prisilila, naj vzamem oporoko ter jo shranim. Ugodil sem ji zaradi njene nadležnosti, nisem pa poznal njenih podlih namenov. Pozneje je oporoko zahtevala nazaj in jaz sem ji jo izročil. Zdaj pa trdi, da jo je nekdo izmaknil. Seveda je obdolžila mene, čeprav nima zato nikakih dokazov. Kako daleč je šla v svoji krivičnosti, pričajo okovi in verige. Kadar pride do obsodbe, tedaj se ne bom mogel braniti.»
Zvijačnik ga je tolažil: «Kakor vidim, res nisi kriv. Prav pa ni, ker si se mešal v tuje zadeve.»
«Vem, da ni prav,» je dejal skesano.
«Pa sitnosti boš imel zaradi tega. Kako se boš zagovarjal, kadar bo oblastvo zahtevalo oporoko?»
«Povedal bom, kje naj iščejo krivca ...»
«Kdo ve, ali boš sploh smel govoriti?»
Jetnik se je ugriznil v ustnico in rekel: «Zvezda grajske nečakinje ni tako svetla, da bi nikdar ne ugasnila. Le poizkusi naj se z menoj igrati. Tako bo črna, da se ne bo nikdar več oprala.»
«Prijatelj, le ven z besedo!» Urh se je nadejal novih razkritij. «Ako gre za dobro reč, računaj na mojo oporo.»
Jetniku se je zapletal jezik. Hudo je bilo pokopavati druge in varovati samega sebe. Toda ako hoče zmagati, mora ubiti nasprotnika. Tega načela se je hotel držati.
«Le besedico naj zinem in Edita bo odletela z Rovišja kakor muha,» je rekel maščevalno. «Gospodje pri zeleni mizi bodo izvedeli, zakaj se je polastila oporoke. Povedal jim bom, kar se vam v okolici najbrž niti ne sanja. Poslušaj, prijatelj! Nesramnica namerava spodriniti Albino in stopiti na njeno mesto ...»
«Ali meniš, da se ji bo posrečilo? Kaj takega bi sodeč po človeško, niti Bog ne mogel storiti.» Urh se je delal, kakor bi ga vse skupaj preveč ne zanimalo.
«Zlobnost ne izbira sredstev,» je modroval nesrečnik. «Graščakova edinka je podedovala ogromno premoženje, toda jaz bi ne bil na njenem mestu ...»
«Ti bi razdelil imetje ubogim in šel v puščavo ...»
«Ali ne veš, da je v nevarnosti njeno življenje? Lahko bi se pripetilo, da bi našli graščakinjo mrtvo ...»
«Zastrupljeno?» mu je položil besedo na jezik.
Jetnik mu je prikimal in rekel: «Dal sem ti priložnost, da opraviš plemenito delo. Reši me, ker sem nedolžen, in prepreči nevarnost, ki preti mladi graščakinji.»
Urh je izvedel, kar je zasledoval že dolgo časa. Toda to je bil šele prvi del njegovega opazovanja. «Vitez bo izgovoril poslednjo besedo,» je segel v drugo poglavje. «Tudi on ji je bil napoti ...»
«Ali je že okreval?» je vprašal z nekim prikritim strahom.
«Pravijo, da je srečno prebil nevarnost. Boljša se mu od dneva do dneva ...»
«Tedaj je Edita doigrala ...» je izrekel z vražjim zadovoljstvom. «Njena zvezda ugaša ...»
«Napad še zdaj ni pojasnjen,» je Urh obrnil pogovor. «Kakor kaže, je nečakinja najela nadalca ...»
Jetnik ni črhnil besedice. Premaknil se je tako, da je zarožljala veriga. Preoblečeni služabnik je utrnil trsko. Tleči ogorki so padali v posodo in ugašali v vodi.
Nekaj časa sta molčala vsak v svoje misli zatopljena. Egon je ostal pri Editi in premišljal, kako bi jo še bolj očrnil. Urh pa se ni hotel ločiti od viteza, o katerem jetnik ni maral mnogo govoriti.
«Z napadom se bo še ukvarjalo sodišče,» je menil in razlagal: «Padec v globino je bil grozen. Viteza je rešilo le srečno naključje ...»
«Ako bi se bil ubil, tedaj bi bila Edita dosegla to, kar je želela,» ji je podtikal, česar v resnici ni bila kriva.
«Kje se je našel človek, ki ji je ustregel?» ga je vprašal tako, da ga je zbodla vsaka beseda.
«Ne vem,» je dihnil komaj slišno.
«Oblastvo mu je menda že na sledu. Javili so se ljudje, ki so ga videli bežati ...»
Zločincu je izpremenilo barvo. Obrnil se je proč od luči. Na obrazu mu je bilo zapisano strašno dejanje.
«Ako so ga videli, tedaj so ga morali tudi poznati,» se je drznil odgovoriti. «Zakaj ga ne primejo biriči?»
Urha je pogrelo. Stopil je predenj ter ga pogledal prav od blizu. Nato mu je povedal v obraz: «Ti si počakal viteza nad prepadom ... Tvoja roka ga je pahnila v globočino ...»
Obdolženec se je dvignil s sunkom in se spet vsedel. Že je zazijal, da bi zakričal, a se je spomnil, da bi mu bilo kričanje lahko v pogubo.
«Lažeš!» je poizkusil tajiti. «Kdo me je videl?»
«Jaz. Poznal sem te, čeprav se je že mračilo. Moje oko ne vara. Ne boš mi utajil.»
«Motiš se, prijatelj! Nisem bil,» mu je trepetala beseda. «Zakaj mi podtikaš tako grozovito krivdo? Rekel si, da me boš rešil, pa me tlačiš v ječo. In pri sodišču boš pričal proti meni ...»
«Rešil te bom, ako priznaš, kar si storil ...» Tajiti ne moreš, ker sem te videl ... Bežal si mimo mene ... Z roko bi se te bil lahko dotaknil ... Ali veš, kje je tam zadaj živa meja?»
«Vem še iz prejšnjih časov,» se mu je zaletela beseda. «Tisti večer pa nisem bil tamkaj, kar bom lahko dokazal.»
«Priznaj! Čas poteka ...» Urhu se je že mudilo. Bal se je, da bi se predolgo ne zamudil.
«Stori, kar hočeš,» se je vdal v usodo. «Moja vest je čista ... Edita te je najela ...»
«Edite mi ne sponašaj! Ne kliči vraga, da te ne popade!»
«Kdo pa te je napotil semkaj? Ali si vedel, da sem tukaj? Kako si našel pot v celico?»
«Na Rovišju poznam vsak kotiček,» je dejal s posmehom.
«Kar se je zgodilo, tega nisi mogel vedeti ...»
«Vedel sem,» se je glasil odgovor brez vsakega pojasnila.
«Ako nisi berič, čemu si se preoblekel?»
«Iz previdnosti, da bi me kdo ne zasačil ...»
«Izkušnjavec!» Jetnik je bil prepričan, da ima pred seboj ogleduha. Upanje v rešitev mu je v trenutku zvodenelo. Kesal se je za vse, kar mu je bil zaupal. Sam vrag mu je dal moči, da ni priznal zločina. Ena sama besedica in zapečatena bi bila njegova usoda. Vsi izgovori bi mu ne bili pomagali.
Tako pa se še zmerom lahko brani in sklicuje na svojo nedolžnost. Res je že obupal nad usodo, a nekaj mu je reklo, naj še ne odneha. Še enkrat je hotel potrkati na dušo neznanca in storiti vse, da bi ga omečil. Potem šele se bo vrgel v globočino med valove obupa.
Spustil se je na kolena, da so zarožljale verige. «Izpusti me!» ga je prosil z dvignjenimi rokami. «Odpni mi verige in odrini zapahe!»
«Prepozno; nocoj ni več časa,» je odklonil njegovo prošnjo. «Kadar spet pridem, tedaj bova nadaljevala.»
«Ali boš res prišel?» ga je vprašal pred odhodom.
Urh je bil že pri vratih. V odgovor mu je zaškripal ključ in zapahi so se zarinili v železje. Jetnika je spet objela samota. Njegovim starim bolečinam so se pridružile nove muke. Sedel je sključen na trinožnem stolcu in preklinjal Edito, ki mu je nastavila past, v kateri je obtičal.
Petje grajskih petelinov je pozdravljalo danico, ki je pravkar priplavala na obzorje. Urh še to noč ni zatisnil očesa; glava mu je bila težka, a ni še mogel mirovati. Še pri Albini se je moral oglasiti, preden je šel počivat. Vedel je, da ne bo mogel zaspati, ako tega ne opravi. Rajši je storil ne vem kaj, kakor paslušal njene opomine.
Soba, kjer je ležala bolna graščakinja, je bila odklenjena in prazna. Njena postelja je bila zagrnjena in na mizi ni bilo več čaše. Jutrnji hlad je pihal skozf odprta okna.
Kri mu je zastala po žilah, ko je opazil nepričakovano izpremembo. Kaj ga je neki premotilo, da je zgrešil njeno sobo? Nekoč so ga vodile čarovnice, ko je služil še za pastirja. To je bilo zunaj pod milim nebom. Doma pa se mu kaj takega vendar ne more pripetiti.
Skrbno je oblezel vse kote in ogledoval pohištvo, kakršnega ni bilo nikjer v nobeni drugi sobi. Toda kje je Albina? Kam so jo odvedli? Sama ni mogla oditi ... Njeno stanovanje je bilo v najlepšem delu graščine ... Ves dan ga je obsevalo solnce, dopoldne z ene in polodne z druge strani, dokler ni izginilo za gorami.
«Kam so jo umaknili?» ga je pričelo resno skrbeti. In skrb je bila tem hujša, ko se je domislil, da se je premestitev izvršila proti njeni volji. In kdo se je drznil to storiti?
«Edita!» se je zdrznil v temnih slutnjah. «Albino so spravili nekam, kjer jo bodo zastrupili ... Tukaj se ji niso upali škodovati ...»
Ustrašil se je in planil iz sobe. Na hodniku je bila tema. Njegove misli so hitele za nesrečno bolnico in iskale rešilne poti. Najti jo mora hitro, da ne bo zamujeno. Trudil se bo brez odmora, dokler ne iztakne njenega bivališča.
Ob misli na viteza ga je obšla nejevolja. Ponašal bi se bil s poročilom, kako je opravil v celici pri neznanem jetniku. Niti sam se ni nadejal takih uspehov. Vitez bi bil naravnost presenečen. Spet bi bil prejel pohvalo prav v obilni meri. Nečuvena hudobnost pa mu je pokvarila vse veselje.
Ali naj javi vitezu, da je izginila njegova nevesta? Prav za prav bi mu moral povedati vse do pičice, kar je v zvezi s tem dogodkom. Kolikokrat je že preprečil, da mladenka ni izpila strupa ... Voda v čaši na njeni mizi je bila skoro zmerom zastrupljena. Samo njemu naj se zahvali za življenje.
Previdnost mu je svetovala, naj s poročilom še nekoliko počaka. Vitez bi se prestrašil, in to bi mu škodovalo. Pomagati zdaj tako ne more. Sam pa se hoče potruditi in izslediti njeno bivališče. Potem bo stal neopažen na straži in pazil, da se ne bo mladenki kaj žalega pripetilo. Njegovo varstvo bo trajalo toliko časa, dokler vitez popolnoma ne ozdravi. Tedaj bo nastopil in pozval krivce na odgovor.
Urhu se tisto jutro ni mudilo k vitezu v sobo. Bal se je, da bi vitez ne opazil kakega znamenja nočnih dogodkov na njegovem obrazu. Šele, ko se mu je poleglo razburjenje, je stopil k njegovi postelji brez kakega izrednega poročila.
7. Glas iz stolpa.
urediDogodki, ki so se po smrti graščaka Otmarja odigravali na Rovišju, niso izzvali v okolici prav nikake pozornosti. Niti grajsko osebje ni vedelo, kaj se dogaja ponoči med mračnimi zidovi. Nikomur se ni sanjalo, kakšne zlobne načrte snuje mlada nečakinja, kdo se skriva v celici poleg grobnice in kakšna nevarnost preti graščakinji, katero je vse ljubilo in spoštovalo.
Služabnik Urh je bil edini, ki je vse opazil. Toda kar je izsledil, je ohranil zase. Pri njem je veljalo načelo: sam naj si vsak pridobi naklonjenost in zaupanje novega grajskega gospodarja.
Po tisti usodni noči je bil vedno na opazovanju. Tiho se je plazil po hodnikih in prisluškoval pred zaprtimi vrati. Oprezoval je povsod, kjer je slutil, da bo našel vitezovo zaročenko. Njegove misli so jo iskale tudi tedaj, kadar je opravljal kako delo. Kam so jo odvedli? Ali je še živa? Na to vprašanje si ni mogel odgovoriti.
Skrbi, ko so ga oblegale podnevu in ponoči, pa v družbi ni hotel pokazati. V pogovrih z ljudmi je bil šaljev, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Niti izkušati si ni upal nikogar, ker se je bal, da bi ga pripovedovanje ne izdalo. Ljudlje bi zagnali silen vrišč in pokvarili zasledovanje.
Aleš, grajski vratar, je bil njegov edini prijatelj. Povsem gladko pa se nista razumela. Bila sta po službi najstarejša med uslužbenci, na kar sta bila oba enako ponosna. Zaradi tega sta se večkrat sporekla, kdo ima več zaslug pri dolgoletnem službovanju.
«Ali si mar ti odgnal pred leti roparje?» se je repenčil Aleš, kadar ni mogel ugnati nasprotnika.
«To je pa tudi vse, kar si storil,» mu je nagajal služabnik.
«Kdo pa je preprečil upor med tlačani?»
«Sami so se pomirili ...»
Vratar se je skliceval na priznanje pokojnega graščaka.
Urh mu je zarobil vsako besedo. Pa tudi Aleš ni prizanašal. V lase pa si nista skočila, ker sta vselej poprej odnehala. Tudi zamerila nista drug drugemu. Saj sta si odpuščala sproti še tako hude očitke. Najsi je bila bitka še tako ljuta, ločila sta se vselej kot prijatelja.
Drugi dan po usodni noči pa je bil Aleš nenavadno slabe volje. Urhu se je izognil, kada bi se bila morala srečati. Klavrno je hodil po dvorišču in kadar je bil sam, je zmajeval z rameni. Niti Sultana, svojega zvestega tovariša ni pogladil, ko je mahljaje z repom prilezel iz staje. Mož je bil kakor mrtev za vse, kar se je godilo okrog njega.
Urh ga je opazoval skrivej skozi okno. «Nekaj mu spet ni prav,» je presojal njegovo vedenje. «Morda se mu je pričelo svitati ... Ali pa mu je priletelo kaj na ušesa ...»
Radovednost ga je gnala na dvorišče. Srečati je hotel vratarja ter ga vprašati, kaj se mu je pripetilo.
Začel je z vremenom. Aleš se mu ni mogel izogniti. Pogledal je kvišku v oblake, ki so se podili nad Rovišjem. Dan je bil vroč in soparen.
«Pa si nekam čuden.» Urh se je ozrl zvedavo v njegove drobne oči, ki so se skrivale pod košatimi obrvi. «Ali te je spet kaj ugriznilo? Zakaj molčiš kakor klada?»
«Do večera se bo izpremenilo.» Mož je rad govoril o vremenu.
«Bojiš se bliska in groma. Saj nisi hrast, da bi treščilo vate ...»
Aleš se ni zmenil za šalo. Namežiknil je tovarišu, naj gre z njim v sobo.
Nizka vratarjeva sobica je bila na strani ob izhodu. Manjše okence je gledalo na cesto, večje pa je bilo obrnjeno na dvorišče.
Ko sta vstopila, je Aleš zaprl vrata. «Sedi!» mu je ponudil stol ob debeli hrastovi mizi.
Urh je sedel ter se oprl s komolcem na mizo.
«Kar ti bom povedal, naj ostane med nama,» je začel Aleš po kratkem molku.
«Seveda. Kam pa naj deneva?» je rekel Urh ter mu stisnil desnico v potrdilo.
«Truden sem in zaspan, da se komaj držim pokoncu.» Vratar je zazehal na klopi ter se naslonil s hrbtmo na steno.
«Pa si res zdelan. Kakor bi bil ves dan vlačil drva iz hoste ...»
«Vso noč nisem zatisnil očesa. Pa dolgčas mi je bilo, da nikoli tega. Tako nekam tesno mi je bilo pri srcu, zato sem odprl okno na dvorišče ...»
«Menda te je bilo celo strah,» se mu je rogal služabnik. «Saj si kar preplašen.»
«Zares me je bilo groza ...»
«No, vidiš. Še zdaj se treseš ...»
«Tudi ti bi se tresel,» ga je zavrnil nejevoljno.
«Kaj pa je bilo? Dobro, da si jo odnesel ...»
«Nekaj sem slišal — tako jasno in razločno kakor zdajle tebe ...»
Urha je minila šaljevost. Nestrpno je čakal, kaj mu bo še povedal.
«Nekaj sem slišal,» je ponovil plaho, kakor bi se ne upal izgovoriti.
«Kaj si slišal?» Strežnik ni mogel dočakati njegovega poročila.
«Glas ... Pravo človeško besedo ... Nekdo je zaklical tako milo kakor duša v vicah ...»
Tovariš se je zamislil: «Poklical te je, pravi?»
«Na pomoč je zaklical. ‚Pomagajte!‘ je odjeknilo po dvorišču ...»
Urh je bil radoveden, odkod je prihajalo klicanje.
Aleš mu je razlagal: «Najprej sem menil, da se je komu kaj pripetilo. Vstal sem in šel gledat, kakor mi veleva služba. Toda vse je bilo tiho, nobena sapica se ni genila. Nato sem pogledal v okna, a nikjer ni bilo več luči. Nedaleč od mene so se črnila vrata v grobnico. Tedaj me je spreletela groza.»
«Torej si slišal klic iz grobnice?» mu je segel v besedo.
Vratar se je zganil ter mu pošepnil: «Graščak Otmar trpi na onem svetu ... Njegov duh še ni našel pokoja ...»
«Motiš se, prijatelj!» Urh mu je ovrgel: «Otmar vendar ni bil hudoben ...»
«Pravični greši sedemkrat na dan,» je vedel Aleš in dostavil: «Tamkaj so natančni ...»
«Tedaj molimo za njegovo dušo!»
«Ali pa opravimo zanjo kako dobro delo. Pomisli, prijatelj! Njegov duh se ne muči le grobnici marveč tudi na stolpu ...»
«Kako pa veš?» mu je skoro vzelo besedo.
«Tudi iz stolpa sem čul ječanje ...»
«Kaj pa če si slišal spomin, ki pomeni nesrečo ... Kakšni so bili prav za prav ti glasovi?»
«Vzdihi, jok, ihtenje — vse skupaj pomešano. Ko sem se prekrižal, je utihnilo. Po dvorišču se je razlila grobna tišina.»
«Tedaj si rešil dušo ...»
Aleš se je razveselil: «Da bi jo bil le res. Potem pa rad pozabim ves strah, ki sem ga prebil o polnoči na dvorišču.»
«O tem se boš prepričal, ako se klicanje ne bo več ponovilo ...»
«Noči se bojim,» je omenil plaho.
«Ako se ti duho nocoj ne javi, je znamenje, da je našel mir na onem svetu ...»
«Molčimo, da ne pride med ljudi,» je skrbelo vratarja. «Kdo ve, kaj bi vse govorili o pokojnem graščaku, ako bi vedeli, da straši na Rovišju.
«Glej, da ne boš kaj zinil!» ga je opozoril. «To bi bil slon iz komarja!»
Urh je odhajal z drugačnim mnenjem od strahopetnega vratarja. Svitalo se mu je nekaj drugega, česar mu ni maral razodeti. Po njegovem domnevanju glasovi niso prihajali iz grobnice. Celica, kjer je zaprt jetnik, je pod zemljo med debelim zidovjem. Linica pod stropom ni obrnjena na dvorišče, marveč v dolino. Vrata se zapirajo neprodušno. Tudi ni verjetno, da bi neznanec kričal, ker bi mu vpitje le škodovalo.
Glas, ki ga je slišal plašljivi vratar, je moral priti iz stolpa. Morda iz gornje sobice ali celo iz podstrešja. Prav tam mora bivati nesrečna bolnica, ki je v prejšnji noči izginila iz svojega stanovanja. Kdo pa naj vzdihuje in joka kakor uboga vitezova nevesta. Skrili so jo zato, da bi jo laže zastrupili. «Zlobnost ne izbira sredstev,» je rekel jetnik v verigah. Kako resnične so bile njegove besede! Med zarotniki je moralo priti do kakega spora, kateremu je sledila izločitev nevrednega člana. Odtod je izviralo maščevanje.
Urh je bil ves omoten od premišljevanja. Kako naj pride v skrivališče vrhu stolpa? Spodaj prebiva padar, kjer ima svojo lekarno. Tam mimo drži hodnik na stopnice. Vrata so zmeraj zaprta. Do linice ne more splezati, ker nima tako dolge lestve. In če bi jo imel, bi mu ne koristilo. Linica je tako majhna, da bi ne mogel zlesti v sobo. Kvečjemu bi jo opozoril, naj bo previdna, kadar ji bodo ponujali hrano ali zdravila.
Toda brez hrane ubožica ne bo mogla živeti. Pomoč je nujno potrebna. Hitro bo treba nekaj ukreniti, da ne bo zamujeno. Biriči morajo vdreti v stolp in preprečiti nevarnost, krivce pa zapreti.
«Počasi!» Nekaj mu je reklo, da zadeva še ni zrela za tke ukrepe. Tudi se je zavedel, da sam ne sme ničesar ukreniti. O tem je treba obvestiti viteza, ki naj izda nadaljne odredbe. Zato mu mora poročati čisto resnico, ne pa domnevanje.
Tedaj natanko dognati, odkod izvira skrivnostni glas iz stolpa. Vratar je pravil, da je stal nekako na sredi dvorišča. Od tam je do stolpa samo nekaj korakov. Linica iz stolpove sobice je obrnjena na sredino. Spominjal se je, da ni omrežena. Morda bi se mu pa le posrečilo priti do vrha, ako bi sestavil lestvo. Plezati pa bi bilo nevarno; lestva bi se lahko nagnila ali zamajala in plezalec bi izgubil ravnovesje. Tla okrog stolpa pa so trda in peščena. Ako bi padel, bi si razbil čepinjo. Imeti mora nekoga, ki mu bo držal lestvo, da ne bo zdrčala po zidu.
Na Aleša se ni zanesel. Mož je plašljiv ter bi ga pustil na cedilu. Boji se vsake sence. Komu drugemu pa tudi ni zaupal. «Kar vesta dva, ve pol sveta,» je rekel njegov ranjki oče, ki je imel obilne izkušnje.
Urh je spoznal, da je najbolje, ako ostane sam pri svojih načrtih. Ves dan je opazoval oddaleč stolp in določal, kam bo oprl in prislonil lestvo. Zvečer pa, ko so graščinci pospali, se je splazil potiho na dvorišče. Skril se je v temen kot, odkoder je meril v duhu stolpovo višino. Svetil mu je lunin prvi krajec.
Ni še določil višine, ko so se odprla graščinska vrata. Iz gradu je smuknila temna postava. Urh se je stisnil v kot, prikazen je šinila mimo njega. Spoznal je Edito, ki ga pa ni videla.
Pred stolpom je obstala in potrkala trikrat na vrata. Padar je spoznal dogovorjeno znamenje in prišel odpirat. Tiho je zobrnel ključ — Kozma je odprl in zaprl vrata.
Njun sestanek je trajal dolgo časa. Urh se je trudil na vse načine, kako bi ujel kako besedo. Padarjeva soba je bila prostorna; imela je dve navadni okni, ki sta bili tako visoki, da ju ni mogel nihče doseči.
Urh je hitro našel kratko lestvico ter jo prislonil k zidu. Oprezno je stopil na klin in lezel kvišku. Trud pa se mu ni izplačal. Okno je bilo zagrnjeno; niti luči ni mogel videti skozi debelo tkanino.
Toda česar mu ni mogel dati pogled, naj bi mu nadomestilo uho, katero je naslonil previdno na okno. Čul je nerazločno šepetanje. Tedaj pa mu je nad glavo nekaj zaječalo. Vzravnal se je in pogledal kvišku. «Pomagajte!» je odjeknilo po dvorišču. Klic se je izpremenil v bolestno ihtenje.
«To je Albina!» Urh jo je spoznal po glasu. Brž se je spustil z lestve ter jo položil nazaj na prejšnje mesto. Strah, ki je zbegal vratarja, je bil razkrinkan.
Urh se je vrnil v graščino skozi stranska vrata, katera je pustil poprej odprta. Preden jih je zaprl, se je obrnil in pogledal proti stolpu. «Bog naj jo čuva!» jo je izročil njegovemu varstvu. «Vsaj do jutri naj ji še ohrani življenje.»
Na počitek ni zdaj več utegnil misliti. Stisnil se je nekam v kot in čakal dneva. Tukaj je zbiral spomine in sestavljal poročilo. Ko se je zdanilo, je pohitel k vitezu, ker ga ni hotel poprej dramiti.
Povedal mu je vse od kraja. Vse od prvega dneva, ko je prispel na Rovišje, pa do trenutka, ko je odjeknil glas iz stolpa.
Vitez ga je poslušal kakor pravljico iz devete dežele. Obraz mu je bledel; srce se mu je krčilo v strahu in skrbi za drago nevesto. «Ali je res? Saj ni mogoče!» mu je v žalosti tonila beseda.
«Zdaj pa govorite vi in pravica!» Urh je končal svoje poročilo in prosil viteza naj hitro kaj ukrene.
Viktor je vstal s postelje — nova moč mu je zaplala po žilah. Ljubezen do zaročenke ga je čudežno okrepila. Urh mu je pomagal, da se je oblekel.
«Zdaj pa na delo!» Vitez je bil pripravljen oditi.
«Ne hodite sami!» mu je branil služabnik. «Dovolite, da gre po biriče ...»
«Pojdi!» mu je dovolil, ko je zadevo nekoliko premislil. «Med morilce res ni hoditi varno brez blričev.»
Strežnik je odšel z jadrnim korakom na pristave. Hitro je zdramil biriče in javil poveljniku, kaj se je zgodilo. Dolgo mu niso mogli verjeti; tu je zapovedovala Edita in straža se ji je morala pokoriti. Nobenega koraka niso smeli napraviti brez njene volje.
Ko pa so izvedeli, da jih kliče vitez, se ni služabniku nihče več upiral. Na mah je počila vez med predrzno oblastnico, katere so bili vsi do zadnjega siti in naveličani. Odšli so v zavesti, da služijo novemu gospodarju.
Stopili so strumno pred viteza ter mu prisegli pokorščino in zvestobo. Vitez je naročil poveljniku, naj skrije biriče nekje v bližini stolpa. Tamkaj naj čakajo nadaljnega povelja.
Viktor je po dolgih dnevih trpljenja zapustil bolniško sobo. Krenil je naravnost proti stolpu. Poveljnik je ostal pri biričih, Urh pa je spremil viteza na poti k njegovi ljubljeni nevesti.
Dospela sta pred vrata z naglimi koraki. «Odprite!» je zaklical vitez in potrkal. Glas mu je bil zahtevajoč in oblasten.
«Vi ste tukaj?» Padar je odprl in začel rahlo oštevali viteza, ker je vstal brez njegovega dovoljenja.
«Dovolj je bilo počitka,» mu je odgovoril. «Zdaj bi se rad nekoliko sprehodil in ogledal Rovišje. Pred vsem me zanima stolp, kjer sem se namenil začeti.»
Kozma je brez obotavljanja povedel viteza v sobo. Tu mu je razkazoval svoje praške in zdravila, katera je sam napravljal. Zgovorno mu je našteval imena raznih zelišč, ki so se sušile na policah.
«Ali je to vse?» je vprašal vitez, ko je površno ogledal sobo. «Nimate li še kake druge shrambe?»
«Nimam. V vsej graščini ni za moje delo pripravnega prostora. Pa ga — odkrito povedano — tudi ne potrebujem, ker mi ta soba zadostuje!»
«V stolpu je menda še neka druga sobica ...» je poizvedoval nemirno.
Padar ni smel tajiti. Urh je poznal vse kote in pazil na njegove besede. «Res je tam gori prav na vrhu še neka celica ...» je rekel v zadregi.
«Tisto celico bi rad videl ... Prav zaradi tega sem prišel semkaj ...»
«Toda celica je prazna in zanemarjena ...» Padarju je izpremenilo barvo.
«Vseeno,» je ostal pri svoji zahtevi.
«In stopnice so nerodne. Ako bi se spotaknili in padli, bi se ponovno poškodovali ...»
«Upam, da se kaj takega ne bo zgodilo.» Vitez ni hotel odnehati.
«Sobica nima nikake starinske znamenitosti. Kvečjemu bomo prepodili pastovke, ki gori gnezdijo. Več zgodovinskih vrednosti bi našli drugod po graščini ...»
«Stolp je starejši ko graščina ...»
Padar se je moral vdati. S tresočo se roko je izročil služabniku ključ ter se hotel odstraniti.
Vitez ga je premeril od nog do glave. «Tudi vi pojdete z nami! Vajeni ste svojega bivališča.»
«Pa grem, če je treba,» se je moral ukloniti.
Vsi trije so zapustili sobo.
«Naprej!» mu je ukazal vitez na ozkem hodniku. «Tri korake pred nama!»
Kozma se je obiral, a naposled se je moral vdati. Noge so mu lezle nazaj, ko je stopal navzgor po stopnicah. Na vrhu se je ustavil. Ako bi se vrgel navzdol na hodnik ter bi se zlomil tilnik, bi bil na mestu mrtev. Ne pomagala bi mu več vsa njegova zdravila. Nihče bi ga ne mogel več zbuditi v življenje.
Vitez in njegov služabnik sta kar slutila, kaj namerava. Že sta pripravila roke, da bi ga ujela in preprečila padec v globino. Toda Kozma ni imel poguma, da bi bil pobegnil iz življenja. Rajši je ostal živ, čeprav je vedel, kaj ga čaka.
Nad stopnicami je bil kratek hodnik, kjer so se nekoliko oddahnili. Iz sobice se je začulo tiho ječanje. Urh je odklenil vrata. Sobica je bila temna in brez pohištva. V kotu je stala čedna postelja, kamor je prihajalo nekoliko svetlobe skozi linico pod stropom. Na beli postelji je ležala deklica; ko so vstopili, je pogledala plaho izpod odeje. Žalost in bolečina sta bili vtisnjeni v njeno bledo obličje. Ko je zagledala Urha, je zajokala.
«Albina!» Vitez je stopil k postelji ter ji poljubil roko. «Ubožica, kakšna pa si? Kakor bi ležala na mrtvaškem odru!»
«Viktor, ti si tukaj?» ga je nenadno spoznala. «Torej si vendar okreval? Oh, kako željno sem te pričakovala!»
Vitez se je sklonil ter ji poljubil čelo. Dolgo mu je slonela glava na mehki blazini. Njuni občutki so se topili v tihem šepetanju.
Kozma se je vedel, kakor bi mu gorela tla pod nogami. Že je poizkusil, da bi se izmuznil iz sobe. Toda Urh je zasukal ključ ter se naslonil na vrata.
«Ubožica, kdo te je tako neusmiljeno mučil?» Viktor je slonel solzen na postelji.
Mladenka se je dvignila in sedla.
«Saj nisem tako slaba kakor mislite,» se je delala krepko in močno. «Pogrešam samo gibanja v prirodi. Ne vem, zakaj mi ne privoščijo solnca in zraka.»
«Zato, ker vam strežejo po življenju,» je rekel vitez z bolestnim glasom.
Bolnica se ni spominjala, da bi ji bil kdo kaj hudega povzročil.
«Izvedel sem, da so vas hoteli umoriti ...»
Albina je molčala. «Edita mi je prinašala zdravila,» se je spomnila čez nekaj časa. «Ni pa mi koristilo, marveč škodovalo ...»
«No, vidite! Ni vam prinašala zdravila, ampak strup!» Viktor se je prijel za glavo.
«Urh me je na to opozoril,» je rekla počasi in hvaležno pogledala služabnika.
«Pa ste poslušali svarilo?»
«Od takrat nisem več pokusila pijače ...»
Viteza je zanimalo, ali jo je Edita večkrat obiskala.
«Včasih je seveda prišla. Ni pa se vedla sumliavo ...»
«Zakaj ste menjali stanovanje? Tukaj ni za vas primerno mesto. Kako ste prišli semkaj?» je bil radoveden.
Spominjala se je megleno: «Pozno ponoči me je obiskala Edita. Prosila sem jo, naj mi prinese čašo vode. Popila sem jo in zadremala. Ležala sem kakor v omotici in nič ne vem, kaj se je godilo z menoj. Prebudila sem se tukaj v tej umazani kletki. Kje sem, mi niso hoteli povedati. Dozdeva se mi, da bivam v celici poleg grobnice. Pa ne vem, ali sem prav uganila.»
«Tam je nekdo drugi ...» je odgovoril Urh, ki doslej ni črhnil besedice.» Skrili so vas v stolp med sove in netopirje,» se je zgražal vitez. «Sami pa bi se bili šopirili po dvoranah ...»
«Torej res niso imeli pravega namena!» je vzkliknila Albina. «Pa zakaj sem jim bila napoti? Nikomur nisem ničesar hudega storila.»
«Namen je prozoren,» je menil vitez in vprašal, kdaj je bila zadnjič pri njej Edita.
«Ni še dolgo od tega, kar me je nadlegovala, naj popijem neko tekočino ...»
«Pa ste ji ugodili?»
«Ni me mogla nagovoriti. Ko je videla, da ničesar ne opravi zlepa, je poizkušala s silo. V borbi pa je razlila tekočino.» Pokazala je na mokra tla, kamor se je zvrnila čaša. Tudi na odeji se je poznala mokrota.
«Morilka!» se je zgrozil vitez. Albina pa je nadaljevala: «Ker nisem izpila tekočine, sem se nečakinji silno zamerila. Divje me je gledala in preklinjala mojo trmo. Ko se je iztogotila, je pričela jokati. Strašila me je s posledicami, ki bodo nastale, ker ne maram zdravila.»
«In potem?» je hotel izvedeti vse do konca.
«Preden je odšla, se je pomirila. Rekla mi je, da se bo kmalu spet vrnila. Prišla je natančno, kakor je napovedala. Prinesla mi je vina in zahtevala, naj ga izpijem, češ da me bo pokrepčalo. Njena vsiljivost je bila tolika, da se nisem mogla več braniti. Poizkusila sem in izpljunila, zakaj pijača ni imela pravega okusa ...»
«Tedaj je jasno, da vas je hotela zastrupiti.» Vitez se je obrnil proti padarju ter ga vprašal, ali mu je bilo znano, kaj je počenjala grajska nečakinja.
«Nisem odgovoren za njeno dejanje,» je zanikal krivdo ter se branil sodelovanja.
«Kdo pa ji je dajal strupa?» je ovrgel njegovo trditev. «Kje ga je dobivala?»
Kozma si je izmislil: «Res mi je izmaknila neko tekočino, ki pa ni bila pristna, marveč ponarejena. Zato ni mogla pogubno delovati.»
«Torej priznate, da je bilo sredstvo vašega izvora.»
Padar ni mogel tajiti. Izgovarjal pa se je, da mu Edita ni povedala svojega namena. Tekočino je dobivala pod pretvezo, da jo uporablja za zatiranje mrčesa.
«Lažeš!» ga je zavrnil s studom. «Vajino delo je bilo skupno in dobro premišljeno. Sam vrag vaju je obsenčil. Za vaju ni preostra nobena kazen.»
«Milost!» Kozma je padel na kolena. «Vaši nevesti sem ohranil življenje ... Tekočina ni bila strupena ... Ako bi bil poslušal Edito, bi bila Albina zdaj že v grobnici pri očetu ...»
«Zakaj je nisi javil oblastvu?»
«Ker sem se bal za službo ... Grozila mi je z ječo in z biriči ...»
«Kdo je več, gospodar ali dekla?»
«Usmiljenje! Odslej bom najboljši človek.»
«Kako se upaš prositi odpuščanja ti, ki nisi poznal usmiljenja?» Vitez je bil neizprosen. Stopil je na hodnik in zažvižgal v prste.
Biriči so čuli dogovorjeno znamenje. Odzval se je poveljnik z rezkim piskom. Po stopnicah se je začulo votlo ropotanje.
Poveljnik se je postavil pred viteza, ki mu je pokazal zločinca, naj ga denejo v verige. Povelje je bilo na mah izvršeno. Biriči so uklenili padarja in čakali novih ukrepov.
«Vrzite ga v ječo!» se je glasilo povelje. «Tam naj ostane ob kruhu in vodi, dokler ga ne izročimo višjemu oblastvu.»
Albina je zakrila obraz, da ni videla zločinca, zvijajočega se v tesnih sponah. Smilil se ji je, čeprav ji je stregel po življenju. Njeno plemenito srce ni bilo vajeno obsojati, marveč odpuščati krivico, pa tudi zasluženo kazen.
Vitez je odslovil biriče z naročilom, naj ga počakajo spodaj pod stolpom. «Tjakaj mi privedite jetnika iz celice, ker ga moram poznati. Nato pa primite Edito. Pazite, da vam ne pobegne.»
Biriči so odvedli uklenjenega padarja, ki je venomer ponavljal, da je nedolžen. Vitez in njegov služabnik pa sta pomagala Albini, da je vstala in se oblekla. Nato sta jo spremila navzdol po stopnicah.
Vitez je bil na vso moč radoveden, kakšen je jetnik iz podzemske celice, o katerem mu je Urh že toliko povedal. Kdo naj bi bil neznanec, ako je res podoben njemu? Morda je kak izprijeni plemič, kakršnih ni bilo malo po tedanjem svetu. Ali pa celo njegov prijatelj Egon! V domišliji je zazrl njegovo sliko. Verjel je in obenem dvomil.
Jetnika so privedli iz celice na dvorišče. V obraz mu je posijalo jutrno solnce. Ko je zagledal viteza, se je vrgel na tla med biriče. S silo so ga morali postaviti na noge.
«Egon, kaj sem ti storil?» ga je vprašal vitez.
Zlobnik je gledal v tla ter mu ni odgovoril.
«Zakaj si me pahnil v prepad?» je zahteval pojasnila.
Jetnik je trdovratno molčal.
«Govori! Ali nimaš jezika?» Birič ga je sunil v rebra.
«Edita je vsega kriva,» je naposled izpregovoril. «Primite jo in privedite semkaj. Pogledali si bomo v oči in tedaj boste čuli, česar še morda ne veste. Sama vam bo povedala, kje je graščakova oporoka in kdo jo je hotel ponarediti. Vrne naj vam tudi nakitje, katero je odnesla iz votline.»
«Tedaj sta bila dogovorjena,» je sklepal iz njegovega pripovedovanja. «Nečakinja te je najela ... Ti si bil njen zaveznik ... Trije ste se zarotili proti enemu, pa vam je vzlic temu spodletelo ...»
«Edita je imela prvo besedo. Prisvojila si je oporoko, izmaknila dragoceno okrasje in snovala morilne načrte. Ona je bila tista, ki je nameravala zastrupiti mlado graščakinjo ter proglasiti sebe za zakonito naslednico. Zato je bilo treba iztakniti oporoko ter jo primerno prekrojiti.»
«Pa ji ni uspelo,» mu je vitez segel v besedo. «Oporoko hranim jaz; naključje jo je izročilo v moje varstvo ...»
«A tako!» Jetniku je zaprlo sapo, kakor bi ga bil udaril po hrbtu. Toda hitro se je oddahnil. «Tedaj si jo ukradel ti, ki hočeš biti poštenjak, pa si tat, kakor so mnogi drugi,» se je drznil izgovoriti.
«Tiho!» Birič ga je udaril po ustih, da se mu je ulila kri.
Zdajci se je pojavilo v bližini glasno kričanje. «Strup ... ječa ... smrt ...» je odjeknilo po dvorišču.
Edita je planila iz graščine. Pulila si je dolge lase ter se krčevito zvijala. Vmes je govorila zmedeno: «Oporoka ... Vitez, moj vitez ... Vse je zastrupljeno ...»
«Znorela je,» je omenil padar v verigah. «Krivica se je maščevala ...»
Vitez mu je zasolil: « Kozma, ti je ne boš več zdravil!» Biričem pa je naročil, naj pazijo na nečakinjo, da jim ne uide.
Vratar je urno zaklenil vrata.
«Žive me ne dobite!» je vpila na vse grlo. «Mrtvo pa me obesite ali ustrelite ...»
Krik je privabil na dvorišče posle in tlačane. Nikomur se ni smilila zblaznela nečakinja. Samo Albina jo je milovala.
«Strup ... oporoka ... prepad ...» S strašnim krikom je izrekla te besede in zbežala proti stranskemu izhodu.
Tedaj se je zganil tudi Egon. Divje je zamahnil z rokami in sunkoma snel verigo. Zmeda, ki je nastala med graščinci, mu je omogočila pobeg z dvorišča.
Bežal je za Edito v smeri proti prepadu. Tekla sta, kakor bi ju bila gnala neka peklenska sila. Biriči pa za njima in z njimi vred vsi graščinci, a ju niso dohiteli. Sam vrag ju je menda ščitil na njuni zadnji poti.
Poslednjo sled za njima so našli v pesku nad prepadom.
8. Vrišč v prepadu.
urediRemel, grajski ribič je vstal tisto jutro ves zbegan še pred zarjo, kar doslej ni bila njegova navada. Poklical je ženo, naj mu pripravi kaj za želodec.
«Pa že zdaj?» jo je jezilo, ker se ji ni ljubilo vstajati. Še nikdar je ni budil tako zgodaj.
«Zdoma pojdem,» ji je povedal.
«Kam boš hodil! Saj se še ni zdanilo.»
«Pojdem,» se je bil odločil. «Mica, ali nisi ničesar slišala?»
«Ponoči ne poslušam,» mu je zarobila. «Zaradi mene naj bo, kar hoče.»
«Jaz pa nisem mogel spati ... Strašen vrišč je bil spet v prepadu ...»
«Ti in tvoj prepad,» se mu je posmehovala.
«Nekaj je na tem,» je trdil Remelj. «Kak vrišč je bil takrat, ko se je ponesrečil grajski vitez. In pred leti, ko smo našli mrtvega onega neznanca. Slišala si, kako je hrumelo. Kakor bi se bili podirali bregovi.»
«Vetel je vlekel.» Mica ni hotela o tem ničesar vedeti.
«Glas je bil podoben vetru, ampak silnemu vrvenju. In vmes so pokale skale in padale v globino. Bučanje je trajalo vso noč; poleglo se je šele proti jutru.»
«Škoda, ker nosiš hlače,» se mu je posmehovala. «Ženska sem, pa imam več poguma.»
«Čakaj, boš že videla.» Mož se je oblekel in hotel oditi.
«Kam greš?» je stopila predenj.
«Pogledat, kaj se je pripetilo ...»
«Nikamor mi ne pojdeš. Ali si mar ti zato, da iščeš žrtve? Ribič si in drugo te ne briga.»
«Pojdem,» ni mogel odnehati.
«Ne pojdeš,» mu je prepovedala. «Ako so se res podirale skale, te bo še zasulo ...»
Pri Remiju je imela žena poglavitno besedo. Mož se je moral ukloniti. Ostal je doma, kakor je zahtevala njegova boljša polovica. Sedel je na klopico pred hišo in razgrnil mrežo, ki je že dolgo časa čakala popravila.
Mica je medtem pripravila zajtrk. Napekla je rib in skuhala kozjega mleka. Mleko in ribe so bile poglavitna hrana siromašni družini.
Ko sta sedela pri zajtrku, ju je iznenadilo glasno govorjenje. Pred kočo se je ustavila gruča; sestavljali so jo grajski hlapci in biriči. Ker ni bilo nikogar zunaj, so prihrumeli v sobo.
«Mir vam bodi!» je pozdravil poveljnik.
Ribič je odzdravil in odložil žlico.
«Kaj je novega?» je vprašal poveljnik.
«Ne vem, kaj bi bilo,» je odgovoril Remelj. «Vso noč je spet bobnelo. To ni včasih ničesar dobrega pomenilo.»
Birič je bil radoveden, kje je bilo bučanje najsilnejše.
«V prepadu pod divjo skalo,» je odvrnil. «Noben vihar ni tako strašen. Tako je pokalo in hreščalo; vmes pa sta se čula pisk in žvižganje.»
Poveljnik je zahteval, naj jim pokaže najbližjo pot do skale.
Ribič mu je bil pripravljen takoj ustreči.
Pogledal je ženo, ki mu je namignila, naj odide. Bala se je biričev, zato mu ni branila. Graščinci niso poznali šale, kadar so ukazovali.
Remljeva koča je stala nekoliko v bregu blizu reke. Voda, ki je narasla ob deževju, je ni dosegla. Tukaj je bil vhod v sotesko, po kateri je držalo več stez; nekatere naravnost, druge po ovinkih med kamenjem in grmovjem. Najbolj uglajena pot se je spenjala v prepad pod divjo skalo.
Remelj in birič, ki je vodil četo, sta hodila naprej in nista mnogo govorila. Ribič se dolgo ni upal ziniti, kaj je napotilo graščinske semkaj ob zgodnji uri. Naposled se je le ojunačil in vprašal, ali slutijo nesrečo.
«Bomo videli,» je dejal nejasno. «Poprej vam ne morem povedati.»
«Kar za šalo menda niste vstali tako zgodaj ...»
Poveljnik je skomignil z rameni.
Ribič ga ni hotel več nadlegovati. Vedel je, da biriča ni lahko omajati, kadar čuva uradno tajnost.
S krepkimi koraki so se bližali cilju. Pred njimi se je pokazala pečina, oprana od deževja. Nad njo se je vila pot okrog griča. Dno prepada je pokrivalo kamenje, iz katerega je raslo pritlikovo grmovje. Med njim so se skrivale skale; skoro vsako leto se je katera odtrgala od stene in treščila v globino.
Birič se je ozrl navzgor proti Rovišju.
V mislih je določil kraj, kjer so našli vtisnjene poslednje stopinje. «Tukaj iščimo!» je izdal povelje.
Četa se je urno razkropila.
Iskanje je bilo počasno in naporno. Treba je bilo hoditi po ostrem kamenju, ki se je premikalo pod nogami. Varna ni bila nobena stopinja. Iskalci so se lovili z rokami in se borili s trnjem, razpredenim po grmovju. Kdaj pa kdaj je ušla komu noga med kamenje in obtičala kakor v pasti. Večkrat je trajalo dalje časa, preden jo je mogel izdreti.
«Smo že na pravem kraju!» Grajski hlapec Žiža je stal ob skali, ki se je pred leti odluščila od pečine.
«Ali si ju našel?» ga je vprašal tovariš, ki se je pravkar spotaknil in ujel na roke.
«Kaj neki imajo?» si je mislil Remelj, ki še zmerom ni vedel, kaj naj išče in koga je našel hlapec.
«Tukaj sta oba ...» je odgovoril Žiža in kazal predse.
Graščinci so kolebali med kamenjem, kakor bi šlo za stavo. Vsak je hotel biti prej na mestu.
Egon in Edita sta ležala za skalo v tesnem objemu. Na razbitih obrazih so se še poznale poteze sovraštva. V divjem srdu sta se spoprijela nad prepadom ter se vrgla v globočino. Niti smrt ju ni razdružila.
Ribič je bil poslednji, ki je prilezel na kraj nesreče. «Ali vidite?» je rekel biričem. «Vrišč v prepadu je oznanjal smrtno nesrečo.»
Hlapci so pripravili nosilnico in spravili oba mrliča iz prepada. V mrtvašnici na bližnjem pokopališču so ju položili v preprosti krsti kakor največja siromaka.
Pogreb obeh nesrečnikov so izvršili graščinci brez duhovnika ob solnčnem zatonu. Pokopali so ju v kot med koprive — tja, kjer zemlja ni bila blagoslovljena.
Na Rovišju je bilo kakor po dežju, kadar se dvigne megla in nastane lepo vreme. Padarja Kozmo so izročili višjemu sodišču, ki ga je kaznovalo z dolgoletno ječo. Tako je bilo zadoščeno pravici.
Vitez je ob strani svoje blage zakonske družice ustvaril na Rovišju novo življenje. Marsikaj je bilo treba popraviti in preurediti. Vsega pa ni zmogel sam, zato si je postavil Urha za svojega prvega oskrbnika. S tem je bilo obilno poplačano njegovo plemenito delo.
Grajski vitez, tako je klicalo ljudstvo svojega novega gospodarja, je prinesel svojim podložnikom obilo sreče in zadovoljstva. Njegovo ime so izgovarjali z ljubeznijo in s spoštovanjem.