Nad temnoj domovinoj našoj
bil nekdaj žar je zasijal ...
O slavni čas, ko Primož Trubar
nam lu je svetlo bil prižgal!
Poglej, povsod življenje novo,
veselo gibanje povsod!
K svobodi genij naš nas vodi,
naš Trubar, drugi naš Metod.
Pomlad duševna naša klije
in zelenita hrib in plan,
vse cvete, raste v solncu novem,
rodil se nam je jasen dan ...
Slovenec je v jeziku svojem
začutil, spoznal svojo moč;
po svoje molil je in mislil,
boril se zoper zmote noč ...
No Ahriman, zavistnik stari,
je vzdramil se, ščit dvignil svoj
in vse sovražnike svetlobe
naščuval zoper nas je v boj.
In kdor položil ni orožja
in kdor boje se ni udal,
dom moral svoj je zapustiti,
ločiti se od rojstnih tal ...
A mnog rojak ostal je trden,
ostal značajen je junak,
ostal je zvest zastavi luči
in neomajen korenjak.
In mnog rojak ostavil rajši
svoj dom je, stari zavičaj,
odšel s solzami je na licu —
in ni ga bilo ve nazaj.
Praded Tvoj takšen bil junak je!
Na sever nesla ga je pot,
na hladni sever, kjer svobodi
goreče vdan prebiva rod.
In ti poet, sin zemlje naše,
po duhu, po mišljenju Šved,
zdaj s pesmimi tam navdušuješ
svoj novi dom, nam daljni svet...
Poj, saj pesniška slava Tvoja,
imena Tvojega sijaj,
ozarja tudi dom slovenski,
pradedov Tvojih rojstni kraj!
