Halo, japonske zvezdice
| Haló, japonske zvezdice Trubadur pod nebeškim oknom Vladimir Kos |
| |||||||||||
Trubadur pod nebeškim oknom
uredisredi enaintrideset različnih,
omamno dišečih vrtnic,
na vrtu majskih dni spominov,
nedaleč od Nebeške Vrtnice.
1.
O vrtnica, rožnato temnordeča!
Si češenj slovenskih žareči naliv
za barvo izbrala, z omamo dehteča?
Tvoj stožec iz lističev stkanih je živ.
Za nas je, o vrtnica, tvoja lepota!
Vse stvarstvo za nas je - Umetnikov dar.
In v njem je Njegove palete krasota:
Marija! Človeka brezgrešnega čar.
Oj, vrtnica, dam se od tebe ujeti,
v dehteči omami odkrivam nov svet.
Naš svet, o katerem ne bom nehal peti:
že dolgo od večne smrti otet.
2.
Cvetovi srebrno so rožnato tvoji,
o vrtnica! Bajno omamno dehtiš.
Kamelijsko stkani so listni ovoji
in takšna z vonjavo naš svet bogatiš.
Srebrno cvetovi s škrlatnim nadihom
Mariji brle v katedrali resnic.
Odkar začutila pod Božjim je Dihom
stvariteljsko v sebi po Detetu klic.
Odtlej Božji Sin je Marijino Dete,
Devica Marija Bogú mamica!
Oj, vrtnica, vabi med svoje nas cvete,
da se veselimo zemljé in nebá.
3.
Le osemnajst venčnih je listov v cvetovih,
a v belih slapovih še rožnat je dih;
o vrtnica, to so omamni slapovi,
s kristali sestavljajo čisto nov stih.
Preberi ga; skrita je v njem melodija
o Njej, ki rojena je brez madeža.
O Mama deviška, ljubeča Marija -
si detece svoje - Boga ujčkala!
Oj, vrtnica v rožnato belih cvetovih,
z zelenimi listi v svetleči spomin:
ne nehaj nam peti z lepote slapovi
o Njem, ki je Bog in Marijin je Sin.
4.
Omamno dišeča, s cvetovi kot žamet,
popolne oblike, rdeče temnó:
o, vrtnica, najbrž čakála si name:
naj strune na harfi o tebi pojo.
In res je; a moraš takoj oprostiti -
ta tvoja krasota me vleče navzgor,
nad zvezde, k Mariji še bolj čudoviti:
vsa Pesem je; pesmi odpira Svoj dvor.
Marija! Ljubezen Te v pesem spreminja,
Ljubezen do Najljubeznívejših Treh.
Z ljubečimi verzi resničnost odgrinjaš,
in verzi so skriti darovi uteh.
5.