Grof Donat
Saša Sankov
Izdano: Slovenec 45/280 (6. 12. 1917), 1.
Viri: dLib 3
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Iz rožnate zarje, za zlatoobrobljeno preprogo se je rodilo krasno, zimsko jutro prejšnjega stoletja.

Po ozki, v mladem snegu izteptani stezici, ki se je med belookinčano leskovino vila takrat navzgor proti znanemu samostanu Minoritov, je sopihal pod težkim bremenom njegov, po celi okolici priljubljeni nabiralec, brat Amadej.

»Čudno«, mrmral je sam pri sebi, »pred eno uro ni bilo razven mojega, nikakega sledu v snegu; med tem časom pa je blodilo tukaj človeče, ki, kakor se vidi, ni stalo povsem trdno na nogah.« 

Sled je kar naenkrat zapustil stezo, ter krenil na desno v goščavo.

»Kam pa sedaj?« postal je za trenotek brat Amadej, »kam to nekam vede?«

Urno odloži rjavo malho v sneg, ter jo ubere za stopinjami, ki so izginile med pečinami v mlado leskovje.

Pri črnosivi skali, ki se pogubljivo nagiba v zevajoče brezdno, je čepela sključena moška postava. Gologlav, z divje razmršenimi lasmi, ves raztrgan in napol bos je skrival obupnež svoje obličje med razgaljena kolena.

»Za Boga!« vikne osupli brat, »kaj pa s teboj? Na tem nevarnem mestu in pri tej mrzloti v snegu; človek, ali si ob pamet?«

Nepoznanec vzdigne malomarno svoj žoltobledi, koščen obraz, ter upre udrte, mrzličnomotne oči v vprašujočega.

»Pusti me«, prosi nerazločno in s šklepetajočimi zobmi, »kaj še zadnjo uro svojega življenja ne morem imeti miru? Idi!«

Bratu je zastala sapa.

»Miru si želiš?« vpraša sama dobrotljivost slednjič redovnik, »pojdi tedaj z menoj, pokažem ti pot do postojanke miru in tihe sreče.«

Pol ure pozneje je sprejelo preperelo zidovje sredi gozdne tišine, obupano, razdejano dušo...

P. Dionizij, eden najuglednejših očetov samostana pa je stiskal reveža na svoje bratovsko srce, ker izgubljeni sin ni bil nihče drugi, kot njegov lastni brat: grof Donat Podolski.

Zvečer…

Ob plapolajoči, starodavni ilovnici sredi refektorija sedi trojica. Oče Dionizij pripoveduje staremu gvardjanu s trepetajočim glasom tužno zgodovino Podolskega gradu; ubežni grof pa strmi zamišljeno v prasketajočo dračje. Kako gorko in blago mu je postalo pri srcu, po vsem svetu je iskal to tiho zadovoljstvo srca in tik črne smrti, ob propadu ga je našel…

»Nekega jesenskega dne popoldne,« nadaljuje pripovedajoči, »sem sedel sam v prostorni, grajski knjižnici, ko se mahoma odpro vrata na stežaj: stari sluga plane z rokami v laseh v sobo ter kriči kot blazen: »»Grof, rešite se, gori, gori!««

Imel sem takrat komaj sedemnajst let. Planem na hodnik. V gostih, belosivih kepah se vali iz spodnjih prostorov dušljivi dim, po lesenih stopnicah pa že šviga in liže plamen neusmiljeno. Kličem očeta in brata, ali brez uspeha. Stari sluga prihiti zopet do mene, ter me siloma vlači skoz ogenj in dim. Sedaj me zapusti zavest… Ko se prebudim — je že trdna noč. V vrtnarskem paviljonu se znajdem, pri meni solzeči Donat in vrtnarica.

»»Oče?«« bilo je moje prvo vprašanje, »»kje je oče?«« Spogledali so se, vrtnarica je skrila obraz za predpasnik.

»»V sobi je,«« tolažila me je slednjič, »»kmalu mu odleže…««

Šele drugo jutro so me pustili k njemu, ki sem ga tako srčno ljubil. Na visokem, črnem odru je ležal mrtev… Goreče podrtine so ga bile pobile.

P. Dioniziju je zastal glas, Donatu pa so se ob tleči žerjavici svetile solze v očeh.

»Strašno.« dejal je z nizkim glasom oče gvardjan ter gladil častitljivo, dolgo brado, »strašna usoda; kako sta živela in kaj sta začela pa potem?«

Donat si je pokril obraz z rokama, ter začel težko sopsti.

»Vaša prečastitost,« odvrne oče Dionizij, »povest je kmalu pri kraju. Čez dva dni smo pokopali ubogega očeta, po pogrebu pa se je zgubil še on, moj edini brat Donat. Veliko, nekdaj tako ponosno poslopje je bilo do tal uničeno, zvestega oskrbnika in služabnike sem moral odpustiti, kup štrlečih razvalin pa je prišel na boben.«

»Nesrečni požar! Ali kako je nastal?« vpraša zopet oče gvardjan, »kdo neki je zapalil?«

»Prečastiti oče, to mi je zagonetka do sedaj.« odvrne P. Dionizij, »morda smo imeli nevoščljivega, skrivnega sovražnika.«

»Ne, za Boga ne,« zaihtel je v tem trenutku Donat, ki se ni mogel več premagati, »neprijatelja ni bilo…Zapalil sem — jaz — jaz, po nesreči! Dvanajst let že nosim to zgočo tajnost v rscu, razjedlo mi je dušo ter strlo telo. Vendar je enkrat zumaj, oh — kako to dobro de. Obsoditi sem se hotel sam, koliko lažje mi je sedaj ob vznožju stola pravice: obsodite zločinca!«

Padel je pred priorjem na kolena.

Trenotki mučnega molka. Migljajoče poleno je nemirno zaplapotalo, ter šumeč tarnalo bridko pesem…

»Preljubi sin,« prekine slednjič oče gvardjan tišino, ter pomaga oslabelemu zopet na noge; »zločinec nisi bil nikdar, in ako je težilo dosedaj tvoje srce breme dozdevne krivde, pokoril si jo docela; tvoje čisto oko mi je priča. Le kviškiu ranjeno srce, otresi se jarma nesrečnih spominov, ter idi vzdignjenega čela zopet med ljudi.«

Toda ozeblo srce si ne želelo več od blage gorkote sočustva in ljubezni: zvoko srebro samostanskega zvona je po kratkem času pozdravilo brata novinca.