Grob (Valentin Stanič)
Grob Valentin Stanič |
|
<poem> V' grobu mirno se počiva, Krilo zemlje nas hladi, Žalost v' grobu ne prebiva, Serca želja se zgubi. Kar v' živlenju nas razje, V' grob za nami jit' ne sme.
V' grobu hladnimu se zabi, Kar je živim težko blo; In obreka nas ne zgrabi, Kjer že v' tihmu grobu smo. Kar v' živlenju se zgreši V grobu z' miram se pusti.
Vse solze in vse jokanje Nas za vselej zapusti, Naše želje in zdih'vanje: Vsemu se zadosti stri. Serca, k tovkle so gorko Mertve merzle tam ležo!
Deb' tud' moje počivalo, Od težav živlenja že! Deb' že v' krilu zemlje spalo Kjer skerbi je nezbude. Hladni grob! kadaj boš ti Tvoj pokoj dodelil mi!