Hčere očeta Jerneja

Hčere očeta Jerneja
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod, 42/135–136, 138; 1909
Viri: 135, 136, 138
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. dno

I.Uredi

Jernejeva hiša je bila najlepša v vasi, zmiraj lepo pobeljena, kakor da je nova in ozaljšana s plavim pasom, ki se je vil tik pod okni okoli in okoli po zidu. Stala je tik ceste in gledala veselo na popotnika s svojimi velikimi, pozimi in poletu z rožami okrašenimi okni. Visoka je bila skoro kot cerkev, pokrita z opeko, in na sprednji steni je bil naslikan sv. Florijan z gorečimi hišami in dušami v vicah. Vsej vasi je bila v kras, in ne samo oče Jernej, vsi vaščani so se ponašali ž njo. Če je prišel tujec, so ga peljali tam mimo, da je lahko pogledal lepo poslopje in rekel pohvalno besedo. In kmetje so dejali: »Mi smo mi! Devet vasi naokoli, in nobena ni naši kos. Da, da, oče Jernej je gospodar, ki ima mošnjo, pa tudi denar!« In zmirom je bilo vse počejeno in pometeno okoli hiše, okna pomita in na njih so cveteli v lončkih nageljni in rožmarin, v vrtcu pa so se žarele pelagonije in druge košate rože.

In kjer so rože na oknih, tam so rože tudi v hiši. Glejte, oče Jernej je imel tudi tri hčere, in kdor jih je poznal, je dejal: »Tri hčere, tri gavtrože!« Bile so lepe, prelepe, vse tri rdečih lic, a belih rok sta bili samo dve; takšne kot mestni gospodični, in nanje je bil oče Jernej zelo ponosen. No, lepota je lepa stvar, a tudi ponižnost je žlahtna rožica, in te nista poznali Jernejevi hčeri. Čakajte, da izrečem: Dve, starejši, dve sta bili posebno lepi, in zato tudi zelo prevzetni in pregosposki. Drugega dela niste hoteli poznati, kakor kvečjemu da sta rožice opleli, drugače pa sta hodili na prag in gledali, kdaj pride ženin ponje. To sta bili Zala in Marta, prva mogoče še za spoznanje ničemurnejša, a druga je bila zato ošabnejša. Obe pa sta bili zelo nežni gospodični, a stari ljudje že so učili: Bele roke – delati ne hte!

Tretja se je imenovala Ivanka, in ta je bila v resnici vsa drugačna. Dobra, ubogljiva in pridna, delala je za obe sestri, vse je pospravila po hiši, vse je poskrbela izven doma: Ali so njive okopane in posejane, ali žito lepo raste, ali ni plevelno? Brigala se je za posle, in vsekemu odmerila potrebno delo: Ti nakosiš trave za živino, ti greš orat, ti žet! Oče Jernej je lahko v miru živel, in starejši njeni sestri sta brez skrbi postajali, se lišpali pred zrcalom in se ozirali po cesti: »Ti, ali si ga videla? Drugače je žal, samo pegast je po nosu!« In Zala je vzdihnila, Marta pa se ošabno namrdnila: »No, da, moj Bog, kaj hočemo!«

Takole je bilo, in očetu Jerneju se je zdelo vse v redu: Starejši dve naj malo počivati, ženinov jima ne manjka! Danes pride kmet, jutri potrka gospod, in vsak pozdravi: »Oče Jernej, kakšni hčeri imate! Dve gavtrožci! Za koga pa jih hranite, ali bi ne dali meni ene?« – In oče Jernej se počehlja za ušesom: »O, zakaj ne, seveda, seveda, jih bomo povprašali! Kako pa kaj, ali ste od daleč doma, no, kje pa hodita Zala in Marta!« Začne se pomenek o tem in onem, o gospodarstvu in o kupčiji. a med tem prideta gospodični. Smejeta se in spogledujeta, šepetata med seboj, in če ni drugače, če ni fant iz škatljice vzet, pokaže Marta z belo ročico osla snubcu za hrbtom. Seveda, zopet je smeh in kratek čas. Kaj hočemo! Oče Jernej pa kadi in se lepo meni: »Torej tam ste doma! Da, ali ni pri vas nič mladih deklet za možitev? Seveda, pri nas so, pri nas, ali ne za vsakega!« Mladič je v zadregi, ali tega noče kazati. Hrabro govori in pije: »O, deklet je dosti, pa nimajo tako belih rok, in tako žlahtne tudi niso!« Zasmeje se in pomežikne dekletoma, Zala in Marta pa v smeh! Očetu Jerneju se dobro zdi, in snubcu tudi. Poslovi se: »Z bogom, oče, zdravi ostanite! Srečno, gospodični, pa nas kaj obiščite!« Vsem poda roko in gre. Nikoli več se ne vrne.

Najmlajša hči, Ivanka, pa dela na polju. Danes pleve, jutri koplje, včeraj je kosila, jutri bo žela. Solnce jo pripeka v lice, znoj ji lije po čelu, oči ji zaliva. Dekle pa poje in se smeje z deklami in veseli lepega dne in dobre letine. Včeraj jo je žgalo solnce, danes jo moči dež, Ivanka pa se ne briga za nič in govori: »Za dežjem solnce sije, za dežjem lepo je!« Dela od jutra do večera in je srečna, zakaj njej cvetejo tri rožice: »Nedolžnost, ponižnost in žlahtnost srca ...«

Oče Jernej sedi v senci pod lipo in misli: »Res, dve hčeri mi je Bog dal, da jih vsaj lahko komu pokažem! Pametni sta in lepega obnašanja, v vsako gosposko druščino lahko prisedeta. Govoriti znata o tem in onem, zares v vesolje sta mi! Ampak, z Ivanko me je Bog kaznoval! Kmetica je štorasta! Daj jo sem, daj jo tja, za nikamor drugam ni, kakor za v hlev, ali pa za na njivo! In z deklami se druži in z gostači se meni!«

Ivanka pride s polja trudna domov: »Dober večer, oče, kako je?« – »Kje pa hodiš,« zagodrnja, »ali ne veš, da je treba večerjo kuhati! Hitro se obrni!« – »Saj bo koj gotova,« se prestraši dekle, »ne bodite hudi!« In gre v kuhinjo, zakuri v peči in pristavi krop. Petje se zasliši iz kuhinje »Rože je na vrtu plela, pela pesmico glasno –« oče pa se razhudi:

»Kaj kričiš, kdo te bo pa poslušal! Saj pravim, no!« In mož vzdihne in pogleda naokrog. Zala stopi k njemu: »Oh, oče, kako mi je dolgčas! Sama ne vem, kaj bi počela!« – Oče Jernej se vstraši: »Zares, pa saj nisi bolna, kje je pa Marta?« – »Tukaj sem, kaj pa je? Malo sem spala, ali je večerja že kuhana?«

No, vidite, dobro se imajo in so veseli.

II.Uredi

Zgodilo se je pa, da sta dobili Zala in Marta vsaka svojega ženina. Iz mesta sta prišla, iz bližnjega mesta, slabo uro hoda sta potrebovala in sta bila v Jernejevem vrtcu, kjer sta rasli gizdavi roži. To je bilo na primer tako-le:

Lepa poletna nedelja se smeje in blešči nad belim mestom, in gospodki radi hodijo na sprehod. Kaj bi ne? Ves teden hudo delajo, po pisarnah se dolgočasijo, po ulicah prodajajo zijala, po kavarnah posedajo, in ob nedeljah se spodobi, da izlete malo iz mesta na deželo, na hrib in plan. In tako prideta gospoda in prijatelja Rogelj in Slana mimo Jernejeve hiše. Oba sta lična in dražestna, v svetlih črevljičkih, črnih suknjicah, modernih oprsnikih in visokih, trdih cilindrih. Kje bosta drugje ob takih popoldnevih Jernejevi hčerki drugje kakor na klopici v hladni lipovi senci? Mladi ljudje se spogledajo in posmejejo. Zala zardi, Marta povesi oči, in gospodka pozdravita in gresta naprej. Za malo časa se vrneta po cesti, postojita pred belo hišo, pred zalima mladenkama in pozdravita: »Klanjam se, lepi gospodični!« In Zala pokima z glavico, Marta pa pogleda izpod gostih, temnih obrvi. »Lepo je pri vas v senci, ali dovolite, da malo počijeva?« »O, zakaj ne, le bližje!« povabi Zala. »Kar sedita.« pristavi Marta in pokaže lepe zobke. »Dovolite, da se predstavim: Edvard Rogelj, pisarniški ravnatelj in sodni strokovnjak!« Prvi gospod, vitek in polikan, se nakloni in poda obema svojo nežno roko. »Dovolite, moje ime je,« hiti drugi gospodič, »Rudolf Slana, trgovski vodja in industrijalni potnik! Dovolite, gospodični, vajino sladko ime?« – E to, znanje je narejeno! Začne se pogovor o nedeljskih trudih in lepotijah, o zlatih prstanih in od tod ni težko priti do ljubezni in svatovščine.

Gospodiča se smejeta ljubeznjivo in govorita gladko in spretno kot bi brala pesmi, klanjata se, odkrivata in se igrata z debelimi verižicami na prsih in gledata na zlato uro. Sodni strokovnjak, gospod Rogelj, sedi pri Zali in jo krasno zabava: »Tako mislite, gospodična? Vam torej bolj ugajajo plavi lasje? Vidite, a meni so kostanjevi nad vse! Prav takšni, kakor jih imate vi, draga gospodična!« – »Res, a jaz ljubim vaše, kako jih imate lepo skodrane!« Zala pogleda občudovalno svojega čestilca, Rogelj ji stisne roko, in začneta si še lepše dvoriti.

Marta pa se meni z industrijalnim potnikom, gospodom Slano, ki tudi ve zelo prijazno izbirati besede in pihati na srce. »Kako so vaše ročice nežne in snežne kakor dve golobici!« – »O, kaj moje, jaz nisem mestna gospodična.« se brani Marta, in zelo dobro ji dene laskava govorica. »Ali bi hoteli z menoj v mesto, gotovo bi vse gospode očarali s svojo lepoto!« – Še slajše se nasmeje Marta in zakliče: »o, kako ste poredni, gospod Rudolf, kaj bi jaz v mestu! Tam imate na izbiro gospodičen, stokrat lepših od mene!« Tako pravi, a v srcu misli drugače.

Iz hiše stopi oče Jernej in je veselo iznenaden, ko vidi svoji hčeri s takšnima gospodoma. »Mislil sem, da sta sami,« spregovori, a videl je skozi okno, kaj in kak je zunaj. »Kje pa sta dobili to gospodo?« Približa se in kadi, v zadregi se nasmiha in ne ve, ali bi prisedel k mizi v senčni lopici, ali bi odšel. Hčeri se sramujeta svojega očeta, a gospodiča pozdravita in ga povabita. Seznanijo se v naglici, in pogovor se spet oživi.

»Torej vi ste v kancliji? Pišete, pri katerem doktorju pa?« Gospod Rogelj se vznemiri in hiti: »Tožbe sestavljam in pri sodniji imam posla. Vse, kar je važnejšega, gre skozi moje roke. Vsi doktorji se mi odkrivajo, in s cesarskimi možmi se tikam.« – »Tako, tako,« popravlja oče Jernej, »torej ste zelo imeniten in učen gospod! S sosedom se pravdam, in vi mi lahko svetujete!« Razloži vso pravdo in vprašuje, a sodni strokovnjak jeclja in je v zadregi. Nekakšne paragrafe navaja in našteva zakone, zelo visoko govori, a oče Jernej nazadnje ne ve čisto nič, pri čem da je. In zato ga je sram, pa se obrne k gospodu industrijalnemu popotniku: »Vi pa kupujete in trgujete, kje pa imate svojo štacuno?« »Da, industrijo hočete reči! V mestu seveda, v mestu, veste, tam v tisti lepi ulici na trg. Če zavijete na levo in greste sto korakov, pa je vprav na desni moja industrija. Velike skrbi imam.«

Oče Jernej zopet ne ve, kaj in kako. Ali je slabo slišal, da ni nič razumel, ali pa je tako zaostal za mestnim svetom. Sramuje se in rad bi vstal in odšel, pa se ne more ohrabriti.

»Glejte, glejte, kako sta imenitna gospoda,« pravi nazadnje, »ali bi ne hotela pokositi mojega vina! Prav dobro kapljico imam.«

»Ni treba, ni treba, saj nisva žejna! ampak, da ne bo zamere –«

Oče Jernej gre proti hiši, a na pragu se obrne in zakliče: »Kje pa je spet Ivanka? Da je nikoli ni doma! Ali sta jo kaj videli?«

»Po polju je prej hodila z Mihčevim starim in Tinetom. Žito so ogledovali,« se oglasi Zala.

»Tega je pa spet treba,« se pojezi oče. »Doma je pa ni, kadar bi je bilo treba.« Nejevoljen gre v klet in natoči vina. Ko stopi na prag s polnim litrom v roki, pride Ivanka po cesti.

»Kam pa nesete, oče? Bom pa jaz!«

»E, kdo te je klical! Kako bi se neki ti obrnila pri gospodi! Kje si pa hodila? Pa že spet s tistim Mihčevim nerodnežem, ki ne zna drugega kakor vole opravljati in orati.«

»Zakaj bi se jezili! Po prosu sem pogledala, pa je njiva tako plevelna. Žensk bo treba najeti!«

»Le sama opravi,« gode oče Jernej in nese vino v lopico, kjer se menita gospodični. Zelo sta dobre volje in krasno se imata pri gospodičih. Sodni strokovnjak je zagledal Ivanko pred hišo:

»O, čigava pa je tista: Ali je vaša sestra?« vpraša Zalo.

»Naša je, da,« odgovori počasi in našobi ustnice. »Na polju dela in krave molze.«

»Da, veste, bolj zaostala je,« pripomni oče Andrej, ki je stopil z vinom v lopico. »Ni takšna, kakor bi rad!« Z glavo zmaje in je žalosten, ker ima tako slabo hčer. Natoči vsem vino, točijo in pijejo.

»Kje pa si vendar dobila tak zlat prstan?« se obrne oče naenkrat k Marti. Hčerka sramežljivo pogleda gospoda Rudolfa Slano in molči, a njen čestilec zastavi besedo:

»Jaz sem ga ji dal, ker ji je bil tako všeč. Ali zamerite, oče?«

»O, zakaj, že prav! Marta, kaj boš pa ti kupila gospodu?«

Zala položi svojo desnico na mizo pred očeta, in tudi na njeni roki sije prstan.

»Pa ti ga imaš tudi!« Veselo presenečen pogleda sodnega strokovnjaka in meni:

»Ali ne bo preveč, kanclijski gospod? Kaj bomo pa mi vam dali?«

No, tako teče pogovor do večera. Dobri ljudje so in radi se imajo.

III.Uredi

Presneto, saj pravim, je govoril oče Jernej, »takšna si kakor nobena! Kaj ti je pa bilo treba v les! Ali nista hlapec in dekla dovolj, da spravita domov tisti voz stelje! Ti bodi tukaj, po hiši pomij in pospravi, po veži pometi, da bo lepo snažno, ali se naj Zala in Marta trudita, ki imata tako bogate ženine!«

Ivanka je pobledela in zelo ji je bilo hudo, da se mora oče Jernej tako jeziti nanjo. Tiho je trpela, in še vzdihnila ni. Čisto prav se ji je zdelo, da sestri postopati, in se jima dobro godi, ko sta zali nad vse, in prideta jutri snubca v vas. Urno je šla na delo, in ko se je stemnilo, je bilo vse čisto in počejeno v hiši in okoli doma.

»Tako mora biti, da,« je dejal zadovoljno oče Jernej. »Ker si bila tako pridna, pa mi skoči po tobaka k Anžonu!« Oddahnil se je in sedel na prag.

E, ti, ti Zala, kako se je pa spet nališpala!« je menil in se veselil v očetovskem srcu, ko je šla najstarejša hčerka mimo njega z velikim šopkom rdečih rož, da jih dene v majoliko in postavi na mizo.

Kakšna pa naj bom,« se je zatogotila Zala. »Vi pa tudi samo mene vidite!«

»No, no,« jo je pogovarjal oče, »saj ti nič ne očitam.«

Marta pa se je smukala v belem predpasniku po vrtcu.

»Kakšna boš pa šele jutri, ko si že danes tako zlikana! Glejte no, deklica, šembrejte!«

»Kaj pa spet godete,« mu je sponesla Marta, »ali naj se prepašem s kravjim predpasnikom!«

Zelo dobro so se razumeli, in vesel je bil oče Jernej.

A drugi dan je bil še bolj židane volje, zakaj gospoda iz mesta sta prišla v svate. Za polno mizo so sedeli, pili in se gostili. Vmes pa je tekla govorica. Z rujno rebuljo so zalivali kosilo, in tako je dejal gospodar:

»Gospod Edbart, zakaj pa ne? Dobro službo imate, in imenitno se vam godi. Poldrugsto, pravite, služite na mesec, da, da, to so plače! Seveda, rad jo dam vam, Zalo, tudi lepo doto, samo počakali boste nekoliko. Tisoč goldinarjev bo dobila vsaka.«

Sodnemu strokovnjaku se je zdelo, da to ni mnogo, in je več pričakoval.

»Kako, kako? Samo tisoč? Mislil sem, da jih dobi pet!«

Jernej se je kar vstrašil.

Če bi bila sama, pa je tukaj še Marta, kaj ne, gospod Rudi? Tudi vam jo rad dam, zelo dobra hčerka je, in dolgčas mi bo po njej. Najrajši jo imam.«

»Saj res, oče,« je povzela Zala, »kaj bi se zdaj držali? Čemu vam pa bo posestvo, prodajte vse skupaj, pa se preselite k nama v mesto!«

»Seveda, kako govori, menda bi rada vse sama požrla, se naenkrat oglasi Marta. »Meni morate dati več, oče, jaz sem več trpela kakor ona.«

»Ti si trpela? Kdo je delal več kakor jaz! Od mladih nog pa dan na dan, pozimi in poleti! Kdo je žel, kdo molzel, če ne jaz!«

»Ti si žela, saj niti ne znaš! Jaz pa, jaz in Ivanka tudi! Zdaj bi pa rada vse sama pograbila!«

»Moj Bog, otroka, mirujta in ne prepirajta se! Kar srce me boli, če vaju tako slišim.« Oče Jernej se je prijel za glavo in obupno pogledal okoli mize. Tudi snubcema je bilo nerodno, in je vsak skušal pomiriti svojo nevesto.

»Zakaj pa je takšna,« je očitajoče zaklicala Marta, »ali je to sestra?«

Ta hip je stopila Ivanka v sobo in pozdravila.

»Bog daj, no, ali nisem dobro spekla kolača? Kaj me ne boste nič pohvalili?«

»Res, kje se skrivaš,« je vabil Rudolf, »ali smo se ti kaj zamerili?«

»Oh, pele smo, dekleta, pa sem se zamudila.«

»Da da,« je rekel oče Andrej, »pela je na vasi, človek ima pa takšne skrbi!« Pritrjeval je z glavo in čutil potrebo, da se zopet malo razjezi nad Ivanko. Za enkrat ni našel nič primernega.

»Mlada je kot plava sliva, pa neumna,« je potožil.

Industrijalec se je hotel prikupiti očetu Jerneju in mu je ponudil cigaro.

»Tole prižgite! Kaj tako finega še niste zlepa kadili!«

»Čakajte, oče, vam jo prižgem,« je postrežljivo dejala Ivanka in prasnila z žveplenko.

»Kaj boš ti, pusti mene!« se je zarezala Zala nanjo. »Nate oče!«

»E, e, ti, ti Zalka, vseeno si priden deklič!«

Trčili so in pili, snubca sta bila prijazna z Ivanko, sestri sta se je izogibali z očmi. Očetu Jerneju so pridno nalivali, in zato je bil že precej vinjen.

»Kaj boš zdaj tu visela,« je dejala Marta Ivanki. »Kdo bo pa mestu tebe zakuril in pokladal živini?«

»No, glej jo, kaj si še vedno tukaj?« se je spomnil oče Jernej. »Svoje pogovore imamo.«

»Z bogom,« se je poslovila deklica, snubcema je segla v roko in odšla.

Začeli so se znova pogajati in posvetovati o doti in o ženitovanju. Nazadnje so pregovorili starega očeta Jerneja, da proda svoje posestvo in razdeli denar med hčeri.

»Oh, ljuba otroka,« je vpil pijani starec, »vse vama dam, kar zahtevata! Brez vaju ne morem živeti, in zato se bomo skupaj v mestu dobro imeli.« Strašno se je raztužil, in solze so mu kapljale iz oči.

»Glejta, otroka, na Ivanko smo pa pozabili. Koliko pa naj dam njej?«

»Kaj, njej? Ali ni dovolj, da ste jo zredili, sicer pa ima svoj del po materi,« se je hudovala Zala.

»In delati zna, gre naj za deklo! Midve sva pa hodili v šolo, in zato se pač spodobi, da dobiva več od nje.«

»Res je, ona zna komaj brati, a jaz sem se štiri leta učila v mestu, in zdaj naj bomo vse enake!«

»Kakor hočeta, ljuba otroka, pa storim! Saj grem z vama v mesto, pa imejta vse vidve!«

Zgovorili so se, kdaj bode ženitovanje, kje bode poroka, domenili so se, da napravijo vse skupaj na isti dan. Snubca sta se odpeljala.

Oče Jernej pa je bil preginjen, da bi mogel ostati doma, in je šel v krčmo.

»Takih ženinov pa ni in ni, kakor jih imata naši dve. Še minister ni na boljšem,« je vpil oče Jernej, »eden dela sodbe, drugi pa kupuje in trguje.«

Pivci so kimali in od samega strmenja ni mogel noben spregovoriti besede.

Poroki sta bili znameniti, in ženitovanje brez primere. Nevesti sta bili lepi, da bi ju človek le gledal. Iz najdražje svile je bila obleka, in zlato na rokah in na prsih in biseri za vratom. Ko pa so bili najbolj veseli, je oče Jernej potegnil listnico iz žepa in vsakemu ženinu dal na doto tisočak. »Ostalo pa še pride,« je zaklical, »pa še pride!« je ponovil.

»Če ne bo dež,« je opomnil nek pijan svat in se zagrohotal.

»Šavra,« mu je zavpil Rudi, »pij in tih bodi!«

Tako imenitno je oženil oče Jernej svoji hčeri.

IV.Uredi

Tisti dan je bilo nebo slabe volje, tako kislo se je držalo kot bolan otrok. Navsezgodaj so se privlekle megle in oblaki izza gor, in začelo je rositi in pršeti v drobnih kapljicah.

Ko se je vrnil oče Jernej od svatbe, je imel strašnega mačka. Glava ga je bolela, in nič se mu ni ljubilo. Vse ga je jezilo, kar je videl in slišal, najrajši bi se nekam skril, tako bi se skril, da bi še sam sebe ne našel. Vlegel se je na klop in tiščal glavo v zid in s prsti si je mašil ušesa, da bi ne slišal glasu v svoji notranjosti, ki mu je neprestano pel in očital: »Jernej, Jernej, star si in siv si, pa tako neumen!« In v ušesih je zašumelo: »Neumen, neumen!« Skrivni glas pa je nadaljeval in očital: »Svoje hčere si postavil sebi za gospodarja in sodnika! Otroci ti bodo rezali kruh, in če ne boš priden, boš dobil s palico, in namestil h kosilu, boš moral v kot.«

Oče Jernej je vzdignil glavo in začel tolči ž njo ob klop: Bum, bum se je zaslišalo po hiši, bum bum bum! – »Kaj ti je skočilo v glavo in te premotilo, da si dal svoji hčeri dvema škricema, o katerih samo to dobro veš, da znata lepo govoriti, in ki sta mogoče sleparja,« je govoril skriti glas. – Bum, bum, bum! – »Kdo ti pa jamči, da se nista samo bahala, ko sta govorila o svojem lepem zaslužku, ali nista mogoče le goljufa?« – Bum, bum, bum! »Zakaj nisi poslušal svojih sosedov, ki so te svarili in te učili previdnosti? Zakaj si zatajil Ivanko?« Zadnje očitanje je bilo strašno, in oče Jernej je brez nehanja tolkel z glavo ob klop.

Še pred poroko je oče Jernej prepisal vse posestvo na hčeri, in zeta sta brez odloga poiskala kupca. Dan po poroki je bila kupčija sklenjena, dom očeta Jerneja je bil prodan. Sedaj je hotel še dva meseca preživeti na svoji stari domačiji, dokler je ne prevzame novi gospodar.

»A, kaj si le ubijam glavo,« se je premislil oče Jernej, »zakaj neki slikam vraga na zid, saj sta zeta vendar dobra človeka in hčeri, kri moje krvi!« Naslonil se je na okno in pogledal na cesto. Tam je stala njegova Ivanka, vsa mokra in upehana ter se je veselo pogovarjala z mladim kmetom, Mihčevim Tinetom. Govorila sta in se smejala, segla sta si v roko, a nista mogla narazen. Zopet sta se šalila in nič nista videla, da dežuje, da stojita na plohi vsa premočena od hladnih kapelj.

Obrnil se je od okna in začel hoditi po sobi iz kota v kot. Zamislil se je, in polagoma so izginile skrbi, saj je vendar zet Rudolf tako imeniten človek.

»No, oče Jernej, ali bi ne pila bratovščine?« je na ženitovanju zaklical nad njim.

»Zakaj bi je pa ne, kaj nama kdo kaj more?« se je razkoračil. In sta pila in se poljubila.

»Če sta pa vidva taka prijatelja, no, potem, oče Jernej, morava piti tudi midva!«

»Zakaj pa ne! Ce sem ti dal hčer, te bom tudi smel poljubiti!«

Nazadnje se je zgodilo, da je moral z vsemi, kar jih je bilo na svatovščini, piti bratovščino.

Tako je oče Jernej pozabil vse skrbi in težave ter se je smejal samemu sebi in svojim prejšnjim mislim. – »No, kaj pa mi je bilo dobrega na kmetiji, ko sem bil sam svoj gospodar? Nič! Črna skrb me je grizla, mraz mi je kvaril setve, voda mi je trgala travnike, toča mi je pobijala pšenico. Kmet je siromak, v mestu bom pa gospod! Saj imam tam dve hčeri, dva angela, in pri njih mi ne bo sile. Če se naveličam pri Zali, se preselim k Marti, in tako pojde življenje. – Z otročički, ki jih bo dal Bog, se bom igral.

Dobra volja se mu je vrnila, in ni slišal Ivanke, ko je stopila v hišo.

»Očka, ali ste že vstali?«

»Hopsa, hopsa, la la, kako si velik!«

»Kaj pa vam je, oče, ali ne slišite?«

Tedaj jo je opazil, in sram ga je bilo. Zato se je razhudil:

»Da, kaj bom ves dan ležal? Kaj pa imaš z Mihčevim?«

Malo je zardela, a hitro odgovorila: »Kaj ne veste, da je moj ženin? Vzela se bova čez dva meseca! Saj danes pride k vam!«

»No, lepo je to, takole za mojim hrbtom imaš znanje! Nič mi ne poveš, kakor da bi ne bil tvoj oče!« Zrasel je in mogočno govoril.

»Kaj pa hočem! Dom ste mi prodali in name ste pozabili. Zali in Marti ste mehko postlali, jaz bom morala pa sama skrbeti, kako naj živim.«

Očeta Jerneja so zapekle te besede, in na tihem mu je srce govorilo, da ima hči prav, da jo je zatajil. Ali njegov odgovor je bil robat:

»Ti mi boš očitala moja dejanja! Kdo pa si?«

Ivanka je vsa strepetala, in oči so se ji zasolzile.

»Saj vam nič ne očitam, saj vem, da ste moj oče, ali tako govore vsi sosedje.

Molčal je in si mislil: »Sosedje? Res, tako je delal, kakor še ni slišal živ človek! Še nikdar nikoli se ni noben oče tako zavrgel.« V tla je pogledal in se skušal domisliti kaj veselega. – Godec Miha mu je stopil v misli, ki je na svatovščini z ušesi migal kot zajec, ki je mijavkal kot mačka in pil kot žolna.

V veži so se zaslišali težki koraki, in stopil je v hišo Mihčev Tine.

»Bog daj dober dan!« je pozdravil in sedel na klop. Ivanka mu je pomežiknila in se vstopila nasproti njega. Bil je korenjak, zdrav in trden kot hrast, košate postave, širok v plečih.

»Nekaj bi rad govoril z vami,« je začel in gledal očetu v obraz.

»Kaj pa takšnega, kar povej!«

»Z Ivanko sva se zmenila, da se vzameva, in živiva skupaj kot mož in žena. Meni je dal oče posestvo, dovolj sem star in pameten in gospodariti znam tudi. Ivanko –«

»Že prav, že prav,« ga je prekinil oče Jernej; zdelo se mu je, da sliši neko očitanje v Tinetovih besedah, zato se je obrnil proti vratom. »Kar napravita, če se vama prav zdi. Dosti ji ne morem dati dote, no, saj veš, dve sem omožil, že dve v zadnjem času, v mesto sta šle, in moral sem jima več dati. Ivanka dobi svoj del po materi, za balo se bo pa že kaj dobilo.«

»Saj nič ne zahtevam, saj vem, kako je,« je trdo govoril fant ... Z dekletom se imava rada in mislim, da bova že izhajala. Tako sem vam vse povedal.«

Ivanka je potrdila Tinetove besede z veselim nasmeškom.

»Tako, tako,« oče Jernej je iskal, kaj bi še rekel snubcu ... »V kašči je še nekaj žita in v skrinji je obleka po materi. Na izbi so trije kolovrati in tudi zibka, še Ivankina, čaka, da bi spet zibali.«

Posmejal se je in se ozrl na Tineta, ki je sramežljivo pogledoval zardelega dekleta.

Tako so sklenili zaroko. Oče si je pomel roki in pri vratih je zagodrnjal, da mora na vas se nekaj pogovoriti z možmi.

Mlada človeka sta ostala sama. Imela sta si mnogo povedati: Poroka bodi kakor hitro mogoče, ženitovali bodo pri Mihčevih samo en dan, ampak veselo mora biti! Tine bo naročil tri godce, da se bodo naplesale nevestine družice in prijateljice, ki se ji že zdaj ponujajo v svate.

V.Uredi

Oče Jernej se je pripeljal v mesto in se začudil, da ga nista prišli hčeri čakat na postajo, ko jima je vendar naznanil, kdaj se pripelje. Iskal je in gledal, a bili so samo tuji, suhoparni obrazi, ki jih je srečaval z očmi. »E, zamudili sta se, no, pa saj mi je znana pot v mesto. Sicer pa imam še nekaj denarja,« je mislil medpotoma. Šel je najprej v tisto gostilno, kjer so obhajali svatovščino, da se otešča. Krčmar ga je nadvse prijazno pozdravil:

»Ali ste prišli malo obiskat svoji hčerki? Kakšni gospe sta zdaj, komaj jih boste spoznali!«

Očetu Jerneju je zelo dobro dela ta pohvala.

»Ali sta zdravi?«  je vpraševal.

»O, kdo pa naj bo zdrav, če ne mlada žena,« se je široko zasmejal krčmar.

Očetu se ni dalo, da bi ostajal dlje v gostilni in je poiskal Zalo na stanovanju.

»Očka, očka, vi ste prišli,« le k nama, le noter,« se je razveselila hči in peljala očeta skozi kuhinjo v sobo, kjer je sedel zet Edvard vprav pri kosilu. Pečenka je dišala na mizi, vino se je lesketalo v steklenici, in pol kolača je okusno gledalo raz krožnik.

»Dober dan, oče Jernej, vendar ste prišli, kako smo vas težko pričakovali,« je pozdravljal zet.

»Res, raca na vodi, kako se pa dobro imata! No, kako ti gre, Edbart?«

»Očka, očka, kar čisto sem pozabila, da pridete danes,« se je opravičevala Zala, »drugače bi vas prišla počakat na kolodvor. Mislila sem, da pridete šele jutri! Sedite k nama!«

»Prosit!« je trkal gospod zet. »Le pijte, oče!«

»Ej, Edbart, kako se pa vama dobro godi, godi, in kakšno vino pijeta!« Oče Jernej si je brisal usta s prsti in odlomil kos kolača. »Koliko pravd si že dobil? He he!«

Začudeno ga je pogledal, in nič prav se mu ni zdelo, da je oče tako domač ž njim. Preslišal je njegovo vprašanje in dejal:

»Skrbi imam, skrbi.« Zmirom polne roke dela, vidite, me že kliče dolžnost. Kar iti moram!«

»Pa vendar ne! Malo bi se pa vsaj pogovorila!«

»Ne morem! Le kozarček še, oče! Prosit!«

Ostala sta z Zalo sama.

»Kam pa se mu le tako mudi? Ali mora res že v kanclijo?«

»Kaj pa mislite! Po kosilu hodi v kavarno k svojim tovarišem. Kako pa doma, ali je lvanki dobro pri Mihčevih?«

»Mislim, da ji bo dobro, seveda ne tako kakor tebi. Delati bo morala.«

»E, kdo pa ne dela dandanes! Ali so že tuji ljudje v naši hiši?«

»So, so, kar moral sem ven prvi dan,« je potožil oče Jernej. »No, pa naj bo! Saj pri tebi mi ne bo sile! Denarja imamo še za potrebo, in potem se bo že živelo.«

Tako je ostal oče Jernej v mestu. Proti večeru sta šla z Zalo obiskat Marto. Tudi ona je imela lepo stanovanje, tri sobe, vse poslikane, z zofo in naslanjači. Vesel je bil, da se hčeram tako dobro godi, in Marta je bila prav tako vesela njegovega prihoda. Bila je sama doma, Rudolf je bil nekje na potovanju in se je imel vrniti zvečer. Pogostila ga je, in ko je zvedela, da ima oče še denar, je bila njena prijaznost še večja.

»Pa pri meni ostanite, oče, kaj bi hodili z Zalo!«

»Jaz vas ne pustim, oče, pri meni morate stanovati,« ga je objela Zala, in starec je bil ves srečen.

»Oj, oj, kako sta pa dobri,« se je branil. »Še obe me bosta siti, vama pravim; na kmete več ne grem, sedaj sem tukaj, in vse moje premoženje imata vidve.«

Hčeri sta molčali in se spogledali.

Zvečer so šli vsi štirje, hčeri in zeta, v gostilno. Oče Jernej je plačeval, klical vino in naročil večerjo; vsi so bili zelo dobre volje.

»E, Rudi, ti si zares fant od fare! Kar rad te imam!« 

»Oho, očka, ali ga imate že pod kapo!« se je zarežal industrijalec.

»No, Edbart, ali še veš, kako sva se objemala in poljubovala ? E-he!«

Pokazalo se je, da je sodni strokovnjak zelo slabega spomina. Nič več ni vedel o tem in se držal zelo resno. Napram Rudolfu je zelo glasno začel govoriti o kmečki robatosti ni neumnosti, nakar je oni omenil: »Kmet je kmet!«

Oče Jernej je to slišal in vprašal: »Kaj praviš, Rudi, ali nista nekaj govorila o meni?«

»Kmet je kmet, sem dejal,« je odgovoril in se smejal očetu v obraz.

Zala je poklicala očeta in mu nekaj zašepetala na uho.

»Kaj, jaz da bi ga ne smel tikati? Kdo ga je pa založil z denarjem! He, Edbart, veš, kaj mi je rekla? Da te ne smem tikati, o ti presneta punca!«

Oče Jernej je postal zelo glasen in se je začel prepirati z gospodom industrijalcem.

»Ti praviš, da sem jaz kmet! Kdo ti je pa mošnjo napolnil, kdo te je pa pokonci spravil?«

»Vi ste pijani, oče, se bomo pa jutri zmenili!«

Vstali so in samo še toliko počakali, da je oča Jernej ceho poplačal. Zala ga je peljala domov in mu vso pot očitala, kako se more tako opijaniti in razgrajati. »In moj mož tudi ni z vami krav skupaj pasel!«

Drugi dan je očeta Jerneja zopet bolela glava in bil je zelo slabe volje, a to je bilo tem hujše, ker ta bolezen ni več prešla. In kako naj tudi preide? Starec je začel spregledavati, mrena je padla z njegovih oči. Da je šlo hitreje, zato je že poskrbela Zala in njen mož. Ko mu je pošel denar in jih ni več vodil v gostilno, so ga začeli vsi štirje gledati postrani.

Nekega večera se je sam vračal iz mesta k Zali, a njeno stanovanje je bilo zaprto. Trkal je in trkal, a očividno ni bilo nikogar doma. Obrnil se je in šel k Marti.

»Kaj pa vi tukaj iščete? Ali vam ni všeč pri Zali?«

»Otrok, saj sem vendar tvoj oče! Poglej, Zala mi je zaprla duri.«

»Le poglejte, prej vas pa ni bilo, ko ste imeli denar. Zdaj sem pa dobra!«

»Imej usmiljenje z menoj in ne govori tako!«

»Na tleh vam bom nocoj postlala, jutri boste pa že našli kje stanovanje!«

Zelo slabo je spal tisto noč oče Jernej.

VI.Uredi

Mnogo je zvedel novega med tem časom oče Jernej, odkar je bil v mestu, in kar je zvedel, ga je potrlo. Sedaj je videl, kakov sodnik in strokovnjak je Edvard! Po ovinkih mu je razodel gostilničar, da je Zalin mož navaden pisar pri nekem odvetniku, in da je gospod Rudolf samo trgovski agent. Še bolj bi to jezilo očeta Jerneja, da sta ga hčerki ljubili, ali tako mu je bilo nazadnje vseeno. »Naj vidita, naj poskusita, kam pripelje otroška nehvaležnost,« je mislil. »Naj ju le izuči svet, kaj se pravi živeti, meni je vsega dovolj!« Najhujše mu je bilo, da se je dal tako speljati od teh škricev, kakor ju je v jezi imenoval; ali sedaj je bilo vse prekasno.

Dve noči je spal oče Jernej pri svoji najljubši hčerki Marti, in ko je hotel tretji večer v njeno stanovanje, je bilo zaprto.

Oče Jernej je zakril obraz in se vrnil na cesto. Temno in hladno je bilo po ulicah, po katerih je hodil, in o polnoči se je naslonil na zid in zajokal. Z glavo je vdaril ob kamenje, da so mu skočile iskre iz oči, butal se je ob zid, stiskal pesti in jokal.

Šel je spat v hlev predmestne krčme in tam ostal. Gospodar ga je vzel za hlapca, da je čedil in krmil konje.

Oče Jernej, dolgočasno je na tem svetu!