Gubbijski volk
| Gubbijski volk. |
| |||||||||||||
Pisali so leto 1220. V pogorskem mestecu Gubbio v Ankonski marki, ki je bilo naslonjeno ob zahodni rob Apeninov, je bilo nekega jutra vse živo na mestnem trgu. Z dežele so dohajali osli, oprtani s tovori artišok, čebulje, maka in njih gospodarji so okoli vodnjaka sredi trga razpostavljali svojo robo. Prodajalci sadja so ponujali rumene aprikoze, cvetočerdeče breskve in dišeče citrone sedeči na kamenitih stopnjicah nekdanjega forum-a. Vmes so hvalili senegalski ribiči svoje srebrno-luskinaste ribe, zraven njih pa so mesarji sekali meso in ljudem vsiljevali žive kozliče. Iz raznih cerkva so se čuli glasovi zvonov, mestne žene pa so se glasno pričkale z raznimi prodajalci za ceno; vsevprek je kričalo in mrgolelo na trgu ter gnalo šum kakor čebele ob lepem solncu po dolgem deževju.
V ta šum pa se zadere hipoma strašen krik. Kar mahoma utihne vse na trgu in ljudje gledajo vsi prestrašeni ženo srednjih let, ki je hitela razpletenih las in se bila po prsih ter divje vpila čez trg, »Volk, gubbijski volk!«
Ta beseda je kakor strela udarila med množico. Ljudje so kar prebledeli. Kje? Kaj je storil? Koga je oropal? Koga zopet ubil?
Taka vprašanja so švigala od ust do ušes prestrašenih ljudi.
»Enriko, moj sin, moj sin!« je kričala žena.
Enriko, so ponavljale ženske, lepi Enriko, zaročenec Marije Nezijeve! »Kaj je z njim?«
»Pri južnih vratih ga je našel čuvaj danes zjutraj. Šel je v mlin po zmleto moko. Najbrže se mu je zapoznilo. Ropar je prežal nanj; moral se je hrabro braniti, ker njegov nož je bil krvav.«
»Naj bi bil prepustil roparju vrečo moke in rešil svoje življenje,« je dejala neka ženska.
»Tega ne stori nobeden mož, ki kaj na-se drži,« jo zavrne bližnji mesar, »vreča je moja in kdor se jo dotakne ...« Pri tem je zagrabil za nož in vihtel z njim po zraku, kakor bi hotel braniti z nožem svoje mrtve kozliče na stojnici. »Ali nimam prav?«
»Seveda, seveda!« so ga pomirjevali sosedje.
»Veš ti, tako junaški Bombardone, ti bi moral enkrat poiskati volka v njegovem brlogu, ker se nikogar ne bojiš,« je šepnil mlad mesarski pomočnik ter se pogladil po svojih pomladnih brkicah.
»Zato ima pa premalo poguma« šepne dekle, ki je blizu tam stalo pri prodajalkah s sadjem.
Mesar je nagubal svoje čelo in dejal mračno: »Da, ko bi bil to navaden človek, toda to je divji volk, Leontina, pol človek, pol zver, izvržek pekla ... Neki germanski vojak, ki je ostal še od cesarja Friderika v našem mestu, mi je strahovite reči pripovedoval o te vrste velikanih, ki se skrivajo po germanskih gozdovih. Pravil mi je, da je tudi naš eden izmed tistih, ki so s hudičem v zvezi.«
»Vsi dobri duhovi hvalijo Boga,« so mrmrale okoli stoječe ženice in se pokrižavale.
»Zato bi bilo treba sv. Jurja viteza, ta se lahko vojskuje proti zlodjem, ker so nebeščani z njim.«
»Tega seveda o Bombardonu ne moremo trditi,« reče v smehu Leontina.
Pred vrati cerkve Santa Maria Maggiore je v hipu nastala gnječa. »Kaj pa je tam?« so povpraševale ženske in stegale svoje vratove. »Ha, umbrijski svetnik je tam,« pojasni končno Bombardone, ki ga je glavo višji od vseh drugih prvi opazil.
»Ta bi mogel pomagati,« meni prodajalka čebulje.
»In bi Enrika vzbudil od mrtvih,« pristavi soseda.
»To bo težko šlo,« pravi neki meščan; »toda ta bi nas utegnil rešiti pred volkom, ker on je v zvezi z nebeščani.«
»Kaj hoče, ker je tako majhen in slaboten,« odvrne sočutno Leontina, »da, ko bi bil on sv, Jurij, vitez s sulico, ali pa sv. Kristofor z betom ...«
»Toda Bog je z njim,« reče mati umorjenega Enrika. »Naj se maščuje za mojega sina! —«
»Brat Francesco, usmili se nas», so klicale ženske Frančišku, ko je prihajal v njih sredo.
»Brat Francesco, reši nas pred volkom,« ponavljali so okoli stoječi možje. Mati Enrikova se je prerinila skozi množice do Frančiška, poljubila mu je rob njegove halje in vpila:
»Reši nas tega volka, ki mori naše najboljše može, ki mi je umoril sina Enrika. Ubij ga, če si res svetnik in si v zvezi z nebeščani!«
Medli, suhi mož, v rujavi beraški halji, bosopet, pogleda s svojimi prijaznimi golobjimi očmi množico in reče: »Kaj hočete od mene? Jaz sem prijatelj miru in ne boja.«
»Saj sem vedel!« zavpije Bombardone in tleskne z rokama po kolenih, »on si tega ne upa pa je svet mož in kakor pravijo že v zvezi z angeli.«
»Kdo je tebe kaj vprašal, ti krvoločni mesar,« zavrne ga prodajalka rib in mu grozi z debelim roženvencem v eni roki in v drugi z mrežo napolnjeno z ribami; mesar odskoči nazaj, ljudje pa se smejajo, redovnik pa dvigne roko:
»Ne grem nadenj, da bi ga umoril, grem pa na Monte Urbino, kjer ima jazbo, da mu govorim o božjem miru, morda Bog omehča njegovo srce.« To je govoril priprosto, kakor bi se šlo za čisto navadno stvar.
»Brez orožja?« ga vpraša meščan in si kakor v skrbeh gladi svojo brado. »Ali sin te žene ni imel orožja seboj? Kaj si je pomagal ž njo v boju z gubbijskim volkom?«
»Da, kaj mu je pomagalo?« ponavljajo ženske za njim.
»A če te umori?« vpraša boječa se Leontina, ki ji je pred svetnikom upadla vsa nagajivost.
Menih se nasmeja in beli zobje so se mu zableščali izpod rjave brade, toda nič ne reče in noben ga nič več ne vpraša. »Jaz torej grem in poskusim, če vas je mogoče oprostiti volka,« reče Frančišek v slovo in ob strmeči množici odide skozi južna vrata.
Šel je že nekaj korakov po strmi cesti, tedaj prihiti za njim mlado dekle.
»Nikar ne hodi, brat Francesco,« kliče za njim, »volk te ubije! Ostani raje pri nas, ti si več vreden, nego celo mesto Gubbio.«
Frančišek je zmignil z glavo: »Nič se ne boj, dete božje, Bog me bo že varoval.« In šel je dalje po cesti.
»Pusti ga, naj gre, «vpijejo drugi ljudje nad njo, »bomo vsaj enkrat mir imeli pred volkom.«
Pa Leontina že zopet skoči za njim, prime ga za haljo, rekoč:
»Ne, sam ne smeš k volku v brlog, vzemi sevarstvo, če pa ti ne grem jaz. Saj volk še nobeni ženski ni nič hudega storil.«
Svetnik upre svoj pogled v deklico, tako da je povesila svoj od navdušenja goreč obraz.
»Leontina, ti ne moreš z menoj, pa tudi možje ne smejo, na to pot moram sam. Moli pa le zame, da mi nebeščani pomagajo.«
Leontina se umakne od njega s solznimi očmi, menih pa gre mirno sam naprej.
Hodil je najprej med vrtovi polnimi oljk, odtod čez travnike, ki so bogati zelenja in cvetja že težko čakali koscev, nad svetnikom pa so v zraku žvrgoleli škrjančki tako visoko, da se je slišal le njih glas.
»Bratci moji, škrjančki,« vzklikne Frančišek in gleda proti nebu, »vi ste bolj ljubeznjivi, bratci moji, nego gubbijski volk, ki prebiva tam v divjini na Monte Urbino.«
Pot je bila vedno! bolj strma in robata, žlahtna trava je ginila in le grmičevje je tuintam rastlo izpod skal. Visoko ob bregu pa so se pasle čede ovac; prožile so kamenčke pod seboj, da so padali po strmem griču in zadevali meniha. Pastir pa je prepeval na robu in se smejal.
Frančišek prisopiha na vrh gore; siv, robat, kamenit križ stoji ob potu, okrog njega je nasajenih polno živorudečih rož. Frančišek jih poboža čez cvetove, ne da bi katero utrga. Globoko doli pod njim na nizkem griču stoji mesto Gubbio s cerkvenimi in trdnjavskimi stolpi, pred njim pa se je nagibala gora in izgubljala v divji, propadov bogati kotlini. Tu so rastli temni vedno zeleni hrasti, breze in javori, zrak pa je bil prepojen hladu, kakor da tam izvira skrita studenčnica.
Solnce je zahajalo in kakor svetla obla skrivnostno ožarjalo bližnje griče. Pred potnikom so se dvigale visoke pečine, v daljavi se je svetil sneg v žarkih zahajajočega solnca. Vse je bilo mrtvo-tiho okrog njega, celo škrjančki so prepevali s svojim petjem in tudi pesem pastirjev je umolknila. Počasi koraka menih proti gozdu. Noge so mu krvavele od ostrih kamnov in od bodečega trnja, ki je rastlo ob stezi. Kmalu se je poizgubila tudi steza in iz gozda sta prežala tema in strah.
Hladna senca objame samotnega potnika v divjem gozdu. Hlodi starih dreves so ležali naokrog in trohneli; nenavadne gorske rože so izdihavale omamljiv vonj in rudeče gobe so se svetlikale med rujavim mahom. Modras, ki se ga je dotaknila potnikova noga, je zasikal, skočil mimo njega in se izgubil v lovorjevem grmičevju. Iz belih apnenih sten pogorja so mu zevale nasproti črne votline, ki so bile kakor vrata pekla.
Med visoko praprotjo, ki se je v njej potnik kar skril, pronicala je voda, nekaj praprotnih stebel je bilo nalomljenih in na njih so se poznale sledi krvi. Potnik obstane; skozi grmovje mu zaveje v nos duh dima; on gre za njim preko gorske stene in obstane pred prostorom, kjer je bila pohojena trava, kjer je ležalo na okrog vse polno zdrobljenih strupenih gob in zlomljenih vej, kakor bi jih bil kdo v jezi polomil.
Potnik za hip zatisne oči, kakor da mora zbrati vse svoje moči, potem pa gre odločno naprej in kmalu stoji na odprtem prostoru pred nizko votlino, kjer je nekdo kuril. Po vseh štirih se priplazi neka pošast iz kotline, odeta je bila v sivo volčjo kožo. Kakor zver zarjove in kakor divji maček skoči s težkim betom pred umikajočega se meniha, ki se je prekrižal.
Tako si stojita nasproti. V strahu gleda Frančišek divjega orjaka pred seboj. Oči, krvavo podplute, mu žare kakor dva ognja, griva skuštranih las mu obdaja čelo in obraz, dolga brada, ki se je drži polno drobtin in lističev. Okrog orjaške roke je imel povito praprot, katere lističi so bili krvavi, najbrže si je ž njo obvezal rano.
»Mir s teboj, brat volk,« ga pozdravi Frančišek s krotkim, tihim glasom.
»Črv, kaj hočeš pri meni?« zatuli nad njim velikan,
»Tebe iščem!«
»No zdaj si me našel,« reče in se zakrohota. »Ali mar hočeš, da se poskusiva, ti suho vreteno? Ali morda prinašaš pismo o mojem pogubljenju pisano na pergamenu?«
»Prihajam k tebi brez orožja,« pravi Frančišek, razprostre svoji roki in razpne vrvico, ki je bila omotana okrog njegove halje.
»Tedaj prihajaš kot gost,« reče volk in se grdo namrdne.
»Da, brat volk! Ali mi dovoliš, da ti sperem in obvežem tvojo rano na roki?«
»Eh, to se že samo pozdravi; morda imaš kak strupen prah pripravljen, ki bi mi ga rad natresel na roko,« zadere se orjak nezaupno nad njim.
»Ne, kaj takega mi ni v mislih,« reče Frančišek živahno. »Kako da ne?«
»Zato, ker te imam rad,« odgovori menih priprosto.
»Kakšna človeška žival pa si prav za prav ti, ki me nazivaš brata in praviš, da me imaš rad?«
»Ali nisi ti človek kakor jaz in ali ni Bog najin Oče? Zakaj bi te torej ne imel rad in zakaj bi te ne smel imenovati brata?« vpraša ga ljubeznivo Frančišek govoreč priprosto kakor otrok. »Naj drugi vpijejo, da si volk, da si razbojnik, zame si ti moj brat.«
Ropar ga je topo pogledal in nič rekel. Frančišek je bil utrujen od pota in lačen. »Ali bi ne smel prisesti k tvojemu ognju; dolgo sem hodil in sem lačen.«
»Ali si sam?« ga nezaupno vpraša ropar.
»Prav sam,« zagotovi mu Frančišek, »ti me lahko z rokami zadaviš kakor kozliča.«
»Lahko,« zagodrnja divjak in ponosno pogleda na svoje močne kosmate roke. »No le sedi k ognju,« mu reče. Zmračilo se je in rdeči plameni so švigali med prasketajočimi poleni. Naokrog pa je bilo hladno in Frančišek se je tresel od mraza. Ropar je šel v duplino in se je kmalu vrnil z loncem ovčjega mleka in s krvavim kosom kozjega mesa, dal je mleko gostu, ki ga je hvaležen pil. Vrgel je prgišče srobotja na ogenj in plameni so zaplapolali; nataknil je kos mesa na kol in ga je pekel ob ognju.
Zamišljen je gledal menih v plamen. »Ali ni ogenj lep in prijazen, mogočen in nasilen, naš brat ogenj? — Kako nama njegova luč razsvetljuje noč! ... « »In nama peče kozje meso,« dostavi ropar zaničljivo. Plameni pa so skrivnostno ožarjevali zagoreli, divji obraz roparjev in bledo, prozorno lice menihovo. Ropar potegne čez nekaj časa nož izza pasu, nareže kadeče se meso in ponudi na nožu menihu najlepši kos.
Tiha sta jedla ob ognju. Naenkrat se zakrohota ropar.
»Kaj se smeješ, brat volk?« vpraša Frančišek in se muči z glodanjem napol surovega mesa.
»Ha, ha, kdo bi se ne smejal? Že deset let nisem skupno jedel z nobenim človekom, samo krokarji so bili moji gostje. Ali jih čuješ, kako kriče na bližnjih drevesih, pa se tebe boje, zato ne prilete bliže.«
»Ali ni lepo, ako s človekom v prijaznosti deliš svojo večerjo?« ga vprašamenih, »glej, jaz bi moral od lakote umreti, če bi se me ne bil ti usmilil.«
»Čudno mi je ...« odvrne ropar, »kako to, da se te krokarji tako boje?« ga vpraša začuden in čelo se mu omrači v gubah, »saj vendar ni vzroka, da bi se bali.« Svetnik pogleda roparja s svojimi čistimi resnimi očmi.
»Morda pa vendar ...?« mrmlja ropar in se obrne v stran in skrije obraz v senci.
Povečerjala sta, in noč je legla na zemljo. Nebo je bilo jasno in prva zvezda se je posvetila uprav nad njima. Tenek višnjevkast dim se je kakor sveča raven dvigal nad ognjem in se je izgubljal v vejah bližnjega hrasta. Netopirji so frfotali nad ognjem in nedaleč od tam se je oglasila sova.
Ropar se je zleknil po zemlji in gledal nepremično na zvezdo nad seboj, Frančišek pa je še čepel ob ognju in čez kolena je držal združeni svoji roki.
»Čemu si pravzaprav prišel k meni«, prekine volk svoj molk.
»Zaradi lepega miru.«
»Ta beseda je trda za človeka, ki ga zasledujejo že leta in leta kakor steklega psa,« mu odgovori ropar pikro.
»Kako si zašel v to divjino?« ga vpraša Frančišek.
»Ali bi ti to rad vedel?« — Frančišek pritrdi. Ropar se vsede in zre v ogenj.
Žrjavica je pokala in kakor dež isker je oba obsul in zažgal menihu haljo.
»Glej tvoja halja gori,« vzklikne ropar, udari z roko po suknu in ugasne plamenček.
»Ah, ne ubijaj brata ognja, ki se je igral na moji halji,« reče menih in pogleda na načeto baljo, ki se je iz nje še kadilo.
»Če plamena ne zadušim, zaduši plamen tebe,« ga zavrne ropar.
»Samo mojo obleko. Toda pripoveduj!«
»Ni veliko povedati,« mu reče ropar in nasloni svoj obraz na roko tako, da se mu je videla samo njegova košuljasta brada.
»Bil sem mlad fant, rekli so mi Giovanni in rad sem imel črešnjevo-oko deklico Petronello. Poleti sem pasel ovce pri gubbijskem grofu, pozimi pa sem očetu Petronelle pomagal ob statvah. Hčerka je bila lepo dekle, to mi ti menih lahko verjameš, četudi od vsega tega nič ne razumeš, in pridna in poštena je bila tudi. Nekega dne pa je prihitela k meni v gore, oklenila se mi je okoli vratu in jokala, kakor bi hotela izjokati življenje. Grof je lazil za njo in nekega dne jo je vprašal, če ve, da sem ga jaz okradel pri njegovi čredi in da me bo zato dal obesiti na vislice tam gori ob severnih mestnih vratih. Deklo je verjelo sleparju, hotelo je mene rešiti in je plačalo ceno za moje življenje, po katerem se je razbrzdancu zaželelo.«
Frančišek je obledel in njegove oči so gledale nemo in žalostno, »In kaj si ti naredil?«
»Kaj sem naredil? To, kar mora vsak mož storiti. Pustil sem čedo v gorah in prežal sem na izdajalca. Puščica mu je prebodla srce. S psi so mene in Petronello zasledovali in preganjali po gorah, končno sem jim jaz vendar zmedel sled. Apeninske gore so divje in razkosane in v mrzlih pogorskih studencih so psi izgubili sled za menoj. Petronella je na tem beganju opešala in umrla, jaz pa sem sklenil svoje življenje drago odkupiti — tako sem postal gubbijski volk.«
»Ubogi človek,« je dejal menih tiho in trepalnice so mu trudne padle na oči. Ropar se je vrnil k njemu, rekoč:
»Kaj praviš?«
»Ubogi, nesrečni človek brez miru!«
Ropar se je oddahnil:
»Da, ubog sem, to si prav povedal.«
»Jaz pa sem prišel, da ti donesem miru, miru z Bogom in miru z ljudmi.«
Frančišek ga je pogledal in kakor da bi bil žarek planil iz njegovih oči v oči roparjeve, ko je zgovoril besedo »Bog«.
»Kaj praviš?« reče ropar in?skoči pokonci ter se vstopi pred meniha, ki je tudi počasi vstajal.
»Ti si plačal bol z boljo, krivico s krivico in tako je v tvoji duši strupeni greh kotil vedno nove otroke, ki pričajo zoper tebe.«
»Meni se pretaka ogenj po žilah in ne ovčje mleko,« zavrne ga velikan. Frančišek se nasmeje.
»Toda — pozabiva, kar je bilo, Giovanni. Bog ti danes ponuja mir. Daj mi roko!«
Skoro brez volje položi ropar svojo orjaško roko v drobno ročico menihovo.
Tedaj pa Frančišek glasno nadaljuje: »Kakor držiš svojo roko v moji roki, tako naj se splete vez miru med teboj in med ljudmi. Ti je prav?«
Kakor da je ob vso svojo voljo — ropar pritrdi.
Frančišek se skloni k njemu in ga poljubi na raskavo čelo.
»Poljubim te s poljubom miru in to ti bodi znamenje, da Bog izbriše vsa tvoja hudodelstva in ti odpusti, ako ostaneš na potu poboljšanja stanoviten. Giovanni, ali je to tvoja volja?«
Vstrepetal je ropar, ko je začutil menihov poljub na svojem čelu, zdelo se mu je, da se podirajo gore ob njem, da je izgubil vse telesne in dušne moči, da stoji kakor otrok pred svetim možem in jecljal je:
»To je moja volja!« in Frančišek je opazil, da stari, divji ropar — joka.
Roko v roki sta si stala nasproti in se gledala, poln strahu in trepeta ropar, poln vsemogočne ljubezni menih.
»Ti si svetnik,« reče ropar premagan.
»Ne reci tako,« zavrne ga Frančišek — »svet je edini Bog.« »Toda sedaj pojdiva počivat, jutri naju čaka dolga pot.«
Ropar se prestraši: »Kam? V Gubbio? Ne, tam me ubijejo kakor kužljivega psa!«
»Ali bi te tedaj jaz vzel seboj? Saj vendar nisem rabljev hlapec,« ga zavrne Frančišek.
»Saj me ne boš mogel braniti pred razdraženimi ljudmi. Šele včeraj sem jim enega ubil, ker mi ni hotel dati moke, ki jo je nesel iz mlina,« je dejal ropar.
»Ob meni boš varen, čuvam te z lastnim telesom. Ali se mi zaupaš, Giovanni?«
»Zdi se mi, da imaš čarovno moč nad ljudmi; jaz se ti zaupam.«
»Tedaj pojdiva počivat.« Pogasila sta ogenj; Giovanni je prinesel kož iz votline in jih je razgrnil poleg ugašenega ognja in mirno kakor brata sta zaspala drug poleg drugega ropar in menih.
Zgodaj sta se podala na pot drugo jutro.
»Že davno niso ptiči tako lepo prepevali kakor danes,« je dejal ropar.
Frančišek se je prijazno smehljal. Solnce je vzhajalo izza gora in rdečilo vrhove, spodaj v dolini pa se je razprostiralo megleno morje. Cvetke so se iskrile v rosi in dvigale svoje glavice. Lepa je bila narava in, kakor prvi dan, brez krivde. Zašla ovčica je priletela prestrašena čez pot. Roparju je vztrepetala roka, toda pustil je živalico v miru.
»Čudno,« je vzkliknil, ko je opazil ovčico kakor domačo ob Frančišku, ki je božal belo živalico, ko se je skrivala v njegovo haljo. — Kmalu za njo je pritekel ovčarski pes, da jo požene k čedi nazaj, a ko pes zapazi orjaškega divjaka, stisne rep, zacvili in odbeži.
»Ali si ga videl ?« reče Giovanni pikro. »Kaj bodo šele ljudje naredili z menoj?«
»Pojdiva!« odgovori menih, nobene druge besede in ropar gre za njim. Ob vratih mesta Gubbio obstaneta; začuje se namreč trobljenje z rogmi in potnika se prestrašita.
Čuvaji so namreč s stolpa opazili potnika in med njima spoznali volka in niso hoteli odpreti velikih vrat.
Frančišek je tolkel z železnim obročem, pritrjenim na hrastova vrata; ropar je kakor otrok prijel meniha za roko in se ga je držal.
»Koga vodiš v mesto, Frančišek?« zakliče čuvaj s stolpa.
»Mir!«
»Kako govoriš o miru in vodiš seboj volka?«
»Odpri nama vrata! Za mir sem jaz porok.«
Počasi se odpro velika vrata, škripajoča v tečajih, menih in ropar sta vstopila v mesto.
Na cesti blizu vrat se je že nabralo vse polno ljudi, ker so jih na nevarnost opozorili rogovi čuvajev.
»Volk je tu, gubbijski volk! Glej, ali ga vidiš? Naš svetnik ga je premagal in ga nam privedel ujetega. Slava Frančišku svetniku!«
Obrazi so se ljudem smejali od veselja, drugim so se gubančili od jeze in maščevalnosti.
Kakor očiten grešnik je stopal ropar s sklonjeno glavo za menihom. Čutil je, kako valove proti njemu valovi srda, toda tesno ob njem stopa menih držeč ga za roko.
Na trgu se je nabralo vse črno ljudi. Vsevprek je kričalo:
»Volka je ujel! Vendar enkrat je v naših rokah! Ubijte ga! Ne! Na tezavnico morilca! V ječo ga vrzite! Na vislice! Deček s ceste pobere kamen, da bi ga vrgel na hudodelca, pa neka ženska ga udari po roki in mu izbije kamen.
»Nikar, boš svetnika zadel!«
Ob vodnjaku obstaneta potnika. Frančišek zamahne z roko in kmalu se poleže šum med ljudmi.
»Bratje moji, tukaj pred vami je pastir Giovanni, ki mu vi pravite volk. On se kesa svojih grehov in Bog mu je odpustil.«
Glasno mrmranje prekine govornika.
»Na kol ga nataknite!« zavpije Bombardone in zavihti po zraku svoj mesarski nož.
Mračno pogleda Giovanni mesarja, ki se kakor od puščice zadet hitro umakne med množico.
»Molči, Bombardone, svetnik naj govori, saj nisi ti ujel roparja.«
»Tudi jaz ga nisem ujel,« nadaljuje Frančišek, »sam iz proste volje je šel z menoj, ker noče več biti ropar.«
Ljudje pa ne morejo umeti, pogledujejo se in molče.
»Prosim vas, bratje, pristopite sem in dajte roko Giovanniju v znamenje miru.«
Nikdo se ne gane. Ropar še vedno zre na kamenite stopnjice ob vodnjaku, kjer so ležali ostanki sočivja in citron. Svetnik pa se ozira po ljudeh, v posameznike upira svoje oči, kakor bi z njimi hotel prodreti v njih srca.
»Nikdar ne dam roke morilcu svojega sina,« se oglasi neka žena iz množice, »dajte mi prostora, da mu pljunem v obraz, morilcu, roparju.« In rinila se je ženska skozi množico, bleda od srda in sovraštva, proti roparju, ki je še neprestano gledal v tla.
»Ti, ti, izvržek pekla!« je kričala pred njim in dvignila svojo grozečo roko; menih pa stopi vmes in udarec namenjen volku, zadene njega v obraz. Prestrašeni ženski omahne roka, ko zapazi okrvavljeno lice na svetniku.
»Obljubil sem volku, da bom porok za njegovo življenje, zato moram jaz prej umreti, nego ropar,« zavpije svareč Frančišek.
»Pusti me, menih,« zašepeta Giovanni Frančišku, »ni treba, da bi ti trpel za-me, dovoli jim, naj narede z menoj, kar hočejo; moje življenje je že itak mrtvo.«
Razjarjenih oči se obrne Frančišek h Giovanniju in ga poljubi pred vsemi ljudmi.
»Ako te vsi drugi ne marajo, te jaz vsprejmem za brata.«
Lahkoživi, nestalni ljudje so kakor začarani gledali, kako je na licu krvaveč menih poljubil roparja. Nato pa so začeli zopet kričati, eni so roparja preklinjali, drugi so se z njimi prepirali, tretji so proslavljali svetnika in razburjene pomirjevali, toda nikdo se potnikoma ni hotel približati.
Tedaj pa so ljudje zagledali deklico, ki je prišla iz bližnje cerkve. Takoj je opazila svetnika in roparja ob vodnjaku. Razveselilo se ji je lice, poškropila se je z blagoslovljeno vodo v kropilniku in hitela skozi množico, ki je vrvela in kričala:
»Volku že ne damo roke, ni mogoče. Jutri že pozabi, kar danes v sili obljubi. Ne maramo ga v naše mesto! A glejte svetnika, kako prijazno govori z njim. — Ah kaj, on misli, da so vsi taki kakor sam. — Kaj on ve o roparjih in morilcih!«
Deklica pa — bila nam je znana Leontina — se je pregnetla skozi množico in stala pred vodnjakom.
»Brat Frančišek,« reče vesela »Bog je vendar-le uslišal mojo molitev, da si prišel še živ nazaj v mesto.«
»Da, Leontina,« reče menih in pokaže na tovariša, »mi obhajamo mir«. V strahu pogleda dekle na divjaka, ki jo je drznootožno pogledal v obraz. »Dobrodošel v našem mestu!« je dejala s tresočim glasom in mu podala svojo drobno, belo desnico, »hvala ti, da si zanesel življenju našega brata Frančiška.«
Nestrpno je ropar prijel za nežno roko in zajecljal nekaj besedi v zahvalo. Čez obraz svetnikov pa so se porosile svetle, solze.
Blagor miroljubnim!
Ljudje so se drenjali vedno bliže. »Leontina! Kaj je rekel svetnik? Blagor miroljubnim!«
Tedaj stopi stara ženica h Giovanniju in mu poda svojo suho tresočo se roko. In kakor bi se bili ljudje vzbudili iz začaranja, so hiteli skupaj in podajali volku roke v znamenje sprave. Med drugimi je pristopila tudi mati umorjenega sina. Pred morilcem je stala in se tresla kakor trepetlika. Giovanni se umakne in se pritisne na rob vodnjaka, zdelo se je, da se mora zgruditi. Žena je poskušala, da bi kaj rekla, a beseda ji ni mogla iz ust.
»Brat Frančišek, odpusti, ker sem te udarila,« spregovori končno proseče.
»Odpusti, in tebi bo odpuščeno!« ji odgovori menih krotak kakor jagnje. Omahovala je; globoko vzdihnila; »Brat Frančišek, veliko zahtevaš, skoro nemogoče zahtevaš.«
»Jaz ne,« reče menih in pri tem potegne iz halje lesen križec in ga ji poda v poljub.
Žena poljubi križ, solze se ji vdero čez lice, hitro, kakor da je storila velikodušen sklep, se obrne k roparju in mu poda roko. Toda prehudo je bilo to za njeno naravo, hitro si zagrne glavo z ruto in glasno ihteč pobegne v cerkev.
Zamišljen gleda ropar za njo: temna rdečica zaplove po njegovem ogorelem obrazu in potne srage so se zabliščale na njegovem nagubanem čelu.
»Svetnik se igra s človeškimi srci, kakor igralec s svojimi strunami,« je dejal odličen meščan in se zamišljen napotil domov. Polagoma so se ljudje razšli.
»Tudi nama treba, da odideva,« reče Frančišek Giovanniju; »ako ostaneš tukaj v mestu, poiščem ti hišo, kjer te bodo vsprejeli, da si pošteno služiš svoj vsakdanji kruh.«
»Ne, ne,« odvrne Giovanni, »ljudje mi morejo odpustiti vsled moči, ki jo imaš ti nad njimi, toda pozabiti ne morejo. Zato bi bil jaz rad s teboj eden tvojih.« In prijel je meniha za roke. »Ali si morda preveč upam, kajne da?«
Frančišek ga pogleda in reče: »Pripravljen si torej, da svobodo zamenjaš s pokorščino in razbrzdanost s postom in pokoro. Uboštvo in pomanjkanje ti ostaneta zvesta kakor dosedaj. Ali to ne bo prehudo za - te?«
»Nič ni za-me prehudo, ako si ti z menoj,« vzklikne strastno Giovanni.
»Torej prav — reče Frančišek — vsprejmem te v družbo spokornih bratov. Pojdi z menoj v Asizi!«
»Torej je vendarle brat Frančišek umoril volka,« vzklikne Leontina, ki je še zadnja med njima ostala. In roko v roki sta Frančišek in Giovanni zapustila mesto Gubbio.