Greh in pokora (Po resničnem dogodku)

Ustvarjanje strani Greh in pokora (Po resničnem dogodku)

Izdano:	Drobne povesti Družba sv. Mohorja, 1910
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Bilo je v nedeljo popoldne po krščansken nauku. Ljudje so se že večinoma razšli. Mnogo jih je odhitelo na drugi konec vasi, da se tam v pošteni Voričevi krčmi vesele in oddahnejo od težavnega tedenskega truda. Vorič je bil namreč edini krčmar v vasi, pravi vzor poštenjaka. Vina, koja je točil, bila so vedno naravna in dobra; v njegovi hiši ni bilo nikdar krega ali celo pretepa, pač pa si ondi lahko slišal vsako nedeljo in praznik veselo popevanje vaške mladine. A tudi odrasli možje so se tu radi zbirali ter pretresavali pri polnem kozarčku važneje zadeve.

Pred cerkvijo je ostalo le še nekaj starejih mož, ki so v živem pomenku počasi odhajali na običajne obiske k svojim dobrim znancem. Izpod velike lipe sredi vasi je odmeval krik in glasen smeh, znamenje, da je tamkaj danes zbirališče razposajenih otrok. Na pokopališču, ki se razprostira krog lepe cerkve sv. Nikolaja, ostala je le kaka starikava ženica, da pomoli na grobeh kratko molitvico za drage rajnke.

Med zadnjimi, ki so zapuščali ta posvečeni prostor, bili ste vsakemu dobro znani vaški ženici, Brinjeva Jera in Bobikova Polona. Dasi že dvainšestdeset let stara, hodila je Jera še redno vsaki dan v uro oddaljeno mesto, kamor je nosila pisma na pošto in vsakovrstno zelenjavo na trg. S tem malim zaslužkom je zadovoljna gostovala v hišici revne vdove, da, še marsikateri novčič je položila na stran za »stara leta,« kakor je često dejala, ko ji opešajo moči. Bobikova Polona pak je bila vaška babica ter znosila vsaj pol vasi že k svetemu krstu, kakor je večkrat rada ponosno zatrjevala. Ni čuda torej, ako smo ji vsi mlajši rekali le »botra Polona«.

»Torej je vendar res, da bode jutri zapal boben pri Zelnikovih? Kaj je že tako daleč?« vprašuje zvedava botra Polona svojo staro prijateljico.

Le-ta se pri vratih še enkrat prekriža, pokropi z blagoslovljeno vodo zadnjič vse pokopališče ter se s pobožnim vzdihom: »Bog jim daj večni mir in pokoj« obrne proti radovedni tovarišici.

»Res, res,« ji začne pritrjevati, »že pred tedni sem slišala v mestu, in danes je javno oklical sodnijski sluga. Česa človek pač ne doživi — le mati se mi smili, mati! Pa kaj, morda še ne veš, kako je ravnal Andrej ž njo?«

In ne da bi čakala odgovora, hitela je zgovorna ženica dalje: »Čuj, samo tebi povem! Včeraj sem dobila v mestu naročilo za Zelnikovo mater. Razni opravki pa so me zadržali, da sem mogla še le pod noč stopiti k Zelnikovim. Ko pridem v vežo, slišim jok in glasno govorjenje v hiši. Radovedna malo postojim in poslušam. »Andrej, Andrej,« zdihovala je mati, »kolikokrat sem ti pravila, te svarila in prosila, — ne, nič ni pomagalo! Sedaj vidiš, kam smo prišli. Vse si zapravil in pognal, a kaj še to, celo dolg si naredil, o Bog, kdo pa to poplača?«

»Kaj vam mar!« zarohni mladi nad njo.

»Mar ali ne,« odvrne žalostna mati z vzvišenim glasom, »ali pomisli, greh in krivica je to!«

Grozna kletev se zasliši in — iz hiše prileti stara mati ter pade zunaj na tla. Urno-priskočim, da zopet vzravnam ubogo ženo kvišku in urno svoje naročilo opravim. Zdivjani sin zopet zaloputne vrata ter dalje razsaja po izbi. Bala sem se, da morda prileti iz hiše. Onemogla stopi Zelnikova mati na noge; z roko držeč se za rano, ki jo je dobila pri padcu, mi jokaje reče: »Oh Jera, dati nimam ničesar. Iz hiše me je vrgel — Bog ga ne kaznuj za to. K sestrični grem v vas, tu mi ni več obstati. Pa nikar drugim tega ne pripoveduj, te prosim!«

»Ni mogoče!« čudi se dobra Polona, in solza pomilovanja se ji lesketa v očesih. »Kdo bi mislil, da more sin tako daleč zabresti. O Bog, kaj bo, če bodo otroci tako ravnali s svojimi stariši!« »Ja, ja, svet je dandanes vedno slabši,« odvrne ji pomenljivo Jera ter se s temi besedami na kratko poslovi od svoje znanke, ki zamišljena dalje premišljuje vso pot to grozno novico.

II.

Prijazna vas Brdo leži v soteski med hribovjem, ki meji sosedni deželi. Dasi ne šteje več nego sedeminštirideset številk, mislil bi ptujec, da potuje skozi mnogo večje selišče. Radi naravne lege je vas nekako raztegnjena; hiše stoje večinoma le na eni in to oni strani pogorja, ki je popolnoma pokrita z rodovitnimi njivami in lepimi travniki. Na drugi strani, ki je pa precej strma, zapirajo razgled temni, zaraščeni gozdi. Skozi mirno vas teče velika voda, Završnica imenovana. Mnoge lesoreznice z nagromadenimi hlodovi in mlini, ki so ob njej napravljeni, pričajo, da je glavni živelj ondotnih marljivih prebivalcev kupčija z lesom in deskami. Nekako zadnje na drugem koncu vasi proti meji dviguje se poslopje, ki se glede velikosti in lepega zidanja odlikuje od drugih.

Že po zunanjosti se lahko sodi, da stanuje v njem premožen in umen gospodar. In to je tudi v resnici oče Zelnik, — ta velika hiša z lepo zasajenim vrtom in tri žage v bližini, vse to je njegova lastnina. Res, mnogo je podedoval Zelnik po pokojnem očetu, a še več si je znal modri mož pridobiti z varčnostjo in umnim gospodarstvom. Kmetije ni bilo sicer ravno veliko pri hiši, vendar toliko, da se je lahko preredilo četvero konj in nekaj goveje živine. Toliko več pa je bilo gozda in to lepega gozda. Ljudje so sploh trdili, da ni nikjer toliko lesa, kolikor v Zelnikovih gozdih. Tu je stala smreka pri smreki, debela, da je ne obsežeš z obema rokama; v dolenjih delih pa so dvigali mogočni hrasti in košate bukve svoje veje proti nebu. Ne da bi moral drugod kupovati, imel je Zelnikov oče vedno dosti svojega lesa za kupčijo in žago. Da je to dosegel in obenem gozd varoval, posekava! je redoma le stara, že dorasla drevesa, a mlada je pustil, da so zrastla. Ni čuda torej, da so se nad njim zgledovali drugi gospodarji in radi pritrjevali njegovemu izreku: »V gozdu je velik zaklad, le znati je treba, kako se rabi.«

A tudi kot skrbnega očeta lahko stavimo starega Zelnika drugim v posnemo. Mirno in zadovoljno je delil vse veselje in težave življenja s svojo dobro ženo Marjeto. Nič jima in nikdar kalilo svetega zakonskega miru, — drug drugemu sta si bila v pomoč obračujoč vso skrb v odgojo edinega sina Andreja.

Pod dobrim vodstvom svojih umnih roditeljev se je mali Andrejček lepo razvil v postavnega mladeniča. Res, kot edinčka so ga malo razvadili, a saj mu je dobra mati stala vedno kot zvesta vodnica na strani.

Da si vzgoji vrednega naslednika, sklene oče poslati svojega sina za nekaj časa na tuje. Imel je v bližnji deželi dobrega in zanesljivega znanca; k temu naj gre Andrej, da se privadi tujemu jeziku in lesni kupčiji. Ako kaj skusi in več zna, ne bode mu nikdar škodilo. Nerada in z nekakim strahom privolila je končno tudi mati v očetov sklep: navdajala je pač materino srce tolažilna misel, da mora že tako biti in da je to le ljubljenemu sinu v prid.

In tako je odhajal Andrej v tujino. Pri bridkem slovesu zatrjevala mu je mati, da bode srečen in zadovoljen, ako ne zabi nikdar njenih naukov in spolnuje zvesto kot dosedaj vse svoje krščanske dolžnosti. Še bolj pa je modri oče svaril svojega sina z resnimi besedami pred slabo tovarišijo, ki je prvi korak in glavni vzrok duševne in telesne propasti. »Dobro premisli,« je dejal, »kar sem ti že tolikrat pravil in ti še sedaj pravim. Vsakdo je svoje sreče kovač. Nič ni slabejega, kakor spriden mladenič, spriden gospodar. Poguba in nesreča je drugim; toda vedi, le onim, ki zapeljivcu slepo verujejo in služijo. Kakor si postelješ, tako bodeš ležal. Ne zabi tega in molitve. Bog te obvaruj!«

Nepokvarjen je prišel osemnajstletni Andrej k očetovemu znancu. Bil je ta vse časti vreden mož, lesotržec, katerega trgovina je daleč na okrog slovela. Kakor za svoje, je skrbel za sina starega prijatelja; v bolje roke ne bi bil mogel Zelnik izročiti svojega ljubljenca. Toda, kdo na svetu naj nadomesti otroku prave, krščanske stariše, zvesto čuječe oko previdnega očeta in skrbne matere, ki je ne pozna svetejše dolžnosti, nego skrbeti in noč in dan delati za duševno in telesno blagostanje svojih otrok!

Prostost, katere Andrej za bivanja v očetovi hiši ni poznal, bila je tudi njemu pogubna. Kmalu je namreč uvidel, da mu gospod le prerad marsikaj spregleda, ali pa tudi vsega ne zapazi radi preobilnih opravkov. V začetku je še poslušal dobri glas vesti in ni se dal premotiti takoj mamljivi zapeljivosti. Vestno je i nadalje opravljal svoje dolžnosti, ne meneč se za slabe zglede drugih sovrstnikov.

Med tem časom se je ožje seznanil z nekaterimi tovariši. Živeč le svetu in njega strastim so ti že davno pozabili na dobre nauke, ki so se jim pokladali na srce v mladostnih letih doma in v šoli. Le malo sladko doneče hvale in napačnega prigovarjanja je bilo treba, — in Andrej jim je bil vdan z dušo in telesom.

Žalibog, da igrajo taki zapeljivci zlasti pri mladih ljudeh ulogo prijateljev in voditeljev, dočim so v resnici le njihovi najhuji sovražniki, ker jih vedoma oropajo poštenosti in blagih srčnih čutil!

Nova druščina je kaj ugajala Andreju. Vsega res ni takoj odobraval, a sčasoma se je privadil in bil popolnoma drugim enak. Z vsemi mogočnimi izgovori se je odtegoval svojim opravilom, zanemarjal vedno bolj krščanske dolžnosti. Ko je tako duševno od dne do dne propadal, vdal se je pijači in drugim strastim; končno pa je postal — in to je bilo zanj najbolj pogubno — strasten igralec.

Često se je dogajalo, da se je v tej tovarišiji le predolgo mudil in zaigral ves svoj denar. Slabe volje in jezen sam nase se je vračal domov. Početkoma ga je še navdajala bojazen in skrb: »Kaj potem, ako zve gospod in od tega celo strogi oče za njegova pota?« Toda, ko se mu je pa vedno posrečilo z lažjo prevariti hudujočega se gospodarja in zvrniti vso krivdo na druge, minul ga je strah, in ostal je še dalje nepoboljšljiv, strasten igralec.

Tako je preživel Andrej že nekaj let na tujem pri dobrih očetovih znancih. Kar mu pride nenadoma od doma žalostna vest, da je nevarna bolezen položila dobrega očeta na smrtno posteljo. Stari Zelnik je bil v sosednem trgu po opravkih; ko se je vračal, ujela ga je na samem huda nevihta. Razgreti mož se je pri tem tako prehladil, da se je moral uleči. Bolezen je le prehitro napredovala, in občo žalost je moral zvedeni zdravnik izjaviti, da tu ni več pomoči. Kako rad bi bil skrbni oče še enkrat govoril s svojim sinom, da mu izroči pred ločitvijo iz tega sveta svoj blagoslov in zadnje opomine! Toda ta sreča mu ni bila odsojena. Ko se je vrnil Andrej, ležal je oče že sredi voščenih sveč na lepo opravljenem mrtvaškem odru. Previden s sveto popotnico se je mirno preselil iz te solzne doline v boljše, našo pravo domovino, zapustivši vse svoje veliko imetje edinemu sinu Andreju. Bridke solze je točil ta ob očetovi krsti, delal dobre sklepe ter skušal vsaj nekoliko utolažiti žalostno mater. Uboga žena skoraj ne bi bila prenesla tega hudega udarca, da je ni tešila vsaj nekoliko nadepolna misel, da ji ostane po nenadomestljivi izgubi ljubljenega moža še dober sin, ki bode tolažba in trdna podpora njene starosti.

III.

Zelnikovina je imel sedaj novega, mladega gospodarja. Dober naslednik je bil Andrej v začetku umrlemu očetu; skrbno in natančno je uravnaval vse zadeve ter kazal po vsem resno voljo in blago srce. Preobložen z delom in mnogovrstnimi opravki pozabil je popolnoma na nekdanje tovariše in lahkomišljeno življenje. Radi so ga podpirali s svetom in dejanjem nesebični sosedje; najbolj pa mu je vedela svetovati in pomagati v vseh stvareh zvedena mati. Vsa vesela je bila delavnega sina, ko je radostna opazovala, kako ji streže, kako jo uboga.

To razmerje pa se je le prehitro spremenilo. Stara navada, železna srajca, pravi resnični pregovor. Kdor se vda strasti, a nima resne volje in prave odločnosti, da jo opusti in se tudi varuje skrbno vsake priložnosti, se le težko — in zelo redki so taki slučaji — reši padca in končne pogube.

Kupčijske in gospodarske zadeve so privedle mladega Zelnika v dotiko z nekaterimi prekupci, od katerih je bilo obče znano, da nimajo posebno tanke vesti. Zvedeni v vseh strokah, spregledajo ljudje te vrste na prvi hip človeka, takoj so jim očite njegove slabosti in napake. Kakor pijavke se oklenejo svoje žrtve, dokler se jim končno ne posreči, kar nameravajo.

Enako seje zgodilo tudi z Andrejem. Češče je začel zahajati v mesto, začetkoma skrivaj, da se je tako odtegnil skrbnemu materinemu popraševanju. Kmalu ga je pa tudi ta bojazen minula, in nekako osorno je na dobrohotne besede kratko odgovarjal: »Menda bodem sedaj že sam vedel, kaj je treba in kaj delam!« Sploh je bilo njegovo obnašanje sedaj vse drugo. Od dne do dne je postajal bolj ošaben, nevljuden in nezadovoljen. Nobena reč mu ni bila več po volji, in marsikatero žal besedo so morali preslišati posli. Edino v mestu, v krogu enako naobraženih prijateljev, je nekako oživel. Kako tudi ne! Na mizi vedno polni kozarci, »podobice« v rokah in »kupec« pred seboj, to je bilo življenje zanj! Vmes pa so se pogosto cule sladke besede: »Tako, da, prav imaš, Andrej! Le še enkrat poskusi, le stavi, le!... No, bodeš pač poklical vrč vinca! Koga bi se bal neki, tak mož kot si ti? Samostojen gospodar, najbogateji mož v celi vasi? Tebi je pač toliko za desetak, ko drugemu za vinar!« —Kaj rad je slišal tako govorjenje razvneti Andrej, dalje je stavil, igral ter plačeval pijačo. Ali sreča mu vendar skoraj nikdar ni bila mila, razven parkrat v začetku. Da ga očitno goljufajo, tega ni v razburjenosti zapazil, nevšečnim jezikom pa itak ni nič verjeti! Žal mu je pač bilo domov grede pozno v noč za izgubljene svote in močno se je hudoval nad svojo nesrečo. Končno ga je navadno le pomirila nekoliko misel: »Čakajte! Ni še vsega konec, ne! Prihodnjič vam pa jaz pokažem — prihodnjič sem pa jaz na vrsti.« In res je bil Andrej »prihodnjič na vrsti,« toda zopet le za — plačevanje.

To početje ni moglo ostati dalje časa skrito; kmalu so o tem obče govorili po vasi. Kdo popiše neizmerno materino žalost, ko je morala toliko slabega slišati o ljubljenem sinu? Kolikokrat ga je lepo prosila in opominjevala, naj vendar začne drugo življenje, ko je še čas; z resnimi besedami mu je često stavila pred oči vzornega očeta, ki se je- neumorno trudil noč in dan za dobro ime in njegovo srečo, kazala mu je žalostno prihodnjost in sramoto, ki je neizogibna, ako tako nadaljuje. Toda zaman so bili vsi ti in enaki opomini, — svoje druščine Andrej ni mogel zapustiti. Manjkalo mu je odločnosti in prave možatosti, da tudi uresniči dober sklep ali dano besedo.

Da je pri takih razmerah gospodarstvo vedno bolj propadalo, je naravno. Začeli so delavci tožiti, kako neredno se jim izplačuje zaslužek. Onim, katerim je prekupil les, ni mogel mladi Zelnik odšteti dogovorjene svote. Treba je bilo vložiti tožbe; nekaj gozda z lesoreznico se je prodalo, da se je zadostilo najnujnejšim terjatvam. Ker ni bilo drugod več dobiti lesa, začela je sekira grozno gospodariti v ostalem gozdu. Mlado in staro brez razločka je moralo pasti, da ni popolnoma dela ostavila druga lesoreznica. Od lepega posestva je zginila sedaj njiva s travnikom, da so se nekako pokrile vedno večje potrebe. Zmajevali so stareji gospodarji z glavami ter večkrat resno svarili zanikarnega Andreja. Da bi videli, kako se je razvnel pri takih prilikah oholi zapravljivec! »Kaj? Komu kaj mar? Za svoje skrbite, a ne za tuje!« In razdražen je odhitel med svoje malovestne prijatelje in si pri njih iskal novih posojil. Za to prijaznost jim je moral zastaviti ostalo posestvo, — a kaj, denar je zopet tu, in igra se lahko prične, vse drugo bode že tako nekako, mislil je vedno zaslepljeni mladi. mož.

Ni preteklo mnogo časa po tem, že je vso vas iznenadila uradna vest, da se določenega dne na javni dražbi razproda — Zelnikovina. Glavni tožitelji so bili prejšni Andrejevi tovariši, ki so se pa kar črez noč spremenili v brezsrčne oderuhe.

Večer pred onim usodepolnim dnevom je napočil. Zapuščen od vseh sedi Andrej v sobi za veliko mizo. Na obrazu mu je brati znak strastnega življenja, jeze in obupa. Z roko si podpira trudno glavo in zamišljeno strmi pred se. Na klopi pri peči sloni uboga mati; s predpasnikom si zakriva solzne oči, njeno glasno ihtenje moti neznosno tišino. Zadnji časi, prestane skrbi in žalost, vse to je spremenilo poprej še postavno, čvrsto ženo v sključeno, slabotno starko. Soditi po njeni siromašni obleki in revnem pohišju ne bi nikdo mislil, da je vladalo kdaj tu obilje.

»Andrej, Andrej! sedaj vidiš, kakšen je konec! Kolikokrat sem ti pravila, da bode tako, a vse je bilo zastonj,« začela je z jokajočim glasom mati. »Kako drugače je pač bilo nekdaj pri nas! Sedaj nimamo nič svojega več, jutri — nas poženo pa iz hiše. Kaj bi počel in rekel oče, da je doživel to sramoto?«

»Nehajte že čenčati, ne pomaga itak nič!« zarenči zamolklo sin nad materjo. Poznalo se mu je, da skuša z vso silo zadušiti očitajoči glas vzbujene vesti.

»Ne le, da si vse zapravil in pognal,« nadaljuje obupno mati, »še celo dolga si naredil Bog vedi koliko? Kdo pa to poplača?«

»Kaj vam mar!« zakriči divje Andrej.

»Mar ali ne«, odvrne mati z vzvišenim glasom, »krivica je to, ki…«

In sedaj je sin vrgel lastno mater šiloma iz hiše.

IV.

Drugega dne je prišla komisija v vas ter pričela javno dražbo. Žalosten in nenavaden je tak dogodek za mirno gorsko selo, a podučljiv ob enem za vse, ker je jasen, svarilen dokaz, kaj je konec slabemu gospodarjenju.

Razdelili so kos za kosom nekdaj prelepo Zelnikovo posestvo. Glavnim tožiteljem in upnikom je bilo največ na tem, da se jim izplača denar v gotovini; zatorej se dejansko dražbe niso udeleževali. Njive, travnike in gozde so večinoma pokupili premožnejši vaščani, hišo s prelepim vrtom, polnim sadonosnega drevja, pa si je prisvojil vojaški dostojanstvenik. Stopil je gospod ravno v dobro zasluženi pokoj. Daleč od mestnega hrupa je želel s svojo družino od sedaj mirno živeti na deželi. Zdrav kraj, lepa lega, vrt krog hiše in dobro ljudstvo — vse te zahteve so se mu uresničile s tem kupom.

Domačinov pri tej dražbi ni bil nikdo navzoč. Zelnikov Andrej je izginil še popred iz vasi, da ni nihče vedel, kdaj ali kam. Dobro je moral preračuniti, da mu itak ne preostane nič več, da tudi ta skupna svota ne bode pokrila vseh dolgov. Uboga mati pa je ostala pri svojem sklepu — odšla je še prejšni večer k sestrični v sosedno vas. Drugih sorodnikov ni več imela. Težkim srcem je nastopila užaljena starka to pot, bridka je bila ločitev od priljubljenega domovja. Obdajala jo je slutnja, da se zadnjič poslavlja od teh krajev, da ne vidi nikdar več svojega Andreja! Vsa onemogla je dospela k sorodnici. Ničesar ji tu ni manjkalo nego dušnega miru. Vidoma so ji pešale moči, neprestano jo je težila in žalostila misel o izgubljenem sinu. Kje je sedaj? — Kaj bode ž njim? Ali še nadalje hiti po poti pogube? Srečen pač ne bode nikdar, — ravnal je proti božji postavi... morda ga je kazen pravičnega sodnika že zadela? — »Usmili se ga, dobri Bog, prizanesi mu,« vzdihovala je v vedni molitvi.

Kmalu je bila pomilovanja vredna žena rešena vseh zemeljskih nadlog. Ni še minul tretji teden, že je mrtvaški zvon vsem naznanjal, da se je preselila njena duša k svojemu Stvarniku.

V.

Preteklo je nekoliko let po teh dogodkih. Posebnega se v že znani nam vasi ni nič spremenilo. V nekdanjem Zelnikovem domu bivala in gospodarila je sedaj nova, gosposka družina. Poprej bolj navadno zidano poslopje je dobilo v teku časa lepše, mestno lice. Še bolj pa je bil prenovljen vrt. Visoko travo so izpodrinile bele stezice in mnoge, z nenavadnimi cvetlicami nasajene gredice. Med temi je šumljal bister studenček, ki se je zlival sredi pri veliki hladnici z mnogimi sedeži v precejšen ribnjak. Stara, rodovitna drevesa so se morala umakniti drugim, celo mnogim divjim vrstam. Vse pa je obdajala lepa ograja s posebno krasnimi velikimi vrati. Često smo zlasti mi otroci tamkaj postajali; nismo se mogli nikdar nagledati te krasote.

Staro ime »pri Zelnikovih« se je sčasoma zgubilo; novemu posestvu so sploh vsi le rekali »vila«. O njenih prebivalcih si čul povsod le hvalo: »Dobri ljudje so to!« Radi so srenjski možje pri važnejih zadevah poprašali »gospoda generala« za svet ter ravnali vedno po njegovih premišljenih besedah.

O nesrečnem Andreju se še vedno ni nič zvedelo. Kadar je slučajno govorica prišla nanj — no, često to ni bilo, ker ljudje kaj radi preteklo pozabijo in le bolj sedanjosti žive — končalo se je to govorjenje navadno hitro z besedami: »Bog zna, kaj se je ž njim zgodilo? Je li še med živimi in kje je?«

Nepričakovano dobi župan od okrajnega glavarstva ukaz, naj se določenega dne zglasi v uradniji radi neke zastarele Zelnikove zadeve. Opomnim naj takoj, da je sedaj opravljal službo sela za našo in sosedno vas reven gostač in si s tem služil vsakdanji kruh. Staro Brinjevo Jero odnesli so leto poprej v jeseni na pokopališče pri vaški cerkvici. Še dan pred smrtjo je bila po opravkih v mestu, zvečer se je pa nagloma poslovila od tega sveta. Ono svotico, namenjeno »za stara leta,« prepustila je blaga ženica gospodu župniku, da jo porabijo v dobrodelne namene.

Radovedni so bili vsi vaški možje z županom vred, kaj neki je še ostalo pri gosposki z Zelnikovimi stvarmi, na katere že davno nikdo niti mislil ni. Polnoštevilno najdemo torej nekaj dni pozneje zbrano vso vas, ko se je urno rasnesla novica po hišah, da se je vrnil župan z važnimi naročili iz mesta.

Vaški župan, postaven, moder mož, vreden izkazanega mu zaupanja in časti, vzame iz žepa veliko denarno pismo ter nagovori zbrane s sledečimi besedami: »Poročilo in denar sem prejel od — Zelnikovega Andreja samega. Kakor razvidim iz vsega, se je ta popolnoma predrugačil. Daleč v tujem mestu nekje je v dobri službi, vzor pridnega in vestnega človeka, kakor mi je pravil gospod okrajni glavar. V lastnoročno pisanem pismu spominja se natančno vseh onih, katerim je ostal še sploh kaj na dolgu. Obenem mi je poslal svoto 650 goldinarjev in prosi, naj ž njo poplačam mesto njega dolgove in storjeno škodo. Ali, kaj naj razkladam dalje, bolje, da vam takoj vse preberem, kar je sam napisal. Poslušajte:

»Spoštovani gospod župan!

Gotovo se bodete ne malo začudili, ko sprejmete nenadoma to moje pisanje. Izgubili ste že skoraj gotovo vse upanje, da še kedaj uravnavate zastarele stvari zapravljivega Andreja. A meni je bilo drugače. Dogodkov od onega nesrečnega časa, ko sem odgospodaril, Vam ne morem opisovati. Le toliko Vam odkritosrčno lahko rečem, da nisem bil še nikdar tako srečen in zadovoljen, kakor danes, ko sem Vam mogel odposlati to pismo.

Kmalu po tem, da so mi vse prodali, prišel sem po čudnem naključji do pravega spoznanja in odločnega sklepa, da začnem, da moram začeti drugače živeti. Dobro sem vedel, da imajo še nekateri več ali manj zahtevati od mene bodisi radi sklenjene kupčije, bodisi radi danega posojila, in da se jim ta denar ni mogel izplačati pri dražbi. Misel, da se jim je zgodila s tem krivica, in da moram to vsekako poravnati, izpodbujala me je neprenehoma k vztrajnosti in delu. Nikdar nisem imel miru, in najbolj me je težila misel, da mi bode to le tako težko mogoče izpolniti. Toda, z božjo pomočjo sem si toliko pridobil, da sedaj lahko zadostim tej sveti dolžnosti.

Pismu sem priložil skupno svoto 650 goldinarjev in vestno sestavljeni pregled vseh upnikov z določenimi zneski, katere ima posameznik do tega dne prejeti. Česar se sam nisem več dobro spominjal, zvedel sem po zanesljivem posredovalcu.

Prosim Vas torej, gospod župan, da blagovolite v mojem imenu izplačati omenjene dolgove z naraslimi obresti, kakor je napisano v priloženem imeniku. Uverjen, da radovoljno izpolnite to mojo prošnjo, se Vam hvaležno že naprej najsrčneje zahvaljujem. Upam, da bode s tem vse poravnano, in da mi odpuste tudi vsi oni, katere sem s svojim, dasi neprostovoljnim odlašanjem oškodil.

Z vdanim spoštovanjem

Zelnik Andrej.«

Pismo je napravilo na vse navzoče velik vtis, da, marsikoga je celo do solz ganilo. Nekateri so v teku let že davno pozabili na malenkostni dolg — sedaj so se zopet na to spomnili, ko se je med drugimi tudi njihovo ime bralo, in jih župan v resnici tudi izplačal. Zopet drugi so že davno izgubili vse upanje, da dobe sploh kedaj kako odškodnino za izdano posojilo. In sedaj — jim vrača oni, kojega so že prištevali popolnoma izgubljenim, vso svoto z obrestmi vred!

Po vsem opravičene in iz srca vsakega so bile besede, katere je izrekel ginjen starček, ko so mu prinesli poročilo o tem vestnem in poštenem činu: »Da, da, še je poštenost na svetu!«

VI.

Ljubo je obsevalo tri leta pozneje gorko pomladansko solnce probujeno naravo. Drevesa so dobila ravno prvo zelenje, v logu pa so že mnoge cvetlice molele svoje glavice iz zemlje.

Po cesti, ki pelje v Brdo, tira počasno slabo oblečen možak na preprostem vozičku malo lajno (*na Štajerskem in Dolenjskem rabijo izraz »lajna, lajna«, po Gorenjskem »traga«, drugod pa večinoma »muzika«). Na desni strani mu maha prazen rokav od rame, in nad kolenom se mu pričenja leseno stojalo — nedvombeno je ubožec brez roke in noge ter se živi le od darov milosrčnih ljudi. Lajna in kodrast psiček, ki ga zvesto spremlja na vseh potih in mu krajša s svojo druščino čas, je vse njegovo (edino) imetje. Da je mož že mnogo prestal na svetu in okusil že dokaj bridkosti, priča nam njegov obraz. Dasi po vsej zunanjosti soditi neznanec še nikakor ni star, vendar mu mračijo visoko čelo že mnogobrojne gube in črte, znak toge in prestanega trpljenja. Enakomerno pospešuje ubogi mož svoje korake proti vasi. Že je dospel do prve hiše. Tu se ustavi, uredi urno lajno, in že se razlega na okrog milotužna pesem:

»Kdor ima srce, zna za dom solze, za slovenske domovine raj. Za njo rad živi, za njo hrepeni, njo, le njo bo ljubil vekomaj.«

Manjši vaški otroci smo se ravno igrali ta čas na bližnjem griču ter iskali prvih pomladanskih cvetlic, da jih ponesemo svojim starišem. Zaslišavši prve glasove, odleteli smo takoj v vas ter se urno zbrali krog ubogega lajnarja. Dasi je skoraj vsaki dan vsaj eden teh siromakov, hodeč po glavni cesti iz mesta, obiskal tudi našo vas, nam ni nikdo zameril, ako smo vendar vedno naredili krog okolu njega in ga zvesto spremljali od hiše do hiše. No, pri tem smo imeli zlasti izreden užitek! Skoraj da ni nikdo utegnil treniti z očmi, tako verno smo strmeli v lajno. Kaj ne vidite malih možičkov v zgornjem delu? Kako čudovito, pisano so oblečeni, — celo grozni bi bili nekateri, da niso tako neznatni pritlikavčki! Glejte, mirno so stali izpočetka vsak na svojem mestu, a — ko je pričel tujec vrteti, ha, kako se priklanjajo, prekupicavajo in skačejo na vse mogoče načine — nam v nepopisljivo veselje.

Vse drugače pa se godi ubogemu lajnarju. Ne meni se dosti za radujoči se mladi naraščaj; nemiren se ozira po vasi, bistro pogleda vsakega, ki položi mal darek v nastavljeno skledico. Pri tem ali onem se lahno zgane, urno povesi oko. »Bog plati« se mu tiho izvije iz prsi. Polagoma prispe do vile. Gospod »general« stoji ravno z gospo pri vhodu; mamice se oklepa malo, še nedoraslo dekletce. Začudeno gleda neznani siromak to spremenjeno posestvo, tuje obraze, in — le iz navade vrti še vedno svojo lajno. Iz te zamišljenosti ga prebudi gosposka deklica, ki priskače k njemu; nekako bojazljivo mu izroči obilen materin dar ter zopet urno odleti k roditeljema.

Vidno ginjen sledi temu prizoru tuji mož. Solza mu zaigra v očesu, hvaležno pozdravi dobrosrčno gospodo ter se odpravi nagloma dalje. Ustavil se je zopet ravno pred hišo mojega očeta ter pričel iznova vrteti. Vesel skočim jaz, tedaj še mal dečko, iz vrste svojih radovednih sovrstnikov v hišo, da izprosim za siromaka pri materi darilce in je ponosno kakor ona gosposka deklica izročim ubožcu. Na mojo prošnjo res stopijo dobra mati na prag in mi z veseljem izroče novčič. Radosten hočem že zleteti proti lajni — toda, takoj se mi je ustavil korak, in urno sem se obrnil ter se trdno oklenil materinega predpasnika. Tuji mož je namreč naenkrat lajno ustavil in šepal naravnost proti naši veži.

»Malo vode bi vas prosil,« dé milim glasom ter si potegne široki klobuk globoko črez oči.

»Le notri stopite! Kolikor vam drago!« odgovore mati ter urno zginejo v kuhinjo in se zopet prikažejo z velikim kosom kruha in lončkom v roki.

»Tu vzemite kruh in malo juhe. Le podrobite si in odpočijte nekoliko,« izpregovore dobrosrčno mati. Izročivši te dari hočejo z menoj zopet oditi po opravkih.

»Ne — ni mi več mogoče!« zaihti neznani lajnar ter odloži jedila. »Sosedova mati! — ali me ne poznate? — Jaz — sem…« »O Bog! — Andrej, ti?! — Ni mogoče!..« vzkliknejo začudeno prestrašena mati.

VII.

Par trenotkov pozneje stala je lajna osamljena v veži za veliko omaro, »tuj mož« pa je sedel poleg matere in očeta za mizo pri kosilu.

»Hotel sem iti skozi vas, ne da bi kdo vedel za me,« pričel je lajnar. »Gosta brada, še bolj pa prestano življenje in trpljenje, vse to me je tako spremenilo, da me i vi sami ne bi bili spoznali. Stopil sem k vam, hoteč se z vodo okrepčati in še enkrat zreti v vaše preprijazno obličje. Že sem hotel nepoznan zopet oditi — tu ste mi donesli usmiljeno jedi. In živo sem se spomnil časov, ko sem bil še otrok kot le-ta,« pri tem je pokazal name, »in ste mi vi nadomestovali drugo mater,« in solze so zalile ubogega Andreja, da ni mogel dalje govoriti.

»Ne, ne, pusti to! Ne vzbujaj si tako žalostnih spominov! Glej, lačen si gotovo, — zajemi!« silijo in prigovarjajo mu ginjena mati.

»Dasi sem imel doma vse, kar sem si le želel,« — nadaljuje zopet Andrej —» jedel sem le pri vas malone vsaki dan. Pri sosedovi materi bilo je vse bolje, nego pri nas! — Ko sem vas torej zopet črez dolgo časa videl, in mi vi kot nekdaj donesli jedi, nisem se mogel več premagati... Povedati vam moram, da me napačno ne sodite, kaj se je zgodilo z menoj, da sem sedaj tak revež, — tako pohabljen.«

»Po kosilu poveš — pozneje malo posedimo,« nagovarjajo mati.

Preprosto kosilce je dobro teknilo siromaku. Nekako znova oživljen in okrepčan zopet izpregovori: »Bog vam obilo povrni vse! — Tako že nisem dolgo jedel. Obljubil sem vam bil, da vam odkritosrčno vse povem, kar sem doživel. Naj torej sedaj pričnem!

Kam sem bil zašel in s svojo lahkomišljeno zapravljivostjo pripravil očetovo dedščino, vam je gotovo še dobro v spominu. — Bilo je predvečer onega dneva, ko so mi javno vse prodali. Sama sva sedela z materjo v sobi. Jaz ves srdit in obupan, mati žalostni radi mene. Kaj sem tedaj storil, nesrečnež! — Da bi jih mogel še vsaj prositi odpuščenja ! Začeli so mi namreč mati kazati vzroke moje pogube... slabo tovarišijo, igro... lenobo. — Kako sem bil takrat zaslepljen, da sam tega nisem uvidel in spregledal.

Nastal je kratek prepir med nama, in — v jezi sem obupno, surovo vrgel mater iz hiše. Toda kmalu se mi je pomirila razburjena kri, jela se mi je oglašati vest. V hiši mi je bilo nekako pretesno, odšel sem na prosto ter začel premišljevati. Da bi bil navzoč pri dražbi, da me očitno izženo iz nekdanje lastnine, da bi prosil mater in se tako poniževal, ne — ne, — temu se nisem mogel nikakor odločiti. Ubežal sem v temno noč, ne da bi znal kam. Dolgo sem se tako od vseh zapuščen potikal okoli. Prejšnji tovariši in prijatelji niso hoteli več poznati »zlatega Andreja«. Da bi se lotil kakega dela, — za to sem bil še vedno preošaben. Pobegnil sem torej na tuje in bil ondi drugim kupčevalcem za — posredovalca (mešetarja). Kako je to življenje, ne bodem vam dopovedoval. Kmalu nato sem zvedel o materini smrti. Žalost in očitajoči notranji glas hotel sem zadušiti in pozabiti — vdal sem se popolnoma pijančevanju. Tako duševno in telesno zanemarjen ter izgubljen sem taval od sela do sela ter nadlegoval ljudi.

Kdo ve, kako dolgo bi bil še to nadaljeval in kam še zašel, da se me ni Bog v svoji neskočni dobrotljivosti usmilil. — Pozno v noč sem se priklatil pijan v neko selo. Noge me niso več držale, in da bi se naspal, zlezel sem nekako črez visoko skladalnico drv v podstrešje samotne hiše. V pijanosti nisem opazil, da sem se ulegel prav na kraj. Ko sem se hotel nekoliko obrniti, padel sem zopet nazaj na skladalnico, ne da bi se kaj poškodoval. Tu se mi je obleka nekako zapletla med drva, in obležal sem na vunkaj štrlečih deskah. Nikakor se nisem mogel rešiti iz neljubega položaja; poskušal sem na vse načine, naprej in nazaj — kakor sem visel, sem končno omamljen tudi ondi zaspal. Drugo jutro me je prebudilo glasno govorjenje ; kdo popiše moje občutke, ko sem z grozo uvidel, da sem prenočil tako viseč nad polno apnenico, v kateri so prejšni dan apno gasili! Prestrašeni so me dobri ljudje previdno izvlekli iz nevarnega kraja. Razložil sem jim vso stvar, kolikor sem se vedel spominjati; očitno so vsi priznali, da je le Bog tako čudovito odvrnil veliko nesrečo. Žarek božje milosti je tedaj zasijal tudi v moje trdovratno srce. Na kolenih klečeč sem se zahvalil svojemu Stvarniku, da me je tako čudežno rešil neprevidne in grozne smrti ter mi dal še čas in priliko poboljšanja. Trdno sem sklenil, da postanem ves drug človek, popravim vse, kar sem zagrešil. Podpiral me je tudi dobri Bog pri tem odločnem sklepu!

Odšel sem v veliko mesto, da najdem tamkaj v tovarni dela. Le neradi in za poskušnjo so me sprejeli, — kdo naj tudi zaupa tako zanemarjenemu človeku, kakor sem bil jaz! Ne bodem vam razkladal, koliko bridkosti in premagovanja mi je bilo prestati, predno sem se popolnoma privadil težavnemu delu. Z resno voljo in zaupanjem v Boga sem srečno vse težave premagal in si v kratkem pridobil naklonjenost svojih predstojnikov. Dobil sem vedno večjo plačo, — vse se mi je dobro izšlo, in že sem si prihranil precejšno svoto. Ne bodem se hvalil, a z mirnim srcem vam lahko zatrdim, da sem postal res natančen in vesten mož. Bila mi je torej vedno sveta dolžnost in prva skrb da prej ko mogoče poravnam krivico, ki sem jo napravil pred leti nekaterim s tem, da jim nisem izplačal za izročeno mi blago dogovorjenih svot; poplačati sem moral tudi vse one, ki so sploh trpeli pri meni nezasluženo škodo. Vse svoje moči sem porabil v ta namen; z vztrajnostjo in neutrudnim delom sem si prihranil potrebnih novcev. Vesel dan je bil zame ko sem mogel ta denar poslati gosposki z naročilom, da se izplača ž njim zastareli dolg. Ko sem kmalu potem dobil potrdilo, da je stvar popolnoma uravnana, teklo mi je delo le še bolj od rok. Prost te težilne misli, sem radosten in zadovoljen delal načrte za bodočnost, ki se mi je kazala toliko bolj upapolna, ker so me nekoliko popred postavili za paznika črez druge delavce. Toda Bog je drugače odsodil, češčena bodi njegova sveta volja! — Prehuda parna sila je razgnala stroj, pri katerem sem bil nameščen jaz z dobrim tovarišem. Ta je takoj mrtev obležal, mene pa so odlomki tako močno zadeli, da sem se nezavesten zgrudil. Umni zdravniki so se bali tudi za moje življenje. Dolgo, dolgo sem ležal v strašnih bolečinah v bolnišnici, — ozdravel sem sicer, a — izgubil roko in nogo. Sedaj sem za vsako delo nesposoben! Da ne bi bil nikomur v nadlego, prosil sem za dovoljenje, da se preživim z lajno. Radi so mi to dovolili ter mi s priporočili pomagali.

Vedno sem želel, videti zopet enkrat ljube domače kraje in pomoliti na grobu svojih starišev za odpuščenje in njihov dušni mir. In tako sem se napravil na daljno pot v rojstno vas, ubog in nepoznan — tak odidem sedaj zopet dalje. Bodite tako dobri in izročite gospodu župniku to-le, da opravijo sv. Mašo za rajno mater. Prosil bi vas še, da nikomur ne pravite, kdo vas je obiskal in vam to naročil!«

Tako je končal Andrej svoje žalostno pripovedovanje. Vsa ginjena sta ga prosila in silila oče in mati, naj ostane pri nas, da mu preskrbita gotove pomoči, — a nikakor se ni dal pregovoriti.

»Popolnoma vdan v božjo voljo rad delam pokoro, verjemite mi!« zatrjeval je. »Povsod so še milosrčni ljudje, ki imajo usmiljenje s siromakom. Ker ste že tako dobri, ostanem, toda le črez noč, da se popolnoma odpočijem, potem pa vsakako zopet odrinem.«

In res, ostal je le še tisti večer pri nas. Marsikaj nam je še pripovedoval in izvedel sam tudi vse važneje novice od onega časa. Nerad in le po dolgem prigovarjanju vzel je drugo jutro dobro naloženo culico od matere v dar ter nepoznan, kakor je prišel, odšel zopet iz vasi.

Na pomlad vsakega leta je sedaj vedoma dohajal Andrej s svojo lajno skozi našo vas. Vedno se je dalje časa pomudil v naši hiši. Vsi smo bili veseli njegovega prihoda. Vedel nam je zanimivo in mnogo pripovedovati iz svojega življenja, o drugih krajih in o glavnem mestu, kjer je navadno preživel hudi zimski čas. Najbolj so pa bili dobra mati srečni, ko so z radostjo opazovali, da je Andrej sedaj v resnici ves drugačen, pošten in pobožen človek. Bogato oskrbljeno popotnico je moral vedno od njih sprejeti in obljubiti, da se v drugo, ko zopet pride, gotovo oglasi.

Prišlo pa je leto, ko se je že bližal konec prelepega majnika, — toda Andreja le še ni bilo. V začetku ni nikdo ničesar slutil, ker ni dohajal redno v gotovem času. Ko je pa le predolgo izostal, jeli smo ugibati, kaj bi ga neki zadrževalo. Ni bilo dolgo tega, ko so dobili oče list iz mestne bolnišnice. Pisala ga je tuja roka, Andrej je v tem pismu izročal svojim znancem in dobrotnikom zadnje pozdrave. Potujoč okolu se je slabotni mož nevarno premrazil in je preminol v bolnišnici. Kakor je bilo razvidno iz poročila, umrl je popolnoma spravljen z Bogom in vdan v božjo voljo.