Grauf je dvigal zaklad

Zakaj ni delavec cesarja pozdravil Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Grauf je dvigal zaklad
Vinko Möderndorfer (1894)
Zakleta graščakinja
Izdano: COBISS 2830133
Viri: COBISS 2830133
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


I

Pod Štalekarjevim vrhom se množe vsako leto majhni okopi, ker iščejo ljudje zaklade, ki jih je zakopal zadnji grof Štalekar. Po grofovi smrti je minulo že toliko let, da so se podrle tudi že razvaline in je ostalo na mestu, kjer je stal nekdaj ponosen grad, samo še nekaj kamnov. Pod Štalekarjevim hribom je Graufovo posestvo.

Grauf je sedel nekega večera pred hišo in premišljeval o roboti in o vseh nadlogah, ki kmeta tarejo in ga silijo, da mora leto za letom zastaviti del zemlje grofu, da mora plačati davek in preživeti svoje otroke. Vzdihoval je: »Če bi mogel dvigniti zaklad, ki je zakopan na Štalekarjevem, bi se lahko izkopal iz dolgov in moji otroci bi lahko gospodarili na svoji zemlji. Tako bodo pa kmalu pregnani z zemlje, ki je gnojena z mojim znojem in zorana z mojimi žulji, na njej pa se bo šopiril grof.«

Tisto noč je Grauf tole sanjal:

Njegova krava je imela dva junčka, ki sta bila enako modna in čisto črna. Ta dva junčka je redil brez kravjega mleka tako dolgo, da sta postala godna za vožnjo. Dorastla sta čudovito hitro. Grauf je šel k spovedi, se spovedal vseh grehov, dobil na sv. Treh kraljev dan blagoslovljeno vodo, pokropil s to vodo sebe, vole in voz, šel na božični veder na grad in dvignil zaklad.

Ko se je prebudil, je šel v hlev in videl, da je imela krava dva junčka, kakršna je videl v sanjah. Držal se je točno vsega, kar so mu narekovale sanje. Na sveti večer je pripravil močan voz, vpregel oba črna vola in odšel proti Štalekarju. Opolnoči, ko je bilo v cerkvi povzdigovanje pri polnočnici, je dospel prek razvaline. Nenadoma je zagledal vhod in stopnice v klet. Tega vhoda ni videl nihče ne poprej in ne pozneje. Grauf je zapeljal voz v klet, med tem neprenehoma škropil sebe, vole in voz z vodo, ki je bila na sv. Treh kraljev dan blagoslovljena, in molil, da mu pomaga Bog. V kleti je našel tri velike sode, polne zlata. S težavo jih je naložil in pognal vole, ki so komaj vlekli težki tovor, vendar so ga izvlekli, ker jih je Grauf držal za roge, jih škropil z blagoslovljeno vodo in klical Boga in vse svetnike na pomoč. Dospel je srečno tako daleč, da je bil že na prostem, samo zadnji del voza je bil še na zadnji stopnici. Grauf se je oddahnil in veselo zamrmral, ko si je brisal pot: »Do zdaj mi je pomagal Bog in vsi svetniki, zdaj mi pa naj pomaga, kdor hode, ker si lahko pomagam sam.« Komaj je to spregovoril, se je utrgala igla od, voza, voz z zlatom je padel nazaj v klet, vhod se je zaprl in ostale so samo še razvaline, kakor so še danes.

Zaklada še nihče ni našel. Ponoči se nihče ne upa na Štalekarjevo, ker vidijo vsako kvartrno soboto okoli gradu modre lučke - duše Štalekarjevih grofov - ki romajo po gradu, posebno pa okoli grajske lipe, in jadikujejo, ker morajo stražiti zlato, ki je bilo iztisnjeno iz žurjavih rok ubogih Mežičanov.