Pet že mescev grad Turjaški
Oblegava Turkov trop,
Vse vasi so njihov rop,
Grad le še stoji junaški.
Alu je prisegel paša:
„Pred ne ganem se jaz preč,
Da Turjaka ne bo več,
Dokler zmaga ne bo naša.“
Grajski zid se že podira,
Glad strašan morí ljudi,
Al najhuje to še ni,
Kajti stari grof umira.
Hči edino žalost tare,
Ona mirno le stoji
In pri smertni postelji
Poljubuje roki stare.
„Pojdi, pojdi le k pokoju,
Oče dragi, mili moj!
Jaz koj pridem za teboj,
Mene smert bo našla v boju.“
Grof še enkrat hčer pogleda
Potem v Bogu on zaspi,
Hči zatisne mu oči
Lica še poljubi bleda.
Vstane, divje jej oko zablisne,
S stopinjo gre moško v hram
Jeklo pers okol in ram
Dene, v roko meč si stisne.
Vsa v orodju hlapcem reče:
„Bog namenil nam je smert,
Vi ste lačni, zid potert,
Oče vživa večne sreče —
Za menoj tedaj junaki!
Turek naj pogine tam,
Kjer je smertna ura nam;
Život drago plača vsaki!“
Vsuje se jih četa blaga
Nad Turčinov krutih trop,
Vsak si najde svoj pokop
Pod množico trupel vraga.
Hrabro bori hči Turjaša,
Seka vragu po glavah.
Že se meča njen’ga mah
Meri s krivo sabljo paša —
Z zadnjo močjo meč zavihne
In razkolje mu glavo.
V hipu tem zadene jo
Pšica, pade, dušo ’zdihne.
