Greh krvi
| Greh krvi Ivan Albreht |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. • dno |
I. uredi
Naj bo v imenu božjem povedano in popisano, kar sem doživel in o svojem rodu slišal jaz, Boštjan Slemenjak, ki me je Bog izbral in določil, da izpijem kelih pokore za deblo svojega rodu. Dolga in huda je bila moja pot in sam ne vem, ali sem jo hodil prav ali ne. Mirnega srca pa lahko zapišem, da sem sprejel križ gorja, kakor hitro sem ga spoznal, sprejel in nosil vse svoje žive dni, kakor se spodobi človeku, ki je zaznamovan s križem trpljenja, da bi mogel potlej svoj trnjevi venec zamenjati za nebeško krono večnega plačila, ki bo dano izvoljenim pred obličjem božjim.
Po naših krajih, Bogu bodi potoženo, je svet poln čudes. Zemlja naša je kakor začarano kraljestvo. Brda in holmi in hribovje kakor bremena stiskajo doline in globeli, ki so včasih dolge in vijugaste in tesne, včasih pa spet široke in skoraj okrogle, ko kotli. Stoletni gozdovi sanjajo tod svoj veličastni sen o večni lepoti. Po divje skalovitem svetu molče ponosne smreke, vmes po nekod jelke, tu, tam mračni borovec, po višinah tudi mecesen, ki drugod spet spoštljivo daje prednost košati bukvi. Ne manjka niti trepetlike, ki ji drugujeta javor in gaber. O, veličasten je v tej pisani druščini kraljevsko resni hrast, vabljiva lipa v njegovi bližini ali breza, ki se beli po obronkih hribov! Kdo bi jih naštel vse te večno mirne in večno nemirne tovariše naših šum in gozdov! Po strmih senožetih samevajoče lesnike, krivenčasti trni in žametno-nežne družine raznih vrb ob potokih, ne, ne. Preveč jih je, da bi jih mogel vse pregledati ... Le to vem, da sem živel med njimi, da je lepo v njihovi bližini in da more edino le smrt zabrisati s svojo mrzlo roko toplo sliko, ki jo nosim vse življenje s seboj kot najdražjo in edino dedščino svojega doma.
Oj, kako je težka in okorna beseda, kadar hoče oživljati to, kar vedno in vedno živi v mojem srcu! ... Kakor nikoli sicer, se tedaj človek zavé, kako je majhen in ničev. Skril bi se in bi v samoti padel na kolena, tako poln čudes je svet tam po naših krajih ...
Kjer hočeš, se ti kakor v pravljici odpre skrivnostna pot v osrčje zemlje. Hodiš ob šumljajočem potočku, vidiš, kako hite z desne in z leve tovariši k njemu, da ga pomnože v potok, a komaj se dobro zaveš tega, že ni potoka več. Kakor razigrano dete se je skril tvojim očem in zbežal v notranje zemeljsko carstvo, kjer skrbna mati v tisočletnem delu ustvarja dela umetnosti in lepote. Tu so kristalne gore in zavese, v večni mir zamaknjena čuda, ki se ti odpro kakor verni duši paradiž.
In kakor je to svet zase, so ljudje, ki na njem žive in umirajo, bitja zase in po svoje. Po vaseh, ki so nasejane ob cesti med Logatcem in Idrijo, morda to ni tako ostro zarezano. Cesta je ljudi otrla ali pa jih je mogoče zaprašila s svojim prahom, da skozi vrhnjo plast ni mogoče videti tega, kar se skriva spodaj. Ali tam zgoraj, v samotah in po hribih, tam ni še nič pritiska tesnobe. Razsežne kmetije po teh brdih in slemenih so kakor kraljestva. Po uro hoda in več je često oddaljen sosed od soseda, vsak vladar zase v svojem carstvu. Zgodi se, da se po pol leta ne vidijo najbližji znanci. Daleč od duhovske in deželske gosposke se ne brigajo za svet in njegovo dejanje in nehanje. Dolgi, upognjeni in koščeni so kakor drevje v njihovih gozdovih. Kadar pride kdo izmed njih v dolino, se čuti tujca med pomehčanimi dolinci in se podviza nazaj.
Družine v teh samotah so često številne, poglavar pa je vselej en sam, ki se le nerad odpove svoji oblasti. Poleg žene mu stoji ob strani vrsta stricev in tet, ki jim ni bila usoda toliko naklonjena, da bi jim privoščila samostojnost. Ko sužnji delajo za gospodarja, ne morda v sovraštvu ali z notranjim odporom, ampak z vemo vdanostjo in v ljubezni do zemlje, ki je vsem enako drasra. In prav nič ni med njimi tiste skalovite trdobe, kakor jo kaže njihova vnanjost, kadar pridejo v dolino. Toplo je njih življenje in visoko se včasih vzpno njegovi valovi, tako visoko, da se med posameznimi bitji često razcepi vrtoglava globina, kamor ne more prodreti jasen pogled. Strast in slast v vrvenju sveta je res kričeča in opojna, tu v teh samotah pa je tem globlja in bolj resnična, ne zgolj okrasek življenja, ampak njega sestavni del.
Med temi ljudmi sem rastel in živel svoja najlepša, detinska in prva mladostna leta. Vžival sem njihovo čarobno ljubezen, ki je bistra kakor studenčnica in bohotna ko planinsko cvetje. Videl sem jih živeti in delati;, se veseliti in trpeti in umirati, čutil sem z njimi, ker sem in ostanem njihov do konca svojih dni ...
II. uredi
Izmed vseh gruntov menda najmočnejša in tudi najbolj samotna sta Slemenjakov in Raznožnikov. Slemenjakova domačija je stara in razsežna, leži pa tako na višini, da stoji samo hiša na ravnem, med tem ko so kozolec in hlevi ter šupe kakor gnezda pripeti na levo in desno po rebri.
Hiša je pritlična, toda prostorna in zidana. Po slamnati strehi se bohoti sinje zeleni mah, ki se v baržunastih barvah preliva v solncu. Z južne strani se sklanjajo nad streho veje visokoraslih jablan. Njihova debla so vsa razkleščena, odrta in osmojena: kajti jablane branijo hišo pred ognjem in leto za letom sprejemajo paleči bes strele, da ostane tako Slemenjakov dom lahko nepoškodovan.
Dvorišča, kakor ga poznajo kmetije po dolini, domačija nima. Vse okrog hiše in med gospodarskimi poslopji je samo vrt, premrežen s stezami in poln sadnega drevja. Kakor hitro stopiš iz veže, stopiš na zeleno trato, ki je od zgodnje spomladi vse tja v pozno jesen pestra kakor najlepša preproga. Bele, rožno nadahnjene rožice Matere Božje pogledajo v svet, čim skopni sneg. Kmalu se jim pridružijo vranjine tačice, ki večer za večerom zadremljejo, da so zjutraj tem lepše v svoji belini. Vijolice zadiše. ko se okrepi solnce. Sveti Jurij prikiiče svoje temnovijoličaste pušeljčke, sveti Janez natrosi bledomodre glavice, vmes pa vzniknejo in se lučkasto razcveto petelinčki, bele, komaj za znanje rumeno nadahnjene pokalice, žolte zlatice, rožnovijoličaste pljučnice, bledorumeni, čarodejni lošči, bolj proti senožetim pod grmovjem šmarnice, dalje v gozdu norice, pa spet nešteti mlečki, zvončasti glidnik, a globlje v gozd in ob ploteh ter po jasah jagode in borovnice, malinje in robidovje, vse, kakor narekuje čas in kraj, a vedno lepo, vabeče in vabljivo kakor solnce. ki daje vsej tej raznoimenski volji do življenja lik in kroj in soj ... O, ti domačija mojih dedov, prelepi moj svet, da bi te mogel zajeti v besedo in te pokazati ljudem: »Glejte, tudi sem se je ozrlo božje oko in tudi tu je postal Bog, ko se mu je zahotelo počitkal ...«
Tu, na Slemenjakovini sem zagledal luč sveta, tu sem živel in rastel, določen od usode, da prevzamem nekoč mesto svojega očeta. Božja volja je hotela drugače ...
Imel sem še troje bratov in dvoje sestra, vse mlajše od mene, tri brate, tudi mlajše od mene, pa si je smrt odbrala zase. Moja mati, ki je bila Raznožnikova, se je namreč omožila zelo mlada. Med tem ko se v splošnem moški ženijo po teh samotah navadno okrog štiridesetih in stopajo ženske v zakonski stan šele po tridesetem letu, se je omožila moia mati z osemnajstimi. Tako je torej bila naša družina bolj številna nego je v teh samotah na sploh v navadi.
Med tem ko so bili vsi ostali člani družine trdni in zdravi, sem bil jaz vedno šibek in bolehen, tako nekam droben in bled, kakor da nisem kri njihove krvi. Teta Marta, najstarejša sestra mojega očeta, mi je še detetu pravila, da sem gosposki in da ne bom za kmeta. Imeti pa me je morala kljub temu ali morda celo zgolj zaradi tega zelo rada in me je negovala s prav posebno pozornostjo. Srajčke, ki mi jih je šivala sama, so bile vedno opremljene z začetnicama mojega imena, pri nekaterih pa se je potrudila celo z vezeninami za vratom in po naprsju. Uvezla je zdaj moro, zdaj spet razne druge okraske s takšno spretnostjo, da jo je vse občudovalo. Kajti teta Marta je imela mnogo nenavadnih darov. Peti je znala tako lepo, da bi jo bil človek poslušal noč in dan. Povesti in pesmi je vedela na pamet brez števila, drugo lepše od druge. Zlagala jih je sama, pa so bile zato tudi vedno nove in mikavne. Tudi je zdravila ljudi in živino. Komur je ona rekla, da ni pomoči, ta se je zaman upiral. Najbolj presunljivo pa je bilo pri njej napovedovanje bodočih ali pojasnjevanje skritih dogodkov. Spričo tega je bila deležna v družini splošnega spoštovanja in je tudi njena beseda mnogo zalegla. Tudi moj oče jo je visoko cenil in jo večkrat vprašal za svet, med tem ko se z materjo nista nič kaj mogli. Nista si sicer bili očitno navzkriž, vendar se je poznalo obema, da nista vstvarjeni druga za drugo.
Ne vem, kako je to bilo, ali tudi jaz sam sem se natihoma bal njenih črnih oči. Zdele so se mi skrivnostne kakor brezdno za Pokojiščem, kamor so pravili, da hodijo delat pokoro verne duše iz vic.
Pokojišče je po golcih in doleh razpeta senožet, ki jo cenijo na štirideset koscev. Pred košnjo, takole začetkom junija je tu razprostrta nebeška lepota. Pri cvetu cvet, metulj mimo metulja, nebroj žuželk, a po grmovju ptice, ki gostole v poletnih jutrih, da se človeku smeje srce. Tu so kosi in drozdi in brinovke, pa ščinkovci in drobni kraljički, da je živ vsak grmiček in sleherno drevo, kar jih je posamič raztresenih po senožeti.
Ker so bili z očetom vred pri hiši samo štirje moški, stric Jernač, očetov bratranec, stric Groga in stric Luka, očetova brata, je trajala košnja na Pokojišču po dober teden, kadar je pa vreme nagajalo, celo po štirinajst dni.
Kakor hitro sem dobro shodil, me je oče vsako leto vzel na Pokojišče s seboj ob košnji. Odšli smo z doma zjutraj zarana še pred prvim svitom. Prva leta me je oče nosil na hrbtu, tako da sem se ga z obema rokama oklepal okrog vratu. Tega časa sem vsako leto komaj čakal. Spotoma mi je oče razkazoval vse, kar se mu je zdelo, da bi me moglo zanimati. V jutranjem somraku je bilo jedva mogoče razločiti obrise gora, ki sem jih kmalu vse poznal po imenu: Javornik, Angelska gora in še celo vrsto drugih manjših. Učil me je imenovati posamezne kraje in dele posestva, razločevati drevje in grmičevje in rastlinje. Kmalu sem vedel toliko, da me je vse občudovalo. Kadar sva potem ob nedeljah popoldne sedevala s teto Marto pred hišo in sem ji pravil, kaj vse vem in znam, me je prodirajoče pogledala in vzdihnila: »Bog vé, kaj dela. Mora že biti prav tako.«
Njene besede so se mi zdele skrivnostne. Nisem jih razumel, a tudi vprašati si nisem upal, kaj pomenijo. Samo na skrivaj, kadar sem bil sam, sem razmišljal o tem in ugibal, kaj je neki Bog razodel teti Marti, da vedno govori o tem ...
Matere se iz teh prvih dni le malo spominjam. Prva deca, ki jo je dobila za menoj, sta bila dvojčka, Lukec in Jernejček, kmalu za njima pa smo dobili v družino še Anico, ki smo jo krstili na materino ime, ker je zagledala tudi sredi poletja, prav o sveti Ani, luč sveta. Tako je imela mati vedno dovolj posla z malimi in je skrb zame prepuščala bolj tetama in stricema.
Teta Polona, očetova mlajša sestra, me je učila spletati vence iz bršljana in smrekovja. Bila je komaj malce starejša od moje matere, pa zelo dobrosrčna in zgovorna. Koder je hodila, se je smejala in pela in vse je znala zaokreniti na smešno. Z njo sem hodil k breznu na Pokojišče, ko je prinesla kosilo ali južino za moškimi. Ker sem bil tako droben in ker mi je teta Marta vedno pazila na obleko, da sem bil vedno čeden, mi je Polona poleg pravega imena dala kar tako za kratek čas še eno ime: Palček mi je rekla. Teta Marta je bila sicer često malo huda zaradi tega, češ, da je tako početje pogansko in nedostojno, ali Polona se ji je vedno smejala.
»Saj pojdem v adventu k spovedi! Kaj naj pa povem, če ne bom imela nobenega greha?!«
Marta je osorno pogledala in odkimala, Polona pa me je poklicala:
»Palček, ali greva k breznu?«
Oj, pa še kako rad sem stekel k njej. Pomolila mi je velik kos črnega kruha, pa sva šla. Brezno je bilo na kraju oble doline. Skromen potoček je tu izginjal v zemljo. Šum vode se je odbijal od skalnatih sten po breznu, da je bilo čuti že iz dalje skrivnostno mrmranje, kakor bi se pogovarjala nekje v temni globini tajna bitja. Kraj brezna je rastla košata bukev. S Polono sva sedla v senco in poslušala.
»Ali ni lepo,« se je smehljala Polona. »Čakaj, boš videl —«
In se je oprijela debele bukvine korenine, se sklonila nad brezno in zaklicala v temo:
»Kuku —«
«U—u—u—u» se je votlo-poredno odbijal iz globine glas.
»Ali slišiš?« se je veselo okrenila teta k meni, ki sem ves zavzet sedel pod bukvijo in strmel. Pri tem pa je nekako okrušila in sprožila v brezno precejšen kamen, ki se je klopčitaje torkljal ob stenah prepada, a tisti hip je tudi zarohnelo iz teme:
»Hoj-joj, ljudje, ne mečite kamenja sem doli!«
Križ božji! Teta Polona je kriknila in vsa prebledela planila kvišku. Komaj je imela še toliko moči, da me je pograbila in zanesla iz doline. Na vrhu pa se je sesedla in komaj slišno zaječijala:
»Ali si slišal, Boštjanček? Naredi križ in moliva.«
Jokaje sem se prekrižal in z drhtečim glasom ponavljal za njo:
»Še za vse tiste duše, ki se mučijo in trpš po vodah, po gorah, po golcih in teminah in naše pomoči potrebujejo — Oče naš ...«
Ko je molila, je bil Polonin obraz ves spačen od groze. Kakor trepetlika se je tresla, zdaj pa zdaj prekinila molitev in prisluhnila proti breznu, toda nič se ni ganilo.
Bilo je kmalu popoldne in solnce je na vso moč pripekalo in žgalo. Strici so po kosilu počivali v senci, oče pa je pod starim hrastom klepat kose.
»Boštjanček, ali kaj slišiš?« se je sklonila k meni Polona.
»Nič.«
»A prejle si slišal, je-li?«
»Sem. Tako je zarohnelo —«
»Vidiš, to so verne duše iz vic —«
Kljub vročini me je mrazilo po vsem životu. Bil sem tedaj star kakih pet let, mogoče že bolj blizu šestega, pa me je groza tega neznanega in skrivnostnega tako prevzela, da sem bil ves trd od strahu. Komaj sem kobacal s Polono proti koscem in kakor zamaknjen ponavljal:
»Verne duše iz vic, verne duše iz vic —«
Doma je visela v veliki "hiši" na steklo slikana slika vernih duš v vicah. Nekatere so bile še skoro čisto črne, druge, bolj bele in očiščene, so še vedno obupno dvigale sklenjene roke proti nebu. Kajti vse so tičale v žarečih, rdečih plamenih, ki so izžigali črne madeže njihovih pregreh.
Ta slika mi je zdajci živo stopila prpd oči. Groza je bila tem večja in silnejša, ker sem bil prepričan, da so v globini brezna uresničene vse te strahote in da sem sam slišal obupni krik take trpeče duše.
Teta Marta, ki je mešala redi, je naju prva zagledala in takoj spoznala, da je moralo biti nekaj narobe. Bolj s pogledom nego z besedo je vprašala Polono, kaj se je zgodilo. Ko je mlajša teta povedala, kaj sva slišala, se je Marta zamislila, nagubala čelo in kakor sama zase zamrmrala:
»Če se le ni kaj zgodilo z Raznožnikom, z Janezom, ko je tako sam ...«
Vsi trije smo potlej odšli k očetu in mu hlastno pravili, kaj se je zgodilo. Oče se je nasmehnil:
»Luka, ali slišiš?«
»Ho-hooj«, je zategnil stric.
»Boštjanček in Polona sta slišala strahove,« se je dalje šalil oče.
Vsi trije možje so se zganili in prišli pod hrast. Treba je bilo vnovič povedati vso zgodbo.
»Tako milo je zategnilo,« je pravila zdaj teta Polona, »da mi je šlo kar mrzlo po kosteh.«
Možje so se spogledovali in ugibali.
»Jaz bi dejal, da to ni za smeh,« se je popraskal Groga za ušesi.
»Bes te plentaj,« je menil Luka, »sam Bog vedi, kaj bi dejal. Tako pri belem dnevu in sredi košnje, pa kaj takega! Bog naj razume.«
Stric Jernač je kapasto pogledaval zdaj enega, zdaj drugega. Resen, kakor je bil že itak vedno, je nagubal čelo in se odkašljal. Potem je sedel pred mojega očeta in počasi in razsekano jel pripovedovati:
»Stari ljudje so pravili, da je v brezdnu za Pokojiščem končala svoje mlado življenje zala grofica iz Planine, ki je imela neki toliko odličnih snubcev, da ni vedela, kako bi se naj bila odločila. Nazadnje je med dvema najodličnejšima moral odločiti boj. V tem boju je mrtev obležal tisti, ki ga je imela grajska gospodična najbolj rada. To jo je potrlo in tako spravilo ob pamet, da je pobegnila z doma in kakor nora tavala okrog, dokler ni zašla v te kraje in skočila v brezdno. Moj stari oče niso nikoli rekli temu prepadu drugače ko "grofičja luknja", bukvi tam poleg pravimo pa še mi samo "grofulja". Potemtakem bi ne bilo nič čudnega —«
Stric Jernač je obmolknil in zamišljeno pogledaval zdaj tega, zdaj onega. Vsi so bili zdajci resni, tudi oče, ki se je še malo pred tem nagajivo smejal Polonini in moji preplašenosti.
»Kako pa potlej misliš?« se je prva iz otrplosti predramila teta Marta.
Stric Jernač je skomizgnil z rameni.
«Sam ne vem, kaj bi dejal«, je kakor namesto njega odgovoril oče.
»Ali je potlej to tisto, ko pravijo, da je rešitev pridržana nedolžnemu otroku?« je plaho poizvedovala Polona, ki še vedno ni kazala nič veselja za smeh.
Stric Jernač je prikimal in povedal, kako je določeno, da reši lahko nesrečno grofično samo nedolžno dete, ki zakliče, čim zasliši iz brezdna kak proseč ali svarilen glas: »Bog ti daj večni mir in pokoj in večna luč naj ti sveti!« To mora zaklicati trikrat zapovrstjo in ne sme zbežati. Po tretji prošnji se dvigne iz brezdna proti nebu greha odvezana in očiščena duša grajske gospodične, pred srečnim otrokom pa obleži kup zlata in dragocenosti.
Ko sem to slišal, mi je bilo žal nesrečne grajske gospodične in tudi zaklada, ki bi bil lahko postal moja last. Otroško zaupno in skoro jokaje sem vzdihnil:
»Oh, teta Polona, čemu sva le neki bežala?«
Nekaj časa je vse molčalo. Oče je položil kladivo na tla, snel koso z rogovile in se zagledal proti "Grofičji luknji". Teta Marta se je sklenjenih rok oprla na grablje, teta Polona je kakor izgubljena s povešeno glavo stala kraj nje, a vsi trije strici so v polkrogu polegli pod hrastom in se spogledavali. Nihče si ni upal reči odločne besede, ki naj bi pojasnila čudni dogodek.
»Znamenje bi postavili«, se je nazadnje odločil stric Jernač.
Nihče ni odgovoril, nihče pritrdil, dokler se končno ni oglasil moj oče: »Kaj pa, če bi šli pogledat?«
»Jaz za ves svet ne grem več tjakaj«, je brž poudarila Polona.
»Poglejmo,« je potegnila Marta z očetom, »mogoče je —«
Kaj naj bi bilo, ni povedala. Strici niso ugovarjali. Počasi so se dvignili, vsak je zavihtel svojo koso čez rame, pa so šli.
»Pojdiva še midva«, sem zaprosil teto Polono, ki se je res dala pregovoriti. Obstali smo pri breznu, toda glasu ni bilo zdaj nobenega iz globine. Moški so tudi iskali sledi, toda teta Marta jih je kar precej zavrnila:
»Kam pa mislite?! Kdor bi padel tja doli. ne bi več klical!«
Res, to so morali priznati vsi.
»Kaj, ko bi spustili še kak kamen?« je menil stric Luka.
»Kamen?! Ali si ob pamet,« ga je hitro posvaril Groga. »Kaj ne veš, da ne gre skušati sil, ki jih ne poznaš?!«
Kljub ugovoru je stric Luka spustil v globino precejšen kamen, ki se je med padanjem klopotaje odbijal s skale na skalo in nazadnje obležal na dnu. Nihče se ni oglasil iz globine.
»Zdaj pa imate,« se je zasmejal Luka, »babji strah in nič drugega!«
Kliub njegovemu smehu se ni hotel nihče smejati s stricem. Bili so vsi resni, skoraj nejevoljni na predrzneža, ki si upa na tak način izzivati sile pod zemljo.
»Jaz le še mislim, da bi postavili znamenje«, je ponovil zdajci stric Jernač svoj prejšnji predlog. Stric Groga je prikimal in tudi oče ni ugovarjal.
»In za kakšno mašo bi bilo dobro dati«, je pripomnila teta Marta. »Meni se kar tako zdi, da nas čakajo hude novice.«
»Nikar ne kliči zla, ko samo rado pride«, je nejevoljno odvrnil oče.
Počasi so se potlej jeli pomenkovati. V nedeljo naj bi stopil stric Groga po starega Tumleta, ki zna delati križe in podobe. Kar sem naj bi prišla oba skupaj, da si Tumle lahko ogleda kraj.
Še to in ono so se menili med delom, ko pa smo pozno pod noč šli proti domu, nam je vsa bleda prijokala mati nasproti.
»Boštjan, Boštjan, Janez je na smrt bolan.«
«Janez?« se je zavzel oče.
»Klasova Jera, tisti kruljava, je prišla povedat. »Zdi se ji, pravi, da ga božje meče,« je vsa zbegana povedala mati in si venomer s predpasnikom otirala solze.
»Saj sem dejala, da bo kaj hudega«, je vzdihnila teta Marta, ki smo jo zdajci vsi pogledali z začudenjem in spoštovanjem.
»Da bi le —« je hotela začeti Polona, toda oče ji je osorno namignil, naj molči. Potlej je vzel mene v naročje in mi dejal, da ne smem materi nič praviti, kaj sva slišala s Polono.
»Mogoče ne bo tako hudo. Po Klepca bi poslali, kaj, Ana? In pa zaobljubili bi se—«
»Kakor veš — jaz sem čisto izgubljena«, je ihtela mati.
Doma je pred vežjo sedela na pragu kruljava Jera. Čim je spoznala glas mojega očeta, nam je prikrevljala nasproti in hitela:
»Oh, ali slišiš, Boštjan! Kakšna nesreča, kakšna šiba božja! Janez je ves pobit in polomljen. Pod Mačkovim gričem, pri Strnadovi luknji nekje je kosil, pa pravi, da ga je vrglo —«
Potlej tiše, menda zaradi mene, da ne bi slišal:
»Meni se kar zdi, da bo to kazen za njegovo brezbožnost. Odkar se je Ana omožila, še ni prestopil cerkvenega praga. Ne k spovedi ne k obhajilu ga ni mogoče spraviti. Tak je, da se ga sam Bog usmili —«
Mati je vnovič zaihtela, oče pa samo:
»Ali je zdaj kdo pri njem?«
»Žive duše ni —«
»In ga pustiš kar tako?« se je skoro razjezil oče.
»Kaj pa naj storim?! Dejal je, da moram sem. Kakor naredim, ni prav. Za pet ran božjih, koliko moram jaz prestati!«
»No, no, le tiho«, je miril oče. »Zdaj se mudi!«
In materi:
»Po večerji pojdeva midva tja. Kajne, Ana?« — »Luka,« se je nato okrenil oče k bratu, »ti bi pa stopil v Zadlog po Klepca. Noč je lepa. Če količkaj stopita, sta lahko pred dnem pri Raznožniku.«
»Jaz bom ostala pri otrokih,« se je ponudila Polona, »samo eden naj bo pri meni. Sama si ne upam biti —«
»Bom že jaz za pomoč«, je dejal Groga. Midva z Marto opraviva živino,« je skrbno pripomnil Jernač in Marta je prikimala. V tem se je oglasila Jera:
»Boštjančka bi rad videl Janez, je dejal.«
»Oh, otrok bo pretruden«, je iz solz branila mati, a oče:
»Ga bom pa jaz nesel.« »Saj bom hodil, oče«, sem mu brž priskočil na pomoč. Bil sem vesel, da pridem proč iz obližja tega čudnega kraja, kjer morajo delati pokoro duše iz vic.
III. uredi
Raznožnikovo posestvo je precej slično Slemenjakovemu, a hiši sta oddaljeni druga od druge dobro uro hoda, ker je treba iti dokaj časa navkreber. Ko smo prišli to noč tja, je moralo biti že blizu polnoči.
Stric Janez je ležal v »hiši«, ko smo vstopili. Na mizi je gorela leščerba in njena medla, trepetajoča luč se je skrivnostno poigravala po Janezovem obrazu.
»Spi«, je šepnila Jera, ko je stopila k postelji.
Stric Janez je res spal in ga nismo budili, ker je trdil oče, da je spanje za vsakega bolnika najboljše zdravilo. Včasi je v spanju zastokal, kaj izpregovoril. Večinoma besedi ni bilo mogoče razumeti, le očetu se je zdelo, da kliče stric mojo mater.
Mati je sedla na skrinjo k postelji in ni niti trenila od bolnika. Silno bolesten in trpeč je bil njen obraz, iz oči pa so ji polzele solze, ki so kapale z lic na v naročju prekrižane materine roke.
»Kaj bo«, je včasih šepetaje zajavkala Klasova Jera in se sklonila k očetu, ki je samo molče skomignil z rameni. V gozdu se je včasih oglasila sova. Na vrtu je mehko šelestelo listje po sadnem drevju.
Skrivnostna tišina me je zazibala v nepremagljivo omotico. Nehote sem se zleknil po klopi za mizo in zadremal. Prebudili so me šele tuji glasovi. Ko sem odprl oči, je bil že dan, a okrog postelje strica Janeza je bilo zbranih več ljudi. Stric Luka se je bil namreč že vrnil medtem s Klepcem, ki je baš pregledoval Janezove poškodbe. Prijemal ga je za levo roko, jo dvigal in sukal in naravnal zdaj sem, zdaj tja, da se je čulo hreščanje strtih kosti. Od bolečin je stric Janez zdaj pa zdaj srdito zaškripal z zobmi, a po obrazu in s čela mu je curkoma lil pot. Stara Jera je pripravljala nekakšne obveze, moja mati je držala Janeza za glavo, a oče in Luka sta ga opirala in ravnala, kakor je sproti ukazoval Klepec.
Meni se je zdelo vse to tako skrivnostno, da sem si komaj upal dihati. Vprašal bi bil rad marsikaj, toda kako, ko niti odrasli niso skoro nič govorili?!
Neznosno preiskovanje je trajalo precej dolgo, vsaj meni se je zdelo celo večnost. Čez dolgo se končno oglasi Klepec, ki je bil preklast in bradat, pa vprav pošastno suh:
»Nič ne bo hudega. "Jaremček" [1] je zlomljen, pa bo že kmalu spet dobro.«
Janez je nekaj zamrmral in vprašal potem: »Kje imate pa Boštjančka?«
»Tukaj sem, stric«, sem se oglasil izza mize in hitro stekel k postelji. Hotel sem mu na vsak način povedati kaj prav posebno zanimivega, pa sem hitro bleknil:
»Vaš spomin sva včeraj popoldne slišala s Polono, stric.«
Kakor je bilo izgovorjeno, sem se zavedel, da tega nikakor ne bi bil smel reči. Ali kaj sem hotel! Vsi svareči pogledi niso pomagali nič.
Stric Janez se je trudno nasmehnil.
»Kje si pa slišal moj spomin, Boštjanček?«
»Oh no,« je segla vmes mati, »nikar ne poslušaj otroka, »saj vidiš, da ne ve, kaj čeljusta.«
Oče me je osorno pogledoval, a Klepec je zarenčal:
»Meni se zdi, da bi bilo treba tebi malo šibe za spomin!«
Zbog takšnega karanja sem se čutil v hipu silno nesrečnega. Z debelimi solzami sem dajal duška svoji tudi, a stric Janez me je pozval z mehkim glasom:
»Le povej, Boštjanček, pa nič se nikogar ne boj!«
S pritajenim glasom sem potlej zaupal stricu, kaj sva slišala s teto Polono, na kar je dejal Janez:
»Res, vidiš, prav res.«
In ostalim nato:
»Prav v tem času me je vrglo, da sem bil nekaj časa brez zavesti. V nekakšnih sanjah se mi je zdelo, da sem v "grofičji luknji" in da vpijem, kakor je povedal Boštjanček.«
Mati je pogledavala zdaj Janeza, zdaj mene. Začela se je tresti in je nazadnje omedlela. Položili so jo v kamro na posteljo, mene pa je stara Jera s silo odpeljala iz hiše.
»Vidiš, otrok nerodni, kaj si napravil. Še ob mater boš mogoče, ko ne znaš nikoli kroti ti svojega nerodnega jezika. Ali je bilo treba tega?«
Dasi nisem vedel, kaj naj bi bil zagrešil s svojo odkritosrčnostjo, sem bil le silno žalosten in sem začel jokati na ves glas.
»Saj nisem nič naredil,« sem v solzah ponavljal in prosil jezno starko, naj mi vendar pove, kaj je z materjo. Jera je nekaj časa rentačila, nazadnje pa me je le začela miriti in tolažiti, da morda ne bo nič hudega in da naj bom priden in lepo molim. Nikakor pa ni pustila, da bi se bil ganil od nje, dokler ni planil iz hiše stric Luka:
»Jera, hitro noter, bom jaz ta čas pri otroku!«
»Tak bo le?« je zamomljala Jera in odkrevsala v hišo, med tem ko je Luka venomer ponavljal samo:
»Hitro, hitro —«
Ko sem jokaje hotel zleteti za staro Jero, me je stric Luka trdo prijel za roko:
»Boštjanček, kar lepo ubogaj, greva domov!«
Rad ali nerad sem moral z njim; kajti stric Luka me je nesel.
Že drugi dan smo potem imeli v hiši mrlička. Bil je to moj bratec Janezek, čigar srce je jelo utripati v Raznožnikovi hiši. Morda je v svoji nedotaknjeni nevednosti že slutilo skrivnostno breme našega rodu, ko je tako hitro obstalo in se umirilo, čim je iz roke Klasove Jere kanila nanj krstna voda? Bog vé ... Janezek je bil namreč kar za silo krščen in je umrl, preden je utegnil prav zajokati.
Takrat me je prvič v življeniu obiskala smrt.
IV. uredi
Mrliček je ležal v hiši na mrtvaškem odru. S teto Polono sva ga bila vsega ovila v zelenje. Krog glave je imel venček, ki sem mu ga bil spletel iz kresnic, oder sam pa je bil ves prepleten z bršljanom.
Pred mrtvaškim odrom je bila mizica z razpelom in blagoslovljeno vodo z brinjevo vejico; kajti pri nas se ljudje z bodečim brinjem poslavljajo od rajnih. Na desni strani odra je stala, kakor vedno, velika javorjeva miza, ki pa je bila zdaj pregrnjena z belim prtom. Na mizi je bilo pripravljeno vino in kruh za vse, ki so prihajali kropit.
Dasi bi bil najrajši ves čas preždel pri mrtvem bratcu, sem moral biti le večinoma zunaj, kjer me je nadzirala teta Polona. Izpraševala me je o stricu Janezu in venomer hotela vedeti od mene kaj takega, kar mi je bilo čisto neznano.
»Zdaj šele vem, da ima Marta prav,« je po takih brezuspešnih razgovorih vzdihnila Polona, jaz pa sem jo gledal z bolestnim začudenjem, ker nisem mogel niti slutiti, v čim naj ima teta Marta prav ...
Mati je ležala, je bila bleda in potrta in ni skoraj nič govorila, oče pa je potrt in zamišljen hodil okrog. Dasi je bilo sredi košnje, je vse delo počivalo. Lukec in Jernejček sta skakala po vrtu, Anico, ki še ni niti dobro hodila, pa je nosila okrog teta Marta.
Tisto noč pred pogrebom sem spal pri teti Poloni v sobi kraj kuhinje, ki smo ji rekli izba. Mene je teta kmalu spravila v posteljo, sama pa je obsedela za mizo, češ, da ima še polno dela. Preden sem zaspal, se mi je zdelo, da je pokleknila in začela jokati in moliti.
Spal sem zelo nemirno in venomer so me mučile neprijetne sanje. Zdaj sem bil pri brezdnu, potem sem spet videl umirati strica Janeza, pa zopet omedlevati mater ali teto Marto, tako da sem se neprestano premetaval v spanju. Zdelo se mi je, da me preganjajo divje zveri in sami črni rogati peklenščki. Padal sem v globine, begal po nevarnih, majavih brveh in trpel kakor mučenik. Sredi tega trpljenja se napol prebudim, toliko, da ne morem reči, ali so bile še sanje, kar sem slišal, ali je bila resnica. V sobo je lila mesečina, a v mesčini sem videl stati mater in Polono. Bili sta ko prikazni. Mati je bila videti izmučena, ko da se jedva še drži pokonci, pa tudi pri teti Poloni ni bilo nič sledu o njeni običajni vedrosti.
»Pravim ti, da si ne jemlji tega tako k srcu,« je šepetala teta Polona, »saj vidiš, da ni vse skupaj nič.«
»Oh, Polona, Polona, jaz bom umrla od groze,« je pridušeno vzdihovala mati.
»Lezi, lezi, Ana! Kaj le misliš? V tem času — in še, ko je bilo tako, pa se spraviš okrog —«
»Bogvé, ali on vé?«
»I, kaj naj neki vé!? Vesel je lahko, da je dobil tako ženo! In vem, da te je tudi res vesel in da te ima rad —«
»O, Polona, ti si dobra — A Marta gotovo vé — Še v oči si ji ne upam pogledati —«
»Ali si čudna, Ana. Verjemi no, da je to samo bolezen. Ubogaj lepo in lezi!«
»Je vse zastonj! Zdaj vidim, da ni rešitve. Pri Strnadovi jami je dejal, da je bilo. Vidiš, to je kazen božja —«
Polona je zdajci prijela mojo mater za roko, kakor je sicer prijemala mene, ter jo odpeljala iz izbe.
»V posteljo, ti pravim,« ji je odločno rekla grede, »potlej, ko boš zdrava, boš že govorila drugače.«
»Bog te usliši,« je vzdihnila moja mati in mirno odšla s teto.
Preden se je teta Polona vrnila, sem spet zaspal. Ko pa sem jo zjutraj vprašal, kaj sta se z materjo menili ponoči, me je izprva debelo pogledala, potem pa se je nasmehnila, češ:
»Kaj pa govoriš? Saj se ti je samo sanjalo —«
Tako nazadnje res nisem vedel, ali naj verjamem sebi ali Poloni. Za nekaj časa sem bil uverjen, da sem res sanjal tako čudne sanje. Le škoda, da sem se moral pozneje prepričati o resničnosti tega prizora.
V. uredi
Ko smo pokopavali mojega brata, sem bil silno žalosten, ali bolj nego pogreb sam me je bolela materina odsotnost. Zdelo se mi je, da je leglo nekaj groznega na nas, nekaj takega, česar nisem mogel pojmiti, a je bilo zato v svoji črni nedoumljivosti tem strašnejše.
Na malo belo krsto so bobneče padale grude ilovnate in peščene zemlje, meni pa je bilo, kakor da me nekdo tolče po srcu.
Po pogrebu, na sedmini, kjer se je zbralo polno znancev in sorodnikov, ki jih dotlej še nisem poznal, sem tiho plakal. Ostali so se razgovarjali, kakor da se ni zgodilo nič, meni pa ni bilo do govorjenja. Še jokal sem težko.
Moj oče je bil videti zamišljen. Zdelo se mi je, da me pogleduje nekam tuje, kadar se srečata najina pogleda. Ves čas me je mučilo, da bi se stisnil k njemu in mu pošepetal, kaj sem slišal ponoči, vendar sem naposled le ohranil skrivnost zase. Prav za prav sem bil že začel govoriti, pa je nekdo nekaj vprašal očeta, a teta Polona je brž izrabila tisti trenutek in me pogledala tako svareče, da mi je takoj zaprlo besedo.
Domov grede sem šel s sorodniki, ki so mi pravili same take reči, ki me niso prav nič zanimale.
Kakor hitro sem mogel, sem smuknil k materi. Stisnil sem glavo k njenim prsim in jel iznova jokati. Mati me je božala po laseh in po licih, nazivala me z najljubkejšimi imeni in me rotila, naj se potolažim. Mislila je, da tako silno žalujem za bratcem. Ali v tem se je motila. Bodi grdo ali lepo, ali za bratcem nisem občutil nič več žalosti nego za teličkom ali jagnjetom, kadar je oče kakšnega prodal in je morala živalica mukaje ali meketaje od hiše.
»Mati, mati,« sem stokal in ji nazadnje, po dolgem obotavljanju priznal vzrok svoje žalosti.
Mati me je poslušala kakor nema. Niti trenila ni. Ko pa sem končal, je globoko vzdihnila in me prižela nase:
»Ubogo, nedolžno dete moje!«
ln je spet onemela. Utripanje njenega srca pa je izdajalo njeno silovito razburjenost.
Tedaj, bilo je popoldne, že proti večeru se je nagibal dan, sva kriknila mati in jaz. Kraj postelje pri oknu je obstala senca strica Janeza. Nemo naju je gledal in se smehljal. Potem je iztegnil roki, ko da naju hoče objeti — in izginil.
»Bog mu bodi milostljiv«, je zašepetala mati in se z drhtečo roko prekrižala. Skupaj sva začela moliti molitve za umirajoče. Še sedaj se spominjam, s kakšno vročo pobožnostjo sem tedaj ponavljal za materjo besedo za besedo. Plaho sem se oziral proti oknu, toda o stricu Janezu ni bilo ne duha ne sluha več.
»Kaj je bilo to?« sem vprašal mater, ko je nehala moliti.
»Spomin —«
»Kaj je to? Ali bo stric Janez umrl?«
»Sam Bog ve. On ga tepe, njega in nas vse —«
»Zakaj —«
»Ker nas teži — greh krvi —«
Nobene besede nisem mogel razumeti, pa sem hotel le vedeti.
»Mati,« sem dejal, »kaj vam je danes, da govorite tako čudno? Greh krvi — kaj je to?«
»Bog daj, otrok moj, da ne bi nikdar izvedel tega gorja,« je vzdihnila mati.
In nič več nisem mogel izvedeti od nje tisti čas ...
VI. uredi
Kadar postavijo kje znamenje na polju vedno preplete bujna ljudska poezija z vencem najbolj skrivnostnih pojavov, najsi so že zgolj taki, ki ljudi samo plaše in jim vzbujajo grozo, ali pa taki, ki jim prinašajo celo dobrote.
Čim je bilo postavljeno znamenje za Pokojiščem, so tudi kmalu začele krožiti govorice, kaj vse so že ljudje videli tam. Slišati je bilo, da je nekdo videl človeka brez glave, drugi spet žensko, ki je imela otroka v naročju in jokaje vpraševala, kdo je njegov oče, tretji so videli čisto rdeč plamen, vsak po svoje, a drug groznejši od drugega.
Za očeta se mi je zdelo, da se ne meni dosti za vse to, pač pa so govorice silno razburjale mater. Kadar je slišala kaj novega o znamenju, se je jela tresti kakor trepetlika in pordevati in pobledevati.
»Bog se nas usmili,« je vzdihovala in molila in pridno dajala za sv. maše, ki naj bi izbrisale skrivnostno krivdo in potolažile božjo jezo.
Slišal sem tudi večkrat, kako je teta Polona mojo mater tolažila, kadar sta bili sami. Govorila ji je sladko kakor majhnemu otroku in tudi sploh ravnala nekam nežno in obzirno z njo. Zato se mi je zdela teta Polona pravi angel v hiši in je še danes v moji duši spomin nanjo najlepši.
Tete Marte pa sem se vedno bal. Nikoli mi sicer ni storila nič žalega in tudi za mater ne vem, da bi ji bila očitno delala kako krivico ali ji celo prizadejala kaj zlega, vendar sem vedno občutil nekšen nepojmljiv strah pred njo. —
Ta strah se je povečal in še bolj ukoreninil, ko sem nekoč čul, kako sta se menili s teto Polono. Bilo je v jeseni, ko smo spravljali praprot. Ker je svet kotanjast, so se ženske, ki so žele praprot, v parih razšle po posameznih dolinah. Sam ne vem, kaj me je gnalo, da sem ko volčji pes sledil teti Marti in teti Poloni in hlastno lovil vsako njuno besedo.
»Si že slišala,« je rekla teta Marta, »spet je gorelo pod znamenjem.«
Teta Polona je samo odkimala.
»Res, oni Lukež s Trate je pravil. Ponoči je šel mimo, pa je gorelo. In veš, kaj je še bilo? Strah in groza! Lazilo je tam okrog in javkalo: »Ana je moja, Ana je moja,« je ponavljalo, Lukeža pa groza. Hitro se je prekrižal in tako je tekel domov, da sam ni nič vedel, kdaj in kako je planil v hišo.«
»In ti verjameš?« je nekam brezbrižno vprašala teta Polona.
»Kaj ne bom verjela?! Saj tudi vem, da je res. Krvni greh gori — Amen. Živ krst me ne uveri drugače. To bo naša nesreča. Ali je bilo treba tega? ... Kar otroka poglej!«
Tedaj se je teta Polona ozrla in me zagledala, dasi sem bil precej skrit med praprotjo.
»Molči no,« je rekla Marti, »saj je za nama.«
Marta se je okrenila in me poklicala, jaz pa sem vstal in bežal, kar so me nesle noge. Nekaj silnega, nekaj neznanega me je mučilo in tiščalo, da nisem mogel niti jokati, dasi bi bil rad. Tekel sem na Pokojišče in nato k breznu, kjer sem pokleknil pod znamenje in začel iskreno moliti in tako vroče prositi Boga pomoči, kakor zna in more to samo nedolžen otrok ...
»Palček,« začujem čez dolgo tik za seboj. Ko se ozrem, zapazim teto Polono, ki je bila prišla za menoj.
Ne vem, zakaj in kako mi je bilo tako nekam lahko, ko sem jo zagledal. Stopil sem k njej in jo jel izpraševati o tem in onem, čemur se je teta Polona samo smehljala. Ko sem ji naposled prav previdno rekel, kaj sta se bili prej pomenkovali s teto Marto, se je nasmehnila:
»Kako si vendar radoveden, Boštjanček! Ali ne veš, da je to grda lastnost?« Pogladila me je z dlanjo po laseh: »Kar lepo domov pojdiva! Hladno je že in bi se lahko prehladil.«
»Saj je vseeno,« sem nejevoljno bleknil. Teta Polona je nagubala čelo: »Boštjanček, tako ne smeš govoriti, to je greh —«
Dasi mi ni bilo mnogo do tega svarila, sem le obmolknil. Domov grede mi je pravila teta Polona vesele in šegave pravljice tako sočno in toplo, kakor je znala pripovedovati samo ona. Tako mi je polagoma popolnoma pregnala žalost. In zdelo se mi je tisti večer, da sem po nepotrebnem in krivo sodil teto Marto. Kajti bila je zdaj tudi ona tako nekam jasna in vedra, da je popolnoma izginila sicer običajna mora iz hiše. Ko smo legli počivat, so me kmalu prevzele sladke sanje. Sanjal sem, da hodim po cvetočih livadah. V solncu se koplje bujno cvetje, kakor iskre švigajo pisani metulji po zraku, ptičke prepevajo in gostole in vse je tako jasno, tako veselo, da bi vriskal od radosti. Tedaj zaslišim peti mehak dekliški glasek:
»Rožic ne bom trgala,
vencev ne bom spletala,
mirno, svobodno, ljubo
po planinah naj cveto —«
Zdi se mi, da poje blizu za menoj, ko pa se okrenem, ne vidim nikogar. Malo postojim in se razgledujem, pa spet zaslišim:
»To so ptičke, drobne ptičke,
k' imajo lepe, rdeče ličke,
rdeče ličke, drobne oči,
pri takih kratke so noči.«
Spet se mi zdi, da poje neznana pevka tik za menoj, vendar je ne morem videti. Poloti se me čudna razigranost. Parkrat na ves glas zaukam, potem pa zapojem še jaz:
»Konjič pod oknom rezgeta,
deklič pred hišo pri skaklja —«
Komaj jenjam, se oglasi dekliški glasek:
»Konjičku dala ovsa, s'na,
al' men' pa vsega, kar ima
ti-tra-la-la la-la-la la-lom —«
In kakor da je vzrastla iz zemlje, obstane zdajci pred menoj zala mladenka in me veselo gleda in se mi smehlja ...
»Ali ti poješ?«
»Jaz.«
»Lepo znaš peti,« ji pravim, dasi bi ji rad rekel vse kaj drugega, kaj lepšega...
Ona se smehlja in se mi zadnjiški odmika, ko hočem k njej. Bujni plavi lasje se ji v zlatih pramenih vsipliejo po ramenih. V levi roki drži šop poljskih rož, z desno me pa poredno vabi. Oblečena je v lahko, skoraj prosojno bledorožno obleko.
Kakor zamaknjen grem venomer za njo. Včasih sem že skoro tik pri njej. Čim pa jo hočem prijeti za roko, se mi spretno odmakne.
»Zakaj bežiš pred menoj?« vzkliknem, a ona se samo smehlja in obstane, čim obstanem jaz. Poredno mi požuga in vrže predme živordeč makov cvet. Ko ga hočem pobrati, pa huškne mladenka in ga spet vzame.
»Nageljček, roženkravt, rožmarin,
iz tega ti pušeljc nar'dim —«
zopet zazveni njen srebrni glas. Zdajci planem in jo zadržim. Nepopisna blaženost me prešine, občutek sladkosti, kakršne dotlej še nisem poznal. Tesno objamem zalo dekle in drhtim v opojnem razkošju, ko jo poljubljam na razgreta lica. Tedaj se mi sunkoma iztrga:
»Boštjan, kaj pa počneš?! Ali ne veš, da si moj — brat?« zaihti dekle, jaz pa preplašen obstanem. Omotična utrujenost me popolnoma premaga. Ko hočem še nekaj reči, ni krasotice nikjer več. Zdrznem se, planem in se — vzbudim.
Tako sem se prvič zavedel, da sem moški. Svojih sanj nisem omenil nikomur, niti teti Poloni ne. Čuval sem jih zase kot sladko skrivnost, najsi tudi nisem niti slutil, kako sem gledal v snu odraz doživetja iz daljne bodočnosti ...
Bilo pa mi je takrat komaj dobrih osem let!.
VII. uredi
Stric Janez je bil okreval. Njegova grčava narava je brez posebne škode prenesla tisto nesrčo pri »grofičji luknji«, le še bolj čudno samotarski in zakrknjen je bil poslej. Med ljudi je zahajal še bolj poredkoma nego pred nesrečo, zato ga tudi nisem videl. Ali napetost, ki je nastala pri nas doma po tisti nesreči, se je polagoma le polegla; vsaj meni se je zdelo tako.
Ko sem bil pozneje po dolgem času z očetom spet pri njem, se je okrog njegove domačije marsikaj izpremenilo. Dobil je bil namreč stric mlado gospodinjo — ali deklo — Bog ve, kaj je bila. Brhka mladenka, za polovico in več mlajša od strica, se je vrtela po hiši, pela in oživljala ves dom s svojo mlado vedrostjo. Ko me je zagledala, sva bila takoj prijatelja. Znala je tako lepo govoriti, da bi jo bil poslušal noč in dan. Pesmi je vedela do čuda. Vsak hip je zapela drugo.
»Sam ne morem opraviti vsega«, je rekel mojemu očetu, ko mu je le-ta kakor v šali omenil, da zdaj gotovo laglje gospodari, ko ima tako mlado pomoč pri hiši.
»Deklo sem moral vzeti,« je ponavljal in gledal nekam v daljo.
Bila pa je Helena tam nekje z Vipavskega. Kako je prav za prav zašla v te naše samote, nisem izvedel nikoli: kajti kakor je bila nenadoma prišla, tako je tudi nenadoma odšla in brez sledu izginila. Ostala je bila pri stricu komaj dobrega pol leta. Ko je že ni bilo več, je dejal stric Janez, ko smo spet nekoč bili pri njem:
»Boštjanček, ali bi šel v šolo?«
Pogledal sem ga z začudenjem, a stric Raznožnik je začel praviti z nenavadno zgovornostjo, kako imenitno je v šolah. Ne v taki šoli, kakršne so po vaseh, ampak v mestnih šolah, v latinskih. Tam se uče čudnih in prečudnih modrosti.
Znal mi je govoriti tako, da me je mahoma zazibal v najrazkošnejše sanje.
»Ali bi šel, kaj?«
»Seveda bi —«
»Samo z doma bi moral —«
To mi pač ni hotelo kar tako v glavo. Z doma — in da bi mesece in mesece ne videl ne očeta ne matere. Ob tej misli sem se zdrznil.
Raznožnikov stric je menda takoj spoznal moj dvom. Jel mi je praviti potem o lepotah mesta.
»Ali ste vi že bili tam?«
Kar nisem mu mogel verjeti, ko mi je pripovedoval, kaj vse bom videl v mestu. Kakšne imenitne in visoke so hiše, same palače —
Tega si pač nisem mogel predstavljati.
»Pa kdaj bi šel?«
«To se bo treba pomeniti z očetom,« je menil stric Janez.
Poslej so se mnogo razgovarjali o tem. Oče izprva ni bil nič kaj posebno zavzet za stričev načrt. Šolanje se mu je zdelo nekaj, kar ni za kmeta. Polagoma je pa le popustil. Posvetovali so se z župnikom, ki je tisti čas bil obenem učitelj pri nas in še s tem in onim se je oče posvetoval. Končno, po dveletnih razgovorih pa je bilo odločeno, da pojdem v Ljubljano. Stroške za moje šolanje pa je prevzel stric Janez.
Kakor da je bilo včeraj, se spominjam tistih dni pred odhodom. Vse je bilo doma nekam narobe. Mati je venomer jokala, kadar me je pogledala. Teta Polona je pripravljala perilo. Dobil sem bil dve novi obleki, dva para čevljev. Čisto novih čevljev —
»Zdaj boš pa gospod,« mi je venomer pravila teta Marta.
Teta Polona mi je pomerjala to in ono, uravnavala v leseni kovčeg in mi zraven naročala, kako in kaj. Vse natanko mi je povedala za vsak kos oblačila, kaj naj nosim za delavnik, kaj za navadne nedelje in kaj samo za velike praznike.
Oče je nekam zamišljeno motril vse to pripravljanje. Tu pa tam je postal, me dolgo gledal in nato kakor prestrašen odšel iz sobe. Včasih pa je tudi sedel za mizo, me poklical k sebi in mi naročal, kakšen naj bom v mestu. Njegov glas je bil tedaj nekam svečan in nenavadno resen. Govoril pa je kratko in nekam razsekano.
Ko pa je prišel določeni dan, mi je nenadoma upadel pogum. Stric Luka je bil zapregel par volov in naložil na lojtrski voz moj kovčeg, mati pa si je jela s predpasnikom otirati solze. Te njene solze so nenadoma zabrisale vse lepe slike o mestu. Kakor megli sem videl teto Polono, ki me je prekrižala in poškropila z blagoslovljeno vodo mene in prtljago ter živino.
»Bog bodi s teboj, kjer in koder boš,« je z drhtečim glasom izrekla teta Polona, meni pa se je zdelo, da obhajam svoj lastni pogreb. Tako neizrekljivo težko mi je bilo pri srcu. da nisem mogel niti jokati. Omahnil sem k materi, ki je ihtela kraj voza in sem se je oklenil z obema rokama.
»Mati, mati —« sem ponavljal v svojem srcu, medtem ko mi je bila beseda popolnoma onemela v trpki žalosti.
»Bo treba odriniti,« je počasi opomnil stric Luka in sedel za sprednjo ročico na lojtrnico.
Strica Boštjana ni bilo. Poslovila sva se bila že teden dni pred mojim odhodom.
Zlezel sem na voz in oče za menoj. Stric Luka je pognal, vola sta se zganila in lojtrski voz je leno zaškripal.
»Zbogom,« sem z mislijo pozdravljal mater in dom in vse, ki so mi bili dragi, pa sem se moral ločiti od njih. In slehern grm in vsako drevo se mi je zdelo, da me vabi nazaj, nazaj. In tako lep se mi je zdel tedaj naš skriti svet, da bi bil planil in se skril v njegovi lepoti in se nikoli, nikoli ne ločil od njega.
Dasi so voli vozili počasi, se mi je zdelo, da se silno hitro oddaljujemo od doma. Ljudje, ki so nas sreča vali, so se čudili:
»No, Slemenjak, kam pa pelješ fanta?«
»V Ljubljano —«
»Beži no, kaj poveš!«
»Gre v šole —« je s ponosnim poudarkom pojasnil oče.
»V šole?«
In proti meni:
»Kaj — da boš gospod?! Viž ga, viž, Boštjaneta, kdo bi si bil mislil!«
Z veščimi pogledi so me motrili in me občudovali. In zazdel sem se sam sebi naenkrat silno imeniten in važen. Za trenutek je to pregnalo mojo žalost, toda čim smo bili spet na samem, so se vrnile otožne misli. Žgoče hrepenenje po domu me je palilo v srcu.
Z očetom skoro nisva nič govorila. Med tem ko sta se stric Luka in oče pomenkovala o letini in o vremenu, sem gledal jaz lepoto jesenske prirode. Polja so bila že prazna, po vrteh je dozorevalo sadje, po gozdih pa je tu pa tam že prebarval listje prvi rumeni nadih. Proti poldnevu, ko so se bile dvignile in razpršile megle, je bilo lepote v izobilju. Toliko je je bilo, da je prekipelo v meni. In hipoma so se mi curkoma vlile solze.
Stric Luka se mi je zasmejal: »Nič ne maraj, fant! Zavriskaj, saj boš gospod!«
Jaz se nisem dosti menil za njegove besede. Šele na Vrhniki, kjer smo se ustavili, sem se nekoliko raztresel.
Prenočevali smo na Vrhniki, drugo jutro pa smo potem na vse zgodaj odrinili proti beli Ljubljani.
VIII. uredi
Prvi čas v mestu mi je mineval ob stalnem sprejemanju novih vtisov dokaj hitro. V šoli sem imel v začetku križe in težave, vendar sem jih kmalu premagal.
Stanoval sem s trojico študentov pri stari debelušni vdovi, ki nas je vse skupaj oblikovala, kakor je vedela in znala. Starejše študente je nazivljala gospode, kar se mi je zdelo posebno imenitno. Jaz sam pa sem bil za enkrat bolj peto kolo. Snažil sem vsem ostalim čevlje, gospodinji pa pridno pomagal pri njenih poslih, kadar sem bil prost.
Čez dan sem junaško zakrival domotožje, ko pa sem legel zvečer v posteljo, sem se pokril čez glavo in tiho ihtel.
Božične počitnice sem preživel v Ljubljani. Hodil sem po cerkvah in ogledoval jaslice. Pa naj so bile še take, meni se je tožilo po tistih na Slemenjakovem, ki jih čuva sama tiha ljubezen —
No, prej nego bi si bil mislil, sem se naposled privadil mesta in mestnih ljudi. Po božiču mi je bilo že tudi v šoli dokaj laglje. Dnevi so mi minevali neverjetno hitro. Ob novih vtisih so bledeli spomini izza detinstva. Kar me je še pred kratkim plašilo in me navdajalo z nekšnim čudnim strahom, je zdaj živelo v meni samo še v čaru lepe, toda že pol pozabljene pravljice.
Z domačimi nisem imel prav za prav nikakšne zveze. Gospodinja je redno prejemala svoje plačilo, toliko sem vedel že po tem, ker je bila zadovoljna z menoj. Stanoval sem pa prav za prav — kakor sem uvidel šele po daljšem bivanju v mestu — čisto na kmetih. Št. Peter, to očaško predmestje, je bilo bolj vas nego mesto. Nizke hišice so družičevale z njivami in s polji in ob cerkvi sv. Petra je bilo še dokaj ostankov pokopališča, prav kakor so po vaseh obdane cerkve z vrtom pokojnih. Rad sem hodil tam okrog in buljil v stare napise, dasi jih nisem mogel prav prebrati in razločiti njih pomena.
Posebno važnih dogodkov se iz tega svojega prvega študentovskega leta skoro na spominjam. Šele tik pred odhodom na počitnice se mi je primerilo nekaj, kar me je čudno presunilo.
Bilo je sredi popoldneva, vroč in žgoč julijski dan. Taval sem čisto sam po Golovcu in se vprav pasel po borovnicah. Tedaj me nekdo nenadoma pokliče: »Boštjan —«
Pogledam in ostrmim. Vipavka, ki je svojčas služila pri stricu Raznožniku, je stala pred menoj. Kraj nje je bilo lepo dekletce, otročiček, tako ljubek in srčkan, kakor jih vidi človek le na slikah angelcev, ki obkrožajo Mater božjo. Nenadno srečanje tako daleč z doma sredi gozdnega zelenja me tako nekam čudno dirne, da ne morem prvi hip izreči nobene besede.
»Kaj me ne poznaš,« se nasmehne prijazna ženska, ko vidi mojo osupnjenost.
»Poznam, mislim —«
»Od Raznožnika, ali ne?«
»Da, od strica.«
»Kaj delaš v Ljubljani?«
»V šolah sem.«
Vipavka se začudi:
»Kaj res? Ali boš gospod?«
Sam ne vem, zakaj in kako, ali vprašanje se mi je zdelo kakor roganje. Začutil sem, kako sem zardel.
»No, no,« se je nasmehnila ženska, »saj to ni nič slabega. Blagor ti, da ti je dano tako. Kako pa kaj doma?»
»Nič ne vem,« pravim, »vse leto ne slišim nič posebnega z doma. Upam pa, da pridejo zdaj ob sklepu šolskega leta pome.«
»O gotovo,« meni ona, »saj tudi jaz pričakujem te dni tvojega strica.«
»Strica?«
»Da, da, Raznožnika. Vidiš, tako si bomo še menda malo v rodu —«
Zadnja pripomba se mi je zdela nespametna in nisem nič odvrnil nanjo. Otrok je medtem prišel k meni in se mi začel prav otroško-iskreno dobrikati.
»Kje pa stanuješ?«
Povedal sem, da pri Sv. Petru.
»Potem sva blizu skupaj,« je rekla ona. »Jaz sem namreč na Poljanah. Če bi hotel, bi lahko prišel drugo leto k nam stanovat.«
To mi je bilo zelo všeč. Vipavka je bila branjevka, ki je prodajala na trgu južno sadje in zelenjavo. Znala mi je našteti toliko ugodnosti in prijetnosti, ako bom bival pri njej, da sem takoj sklenil poprositi očeta in strica, naj me prihodnje leto oddasta res k njej na stanovanje.
Šli smo skupaj proti mestu. Spotoma mi je prijazna ženska kupila nekaj priboljškov in tudi slaščic sem dobil. Z malo sva se docela spoprijateljila. Povedala mi je, da ji je ime Angelica, jaz pa sem — ko pravi kavalir — brž potrdil njeni materi, da je hčerki zbrala res pravo ime.
»Je čisto angelček,« sem vzkliknil brez najmanjše hliinbe.
Celo na stanovanje sem ju spremil. Bilo je lično in snažno, vse bolj prijetno od onega, kjer sem bival jaz. Zato sem ob slovesu še enkrat zatrdil, da moram na vsak način prihodnje leto k njej.
O, da sem vedel, kako se mi bo razkrila s tem sklepom tema prošlosti in kam me bo zaradi njega zavedla bodočnost, gotovo ga ne bi bil izrekel in ne izvedel. Ali moč usode je strašna, in neizbežna so njena prečudna pota.
Domov sem prišel zamišljen in nekam potrt, dasi spet z druge strani tudi vesel. V taki čudni razrvanosti dolgo nisem mogel zaspati. V polsnu sem se še vedno razgovarjal z malo Angelico, ji dajal najslajša imena in jo obdajal s čari najbujnejše domišljije, da je stala kraj mene nenadoma cvetoča devojka, polna mladostne tajne in razkošja. Temtakeem zaspal, a sen se je nadaljeval. In bil sem srečen v tistem snu, da sem skoro zajokal, ko sem se zjutraj predramil in se zavedel, da so bile le sanje, ah, zgolj begotne sanie.
Par dni po tem dogodku sta prišia v Ljubljano oče in stric Raznožnik. Ker sem se bil v šoli dobro odrezal, sta bila oha vesela, jaz na sem seveda hitel s svojo prošnjo na dan, kakor sem bil obljubil materi male Angelice.
»Glej ga no,« se je zasmejal oče, »ta pa že pozna kar celo Ljubljano!« In proti stricu:
»Kaj praviš ti na to?«
Stric Raznožnik ni bil videti posebno vesel moje prošnje. Nekam mrko se je zagledal v dalj, parkrat namršil obrvi in čez čas počasi dejal:
»Sam ne vem. Dobro bi bilo, da pogledata —«
»Pa pojdeš vendar z nama,« je menil oče.
»Če se ti zdi potrebno, lahko grem,« je pristavil stric.
Potem smo šli in si ogledali ter se tudi takoj in brez posebno dolgih pogajanj domenili. Vipavka nas je prav po domače postregla. Na koncu, za slovo, me je kakor sina stisnila k sebi in mi zašepetala:
»Vidiš, zdaj si pa naš!«
In čuden, meni nepojmljiv ogenj je vzplamtel tisti hip v njenih zagonetnih očeh.
IX. uredi
Sam Bog ve, zakaj se življenje tako čudno igra z nami. Kadarkoli premišljujem to našo čudno usodo, občutim vedno jasneje ničevost vsega našega dejanja in nehanja.
Za teto Marto pač ni nihče več mislil, da bo stopila v zakonski stan. Ali ko sem prišel četrtič na velike počitnice, smo obhajali ženitnino. Ženin je bil materin brat, stric Raznožnik, nevesta pa očetova sestra, teta Marta. Zbranih je bilo mnogo svatov in gostija je trajala skoraj ves teden.
Tu sem prvič videl zbrano menda vse svoje sorodstvo. Bili so ljudje iz štirih, petih fara in še več, od Vipave in Idrije, pa menda celo tja doli do Vrhnike.
Teta Marta je bila videti zelo vesela in vsa pomlajena. Sukala se je med svati čisto po svoje, ne kakor sramežljiva, plaha nevesta, temveč kot samozavestna gospodinja.
Napram meni je bila nenavadno prijazna. Tretji ali četrti dan pod večer me je prosila, naj grem z njo na vrt. Resnici na ljubo bodi povedano, da ves čas ženitovanja nismo nikoli bili prav popolnoma jasni, zato se tudi menda nihče ni nič zmenil za naju, ko sva odšla iz družbe. Zunaj, pod drevjem, kjer so še zadnji solčni žarki poljubljali šelesteče listje, je Marta obstala.
»Koliko si zdaj star, Boštjan?«
»Šestnajst jih bom,« sem se nasmehnil.
Ona skrivnostno: »Ali veš, kdo se je oženil?«
»Kje?«
»No, tu! Saj si na svatbi —«
»Hm — stric, ali ne?« Silil me je smeh, da sem se komaj premagoval.
Ona je postajala bolj in bolj resna. Prijela me je za roko in mi ostro, kakor nekam srdito gledala v oči.
»Boštjan, strašno si mlad —«
Nisem vedel, kaj bi dejal. Sploh je nisem razumel čisto nič, zato sem stal liki štor in čakal, kaj mi bo povedala.
»Slišiš, Boštjan, ali ti ni teta Polona nikoli nič povedala?«
»Kaj?«
Mesto odgovora je sledilo spet vprašanje:
»In mati tudi ne?«
Nehote in ne da bi bil vedel, kaj hoče teta izvedeti, sem odkimal z glavo.
Nato je začela ona, čisto kakor sama zase: »Strašno je to — Jaz sploh ne morem verjeti — Ne gre mi v glavo. Dolgo sem mislila, da je vse samo bajka — Potem pa —«
V hipu se je spet okrenila proti meni: »Ali se še spominjaš, takrat — pri grofičji luknji — «
»Še —«
»Tedaj je vaju s Polono strašilo —«
»Da, da —«
»In veš, kaj je bilo?«
»Prav dobro — Tako je zastokalo in zaklicalo —«
»In potlej je bil stric bolan —«
»Saj res,« sem se domislil. A kaj naj pomeni vse to?«
»Ali res ne veš, kaj ti hočem povedati?«
»Niti sanja se mi ne.«
»Bog te obvaruj, Boštjan! Morda boš le srečen — Saj nisi ti kriv!«
»Česa?» me je jela mučiti radovednost, toda teta Marta je zdajci čisto drugam zasukala pogovor. Pravila je o letini in me vpraševala, kako se mi godi v mestu in kaj že vse vem in znam. Prosila me je, naj ji povem kako latinsko in grško molitev, ko sem ji omenil, da se učim teh dveh jezikov.
»Pater noster, qui es in coelis,« sem začel latinski očenaš, a »sveta Marija« sem izgovarjal grški: »Hagia Maria, meter Theu —«
Moji učenosti se je silno čudila.
»Po vsem tem ti ne manjka več dosti do črnošolca,« je vzdihnila z nekakšnim trpkim naglasom, »takrat potlej itak ne bo skrito nič več pred teboj —«
»Kaj vendar veste?«
Bil sem tako radoveden, da je vse podrhtevalo v meni, toda teta Marta se je nasmehnila:
»Kar pustiva to, Boštjan. Morda je za nas vse bolj prav tako, tebi pa bo gotovo laže —«
»Teta —!«
»Pojdi», je rekla in me krčevito potegnila za seboj. »Mrači se že in jaz sem nevesta —«
Šestnajst let! To so tista lepa leta, ko človek povsod vidi in čuti roman. Tudi mene je tedaj presunilo. Seve, danes se mi zdi smešno, takrat pa sem bil prepričan, da sem s svojo mladostjo in svojo učenostjo premamil teto Marto. In tako se je bila zajedla vame ta zavest, da se mi je teta smilila, kajti prepričan sem bil, da trpi zavoljo mene. Sicer pa so bile moje misli usmerjene drugam, v Ljubljano, kjer se je v nadihu najnežnejše mladosti razcvitala edina hčerka moje gospodinje, lepa Angelica. Že prvi čas, ko sem bil še otrok, me je nekšna čudna sila priklepala k njej. Kar sem mogel, sem storil, da bi jo razveselil. In da sem le v njenih očeh mogel razbrati kakšno željo, mi je že bilo to — zapoved! Z leti je rastlo to otroško prijateljstvo; kajti tudi ona je bila mila in dobra z menoj. Pomagal sem ji pri učenju, ona pa je skrbno pazila, da je bilo vedno v redu moje perilo in obleka. Za god mi je vedno dala kakšno malenkost in najsi je to tudi bil samo majhen robček, je vendar zame pomenil zaklad.
Tako sem leto za letom hodil bolj nerad na počitnice. Domači ljudje so se mi zdeli tuji. Vse njihove brige in skrbi so izgubile zame svoj pomen. Nisem jih več razumel in se tudi nisem hotel potruditi, da bi jih umeval. Čemu? Saj vendar vodi moja pot čisto drugam ...
Njihove razgovore sem poslušal — kakor posluša človek govorico v tujem jeziku, ki ga ne razume. Zvok sem slišal, pojmi so mi bili tuji.
Da, tak sem bil in tako me je prevzela misel na Angelico ...
Po dolgem času je bilo zdaj, po razgovoru s teto Marto, da sem se res vznemiril. Mučila me je neprijetna misel, da sem morda nevede in nehote zakrivil nesrečo; kajti bil sem trdno, tiverjen, da bo zakon tete s stricem Raznožnikom zaradi mene nesrečen. In vendar sem moral prištevati strica Raznožnika med svoje največje dobrotnike ...
Ko sem tako premišljeval, sem jel prazniti čašo za čašo vina.
»Oho,« se je zasmejal ženin, ki je menda edini spoznal, da je pri meni nekaj narobe. Tudi jaz sem se nasmehnil in zmotovilil k njemu. Hotel sem ga izvabiti na vrt, v samoto, toda Marta je bila kakor senca za njim.
Ko sem videl, da tu ne opravim ničesar, sem se lotil tete Polone. Kjer se mi je nudilo le količkaj prilike, sem jo nadlegoval, naj mi razodene Martino skrivnost.
»Kako, ko sama nič ne vem,« se je izogibala Polona.
»Ni res, teta — Pojdem pa k materi —«
»Lahko, samo govoril boš zastonj.«
Tako je minila svatba in nisem mogel izvedeti ničesar ...
Življenje mi je potem minevalo v enolični vsakdanjosti. Ko pa sem se vrnil v mesto, se mi je zdela Angelica že vse bujnejša in bolj dekliška nego je bila pred mojim odhodom na počitnice.
Imela je lep, srebrno čist glas in je zelo rada prepevala. In nekoč — bilo je spomladi, — ko smo šli vsi trije, Angelična mati, ona in jaz, skupaj na sprehod, in je mladenka v gozdu zapela, sem se domislil tistih svojih čudnih sanj, ki sem jih sanjal pred leti. Bolj ko sem gledal in motril, bolj se mi je zdela Angelica kakor živ odraz bitja, ki sem ga bil takrat gledal v snu ...
X. uredi
Leto za letom mi je minevalo brez posebnih dogodkov. Spomini na razburljive prizore izza detinstva so jeli bledeti in se umikati vedno smelejšim načrtom za bodočnost. Roditeljem sem se polagoma odtujil in tudi hrepenenje po domu je nekako usahnilo. Želel sem v svet, čim dalje v svet.
Materina srčna žeija je bila, da postanem duhovnik, med tem ko oče ni kdove kako silil vame, kakšen poklic naj si izberem.
Raznožnikova sta gospodarila prav lepo. Le to ju je žalostilo, da nista imela otrok. Teta Marta je bila vedno nekam mrka in tudi ni nič kaj pogosto prihajala k nam domov. Kadar sem jo o počitnicah obiskal, me je sicer prijazno sprejeta in mi postregla, vendar sem se čutil v njeni bližini vedno nekako tujega. Stric je bil tih kakor vedno. Na samem nisem nikoli govoril z njim, sicer pa je skrbel zame, da nisem mogel želeti nič boljšega.
Ko sem dovršil latinske šole, sem se bil namenil v Gradec ali pa na Dunaj, življenja poln, razigran in vesel sem bil. Ko da je ves svet moj, se mi je zdelo, ko sem tedaj odhajal na počitnice. Vse je pelo okrog mene. Bil sem bogat v svojem srcu: kajti iz deških sanj je vzkiila v njem ljubezen, tako sladka, razkošna ljubezen, da ni bilo srečnejšega človeka na svetu od mene. Moja izvoljenka je bila Angelica, ki se je razvijala v nenavadno lepo dekle.
Kakor da je bilo včeraj, se mi zdi. Pripravljal sem se za maturo in presedel pri knjigah marsikako noč. In nekoč — kakor v snu: Ko se ozrem, stoji kraj mene Angelica. Vsa plaha, skrbna in drhteča stoji in molči. Prvi hip se mi zdi, da sanjam, potem pa čujem njen topli glas:
»Zbolel boš, Boštjan —«
Ne vem, zakaj nisem mogel reči nobene druge besede. Prijel sem jo rahlo za roko in jo vprašal, kaj želi. In že ob vprašanju samem sem se zazdel sam sebi smešen in neroden.
»Bojim se zate,« je šepetaje začela ona, »ko se toliko mučiš — Noč za nočjo«
»Saj bo kmalu konec —«
»Vseeno —«
Pritegnil sem jo k sebi. Brez moči se je branila, jaz pa samo:
»Angelica, slišiš —«
Drhtela je ko metulj nad cvetom.
»Mama pravi, da boš zbolel —«
Brezimno razkošje me je prevzelo, ko sem videl to njeno iskreno skrb.
»Zdaj,« sem si mislil in zajecljal:
»Angelica —«
»Boštjan —«
»Ali me imaš kaj rada?«
Ona je samo povesila glavo. Po licih so ji zapolzele solze. To je bil zame najslajši odgovor. Vroče, strastno sem ji nato začel govoriti o svoji ljubezni in o solnčni bodočnosti, ki si jo hočem priboriti zanjo.
Naenkrat se je splašila.
»Kaj ti je?«
»Nič.«
»Pa vendar?«
»Jokam, ker sem tako srečna in ker vem, da je ta sreča tako kratka —«
»Zakaj?«
»Sam veš —«
»Misliš, da te popustim?«
»Saj veš, kako je —«
»Kako?!«
»Kaj vendar misliš?«
»Na tvoj bodoči stan. Saj veš, za kakšen stan si namenjen —«
»Kako misliš?«
»Saj boš duhovnik —«
Zdaj sem ji povedal, da ne mislim na ta stan, ker ne čutim poklica zanj. Tudi staršem povem, kako je z menoj. Čisto mirno jim razložim, da nočem in ne morem.
»Kdo te bo poslušal?!«
»Oho, nekoliko besede bom pa menda le imel —«
»Že res. Ali kako moreš odreči prošnjo — materi?«
»Povem ji, kako bi bil nesrečen, kako bi zagrenil življenje sebi in svojim. Sama bo uvidela, da je bolje, ako sem pošten in na mestu v kakršnemkoli poklicu, nego nevreden duhovnik. Čim bolj je vzvišen kak stan, tem hujše onemu, ki si ga po nemarnem izvoli —«
Govoril bi bil morda še dolgo, toda Angelica se mi je nenadoma izmuznila in šinila iz sobe ...
Ko sem bil spet sam, sem ves trepetal v nekšni čudni vznemirjenosti, kakršne dotlej nisem poznal. Sedel sem zopet h knjigam, toda z učenjem ni bilo nič več to noč. Izmed črk in vrst me je venomer gledal Angellčin plahi obrazek, njene rosne oči so vabile, svarile in prosile obenem.
Izmučen sem legel, toda spanja ni bilo. Do ranega jutra sem se premetaval postelji. Mučila me je vročina in stotero zbeganih misli.
Zjutraj, ko me je prišla gospodinja klicat, sem bil že oblečen.
»Kako pa danes tako zgodaj?«
»Sem šel zgodaj spat —«
»Ni videti,« je podvomila gospodinja in me ostro pogledala v oči. »Pazi, da ne zboliš pred koncem!«
Ko mi je Angelica prinesla zajtrk, so se ji tako tresle roke, da ji je skodelica zdrknila na tla.
»Kaj pa vendar počneš!« se je vznevoljila mati.
Mladenka je skomignila z rameni in skrivala obraz.
»Bolna sem,« je rekla čez nekaj časa.
Gospodinja je pogledovala zdaj njo, zdaj mene.
»Ali pojdeš k zdravniku?«
»Ne vem —«
»Lahko greš — Bolje prej nego prekasno —«
»Bom videla —«
Pa je šla in je nisem več videl do sredi popoldneva. Krenil sem bil tedaj proti Štepanji vasi, ko mi pride nasproti.
»Angelica, ali greš malo z menoj?«
Zardela je in se mi pridružila. Kmalu svat bila v živahnem razgovoru. Povedala mi je, da misli name, odkar se zaveda življenja, da ne bi mogla živeti brez mene in da bi se odrekla svetu, ako bi se morala odreči meni.
»Nikoli, sem dejal. »S teboj živim in s teboj umrem!«
»Ali ti res smem verjeti?«
»Angelica!«
Omahnila je k meni in skrila obraz na mojih prsih. In zdelo se mi je, da imam pri sebi najdražji zaklad na svetu ...
Tako je bohotno začela cvesti najina ljubezen. Ko sem torej tisto leto odhajal domov, sem šel čisto spremenjen.
Doma so me seveda bili na moč veseli. Prvi teden me ni nihče vprašal, kako in kaj mislim v bodoče. Ko sva pa bila v nedeljo popoldne z materjo sama doma, je začela:
»Bogu bodi hvala, najhujše imaš zdaj že za sabo—«
»Ali pa tudi ne?« sem se previdno odmaknil, da bi jo prisilil k večji jasnosti.
»Oh, no, tako ti že ne bo več treba si glave beliti —«
»Višje šole, težje so —«
V materinih očeh se je vzbudil strah:
»Boštjan —!?«
Pogledal sem jo in sem se je skoro prestrašil, tako je bila nenadoma bleda in prepadena.
»Ali res nočeš izpolniti —«
»Mati,« sem jo prekinil, »hotel sem že govoriti z vami. Poglejte, mati —«
Ona je žalostno odkimala.
»Vse moje življenje je grob, ti boš pa vrgel še zadnji in najtežji kamen nanj,« je vzdihnila in zajokala, da me je ob pogledu nanjo začelo ko mora tiščati v prsih.
Iz dalje so zvenele kose, nastavljene po njivah za strašilo. Tu, tam je kdo zaukal. Sem z gmajne je bilo čuti pastirja, ki je pel:
»Sem rajtal študirat,
sem hotel bit' far —«
Zdelo se mi je, ko da prav nalašč zasmehuje mene. In vse bogato razkošje mojega srca se je tisti hip zrušilo v nič —
»Mati,« sem jecljal, »mati.«
Ona me je gledala tuje in sovražno, pa spet proseče, kakor da mi hoče razodeti nedoumno skrivnost. Bila so to trenutja polna nepopisne trpkosti, kakršne ne bi privoščil nikomur v življenju. Prosil sem in prosil, naj mi za božjo voljo pove, naj mi razodene pomen njenih tako trpko očitajočih besedi, toda ona je ostala nema kakor kip. Tu in tam se je streslo njeno telo v krčevitem joku, potem je bila spet kakor led. Hladna in bleda je strmela zdaj vame, zdaj nekam v daljo. Zdelo se mi je, da se hoče otresti nečesa proznega, potem pa spet, da me hoče le omehčati, da hoče zatreti v meni vse ostalo, dokler ne bi ostal živ samo sin, njen sin, ki bi se žrtvoval njenemu hrepenenju po božanstvu.
»S čim sem zaslužil tak očitek, mati?«
Ona je samo odkimala in tesnobno vzdihnila.
Čez nekaj časa je zašepetala:
»Nič ne maraj, Boštjan! Saj veš, kaj želi — mati. Če je pa sojeno drugače — Bog bodi s teboj in nam vsem skupaj odpusti —«
Trpko sem spoznal, da si z besedo ne bova pojasnila prav nič. Pretresla me je nekšna čudna groza, da me je mraz sprelil po vsem životu. Vsa mladost je bila tisti hip pred menoj kakor živa stika, v ozadju pa so črno goreli tisti nejasni spomini groze, ki sem jo bil doživel v svojih detinskih letih.
»Mati, nekaj skrivate pred menoj.«
Ona je molčala.
»Ali nisem vreden resnice?«
»Kdo ti pravi?«
»Vaše molčanje —«
»Boštjan, ne zahtevajte od mene nemogočega. Ne ukaži, da se v prah in v sramoti vržem pred teboj —«
Nič več nisem dejal. Bilo mi je, da bi pokleknil prednjo. Kakor svetnica mučenica se mi je zdela v bolečini, ki je nisem mogel pojmiti. Da mi je bilo tedaj dano vedeti, ah, koliko trpkega gorja bi bil rešen jaz in vsi, ki jih je greh krvi zajel v svoj zločesti vrtinec.
Ko sem uvidel brezuspešnost svojega moledovanja, sem se polagoma splazil proč od nje. Šel sem prihujeno in oprezno kakor tat. Sam ne vem, kakor je to bilo, vendar se nikakor nisem mogel iznebiti zavesti, da me teži krivda, ki je nisem zagrešil sam. Zaklenil sem se v izbo podstrešnico, kjer sem se ves obupan vrgel na posteljo. Lotila se me je paleča vročica in mučiti so me jele strahotne vizije.
Grozna je bila potem tista noč in še mučnejši poznejši počitniški dnevi. Stric za stricem in teta za teto so prihajali in mi ponujali vse mogoče: denar, zemljo itd., vse samo pod pogojem, da postanem duhovnik. Otresal sem se jih ko mušic. Izprva sem bil še dokaj obziren in napram vsakomur ljubezniv. Polagoma pa me je pričelo to čudno romanje tako skeleti in razburjati, da se nisem mogel več obvladati. Drugega za drugim sem jel hruliti. Kdor pa ni maral tega razumeti, sem mu čisto po domače pokazal vrata.
Da vsaj za nekaj časa ubežim tem mukam, sem se lepega večera čisto neopaženo podal nazaj v mesto.
V Ljubljani sem iskal utehe pri Angeli. Potožiti se ji nisem upal, kako se mi godi doma, ker je nisem hotel oplašiti, pač pa sem ji kakor v goreči opojnosti govoril o svoji ljubezni. Bolj in bolj omamljena je poslušala moje besede, ki so bile tembolj prepričevalne, ker so mi res prikipevale iz srca. Naposled je zagorelo tudi v njej. In bila je moja kakor cvet, kadar se odpre solncu.
Angelina mati je bila, kolikor ji je le dopuščal čas, za nama kakor svareča senca. S plahim pogledom me je včasih motrila tako nekam čudno, da me je obhajala zona. Rekla vendar ni nič. Sploh je bila tako nekam redkobesedna, ko da se bori sama s seboj.
»Kaj je mami?« sem nekoč vprašal dekle.
Ona je zardela:
»Najino ljubezen sluti, se mi zdi, pa se boji zame.«
»Boji?«
Tega pač nisem mogel razumeti. Čemu naj bi se bala? Ali me tako slabo pozna in mi tako malo zaupa? ...
»Se me ti tudi bojiš?«
Dekle se me je oklenilo in skrilo žareči obraz na moje prsi.
»Tebe — moje vse?« sem jo slišal dehniti, potem so mi za trenutek posvetile njene jasne oči, ki so nato zatonile v bisernih solzah mlade sreče.
Joj, kakšno razkošje sem občutil tedaj! Vse je izginilo izpred mene. Dom, mati, da, tudi mati — in ves svet! Videl sem samo njo, ki je bila moja, tako z dušo in s telesom moja, da je celo utrip nienega srca iskal sozvočja z mojim.
»V življenju in smrti,« je rekla jecljaje in se me še tesneje oklenila.
Tedaj sem sklenil, da z odločno kretnjo preženem svojcem nade in sanje, sebi in svoji izvoljenki pa začrtam pot v bodočnost.
»Angela, jutri te zasnubim —«
»Kakor veš,« je dehnila, »samo da smem biti tvoja.«
Ko sem potem tisti večer z nekšno razkošno samozavestjo premišljeval, kako lep bo zame jutrišnji dan, je stopila v sobo Angelina mati. Bila je videti nekam nenavadno razburjena. Glas ji je podrhteval, ko je rekla:
»Boštjan, nekaj bi rada govorila s teboj.«
»No —«
»Zdi se mi, da si se nekam zagledal.«
»Čisto prav se vam zdi«, sem se nasmehnil.
»Pa veš —«
»Vem samo,« sem ji segel v besedo, »da nameravam jutri zasnubiti —«
»Koga?«
»Vašo Angelo —«
»Boštjan, Boštjan, kako hočeš snubiti svojo rodno — sestro?!«
Kakor strela me je oplazila ta beseda! Zavrtelo se mi je v glavi, zameglilo pred očmi in kakor brez življenja sem se sesedel.
»Angela — moja sestra!« se mi je izvilo tako čudno, da sem se prestrašil lastnega glasu. »In to mi poveste danes, zdaj —«
»Boštjan!« je kriknila gospodinja, »ali je mogoče —«
Brez volje sem prikimal in skril obraz v dlani.
Angela moja sestra?! Kako je vendar to mogoče?« se mi je iztrgalo, ko vendar le vedno nisem mogel verjeti besedam moje gospodinje.
»Težko mi je,« je rekla drhte, toda končno ti le moram povedati. Kakor veš, sem nekaj časa služila pri tvojem stricu. Bila sem mlada in živahna tedaj in samota tam gori je tako čudovito zapeljiva. Človek sam ne ve, kdaj mu vzkipi kri. Tako se je zgodilo — Tvoj stric je Angelin oče.«
Vesel žarek upanja mi je dal nove moči.
»Hvala Bogu,« sem dejal, »da ni hujšega! Kako ste me prestrašili! Potemtakem sva pač bratranca — No, nič ne de! Jaz jo ljubim, ljubim tako —«
In še sam ne vem. kaj sem govoril. Kar vrelo je iz mene. Angelina mati pa je stala kakor kip pred menoj.
»Boštjan, poslušaj vendar,« je zajecljala nazadnje in se sesedla.
»Kaj naj poslušam, ko čujem samo klic svoje ljubezni!«
Rekel sem to s takim ognjem, da je planila Angelina mati prestrašena kvišku.
»Samo trenutek me poslušaj!«
Potem mi je jela praviti dalje, kako se ji je zgodilo. Raznožnikova ljubezen ni ostala skrita teti Marti, ki je sovražila njo, dasi ji ni nikdar storila ničesar žalega. Ko je bila Marta nekoč spet pri Raznožniku, sta s stricem nrecej časa govorila.
»Čim je odšla,« je nadaljevala Angelina mati, »me je tvoj stric poklical in mi kratko povedal, kakor je pač tam gori navada, da mora biti konec med nama.«
»Lahko si misliš, kako me je ta novica zadela. Hotela sem vedeti, zakaj in kako je to, da naenkrat ne velja nič, kar sva se bila dotlej menila. Raznožnik se je nekaj časa obotavljal, a nazadnje je le povedal.«
»Kaj?« sem dejal kakor brez zanimanja. Bil sem izmučen in izčrpan.
»No,« je vzdihnila Angelina mati in nadaljevala s tihim glasom, »povedal je, da ima — sina —«
»Sina?! — Še nikoli nisem slišal.«
»Tudi jaz ti ne bi povedala, ako ne bi bilo prišlo tako. Zdaj pa sem morala, ker sem te hotela obvarovati nesreče.«
Njene besede so bile zame še vedno temne in zagonetne, vendar si nisem upal vprašati ničesar več.
»Zdaj vidiš sam, je rekla čez nekaj časa, »da ne smeš misliti na Angelo —«
»Toda, kaj meni mari Raznožnikov sin?!«
»Boštjan?!«
»No, saj res! Naj ima stric mari devet sinov! Saj ne iščem pri Angeli dote —«
»Boštjan, ali Raznožnikov sin si vendar — ti!«
To je bil sunek s strupenim bodalom. Vse misli so se mi plamteče križale v glavi in se zgostile v eno samo trnko zavest gorja in nesreče. Kaj naj bi rekel?
Angelina mati je skrila obraz in začela ihteti. V tišino večera je rezalo njeno ihtenje, ko je stopila v sobo Angelica.
»Mama,« se je prestrašila, »kaj se je zgodilo?«
Ker ji mati ni odgovorila, je stopila mladenka k meni.
»Boštjan?«
Skomignil sem z rameni. Bilo mi je, da bi umrl.
»Zbogom, Angela,« sem siknil, se iztrgal in hotel v noč, ko Angelina mati plane za menoj.
»Nikar! Kam hočeš?!«
Kam? — Sam nisem vedel kam. Po svetu, v pozabljenje, v smrt — Bog vé — Ali naj živim? Čemu? —
»Kaj se je vendar zgodilo, mamica?« je plaho ponovila Angela vprašanje, ko je videla svojo mater in mene tako razburjena.
Zdaj je začela Angelina mati spet pripovedovati. Govorila je s tistim popolnim mirom, ki ga razgrne po človeku skrajna bolest. In zdaj sem šele izvedel, da sem sin brata in — sestre.
»Ne sodi ju nikoli, Boštjan! Življenje je strašna uganka —«
Zdaj sva vedela z Angelo, da je najine ljubezni konec. Mladenko je premagal krčevit jok, jaz pa — sam ne vem: kakor mrlič sem bil. Imel sem občutek, da sem pri svojem lastnem pogrebu.
Tako je bilo končano. Angelo sem prosil, naj mi odpusti, dasi sem čutil, kako je moje početje smešno in nezmiselno.
Vrnil sem se domov. Materine oči so bile polne strahu, ko me je zagledala. Povedal sem ji mirno in brez očitanja, da vem, kako je z menoj.
Kako se je stresla, revica, ob tej novici!
»In zdaj?«
»Sam ne vem, sem dejal, zdaj mi je vseeno —«
Kakor slepec sem potem zablodil po svetu. Nikjer nisem našel miru in za nič se nisem mogel odločiti. Angeli je žalost izkopala grob. Meni ga noče — Tavam, tavam in čakam, da pride ura, ki izbriše tudi z mene — greh krvi.
O, kako jo pozdravljam v svojem srcu, uro rešiteljice — smrti!
- ↑ "Jaremček" pravijo kosti, ki jo sicer imenujemo ključnico.