Grešnik Lenart (Ivan Lah)
| Grešnik Lenart Ivan Lah |
| |||||||||||||
Začenjajo se otroški spomini: Hudo je otroku in mnogo bridkosti užije, marsikatero solzo potoči, predno spozna, da je človek, ter se potuhne vase. Kar mu najbolj hodi na pot, je goreča, neutolažljiva želja po Ijubezni.
»Otroku se godi, kakor bi se godilo človeku, ki bi ponevedoma treščil v popolnoma drug svet, med bitja, njemu nič podobna. Iz svojega prejšnjega sveta je prinesel svoje srce in svojo dušo, svoje misli in navade. Vesel in brezskrben ponuja spočetka in trosi, kar ima. Kmalu spozna začuden in užaljen, da se ljudje ne trgajo za njegove darove in da imajo svoje kašče skrbljivo zaklenjene. Kdor ni njihove vrste in čudi, je tat ...«
In to je postalo usodno za Lenarta.
»Mnogo prijateljev je imel Lenart, med ljudmi pa nobenega. Ljudje ne marajo tistih široko odprtih oči, ki gledajo predaleč in pregloboko, so zamaknjena v svetla brezna sanj in slutenj.« Lenart je hodil po drva v gozd in je nosil butare na hrbtu; bil je sam in je sanjal o lepem daljnem svetu. »Nezaslišana je bila modrost, ki se je rodila iz sanj. Vedel je, da je treba le še malo korakov do zadnjega roba. Šel je in se ni nič obotavljal. Še smehljal se je: Bratje in sestre, kmalu bomo v paradižu.«
Ljudje so poslali Lenarta v šolo. »Na visoko naloženem vozu med mnogoštevilnimi culami in cajnami se je peljal Lenart v mesto. Poleg njega je sedela mati, zaverovana vase in svoj strah.« Ženske so ugibale, kaj bo iz Lenarta. Tako so prišli v mesto. Tam so videli gručo ljudi, ki je tepla človeka, ker je bil ukradel kos kruha. Do krvi so ga tepli.
»Eden biričev je bil malo popustil, ker si je hotel otreti potno čelo; takrat je padel tat na kolena in koj na to še na obraz. Birič je spravil rdeči robec, pograbil tatu za lase ter ga vzdignil tako visoko, da je pocincaval v zraku z bosimi nogami. Lenart je zastokal, zatisnil oči ter skril obraz pod rokave.« Lenart je stanoval pri pobožni gospodinji, ki je rada na glas molila.
»Zares se molitev gospodinje ni glasila kakor češčenje in vzdih vanje, temveč kakor rezko sikanje in bevskanje proti nebu.«
»Strah in gnus je občutil pred njo. Če je bil še tako lačen, ga je spreletel zoprn mraz, kadar je prejel kruh iz teh rok. »Bodi hvaležen, poljubi roko, ki ti daruje!« Ne bi je poljubil, če bi ga tepli po ustih.«
»Z bridkostjo in sramom v srcu je nosil Lenart težko butaro svoje nehvaležnosti. Bral je in slišal venomer, da je treba moliti zaradi vsakega koščka kruha, ki ga človek sprejme; nadalje, da bo tisti košček kruha povrhu še zapisan v nebeške bukve ter nekoč obilno povrnjen; ter nazadnje, da je treba tako ljudi, ki lahko ponudijo košček kruha in so že v nebesih zapisani, do konca dni prisrčno ljubiti in spoštovati, jim streči po vseh močeh. Lenart se ni ravnal po teh naukih: ni molil večernega očenaša zaradi koščka kruha, ni ljubil tistih blagih ljudi in tudi ni verjel, da pišejo v nebesih take zahvalne bukve. Dobro je vedel, da se tej nejeveri pravi nehvaležnost in da je nehvaležnost greh; spovedal se je tega greha, njegovo kesanje pa ni hotelo biti ne globoko ne resnično, besede so bile na ustnicah, srce pa se je upiralo, je ostalo mrzlo in zakrknjeno. Šel je od spovednice potrt in se ni upal k obhajilu.«
Lenart je sanjal o času, ko pojde iz dežele v deželo silna vojska Matjaževa in ustanovila bo kraljestvo, ki je bilo že zdavnaj obljubljeno ubogim ljudem. Ljudje bodo bratje, vsega bo dovolj. »Nikogar ne bo, ki bi se plazil plah ob zidu po mestnih ulicah, strmel v svetle izložbe, polne sladkih in lepih reči, njemu nikoli ne dosegljivih. Nikogar ne bo, ki bi užival namesto večerje slan krop, svoje solze. Odprta bodo srca, ne bodo se več bala hudih oči; do vrha bodo polna ljubezni, radovoljno jo bodo razsipala na vse strani.«
Tako je prišel Lenart tudi h gospodu Ferecingu in je spoznal vso vrednost dobrote in lepih naukov. Nazadnje so ga obdolžili, da je kradel. »Takrat je Lenart spoznal, kaj da je greh; ker ob vsej bridkosti in ob vsej sramoti ga do tiste ure ni spoznal. Od bolesti so se mu usule solze po licih in zaspal je ihteč.«
»Odvezo in tolažbo mu je Bog poslal v sanjah, koj na to pa ob budnem dnevu očiščenje in poveličanje.«
»Mati, ali verjamete?«
Nikoli je ni videl tako lepe in bele, kakor je bila tedaj, ko se je sklonila k njemu do ust.
»Ni res, Lenart.«
Roke so se sklenile, lomile se v objemu, čudežno močno od ljubezni.
»Kje si? Odkod si slišal zvok tvojega smeha, ihtenje tvoje bridkosti? Kamorkoli si se napotil, koderkoli hodiš, sejal si in seješ cekine ljubezni še na trdo cesto, na drugim radost, tebi večno zasluženje.«