Hanka

Hanka Zofka Kveder

Spisano:	Pretipkala Maja Šebjanič iz izdaje Izbrano delo Zofke Kvedrove 8 (1938). Roman je najprej izšel v srbohrvaščini pod naslovom Hanka: ratne uspomene (COBISS) v Zagrebu leta 1917, 1927 v češčini (Hanka: válečné vzpomínky, (COBISS), leta 1938 pa sta ga Marja Boršnik in Eleonora Kernc priredili in prevedli v slovenščino (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Predgovor

Ta roman sem pisala leta 1915. Skušala sem prikazati tedanje razpoloženje za fronto, čustva, bojazen, trpljenje, strah in slabotno ogorčenje, kar vse je tedaj težilo naše duše. Povedala sem toliko, kolikor sem mislila, da je v izjemnih razmerah sploh mogoče povedati. Nisem pa tega pisala zase, temveč za javnost in to v drugem letu vojne, kar je treba upoštevati. Upala sem, da bo knjiga vendarle izšla prej in ne šele zdaj.

Vojna divja še vedno. Vendar se je od takrat veliko spremenilo. Res je, naša beda je še večja, pomanjkanje za fronto še strašnejše. Obeta se nam četrta težka zima vojne in lakote. Povečalo se je naše trpljenje, zato pa se nam je pomnožilo upanje. Prišli bodo boljši dnevi! Odrešenje! Po preizkušnjah svoboda - za nas vse! Verujem, trdno verujem, da je ta vojna, ki v njej še vedno ginejo ljudje, zadnja v zgodovini človeštva. Verujem, da ni niti en narod zastonj prelival svoje krvi. Niti Poljaki, pa tudi ne mi Jugoslovani.

V Zagrebu, dne 1. decembra 1917.

Zofka Kveder

Oktobra 1914.

Prijatelj, prijatelj!

Kje ste? Kod naj Vas iščejo moje misli? Kako žalostna sem in potrta. Prišel je velik potop in je vse zalil s svojimi kalnimi vodami. Mene je rešil čudež, vrgel me je nazaj domov, na moj mirni, zeleni otoček. In zdaj stojim tukaj in čakam, da padejo vode in se odpro pota na vse strani sveta, po kopnem in po morju. Do mojih bratov, do mojih sester in do Vas, prijatelj!

Toda zastonj čakam. Globok molk vlada med nami, zagoneten in poln skrivnosti.

Tu pri meni je taka nepopisno bogata jesenska lepota. Vinska trta rumeni po bregovih, a tam zgoraj na oddaljenih gričih se kakor čarobna slika dvogajo temni gozdovi pod svetlim, visokim nebom. Nobenega vetra ni, ne glasu ne odmeva. Ves vrt je miren, ozračje pa je mehko in krotko kot nežno božanje. Mravlje se sprehajajo po leseni mizi; neko pozno jesensko cvetje ali morda trava sladko diši.

Vse je tako, kot je bilo vedno, lani in predlanskim in pred petimi, desetimi leti. Samo moje srce je nemirno in plaho in ne verjame več blagi, sanjavi idili okoli mene. Oči strme nekam daleč, daleč; vse moje bitje prisluškuje, če ne bo kaj zaslišalo - kak grozovit odmev.

Dvignile so se meje, ki so jih začrtali na zemljevid z modrimi, rumenimi in rdečimi barvami učeni ljudje, da bi se otroci po šolah naučili raziskovati dežele in države; dvignile so se meje visoko do neba. Ničesar ne puščajo skozi, niti ptice ne letajo čez, nobeni pozdravi ne segajo preko, celo misli se ustavljajo pred njimi, utrujene in zmedene.

Vojna je! Na mejah, ki jih oko poprej niti opazilo ni, so se zbrali ljudje z ene in druge strani in bijejo se strašne, krvave bitke. In kot neusmiljen nož se je zasekalo nekaj globoko v naš narod in nas rezdelilo v prijatelje in sovražnike. Tam Varšava, tu Krakov. Na našem srcu se bori dvoje vladarstev za zmago.

O Bog, prijatelj, kaj niso naše matere prelile še sovolj solza v dolgih stoletjih naše preteklosti? Ali še ni izteklo dovolj naše krvi v vojnah, ki so bobnele nad našimi domovi od severa do juga, od vzhoda do zahoda?! O Bog, koliko smo žrtvovali v vsakem stoletju za naše upanje, ki zanj ni izpolnitve! Ubogi moj rod, uboga moja Poljska!

Prijatelj! Moj oče je bil iz Varšave, a moja mati iz Tater ... Kako naj zdaj moje srce sodi med prijateljem in sovražnikom?! Kot ptice smo odleteli iz našega gnezda na vse strani. Dva brata in dve sestri sta ostali preko pri očetovi družini, a mene in dva mlajša brata je odpeljala mati po očetovi smrti s seboj na svoj dom in mi smo vzljubili to zemljo iz vse duše. Joj, zdaj pa sta dva moja brata na eni strani, dva na drugi! In tudi Vi, prijatelj, tudi Vi ste ostali preko. Tudi vaša mati je preko, Vaš oče, Vaša brata.

Komu naj zaželi zmago moje ubogo srce, recite?!

Oh, nočem misliti na vojno. Ničesar, ničesar ne pričakujem od vojne. Moji znanci, moji tukajšnji sorodniki, vsi se nadejajo nečesa, vsi pričakujejo od zmage naše države dobička in koristi za naš ubogi narod. Sanjajo o novi Poljski, sanjajo o naši popolni združitvi in osvoboditvi. Jaz pa sploh v nič ne verjamem. Vsak se bori samo zase. Mi smo na eni in drugi strani samo podložniki, ki moramo poslušati, o sebi in svoji usodi pa ne odločamo.

Moj mož je Nemec, saj veste. Tudi veste, da sem ga ljubila in spoštovala. Res, ni vse tako med nama, kot bi moralo biti. Tega Vam nisem nikoli povedala; pa mogoče ste to slutili. Veste, prijatelj, niso kriva samo dolga leta zakona, če obledi medsebojni čar. Mnogokrat sem razmišljala, zakaj je toliko tujega med nama; toliko molka. Jaz često, prečesto ne razumem njega, on pa mene ne. Tistega, kar je najlepše, najgloblje, najsvetejše v meni, mu ne morem dati, ker to so njemu samo nepomembne malenkosti, otročje sanjarije, ki se resni ženi ne podajo. Ni videl cvetja mojega srca, ni bil deležn vonja moje duše, ni slišal skrivnostne in čiste pesmi mojega bitja. Za to je slep in gluh. Prav tako pa tudi jaz ne razumem tistega, kar on sam pri sebi najbolj ceni. Vem, da je pravičen, možat, delaven, pošten; ima jeklen značaj, železno voljo in vztrajnost. Nikdar ne omahuje, vedno je odločen, nikoli ne spremeni svoje besede. Toda vse je nekam preveč hladno, ravno in trdo. Meni to imponira, toda to ni tisto, kar na njem ljubim. Njegova pravičnost, ki daje vsakemu po zasluženju in nikdar ničesar ne odpušča, se mi zdi neusmiljena in brezčutna. Sicer govori resnico, toda njegova resnicoljubnost je brezobzirna in ostra kot nož. Meni pa se zdi, da more biti tudi resnica dobra, blaga, polna sočutja in usmiljenja. Zdi se mi, da je boljše tisto srce, ki pomaga ljudem, pa najsi so dobri ali hudobni, kot ono, ki jih obsoja in loči v dobre in hudobne. Moj mož poznava in upošteva samo poštene in pravične ljudi in prezira vse, ki so se kdaj koli v čem pregrešili. Človek, ki ima le en madež na sebi, je zanj popolnoma črn. On ljubi le tisto, kar je koristno, kar ima kak namen. Samo resne stvari ga zanimajo, dočim vse drugo zanj sploh ne obstaja. Tudi pri meni ljubi samo tisto, kar lahko vidi in sliši. , Všeč mu je, da sem, kot pravijo, lepa žena, spoštovana in delavna. Ali tisto, kar je v meni, v moji duši, njega ne zanima. Ne sprašuje se, kaj mislim, kaj čutim. jaz pa sem, saj Vi to veste, otrok fantazije. Pri meni notranje življenje prevladuje nad resničnostjo, jaz ljubim lepo sanjarjenje, pogovarjanje o lepih, nepotrebnih stvareh. Prizadevam si nekam izven sebe, nadse. On tega ne razume in ne ljubi. Dolgočasijo ga pogovori, ki niso ravno potrebni. Kar ni nujno, je zanj odveč, to on prezira. Zato so, veste prijatelj, postale besede med nama suhe in revne. Že davno so brez toplote, brez lepote, brez sijaja. Vedno se najin pogovor giblje le okoli enih in istih suhoparnih potreb vsakdanjega življenja, vedno enako in istimi izrazi.

Oh, kako me je prej vse utrujalo, kako sem težila za tem, da bi ustvarila med nama še nekaj drugega, nekaj lepšega, nekakšno svetišče, kjer more duša včasih praznovati in se okrepiti. Že zdavnaj sem prenehala s takimi poskusi. Že zdavnaj sem proučila, spoznala in dognala, kaj naju loči. To je razlika rase, nekaj tako velikega, močnega, da se ne da premostiti ali premakniti. Zdavnaj se več ne dotikam tega; močnejše je od mene. Neizmerno, nepojmljivo močno. Tudi v mojih otrocih se je to spet pojavilo prav tako nepremagljivo in trdo. Zato tudi moja otroka nista tako moja otroka, kot o tem sanjajo matere in kot sem tudi jaz sanjala, preden sta se rodila in še potem, ko sta mi majhna in slabotna ležala na prsih. Zdaj vem, da nista samo moja, da sta tudi očetova otroka; da je tudi v njih veliko tistega, kar je učinkovalo pri njunem očetu tuje in hladno, da veliko tistega ni v njunih dušah, kar sem zaman iskala v duši svojega moža.

To je razlika rase.

Jaz sem Poljakinja, čistokrvna Poljakinja po rodu, vzgoji in čustvovanju. Moj mož je Nemec, trd, tipičen Nemec. In moja otroka sta otroka Poljakinje in Nemca. Nista ne tako njegova, kot bi hotel to on, ne tako moja, kot bi želela jaz. Danes sta mi blizu, blizu, jutri sta drzgačna, ne poznam ju, ne razumem; rada bi prijela njuno dušo, toda skrita je, daleč. Velika je tudi moja tragedija, prijatelj moj.

Dosti sem že trpela zavoljo nje. Dosti premišljevala o njej. Pa nikoli je nisem občutila globlje kot zdaj, ko je vojna. Nikoli nisem do zdaj vedela, kako nekaj ogromnega je narod, jezik, rodna kri, čista in nepomešana kri.

Pravijo, da sem moderna žena, kulturna žena. Veliko sem brala, veliko potovala. Bila sem v Rusiji, na Dunaju, v Berlinu, Parizu, Londonu, Italiji. Lahko rečem, da poznam do neke mere svetovno literaturo. Od petnajstega leta sem potovala skoraj vsako leto, videla sem evropske muzeje, galerije, razstave. Na koncertih sem poslušala glasbo vseh narodov, v gledališčih sem občudovala neštevilne umetnike in igralce. Vsak narod, ki sem ga spoznala, me je z nečim prevzel, ker vsak narod je vreden spoštovanja, vsak narod je velik. Pri vsakem narodu sem našla nekaj, kar me je pritegnilo in kar sem vzljubila. Veliko sem videla, veliko se naučila. Kdor je spoznal vrline drugih, ne bo šovinist, ne bo povzdigoval svojih na škodo drugih. Tako, moram reči, nisem zapadla v napako tolikih naših poljskih žen in mož, ki grajajo vse tuje. Napravili so »poljstvo« za malika, ki ga slepo obožujejo. Bog ne daj, da bi človek na njem opazil kakšno senčico, kak madež. Ne, nisem bila slepa za naše napake, za našo neodločnost, prepirljivost, za brezplodno, nekoristno, solzavo oboževanje praznega pojma »poljstvo« pri našem izobraženstvu in za duševno zaostalost našega ljudstva. Zdaj pa, prijatelj, zdaj čutim kot nikoli, da sem Poljakinja. Vsaka kaplja krvi v meni to čuti, vsaka stanica mojih živcev. In jaz ljubim naš ubogi poljski narod, kot ga nisem ljubila še nikoli. Njegovo trpljenje čutim v tej strašni vojni z bolestno napetostjo.

Kateri narod je še tako nesrečen, kot je nesrečen moj narod! Usoda ga je vrgla med vzhod in zahod in najmočnejše države se rujejo za njegova tla. Oh, že dolga niso ta tla več naša in nikdar več ne bodo. Eden nam obljublja nekaj, drugi več, a vsega nihče! V dva, tri tabore nas je vrgla usoda in mi prelivamo kri v potokih. A ko bi bilo to vsaj za nas! Pa ni, ni za nas! Dolgo smo bili hlapci drugih, močnejših narodov in bomo ostali. Na naših prsih se bije boj, kdo bo gospodar nad nami. Ko bi vsaj smeli gledati samo od strani! Ali usoda nas je razdelila na desno in na levo, potisnila nam v roke morilno orožje in tako se dogaja, da se brat bori proti bratu, vsak za svojega gospodarja.

»Če boste pridni, si bomo vsekakor prizadevali zahvaliti se vam,« mi je rekel v pogovoru onega dne moj mož, Nemec.

»Nemčija in Avstrija nam bosta pomagali do samostojne države, ali ne?« sem ga vprašala v upanju, da mi bo vsaj on, moj mož, rekel tisto, kar bi rada slišala. »Ne, tega ne,« mi je odgovoril. »Kaj takega se ne more zgoditi, tudi ti moraš vedeti, da se mi, Nemci, borimo zase in ne za vas.«

»Saj se tudi mi, Poljaki, borimo! Za koga pa se borimo mi?!«

»Z našim orožjem se borite, ne pozabi!« je rekel moj mož odločno. »Pod našimi zastavami!«

»In pod ruskimi!« je dejal z zlobnim nasmeškom gospod Berg, direktor nemške tovarne v nekem galicijskem mestu, ki je zaradi vojne nevarnosti prenehala delati. Bil je na poti v Berlin nekaj dni gost mojega moža, nekdanjega tovariša z vseučilišča.

»Da, in pod ruskimi zastavami!« je ponovil moj mož. »Tem manj ralogov za nas Nemce, da se zavoljo njih razburjamo!«

Dejal je »zavoljo njih« in ne »zavoljo vas«, ker on mene prav za prav nima za pravo Poljakinjo. Jaz sem njegova žena in opažam, da se zelo čudi, kako da so moja narodnostna čustva drugačna kakor njegova ...

Oh, prijatelj, kako sem sama!

Kje so časi, ko so me izpodbujala Vaša pisma, mi dajala moči in volje za delo?! Ko sem pogosto zaradi študija bivala v Krakovu, da sem pripravljala v stari knjižnici izvlečke za Vaša zgodovinska dela? Moja sobarica se čudi, ker ne dobivam več nobenih debelih, starih knjig z Dunaja in iz Berlina, Pariza in Petrograda, kjer je moja pisalna miza zaprta in nedotaknjena. Kaj dela drugi del najinih »Novih prispevkov k zgodovini poljskega naroda«? Zdaj bi moral biti prav za prav že v tisku in jaz bi pričakovala prve pole popravkov. Po uspehu, ki ga je dosegel prvi del, bi drugo knjigo mnogi sprejeli z velikim zanimanjem. To že zaradi avtorjev. Kazimir Staszyński in madame X. — Zlasti še po skrivnostnem uvodu k prvemu delu, ki ste ga napisali brez moje vednosti in ki se bere kot kaka pravljica. »Moja sodelavka je dama, ki ne pozna strasti današnjih književnikov in znanstvenikov — slavohlepja; zato hoče ostati neimenovana. Ako je knjiga uspela, gre hvala v prvi vrsti njej, ker mi je ona dala najboljše izpodbude pri mojem delu in me podprla z važnimi podatki.« In nato navedba poglavij, ki naj bi bila popolnoma moja.

Oh, prijatelj, moram priznati, da sem tudi jaz prava ženska, ker vsakokrat zardim od ponosa in ničemurnosti, kadar se le spomnim tega Vašega slavospeva; saj njegovo pretiranost najbolje poznam sama. Vi, Vi se, prijatelj, zahvaljujete meni za izpodbude pri svojem delu, ko ste vendar Vi meni odprli vrata v moje sedanje resno duševno življenje, ki je dalo nov smisel mojemu bistvu.

Ali že veste, ali se še spominjate, kako sva se spoznala? Bila sem pri materi v majhni, zanimivi vasi v Tatrah. Tam stoji star samostan z bogato knjižnico. Rada sem brskala po starih listinah. Brez namena, tako, kot beremo romane. Nekoč ste prišli Vi — o Bog, tega je komaj pet let! — da pregledate star, redek, dragocen rokopis. Bili ste na poti v »Evropo«, kot pravijo pri Vas: na Dunaj, v Berlin, Švico in Pariz. Mislili ste, da Vam bom mogla dati razna pojasnila. Toda meni se takrat niti sanjalo ni o kakem znanstveno urejenem delu. Prisrčno sem se nasmehnila Vaši domislici in priznala sem Vam, da sem popolnoma nestrokovnjakinja, šele skromna začetnica iz lastne zabave. Kako ste me znali v kratkem pogovoru napotiti v bistvo stvari! Kako ste znali v meni zbuditi zanimanje, navdušili me za svoje delo, napravili iz mene gorečo učenko! Že takoj v začetku ste me naredili za skromno sodelavko in pomočnico, da bi mi postala stvar ljubša in študij slajši. Samo nekaj ur ste se takrat pogovarjali z menoj. Toda Vaša pisma s pota in potem kasneje iz Varšave so me izpodbujala, navajala k delu in jaz sem vzljubila stare listine, stare rokopise in knjige z vso dušo.

Pripovedovala sem tedaj svojemu možu o vsem, o študiju, o novem delu, ki je na tako čudovit način začelo naglo polniti praznino mojega, dotlej brezdelnega in nekoristnega življenja. On pa me je poslušal zelo površno, kot poslušamo prijetno, toda neresno otroško blebetanje.

»Oh, meni je vseeno, kako si krajšaš čas. Neki nov šport za dame ... Vseeno. Moje sestre delajo »Stilllebne«. Moja mati je svoj čas rada vezla z biseri. Takrat je bil »Bidermeier«, zdaj smo nekam modernejši ...«

Prosila sem ga, naj mi dovoli naročevati si knjige.

»Zgodovinska dela ... Hm, malo dražja so kot romani. Pa vendar cenejša, kot če bi si želela avtomobil. Kaj takega ti še ne bi mogel dovoliti. Moji dohodki tega še ne dopuščajo ...«

Tak, vidite, je bil tedaj moj pogovor z možem in on še danes ne ve, da je njegova žena tista neimenovana dama — sodelavka, ki so o njej poljski časniki pisali tako lepo in pohvalno, ko je izšla knjiga »enega najboljših mladih poljskih zgodovinarjev ...« Najina knjiga, prijatelj!

Oh, kako je vse to daleč! Kako stara, silno stara je že »najina« knjiga! Brezpomembno bi bilo, da bi izšel drugi del, ker zdaj življenje piše nove, krvave strani v zgodovino našega naroda. Strašne strani, polne gorja, grozne nesreče propada najlepšega dela naše uboge domovine ... Naše domovine, naše zemlje, ki ni naša!

A kje ste, prijatelj moj, kje?!

Ne vem, kam naj Vam pošiljam svoje misli.

Kje so moji bratje? Kje so sorodniki, prijatelji, znanci?! Kaj je z njimi? Mogoče so že omahnili od silnih pohodov, ali so žejni ali lačni, ranjeni, ubiti? ... Vsa Evropa se vojskuje, kri se kadi na severu in jugu, na vzhodu in zahodu ...

Čemu vse to prijatelj, čemu?!

Oh, jaz vsega tega ne razumem in nočem razumeti. Jaz sem ženska, uboga in slabotna. Moje srce je ustvarjeno za ljubezen in sočutje in se bolestno krči, kot od strašnih sanj. Saj to ni in ne more biti res! Zbudila se bom in nič od tega ne bo res. Mir bo. Lani sem bila z možem v Parizu in Francozi so mu ugajali, čeprav je Nemec. Še nedavno sem brala dela Goetheja, Tolstoja, Dostojevskega, moderne Francoze in celo povesti nekega Srba v nemškem prevodu. In vsi so bili blizu moji duši in od vsakega mi je ostalo nekaj globokega, toplega, lepega. Naši listi so hvalili nemške kemike in francosko moderno umetnost, vse pravično in brez mržnje. A zdaj se tolčejo vojske na vzhodu in zahodu in na tisoče topov bruga grozno, uničenje in smrt.

Oh, prijatelj, gorje nam!

Tu zdaj stanujem daleč od mesta in moj mož mi edini pripoveduje, kaj se godi po svetu, ter mi kaže zvečer časnike in mi priporoča, kaj naj v njih berem. Nemške zmage v Belgiji, potop Lloydovega potniškega parnika »Gautscha« v Jadranskem morju — tudi jaz sem se nekoč vozila na njem pod čudovitim južnjaškim nebom ... In tu pri nas napadi Rusov, Danklova in Auffenbergova ofenziva ... Ubogi moj poljski rod, tvoje vasi gore, gore vsako noč! Tu pri nas in tam preko in moje srce se trga ...

Oh, prijatelj, prijatelj moj! Nočem toliko misliti na vojno, nočem! Rada bi, da bi vedrega srca brali te moje zapiske nekoč pozneje, ko se bodo spet odprle meje, ko bodo spet mogla moja pisma k Vam ... Pa kako naj bom vedra?

Res, lepo je tu pri meni. Lepo in mirno. V zraku pa je nekaj takega kot zla usoda, zla slutnja, kot težka pretnja. Zato se bojim za Vas, prijatelj. Tudi na brate mislim in trepetam zanje. Toda za Vas še bolj, močneje ... Onega najinega poslednjega pogovora ne morem pozabiti ... In bojim se, hudo se bojim ...

Oh, ne! Sonce sije danes tako čudovito, vse naokrog je tako vedro. Nobena stvar v naravi ne spominja danes na smrt. Nanjo nočem misliti. Ni mogoče, da se ljudje tudi danes bojujejo! Ni mogoče, da tudi danes grme topovi, ko je tu pri meni vse tako nepopisno mirno in tiho, tiho. Ni mogoče, da ljudje trpe tudi danes, da tožijo zavoljo težkih ran, da krvave in umirajo ... Nebo je tako čisto in visoko, a zrak mehak kot otrokova roka. Ne, danes niste v nevarnosti, prijatelj! Ne, danes ne!

Ali veste, kaj sem brala danes dopoldne? — Sveto pismo!

Res, sveto pismo!

Hotela sem ubežati vojni, rešiti svojo dušo črnih misli, črnih slutenj. Nisem pobožna, vem pa, da pobožni ljudje berejo to staro knjigo, kadar jim je srce nemirno, in da najdejo v njej okrepčila in utehe. Mogoče bo pomagala tudi meni, sem pomislila. Odprla bom knjigo — mogoče se bo odprla tam, kjer je knjiga Rutina ali Pesem vseh pesmi. Tako potrebujem lepih besed, da pomirijo moje skrbi, da me zazibljejo v lepši in boljši svet.

In odprla sem knjigo.

Toda brala sem: Knjiga Esterina.

Tudi to, vidite, tudi to je bila vojna, povest o vojni. In povest o Esterinem narodu.

Mogoče še niste brali povesti o Esteri ali ste jo pozabili? Tako mi je ugajala, da Vam moram navesti vsaj nekaj odlomkov.

»V dnevih Asuera, ki je kraljeval od Indije do Etiopije nad sto sedem in dvajsetimi deželámi ...«

Ta silni kralj je v tretjem letu svojega vladanja napravil veliko gostovanje vsem knezom in hlapcem svojim. Sedem dni je trajalo gostovanje v kraljevskem gradu susanskem in veliko razkošje je vladalo povsod. In pijačo so dajali iz zlatih posod in bilo je je v izobilju. Sedmi dan je postal kralj Asuer dobre volje od vina pa pokliče kraljico Vasti, naj pokaže ljudstvom in knezom svojo lepoto. Ali kraljica Vasti ni hotela priti; zato se je kralj hudo razsrdil. Vprašal je svoje modrijane, kaj je storiti po zakonu kraljici Vasti, ker ni izvršila povelja kralja Asuera. Oni pa so rekli, da se ni pregrešila samo zoper kralja, ampak tudi zoper kneze in vsa ljudstva, kar jih je v vseh pokrajinah kralja Asuera.

»Zakaj kraljičina izjava bo prišla do vseh žená, da bodo zaničevale svoje možé in rekle: Kralj Asuer je zapovedal, naj pride kraljica Vasti predenj, pa ni hotela. In po tem zgledu bodo vse žené perzijskih in medijskih velikašev malo marale za ukaze svojih mož: zategadelj je kralj po pravici nejevoljen« ... In odločili so, »naj Vasti nikdar več ne hodi pred kralja, njeno kraljestvo pa naj dobi druga, ki je boljša mimo nje. In to naj se oznani po tvojih deželá vesoljnem kraljestvu (ki je zelo obširno) in vse žené visokih in nizkih naj izkazujejo čast svojim možem … In kralj je storil po Mamuhanovem nasvetu ter poslal liste so vseh deželá svojega kraljestva, da je moglo sleherno ljudstvo slišati in brati, v raznih jezikih in pisavah: možje da so poglavarji in gospodarji v svojih hišah. To je razglasil pri vseh narodih.«

Ali ni to čudovit uvod, prijatelj?

Nekaj veselega se mi je zasmejalo v srcu, ko sem brala: »možje da so poglavarji in gospodarji v svojih hišah«, ker žena mora poslušati in priti, kadar jo pokliče mož, vedno, vedno, tudi kadar je »dobre volje od vina ...«

Oh, prijatelj moj, jaz nočem ubogati. Nikdar nisem hotela ubogati. Nikogar. Današnje žene smo kljubovalne in rade »prihajamo« ne na zapoved, temveč po volji svojega srca.

Strogi kralj Asuer in njegovi strogi modrijani so me razveselili, ker ne zadostuje, da se pošlje zapoved po pokrajinah, naj »vse žene visokih in nizkih ... izkazujejo čast svojim možem«. In močno se mi je približala kraljica Vasti, moderna žena, ki noče poslušati moža, ki je postal dobre volje od vina ...

Nasmehnila sem se torej.

Ampak veste, prijatelj, ta nasmešek je bil skromen in kratek in hitro ga je zamenjalo resno spoštovanje do kralja Asuera in njegovih svetovalcev.

Poslušajte še enkrat: »ter poslal liste do vseh deželá svojega kraljestva, da je moglo sleherno ljudstvo slišati in brati, v raznih jezikih in pisavah ...«

Kako modri so bili kralji stare zaveze! »Vsakemu ljudstvu po njegovem jeziku!«

Trije vladarji vladajo nad našim poljskim narodom, a kdo izmed njih, recite, kdo mu ukazuje in piše v našem jeziku? Res, prijatelj, že dolgo sem vedela, da so bili tudi prej ljudje modri, pred sto in dve sto in pet sto leti. Ali da so živeli pred dva tisoč leti vladarji in ministri, ki so bili modrejši od današnjih, to težko ratumem.

Prijatelj moj, tako se mi hoče pogovarjati z Vami. Na dolgo in široko … O čemer koli, o čemer koli. Da slišim Vaš glas in da Vi slišite mene. Da se nasmehnete, kadar se nasmehnem, jaz pa da se zresnim, kadar me važno pogledate s svojimi tihimi in globokimi očmi.

Zakaj, prijatelj, ne sedite tu, nasproti meni, da bi Vam mogla na glas prebrati to zgodbo o Esteri? Da bi ponovila kakšno besedo, krasno in težko, kot iz zlata. Da bi spustila knjigo na mizo in bi vpletla kakšno misel, ki mi jo vzbujajo v glavi ti zveneči, pisani, nad vse čudoviti stavki.

Kako ste daleč! Kako ste nedosegljivi!

Poslušajte dalje!

»Tedaj so rekli králjevi strežniki in služabniki njegovi: Poiščejo naj se kralju dekleta deviške in lepé; in pošljejo naj se (ljudje), da si po vseh deželàh ogledajo lepe deklice in device: in privedó naj jih v mesto Susan in oddadó naj jih v žensko hišo pod róko Egeju skopljencu, ki je predstojnik in varuh králjevih žená; in prejmejo naj žensko lepotičje in drugo, za rabo potrebno.«

Čujte, kako to zveni: »in prejmejo naj žensko lepotičje in drugo, za rabo potrebno ...«

»In katera koli med vsemi bo králjevim očem pogodu, tista bodi kraljica namesto Vasti. Beseda je bila kralju všeč pa je ukazal, da se zgôdi, kakor so svétovali. Bil pa je v mestu Susan Žid po imenu Mardohaj, sin Jaira, sinú Semea, sinu Kisa, iz rodú Benjaminovega … Ta je bil rednik hčeri brata svojega, Edisi, ki so jo z drugim imenom klicali Ester. Izgubila je bila starše in bila je silo lepa in zalega obraza. Po smrti očeta in matere jo je Mardohaj vzel za svojo. Ko se je bil razvedel kraljev ukaz in so po njegovem povelj privajali veliko lepih deklet v Susan ter jih izročali Egeju skopljencu, mu je bila med drugimi deklicami izročena tudi Ester, da bi jo varoval v številu žená. In bila je kralju po volji in našlà je milost v njegovih očeh. Pa je zapovedal skopljencu, naj se podviza z ženskimi lepotili in ji izroči delež njen in sedem najlepših deklet iz hiše králjeve ter nališpa in ozaljša njo in služabnice njene … Ko pa je po redu prišel čas posameznih deklic, da bi stopile pred kralja, in je bilo dopolnjeno vse, kar je sodilo k ženski telesni negi, je tekel dvanajsti mesec: zakaj šest mesecev so se mazilile z mirovim oljem, drugih šest pa rabile razne obarke in dišave. Kadar so šle h kralju, so dobile vse, kar so zahtevale za lepotijo.«

»Ko pa je po redu potekel čas, je prišel dan, na kateri bi bila morala stopiti pred kralja Ester, hči Abihaila, Mardoharjevega brata, ki jo je bil vzel za svojo. Ta ni zahtevala ženske lepotije, ampak kar koli je hotel skopljenec Egej, varuh devic, to ji je dal za ozaljšanje. Zakaj bila je zale rastí in za čudo lepa; vsem očem se je zdela milotna in prikupna. … In kralj se je zaljubil vanjo še bolj ko v vse žené in uživala je milost in usmiljenje pri njem nad vsemi ženámi in posadil ji je kraljevsko krono na glavo ter jo naredil za kraljico namesto Vasti ... In ko so drugič iskali in zbirali device, je postajal Mardohaj pri kraljevih vratih: zakaj Ester še zmeraj ni bila razodela svojega dóma in ljudstva po njegovem ukazu. Kar koli ji je namreč naročal, je Ester izpolnjevala in delala vse tako, kakor je bila vajena v času, ko jo je redil kot otroka.«

Ko je Mardohaj sedel med vrati, je slišal, kar so se pogovarjali dvorjaniki, in zvedel, kako se dva od njih pogovarjata, da bi položila roko na kralja. Mardohaj je to naznanil Esteri in Ester kralju. In onadva, ki sta se uprla, so obesili na drevje.

Takrat je kralj povišal Hamana nad vse ostale kneze, ki so bili pri njem. In vsi hlapci kraljevi, ki so stali ob vratih, so pripogibali kolena in padali na tla pred Hamanom, kajti tako je bil kralj zapovedal za njega. Ali Mardohaj ni pripogibal kolen in ni padal na tla pred njim. Tedaj rekó hlapci Mardohaju: Zakaj prestopaš kraljevo zapoved? On pa jim je povedal, da je Žid.

»Ko je bil Haman to slišal in se s poskusom prepričal, da Mardohaj ne prepogiblje kolen pred njim in ga ne moli, se je hudo razjezil. A bilo mu je premalo, da bi samo na Mardohaja dvignil roké; zakaj slišal je, da je židovskega rodu, pa je rajši hotel pokončati vse ljudstvo Židov, ki so prebivali v kraljestvu Asuerovem.«

»In Haman je rekel kralju Asueru: Je neko ljudstvo, raztreseno po vseh deželà tvojega kraljestva in razdeljeno med seboj, ki se drži novih postav in šeg, po vrh pa zaničuje kraljeve ukaze; in dobro veš, da kraljestvu tvojemu ni v prid, ako se prevzame zavoljo prizanesljivosti. Če ti je prav, zapovej, naj se pokonča, pa odtehtam deset tisoč zlatnikov srebra varuhom tvoje zakladnice ...«

»In poslana so bila po naglih slih pisma v vse deželé, zapečatena z njegovim prstanom, naj pobijó in ugonobé vse Žide od mladega do starega, otroke in žené, v enem dnevu, to je na trinajsti dan dvanajstega meseca, ki se imenuje Adar, njih premoženje pa naj zaplenijo … Sli, ki so bili poslani, so hiteli izvrševati kraljevo voljo. In zapoved je bila takoj nabita v Suasnu, vtem ko sta kralj in Haman obhajala gostijo in so jokali vsi Židje, ki so bili v mestu.«

»Ko je Mardohaj to slišal, je strgal obleko s sebe in si ogrnil raševnik in si s pepelom potrosil glavó; na trgu sredi mesta je na ves glas kričal in kazal bridkost svojega srca. In med vpitjem je prišel do vrat palače (dalje pa ne), zakaj nikomur, ki je bil oblečen v raševnik, ni bilo dovoljeno stopiti v kraljevski dvor. Tudi po deželah, mestih in krajih, kamor je prišlo neusmiljeno povelje kraljevo, je bilo pri Židih silno žalovanje, post, vpitje in jok in veliko jih je rabilo raševino in pepel namesto postelje. Tedaj so stopile k Esteri strežnice in skopljenci ter ji povedale (da Mardohaj zunaj joče). Ko je to slišala, se je prestrašila; in poslala mu je obleko, da bi mu vzeli raševnik in ga oblekli, on pa je ni hotel vzeti. Tedaj je poklicala skopljenca Ataha, ki ji ga je bil dal kralj za strežnika, pa mu je naročila, naj gre k Mardohaju in poizve, zakaj tako dela. Atah je šel ven in stopil k Mardohaju, ki je stal na mestnem trgu pred grajskimi vrati; in ta mu je vse povedal, kar se je zgodilo, kako je Haman obljubil, da je pripravljen založiti za ta pokolj Židov srebro v kraljevo zakladnico. Tudi pripis povelja, ki je viselo v Susanu, mu je dal, da bi ga pokazal kraljici in jo opomnil, naj vstopi h kralju in ga poprosi milost za svoje ljudstvo.«

»In zopet je Ester sporočila Mardohaju tele besede: Pojdi in zberi vse Žide, ki jih najdeš v Susanu, in molite zame! Ne jejte in ne pijte tri dni in tri noči! Tudi jaz sem bom z deklami svojimi postila, potem pa stopim h kralju, dasi bom ravnala zoper postavo, ker ne bom poklicana, in bom tvegala smrtno nevarnost.«

»Tretji dan pa je Ester oblekla kraljevska oblačila in stopila v vežo králjeve hiše, ki je bila znotraj, nasproti králjevemu stanovanju … In ko je videl kraljico Estero, kako je stala, je bila všeč njegovim očem in stegnil je proti njej zlato paličko, ki jo je držal v roki.«

»In kralj ji je rekel, ko se je obilno napil vina: Kaj hočeš, da se ti daj? In za katero reč prosiš? Tudi če zahtevaš polovico mojega kraljestva, jo dobiš. Ester je odgovorila: Želja moja in prošnja je tale: Če sem našla milost v kraljevih očeh in če je kralj voljan dati mi, česar prosim, in mi izpolniti željó: potem naj prideta kralj in Haman na kosilo, ki sem jima ga pripravila in jutri razodenem kralju željo svojo.«

»Rekel pa ji je kralj tudi drugi dan, ko se je bil razgôrel od vina: Kaj želiš Ester, da se ti daj? In kaj hočeš, da se zgôdi? Tudi že zahtevaš polovico mojega kraljestva, jo dobiš. Odgovorila mu je: Če sem našla milost v tvojih očeh, o kralj, in če si voljan, podari mi dušo mojo, za katero prosim, in ljudstvo moje, za katero te rotim! Zakaj podani smo jaz in moje ljudstvo, da nas poteptajo, podavijo in pokončajo … In kralj Asuer je odvrnil rekoč: Kdo je tisti in kakšna mu je oblast, da bi se drznil to storiti? Ester je rekla: Sovražnik in zatiralec naš je tale hudobnež tu, Haman.«

»S tem še nezadovoljna, se je vrgla kralju pred noge pa mu jokaje govorila in prosila, naj onemogoči hudobijo Hamana Agagita in zločinske naklepe njegove,ki si jih je izmislil zoper Žide … in je rekla: Ako je kralju všeč in sem našla milost v njegovih očeh in se mu prošnja moja ne zdi neprikladna, prosim, naj se z novimi listi razveljavijo stara pisma Hamana, sovražnika in zalezovalca Židov, pisma, s katerimi je ukazal pokončati jih po vseh kraljevih deželah! Zakaj kako bi mogla prenesti moritev in pobijanje ljudstva svojega?« 

Oh, prijatelj moj, poslušajte:

»Zakaj kako bi mogla prenesti moritev in pobijanje ljudstva svojega?«

Kralj Asuer je dovolil Esteri in Mardohaju delati v kraljevem imenu, kot se jima zdi prav, in dá jima svoj prstan, da bi z njim zapečatila pisma in povelja, namenjena kraljevim ljudstvom. In Ester in Mardohaj sta razglasila namestnikom in knezom in oblastnikom po pokrajinah:

»Njim je kralj zapovedal, naj gredo do Židov po posameznih mestih in jim naroče, naj se zberó, da bodo branili svoje življenje, in naj pokoljejo in zatró vse sovražnike svoje z otroki in ženámi in vsemi domovi, njih premoženje pa zaplenijo. In postavljen je bil po vseh deželah en dan maščevanja, to je, trinajsti dan dvanajstega meseca Adara.«

»In zbrali so se po vseh mestih in trgih in krajih, da bi stegnili roke na sovražnike in preganjalce svoje. In nihče si jim ni upal ustavljati se, zato ker je vsa ljudstva spreletel strah pred njihovo silo … In tako so Židje z močnim udarcem pobili sovražnike; potolkli so jih ter jim vrnili, kar so oní nameravali storiti njim, dà, celo v Susanu so poklali pet sto mož, brez desetero sinov Hamanovih.«

»Drugi Židje pa, ki so živeli po kraljevih pokrajinah, so se zbrali in branili življenje svoje in si pridobili mir od svojih sovražnikov in pobili pet in sedemdeset tisoč sovražnikov svojih, ali po plenu niso stegnili roke.«

Prijatelj, ali ste slišali:

»Zakaj kako bi mogla prenesti moritev in pobijanje ljudstva svojega?«

Kaj bo z našim narodom, povejte mi? Že tretji mesec požigajo naše vasi, že tretji mesec rušijo naše hiše, pa preko njihovih ognjišč grade strelske jarke, a poljske sirote se potikajo po vladarjevih deželah in na tujih pragih čakajo na miloščino.

Toda v naših časih ni v našem narodu lepe Estere, ki bi se prikupila kralju Asueru, namesto neposlušne Vasti in bi rešila naš narod. Poljski narod nima modrega Mardohaja, ki bi ga združil in vodil. Troje vladarjev se trga za naše imetje, troje držav se vojskuje na naši zemlji za naša mesta in naše vasi, naše reke in naša polja. In teptajo jih in uničujejo. V treh taborih služijo Poljaki; ta brat vidi rešitev na desni, drugi na levi in velika zbeganost vlada med našim narodom. Pa ne le od tujih rok, tudi od lastnih poginjajo poljski sinovi. Ker gre sin proti očetu in brat proti bratu. Takšna je naša usoda in takšna zapoved onih, ki vladajo nad nami. Kaj bo z nami, prijatelj moj?!

Kaj bo s Poljsko?

Poljska ― prazna je beseda, brez vsebine in brez temelja! Poetičen pojem brez resnobe. Kajti Poljske že dolgo ni več. In morda je nikoli več ne bo …

In bomo kot Židje brez zemlje in brez domačije, brez domovine. Brez pravico bomo in prezirani kot oni. In raztepli se bomo po Evropi in po svetu, kot so se Židje raztepli med tuje narode, vsem v breme in zmedo. In še več gospodarjev bo gospodovalo nad nami in še manj bo veljala poljska kri in poljska beseda.

Gorje nam, prijatelj, gorje nam!

Prišli smo pod noge velikim narodom in ne moremo vstati. Bili smo kot lahkomišljen gospodar, ki je zapravil svoje premoženje in svojo pravico in ostal pri novem gospodarju kot hlapec na svojem domu. Ubogati mora, kot mu ukažejo. Delati mora, toda ne več v svojo korist. Že dolgo bolehamo, že dolgo hiramo. Izgubljamo se, drobimo polagoma, toda brez prestanka. Zdaj pa je prišel vihar, ki se podi nad Evropo, in Bog ve, kaj bo ostalo od nas, ko se bo vse pomirilo. Kaj nam bo da, kaj odnesel?

Prijatelj moj, brezsmiselno je to moje premišljevanje, toda ne morem se mu ubraniti.

Novembra 1914.

Gosta bela megla se je zgrnila k mojim oknom. Skrivnostno me gleda s svojimi slepimi, neprijetnimi očmi.

Vse v hiši molči. Moji hčeri je mož zgodaj odpeljal v mesto. Nikogar ni v sobah zgornjega nadstropja.

Dolgo sem sedela pri oknu in strmela v meglo. Morala sem gledati vanjo. Pogled se potopi v njej, išče nekaj, a ne najde ničesar. Potuhnjena je bila in hudobna. Brez glasu, mrtva in sovražna. Hudobno čaka in molči. Kaj se skriva v njej?

Pritisnila sem čelo na steklo in gledala vanjo. In postalo me je strah.

Kam leze, kaj skriva?

In zakaj tako molči? Tako hudobno molči?

Ko leže na naravo, zaduši vse, vse zamori. Gluha je, prazna. Vse ugasi pred očmi. Izbriše vso lepoto, ugrabi vso prostost. Moj pogled more seči daleč, kadar je ni: preko gričev, visoko in prav do gora ali preko reke in ravni do mesta, ki se izgublja v daljavi. A megla zakrije vse, vse zastre, izbriše. Vsiljiva je. Hladno in drzno me gleda skozi steklo, če bi odprla okno, se mi zdi, da bi navalila v sobo. In bi tu pri meni pogasila vse barve, zadušila vso lepoto, pobelila stene, zamorila in oslepila vse okrog mene.

Gledala sem jo dolgo, dolgo. Nekaj me je hladno stisnilo pri srcu. Bilo me je strah, srce se mi je krčilo in kri mi je udarila v obraz.

Stopila sem semkaj k pisalni mizi, da tudi tu spet sedim brez dela. Saj nič ne delam odkar je vojna. Samo čakam, čakam. Od zore do mraka čakam. Ponoči se zbudim, strmim v temo, poslušam tišino in čakam. Čakam, da se nekaj zbudi in zgodi.

Čakam, da preneha vojna.

Čakam, da napoči mir.

Moj mož pravi, da sem razdražljiva. Posvetoval se je z mojim zdravnikom in oba sta sklenila, da moram tudi čez zimo ostati tukaj zunaj. Da ne smem v mesto. Da ne smem gledati, kako se po ulicah preriva svet, kako hodijo mimo. Ne smem videti, kako koraka vojska na fronto, kako koraka venomer po eni in isti ulici, široki in ravni, ki vodi od juga proti severu. Ne smem videti ranjencev, ki leže po šolah, muzejih, v velikem Narodnem domu, kjer je bila prej čitalnica in obsežna dvorana za koncerte in zabave. Ne smem na železniško postajo, da bi se pridružila gospem Rdečega križa, ki tam noč in dan kuhajo čaj za ranjence, ki se vozijo v dolgih vlakih z bojišča v notranjost dežele. Ne smem k znancem, ker so vse žene žalostne in zaskrbljene, kajti boje se za može, ki so jih odposlali nekam daleč, da se tam bore in tolčejo. Ne smem videti strahu žena, kadar ne sprejmejo delj časa pisem z bojišča, pisem ki se ne zapirajo in ki se zanje ne plača poštnina. Tudi mater ne smem videti, kako jokajo in kako molijo za svoje sinove, ki so odšli tako hitro, brez pravega slovesa. Ne smem videti mladih deklet, ker tudi one se več ne šalijo kot poprej. Odšli so jim bratje in zaročenci in ne ve se, koliko se jih povrne in kdo vse med njimi.

S silo sem hotela prevzeti kako zaposlitev, da bi koristila temu ubogemu ljudstvu, ki se vali po našem mestu sem in tja. Ampak moj mož tega ne želi.

Veste, resno me ljubi, pa želi, da bi mirovala …

Dal je precejšnje vsote v dobre namene, tudi svojo sestro je poklical semkaj; zdaj je bolničarka pri ranjencih in je zelo zmožna in vestna. Spi v bolnišnici in le reko, vsakih štirinajst dni se pripelje z možem k meni za uro ali dve, nič manj zaradi zraka, kot zaradi mene. Da ne bi kdo rekel, da naša družina nič ne napravi.

Moj mož me zares in iskreno ljubi in želi, da mi bo dobro …

Ampak moj mož me ne razume.

On ne ve, da bi mi bilo laže, če bi imela ves dan opravke, od jutra do večera. Težko in odgovorno delo, ki ne pusti misliti na nič drugega. Da bi mi bilo laže, če bi me zajel vrtinec tega silnega, razburjenega življenja, ki zdaj težko in bolno vre po mestu. Da bi mi bilo laže, če bi stala ob posteljah mož, ki so bili v vojni ranjeni in zdaj trpijo; prizadevala bi si, da jim pomagam in jim postrežem, kot je treba. Ali če bi delila hrano revežem. Ali če bi v kakem odboru morala pisati ženam prošnje za podporo. Vsak hip bi se prikazal pred menoj drugačen obraz, pokazala bi se drugačna usoda. Jaz pa bi mislila samo na to, kako je treba pomagati temu ali oni. Oblekla bi raztrganega otroka, starki, ki je zašla, bi našla prenočišče, ranjencu bi umila noge. Bila bi koristna.

Ali moj mož želi, da sem samo njegova žena, gospodinja njegovega doma, mati njegovih otrok.

Toda, veste, naši posli so zelo vestni in vodstvo gospodinjstva mi ne daje skoraj nikakršnega dela. In otroka …

Kaj malo sem Vam pripovedovala o svojih otrocih. Glejte, Jadviga je bila vedno tako modra in brezhibna, saj pri njej ni treba nič vzgajati. Ima petnajst let in verjemite, že dolgo, dolgo, še preden je začela hoditi v šolo, se je naučila pogovarjati z menoj na isti način kot njen oče, moj mož. Z nekim dobrohotnim nasmeškom, kakršnega imamo za ljudi, ki smo jim naklonjeni, a jih ne jemljemo resno.

Je zelo nadarjena. Vi veste, da sem se rada ponašala z njeno nadarjenostjo. Veliko se uči; temeljito in urejeno. Od svojega očeta je podedovala delavnost, voljo in vztrajnost. V vsem je dosledna in česar se loti, to tudi konča. Verjemite mi, njena krepka volja in samozavest mi vzbuja občudovanje. Seveda razumem, da ne more kdo ve kako spoštovati svoje matere, pri kateri je vse odvisno od naključja in ki se loti sto stvari, dovrši pa jih komaj dvajset, ki dela teden dni kot v ognju, slepo in strastno, potem pa tedne in mesece nič ne napravi. Ona ne razume takega dela, pa ni čudno, če da omalovažuje.

Hotela sem vzbuditi v njej zanimanje za našo zgodovino in za svoj študij.

»Zgodovina poljskega naroda,« mi je rekla in tedaj ji je bilo šele dvanajst let, »je zgodovina slabičev in neodločnežev. Mogoče tudi veleumov, vendar brez discipline. Nikdar niso vedeli, kaj prav za prav hočejo!«

Oh, prijatelj moj, verjemite, močno me je to bolelo in šla sem v spalnico, da sem se razjokala.

Res, moja Jadviga je hudo modra, dobro opazuje in ostro sodi.

»Veš, mama,« mi je rekla, ni temu še pol leta, »ti si umetniška narava. Taki ljudje so kot cvetje v vazah pri življenjskih slavnostih ― lep okras.«

»Pa prav za prav odveč,« sem ji odvrnila z nasmehom.

»Seveda, do neke mere. Če bi bili vsi ljudje umetniki, bi bil svet norišnica. Le trezni in vestni ljudje ustvarjajo napredek in vodijo človeštvo po pravi poti. ― Toda ne bodi užaljena, mama, jaz te kljub temu ljubim!«

»Kljub temu te ljubim!« mi je rekla. Očeta ljubi bolj kot mene, to vem. Njemu ne bo nikdar rekla, da ga ljubi »kljub temu«.

In Stazika?

Staziki je komaj dvanajst let, slepo obožuje svojo sestro in v vsem si prizadeva, da bi ji bila podobna.

O Bog, ko bi vedeli, kolikokrat mi je šlo na jok, kadar smo šli vsi štirje na sprehod še takrat, ko sta bili majhni. Niti sama ne vem, kako se je zgodilo, a nenadoma sta bili obe pri očetu, vsaka ga je držala za eno roko in šli so pred menoj kot skupina zase, v kateri pa sem bila jaz prav za prav odveč. Vsi trije so brbljali nemški in le toliko kot iz usmiljenja se je katerih vsakih deset minut obrnil in mi raztreseno vrgel kako poljsko besedo. Kot da ne spadam k njim, kot da sem jim tuja.

Ko bi vedeli, kako silna in vroča ljubosumnost me je razjedala! Grenkoba mi je stiskala dušo, solze pa toliko da se mi niso ulile iz težkih oči. Bila sem ljubosumna, da, ljubosumna na otroka, na moža!

Nihče ne ve, koliko sem trpela. Mučni so mi bili taki skupni sprehodi, kadar smo vsi štirje v nedeljo popoldne sedeli skupaj v sobi ali na vrtu. Kadar je bil navzoč oče, sta Jadviga in Stazika popolnoma pozabili name. Pa tudi moj mož je pozabil name, kadar sta skakljali okoli njega.

Ne vem, zakaj je bilo to tako mučno, tako grenko. Zakaj sem kot beračica stala pri njih in čakala, z drhtečim srcem čakala, da se me spomnijo. Včasih sem se poskušala boriti za njihovo ljubezen. Šla sem k možu in ga pogladila po laseh. On pa tega niti občutil ni in me ni niti pogledal. Poklicala sem deklici k sebi, češ da jima hočem popraviti obleko. Objela sem ju in poljubila, onidve pa sta se nestrpno izvili iz mojih rok. In jaz sem bila pri njih tako sama, sama.

Zakaj se mi še danes orose oči, kadar se spomnim teh svojih muk?! Kako je bilo moje srce lačno ljubezni! Kako sem hrepenela po toploti, po nekakšni skupnosti.

Tako sem trpela! Izgorevala sem od silnega, nepotešenega hrepenenja po ljubezni, moje ustnice so bile odprte in vroče, žejne, tako zelo žejne. Dozdevalo se mi je, da mi kri rdeča in topla kapljá iz ranjenega srca. Kot da jo čutim na roki, ki sem si jo stiskala na prsi.

»Stazika!« sem poklicala. »Stazika, pridi k meni! … Jadviga, kaj si pozabila name, kaj nočeš pogledati matere! … Pa ti mož, ali ne vidiš, da sem tudi jaz tukaj?!«

Dolgo sem se borila s seboj, s svojim ponosom, dokler se mi niso te besede same od sebe iztisnile iz grla.

Toda od silnega čustva so zvenele moje besede trdo in nenaravno. Obraz se mi je napel, ker sem siloma zadrževala jok. Vsa sem bila trda od bolečine, od samopremagovanja in sramu.

Niso me razumeli.

»O Bog, kako si dolgočasna,« je dejal mož. »Pusti otroka, naj se igrata! Vedno popravljaš, kritiziraš in ukazuješ!« Včasih sem se jim umaknila, da se izjokam naskrivaj. Toda pogosto se je vzdignilo v meni kljubovanje zapostavljenega bitja. Srce se mi je naglo krčilo in nenadoma je postalo kot kamen. Težilo me je v prsih, kot da ni več živo. In postala sem hudobna. Od obupa in maščevanja so se vzdignile v meni neke tuje, ostre besede in zalučala sem jih v obraz možu in otrokoma.

Velikokrat se je vse končalo v neprijetnem nesoglasju. Mož je odšel v kavarno, k prijateljem, otroka pa sta se splazila v sobo k svojim igračkam.

Ostala sem sama in sem jokala. Moj Bog, kako sem jokala!

Niso bila srečna tista moja leta, prijatelj!

Bila sem divja in vroča, razbrzdana.

Zahtevala sem ljubezen, s silo!

Veliko ljubezen!

Kot blazna sem trkala na neka vrata, iskala vstop v dušo, v srce svojega moža. On me je ljubil, resnično ljubil … Vedno mi je tako govoril … Meni pa to ni zadostovalo! Hotela sem biti duša njegove duše, srce njegovega srca. Hotela sem dihati z njegovim dihom, živeti z njegovim življenjem. Hotela sem prodreti vanj, v najgloblji kot njegovega srca, v najskrivnejši del njegove duše.

Kako sem se namučila pred tistimi vrati, kako sem se načakala, najokala. Leta in leta sem klicala, trkala na vrata, ki se niso hotela odpreti, ki pa jih mogoče niti ni bilo …

Pa tudi otroka! Kako sem ju trgala zase, zase! Kako sem ju stiskala, da bi občutila, da sta moja, moja! Iz mene rojena, iz mojega bitja ustvarjena, z mojim mlekom dojena!

Oh, Jadviga in Stazika, kolikokrat sem jokala zavoljo vaju! Koliko večerov sem čakala, da se bosta spomnili in me poljubili sami od sebe … Očeta, očeta sta vedno objemali, mene skoro nikoli. Koliko noči nisem spala!

Popolnoma sta mi podobni. Moje oči, lasje, postava ― toda duša, njuna duša ni bila moja!

Oh, prijatelj, dolgo, dolgo nisem hotela, nisem mogla razumeti, da je vse zaman, da se moram zadovoljiti, da ne smem zahtevati več tisto, kar mi dajejo in morejo dati. Zaletavala sem se z glavo ob zid, ki me je ločil od njih, od moža, od otrok, neviden, toda silen.

Kako sem bila vroča. Vedno bolj sem plamenela od hrepenenja, vedno strastneje sem terjala, da jim moram postati bližja. Čim bolj sem bila nestrpna, tem huje mi je bilo.

Oni pa so bili dobri z menoj. Mož in otroka.

Mož mi je znal često dokazovati, kako me ljubi. Čudil se je in spraševal, kaj prav za prav hočem. Imela sem vse, kar sem hotela. Lahko sem se sprehajala, če se mi je poljubilo, lahko sem šla na obiske, lahko sem brala, kar sem hotela, pisala sorodnikom in znancem. Lahko sem živela po svoji volji, brez nadzorstva.

Prav tako tudi otroka. Kaj me nista tako sladko klicala: Mamuška, mamica, naj ju oblečem; kaj se nista rada igrala čez dan pri meni?

Mož je trdil, da sem pretirana, da s svojo nasilnostjo odbijam. Ni razumel, zakaj se prav za prav vznemirjam in kaj želim. Prigovarjal mi je, naj se pomirim, naj bom pametna kot druge žene. Naj se večno ne vznemirjam, naj ne iščem nekaj, kar živi le v norih romanih in v moji bolestni, razbeljeni domišljiji. Trdil je, da je življenje nekaj drugega, resnega, treznega, medtem ko mojih idealov o ljubezni in zakonu niti en resen človek ne jemlje resno. To je blazna, namišljena romantika, kakršne v resničnem življenju nikdar ni bilo in je tudi ne bo.

Sama sem čutila, da s svojo ognjevitostjo nič ne dosežem. Čim bolj sem bila nemirna, tem huje zame. Če sem se čutila zapostavljeno, če sem bila obupana, če sem jokala, se me je mož z otrokoma tem bolj izogibal. Bila sem jim tuja, nerazumljiva. Kot da so se me bali. Puščali so me samo. Čim bolj sem se borila za ljubezen, čim bolj sem moledovala za toploto, tem bolj so bili hladni. Niso ljubili vročih čustev, ki so jih plašila in odbijala.

Stala sem pred možem ogorčena in razburjena in ga spraševala: »Zakaj me ne ljubiš?! Zakaj?!«

»Ne ljubim pretiranih žen,« mi je odgovoril in odšel.

Obstala sem sredi sobe s plamenečimi očmi, užaljena, srdita. Kot da me je kdo udaril z bičem.

Zakaj ni dober z menoj?!

Če bi me pogladil po laseh, če bi mi rekel eno samo mehko besedo, bi mu padla k nogam, vsa ponižna in dobra.

Hotela sem biti ponosna. Hotela sem molčati, čakati. Oh, pa nisem mogla vzdržati! Čez nekaj ur sem že spet prišla, da prosim za odpuščanje.

Zakaj?

Nisem se zavedala, da bi kaj zakrivila. Ali vendar sem prosila, naj mi odpusti mojo nasilnost. Obljubljala sem, da ne bom več delala »komedij«. Tisočkrat sem upala, da bom dosegla tisto ljubezen, ki sem po njej hrepenela.

Moj Bog, bila sem lepa in mlada. Moj mož se je usmilil, objel me je in poljubil. Če pa sem hotela še več, če sem mu hotela pogledati v dušo, prodreti do njegovih najskrivnejših misli, se je spet dvignil med nama zid, je spet zijal prepad.

S tem, kar mi je dajal, se nisem mogla zadovoljiti. Malo sem se pomirila, udušila sem v sebi koprnenje po popolnem soglasju duš. Prizadevala sem si biti skromna, mila, mehka žena, ki je kot pes pripravljena služiti, kadar jo pokličejo, ki pa se spet zavleče v kot in ne moti, kadar ni gospodarju po volji, da bi se zabaval z njo.

Toda svoje narave nisem mogla ubiti. Spet in spet je bruhnilo iz mene nekaj upornega, silnega in uničilo še tisto, kar sem imela. Bila sem kot silno žejen človek, ki mu nudijo nekoliko kapelj vode v kozarcu. On ve, da to njegove žeje ne bo potolažilo, pa sune kozarec, da se razbije in se razlije še tistih nekaj kapelj, ki bi jih mogel dobiti.

Moj mož je začel z novo metodo. Rekel je, da imam razdražene živce in da sta vse moje nezadovoljstvo in ves moj nemir le izliv bolestnega živčnega stanja. Treba je torej moje »napade« prezreti in vse bo prešlo.

Trdo in neusmiljeno je izvajal svojo metodo. Z doslednostjo, ki ni nikoli popustila. S samozavestjo, ki se je v njej skrivalo veliko prezira do mene.

Čutila sem to in vse v meni se je upiralo novemu ravnanju z menoj. Hotela sem ostati hladna in mirna.

Toda on je bil močnejši od mene. Nič ni pomagal moj ponos. Njemu je bilo treba le počakati. O, vedel je, da me bo moje srce, lačno ljubezni, hitro priganjalo k njemu. Da bom prišla k njemu in ga prosila: »Bodi dober!«

Spočetka sem še odšla ogorčena in užaljena, kadar mi je dejal: »Bodi pametna, pa bom dober.« Kasneje sem ostala in mu obljubila, kar je hotel.

Oh, dolgo je trajalo, preden sem se nekako naučila biti »pametna«. Trajalo je leta.

On je bil hladen, jaz vroča. Pri njem je vladal razum, pri meni srce. Dve posebnosti sta bili razviti pri njem do skrajnosti: volja in vztrajnost. Jaz pa sem nasprotno, odkar se spominjam, trpela, ker ju nimam.

Zmagal je on. Zlomil me je.

Tako se je zgodilo, da sem zdaj zanj »pametna«. Približno je zadovoljen z uspehom, ki ga je dosegel. Kot sem bila prej iskrena z njim in z vsemi, tako sem postala zdaj zaprta in nedostopna za vse svet.

Tista leta, preden sem spoznala Vas, sem bila na višku popolnosti. Bila sem tako dobro zdresirana, da sem se često čudila sama sebi.

Ali sem to jaz ali nisem? Nikogar nisem motila, nikogar izkušala. Minilo je nekaj mesecev, pa nisem prišla k svojemu možu, nisem mu poskušala globoko pogledati v oči, nisem ga spraševala, ali me ljubi in kako me ljubi. Nisem ga prosila željno in vroče, naj mi pove, kaj misli, naj se me usmili in pove, kaj misli, ker nekoč se mi je dozdevalo, da snuje nekaj, kar bi bilo dobro, ne, kar bi bilo nujno, da vem tudi jaz. Vsak dan, vsako uro bi ga tedaj rada povpraševala. Vedno me je nekaj klicalo k njemu, da bi ga spoznala, da bi zvedela o njem, česar nisem razumela. »Kaj misliš, povej, kaj misliš? Pa čeprav je neumno, povej mi!« Če se mi je zdel njegov obraz raztresen, sem ga morala, morala zavoljo tega spraševati. Često sem prišla preplašena in drhteča: »Nikar se ne jezi, prosim te! Ne zameri, prosim te, lepo te prosim! Saj ne morem drugače: povej, kaj si mislil zdaj, preden sem prišla k tebi? Povej mi, pa bom mirna! Zlaži se kar koli, samo reci mi nekaj! Tako silno si želim vedeti, kaj misliš! Neumno je, kajne, pa kaj hočeš, če sem tako smešna …« Sedla sem k njemu in ga objela. Moje oči so bile vlažne in vdane in moje roke ponižne. Hotela sem na sto načinov izvabiti iz njega, kakšen je, čigav je, kje je s svojimi mislimi, kaj se skriva v njem in kaj za onimi vrati, ki bi jih tako rada odprla, kaj je za onim zidom, ki sem ga vedno tako bolestno občutila. ― On pa se je navadno ravnodušno nasmejal in dejal z nekim posebnim, močnim glasom: »Kako smo otročji, moja lepa gospa!« Če pa je bil nejevoljen, me je znal strogo pograjati: »Spet začenjaš! Kdaj misliš prenehati s temi neumnimi vprašanji? Spametuj se!« In nikoli mi ni odgovoril, nikoli! Odšla sem osramočena, zavrnjena in često žalostna, ogorčena. Vedno me je nekaj grizlo, vedno je nekaj kljuvalo v mojem srcu: »Zakaj mi ne odgovarja? Kaj skriva pred menoj?«

In glejte, prišel je čas, ko nisem več spraševala. Silno sem se čudila sama sebi, ko sem prvikrat prišla do spoznanja, da ne sprašujem več, da me ne vznemirja strah, ali me ljubi ali ne in kako me ljubi in če me dovolj ljubi. Kratko in malo, nič več me ni zanimalo, kaj misli.

Kaj je mogoče, da sem se tako spremenila, da sem se tako umirila?!

Družinsko življenje je postalo enostavno in tiho. Ni bilo več ne prošenj ne joka. Kot mirna reka je potekal čas, so potekali dnevi. Postala sem »prijetna žena«, tako mi je vsaj rekel mož z izrazom resnega priznavanja.

Ali kadar sem bila sama, dolgo sama, se je lotevala neka čudna otožnost mojega srca pa sem se spraševala: Kaj sem to zares jaz, jaz?! Nisem mogla spoznati same sebe. Včasih sem mislila, da je bolje tako, da je to napredek, in sem bila zadovoljna s seboj in hvaležna možu za njegovo potrpežljivost, s katero me je »vzgojil«. ― Drugikrat pa, ko sem spet premišljevala o sebi, se mi je dozdevalo, da je slabo, ker nisem več takšna, kakršna sem bila. Čutila sem, da sem zdaj brezbarvna, utrujena in topa, da je v meni marsikaj ovenelo, ugasnilo, umrlo. Jokala bi sama nad seboj in nad onim blaznim, vročim in nemirnim stvorom, nad nekdanjim svojim jazom, nad ono begajočo dušo, ki se je vedno trgala, ki je vedno hrepenela nekam dalje, nad resnično življenje, ki se je vedno tresla z verigami. O, kako bi jokala nad onim vročim, večno vznemirjenim srcem, ki je znalo tako neobrzdano zahtevati ljubezen, ki se je tako upiralo, se zvijalo, trpelo, ker je bilo preveč zvezano, premalo ljubljeno. Moje ubogo srce!

Nisem bila rada sama, nisem rada premišljevala o sebi in o spremembah svojega bitja.

Nisem bila nesrečna, pa tudi srečna ne. Nisem bila sposobna občutiti hud mraz ali močno toploto. Nič več nisem jokala, pa tudi smejati se nisem mogla več, tako brezglavo in iskreno se smejati kot nekdaj.

Nekoč nas je obiskal moj starejši brat. Bil je na poti v Karlove Vare pa se je ustavil pri nas.

»Povej, kaj nisi bolna, Hanka?« me je vprašal.

»Nisem,« sem odgovorila.

»Pa si zadovoljna, si srečna?«

»Sem,« sem mu odvrnila.

»Nikakor si ne morem razložiti, kaj se je zgodilo s teboj, Hanka. Kot da si postala druga. Ko si bila pred svojo poroko mesec dni pri nas v Varšavi, si bila tako živahna, temperamentna, nasmejana. Če sem kasneje mislil nate, sem se vedno spominjal ognja, močnega vonja, temnordečih rož, zvonkega vriskanja. Misel nate me je vedno prevzela. Zdaj pa si čisto drugačna, vsa si se spremenila. Tako si čudno mirna, skoraj topa.«

Imel je prav. Bila sem topa.

Če zdaj pogledam nazaj, vidim, kako so bila tista leta prazna.

Potem sem se sešla z Vami in Vi ste me uvedli v nov, bogat svet.

Spet sem se zbudila, moja domišljija se je vrnila. Resnobnost, ki sem v njej živela, ki v njej živim še zdaj, je ostala. Do vseh sem ista, kot sem bila prej. Ker je tisto novo, kar je prišlo v moje življenje, kar ga je vzdignilo iz mrtvila, se njih ne tiče, to je samo moje. Nihče ne sluti, kako je veliko in močno, kako je spremenilo mojega duha, moj značaj, kako me je obogatilo. Niso opazili, da sem postala drugačna, boljša. Ni jim toliko do mene, da bi spremenili sodbo o meni. Saj me ne poznajo! Poznali me niso niti poprej, pa me ne poznajo niti zdaj. Pravijo, da sem takšna, kakršna v resnici nikoli nisem bila, takšna, kakršno so me napravili, takšna, kakršna sem bila tisti čas, ko sem zatajila in izgubila samo sebe, da bi jim ugajala.

Zdaj mi je vseeno, če jim ugajam ali ne. In zakaj ne bi obdržala maske, ki prija njim in varuje tudi mene. Kaj naj se na novo začnem boriti z njimi? Kaj naj se jim vsiljujem, če me ne marajo? Rešila sem se v svoj svet. Moje delo mi je dajalo toliko moči, miru in varnosti. Voljo, ki je pri meni tako slaba, ste znali Vi izpodbujati s svojimi nasveti. Včasih, ko me je hotelo zagrabiti staro mrtvilo, ko sem se hotela prepustiti stari otožnosti, brezplodnemu sanjarjenju, brezdelnosti in otopelosti, je zadostovalo eno samo Vaše pismo, vprašanje, kako je z menoj, kaj delam, če sem že prebrala ono delo, proučila vire za kak članek, razpravo ― in že sem se iztrgala, oživela sem in v štirinajstih dneh sem napravila in izpolnila vse, kar sem izgubila v enem mesecu, ko se blodila brez namena po sprehodih in zapravljala čas v strupeni črnogledosti, ki mi je tako nevarna,v katero pa me je vrgel vzgojni načrt mojega moža.

Prijatelj, zakaj sem Vam vse to napisala!

Kaj Vas vse to zanima!

Kaj se Vas vse to tiče!

Malenkosti in bolečine ženskega življenja!

Vsega tega je kriva megla. ― Sama sem. Pa bi danes tako potrebovala nekoga, dušo, ki bi mi bila blizu, toplo dušo!

Kako različno je najino življenje, moje in Vaše! Kako silno različno!

Jaz sem živela vedno zase. V ozkem krogu, ki me je varoval pa tudi dušil. Največja navzkrižja mojega življenja so se odigrala izven vsakdanje resnobe, izvirala so iz čustev. Nobeni veliki zunanji dogodki niso vplivali na moj razvoj. Nobenih burnih dni ni bilo v moji usodi. Vsi boji so se razvijali v meni sami, pod površino, v globini. Malo tega je prišlo na dan. Mogoče bi bilo moje življenje še bolj brezbarvno, če bi ne bilo »prikazni«, kot je moj mož imenoval razgibane duševne težnje, nemir mojih čustev, nezadovoljstvo mojega srca.

Vse ste mi nekoč, v začetku najinega poznanstva,dejali, da nimate lastnega življenja v pravem in najožjem pomenu besede; da živite za svoj študij, za javno delo, da mislite na dobro svojega naroda, da premišljujete o njegovi usodi in njegovi bodočnosti. Nase pa da ne mislite, o sebi da ne premišljujete. Pa da potujete in se izobražujete. Iskati morate po starih knjižnicah zgodovinske listine, zlasti one, ki morejo tudi danes nekaj povedati, nekaj naučiti. In ljubite ljudstvo. Tisto naše najbolj zapuščeno ljudstvo, ki nič ne ve, ki ga vsi preganjajo in izkoriščajo. Boli Vas njegova revščina. V sebi pa in zaradi samega sebe niste bili še nikoli nesrečni, zase Vam ni mar.

Meni je bilo to nerazumljivo, kratko in malo nerazumljivo!

Vedela sem, da ste bili kot mlad fant v japonski vojni, da ste veliko trpeli in da ste bili ranjeni. Vedela sem, da so Vas kasneje često preganjale ruske oblasti zavoljo Vašega prevratnega dela in da so Vas zapirali. Pisali so o tem. Zelo so Vas spoštovali zaradi Vaše neustrašenosti, Vašega poštenja, Vašega trdnega značaja.

In Vi, ki ste toliko doživeli, ki ste tolikim ljudem pomenili nekaj silnega in novega, ki ste jih toliko vodili s svojim duhom, toliko izpodbujali s svojim primerom in toliko trpeli, da bi Vi ne imeli svojega lastnega bujnega, bogatega notranjega življenja?!

Kako ste se mi nasmehnili, da se temu tako čudim!

In Vi ste začeli pripovedovati, kako človek, kakršen ste Vi, človek z Vašimi idejami, z Vašimi cilji, z Vašo nalogo niti ne utegne misliti na samega sebe. Pripovedovali ste mi, kako ste v svoji prvi mladosti prišli z varšavskimi tovariškimi delavci in kako silno je njihovo težko in mračno življenje delovalo na Vas. Kako so njihove težave prevzele Vaše misli, Vas odtrgale od samega sebe. Kako ste se zresnili, mogoče tudi prezgodaj. Da se Vam ni zdelo pošteno ― da, prav ste rekli, »pošteno« ― da bi se potegnili v samega sebe in se prepustili svojim čustvom.

»Pahnil sem proč svojo mladost, ker me je motila,« ste mi rekli. »Dušil sem njene težnje in potrebe, ker nisem hotel, da bi mi vzele moč za ono, v kar sem se namenil. Globoko vase sem zakopal svoja osebna čustva, svoje osebne želje. Ničemur, kar bi moglo biti nevarno za moje delo, nisem dovolil, da bi se mi preveč približalo. Ljubezen ― ta se mi je zdela takrat samoljubje. Oslepil sem oči in oglušil ušesa za lepe strani življenja, za njegovo srečo in vedrino, ker sem videl samo bedo in slišal samo vzdihe in stokanje lačnih in brezpravnih. V svoji prvi mladosti sem bil revolucionar in anarhist in če bi nanesla priložnost, bi tudi svoje življenje žrtvoval za vse, kar bi moglo koristiti mojemu takratnemu prepričanju.«

»In zgodovina?«

»Zgodovina mi je takrat odganjala skrbi. Tudi kasneje še. Mogoče še danes.«

In spet ste se zasmejali s svojim vedrim smehom.

»Kaj vam je torej glavno?«

»Glavno so ljudje, človeštvo, kmetje, moji bližnji, a zdaj ta hip: vi!« in zasmejali ste se naglo in dobrodušno. »Moram vas naučiti resnega dela. Začetek je zadovoljiv. Veste, rad imam učence, da olajšam sebi delo, in rad pridobim tudi druge, da jim pokažem pot. Tako gre hitreje. Samo da z vami ne bo šlo tako hitro, tako enostavno.«

»Vem, jaz nimam nobene podlage,« sem dejala pobito.

A Vi ste se spet zasmejali.

»Oh, ne zato, ne zato! Vi ste z drugega sveta!«

»Saj ste tudi vi zrasli iz meščanstva, uglednih staršev …«

»Ne mislim tako,« ste me prekinili. »Z drugega duševnega sveta ste, bi rekel. Vi ste živeli v sebi svoje življenje, zelo napeto življenje, zato se mi zdi, da se vam ga bo težko odreči. Motilo vas bo …«

»Vi torej mrzite individualiste in mislite, da bi bili nesposobni, da se zanimajo za kaj drugega, razen zase?«

»Tega nisem rekel. Ali nekaj je res: delo je disciplina. Individualisti nočejo discipline.«

»Tiste, ki jim jo vsiljujejo drugi,« sem se branila.

Potem sva spet zapadla v »uradne« pogovore.

»Ali verjamete, da se da v obliki pripovedk marsikaj povedati?« ste me vprašali.

»Kajpada. Najnovejše vzgojeslovje uporablja pripovedke, ker se morejo ob njih otroci veliko naučiti.«

»Torej vidite, s tega stališča opazujem jaz tudi zgodovino. Zgodovina mi je sredstvo. Kadar boste kje brskali po starih knjigah, starih rokopisih, potem pazite posebno na tisto, s čimer se da tudi danes ljudem nekaj reči.« Tako ste me učili z veselim in zvitim pogledom.

Bili ste zadovoljni z menoj.

Vedno.

Imela sem srečo in sem našla v naših majhnih cerkvah in občinah veliko takega, kar je služilo kot sredstvo, da se ljudem, našim ljudem, Poljakom, »nekaj pove«. In »najina« knjiga je govorila veliko takega. Toliko, da so se bralci čudili ruski cenzuri, ker je sicer redkokdaj tako dobrodušna. Res, zgodovina je zares izredno sredstvo, da se nekaj pove, kar je prav za prav prepovedano povedati.

Prižgala sem luč.

Megla se je zgostila. Soba je potemnela, vendar me skozi okno še vedno gledajo bele, zlobne oči. Neprestano me gledajo.

Moj Bog, do kod se vleče ta megla, kam sega?

Mogoče sega tudi do Vas, mogoče tudi Vas oklepa?

Kaj delate dragi prijatelj?

V moji sobi je zdaj tako voljno. Spustila bom še zavese, da me megla ne bo begala.

Luč se blago in toplo razliva po preprogah na tleh, po udobnih foteljih , po stenah. Zlati okvirji mojih lepih slik se prijetno in zaupno lesketajo. Tam stoje moje omare, polne knjig. Po moji pisalni mizi leže papirji, časniki, rdečé se besednjaki. Dim se dviga iz tanke cigarete, ki sem jo vrgla v srebrni pepelnik.

Mojemu možu ni prav, da kadim.

Toda vam, prijatelj, Vam je bilo to všeč.

Ali se spominjate najinega prvega sestanka v onem samostanu v Tatrah? Seveda se ga spominjate! Le da se gotovo ne spominjate vseh potankosti.

Ko sva skupaj brskala po papirjih, ste me zaprosili:

»Ali smem kaditi? Ne morem zdržati brez cigarete. Mogoče kadite tudi vi?«

»Kajpada,« sem se nasmehnila. »Poljakinja iz Varšave, pa da ne bi kadila!«

»Danes je v naših višjih krogih v modi nemška korektnost,« ste rekli z nasmehom. »Jaz pa prav zares spoštujem samo ženske, ki kade.«

kako nama je bilo veselo, o Bog! Kakor da se poznava že od vedno! Kakor da sva otroka!

In hitro sva pokadila vse cigarete, ki ste jih imeli pri sebi. Jaz celo eno več kot Vi. Zadnjo. Niste hoteli drugače.

Od takrat moram vedno, kadar koli kadim, misliti na Vas.

Na prste bi se dala sešteti najina srečanja, kaj hitro tudi skupno preživete ure. Malo sva se pogovarjala o sebi. Vendar se mi zdi, da me nihče ne pozna tako dobro kot Vi in da tudi Vas ne pozna nihče kot jaz.

Kje ste zdaj, kje?!

Bog ve, kje tavate po megli ali ležite v kakem blatnem strelskem jarku, na Vas pa kaplja mrzla snežnica. Mogoče prezebate, ste lačni, žejni. Zemlja se stresa pod Vami, ker v megli bruhajo topovi.

Srce se mi stiska in čutim se nekam krivo, ker mi je lepo, ker sem daleč od vojne bede, zavarovana pred vsemi nevarnostmi, pred vsako nesrečo. Milijoni blodijo zdaj sem in tja in ne vedo, kam bi se zatekli. Milijoni vojakov prezebajo, mokri morda in bolni. Na stotisoče ranjencev ječi. Na stotisoče jih trohni v zemlji, prezgodaj padlih, v naponu svoje moči, na začetku življenja. Iz neštetih porušenih mest, iz tisoč požganih vasi so zbežale žene in otroci in iščejo, kje bi se stisnili v kak majhen kot, da bi bilo varni pred snegom in mrazom.

Meni pa je lepo. Mehke obleke mi odevajo telo, v peči prasketa ogenj. Nič ne vidim bede in nič ne slišim o njej.

Kaj sem in kdo sem, da mi je tako dobro?

S čim sem zaslužila, da mi usoda prizanaša, ko je potlačila milijone boljših od mene?

Kakšne skrivnosti vendar skriva slepa usoda?

Prijatelj moj, kdo mi odgovori na to?!

Prijatelj! Gledam po sobi in rada jo imam. Saj ste bili tudi Vi enkrat tukaj.

Ali se spominjate?

Prišli ste, da bi se pogovorila o najinem skupnem delu. Hoteli ste, da bi se osebno pogovorila o zasnovi »najine« knjige.

Tu ste sedeli, blizu pisalne mize, v amerikanskem stolu.

Tako ste veliki!

Dobro se spominjam, kako ste morali vsakokrat skrčiti svoje noge, kadar sem šla mimo Vas h knjižni omari, da bi prinesla kakšno delo, ki sva se o njem pogovarjala. Vedno sem Vas pogledovala s skritim, nasmejanim začudenjem, ker do takrat nisem vedela, kako ste veliki. Vsa soba Vas je bila polna!

Niti sanjalo se Vam ni, kakšne smešne misli so mi vrele po glavi med najinimi resnimi pogovori.

Zdi se mi, da samo me žene mislimo takšne nesmiselne, toda vesele misli in da samo me žene poleg ostalega mislimo še tudi na nekaj drugega. Morda nehote, celo proti svoji volji. Vedno se vsaj dve vrsti misli podita po naših glavah. Pravijo, da smo nedosledne, da od ene misli skačemo na drugo, pa to ni res. Me le pozabljamo, kaj smo mislile na glas in kaj po tihem, zase, zato često vse zmešamo in prepletemo.

Res, prijatelj, neizmerno mi je všeč, da ste bili tudi tukaj, v tej sobi, da ste videli vse stvari, ki me obdajajo, da ste videli mojo pisalno mizo, moje slike, vaze, umetnine, ljudske vezenine, ki sem z njimi okrasila stene, moje preproge, moje knjige, vse moje pohištvo, zbirko predmetov, ki sem jih nabrala z leti in ki mi vsak od njih predstavlja kos mene, kakšen spomin na srečni dan, na potovanje ali na ljube ljudi. Ljubo mi je, da Vam je ta soba ugajala, da ste jo gledali z zadovoljstvom in s toplimi očmi.

Vidite, zdajle sedim kot vedno in mislim na Vas. Toda moje misli niso več vedre in me ne tolažijo. Črne so in temne!

Plašijo me.

Hudo se bojim za vas, prijatelj!

Zakaj ste rekli pri slovesu: »Zbogom, gospa Hanka, nikoli več se ne bova videla!«

Prvikrat ste me poklicali po imenu. Nikdar se mi ni zdelo moje ime tako lepo kot tokrat, ko sem ga slišala iz Vaših ust.

Hanka!

Kot da ste se božajoč dotaknili mojega srca.

Bilo mi je neizrečno lepo in žalostno v istem hipu.

»Zakaj se ne bova nikoli več videla?« sem vprašala.

»Vojna bo, saj vidite. In jaz bom padel!« ste mi rekli temno in resno.

Jaz takrat še nisem verjela v vojno. Res ne!

Tako malo sem brala liste v tistem času. Živela sem pri svakinji v poletnem bivališču svojega brata ne daleč od Varšave. Brat je bil po opravkih nekje v notranjosti Rusije, medve pa sva živeli tako, kot žene včasih rade živijo, brez skrbi, v pogovorih, na sprehodih. Prebirali sva stare pesnike in se nisva brigali za nič, ne za politiko ne za liste. Potem pa je prišel k nama neki inženir, njen znanec, in nama povedal, da bo vsak čas izbruhnila vojna. Čudil se je, da nisem že odpotovala, ker meje utegnejo biti vsak čas zaprte.

Kot v sanjah sem pospravila svoje stvari in odšla. Nihče ni mogel z menoj. Vsem se je nekam mudilo, vsak je imel opravka s samim seboj.

V Varšavi je zavladala zmešnjava na železniških postajah, po ulicah pa vrvež, nemir, razburjenje. Povsod je bilo polno vojaštva. Nikamor se ni dalo več brzojaviti, vlaki niso odhajali po predpisih voznega reda, na avstrijskem konzulatu pa se je gnetla množica ljudstva.

Nisem vedela, če ste se že vrnili v Varšavo. Nekaj tednov prej, preden sem prišla, ste odpotovali v Petrograd. Ne vem, kaj je vodilo moje korake, da sem opoldne krenila v restavracijo, kjer ― kot ste mi nekoč povedali ― navadno obedujete, kadar ste v Varšavi. Še malo se nisem nadejala, da bi Vas mogla tam najti.

Toda Vi ste bili tam! In ko sem vstopila v dvorano, ste mi prišli nasproti, kakor da ste me čakali.

Obedovala sem z Vami in spočetka sva se pogovarjala kot vedno. Tudi o vojni sva se menila, vendar tako lahkotno, kot da je ne jemljeva resno.

Pripovedovali ste mi, da se morate v štirih urah zglasiti v vojašnici svojega polka v vojaški uniformi in pripravljeni na pot. In smejoč ste mi rekli: »Pojdite z menoj v vojno! Nikdar vam nisem mogel zadosti povedati o svojih doživljajih v japonski vojni. Vedno ste me poslušali skoraj brez diha, velikih oči. In skoraj se mi zdi, da sem zadel, ko sem mislil, da mi celo zavidate, ker sem toliko doživel, ker sem bil »v strašnem vrtincu življenja in smrti«, kakor ste se izrazili. Zdaj lahko sami poskusite, če greste z menoj. Saj veste, v ruski vojni gredo navadno tudi žene z možmi … Bilo bi sicer škoda vaših las, toda nekaj se mora žrtvovati tudi »resnobi življenja« …«

Dobrohotno ste se smehljali, jaz pa sem se od srca smejala.

»Kaj mislite, za božjo voljo! Jaz sem vendar avstrijska podložnica! Če bi me z vami ujeli, bi me obesili; ta način pa nikakor ne odgovarja moji estetski naravi.«

Bila sem vesela, da sem naletela na Vas. Nič se nisem čudila, da se prav za prav prezaupno šalite z menoj. Prej ne bi bili nikdar niti v šali rekli, naj grem kam z Vami.

Oh, toda na vojno nikakor nisem mislila resno. Nič se je nisem bala.

Saj Evropa ne bo začela take vojne, ne bo dovolila kaj takega! Blaznost! Kaj naj se vsa Evropa spremeni v eno samo bojno polje, kako naj postavi na kocko svojo kulturo in blagostanje svojih narodov! …

Vendar je nekakšna nervoznost drhtela v najinem pogovoru. Nekaj je napolnilo zrak z napetostjo in posebno razburjenostjo. Vsi ljudje v veliki dvorani in zunaj na širokem, prostranem trgu so bili drugačni kot navadno. Nemir je vladal povsod. Vsi so nekam hiteli, hiteli … Njihovih obrazov ni bilo mogoče razbrati, tako hitro so prihajali, stopali mimo, izginjali. Ruski oficirji so se držali bolj pokonci kot po navadi in veliko samozavestneje. Meščani so bili zaskrbljeni, žene preplašene. Samo Židje so se mi zdeli zadovoljni, kot da se pripravljajo na dobro trgovino in da že barantajo bolje in več kot sicer. Rezervisti so bili že poklicani pod orožje in so kupovali nešteto stvari pred odhodom.

Midva sva bila tako blizu drug drugemu v onem hrupu okoli naju. Čutila sem, da so moje oči tople, da grejejo, kadar Vas pogledajo.

Vprašali ste me, kako sem zadovoljna s počitnicami, če sem spoznala veliko plemenitih ljudi.

»O, veliko,« sem potrdila. »Ampak veste, od vseh ljudi, ki jih poznam, ste vi najplemenitejši!«

nekam lepo in lahko mi je bilo v duši in niti za trenutek ni zginil nasmešek z mojih ustnic. Tudi Vaše oči so se neprestano smehljale.

»Kaj boste pridno delali, ko se vrnete?« ste me vprašali. »Takoj mi pošljite rokopise! Nikar ne pozabite!«

»Ne bom! Kako naj pozabim! Saj jaz prav za prav delam za vas, samo za vas!« sem kriknila.

Vaše oči so zasijale, jaz pa sem zardela.

»Pa saj to se menda ne sme reči?!« sem rekla v zadregi.

»Kaj se ne bi smelo, zdaj, tik pred vojno …« ste odgovorili.

»Ne verjamem, da bo vojna,« sem pripomnila.

In pustili ste me pri tem; nič me niste prepričevali, da bo vse drugače, usodneje, strašnejše, kakor sem si jaz to zamišljala. Samo včasih je zaječal iz Vaših besed resen, temen ton, slutnja vsega tega, kar se zdaj dogaja.

Mogoče ste mogli biti zato iskrenejši, bolj osebni in toplejši kot kdaj koli.

»Kaj veste, da se jezim,« ste rekli nenadoma.

»Zakaj? Name?«

»Ne, ne na vas!« ste hiteli, da bi me prepričali. »Nase se jezim!«

»Pa zakaj, če smem vedeti?«

»Ker sem tak, kakršen sem! Ker sem se tako zatajeval, odkar pomnim, da se nič ne more več prebiti iz mojega najglobljega jaza na dan. Iz onega jaza, ki zanj nisem hotel vedeti, ki sem ga dušil petnajst, dvajset let, ki sem ga obdal z mrzlo zunanjostjo vestnega človeka in resnega dela od zgodnje mladosti. Toda za tem trdim oklepom ni vse trdo, ni vse hladno …«

»Saj jaz to vem,« sem Vas prekinila. »Meni se niste nikoli zdeli mrzli nasprotno, neka posebna, nepopisna toplota veje iz vas.«

»Pa vendar! Nikoli se nisem izdal, da bi občutili, kako močan je bil vtis, ki ste ga vzbudili v meni. In to mi ni prav … Nikoli nisem imel opravka s takimi ženami. Vi ste bili zame dejanska rešitev enega celega problema. Dokler sem imel stike z ženami, ki se še naprej čutijo slabše, polagajo orožje in iščejo zavetja samo v svoji ženski naravi, sem često premišljeval, kako da ta svet od tistega, kar je njegovo nič ne nudi; kako da nima še tudi nekega lastnega razvitega in izrazitega duševnega življenja. Vi ste ta problem rešili sami s seboj …«

Prižgali ste cigareto, držali ste se modro in resno, kot da razodevate znanstveno resnico.

»Kaj pa predavate o tem, gospod prijatelj?« sem se zasmejala.

Toda nekaj me je zmedlo. Nekaj voljnega in ponosnega mi je napolnilo prsi.

Cigareta se Vam je končno vnela.

»Zdaj pa moram tudi jaz nekaj priznati,« sem rekla in se nasmehnila.

»Poslušam.«

»Nikoli vam še nisem povedala, kako mi ugajajo vaše roke. To so najlepše roke, kar sem jih kdaj videla živih in naslikanih. Najbolj poduhovljene in najpopolnejše po obliki. Tako so velike in močne. Pa tako dobre so, mirne, plemenite! Kadar koli jih pogledam, občutim, da vsakemu morejo in tudi hočejo pomagati, da vsakega pomirijo.«

Tiho ste se nasmehnili in ste pogledali svojo roko, kot da hočete stvarno presoditi resničnost mojih besed, besed.«

»Zares so velike,« ste potrdili.

»Velike so! Rada bi naslonila svoj obraz na vašo dlan ter mislila, da sem majčkena deklica. Pozabila bi na življenje.«

Pogledala sva si v oči in se zasmejala nedolžno in veselo kakor otroka.

Prišel je natakar in naju vprašal, če še kaj želiva.

Zbudil naju je iz zamaknjenosti.

Plačala sva in vstala.

Sedla sva v voz in se odpeljala na stanovanje mojega starejšega brata, kjer sem imela še nekaj svojih stvari.

Prosila sem Vas, da bi šli z menoj gor, ker nisem vedela, če je kdo v stanovanju, da mi pomore. Srečala sem dečka, hišnikovega sina, in sem ga poslala po očeta, da mi odnese prtljago v voz.

Gori v stanovanju mojega brata res ni bilo nikogar.šla sem skozi salon v sobo svoje nečakinje, ki mi jo je odstopila, kadar sem bivala v Varšavi. Z okna se je odpiral čudovit razgled na mesto in reko. Odprla sem okno. Sonce je sijalo na cerkev in palače, na ulice in reko. Varšava! Moje rojstno mesto! … Srce poljsko! … Nehote sem razširila roke proti krasni, bogati sliki, ki se je ponujala mojim očem.

Poklicala sem tudi Vas.

»Pridite, da pred ločitvijo skupaj pogledava Varšavo!«

Stopili ste v mojo sobo in šli k oknu.

Tisti hip se je v meni zbudilo močno čustvo, srce mi je prenehalo biti, v glavo mi je udarila kri.

Silno, silno sem si želela, da bi me poljubili!

Z vso močjo me je nekaj gnalo k Vam, da bi se Vam vrgla na prsi, da bi vam ovila roke okoli vratu in bi okusila poljub vaših možatih, kljubujočih ustnic.

Trenutek, dva sem stala kot vkopana.

Nato sem zdrznila. Brž sem začela zbirati stvari iz omare in jih metati v kovčeg. Še nekoliko knjig s pisalne mize … V nekaj minutah sem vse opravila.

»Kajne, čudovito,« sem Vam govorila, ko ste stali pri oknu. »Pa to sonce! Kraljevski dan … Niti vročina me ne moti …«

Niti enkrat nisem dvignila pogleda, zato ne vem, kaj ste delali, če ste očudovali prelepi varšavski razgled …

Molčali ste in niste rekli niti ene besede, dokler sva bila sama.

Minilo je nekaj sekund. Na hodniku je pozvonilo. Sluga je prišel po stvari.

Nisva zagrabila, kar nama je ponujalo naključje …

Nisva se ločila, nič si nisva rekla …

Dragi prijatelj, če se ne vrnete, ne bom nikoli prebolela onih trenutkov, ki so bili najini, pa sva jih zamudila!

Prijatelj, če se ne vrnete! …

Morala bi si nekaj povedati in si pojasniti, vsaj še nekaj!

Prijatelj moj, žal mi je, hudo mi je žal …

Pa Vi? Vi, prijatelj? Povejte, recite!

Prijatelj, če se ne vrnete, kaj ne bom nikoli, nikoli vedela?

Zakaj, zakaj sva molčala?!

Kje je gotovost in kje jasnost? Kje so besede, ki se jih ne more dotakniti nobena bojazen, noben strah?

Ostale so samo slutnje …

Res, slutnje morejo veliko dati, veliko lepote, bogastva, sreče in ponosa.

Jaz pa hočem več! Hočem resnico, jasno kot sonce, ker moje srce je boječe in se ne more nadejati, ne more verjeti v tisto, kar pričara slutnja. Moja duša je skromna, zato išče jasnih besed, da zaupa. Vedno se bo bala, vedno bo drhtela …

Oh, prijatelj, če se ne vrnete, kako naj prebolim, kako?!

Kaj ste mi rekli takrat na železniški postaji pri ločitvi?

»Zbogom, gospa Hanka, nikdar več se ne bova videla. Bodite srečni in spomnite se včasih name in na najino skupno delo.«

To ste mi rekli.

Nisem hotela verjeti Vašim slutnjam. Smejala sem se Vam. Nikoli se niste ničesar bali, bili ste že v sto nevarnostih in ste tudi v vojni zmogli izpodbujati druge, jim biti v oporo. Vi pa ste rekli z resnožalostnim nasmeškom: »Jaz to vem, jaz to gotovo vem. Tako mi je nekam ledeno okoli srca …«

»Razburjeni živci, preveč ste delali!« sem ugovarjala. »Le kako more biti moderen človek in znanstvenik praznoveren?! Vi, delaven in resen človek?!«

Ljudje so navalili v čakalnice.

»Le kako boste dospeli domov!« Vas je skrbelo zame.

Opazili ste dva stara gospoda, dva znana Vam vseučiliška profesorja iz Krakova in ste ju prosili, naj se na potu zame zavzemata.

»Zdaj moram pa tudi jaz pohiteti,« ste rekli.«Že je pol treh. Moram se vreči v uniformo pa na fronto … Prav za prav grozen nesmisel: jaz in vojna! Jaz, ki jo sovražim in ki sem se vedno boril proti njej, ki sem bil povsod, tudi pri socialnem in nacionalnem gibanju proti surovim sredstvom …«

»Veliko bo takih ljudi, ki mislijo in čutijo kot vi, na vseh frontah, če pride do evropske vojne,« je dejal profesor Wronski, častitljiv starec. »Pa vendar to ne bo preprečilo, da ne bi streljali drug na drugega. Preteklo bo še dolgo časa, preden se bo človeštvo spametovalo in se odreklo vojnam.«

Stisnili ste nam roke in se izgubili v gneči.

Moj Bog, kakšna je bila tista moja vožnja domov! Kakšna grozna stiska je bila v vlakih, koliko je bilo ljudstva na vseh železniških postajah, kakšen hrup, kakšno tarnanje, cviljenje, vpitje! Vse se je mešalo. Na vsaki postaji so se zgrinjali ljudje v vlake. V kupéjih ni bilo prostora. Ljudje so stali povsod, po hodnikih, na stopnicah, tudi na strehi so sedeli. Naš vlak je bil vlak beguncev, avstrijskih državljanov, ki so hiteli domov. Prtljaga se je grmadila okoli nas, nad nami. Železniški uradniki in nastavljenci so tekali na postajah kot divji med ljudmi, gonilo so jih sem in tja, jim branili, da ne smejo nesti svojih stvari s seboj v vagone. Kot blazni so kričali, hripavi že in slabi so dopovedovali, da je zadaj poseben voz za prtljago. Toda množica je bila preplašena, zlasti žene so samo s tarnanjem in jokanjem dajale iz rok svoje zavoje, posteljnino, kovčege, košare. Tisti, ki so bili močnejši in brezobzirnejši, so vlekli svoje imetje s seboj v kupé, zapirali so z njim hodnike, izhode posameznih kupéjev, prehode, ki vežejo po dva vozova. Otroci, ki so se že delj časa vozili, so jokali od žeje in lakote. Matere so jih skušale uspavati in jih položiti kamor koli, kjer je bilo vsaj pedenj prostora, pod sedeže, gor na prtljago, na košare in svežnje, ki so se dvigali na hodniku skoraj do stropa. Nihče ni imel prostora, da bi sedel, vsi so bili utrujeni in bledi od stanja in nespečnosti. Včasih se je vlak ustavil sredi proge; medtem so drugi vlaki, polni moških, drveli mimo v nasprotno smer.

Sama ne vem, kako sem prišla v Krakov. Moja sopotnika sta mi prigovarjala, naj ostanem v Krakovu, da se odpočijem. Jaz pa nisem hotela. Vedela sem, da so doma zaskrbljeni, pa tudi po otrocih sem hrepenela.

Tukaj sem padla v prav tako razburjenje kot na ruski strani. Množica je hrumela. Povsod je bilo vse črno ljudi. Vse se je podilo sem in tja. Žene so jokale, moški kričali in preklinjali. Tu se vzdignila pesem pa je spet zamrla v žvižganju lokomotiv in drdranju vlakov; tam je žena objela moža in ga ni hotela izpustiti; s silo so jo morali odtrgati od njega. Ljudje so zahtevali pijače, jedil, vode, dajali so krono za eno samo žemljico in pet kron za steklenico kisle vode.

Stopila sem v vagon, kjer so bili sami moški. Vsi so se vozili nekam v notranjost, da se zglase pri svojih polkih. Nihče ni več gledal na karte in razrede. Kjer je kdo mogel dobiti prostor, tam je ostal. V našem kupéju prvega razreda je sedel v kotu pri oknu nasproti meni bos cigan in se neprestano smejal in zbijal šale, češ da ni nikoli sanjal, kako mehko in udobno so vozi gospoda. Zraven njega je sedel neki suplent, mlad fant, še golobrad. Poznala sem da. Bil je iz številne družine. Od sedmih bratov so bili vsi poklicani na fronto. On je bil zdaj edini doma pri materi. »Od mene se je mati poslavljala, kot da se poslavlja od nas vseh,« je pripovedoval. »Moj Bog, kako je bilo to strašno! Poglejte gospa, ves sem še moker od njenih solz …« In mi je pokazal suknjo. Pa tudi sam je imel oči rdeče, govoril je hripavo, solze so tudi njega dušile v grlu. Ob mene pa se je stiskalo troje otrok in naprej od njih njihov oče. »Poslal sem ženo v toplice, da si opomore. Služkinja mi je pobegnila domov, ko je zvedela, da bo vojna. Jaz sem poklican v vojake. Živimo blizu meje, komu naj prepustim otroke? Peljem jih s seboj, mogoče mi bodo pri polku dovolili, da jih spremim k materi … Ali pa se bo našel kdo, da mu jih zaupam, dokler ne pride žena ponje …« Pri suplentu je sedel neki sodnik, imel je s seboj žganje in ga ponujal tovarišem, naj pijejo in naj vse pozabijo … Tudi cigan je pil in suplent in trgovček in dva agenta in neki kmet in dva tovarniška delavca, ki sta bila v našem kupéju. Tisti, ki niso imeli prostora, da bi sedeli, so stali. Vse so si delili med seboj, kar je kdo imel: šunko, pečenko, pecivo, sladkarije, sadje, pijačo. Tudi cigan je dobil pravično od vsakega svoj del. Pod našim sedežem, spodaj pod našimi nogami je ležal neki odvetniški pripravnik. Sodnik ga je poznal. Pripovedoval nam je o njem, kako je hotel pravkar odpreti svojo lastno pisarno in se oženiti. Mobilizacija ga je uničila. Privlekel se je opotekajoč v vagon in padel med nas. Smrdel je po konjaku. Sodnik je trdil, da je sicer trezen človek in da je gotovo prvikrat v svojem življenju tako pijan …

Vlak se je počasi vlekel skozi temo. Vsak trenutek smo se ustavili bodisi na progi bodisi na kakšni postaji, ki je bilo okoli nje kar vse črno razburjene množice. Divja pesem je dvigala kvišku sredi kričanja in zmešnjave. Slišali pa smo tudi ženski jok, tanek in oster kot nož, ki reže srce.

V Suchi sem morala prestopiti. Pomagali so mi iz vlaka. Cigan in suplent sta celo tekla ven in mi odnesla prtljago v restavracijo. Obema sem stisnila roko.

Poskušala sem dobiti malo mrzle ali kisle vode. Bila sem silno žejna. Glava mi je gorela.

Kar me nekdo objame.

»Hanka, Hanka! Kaj si to ti?! Kako si prišla semkaj?«

Bil je moj najmlajši brat Jan.

O Bog, kakšno veselje!

Je še dijak. Saj ga poznate. Poslušal je nekaj Vaših predavanj, tudi je bil pri meni čez počitnice, ko ste me Vi obiskali. Obožuje Vas. Saj to ste morali tudi sami opaziti. On je edini iz moje družine, ki ve za vse moje skrivnosti in ve ter se ponaša s tem, da sem jaz, njegova sestra, Vaša sodelavka. Tako je čvrsti, iskren in mil. Kot nepokvarjen otrok. Ko bi vedeli, o čem sva se pogovarjala in kaj vse mi je govoril! Koliko lepih pogovorov, ki sem jih tako rada poslušala … Niti dve sestri ne moreta biti med seboj bolj iskreni, kot sva midva. On je edino bitje, ki me preveč ljubi in preveč ceni. Ampak lepo je, kadar se moreš opreti na tako iskreno, brezpogojno in brezmejno vdanost.

Bil je že v uniformi. Solze so mi privrele v oči, ko sem ga zagledala takega.

»Kaj pa ti, dragi mili?«

»Na bojišče, Hanka! V vojsko, Hanka! Vsak hip se morejo sprožiti puške, vsak hip morejo bruhniti topovi. Kako srečen sem, da sem te tako nenadejano našel! Kako sem blažen, da se morem posloviti od tebe!«

in mi je stiskal roke, jih poljuboval, se mi smehljal, ves razigran kot otrok.

Dotaknila sem se njegove obleke, ki me je plašila, in sem ga vprašala: »Kaj se nič ne bojiš?«

»Zase nič, Hanka! Toda Poljska, uboga Poljska! Razdeljena je na dva tabora. Jaz in moji bratje moramo dvigniti roke drug proti drugemu. Koliko bo neki izteklo naše krvi! … O Bog, črna usoda, ki je zadela naš narod! … Hudo mi je, Hanka, hudo! Ne morem prav verjeti obljubam, ki se širijo med nami. Tu nam obetajo marsikaj, pa tudi tam čez ponujajo veliko. Kaj pa bo med tem, kdo vse? Zdaj sem vojak. Molčati moram in storiti, kar mi zapovedo. Pod to kapo je najbolje, da glava nič ne misli. Naj se zgodi, kar zahteva usoda. Hrabri bomo. Poljaki niso bili nikoli strahopetci, pa naj je nad nami vihrala katera koli zastava … Pa kaj je s Stanislavom? Kako z njegovo ženo? Kaj dela Olga? Ali se mi je izneverila? Rekel sem ji, naj me čaka. Dokler ne postanem slaven in zaslužen. Nikdar ne bo našla moža, ki bi ji bil bolj vdan od mene …« Smejal se je, spraševal za brate in se šalil.

Nikdar ni bil zgovornejši.

»Pa kaj je z Zigmundom? Tudi on mora tam preko pod puško. Stanislavu mogoče še ne bo treba tako hitro … Sicer pa, če bo trajala vojna delj časa, bodo prišli tudi starejši na vrsto. Ali jih ima že štirideset ali ne … Vladislav je moral na Dunaj. No, on je pri topništvu; inženirjem je celo v vojni bolje. Mi filozofi smo samo pehota. Pa s kom si se še sestala v Varšavi? Ali si bila samo s Staszyńskim?« se je nenadoma spomnil in vprašal.

»Bila. Bila sem z njim dve uri in pol pred svojim odhodom. Pomisli! V oni veliki, razburjeni Varšavi sem ga našla. Srečno naključje ali kaj naju je privedlo skupaj nekaj ur poprej, preden sem morala jaz bežati preko meje domov in se je moral on zglasiti v ruski vojski …«

»O, Hanka, ni bilo to samo naključje! Pripoveduj, pripoveduj, kaj sta se pogovarjala, kaj je dejal? Kaj pravi o vojni? Kako sta se ločila?« ― Vprašanja so mu kar vrela na usta.

Imel je izredno srečo, da je ujel natakarja, ga podkupil, ne vem s čim, da nama je prinesel čaja in prigrizka. Vse to pa se je izvršilo tako na hitro, gredoč, da nisem niti opazila, kdaj.

Nalil mi je čaja.

»Hanka, zdaj pa kar začni pripovedovati!«

In začela sem mu pripovedovati. Okoli naju so se pehali možje, kričali na natakarja, se poslavljali od žen, prihajali, odhajali. S perona je segal do naju hrum vojakov in rezervistov, čula sva pisk lokomotive, odhod in prihod vlakov. In v tem hrupu, vrvenju in tuljenju sem povedala svojemu bratu vse, vse. Še sama ne vem, kako sva se mogla toliko pogovoriti in si toliko povedati. Bila sva samo tri četrt ure skupaj.

»In ti si ga hotela poljubiti?« me je brat vprašal.

»Hotela sem ga,« sem rekla vsa vroča, zardela.

»Pa zakaj ga nisi, Hanka?! Za Boga, kako sta se mogla tako ločiti? Žal ti bo, kesala se boš!«

»Pa kako bi mogla jaz ― žena? …«

»On te ljubi, to vem! Toda on ima silno oblast nad seboj. On je strog s seboj, on sebi nič ne dovoljuje. Vem, da ni nikoli nikomur nič zakrivil, tudi ženi ne …«

»Ampak jaz sem poročena. Vidiš, brat, na to si pozabil.«

»Nisem. Saj to je bilo prav tisto, česar on ni hotel razžaliti …«

»Praviš: on ni hotel razžaliti tega … Kako pa naj bi smela jaz? … Kako bi mogla pogledati svojemu možu v obraz?«

»Svojemu možu, Hanka? Ha, ha! Jaz ga ne ljubim, ti to veš. Vendar priznaj, da ti nisem nikoli nič govoril proti njemu. Zdaj pa ti rečem: tvoj mož te ni vreden! Mogoče se boš o tem kmalu prepričala. Pa bolje, da se ne prepričaš … Ne vem in ne razumem, kako te ljubi. Ampak njegova ljubezen te žali. On ti jemlje polet, notranjo vrednost … Ne morem ti tega prav povedati. Pa tudi treba ni. To vem, da si sama že zdavnaj občutila, da se poleg njega nisi razvijala in dvigala. Nasprotno, on si je vedno prizadeval, da bi bila čim niže, prav na dnu. On se je obešal na tebe. Kako, zakaj, kdo bi to vedel? … Mogoče ljubi tvoj obraz, tvojo postavo, tvoje telo, tvoj nasmeh, tvoj glas, toda ne ljubi ognja, ki je v tebi. Veš, one notranje luči, tvojega duha, narave ali kar je že. Tvojo masko ljubi in ne tistega, kar je pod njo in živi in ki jo še dela lepo in privlačno … Oh, o bog, dovolj o njem … Prava ljubezen, veš, to je nekaj svetega, to človeka dviga … Pa kaj je napravil Kazimir Staszyński iz tebe? Kaj te ni napravil boljše in bogatejše v vsem, v mislih in čustvih, v delu in pogovoru s komer koli? … Jaz sem vedel, da te ljubi, enkrat sem ti to že rekel, ko sem vaju prvikrat videl skupaj. Vidva sta vredna drug drugega. Nisi hotela verjeti, sploh nisi hotela kaj slišati o tem, celo prepovedala si mi govoriti o tem. Vendar je bilo res, ker sicer ne bi imel moči, da bi tako poplemenitil tvojo dušo, da bi jo vso razsvetlil in očistil vseh madežev … Kajti vedi, Hanka, ti si boljša, odkar poznaš njega. Tvoje bitje je lepše, dragocenejše … Kako naj ti to pojasnim? … Saj moraš sama vedeti za to! … On te je ljubil, odkar te je prvikrat videl in se pogovarjal s teboj. Kaj misliš, da bi sicer imel tak vpliv nate, kot ga je imel? Ni moči vladati drugi duši brez velikega čustva do nje v svojem srcu. Oh, Hanka, ni človeka, ki bi ga tako spoštoval kot njega, ki bi bil o njem tako prepričan, da ne zmore nič nizkotnega in nič hudega. Vsi ljudje, ki ga kakor koli poznajo, ga spoštujejo in ljubijo, a poznajo ga mnogi, verjemi! Prepričan sem, da ni človeka, ki bi dvomil vanj, da ga sploh ne more biti! In ti, Hanka, si tik pred vojno, tik pred ločitvijo, ki je bila mogoče zadnja, premišljevala, kaj se sme in kaj se ne sme! Če bi ti dejal, kako te ljubi, ali ne bi bilo to zate nekaj tako silnega, da do smrti ne bi pozabila in si ne bi nikoli želela ničesar več razen tega, ker bi bilo to največ, kar bi mogla doživeti! In če bi te poljubil ali če bi ti poljubila njega, kaj ne bi bil to najsvetejši in najsvečanejši trenutek v tvojem življenju ― pravi zakrament?! … Tako mislim jaz o tem, Hanka, in zato mi je žal, ker si zamudila ta trenutek, ker si mu dovolila, da je šel mimo, ko bi ga mogla izpopolniti z neizmernim bogastvom … Žalovala boš za njim in mogoče že žaluješ … Tudi on bo žaloval, verjemi! … In če pogine, bo mislil še v smrti na oni trenutek, ki je bil med vama in čakal, da dobi, kar je zahteval od vaju, in še v zadnjih vzdihljajih bo obžaloval in se kesal. Prav tako, kot se boš tudi ti kesala do smrti! …«

Obmolknil je. Sedela sem poleg njega s srcem, polnim nepopisne sreče in nepopisne žalosti. V tolažbo so mi bile njegove besede, polne prelepe sreče, pa tudi grenke kot pelin.

»Kaj je rekel? Da sluti smrt? Da mu je ledeno pri srcu? Da ve, da bo padel?«

»Tako je rekel.«

Nastal je molk, potem pa je kriknil od bolečine:

»Ni dobro, kadar imajo ljudje njegove vrste take slutnje.«

Prijatelj, še slišim njegov glas, kako je rekel:

»Ni dobro, da imajo ljudje njegove vrste take slutnje.«

Na vratih perona je nekdo zaklical: Krakov! Moj brat je moral oditi.

»Zame se ne boj, sestra! Zame se ti ni treba bati, Hanka!«

V začetku decembra 1914.

Dragi prijatelj, vojna je prišla tudi do mene.

Danes dopoldne se je zgodilo tole:

Sedela sem pri pisalni mizi in pisala Janu, ki je še vedno živ in zdrav nekje na gališkem bojišču in ki si prizadeva živeti preprosto, brez modrovanja in premišljevanja, zgolj telesno življenje iz dneva v dan. Najbrž ga samo moja pisma včasih spomnijo na svet knjig in kulture, ki ga je zapustil.

V tem zaslišim spodaj pred hišo krik in prepir.

Pogledam skozi okno. Stari vrtnar Ignac razpravlja nekaj z bedno, razcapano ženo, ji nekaj dokazuje in jo vleče k vratom železne ograje, ki je skozi njo najbrže vstopila. Ona se mu priklanja, tolče se s pestjo po prsih in hoče k moji hiši. Izgubila je ruto z glave in skuštrani črni lasje so se ji vsuli po hrbtu.

Že je tudi kuharica Liza planila iz hiše in zdaj se vsi trije prerivajo sem in tja. Žena nikakor noče popustiti.

Odprla sem okno in vprašala, kaj vse to pomeni.

»Rada bi šla gor k vam, blagorodna gospa!«

»Pa jo pustite, zakaj ji branite?«

»Ampak to je Marina, gospa, Marina, žena sluge v gospodovi pisarni.«

»Tem laže more priti k meni! … Pridite gor, Marina!«

»Pijana je!« zavpije Liza.

»Ni res, blagorodna gospa, ni res! Za božjo voljo, poslušajte me, usmilite se me!«

»Peljite jo gor!« sem zapovedala.

Stari Ignac je spustil ženo in ta je takoj stopila k vratom. Zaskrbljen je pristopil k oknu ter mi rekel z resnim, svarečim obrazom:

»Blagorodna gospa, blazna je, vidi se ji, da je blazna!«

»Nič zato, naj pride. Ne bojim se.«

Zaprla sem okno.

Medtem je Liza že pripeljala ženo in obstala poleg nje.

»Lahko greste na delo, Liza! Poklicala vas bom, če bo treba.«

Marina je bila vsa iz sebe. Težko je dihala in ječala je kot človek, ki silno trpi. Čevlje je imela vse zasnežene, obleko mokro. Bila je slabo oblečena v neko poletno jopico; roke so ji bile modre od mraza. Opotekala se je sem in tja.

»Kaj morem storiti za vas? Sedite!«

»O, blagorodna gospa, ne spodobi se zame, da bi sedla. Ne spodobi se zame, da stojim pred vami! Milostljivi moj Bog, usmili se me reve!«

In padla je predme na kolena in začela poljubovati rob moje obleke.

»Blagorodna gospa, velika grešnica sem! Zato me je gospod Bog tudi kaznoval. Tudi druge je kaznoval zaradi mojega greha. Ali veste, blagorodna gospa, zakaj je vojna? ― Zaradi mene je vojna, samo zaradi mene,« je šepetala, grozna v svoji blaznosti.

Nekaj me je pretreslo in prevzel me je strah.

»Vstanite, Marina, sirota. Vojne niste krivi vi. Kako bi bili vi krivi? Mi vsi, vsi smo krivi! …«

»O ne, blagorodna gospa, samo jaz, samo jaz!«

Udarila je z glavo ob tla in začela tarnati:

»Kristus, usmiljeni Jezus, zakaj sem se tako pregrešila? Zakaj je poslal Bog pokoro na svet in vsi ljudje bodo poginili!«

Dvignila se je na kolena in se s pestjo tolkla po prsih.

»Samo mene kaznuj, pravični Bog! … Toda on ne bo kaznoval samo mene! Tudi nedolžni bodo trpeli zaradi mojega greha … Mojega moža so ubili Moskovčani … Zaradi mene, blagorodna gospa!«

»Sirota!« sem jo skušala pomiriti. »Vstanite! Niso ga ubili zaradi vas, ne zaradi vas! Tudi drugi poginjajo. Mnogo jih …«

»Vem, da tudi drugi. Toda zaradi mene! Ker se še nisem skesala pred vami in Bogom. Molčala sem, tajila sem svoj greh. Nikomur nisem pravila o njem. Niti Marek, moj mož, ne ve nič o tem. Zato je moral poginiti,« je šepetala strastno.

In spet je začela biti z glavo ob tla. Že sem hotela pozvoniti sobarici, ko se je Marina priplazila še bliže k meni, me pod koleni objela za noge in začela kričati:

»Priznati hočem! Izpovedati se hočem pred vami in Bogom! … Grešila sem z milostljivim gospodom vašim možem, zato so Moskovčani ubili Mareka! …«

Vsa sem otrpnila.

»Marina! Žena! Pustite me! Za Boga, pustite me! Vstanite! Kaj govorite?!«

Poskušala sem se je rešiti in sem jo porivala od sebe. Prevzel me je silen drget.

»Imate prav, blagorodna gospa! Grešnik se ne sme dotikati pravičnika.«

In me je spustila ter se dvignila na kolenih. ― Z očmi, ki se je v njih kazala blaznost, mi je govorila zdaj kot v vročici: »Pred osmimi leti, ko je bil Marek na manevrih, sem grešila z blagorodnim gospodom vašim možem … Prihajal je vsak dan k meni in jaz se mu nisem odtegovala … Ugajal mi je … Zli duh mi je zmešal dušo … Potem se je rodil otrok Česlav, ki ste mu bili vi krstna botra, ker mi je blagorodni gospod zapovedal, da moram vas prositi za botro, da ne bi Marek nič sumničil … Usmili se me, usmiljeni Kristus! Vem, da je bil to silen greh! … In kaznoval me je gospod Bog, hitro kaznoval! Komaj je otrok shodil, ga je Bog poklical k sebi. Jaz pa sem tega otroka zelo ljubila in čutila sem, da je kazen božja, ker je umrl. Veliko sem jokala, veliko sem prosila in že sem mislila, da je greh maščevan in odpuščen. Pa ni bilo tako! Bog ga ni pozabil, ker sem tajila greh pred svetom in pred vami in pred Marekom. Ni ga Bog pozabil, čeprav sem ga jaz pozabila.«

Začela je jokati, tožiti in se tolči po prsih.

»Vidite, spomnil se je pravični Bog mojega greha in se odločil kaznovati me, da se bom kesala, kakor zahteva on. ― In prišla je vojna. Poklicali so mojega Mareka, naj pride in se bori. Jaz pa sem še čakala, še sem mislila, da je dovolj trpljenja in da mogoče ne bo treba priznati sramote pred svetom. Toda Moskovčani so ubili Mareka … In jaz sem kriva, jaz, nesrečnica! Šla sem, da se skesam, da priznam vsem ljudem, kaj sem zagrešila. Šla sem po mestu in prosila vsakogar, ki me pozna in ki je prej mislil, da sem poštena žena, naj postoji in naj me posluša. Morala sem se ponižati, da bo svet vedel, kakšna grešnica sem. Pa sem prišla tudi k vam, da tudi vam to povem. Ker proti vam sem največ zagrešila. Prosim vas, odpustite mi, da mi bo tudi Bog odpustil! Potem bo mogoče prenehala vojna, ko je tudi že Marek mrtev.«

Spet se je vrgla na tla ter se po kolenih plazila za menoj.

»Pomirite se, jaz vam odpuščam. Poslušajte, Marina, jaz vam odpuščam,« sem ponavljala neprenehoma, zobje pa so mi šklepetali od silnega razburjenja.

Pozvonila sem.

Prišli sta sobarica in kuharica.

Komaj sem se držala na nogah.

»Odpeljite to ženo! Reva je prišla ob pamet, mož ji je padel. Dajta ji najpoprej kaj toplega, čaja, juhe! In ogrnita jo s čim. Dajta ji kako ruto na glavo, da ne zmrzne po poti! Potem pa naj jo stari Ignac odpelje v mesto. Peter naj napreže voz, takoj! Odpravita jo čimprej.«

Mehanično sem stopala z njimi skozi sobe na hodnik do stopnic.

Tam je stal Ignac.

»Ne zamerite, čakal sem, da bi pomagal, če bi se kaj zgodilo …«

»Prav, prav. Odpravite jo čimprej v mesto. Pazite nanjo med potjo.«

»Kam naj jo odvedem, blagorodna gospa?«

Za hip sem se zmedla.

»K mojemu soprogu, Ignac, k milostljivemu gospodu v pisarno. On bo že vedel, kaj je treba napraviti.«

Vrnila sem se v svojo sobo.

Glava se mi je trgala od vsega tega.

Na tleh, kjer se je plazila Marina, so bili veliki, mokri madeži.

Sedla sem k pisalni mizi in naslonila glavo na roke.

Torej tudi še to?! Tudi še to!

No, vidite, tak je bil torej moj zakon, to je bilo za vrati, ki jih nisem mogla odpreti! Pa mogoče je še mnogo več podobnega?

Moj mož je prišel domov prej kot navadno.

»Ni mi dobro, Hanka, ne bom večerjal,« je rekel, ko je stopil z Jadvigo in Staziko v mojo sobo, potem ko mi je voščil dober večer.

Nisem se nadejala, da bo stopil predme.

No, seveda, otroka ne smeta ničesar slutiti …

»Tudi meni ni danes za večerjo, glava me boli.«

»Potem bi Jadviga in Stazika morali večerjati sami, midva pa bova pri tebi popila čaj.«

»Glej, mama, prinesli smo časnike … Ali veš, da so naši spet ujeli preko dva tisoč Moskovčanov?! Pa to je prav za prav malo! Vsak dan bi jih morali vsaj deset tisoč, a vsak teden sto!« se je smejala Jadviga.

»In Nemci so zavzeli Lodz!« je zakričala Stazika. »Slaba jim prede, Moskovčanom!«

»Prenehajta! Ne morem več poslušati to večno: »Moskovčani«. Med njimi so tudi Poljaki! Lodz so poljska tla! Poljska zemlja se uničuje, rušijo se poljske vasi!« Nisem mogla delj molčati.

»Toda Galicijo so nam oropali, požgali in oplenili Moskovčani, pardon, ruska vojska ― tja do Karpatov!« je vzkliknila Jadviga razburjeno.

»Tako tu kot tam ista groza! Rusi potiskajo Avstrijce, Nemci hočejo zavzeti Varšavo, toda eni kot drugi gazijo preko nas Poljakov. V Lvovu kozaki, v Lodzu in mogoče tudi kmalu v Varšavi nemški ulanci, Poljakov pa na milijone brez doma in domačije, na milijone naših porušenih ognjišč; na milijone žen in otrok lačnih tava na ostrem zimskem mrazu … Kako se moreta vidva, otroka, navduševati za vojno in uživati ob vojnih poročilih, ki vsebujejo v kratkih stavkih toliko nepopisne človeške bede …« Razvnela se se ob usodi poljskega ljudstva in pozabila na lastno žalost …

»Samo vojne odločajo o usodi narodov …« mi je ugovarjala Jadviga.

»Res, prav praviš sestra! Ta vojna bo dala Poljakom prostost; zakaj se torej plašiš žrtev, mati?!« je rekla Stazika.

»Ne verjamem tega!« sem vzdihnila. »Ta vojna bo oslabila vso Evropo, mogoče najbolj pa nas Poljake. Iz dneva v dan rastejo žrtve. Kdo ima pravico toliko žrtvovati?! Za kateri namen bi se smelo žrtvovati vse to?! Kaj je zadosti veliko, da bi bilo vredno tolikih človeških nadlog?!«

Moj mož je molčal. Hotel je prikriti, kako je razburjen, kako težko mu je poslušati pogovor, ki ga v tem času ni mogel zanimati, toda nemir se je kazal na njegovem obrazu bolj, kot je hotel.

»Pustita mater, moji borbeni hčerki! Ona je premehka, da bi bila hrabra. Če bi se ji obetal cilj, čudovit, kot si ga je le moči misliti, toda dosegljiv samo v primeru, če bi ga odkupila s krvjo, bi se ona obotavljala; žrtvovala ne bi niti enega življenja …« se je smehljal nervozno.

»Samo svoje lastno!«

»Toda tudi če drugi prostovoljno žrtvujejo svojo kri? …« je vprašala Stazika.

»Otroka, pustimo ta pogovor!« sem zaprosila nenadoma razžaloščena. »Ne morem o vsem tem premišljevati … Srečna sem, da sem žena, da se smem zgražati nad vojno in se razžalostiti zavoljo hudega, kar povzroča …«

»Odidita v svojo sobo, Jadviga in Stazika! Pustita naju sama. Moram se nekaj pogovoriti z materjo,« je rekel končno moj mož.

Voščili sta mi lahko noč in me poljubili na lice.

V duši mi je bilo nepopisno težko. Hotela sem ju zgrabiti za roke in ju prositi: »Dragi hčerki, ostanita pri meni! Mati vaju potrebuje! Oh, silno vaju potrebuje, kot še nikoli, potrebuje vajine ljubezni, vajinih src … Hčerki moji, vajino mater je nekdo hudo užalil, izdal, oblatil … Objemita me, varujta me, potolažita me!«

Toda oni sta me poljubili tako hladno, samo iz gole navade, raztreseno, brez pravega čustva …

Srce se mi je stisnilo, zabolelo me je, kot da ga nekdo tlači s surovo pestjo.

»Adijo, očka! Pa saj boš gotovo še prišel malo k nama, preden ležeš? … Ali nama boš dal kaj bonbonov? … Moraš! Zakaj pa si naju tako razvadil, prav ti je!«

Res, on ju je vedno podkupoval s sladkarijami in darovi, sem pomislila, in grenkoba mi je napolnila dušo, grenkoba, ki razjeda in uničuje …

Božali sta ga po laseh, se mu dobrikali in ga poljubovali.

Naposled sta odšli.

Dolgo sva molčala.

»Hanka, se jeziš? Si užaljena?« je vprašal po odmoru in me hotel prijeti za roko.

»Ne dotikaj se,«sem rekla hladno. »O čem hočeš, da se pogovoriva?«

»Povedali so mi, da je bila pri tebi Marina?«

»Bila je.«

»In ti je povedala tisto? …«

»Povedala mi je.«

»Pa si ji ti verjela?«

»Verjela. In zakaj ji ne bi smela verjeti? Kaj mogoče ni res?«

Dvignil se je in pričel hoditi po sobi.

»Res je. Ne tajim. Nočem lagati, ker sem poštenjak.«

»Ha, ha, toda lagal si mi osem let! Gotovo ne samo v tem primeru.«

»Če bi me vprašala, povedal bi ti resnico!«

»Kakšno zavijanje! Ne bodi smešen. Kaj te nisem spraševala, kaj te nisem stokrat na dan spraševala?! Saj sem imela naravnost strast, da sem spraševala, spraševala … Se še spomniš vprašanja: Ali me ljubiš? Me v resnici ljubiš? Ali ljubiš samo mene? Ali me boš vedno ljubil? Do smrti? … Ha, ha, bila sem zares velika v vprašanjih! … A ti, ti v molku … Na deset mojih vprašanj je sledil en »da«, pa še ta je bil laž!«

»Ne, motiš se! Ljubil sem te, iskreno ljubil. Vedno sem te ljubil, tudi zdaj te ljubim, Hanka!«

Sedel mi je nasproti in gledala sva si iz oči v oči.

»In kaj je bilo potem tisto z Marino?« sem vprašala.

»Moj Bog, kako si čudna, to je bila ena od trenutnih moških stranskih poti, ki nič ne pomenijo. Kaj ima to opravka z ljubeznijo? Kaj mi je pomenila Marina? … Toda tebe, tebe sem vedno ljubil kot svojo ženo, ljubil in spoštoval in tudi danes te ljubim enako.«

»Jaz tega ne razumem niti nočem razumeti!«

»Res, ve izobražene žene tega nočete razumeti … Toda preproste žene to nagonsko razumejo in odpuščajo …«

»Kaj me one brigajo.«

»Pa kaj si sklenila, Hanka, če mi nočeš oprostiti to staro neumnost, ki se zdaj bolj maščuje nad menoj, kakor je vredno …«

»Ti si videl Marino, pa moreš vendar tako govoriti?! Nisem vedela, da si tako surov …«

»Oprosti! Žal mi je … Pa kaj potem? Ubiti se ne morem …Povej mi rajši, kaj si se namenila.«

»Samo eno ti morem reči: jaz sem opravila s teboj!«

»Popolnoma opravila?«

»Popolnoma opravila!«

»Za vedno?«

»Za vedno!«

Zlezel je vase. Obraz si je pokril z roko.

Obmolknila sva.

»Nikar se ne prenagli! Nepravična si. Sem mar hudoben človek? … Sem mar slab oče? … Kaj nisem zmožen pri svojem delu? … Kaj nisem skrbel, da ima moja družina vse, kar potrebuje? … Kaj ti nisem dal prostosti, kakršno si hotela? … Če ti jaz nisem bil mož, kakršnega si si želela, kaj si bila ti meni žena, kakršno sem si jo zamišljal?«

»Tiha, mirna, obzirna, kajne?« sem se mu morala porogati. »Saj si vedel, da nisem taka! Prvikrat, ko si me zagledal, si moral spoznati, da ne ustrezam tvojemu idealu.«

»Vzljubil sem te …«

»Res je, premotila te je moja zunanjost ali kaj … Toda to ni bila ljubezen! Hotel si me imeti in ker me nisi mogel dobiti tako mimo grede kot Marino in druge, njej podobne, si se odločil, da me vzameš za ženo.«

»Mislil sem pošteno! …«

»Seveda, mislil si: jaz jo bom že zdresiral po svoje … in si bil gotovo zelo razočaran, ko si se prepričal, da to ne gre tako hitro in lahko, kot si se nadejal …«

»Pozabil se, da se pretaka v tebi druga kri, da si ognjevita, preveč čustvena in temperamentna, da si Poljakinja … Toda, ko sem se prepričal, da si drugačna, da nisi kot žene, ki sem med njimi odrastel in ki sem jih poznal, da nisi kot moja mati, moje sestre, moje sorodnice, sem rekel samemu sebi: treba se bo sporazumeti! Ona se mora v moji hiši prilagoditi mojemu bitju, da bo, kakor si maloprej sama rekla, tiha, mirna, obzirna … Jaz ji bom dal za to prostost gibanja, dovolil ji bom, naj uredi svoj odnos do ostalega sveta, kakor sama hoče … Kaj misliš, da bi jaz, če bi vzel Nemko za ženo, dopustil, da bi brala, kar bi hotela, da bi potovala sama, kadar bi se ji zazdelo in kamor bi se ji poljubilo? Da bi občevala z ljudmi, ki bi si jih sama izbirala, da bi pisala brez nadzorstva pisma in da bi živela v moji odsotnosti popolnoma po svoji volji? Ne, to sem jaz pustil samo tebi, ker sem te ljubil in ker sem hotel biti pravičen …«

Gledala sem ga in sem se silno čudila. Sporazum, dovoljenje?!; … Milost za nekaj, kar se razume samo po sebi?! Odrejanje čtiva, nadzorstvo nad dopisovanjem?!

Nekaj je začelo vreti v meni in se upirati.

Toda potem sem se spomnila, da sem vse to jaz sama v začetku najinega zakona s silo hotela! Da sem ga nadlegovala s pripovedovanjem, kaj berem, kaj mi kdo piše ― in da mu je bilo vse to nadležno, da ni hotel brati mojih pisem, čeprav sem mu jih prinašala, naj ji prebere, preden jih odpošljem.

Še je govoril, mi to in ono dokazoval in se opravičeval …

Poslušala sem njegove besede, toda njihovemu smislu nisem več sledila. Čemu vsa ta pojasnjevanja, ko ne morejo nič popraviti … Kdo ve, v čem je bila glavna krivda? Na čigavi strani? Morda ima prav moj mož, ko pravi, da me je ljubil in da me še ljubi … Saj sem ga tudi jaz ljubila takrat, ko sem se z njim zaročila, se poročila, pa tudi kasneje, kajti kaj naj bi bilo drugega tisto silno hrepenenje, da povsem in popolnoma spoznam svojega moža, da se zbližam z njim, da zvem za njegove misli in da obsežem vso njegovo dušo, vse njegovo srce? Kaj je bilo, če ne ljubezen, tisto moje silno in vroče prizadevanje, da se mu vsilim, da delim z njim vse, kar sem čutila, da mu razkrijem vse svoje bitje do najglobljih potankosti? In vendar, kakšna ljubezen?! Kaj je ta ljubezen dala meni ― in kaj njemu? Le kako sva mučila drug drugega, koliko krivic sva storila drug drugemu! Njegov ideal je bil nasproten mojemu; prav za prav se nisva v ničemer ujemala! Ko je bilo enemu toplo, je drugega zeblo; kar je enemu ugajalo, se je drugemu zdelo odurno; kar je bilo za enega lepo, se je drugemu kazalo grdo.

Kakšno življenje je bilo to? Vsako soglasje, ki je vladalo na površini, je bilo drago plačano s tihim in neprijetnim samozatajevanjem enega izmed naju. Kratki trenutki opojnosti so bili samo posledica nesporazuma, popuščanje, omame. Mislila sem, da je drugačen, kot je v resnici bil in se kazal, da je v svoji duši vendarle tak, kakršnega sem si želela, ali da bo vsaj postal tak ― in zato sem ga tudi ljubila. Tisočkrat sem se prepričala, da se varam, toda vedno sem se na novo slepila, ker drugače nisem mogla … Pa tudi on ― kdaj je bil najbolj zadovoljen z menoj? Kadar sem bila pokorna, utrujena od neprestanih borb in pripravljena zatajiti samo sebe.

Kakšna ljubezen?!

Že davno sem mu odtegnila svojo dušo.

Kdaj bi pred osmimi leti mogla tako mirno in modro razpravljati z njim, če bi vedela, kaj mi je napravil z Marino?! O Bog, jokala bi, obupavala ― ubila bi se bila! Zdaj sem samo žalostna, ker se je nekaj podrlo, v kar sem tako dolgo verovala. Boli me, ker me je prevaral prav v času, ko sem se najbolj približala tistemu, kar je hotel. Sicer pa, mogoče me je varal tudi pogosteje, tudi že prej … Toda ni se mi treba dotikati te umazanosti! Zadostuje že to, kar vem! … Od mene je hodil k Marini, od Marine se je vračal k meni … Gnusi se mi vse to, strašno gnusi! In sramujem se sama pred seboj, da me je oblatil … Nisem ogorčena, nisem tako divje, neobrzdano ogorčena, kot bi bila, če bi vse to zvedela kdaj poprej; ne razjeda me tisto peklensko gorje, ki bi me tedaj uničilo ― ne, samo sramujem se …

»Kako da mi ne odgovarjaš?« me je priganjal mož.

»Kaj naj odgovarjam. Premišljujem …«

»Poslušaj, nekaj mi je prišlo na misel …« je rekel moj mož živahno in se zravnal. »Razumem, da ti je stvar neprijetna. Toda nikar ne reci zadnje besede … Počakaj. Zdaj je vojna in kdo ve, kako bo še posegla v naše življenje? Rusi so v Beskidih. Tudi iz našega mesta so se začeli seliti vsi premožnejši krogi. Preblizu smo bojišču. Vse beži že zdavnaj preko na Moravsko in dalje v Prago in na Dunaj. Ne prihajaš v mesto, zato ne veš, kakšna groza vlada med meščanstvom. Silne trume beguncev, ki se vale že od začetka vojne skozi naše mesto v notranjost države, so preplašile tudi naše prebivalce. Ne verjamem sicer, da bi tudi do našega kota prišli Rusi, vendar previdnost ni odveč. Že nekajkrat sem pomislil, da je tu zunaj nevarno. Tu si preveč na samoti, a zdaj v vojnem času je veliko malopridnežev, ki se potikajo okoli in žive od tega, kar vzamejo. Človeško življenje nima zanje nobene vrednosti. Sicer bi ti rekel, da pridi v naše stanovanje v mesto. Zdaj pa, ko se je pripetila ta stvar z Marino, bo najbolje, če se za vojni čas preseliš na Dunaj ali kam južno. Pojdi na Tirolsko; ti ljubiš visoke gore. V Innsbrucku imam sorodnike, ki ti bodo šli na roko. Če pa nočeš, da bi te to preveč spominjalo name, pojdi v kakšno drugo, večje avstrijsko podeželsko mesto, ki ima lepo okolico in gledališče pa se boš razvedrila in pomirila.«

»Pa otroka? Jadviga in Stazika? Ali naj ju vzamem s seboj? Če je tako, da se prebivalstvo ne čuti več varno v našem mestu, tudi za njih ni primerno, da bi ostali tukaj. Vznemirjala bi se zavoljo njih vsak dan. Kajti kaj bo z njima potem, če se približajo Rusi? Ti veš, da te tvoj poklic veže, da boš ostal do konca, da boš ostal na svojem mestu celo v primeru ruskega napada.«

»Seveda bi ostal. Ti veš, da mi je dolžnost nad vse … Zaradi Jadvige in Stazike sem že premišljeval. Mislim, da ne boš imela nič proti temu, ako ju dava v kak zavod in to čim delj od vojnega vrvenja. V Draždanih imam teto, k njej ju bom poslal. Ona bo uredila vse potrebno.«

»V Draždane? Zakaj ravno v Draždane?! Jaz mislim, da sta Brdo ali Praga bližja. Čehi so nam Poljakom zelo blizu …«

»Oprosti, jaz mislim, da bi to ne bilo primerno. Jaz vsaj bi bil proti. Jadviga in Stazika sta vendar moji hčerki, kajne? Mora se torej tudi na njuni vzgoji videti, da sem jaz njun oče. In jaz sem Nemec. Tu sta se vzgajali v poljskem okolju, zdaj pa je treba, da spoznata pobliže tudi narod svojega očeta. Sicer pa, draždanski zavodi so na glasu … Lahko ju odvedeš tja, da vidiš, komu ju bova zaupala. Še več, bilo bi najbolje, da tudi ti ostaneš tam med vojno.«

Bila sem presenečena, ker je bila njegova odločitev o bodoči vzgoji Jadvige in Stazike prav za prav že sklenjena. Srce se mi je stisnilo. Še bolj mi bo odtujil otroka ― sem pomislila žalostno.

»Ali si zadovoljna z mojim načrtom?« me je vprašal mož.

»Kar se tiče otrok, se. Ti si oče. Tvojo naravo imata in te bolj ljubita kot mene, pa ti odločaj glede njih. Jaz pa bom napravila po svoje. Odpeljala ju bom k tvoji tetki, ju tam preskrbela, potem pa bom bržkone odšla v Prago. Mene to mesto zanima, pa tudi naših Poljakov je zdaj tam veliko.«

»Dobro, napravi, kakor hočeš. Jaz ti bom seveda pošiljal, kar boš rabila in zahtevala. Ali še bolje, vložil bom zate v kaki praški banki večjo vsoto, pa boš lahko razpolagala z denarjem po potrebi.«

»Saj res, pravkar sem te hotela prositi, da mi izročiš polovico moje dote. Ni ravno veliko, toda zame bo zadostovalo za dve, tri leta. Kasneje si bom ustvarila življenje, ki mi bo dajalo kruha.«

»O kakšnem življenju pripoveduješ, Hanka?« je vzkliknil moj mož presenečen. »Saj vendar veš, da nočem, da bi se zdaj odločila za kar koli. Premislila boš, pomirila se boš. Dal ti bom veliko denarja, kolikor ga potrebuješ. Uživaj, če hočeš. Vem, da bo prišel čas, ko boš spet moja. Mogoče že kmalu.«

»Motiš se!«

»O ne! Saj te vendar predobro poznam. Spominjaš se, kako si me ljubila … Vse bo spet prišlo v pravi tir …«

»Motiš se!«

»Dobro, jezi se nekaj časa. Grešil sem, zato moram tudi trpeti pokoro. Toda ti boš vse to pozabila, ti se boš vrnila. Da bi mogla biti Hanka trda, dosledna in neizprosna? To je izključeno!« Nasmehnil se je z nekim posebnim zadovoljstvom nad samim seboj in me hotel objeti.

»Opusti to,« sem rekla hladno in odšla v svojo spalnico.

Čudila sem se, močno sem se čudila, kako malo me pozna ta človek, ki sem z njim živela skupaj šestnajst let.

Konec januarja 1915.

Kako silno hitro drvi življenje v vojnem času!

Zdaj sedim tu v sobici stare palače na Mali strani v Pragi. Skozi okno gledam na Hradčane. Kot da sem se vrnila v nek drug svet za kakšno stoletje nazaj, tako mi je čudno pri duši, ko gledam na ta stari grad, ki je okronal Prago s svojo lepo in nenavadno krono. Streha in stolp katedrale svetega Vida se dvigata nad širokim pasom mogočnih oken, ki se v njih blešči odmev davnih dni. Doli pod trdnjavo spet palača pri palači, dvorišča, zmes rdečih streh, čudovitih fasad, starih zidov, ulic, polnih spominov na minulo slavo. Potem palača slavnega Wallensteina, znamenitega vojskovodje … Potem Vltava, češka reka, kot je Visla reka Poljakov … Nališpana je z mostovi, ki jo krase kot dragocen nakit. Tu stari Karlov most, najslavnejši v Evropi, okamenela bajka češke preteklosti … A tam, na drugem bregu, ogromna kupola cerkve sv. Miklavža s stolpi med starimi rdečimi strehami, ki jih oko ne more prešteti.

Često stojim pri oknu in mislim na poljska mesta … Lvov je še vedno v ruski oblasti, pred Varšavo grme nemški topovi. Przemysl se koplje v krvi napadalcev in branilcev … V Krakovu žvenketajo okna od odmeva topov. Uboga naša poljska mesta! Vojni hudournik dere preko njih kot povodenj in nihče ne ve, čémubo prizanesel, preden se vse pomiri.

Prijatelj moj, koliko sem doživela v zadnjem času! Pa kdo ni nič doživel v tej strahoviti vojni dobi!

Ko sem odšla z otrokoma na pot, da bi ju odpeljala na željo svojega soproga v Draždane, smo padli v hudournik beguncev, ki se je valil po vseh železnicah in po vseh potih proti Dunaju in semkaj na sosedno Moravsko in Češko. Moj Bog, kakšna beda!

Zares, prijatelj, duševna bolečina dviga in plemeniti človeka. Je kot ogenj, ki čisti iz naših src vse madeže, toda beda, bolezen, lakota, pomanjkanje, vse to je kot rja, ki kvari tudi najboljšo dušo. Skrbi, nizke grde skrbi za obstanek, za košček kruha so kot blato, ki se dnevno grmadi in raste, da zaduši vsak polet in zlomi najboljši značaj. Pravijo, da zlato tudi v blatu ostane zlato. Zares. Ampak blata je lahko toliko, da se zlato v njem zgubi za vedno. Utone v močvirju in brezupno ga prekrije lepljivo in smrdljivo blato.

Mati, ki ji stradajo otroci, stori vse, da jih nasiti. Pomanjkanje ne napade samo telesa. Oh ne! S telesom propade tudi duša. Kos kruha je tista satanska moč, ki skriva v sebi poštenje in nravstvenost.

Često ste mi to dokazovali, toda jaz sem poslušala Vaše besede, kot poslušamo razne znanstvene teorije. Razumemo jih, verjamemo jim, toda globlje nam ne sežejo.

V zadnjem času sem videla neizrečno bedo. Tedaj poleti, tiste dni, preden je izbruhnila vojna, sem videla, ko sem potovala domov, beg preplašenih družin, prepremnogih žen in otrok, ki so se zatekali v notranjost države, da bi ubežali vojnim nevarnostim na mejah. Tisti beg je bil žalosten. Vendar ni bil niti senca tega, kar sem videla v decembru, kar vidim zdaj! Teh nekaj mesecev vojne je zadostovalo, da je uničilo nešteto mož in družin, da jih je zlomilo in iz zadovoljnih rodbin napravilo brezupne nesrečneže. Takrat je bilo poletje. In oni, ki jih je pregnala vojna, so imeli še celo obleko na sebi, bili so zdravi in polni telesne moči. Zdaj so ti reveži že blede, raztrgane prikazni, ki jim iz oči gleda obup. Zdaj je mraz, sneg. Uboge, utrujene noge zmrzujejo v raztrganih čevljih, iz upadlih prsi bruha težek kašelj, a rdeče roke so jim pokrite z ozeblinami. Vsi ti begunci, kolikor sem jih videla zdaj, so zamazani, suhi, bolni. Srce ti ledeni v prsih, kadar jih gledaš.

Vse železniške postaje so jih polne. Železniški uradniki so že otopeli od te neprekinjene procesije ubogih revežev. Mesece že potujejo tako in vsaka nova skupina je bolj žalostna od prejšnje, ki je šla mimo. Dolgo so se branili zapustiti svoja ognjišča. Ko jih je ogenj topov že dosegel, so še upali, da bo njihovi strehi prizaneseno. Kajti dolga leta so delali, da so si ustvarili dom. Podedovali so zemljo od očeta in deda; vse njihove njive so bile napolnjene z znojem njihovega dela. Težko se jim je bilo odtrgati od rodne grude. Potem so jim neke noči zažgali streho nad glavo, zabobnela je zemlja od rjovenja topov, zatulila je ravnina okoli njihovega doma od krvavih borb. Dvignili so se v zadnjem hipu ter so pomešani s prevozi ranjencev in ujetnikov, krenili v tujino, da bi si rešili golo življenje. odnesli so s seboj na stotine stvari. Naložili so si na hrbet težko breme in so odšli stokajoč pod težkim tovorom. Temu ali onemu je ostala mogoče še slabotna kravica pa so jo vpregli v voz. Vole in konje jim je že zdavnaj s silo vzela vojaška oblast, da vlečejo topove, da vozijo vojne potrebščine tja do strelskih jarkov in da odvažajo ranjence. Tudi seno so jim vzeli in moko in druge zaloge. Vojna je neusmiljena in trda, ne pozna obzirov. Prijatelj ali sovražnik, vsak vzame, kar potrebuje. Samo beli lističi, ki je na njih potrjeno, kaj so nasilno vzelo, ostaneju nesrečnežu v rokah, a s tem ne moreš nasititi žene in otrok. Če izgubi ta beli papir, ga je izgubil in opravljena stvar. In če ga ni izgubil, samo Bog ve, kdaj bo spet imel konje in vole, voz in seno, pšenico in koruzo. In če dobi denar, spet ne bo imel ničesar, ker ga bo porabil, preden se bo končala vojna, in mir ga bo zalotil kot berača.

Trgalo se mi je srce, ko sem gledala to žalostno in obupno tragedijo poljskega naroda. Oh, na sto in sto načinov mi pripovedujejo žene in starci vedno isto zgodbo. Može in sinove imajo pri vojakih, bore se in bijejo na bojišču, da njihovi najbližji niti ne vedo, kje. Žene ne vedo, če so jim možje še živi, matere ne vedo za sinove. Malo jih je, ki znajo pisati pisma, pa tudi onim, ki jih pišejo in pošiljajo nekam v čudno negotovost, niti njim ni bolje. Kako pa naj najdejo njihove karte s slabo napisanimi naslovi ljudi, ki jih iščejo, kako naj pridejo odgovori, ko so pri njih že davno zaprte pošte in uradi, oni pa blodijo sami in iščejo kotička, kamor bi se stisnili in skrili.

Ta bedna, preplašena človeška čreda je polnila železniške vozove. Slednjič se je dokopala do postaje, kjer se je načakala v dolgih urah in dnevih, dokler se tudi zanjo ni našel prostor. Sedeli so in ležali v žalostnih skupinah okoli majhnih, revnih galiških železniških postaj in zavidali onim srečnim, ki so se mogli zavarovati pred ledenim dežjem, snežnim metežem in mrzlim nočnim vetrom pod odprto šupo ali pod podobno streho.

Noseče žene so se težko vlekle po blatnih poteh, utrujene do smrti, lačne in slabe. Plod je umiral v njihovem drobu, krči so lomili njihove boke, one pa so stopale v topem obupu. Za roke so vodile enega, dvoje, troje otrok in skrivnostni materinski nagon jim ni dal, da jih prepuste usodi in smrti. Kolena so jim klecala, v očeh so se jim sušile zadnje solze, na ustnicah, razpokanih od vetra, se jim je napravila skorja iz krvi. Odnesle so s seboj perilo in obleke, odeje in blazine, da postiljajo ponoči otrokom in sebi in da ne zmrzujejo v snegu in ledeni mlaki. Tudi otroci so nosili sveženjčke, da so rešili nekaj od svojega skromnega premoženja. Utrudili so se hitro. Solznih oči so odlagali kos za kosom in prišli končno praznih rok do železniške postaje, od dolge poti po slabih cestah razbolelih nog, umazani, raztrgani, oslabljeni in lačni. Kolikokrat so padli gredoč, ko so stopali po razteptanih in močvirnatih potih. Potem so se težko dvigali in se počasi opotekali dalje. Močnejši od njih so jih suvali v stran, vozovi so jim škropili obraz z ledenim blatom. Zadaj pa jih je priganjalo grmenje topov. Če so se ustavili in uzrli, od koder so prišli, so videli eksplozije granat, ki so se sipale kakor nebeški ogenj na njihove bedne rojstne vasi. Tu in tam je vzplamtela rdeča baklja, oni pa so ugibali, če ne gori njihovo ognjišče ali morda sosedova hiša …

Sivi starci so nosili bolne starke, suhe do kosti, ki so prosile Boga, naj jih reši tega žalostnega življenja, pa naj umro, čeprav kar na cesti. Šibki vnuki so se prestrašeni in lačni lovili za njihove roke.

Če pa se je zgodilo, da je kdo onemogel in omahnil, je legel kraj poti in komaj je imel kdo časa in moči, da se je ustavil in mu pomagal. Vsak je nosil komaj svojo lastno bedo.

Otroci so se jokali z nadušljivim, slabotnim glasom, postajali od utrujenosti in slabosti ter padali. Matere so jih molče dvigale in prenašale zdaj enega, zdaj drugega. Oh, tudi one so bile že izčrpane, brez moči, toda jok otrok je na čudovit način vlival odpor v njihova bedna telesa. Pa so vlekle dalje sebe in svoje otroke z nepojmljivim mučeništvom materinske ljubezni.

Prišel je kak voz, naložen z revnimi svežnji, ki so na njih počivali bolniki in otroci. Takrat so matere, ki so počivale, stoječ s svojimi otroki v snegu in blatu ob poti, dvignile roke in prosile v Kristusovem imenu usmiljenja za svojo šibko deco. Bili so kmetje, ki so si mašili ušesa pred takimi prošnjami in so rešili bedne ostanke svojega premoženja, oteli so zadnji dve svoji revni kravici in srečni dosegli rešilno železniško postajo. Drugi pa, mehkejši od njih, bolj usmiljenih src, so zbirali take sirote in nalagali na voz vedno več otrok, vedno več ihtečih, bolnih žen. Suhi kravici sta čedalje težje vlekli revni voz. Dva ali trije moški so porivali voz od zadaj in tudi žene so pomagale. Nekaj časa se je voz premikal dalje po razmočenih tleh, se pogrezal v globoke grape, dokler ni obtičal. Marsikatera žena se je spravila z voza, da bi bil tovor lažji. Matere so spet vzele otroke na svoje roke. Spet se je zagugal voz, žalostni, bedni sprevod nesrečnežev se je pomaknil dalje. Čez nekaj časa je bolna žena spet oslabela in legla na voz, materam so onemogle roke in spet so postavile otroke gor na mokre svežnje, da bi si nabrale nekaj sape in moči. Kmet je udaril z bičem po ubogih kravicah, jezil se je na njih in ju priganjal, naj vlečeta, vlečeta. In nesrečna živina se je nategovala, dokler se je mogla. Potem pa je zagazila v kakšno jamo, padla in obležala v blatu, ne da bi se še zmenila za dobre besede, za udarce. Tedaj je vse planilo v tarnanje in javkanje. Od zadaj je dospel drug voz, kletve in psovke so se usule na ubogo skupino obupancev. Odvedli so kravi s ceste, božali ju, milovali, jima porivali v gobec koščke kruha ali sladkorja, toda ubogo živinče se vendar več ni moglo vzdigniti; izčrpano je bilo do kraja in se je iztegnilo v sneg in blato, da bi poginilo. Zajokal je gospodar, zajokali so otroci in žene. Dvignili so roke, da bi priklicali usmiljenje Boga na pomoč svoji žalostni bedi. Toda nebo je ostalo mrko, sivo, nedostopno. In tako so čakali nesrečneži, zaman čakali nekaj časa. Končno so pustili kravo in pometali del svežnjev, ki so se od njih morali ločiti, ker so bili pretežki, da bi jih vlekli s seboj na obupnem begu. In spet je stopal sprevod dalje, dokler se ni še enkrat ustavil, ker se je tudi druga krava stegnila v blato in poginila.

Vsa, vsa gališka pota so bila nabito polna zvrnjenih in razbitih voz, razmetanih svežnjev in blaga, kovčegov, revnega pohištva, poginulih konj in krav. Povsod enako gnusna, odurna in žalostna slika.

Na železniških postajah so nagnali uradniki, sami že do konca utrujeni in otopeli od mrzličnega dela in strahu, ki so ga morali gledati, to nesrečno, brezglavo krdelo ubogih človeških bitij v tesne, zatohle vagone. Vojna je že žvižgala v zraku, ljudje pa so se prerivali v vozove, da si rešijo golo življenje. Marsikdo je tu izgubil svoj sveženj, ki ga je s tolikim naporom vlekel na hrbtu ure in ure po globokem blatu razteptanih potov. Iztrgali so mu ga iz rok in vrgli nekam ob progo, da je mogel stopiti v voz še kak nesrečnež, blazen od strahu. Nihče, nihče ni hotel počakati, potrpeti, da pride drug vlak. Kajti kdo ve, če bo ta drugi vlak še mogel priti. Kdo ve, če ne bo že prej z zadnjo lokomotivo pobegnilo pred Rusi železniško osebje in bo komaj še utegnilo razdejati za seboj tračnice in uničiti v pisarni naprave, ki se ne dado odnesti. Begunci, ki bi ostali v takem primeru na postaji, bi bili prepuščeni milosti božji, slepemu naključju in Rusom. Vsak od teh revežev si je prizadeval z vsemi silami, da ne ostane med dvema ognjema v najhujšem peklu vojnega besnenja.

Zato so bili vsi železniški vozovi prenatrpani z revnimi človeškimi stvori. Uradniki so zaklenili vrata vozovom, ker tako se je glasilo naročilo, in vlak se je kotalil v daljavo, da nihče od onih, ki jih je nosil, ni videl cilja svojemu potovanju. Dogodilo se je, da je vlak obstal na progi in je stal tam ure in ure. Tišina naokoli, noč, tema. V vlaku jok, ječanje, tarnanje, molitve, kletve. Ni bilo dovoljeno odpiranje oken, zračniki pa niso mogli zadosti hitro izmenjavati zatohlega, zasmrajenega ozračja, ki je hlapelo iz te uboge človeške črede. Nato je vlak odhitel, se ustavljal na postajah, na križiščih tračnic in počasi vlekel svoje ubogo breme naprej.

V vozovih so jokali otroci, kričale žene. Žeja in lakota sta jim zastrupljala drobovje. Bolniki so tarnali, dojenčki cvilili na rokah mater in se zvijali v krčih. Včasih so žene tudi rodile v tej peklenski stiski, starci pa so umirali.

Tako so drveli ti vozovi iz bedne Galicije v sosedne pokrajine, natovorjeni s človeškim gorjem. Prokletstvo nezaslužene usode so vozili s seboj od postaje do postaje. Reveži so pritiskali blede obraze na okna, udarjali s suhimi prsti po njih, klicali na pomoč usmiljene ljudi. Toda povsod, koder so se peljali mimo ti žalostni vozovi, so bili ljudje že utrujeni od gledanja te nesrečne bede. Na stotine takih voz, na tisoče in tisoče beguncev se je vozilo mimo njih v teh mesecih. V začetku so jim dajali, kar so mogli, tolažili so obupance. Dajali so jim piti, nudili so jim jedil, slačili so s sebe suknje in jih metali ubogim materam, da ogrnejo gole otroke. Toda kmalu so ostali tudi ti ljudje praznih rok. Njihova dobra srca so otrdela za to pogubno nesrečo, ko so občutili, da so brez moči. Preveč se je zahtevalo od njih, pa so njihova srca morala otrpniti, njihove duše otopeti, ker bi morali sicer zblazneti.

Toda strahoviti železniški vozovi, polni tarnanja in jokanja, so potovali od postaje do postaje, čakali pred postajami cele ure in se spet zganili dalje, ne da bi se njihova vrata kje odprla. V teh ozkih, zasmrajenih kletkah se je obup včasih spremenil v zlobo in so se nesrečneži še potolkli in zlasali med seboj zaradi koščka trdega kruha, zaradi prostora na klopi, zaradi krpe, ki jo je ta otrok vzel onemu. Blaznost obupa je spreminjala nesrečneže v zveri, ki se bore za svoje lastno bedno življenje.

Minilo je po štiri in dvajset ur, ko ti ljudje niso dobili niti kruha niti vode v teh groznih in pretesnih kletkah. Kajti nihče si ni upal odpreti njihova vrata, boječ se strašnih vojnih bolezni, ki so jih vozili s seboj. In teh je bilo veliko. Nabrali so se jih ubožci na svojem begu, okužili so se z raznimi kužnimi boleznimi, ki so se širile potuhnjeno in nevarno po bojišču in za njim. V teh vlakih so prevažali kolero, pegasti legar, trebušni legar in črne koze, vse strahote človeškega rodu. V krčih so umirale žene, obdane od otrok. Njihova trupla so ostala med kopico revežev, polnih blaznega strahu, vse dotlej, dokler ni vlak končno dospel na dotični kraj. Kdo bi si jim upal pomagati, ne da bi pri tem izpostavil v nevarnost vseh vasi in mest, koder se je vozil mimo ta železniški tovor?

Povsod so jih sprejemali s strahom, tudi na postajah, kjer so jim dajali skozi okna toplega čaja in kruha. Nihče ni vedel, če ne bodo nesrečneži zapustili sledu svojega prekletstva, če ne bo usmiljeni, ki jim je hotel pomagati, prejel poleg vzklikov hvaležnosti tudi klico propadanja in smrti. Prekleta je bila njihova stopinja, strah je šel pred njimi in za njimi, dokler niso končno dospeli v tabor beguncev, ki ga je uredila vlada z mrzlično hitrostjo, da reši, kar se še rešiti da, in da obvaruje notranjost države pred okužbami, ki so jih raznašali nesrečni gališki izgnanci.

Oh prijatelj moj! Vedno mislim na ta beg našega naroda. Nesrečni poljski narod! Najnesrečnejši od vseh narodov Evrope! Preklet in preganjan od strašne, nezaslužene usode.

Često se ponoči prebudim, ker me plaše hude sanje. Sama se vlečem po zasneženih potih z zadnjo močjo. Vsi prizori obupa in nesreče ožive v mojih možganih, rušim se v zmedo beguncev.

Videla sem, kako je za našo fronto. Toda tudi tam čez so Poljaki! Tudi pri Vas beže Poljaki. Prsi naše poljske zemlje krvave od strašnih ran. Žalostno poginjajo poljski sinovi, poljske žene in otroci. Mi bežimo tukaj, a naši bratje beže tam na Vaši strani. Na našem živem srcu se rujejo evropske države za prvenstvo. Poljski narod pa tarna in propada pod petami njihovih armad.

Gorje, prijatelj, kaj bo z nami, kaj bo ostalo od nas?! Razbežali so se naši otroci na vse strani. Naša ognjišča so samo še pusta pogorišča.

Saj nas ni toliko! Nismo tako velik narod, da bi nas smelo toliko poginiti! Preveč zgubljamo krvi, prijatelj, preveč! Ali se bomo še kdaj popravili od silnih ran, od izgube naše najboljše moči?!

Na neki železniški postaji sem opazila poljsko ženo. Z golimo rokami je razbila steklo pri oknu svojega voza in skočila venkaj. Železniški nastavljenci in vojaki so jo hoteli prijeti. Ona pa je tekla, se jim izvila iz rok, pobegnila v stran, kjer so ji hoteli zastaviti pot, se splazila med tračnicami in pribežala na peron med nas, gosposke potnike, višje častnike in uradnike.

Vila je roke in kričala: »Izgubila sem otroke! Izgubila sem otroke! Usmiljeni ljudje, dajte, da se vrnem! Moram se vrniti, da poiščem svoje otroke! Kaj naj brez njih? Kje so moji otroci, pravični Bog?«

Ustavili smo jo, hoteli smo jo pomiriti, potolažiti. Ona pa je kot prikazen begala med nami in obupno jokala: »Izgubila sem otroke! Kje so ostali, povejte!«

Neka neustrašna gospa od Rdečega križa ji je zastavila pot in z rokami objela revo z vso močjo. Pritisnila si je glavo obupanke na prsi in njene solze so se pomešale s solzami nesrečnice.

»Dobra gospa, pomagajte mi!« je ječala uboga žena. »Troje otrok, troje mojih otrok je ostalo tam v Galiciji na naši železniški postaji v tropu tujih ljudi. Rusi so že streljali na vlak, nekdo me je vrgel v voz, otroci pa so ostali sami. K njim hočem! Kaj naj počno brez matere? Pomagajte mi, dobra gospa, pomagajte mi!«

»Pomagala bom!« je obljubila gospa. »Gotovo jih bomo našli. Samo pomirite se, počakajte tu pri meni. Jaz vam jih pomorem iskati.«

Prišla sta dva vojaka, da bi odpeljala ženo nazaj v voz, ki je iz njega pobegnila. Toda vsi smo začeli prositi zanjo, tudi neki general se je zavzel za revo, da je smela ostati pri gospe od Rdečega križa, ki se je prva usmilila njenega obupa.

Neki sprevodnik mi je rekel, ko je šel mimo mene: »Mislite, gospa, da je to edina mati, ki je zdaj izgubila otroke? Veliko jih je, veliko. Srečne tiste, ki pripeljejo do nas vsaj truplo svojega otroka. Imajo vsaj nekaj, nad čemer morejo jokati. Bolje za otroke, če so mrtvi!«

Prijatelj moj, če bi vedeli, v kakšni otopelosti sem živela zadnji čas!

Ti vojni dogodki padajo težko na mojo dušo.

Ne morem biti ravnodušna, toda kaj morem pomagati? Kaj naj storim? Menda res nisem ustvarjena za življenjski vrvež, kakor pravi moj mož. Omahnila sem pod vtisi zadnjih šestih mesecev.

Svoje lastne usode kot da niti prav ne čutim. Lahko sem odšla od moža, ki sem z njim živela šestnajst let.

Kako malo mi je ostalo v duši od teh dolgih šestnajstih let! Tudi prvi lepi daljni spomini iz mladosti so temneli, se gubili iz mojega srca.

Včasih bi se s silo rada spomnila prvih mladih let svojega zakona. Rada bi obudila preteklo srečo in lepoto. Moram biti pravična do moža, ki sem se ločila od njega. Prizadevam si spomniti se vedrih hipov, ki sem jih nekdaj preživela z njim. Toda kot da se moje misli nočejo vrniti v preteklost, v mladost. Spominjam se sicer lepega sprehoda, davnega smeha, cvetja, ki mi ga je prinašal, vedrega pogovora, toplih, prisrčnih družinskih svečanosti. Spominjam se pomladnega izleta v zeleni gozd, spominjam se poletnih noči, obsijanih od mesečine, ko sva tiho sedela v vrtu drug poleg drugega in poslušala daljno pesem vaških fantov. Toda vse slike, ki si jih kličem v spomin, so blede in brez toplote, trudno padajo nazaj v pozabljenje.

Vse je zastrupljeno z grenkimi dvomi. Kaj vem, kdaj me je moj mož začel varati? Kaj vem, če je bila sploh kdaj njegova duša blizu moje? Kaj ni bilo vedno nekaj zagonetnega in tujega med nama? Kaj niso vsak da, tudi po dozdevno najlepših ljubezenskih trenutkih prihajala do izraza nasprotja med nama? Kaj se nisva morala obadva vedno in vedno varovati, da ne bi izzivala večnih majhnih in neprijetnih sporov? Kaj je bila zares ljubezen, prava ljubezen, ki naju je privedla skupaj in naju vezala drug na drugega?

Jaz sem bila mlada, dosti lepa žena, on je bil zdrav, mlad moški. Kaj je bila strast ljubezen? Kakšen je ta slepi nagon, ki pripelje ženo in moža skupaj, telo k telesu, duši pa se jima nikdar ne združita v enoten, urban akord?

Kolikokrat se spominjam, vedno je bilo med nama sto različnih pojmovanj, navad, nasprotujočih si misli, čustev. Zato niti nočem klicati nazaj let, ki sem jih preživela z njim. Umrli so celo spomini.

Gledam nazaj in bolna praznota me vso izpolnjuje. Kot da je padla v brezdno moja mladost, kot da so izginila brez sledu moja najlepša leta!

Zakaj je to tako, povejte mi, pojasnite mi, modri moj prijatelj?

Kaj spomini res nič ne pomenijo, kaj zares ni preteklosti, ampak samo sedanjost? Moj zakon je kot nekaj, česar nisem doživela, nekaj, kar je s korenino iztrgano iz mojega srca. Vsak spomin nanj mi je kot neprijeten dotik rane, ki se je zacelila, ki pa zanjo nočem nič vedeti.

Vem, kaj bi rekli Vi, prijatelj.

Vi ste pravični, Vi stvarno opazujete vsa dejstva, Vi ste strog sodnik.

Vi bi me vprašali: »Kaj pa otroka? Kaj nimate otrok, gospa?«

Oh, prijatelj! Najrajši bi zajokala in rekla, da ju nimam. Ker jaz ju v resnici nimam. Nimam njune ljubezni, nimam njunih src!

Oni sta očetovi, prijatelj! Oni sta očetovi!

Vi tega gotovo ne pojmite in ne razumete. Mislili boste, da sem kriva, ker ju nisem znala obdržati na svojem srcu, ki sta na njem nekoč kot majhni in šibki ležali, dokler sem ju dojila s svojim mlekom.

Mogoče imate prav. Mogoče sem sama zakrivila svojo žalostno materinsko usodo.

Ne vem, ne vem.

Vem damo, da me to boli, da me to zelo boli. Nočem niti misliti na to, iti hočem preko tega, pozabiti hočem na to,

To je treba preboleti, pomiriti se z usodo, dokazujem sama sebi. V veliki otopelosti, ki v njej živim zadnje tedne, se mi včasih zazdi, da se mi je to že posrečilo. Dopovedujem si, da me nič ne bole redki in kratki dopisi Jadvige in Stazike, ki mi jih pošiljata iz Draždanov. Zavoljo cenzure mi pišeta nemški, pa so njuna pisma mogoče zato še bolj običajna, kot bi bila sicer.

Toda to ni res! Nikdar, nikdar ne more mati preboleti, da se ji otroci odtujujejo. Vedite, prijatelj, nikdar!

Te zadnje dneve sem morala veliko misliti na svojo mater.

Že dolgo nisem dobila nobenih vesti od nje. Ne vem, kaj dela v svojih Tatrah, ki jih noče zapustiti.

Ona niti ne sluti, da sem za vedno odšla od moža, da sem za vedno obračunala z njim.

Bila je edina, ki je nasprotovala mojemu zakonu z njim.

Samo iz verskih razlogov.

Je prava Poljakinja, strastna katoličanka, Hans, moj mož, pa je protestant.

Verjeli boste, če Vam povem, da je bila to najmanjša motnja za moj zakon. Zaradi vere nisva imela nesporazumov, ker sva oba svobodomiselna.

Moja mati je zato veliko trpela.

Niti bratje, niti jaz ji nismo mogli slediti v verski gorečnosti. Brat Zigmund je vzel za ženo Rusinjo, njegovi otroci so pravoslavne vere. Dolgo mu mati ni mogla odpustiti tega dejanja. Ona, prepričana katoličanka, je morala imeti vnuke druge vere! Pa tudi moja otroka sta se vzgajala v veri svojega očeta.

Tudi Zigmund je pomešal kri našega rodu vrh vsega še z rusko krvjo, pripeljal je Rusinjo v svoj dom, dasi so Rusi nakopičili toliko krivic nad našim narodom, pa tudi nad bližnjo družino moje matere. Njena mati, moja babica, je bila po rodu iz Tater kot tudi prababica. Tudi prababica, babica in mati so se po čudni igri usode poročile čez mejo v rusko Poljsko. Moj ded se je udeležil več gibanj za osvobojenje Poljske, zato so ga Rusi pregnali v Sibirijo. Ni dovolil, da bi ga spremljala žena, moja babica, z otroki v pregnanstvo, temveč je odločil, daj se vrne v očetovo hišo v Tatre in naj tam zavarovana in v miru vzgoji sinove in hčere.

Dokler je živela babica, je često pripovedovala nam vnukom, kaj so morali pretrpeti Poljaki po uporu šestdesetih let. Kako so jih kozaki pretepali z biči, kako so jih mučili ruski policaji po zaporih. Kakšna mučeništva so morali prenašati na dolgem potu skozi veliko Rusijo do azijskih mej in tam čez Ural po sibirskih pustinjah, dokler niso dospeli na svoje določene kraje, kjer so umirali in poginjali zavoljo mraza in pomanjkanja.

Odrasla sem ob teh žalostnih zgodbah o našem poniževanju in krivicah, ki so jih nakopičili našim dedom in očetom.

Kajti tudi oče je moral veliko pretrpeti zaradi poljskega porekla. Tudi on je sodeloval pri vsem, česar so se lotili naši rodoljubi, da bi rešili Poljsko. Skrivaj smo obiskovali tajne poljske šole, da smo v njih sesali ljubezen našega poljskega jezika in naroda in se naučili sovražiti naše zatiralce.

Toda naše pokolenje je bilo stvarnejše od naših očetov in dedov in mnogi od nas so že spoznali, da nismo edini, ki trpimo pod rusko knuto. Spoznali smo, da nas davi režim in ne ruski narod, ker je tudi po njegovem hrbtu plesal kozaški bič, če si je zaželel svobode.

Pa kaj o tem pripovedujem Vam, prijatelj, kajne? To veste sami najbolje. Saj kadar koli ste hirali v temnicah, ste imeli za prijatelje ruske študente, delavce, socialiste, svobodomislece, sploh idealiste, ki so hoteli raztrgati verige, katere so uklepale ne samo nas, temveč tudi nje.

Oni niso krivi, da smo še bednejši od njih in da režim ne preganja samo naših teženj po svobodi, temveč da je preganjal tudi naš jezik, ki smo ga govorili, in vero,ki je v njej naše ljudstvo molilo Boga.

Pred nekaj dnevi sem dobila čuden dopis od matere. Prav za prav ni to dopis niti pismo, temveč samo nek spomin ali kaj.

Moja mati je imela navado, da si je v prostem času pripravila veliko ovojnic za pisma, ki jih je nameravala pisati otrokom. Zmogla je vso nedeljo popoldne sedeti pri oknu, pri tem pa je brala sveto pismo in pisala na prazne ovojnice naše naslove s skrbno in čitljivo pisavo. Zelo se je trudila, da bi bila naša imena in prebivališča napisana čim skrbneje in lepše. Dokler se je sušila tinta na ovojnicah, je pobožno prečitala kak psalm, nato pa se je spet vrgla na pisanje naslovov.

Često smo se smejali tej njeni navadi, ona pa se je branila in resno zatrjevala, da je vedno dobro, če so ovojnice tako pripravljene.

»Lahko zbolim ali pa me doleti kakšna druga nesreča. Tedaj zadostuje, da napišem nekaj vrstic s svinčnikom in pošljem na pošto,« je govorila.

Morala sem se spomniti teh besed, ko sem pred nekaj dnevi prejela njeno pismo, ki ga pismo prav za prav niti imenovati ne morem. Ovojnica je bila v redu, pa tudi moj naslov točen, toda v ovojnici sem našla samo košček papirja z nekimi čudnimi znaki, kakor če se otroci igrajo šolo. Kakor da je preizkušala pero. Vidim, to je pisala njena roka, vendar ni niti ene čitljive črke v teh dveh, treh vrstah raznih potez in črt. Morala se je zmotiti, pa je odposlala ta list papirja namesto pisma, ki ga je napisala. Našla bo pismo na mizi med svojimi molitveniki in evangeliji in mi ga bo poslala. Zdaj pričakujem od nje natančnejših vesti in mogoče tudi zato toliko mislim nanjo.

Uboga mati, tudi ona ni bila ravno srečna. Nisva se razumeli. Ona ni razumela nas, svojih otrok, a mi nismo razumeli nje. Dva svetova smo bili mi in ona, ki nas je rodila.

V vseh svojih skrbeh vnanjega življenja smo se lahko zatekli k njej. Rada je pomagala svojim otrokom z denarjem, rada je pohitela k nam, kadar je kdo zbolel. Ni je bilo boljše strežnice od nje. Po cele noči je sedela ob postelji bolnika, ga božala, mu kuhala čas, mu dajala obkladke in zdravila.

Samo kadar so duševni boji glodalo srca njenih ljubih, ni znala pomagati niti svetovati. Vedno in vedno smo čuli samo en stavek iz njenih ust: »Otroci, molite k Bogu! Vera je edina zaščita, edina rešitev, edino upanje!«

Toda niti eden izmed nas ni imel njene vere.

Tega ni mogla preboleti, tega ni mogla razumeti. Silila nas je, naj hodimo k maši, vso svojo materinsko veljavo je uporabljala, da bi nas primorala, da bi šli z njo na božjo pot v Čenstohovo ali h kaki drugi čudodelni Materi božji. Ni sprevidela, da zahteva od nas hinavščino in hlinjenje.

Često smo storili njej na ljubo, kar je zahtevala od nas.

»Pojdite z menoj,« nas je klicala. »Ni treba drugega, le da greste z menoj. Mati božja se bo usmilila mojih solz in bo uslišala mojo molitev. Napravila bo čudež in v vaših srcih bo vzplamtela vera v Boga in zaupanje v njegovo milost!«

Že odrasli smo morali hoditi z njo po božjih potih k poljskim cerkvam, da ji dokažemo, kako jo ljubimo. Toda čudeža je pričakovala zaman.

»Ali zdaj verujete?« nas je spraševala, kadar smo čez eno uro ali dve stopili po dolgih obredih iz kakšne posebno slavne cerkve.

Često nas je zapustila potrpežljivost, pa smo ji odkrito dokazovalo brezplodnost njenih prizadevanj in duševnih muk, ki nam jih je toliko pripravljala. Tedaj se je razžalostila nad nami in je bridko jokala nad našo duševno slepoto. Rotila nas je, naj se spametujemo in naj rešimo svoje duše, dokler je še čas. Tudi razjezila se je včasih. »Vi nehvaležni otroci,« je govorila. »Zakaj ne verujete, ko jaz želim in zapovedujem, da verujte?! Ali sem zaslužila, da ste tako trdi in neusmiljeni z menoj?! Zakaj me je Bog tako kaznoval, da ste šli vsi po slabi poti? Zakaj sem, nesrečnica, rodila same brezverce?«

Zastonj smo ji dokazovali, da je duh prost in da bi bili hinavci, če bi se delali, da verujemo, v resnici pa ne bi verovali.

»Kaj bi bilo bolje, da bi se hlinili?« smo spraševali.

Tedaj je dolgo molčala, nato pa rekla: »Mogoče bi bilo bolje. Navadili bi se moliti, potem bi vera prišla sama od sebe, da ne bi niti vedeli, kdaj.«

Vedno je zijal ta nepremostljivi prepad med njo in nami. Nobena ljubezen ga ni mogla napolniti.

Njena pisma so bila same pridige. Že smo se jih navadili in se nismo niti razburjali niti žalostili zavoljo njih.

Nekoč je vprašala mojega najmlajšega brata Jana, če gre vsako nedeljo v cerkev. On pa se je nasmehnil in rekel: »Zakaj, mamica zlata? Pišeš mi vsak teden. Ena pridiga v sedmih dnevih pa za vsakega kristjana popolnoma zadostuje!«

Mi smo se smejali, mati pa se je jezila. Vendar nam ni prenehala neutrudljivo pisati, naj se vrnemo k Bogu, naj hodimo k maši, naj zvečer molimo in naj svoje otroke vzgajamo v strahu božjem.

»Če me poslušate ali ne,« je govorila, »jaz sem mati, pa moram opraviti svojo dolžnost.«

Sirota, tudi ona se je dosti jezila na nas in veliko solz je prelila zavoljo nas. Mogoče je to splošna usoda mater, da so njihovi otroci drugačni, kakor so si jih želele.

Zdaj bolje razumem njeno usodo in bolje pojmujem njeno žalost. Gotovo je morala veliko pretrpeti, ker smo šli po drugačnih potih, kakor je želela, da gremo. Mi smo podedovali v verskih stvareh očetove dvome. Spor je prešel iz zakona na razmerje med njo in otroki.

To je mogoče sploh usoda vseh žena, ki se poroče z možmi, pa z njimi niso istih misli in nazorov. In potem rode otroke, ki niso njihovi, čeprav so ustvarjeni iz njihove krvi in dojeni z njihovim mlekom.

Tudi mene je doletela ista usoda. Mogoče samo na malo drugačen način.

Zato zdaj ljubim mater z neko posebno, usmiljeno ljubeznijo. Tuji sva si, kakor sva si bili prej. Nobene steza ne vodi iz njenega duševnega življenja v moje. Toda jaz trpim isto bolečino osamljene matere, kakršno je trpela ona zaradi mene in mojih bratov. Ne morem ji pomagati, ne morem se ji približati niti stopiti v njen svet. Samo presojam jo drugače, pravičneje. Zdaj vem, da ni bila nobena muhavost trdoglavega in v ozke spone uklenjenega bitja, ki nas je ločila, temveč žalostna usoda matere, ki ji je otrok podedoval drugačno dušo.

Ne verjamem, da je veliko popolnoma srečnih mater. Matere so srečne, dokler imajo majhne otroke, ki še nimajo svoje duše. Samo zelo mlade matere so srečne, matere z majhnimi otroki na kolenih. Toda pozneje se začno skrivne borbe in razočaranja. Matere bi rade, da bi jim bili otroci podobni po duši, kakor so jim podobni po barvi las in oči, po oblikah glave in telesa. Ampak duša je nekaj skrivnostnega, upornega in svobodnega. Ne moreš je ujeti, ne moreš je zadržati.

Ali se motim? Ali žene, ki so našle v svojih možeh svoj ideal, najdejo isti ideal tudi v otrocih?

Gotovo ga najdejo!

Starši, ki se ne ljubijo samo telesno, samo hipno, morajo imeti tudi drugačne otroke. Tedaj mož uživa, da ima hčer, ki je v vsem, po telesu in srcu podobna materi, ženi, ki jo obožuje, in žena se ponaša, kadar spozna v sinu duha in značaj moža, ki ga spoštuje in ljubi.

Veste, prijatelj, da sem Vam bila včasih malo nevoščljiva zavoljo prelepega razmerja, ki vlada med Vami in Vašo materjo.

Koliko krasnega in ljubega ste mi povedali o njej! Kako sem se smejala, kadar ste mi pripovedovali, kako se navadno za Veliko noč vračate z brati k njej domov,

»Vsa hiša nas je polna, kadar vstopimo,« ste pripovedovali.

Jaz pa sem si v živo predstavljala Vaš rojstni dvorec, kjer so sobe gotovo tako starinsko udobne, pa so vendar ustvarjene za navadne ljudi; niso preveč visoke in prostrane, da bi bilo mrzlo v njih, kadar tuli zunaj snežni vihar.

Rekli ste mi, da je Vaš oče visok človek, pa vendar manjši od Vas vseh.

»Moj Bog, jaz niti ne vem,« ste mi pripovedovali nekoč v smehu, »kako da smo mi trije bratje sami hrusti, Guliverji, ki so jim vsi stoli premajhni, vse postelje prekratke, vsa vrata prenizka! Kakšno trpljenje, kadar se moramo voziti po železnicah ali v kakšnih majhnih vaških saneh! Oče je moral zaradi nas dati napraviti posebno velik voz, da nas je mogel spraviti z železniške postaje domov, ne da bi se nam bilo treba zviti v klobčič. Pri materi se vedno zadevamo z glavami ob svetilke in lestence. V njenem salonu smo jih potrli že skoro vse rokoko naslanjačke.«

Kako sem se smejala!

Kako draga mi je bila Vaša mati, ko ste mi pripovedovali, da ji je všeč, če vsi trije sedite na stopnišču, ki deli balkon od sobe. Tam je njen priljubljeni prostor in tam stoji udoben naslanjač, prevlečen z rožastim aksamitom in natrpan z različnimi vezenimi blazinami. Tam sedi in se zabava z raznovrstnimi ročnimi deli.

Pripovedovali ste mi, kako s je šalila Vaša mati: »Sedite, otroci, sedite semkaj k mojim nogam na stopnišče, da vidim, kako ste moji otroci. Da se ne bom bala teh svojih velikanov.«

Sedeli ste na stopnišču in pili čaj in pripovedovali materi, kaj delate po svetu.

In jaz, prijatelj, zelo sem ponosna, ker sem visoka in ker ste to Vi opazili.

Oh, s kakšno radostjo se spominjam nekega smešnega dogodka.

Ne vem, ali se ga spominjate tudi Vi?

Zaradi nekih rokopisov in dogovorov sva se odločila, da se sestaneva v Krakovu. Vi ste tam naznanili predavanje. Pisali ste mi, da boste prišli v Krakov že teden dni prej in ste me prosili, naj pridem tudi jaz kak dan poprej, ker ste me hoteli takoj po predavanju vrniti v Varšavo. Sporočili ste mi, da me boste počakali na železniški postaji, ker jaz tedaj v Krakovu še nisem imela bližnjih znancev.

Toda bili ste zadržani, pa ste poprosili nekega prijatelja, naj me on pričaka s svojo gospo na postaji. Nista me še poznala in Vi ste jima morali pobliže opisati mojo zunanjost.

»Ne bo vama treba dosti gledati,« ste jima rekli, »velika je kakor jaz; takoj jo bosta opazila.«

Mene ste brzojavno obvestili, da ste zadržani, da pa me bosta sprejela Vaša prijatelja.

Prišla sem. Ko sem stopila iz voza, sem pustila mimo hudournik ljudi ter med zadnjimi potniki počasi odšla proti izhodu. Samo še malo ljudi je čakalo pri izhodu. Toda name se ni ozrl nihče.

Postanem, gledam, čakam.

Edino jaz sem še ostala od potnikov. In pomislila sem, da me nihče ne čaka.

Toda tam pri vratih stojita gospod in gospa in vidi se jima, da nekoga čakata.

Naposled pristopim k njima ter jima povem svoje ime. Iskreno se začudita.

»Vi ste, gospa?«

»Seveda,« pravim nekoliko zmedena.

»No, ta je dobra! Staszyński pa mi je rekel, da ste veliki kakor on! Saj vendar niste opazljivo visoki!«

»Hvala Bogu!« sem se zasmejala. »Če bi bila tako visoka, kakor je Staszyński, bi lahko takoj sprejela službo v vseh evropskih panoptikih kot največja žena v Evropi!«

Prisrčno smo se smejali temu dogodku.

Ampak naj Vam priznam, prijatelj, bilo je vendar lepo, ker ste mislili, da sem velika kakor Vi. Nekaj toplega in dragega je v tem. Še danes me veseli ta smešni dogodek.

Sploh je lepo misliti na Vas, prijatelj!

Lepo se je spreminjati najinih preprostih skupnih pogovorov. Bili so vedno tako vedri in pomladanski.

Veliko poklonov sem slišala v življenju. Vedno so se le za trenutek dotaknili mojih ušes. Nisem ničemurna, toda tisto malo lepih besed, ki ste mi jih rekli Vi, je moje srce skrbno shranilo in še danes me grejejo kakor sonce, kadar se jih dotaknejo moje misli.

Prijatelj moj, ali se spominjate, kako sva šla nekoč po samotni beli poti, ki se vije čez hrib v lepi okolici mesta, kjer sem živela?

Bila je zgodnja pomlad. Vse je poganjalo in cvetelo. Prvi zeleni vonj se je voljno širil od drevja v gozdu. Beli oblački so leteli visoko, visoko po modrem nebu. Prijetna sapica je prinašala prvo spomladansko opojnost. Ptice so žvrgolele in na drugem griču je prepevala deklica, ki je delala na vrtu.

Hitro sva stopala po tihem kraju in se živahno pogovarjala o raznih vprašanjih. Včasih sva postala, pogledala čarobno goro, pokrito z večnim snegom, kako se dviga pred nama z zelene ravnice. In sva šla spet naprej.

Tedaj ste rekli, da je zelo malo ljudi, ki morete z njimi držati korak.

»Neprestano se čudim,« ste rekli, »kako lepo in skladno hodiva. Kakor da bi šla pojoč, toliko je ubranosti v najini hoji.«

Nato ste se hitro zmedli, kakor da Vam je neprijetno, ker ste bili tako iskreni, in začeli ste mi učeno in modro razlagati, kako važna je hoja za občutje ljudi.

»Opazujem zakonske pare,« ste rekli. »Oni, ki ne znajo skladno hoditi drug poleg drugega, niso srečni in se ne razumejo. Dober dušeslovec more veliko opaziti, če gleda, kako ljudje hodijo.«

Pa še Vam je bil pogovor prezaupen in začeli ste mi pripovedovati o najnovejših načinih, ki po njih preiskujejo pravo starost dragocenih in redkih rokopisov in listin.

Bili ste vedno brezhibni. Strogo ste pazili nase. Nikdar nisem občutila, da moram biti previdna zavoljo Vas. To je poseben občutek, imamo ga žene pri možeh, ki so nam prijetni in o katerih slutimo, da jim tudi me nismo ravnodušne.

Mislim, da ste dobro vedeli, da ni še noben moški izzival tako močnega vtisa v meni kakor Vi. Pa tudi jaz vem in čutim v globini srca, da sem Vas prevzela z isto močjo.

Toda nikoli nisem pomislila, da naj bi se Vas varovala. Pred vsemi moškimi, ki so se mi približali, sem se nagonsko čuvala. Do Vas je bilo moje zaupanje brezmejno. Imela sem nasprotno čudovito vero, da se mi ni nič treba varovati ter da morem biti brez škode neskončno odkrita, ker Vi ne boste nikoli izrabili niti ene moje besede. Zdelo se mi je, da ne varujete samo sebe, ampak tudi mene, da morem zato prosto dovoliti svojim ustom, naj Vam povedo vse, kar se skriva v moji duši.

Prelepo je bilo to čustvo velikega in neomajnega zaupanja. Mislim, da je malo žen, ki so bile tako srečne, da so ga kdaj doživele.

Nikdar ne bom dovolj hvaležna usodi, da sem Vas srečala v življenju. Najlepše, kar je v meni, ste mi dali Vi. Visoko ste me dvigali k sebi in vsa srečna se ponašam, da ste me včasih imeli za enako samemu sebi.

Vedela sem, da v najinem skupnem razmerju ne bo nikoli nič nelepega, nizkega.

Nekoč sem sanjala, da sem tekla po hribu navzdol proti Vam, Vi pa ste stali na vznožju hriba. Moje srce je drhtelo od vedre radosti, veter je nosil srečno vriskanje z mojih nasmejanih usten v zeleni gozd. Pritekla sem do Vas, se vrgla kljubovalno na Vaše široke prsi, ovila roke okoli Vašega močnega vratu in Vas poljubila na Vaše lepe, trde, možate ustnice. Samo sonce je bilo v meni, čista radost, nepopisna vedrina.

Vi ste se smejali s svojimi dobrimi očmi, ki je v njih toliko moči in toliko mehkobe kakor sploh v nobenem drugem človeku na svetu. Dobrohotno in mehko ste odrinili moje roke s svojega vratu, nežno ste me odmaknili s svojih prsi in ste mi rekli z blagim glasom milo, milo, kakor karamo otroka: »Kaj pa delate, Hanka?! Saj to se ne sme! To se vendar ne sme!«

Nisem se razžalostila, nisem bila užaljena, še bolj vesela in razposajena sem šla z Vami preko cvetočih livad. Saj sem vedela, da me ljubite bolj, kakor bi me mogel sploh kdo ljubiti na svetu. Vedela sem, da ne boste nikoli užalili moje duše in mojega srca.

Ne vem, zakaj tako ljubim te sanje.

Mogoče zato, ker bi mogle postati resnica.

O, vem, da bi mogle postati resnica. Vi poznate najlepši in najboljši od moje duše. Ono, česar niti jaz sama ne poznam, kar je skrito v meni kakor hostija v tebernaklu.

Velikokrat sem se čudila, kako da me vi tako cenite, da me tako upoštevate, postavljate tako visoko kot ženo in kot mislečega človeka. Da tako verujete v plemenitost moje duše, v dobroto mojega srca, v nadarjenost mojega uma. Začela sem spoštovati samo sebe, ker me Vi tako spoštujete. Začela sem se veseliti same sebe, ker ste me vi imeli za lepo. Vzljubila sem svoj glas, ker je bil Vam prijeten. Veselila sem se svoje nenavadne domišljije, ker ste Vi uživali v njej. Ponašala sem se s svojim delom in svojo nadarjenostjo, ker ste jo Vi priznavali in ste vanjo verovali.

Prijatelj, prijatelj, kako ljubo mi je pisati te besede, vesele in ponosne misli! Vsa teža mračne duševne potrtosti zadnjega časa pada z mojih ramen. Vsa neznosna otopelost, ki sem se vanjo potopila v zadnjih tednih, izginja, kadar mislim na Vas.

Res, potrebno mi je misliti na Vas, ker mi dajete moči, veliko moči. Novo zaupanje se dviga v mojem srcu, kadar se spominjam, kako ste verovali vame, koliko ste pričakovali od mene.

Zbrala se bom, ohrabrila. In spet bom začela delati. Delala bom za vzore, ki so tudi Vaši. Delala bom, da bom s svojo skromno močjo koristila, kolikor bom mogla, revnemu, nesrečnemu našemu narodu. Biti hočem skromen kamenček, ki se bo z njim gradila njegova sreča in prihodnost. Služiti hočem njegovi blaginji, kolikor mi bosta dopuščala sposobnost in moč.

Kdo ve, prijatelj, ali Vam bom kdaj izročila svoje tihe, iskrene pogovore z Vami?

Za koga pišem te svoje zaupne zapiske? Ali za Vas? Ali za sebe?

Ne vem, ne vem.

Toda to pisanje mi daje veliko moči, izpodbuja me, hrabri.

Prej so me Vaša pisma mogla rešiti duševne potrtosti, me usposobiti za delo, mi olajšati življenje in ga olepšati. Kakor razžene sonce meglo, tako so ona reševala moje srce pred utrujenostjo in dvomi, ki kakor rja kvarijo voljo do dela in ubijajo zaupanje v življenje. spominjajo me na dolžnosti. Prikazovala so mi moč in veličino Vaše vere vame, Vašega toplega nagnjenja in jaz sem si prizadevala biti vredna Vaše predobre sodbe o meni. Prizadevala sem si živeti tako, da bi Vam mogla vsak čas dati račun o sebi in svojem življenju brez kesanja in sramu. Hotela sem in sem se trudila zaslužiti, da se ponašate z menoj.

Prijatelj moj, ne vem,m če slutite, koliko ste mi pomenili v življenju! Kako močna opora ste bili moji duši!

Bilo bi mi žal, če bi tega ne vedeli. Bilo bi mi grozno, če poginete v tej strašni vojni, ne da bi Vam izrazila svojo veliko hvaležnost.

Čemu ta hudobna navada, da ljudje zamolčijo ono najlepše, kar bi si morali med seboj povedati?! Življenje je tako kratko in tako malo daje srečnih, svetlih dni, da je škoda, ko skrivamo drug pred drugim tisto lepo, kar bi morali dati.

Ko preneha vojna, Vam pošljem te svoje zapiske, gotovo Vam jih pošljem. Zakaj naj bi se sramovala teh svojih tajnih priznanj? Ste Vi nemara človek, ki bi se jim rogali? Človek, ki bi jih ne razumel? Ne, niste.

Zares, poslala Vam bom te tajne izlive svojega srca. Brali jih boste.

Samo nekaj bom zahtevala od Vas:

Da jih berete kakor mojo izpoved, kakor mojo skrivnost pa da jih skrijete v svoje srce kakor izpovednik tiha priznanja grešnikova, da bodo kakor pobožni šepet, ki zamira v tesni spovednici.

Spet se bova sešla in vedro si bova pogledala v oči. Bolje je, da hodiva vsak po svoji poti. Toda lepo bo, ko bova vedela, kaj drug drugemu pomeniva.

Vi se povrnete iz vojne, seveda se povrnete!

Bilo bi prekruto, če bi nekje v vojnem vrvenju žalostno in zverinsko poginili. Bilo bi prezgodaj. Škoda Vaše duše, škoda Vašega srca, škoda Vaših možganov. Veliko morate še napraviti za Poljsko!

Moški iz Vaše družine umirajo šele s sedemdesetimi, osemdesetimi, devetdesetimi leti in duševno čvrsto delajo do zadnjega dne. Koliko časa še, prijatelj, za delo! Koliko boste mogli še koristnega nagrmaditi v mnogih mesecih in letih, ki so še pred Vami kakor rodovitna poljana, obetajoča bogato žetev!

Kaj naj Vaše telo, Vaša bogata zakladnica tako nenavadne sile, tako izredno drznega duha, tako plemenitega srca, toliko poleta in toliko dobrote strohni brez koristi in prezgodaj nekje v zapuščenosti bojnega polja?!

Kaj ima človeštvo toliko ljudi, kakršni ste Vi, odličnih p telesu in duhu, plemenitih po srcu in značaju, da bi jih smelo suniti v strelske jarke, kjer naj umro v blatu in umazaniji kakor divjaki v pradobi človeštva?!

Kako naj svet napreduje, če preganjamo izbrance v pekel granatnega in šrapnelskega dežja, da jih zruši in zdrobi, spremeni v pošatna trupla, ki gnijejo nepokopana med prijatelji in sovražniki?

Oh, prijatelj, ne smem misliti na vse to. Srce mi ledeni v prsih, pesti se mi stiskaju v onemoglem ogorčenju.

Vi se povrnete!

Spominjam se, kaj ste mi pripovedovali o svoji vrnitvi iz japonske vojne. Dogovorili ste se z bratoma, da boste skupaj obiskali mater. Vi ste se vrnili prvi pa ste v Varšavi čakali na brata, kdaj prideta z vojsko, ki se je vračala v Moskvo in Petrograd, in dobita dopust.

Nikogar niste obvestili, da pridete, in nihče Vas ni čakal na postaji. Niti enega voza ni bilo, ki bi Vas odpeljal domov. Pustili ste prtljago na postaji in ste peš krenili proti rojstni vasi. Čez tri ure ste stopali po domačem kraju, srečni, da spet gledate ljubljeno ravnino, znane vasi, reko, ki se vije med dragimi polji. Bili ste še v vojaški obleki. Po vaseh, ki ste šli skozi nje, so pritekli vsi ljudje iz hiš, starci, možje, žene, otroci. Vse Vas je pozdravljalo, vse Vas je blagoslavljalo. Tam Vas vsi poznajo od blizu in daleč od majhnega.

In skoro na vsakem pragu in v vsaki vasi ste slišali lepo zgodbo, ki jo je spletla domišljija kmetov okoli Vas treh bratov. Žene so Vas kazale otrokom in vse Vas je gledalo, vse je govorilo: »Glejte, to so oni, to so sinovi gospe Staszyńske! Glejte, kako so visoki! Lahko bi jih zadela krogla. Pa jih ni. Krogle so se jih izognile, kakor da so zavarovani s čudežno močjo. Smrt se jih je izogibala. Zato, ker je njihova mati dobra kakor angel, ker podpira vsakega reveža, ki zve zanj. Ni je vdove, ki ji ne bi posušila solz s svojo dobrotljivo roko. Ni je sirote po vseh teh vaseh, ki je ne bi pritisnila na svoje prsi, oblekla in nasitila. Ni ga bolnika po vseh vaseh, kolikor daleč seže oko, ki ga ne bi obiskovala, tolažila in negovala. Vse trpljenje deli z nami. V vsem nam pomaga. Zato ji Bog varuje sinove.«

In staro in mlado Vas je lovilo za roke, ogledovalo z dobrimi očmi in Vam govorilo: »Srečneži! Dokler vam živi mati, se vam ne bo nič zgodilo, nič. Njena dobrota vas varuje.«

Kako lepo je to praznoverje, ki ga je ljudstvo spletlo okoli Vaših glav!

Tudi moje srce verjame tej ljubki zgodbi.

Veste, ženskim dušam so zelo dostopne pravljice, pripovedke. Ni je tako napredne, izobražene in svobodomiselne žene, da se ne bi v globini njenega srca skrivalo kakšno praznoverje, sladki nesmisel neke tajne in nepriznane vere v razne čarovnije in domišljije, v skrivnostne znake usode, v stara znamenja sreče im nesreče.

Kaj dela zdaj Vaši mati? Kako ji je? Ali je zdrava?

Koliko ima zdaj dela njeno usmiljeno srce! Naj le hodi po vaseh, naj le tolaži obupane, naj le dviga nesrečne, otira otrokom solze in blaži bolečino osamljenih žen!

Naj Vas varuje njena dobrota, kjer koli ste! Naj Vas brani in ščiti v vseh nevarnostih! Naj Vas ščiti pred smrtjo!

1. februarja.

Prijatelj, jaz delam. Ni ravno veliko. Vendar je bolje kakor nič.

Tu na Češkem je zdaj na sto in sto tisoče naših beguncev. Porazdelili so jih po vaseh, barakah, taborih. Mnogim, ki so si rešili nekaj premoženja, so dovolili naselitev tu v Pragi in po drugih večjih mestih.

Pri begu so mnogi izgubili svoja spričevala in listine, pa je zdaj ogromno dela, preden je mogoče izvedeti, od kod je kdo in če je zares tisti, ki se zanj izdaja. Nešteto žen ne ve za svoje može v vojski. Nešteto vojakov poizveduje pri raznih odborih za usodo svojih družin, ker so zbežale iz krajev, ki so jih zdaj zasedli Rusi. Veliko družin je na begu izgubilo katerega od svojcev, pa prosijo, da bi pozvedeli, če ne žive mogoče v kakem drugem taboru beguncev. Osnovani so razni odbori, razni oddelki, da bi zmagali vse to veliko in važno delo. Treba je pomagati beguncem z oblekami in perilom, ker jim podpore, ki jih dobivajo od države, zadostujejo komaj za hrano. Za otroke se ustanavljajo šole, a tu v Pragi sta odprti tudi gimnazija in višja dekliška šola s poljskim poukom.

Zglasila sem se pri Osrednjem poljskem odboru za pomoč beguncev in takoj so mi dali delo. Nastavili so me v veliki pisarni, kamor prihajajo vsi ti dopisi za centralo, kjer jih urejamo in izročamo dalje pododborom, da ti potem napravijo svoje. Grmade pisem prihaja vsak dan. Sami obupni klici na pomoč. Majhna in velika pisma, papir vseh barv, čist, bel, gosposki, večinoma pa zmečkan, zamazan, malo vreden.

Koliko različnih pisav! Izpisana, inteligentna pisava profesorjev, uradnikov, lepo izglajene črke računovodij in veliko, veliko vojaških kart, napisanih s svinčnikom nekje v bojnem metežu ali v tesnih strelskih jarkih z okorno, težko roko. Koliko drobnih ženskih pisav! Koliko velikih, otroških potez, ki so skrbno razvrščene v črte na listu, iztrganem iz šolskega zvezka za naloge. Vsak tak slaboten papir pripoveduje o usodi enega človeškega bitja, zaskrbljenega človeškega srca, o nesreči in skrbeh neštetih družin!

Kakšna življenjska šola so vsa ta pisma!

Kadar dolge ure berem ta pisma, se mi zdi, da stopa zraven mene neprekinjena, ogromna vrsta revežev in nesrečnežev. Zdi se mi, da vidim trope žen in otrok, kako jokaje dvigajo roke in prosijo za sočutje in pomoč. Koliko, koliko trpljenja, obupa in žalosti!

»Sporočili so mi, da mi je padel mož v Karpatih,« piše neka žena z okorno in težko pisavo naših kmetic, brez ločil in z velikimi začetnicami. »Pravijo, da je padel, da ga je ubila granata. Poklicali so me na občino in mi rekli, da je mrtev. Tudi nekakšen papir so mi dali, ki piše v njem, da je mrtev. Pa to je gotovo pomota. Ti tu ne govore v našem jeziku, ne razumejo nas. Ne razumejo, kar jim pripovedujem. Rekla sem jim, da moj Janek ni mrtev, ker sem prav tisti dan prejela od njega karto. Kako naj bo mrtev, če mi piše? Toda ti na občini hočejo po sili, da je mrtev. Sprašujejo me, koga želim za varuha svojim otrokom. Pa čemu mojim otrokom varuh, ko jim oče še živi? V naši baraki so mi rekli, naj pišem Vam v Prago, da je tam velika poljska pisarna, ki vsem svetuje in vse podpira. Vzemite Vi mojo stvar v roke in recite tem na občini, naj me ne kličejo. Naj me puste pri miru. Jaz jih ne potrebujem. Vem, da je moj mož še živ. Srce bi mi reklo, če bi bil mrtev. Ampak jaz se ne bojim, ker mi piše. In mirno spim. Zaobljubila sem se naši Materi božji v Čenstohovu. Tja pojdem po vojni in trikrat po golih kolenih okoli cerkve. Ker vem, da bo Mati božja varovala mojega moža in da ne bo dovolila, da bi poginil. Pišite to tej občini. Hudobni ljudje! Po sili hočejo, da bi bil moj Janek mrtev, jaz pa vem, da ni.«

Cele štiri strani je napisala uboga žena in neprestano ponavljala: »Moj mož ni mrtev, ni padel, ni, ni!«

Prosili bomo duhovnika ali učitelja v kraju, kjer živi, naj ji pojasni žalostno resnico …

Čehi so nas lepo sprejeli. Povsod se njihovi izobraženci uče našega jezika, da morejo pomagati in svetovati našim nesrečnežem.

Prijatelj, zdi se mi, da sem postala druga, odkar hodim v to našo otožno pisarno. Pridna sem in hitim pri tem našem žalostnem delu. Toliko pisem prihaja k nam, da jih moramo metati v kot, ker nimajo prostora na naših mizah in policah zraven njih. Vedno si izmišljamo nove načine, kako bi čimprej obvladali ogromno delo in kako bi mogli prebrati in razvrstiti dopise po redu, ki v njem prihajajo, da ne bi tisti, ki nas prosijo za pomoč, čakali predolgo in zastonj na rešitev svojih prošenj.

Oni, ki so že delj časa v našem uradu, ki opravljajo ta posel že nekaj mesecev, so skoraj otopeli. Delajo zelo hitro in vešče, toda njihove oči prelete vsebino pisma že popolnoma brezčutno. Njihova srca se ne morejo več vznemirjati nad toliko tujo nesrečo. Nešteto obupanih dopisov je že šlo skozi njihove roke, zato jim ne segajo več v globino duše. Organizem se nam zavaruje z neko trdo otopelostjo nad preobilico žalostnih dojmov. Človeška narava je preslaba, da ne bi omahnila pod silo in močjo pretežkih in preresnih vtisov. Čustva so kakor strune, ki so bile preveč napete, pa so popustile. Duh bi zbolel, če bi se vedno pečal z nesrečo, ki se vali mimo njega kakor narasla reka, če bi se potopil v žalostno zgodbo vsakega posameznega primera.

Mi delamo zdaj že skoraj popolnoma samogibno. »Ne razumemo več prav našega dela, ne živimo v njem, ker bi sicer zblazneli,« mi pripovedujejo tovariši, »ker bi zblazneli, če bi napeto občutili, kar beremo. Kakor daljni odmev nas dosega ta neizmerni krik velike človeške nesreče. Danes ne zmoremo več tega tako razumeti, kakor bi zaslužilo. Kakor se vojaki navadijo na grmenje in morejo mirno spati, čeprav pokajo streli prav v njihovi neposredni bližini, tako smo se tudi mi navadili na obupane klice teh brezštevilnih pisem, ki gredo vsak dan skozi naše roke.«

Novinka sem še, zato se pogosto ne morem vzdržati, da ne bi zajokala nad tem, kar berem. Tudi njim so se v začetku orosile oči in jih je jok dušil v grlu. Trdijo, da se ljudje na vse navadijo pa da se bom privadila tudi jaz. Žal bi mi bilo, če bi to nekoč postalo res. Veliko revnejša bom, kadar bom mogla brez močne ginjenosti hitro in točno razporediti vsa ta uboga pisma v razne predale, da jih porazdele v posamezne pomožne oddelke. Ljubim bolečino, da mi jo povzroča tuja nesreča. Ljubim otožni trepet svojega srca in solze, ki jih požiram, in veliko ljubezen do našega naroda, ki me žge v duši kakor živ ogenj.

V napi pisarni berem toliko pisem, ki se v njih pretresljivo in žalostno prepleta beda in ljubezen. Vsa so prepolna duše. V njih ni le trpljenja ljudi, ki prenašajo lakoto in mraz; topla so od neizmerne ljubezni do bližnjega in dragega.

Mladi fantje, vojaki, pišejo s severa in juga, od vseh strani te države pa nas rotijo, naj pozvemo za prebivališča njihovih mater, naj jim pošljemo njihova pisma.

Kako draga so ta pisma, pisana s trdo in neokretno roko ter polna napak! Kako ti naši vojaki, raztreseni po vsem našem cesarstvu, ljubijo svoje matere!

Neizrečeno rada berem njihova pisma. Grejejo me s svojo prostodušno toploto. Toda prizadevajo mi tudi bolečine. Nevoščljiva sem srečnim materam, ker so ljubljene s tako iskreno ljubeznijo …

Često se spominjam Vas in Vaših besed, prijatelj. Vsega se spominjam, kar ste mi kdaj rekli. Mnogih besed, ki za Vas niso bile pomembne, ki pa so zame pomenile veliko ter mi še zdaj zvene po ušesih, kakor da sem jih komaj slišala.

Ko sem Vam prvikrat pokazala svoji hčeri, ste ju opazovali z zanimanjem in pazljivo poslušali njin pogovor. Ko sta odšli, ste obmolknili in se zamislili.

Čakala sem, da boste kaj rekli, toda Vi niste rekli ničesar.

Potem sem Vas končno vprašala: »Ali vam Jadviga in Stazika ne ugajata?«

»Ugajata …,« ste rekli. »Toda vendar! Kakšna škoda, da nimate sina!«

»Zakaj?« sem Vas vprašala zmedena in začudena.

»Kako ste prišli na to misel?«

»To bi bil imeniten sin! Plemenit človek!« ste odgovorili z nasmeškom, pa vendar resno. In še enkrat ste ponovili: »Zares škoda!«

Nekaj me je zabolelo v srcu, pa sem obmolknila tudi jaz. Dolgo sva tako molčala. Nato sva se začela pogovarjati o drugih stvareh.

Zdaj veliko mislim na Vaše besede. Kadar koli berem pismo kakega fanta daljni materi, vedno se mi oglasi Vaš glas: »Škoda, da nimate sina!«

Oh, res, škoda! On bi me ljubil! On bi me zelo ljubil! Sinovi ljubijo matere zmeraj bolj kakor očete. Zelo, zelo bi me ljubil … Bolj kakor Jadviga in Stazika …

Prijatelj, spoznala sem se z neko poljsko zdravnico. Njena sestra dela v našem uradu kakor jaz. Najini miti sta tako postavljeni, da gledava druga drugo.

Toda ona še ni dolgo tukaj. Vsekakor ne tako dolgo, da bi mogla popolnoma poslovno brati pisma, ki jih moramo razvrščati. Tudi ona še včasih joka nad kakim dopisom bitja, ki ga ni nikdar videla in ga tudi ne bo.

Nekolikokrat sva šli skupaj h kosilu v restavracijo pa sva se tam nekoč sešli z njeno sestro zdravnico. Močno mi ugaja ta delavna, energična žena. Ima zelo nežen, poduhovljen obraz, izrazit in zanimiv. Njene oči so blage in pametne. Pripovedujejo, da je zelo spretna in da jo njeni tovariši izredno upoštevajo. Študirala je v Švici, nato pa je živela v Ameriki. Zdaj, v vojnem času je prišla semkaj, ker hoče pomagati, kolikor zmore. Prav za prav se je pripeljala v Evropo zaradi njega. Toda ni ga več našla. Umrl je, ko je bila še na potovanju. Pokopali so ga v Pragi med drugimi vojaki, ki so že rešeni vojnega pekla. Bila je potrta zaradi njegove smrti, ker ga je zelo ljubila. Bil je najmlajši od bratov, pa ga je ona podpirala in šolala, odkar so jim umrli starši.

Ima že sive lase in je zato še izrazitejša. Nekaj odločnega in uravnovešenega je v njej, kar me zelo privlačuje. Ona ve, kaj hoče.

»V boju je življenje, v delu rešitev, tako pojmujem življenje jaz,« je rekla pri najinem prvem pogovoru. Zdi se mi, da je ta stavek nenavadno v skladu z njo.

Povabila me je, naj jo obiščem v bolnišnici. Dela v porodnišnici, kjer leži zdaj dosti poljskih begunk. Veliko mi je pripovedovala o njih, pa je zbudila v meni živo zanimanje zanje.

»Pridite, od njih se boste naučili veličine življenjske moči. V njih so še vsi nepokvarjeni nagoni, ki jih je vsadila narava v kri žene in ki smo jih me, izobraženke, s svojim presojanjem in svojimi dvomi v sebi zadušile in oslabile. Pri njih se tudi jaz učim, kako je treba živeti, živeti in živeti, da smrt ni strašna, dokler je življenje tako silno. Posamezniki umirajo, narod pa bo živel, človeštvo bo živelo dolgo, dolgo. Na tisoče in milijone let. Pridite! Občutili boste utrip življenja. To vedno daje moči.«

Neko popoldne sem odšla tja. Vodila me je po sobah, kjer so nameščene poljske begunke.

V sobi, kjer so žene, ki bodo čez dan ali dva operirane, je ležala pri oknu mlada črnolasa žena in silno ihtela.

»Draga duša, kaj se še vedno niste pomirili?« ji je rekla zdravnica, sedla k njeni postelji in vzela njene tanke, skoraj otroške roke v svoje. »Morate se pomiriti, ubožica moja! Tako lepo ste mi obljubili dopoldne, da boste mirni, zdaj pa se vznemirjate, jokate in tratite svojo moč!«

»Gospa doktorica, kako naj ne jokam?« ji je odgovorila bolnica. »Saj to ni mogoče! … Jaz tega ne verjamem! … Jaz se ne dam operirati! … Tako sem se veselila svojega otroka! Sladko moje, ki se je začelo v meni v veliki sreči! Vse mi je, kar sem rešila! Pred mojimi očmi mi je ruska svinčenka zadela moža na begu. V mojih rokah je umrl. Umirajoč mi je še ukazal: »Beži, pusti me! Čutim, da bo z menoj kmalu pri kraju … Ti pa beži! Reši najino dete! Ljubi ga, kakor si mene ljubila. V tolažbo ti bo. Imela ga boš namesto mene …« Oh, gospa, kako je bilo strašno, ko mi je umiral mož na goli zemlji ob poti! Bil je tako lep ― ― in tako mlad! Pa kako je bil dober! Nihče ne ve, kako je bil dober! Težko je že dihal, pa mi je še vedno šepetal: »Beži! Varuj mi otrok! Za njega živi …« Oh, šele curek krvi je zadušil njegove zadnje prošnje … Gospa, ali morete pojmiti, kako mi je bilo, ko sem vzdignila s svojih kolen njegovo glavo in jo položila na poteptano travo žalostnega polja, ki se je po njej valila množica beguncev in vojske v strašnem, zmedenem begu?! Ne vem, od kod sem vzela moč, da sem se ločila od njega, ki sem ga tako ljubila. Kako sem mogla pustiti njegovo truplo! Toda šla sem, rešila sem se. Tekla sem, ne ven, ne kod ne kam. Ne vem, kje so me našli usmiljeni ljudje, blazno od obupa, in me spravili na železnico. Pred mesecem dni sem prišla na Češko. In sem živela … Hotela sem živeti! Zaradi otroka! In samo na otroka sem mislila … Noč in dan sem mislila, da bo skoraj prišel na svet in da bo podoben njemu. Z njegovimi očmi me bo gledal. Imel bo njegove temne lase, njegove ustnice. Kakor on bo. Košček njegove duše, ki jo je zapustil, da me bo tolažila … Edino moje bogastvo na tej zemlji! … Saj nimam nič, nikogar nimam. Niti matere niti očeta. Najina hiša in najino ognjišče je propadlo v vojni … Ampak jaz bi rada delala zanj, za svojega zlatega otročička, da ne bi nikdar trpel lakote … Varovala bi ga vsega hudega … Vedno, vedno sem mislila, kako bom živela z njim, kako mu bom pripovedovala o očetu, kako bo malo odrasel, kako bova skupaj čuvala njegov dragi spomin … Zdaj pa mi vi, neusmiljeni, pravite, da je mrtev! … To ni res! To ni res!?«

Vrgla se je z obrazom na blazine in vse njeno telo je drgetalo od krčevitega joka.

»Tako joka že dva dni,« je rekla žena, ki je ležala na postelji poleg nje. »Tudi ponoči nič ne spi, ampak joka, joka …«

»Draga moja, ne smete tako,« jo je karala zdravnica. »Saj ste vendar še tako mladi! Mogoče vas čaka nova sreča, kdaj kasneje …«

»Zame ni več sreče! Zakaj me mučite?! Zakaj ste me pripeljali semkaj?! Kaj hočete napraviti z menoj?«

»Ampak, draga moja! Ne moremo vas pustiti take! Ne smemo!« ji je blago prigovarjala zdravnica.

»Zdi se mi, da se vendar motite … Ponoči sem ležala dolgo popolnoma mirno in sem poslušala,« je pripovedovala bolnica. »Pa sem jasno občutila, kako se otrok premika. Bilo mi je tako nepopisno sladko v duši! Dvakrat se je premaknilo … On še živi, gospa doktorica, jaz čutim, da živi!«

Zdravnica jo je spet prijela za roko in se čisto od blizu sklonila nadnjo: »verjamem, da je težko za vas, mila moja … Pa vi ste neizobraženi. Vi veste, da nosimo zdravniki veliko odgovornost. Tudi pred samimi seboj. Pred seboj največjo … Napraviti moramo tisto, za kar smo se odločili. Vaš otrok je že dolgo mrtev v vas. Nekoliko tednov že. Mogoče mu je prav takrat prenehalo biti srce, ko je umiral njegov oče, vaš mož, uboga moja! … Jutri vas bomo operirali. Mladi ste, zdravi, spet boste vstali in spet zaupali v življenje.«

Bolnica je žalostno odkimala z glavo in vzdihnila: »Dobri Bog, kakšna sreča, če ne preživim te operacije! Da bi umrla tudi jaz, nesrečnica!«

Prinesla sem s seboj nekaj cvetja in sadja, da bi vse razdelila med bolne žene. Toda pri tej sem šla mimo tiho in ponižno. Njena nesreča je prevelika, da bi jo smel kdo motiti z malenkostmi.

Na drugi strani je ležala žena srednjih let.

»Gospa doktorica, tudi jaz sem jokala ponoči, ne zamerite mi,« je rekla zdravnici. »Bojim se operacije. Že tretjič me je to doletelo, Bog ve, ali bom prenesla … Jaz pa bi tako rada živela! Vidite, mož mi piše skoraj vsak dan. Zdaj prihajajo njegova pisma popolnoma redno. Tako me ima rad! Tako lepo piše! Ve, da sem spet v smrtni nevarnosti. »Reci zdravnikom«, pravi, »da jih prosim, naj te rešijo. Vse sem izgubil. Ti si mi zdaj moje zadnje. Ti si moj dom, moja družina, moja bodočnost. Če umreš ti, poginem tudi jaz, ker kaj bi se vračal iz vojne, da bi žalostno živel sam samcat …« Gospa, jaz bom vse pretrpela, nič se ne bojim, vse bom prenašala potrpežljivo. Samo življenje mi rešite!«

»Ne bojte se! Zaupajte in vse bo srečno minilo,« jo je tolažila zdravnica.

Ob postelji te žene je ležala deklica, tako majhna in drobna, kot da je še otrok.

»Dajte mali sladkarij,« mi je rekla spremljevalka.

»Kako fini bonboni!« je hvalila deklica. »Doma mi jih je vsak dan prinašal papa iz mesta, zdaj pa je drugače. Tudi gospa doktorica mi včasih prinese bonbonov, ker kašljam. Ampak pralineji so boljši. Merci, madame!«

»Tudi to je žrtev vojne,« mi je pripovedovala doktorica Jablonska, ko sva stopili iz sobe. »Pri begu je padla med gručo pijanih moških in vojakov v neki židovski žganjarni, ki je stala ob poti. Vrgli so se nanjo kakor divje zveri in zdaj bi morala postati mati. Revica, komaj trinajst let ji je! Jaz sem se najbolj zavzela, da jo predčasno rešimo prekletega zarodka. Pa tudi kašlja. Samo je še otrok. In da bi ji pustili, da bi rodila bitje, spočeto v zločinu, sebi in njemu v nesrečo?! Vse ima svoje meje!«

Stopali sva po dolgem hodniku.

»Vstopiva semkaj, tu je bolj veselo,« je rekla zdravnica in odprla vrata. Stopili sva v prostrano dvorano, zelo čisto, kjer je bilo kakih štirinajst velikih in prav toliko majhnih otroških postelj.

»Tu so naše matere!« mi je pojasnila znanka.

»Oj, vi Žironska, spet imate svojo punčko pri sebi!« je karala mlado ženo, ki je ležala takoj pri vratih. »Otrok mora ležati v svoji lastni posteljici! To je bolj zdravo, kakor pa da ga vedno stiskate k sebi. Pokoja potrebuje in miru, sirota, ko bo prišel čas, da bo sesal, vam ga bo že strežnica dala k prsim. Kje je zdaj?«

»Odšla je po južino,« je odgovorila mlada mati smejoč se ter devala otročička v njegovo posteljico, ki je stala pri vzglavju njene postelje. »Srčece moje, vidiš, ko pa ne dovolijo! … Ne dado … Ne smemo se še razvajati, kaj hočeš! … Pa čakaj, čez dva, tri dni bo vstala mati in odšla, potem pa mi boš noč in dan na rokah, ljubček moj!«

»Glejte, take so, ne ubogajo!« se je pritoževala zdravnica. »Jaz pa tako dobro mislim z njimi. Hočem, da bi bilo prav njim in otročičkom, da bi se priučili redu ti malčki in da bi se razvajali, kakor je treba. Toda nikar ne pustite otrok pri miru. Vstajajo iz postelje, preden jim je dovoljeno, ter jedo vse, do česar morejo priti. Resno se hudujem na vas, drage moje!«

»Ne verjamemo!« so ugovarjale z vseh postelj. »Mislite, da ne vemo, kako nas imate radi, dobrotnica naša! Saj vidimo, kako se brigate za nas. Samo tako strogi nikar ne bodite! Nič nam ne bo škodovalo, če malo vstanemo, preden dovoli profesor ali vi. Navajene smo, da prenašamo marsikaj. Nihče nas ni razvajal, preden smo prišle semkaj, nihče nas tudi ne bo, ko odidemo.«

»Glejte, tu imamo dvojčke,« mi je pokazala zdravnica.

Žena pa, ki so ob njeni postelji stali dve posteljici, se je ponosno sklonila na svojem ležišču in se mi veselo zasmejala v obraz.

»Lezite, lezite!« je ukazala zdravnica. »Nihče vam še ni dovolil sedeti!«

»Kako se bojite zame, gospa doktorica!« je veselo odgovarjala bolnica. »Saj danes je že peti dan, odkar sem rodila svoja malčka. Doma sem peti dan že delala na polju, kopala po njivi, žela žito …«

»Zato naše kmečke žene tako hitro izgubljajo mladost in zdravje,« je rekla zdravnica trpko. »Bila sem v Ameriki. Amerikanke so s štiridesetimi leti še mlade in lepe, naše žene pa so skoraj starke.«

»No, jaz ravno nisem kakor kaka čarovnica,« se je čutila mati dvojčkov užaljeno. »Meni je že pet in trideset let, pa še nisem bila bolna, razen kadar sem rodila.«

»Bodite srečni, ker ste izjema!« ji je odgovorila zdravnica.

Jaz pa sem jo vprašala: »Koliko otrok imate?«

»S temi dvojčki sedem.«

»Ali so vsi živi?«

»Živi pa dosti skrbi mi prizadevajo. Posebno zdaj. Ni malenkost, če bežiš s kupom otrok in s telesom, težkim od nosečnosti. Pa hvala Bogu, vse smo dobro prenesli. Sprejeli so nas v barake in država nas varuje. Bilo nam je še slabše. A tako gosposko še nisem rodila. Vse oprano in čisto. Srajca bela, rjuhe lepe, vse snažno. Otroci pa zaviti v belo platno kakor grofiči. Ostali moji otroci so se rodili na različne načine. Tretji se mi je rodil na polju. Nisem ga pričakovala tako hitro. Pa kaj sem hotela? Malo sem se odpočila pod živo mejo ob naši njivi, zavila otroka v predpasnik in ga odnesla domov. Nič se nisem pripravila zanj, pa smo siroto zavili v neko mojo obnošeno srajco, ki sem jo raztrgala na kose, ko je prišla soseda k meni, da bi ga nesla v cerkev h krstu. Pa je vendar deček zrastel lepo in pokonci kakor kakor češnjevo drevesce in zdaj mu je že devet let. Kaj veste, moji lepi gospe, kako žive reveži.«

»Kako boste pa zdaj s tema dvema?« sem vprašala dalje.

»Kako? Najprej sem se malo prestrašila, ko se mi jih je rodilo dvoje naenkrat. Pa sem pomislila: Še bolje! Ena muka! Ako mi je Bog namenil, da rodim še dvoje otrok, je bolje, da prideta na svet skupaj, kakor da se mučim z vsakim posebej. A hrane bosta imela hvala Bogu dosti,« je rekla smejoč se in se prijela z rokami na narasle prsi. »Kasneje pa, kakor bo dal Bog …«

»Kje imate moža?«

»V vojski.«

»Pa se ne bojite zanj?«

»Prav za prav ne. Če mu je usojeno, da se vrne, se bo vrnil.«

»Kaj pa, če se ne vrne? Kaj boste z otroki?«

»Živeli bomo. Do smrti se vedno živi. Če ne gosposko, pa siromašno. Kakor bo Bog hotel.«

»Gospa doktorica, pridite, prosim vas, malo k meni,« je poklicala zdravnico neka mlada žena k sebi. »Moj otrok bo jutri krščen, pa nimam botra,« je tožila zaskrbljeno. »Nikogar svojega nimam v tem tujem mestu.«

»Se bo že kdo našel,« jo je tolažila zdravnica. »Cerkovnik bo držal otroka in mu bo boter, če ne bo drugega.«

»Ne, tega ne bi rada. Moj otrok ni najdenček. Ima dobrega očeta, čeprav je v vojni. Če bi bila deklica, bi prosila gospo, ki je prišla z vami, da bi mi bila za botro. Jaz pa imam dečka!« je tarnala mlada črnolasa mati. Bila je rožnatega obraza, lepa in polna, kakor da ni bolna.

Zelo mi je ugajala. Morda to ni prav, toda jaz ljubim lepo zunanjost.

»Mogoče bi pa le mogla biti botra vašemu otroku, čeprav je fantek. Zdaj je vojni čas in so skoraj vsi moški na bojišču, pa bi mogle biti žene botre ne le deklicam, ampak tudi dečkom,« sem pripomnila.

»Zakaj ne bi bilo to mogoče?« se je nasmehnila Jablonska. »Glejte, jaz sem zdravnica, v Ameriki pa so žene celo duhovnice. Le dogovorite se!« zvito me je pogledala in čakala, kaj bo iz tega botrovanja.

»Prav pravite, gospe. Vojna je vojna. Od kod naj dobim botra? To ni lahko. Toda boljše je imeti botro kakor cerkovnika. Pridete, prosim, jutri dopoldne sem, gospa!«

»Pridem,« sem ji obljubila veselo.

»Pa kakšno ime mu bova dali?« me je vprašala mati. »Ime morate izbrati vi! Pri nas izbirajo ime botri.«

Spomnila sem se na Vas, prijatelj.

»Naj se imenuje Kazimir,« sem odvrnila glasno.

Ganjeno sem vzela v roke beli sveženjček, da bi pogledala svojega krščenca. Otrok je bil lep kakor njegova mati. Imel je velike, temne oči in sladko izbočena ustka.

Že dolgo nisem takole držala v roki majhnega otroka. Ni je žene, ki je bila mati, da bi ne ljubila šibkih, majhnih otrok. Nežno ganjenje mi je prevzelo srce, pa sem zašepetala pri sebi otročičku: »Bodi vreden imena, ki sem ti ga izbrala, in človeka istega imena!«

Obljubila sem sama sebi, da bom po možnosti bdela nad otrokom in njegovo materjo.

Ona je žena majhnega obrtnika, krojača. Pravi, da je bila prej v službi pri nekem uradniku in da zna voditi majhno gospodinjstvo. Sorodnikov nima.

Dogovorila sem se z zdravnikom, da jo bodo iz porodnišnice premestili za kak mesec v najdenišnico, kjer bo kot postrežnica mogla ostati pri svojem otroku, kasneje pa jo vzamem k sebi, dokler se ne konča vojna. Najamem si v predmestju stanovanje dveh sob in kuhinje, pa bom imela to lepo Jožo z njenim dečkom pri sebi za gospodinjo. Če pa njen mož pogine, naj ostane pri meni za vedno.

Vse to sem že do kraja, do vseh podrobnosti premislila. Vi veste, kakšna sem. »Vedno si izmišljuješ romane za svoje življenje,« mi je dejal mož tolikokrat in imel je prav.

Zaradi tega dogodka, ki se mi je pripetil z lepo Jožo in njenim sinkom, sem si slabo zapomnila, kaj so mi pripovedovale druge žene. Vse so bile zelo zgovorne in dobre volje. Prav za prav sem se hudo čudila njihovemu vedremu, brezskrbnemu razpoloženju.

V tretjem razredu je stala postelja pri postelji in v njih so ležale siromašne brezdomke iz naše nesrečne Galicije. Pa so se le šalile, smejale in hvalile s svojimi otroki. Nič niso vedele, kaj jih čaka, ko bodo vstale in stopile na ulico. Uživale so, da leže na čistih posteljah v topli sobici in da imajo svoje otroke pri sebi. Počivale so po urah, težkih in polnih muk, v katerih so se zvijale od bolečine in klicale na pomoč, ko so rodile otroke. Niso se preveč plašile pred prihodnostjo in življenjem. Vse so se tolažile, da bo že nekako šlo, da se bo že našla skorja kruha zanje in za otroke in tudi majhen kot, kamor se bodo stisnile.

Samo ena žena je gledala precej žalostno predse in stanovitno molčala.

»Še vedno nimam mleka,« je tožila zdravnici. »Moja ubožica pa je že lačna in zdaj pa zdaj zajoka. Umrla mi bo! Dobra gospa doktorica, izvolite ukazati, da ji prinesejo stekleničko. Hudo mi je zanjo! Tako je slabotna, zato ne sme biti lačna.«

Zdravnica je potrepljala sveženjček v posteljici zraven materinega ležišča in mirila ženo: »Le potrpite! Mleko vam bo že privrelo v prsi. Do tedaj pa bo vaša mala že počakala. Dali ji bomo čaja, da ne bo jokala.«

Popolnoma drugačno je bilo življenje v tej dvorani kot zunaj v ostalem svetu. Popolnoma drugačne skrbi so polnile tukajšnje ozračje. In le kot daljni, daljni odmev je segalo zunanje bučno življenje semkaj.

Začudena sem pravila zdravnici o svojem posebnem vtisu, ko sva stopili iz dvorane.

»Res je,« je pritrjevala. »Tu je razpoloženje zmeraj vedro. Tu je izvir življenja. Čeprav so razmere še tako težke, vendar dvigne vsako ženo čudež, ki se je zgodil z njo, ko živi nekaj časa nad vsemi ogabnimi vsakdanjimi skrbmi in boji. Tudi tu, v tej dvorani smo pogosto priče obupa in žaloigre, toda to so izjemni primeri. Navadno so vse matere srečne, vsaj tako dolgo, dokler so pri nas.«

Jablonska me je peljala še v sobo nosečih žen.

»Tu je zdaj tesno, pretesno,« mi je pripovedovala. »Nesrečnice! Niti ena od teh deklet in žen, ki so se zatekle semkaj, nima drugega prostora, kamor bi se stisnila, da počaka, ko pride njen čas. Tako se zatekajo semkaj. Delati morajo, prati perilo, pomivati v kuhinji posodo, urejevati stopnišča in tako dalje, čeprav so že v zadnjih tednih in dneh nosečnosti. Obenem so te sirote gradivo za učenje mladim medicincem in učni pripomoček kakim petdesetim ženam v babištvu. Ene morajo biti žrtve … Toda težka je usoda tistih, ki jih je to zadelo. Kot žena globoko obžalujem te nesrečnice, ki dajejo svoja, zavoljo materinstva preobličena telesa v uporabo za razna preiskovanja in raziskovanja. Potrebno je to, vendar, čeprav sem zdravnica, se moja čustva upirajo takemu poniževanju žene in matere.«

»Mogoče se njim stvar ne zdi tako žalostna, kakor mislite vi,« sem pripomnila.

»Mogoče,« je rekla Jablonska. »Pa ne verjamem. Gre samo za jakost neprijetnega občutka. Pri bolj razvitih ženskah je močnejši, pri bolj topih slabotnejši. Imajo ga pa vse. To je na splošno priljubljen izgovor nas srečnejših, ki z njim tolažimo svojo vest, kadar vidimo, da se komu godi krivica. »Njim se stvar ne zdi tako žalostna!« Nasprotno, njim se stvar zdi često še bolj žalostna, kakor bi se zdela nam. ampak če kaj neprijetnega ne zadeva nas samih, ljubimo take fraze, da z njimi zakrivamo svojo strahopetnost, ki se zavoljo nje ne drznemo kaj ukreniti in pomagati.«

Skoro brez diha je stala pri vratih. »Oh, vidite, tudi jaz se razburjam!« se je žalostno nasmehnila. »Toda jaz samo zato pobijam vašo nedolžno opazko, ker sama nisem dovolj pogumna, da bi se pred vsemi in vedno borila za tisto, kar čutim … Vstopiva!«

Pri drugi mizi je sedelo nekaj žen in šivalo. Nekatere so ležale po posteljah in spale. Vse so bile tukaj oblečene v enaka, grda, toda čista, modra platnena oblačila.

»Kako da spite?« je vprašala zdravnica. »Ni zdravo, da podnevi polegate po posteljah, če niste bolne.«

Nekatere so se dvignile. »Oprostite, gospa doktorica,« se je oglasila ena od njih. »Me smo ponoči spale zelo slabo. Včeraj je prišlo nekaj novih. Nikamor jih niso mogli dati, pa so tako jokale, naj jih ne vržejo na ulico, da nimajo kam iti, ker nimajo denarja niti česa drugega. Zunaj je divjal snežni metež, pa se jih je dr. Rijaček, ki je imel službo, usmilil in jih sprejel na svojo lastno odgovornost, čeprav je naše število že zdavnaj popolno. Tako so ene morale spati po dve na eni postelji, postelje pa so tesne še za eno, ko smo, vidite, v zadnjih mesecih nosečnosti. Legle smo zdaj popoldne, ko smo prišle s podstrešja, kjer smo obešale rjuhe in drugo perilo. Zelo smo bile utrujene, zato ne zamerite!«

»Oh, seveda, le ležite!« je rekla Jablonska. »Vedno pozabljam, da niste več v vzorni bolnišnici v Ameriki in da je tukaj zdaj vojna … Vendar slecite vrhnjo obleko, kadar ležite, ker ni zdravo, če ležite oblečene.«

Pristopila je k eni od tistih, ki so sedele pri mizi. »Kaj ste že veliko napravili?«

Mignila je z glavo, naj pristopim bliže: »Glejte, kako umetno delo.« Vzdignila je kos platna, prekrasno vezenega s svilo v ljudskih motivih.

»Mogoče bi hotela gospa kaj kupiti?« me je vprašala žena.

»Obžalujem, ker mi razmere ne dovoljujejo, da bi vam plačala umetnino, kot zasluži. Toda mogoče najdem koga, ki jo kupi za pravo ceno,« sem ji odgovorila. »To bi lahko bilo prekrasno pokrivalo za harmonij.«

»Ali za oltar v cerkvi,« je pripomnila žena. »Slišim, da so češke cerkve zelo bogate, pa se mi mogoče posreči, da kaj prodam. Oh, potrebovala bom veliko denarja!«

»Gospa bi rada obdržala otroka pri sebi, zato želi zaslužiti kakih sto kron naprej,« je rekla Jablonska.

»Res je, zato sem se zatekla semkaj. Tu mi ni treba plačevati stanovanja in hrane. To se pravi, da mi ni treba plačevati z denarjem … Imam še dva meseca časa, pa bom še veliko navezla, če bom pridno delala. Sicer pa jaz nisem poročena. Učiteljica sem in sem se mu vdala, ko je odhajal v vojno … Če ga ne ubijejo, me vzame kasneje, ko se Evropa pomiri … Kdaj bo to, pa vedi sam Bog …«

»Zakaj ste danes tako bridke volje!« jo je vprašala doktorica. »Vi ste sicer najhrabrejši od vseh teh žen.«

»Nisem hrabra,« je odgovorila vezilja. »Jaz le želim biti hrabra. Pa sem prav za prav najbolj obupana od vseh. Hudo se bojim prihodnosti. Sicer tudi sama dobro vem, kako brezsmiselno je upati, da bodo ljudje kupovali moje vezenine in jih plačali tako dobro, da bi mogla živeti s svojim otrokom od tega, kar bi zaslužila moja igla. Prav za prav vem, da se moj dragi ne vrne in da bo moja bodočnost temna in težka. Oh, ko bi mogla na kak primeren način umreti. Bilo bi najbolje!«

»Pa kaj vam je danes?« je vprašala Jablonska še enkrat. »Vi ste čisto drugačni kot navadno! Kaj ste bolni?«

»Dopoldne je bila v predavalnici,« je rekla žena, ki je sedela poleg nje in krpala neko staro raztrgano perilo. »Danes je bila ona na vrsti.«

»Razumem …,« je zašepetala Jablonska in njen obraz se je zamračil.

Po naključju mi je ostal še majhen šopek vijolic. Molče sem jih položila na lepo vezenje.

Ubogi učiteljici so se orosile oči. »Merci, madame! Moj zaročenec je zelo ljubil vijolice … Ne zamerite, danes sem nekam razdražljiva …«

Prijatelj, prav za prav se čudim, kaj Vam pišem o tem obisku, Vam, moškemu. Pa jaz sem tako vajena, da Vam vse povem, da ne morem o tem molčati. Zlasti še, ker me vse te stvari tako zadevajo, razburjajo, bole in jeze. Zakaj mi žene tako trpimo zavoljo svojega spola? Zakaj je nas žene obsodila narava na take muke, na taka ponižanja?

Vi pa, moški, namesto da upoštevate in spoštujete ogromne žrtve, ki jih moramo v neprimerno večji meri kot vi prispevati k obstanku človeštva, vi prav naše materinstvo izbrabljate kot izgovor, da nam kratite človeške pravice. Da nismo duševno tako razvite kakor vi! Da nismo genialne! Da nismo ustvarile umetnosti. Nismo iznašle velikih izumov v znanosti! … Res, ne oporekamo! Toda me dajemo našo kri in našo moč za ustvarjanje novih pokolenj. Iz našega organizma se ustvarja novo človeško bitje. Če ste vi seme, smo me zemlja. Nismo isto kar ste vi, vendar smo enako važne kakor vi.

Zakaj nam možje ne dajejo nobenih pravic, povejte?! Ali zato, ker dajemo življenje, pa ga ne znamo jemati?

Me vemo, kaj je življenje. dolge mesece klije v nas, bohotno raste, raste in se z groznimi mukami trga od nas. Zato ga tudi spoštujemo, zato ga tudi ščitimo. Me žene rodimo, rodimo. Pokolenje za pokolenjem vstaja iz našega naročja. Vi moški spet skrbite za napredek človeštva. Toda kako skrbite? Kje smo danes? Čeprav imamo elektriko in parnike, telefon in letala, kje smo postali boljši in plemenitejši n. pr. Od starih Grkov, ki so živeli dva tisoč let pred nami? Tako si zamišljamo zavoljo našega napredka, pa v čem je prav za prav ta napredek? Prav tako se prepiramo, kakor so se oni. Prav tako se vojskujemo drug proti drugemu. Volk volku prizanese, človek pa ne prizanese človeku!

Ko bi tudi nam ženam dali, da odločamo skupno z vami o usodi nas vseh, bi mogoče vendarle bilo drugače. Me žene varujemo življenje, nosimo ga, ono izvira iz nas. Bolj smo usmiljene kot vi, mehkejše, dobrotljivejše. Ko bi že pred tisoč leti sedele poleg vas za mizo zakonodavcev, bi morda ne bilo treba danes materam kot preganjanim zverem iskati prostora, kamor bi legle, da dajo človeštvu novega člana. Ne bi se jim bilo treba sramovati, da so rodile otroka, ki mogoče, ko zraste, postane genij: velik umetnik, izreden znanstvenik, znamenit izumitelj. Bilo bi morda manj vojašnic, toda več vzgojevališč, več šol, bolnišnic, zavetišč za starce in slabotne. Človeštvo bi bilo manj junaško, bilo bi pa vsekakor bolj zdravo in boljše.

Prijatelj, ne smejte se mi!

Najbolje vem, kako Vi visoko spoštujete žene. Toda celo proti Vam čutim včasih vzajemno z ženami kot članica svojega spola. Ne, nisem se dobro izrazila. Včasih, kadar najbolj bolestno občutim težki položaj nas žen, ki nas je nanj obsodila narava in nas vanj vrgla krivica stoletij, tedaj, ko dvignem oči, vidim tudi vas tam čez med našimi očeti, med brati, možmi, sinovi, ki vsi prezirajo našo slabotnost, ki v resnici ni nobena slabost. Upiram se, prijatelj, proti vam vsem, ker čutim večno zlo usodo ženskega spola.

Prava žena ne ljubi moža, ki ni po duhu močnejši od nje. Čim boljša je žena, tem bolj želi, da je mož, ki ga ljubi, visoko nad vsemi drugimi, tem bolj to zahteva od njega. A čim bolj razumna je žena, tem bolj presoja. Ne verjame več slepo praznim besedam, temveč zahteva dejanj in dokazov in ne odpušča svojemu tovarišu tako lahko, kadar nravno in v značaju omahne, kakor so delale naše babice in prababice. Kakor žena ni najbrž moderna žena najbolj prijetna, ker prehitro opaža notranji zlom in padec moža. Pravijo, da je usmiljenje velika vrlina žene. To je res. Toda z ljubeznijo do moža nima ta ženska krepost nič opraviti. Pogoj ženine ljubezni do moža je spoštovanje. Čim bolj ga spoštuje, tem bolj ga ljubi. Usmiljenje? ― Res, kadar mož zboli, kadar je v nevarnosti, o, tedaj je usmiljenje kakor veter, ki še bolj razpiha ljubezenski ogenj. Toda duševne, nravne slabosti žena ne more odpustiti možu nikoli. Njegova strahopetnost v življenju in življenjski borbi, njegovo popuščanje in nezvestoba cilju, ki je za njim prvotno težil, vse to more sicer v ženi tudi vzbuditi nekakšno usmiljenje ― toda usmiljenje, pomešano s prezirom, ki je grob ljubezni.

Prijatelj, rada bi, da bi nas vi moški bolj spoštovali kot žene in matere; da bi nam dali več svobode za naš razvoj; da bi nam dali več pravic, da bi mogle ramo ob rami delati in se boriti skupno z vami za napredek in srečo človeštva. Rada bi, da zakonov, ki jih moramo spoštovati tudi me žene, ne delate samo vi moški. Me žene bomo pač vedele bolje od vas moških, kaj je treba našemu spolu, kaj našim slabotnim otrokom, koliko in kakšno zaščito moramo imeti me in naše potomstvo. Ne bomo vas manj spoštovale, če bomo enakopravne z vami. Ne, čim bolj bomo duševno zrele, plemenite in svobodne, tem bolj bomo hrepenele po možu, ki bo nad nami!

5. februarja.

Vse bi Vam rada sporočila, kar doživljam, kar vidim in opažam, berem in slišim.

Kakor lahkokrile ptice se dvigajo moje misli in lete vse v eni smeri kakor lastovice v jeseni.

Tako mi je potrebno zatekati se k Vam!

Proti večeru rada dolgo, dolgo sedim v svoji najeti sobici v stari palači, kjer je bilo pred sto leti stanovanje kakšne odlične, že izumrle plemiške družine, kjer pa se je zdaj nagnetlo veliko in preveč majhnih življenj in to nižjih, slabo plačanih uradnikov v prvem in drugem nadstropju, v pritličju pa in na podstrešju nešteto majhnih obrtnikov. Vendar je tiho, izredno tiho po teh ulicah in v napi hiši, kadar se znoči. Sami delavni ljudje stanujejo tu, pa hitro legajo k počitku, utrujeni od dnevnega vrveža. Vstajajo zgodaj, pa ne ljubijo nemirnih noči. Spijo pokojno. V vojno so odšli tudi njihovi sinovi, bratje, možje, očetje, vendar je zanje vojna daleč, daleč.

Z menoj je drugače. Z menoj je slabše. Jaz ne morem spati. Jaz sem begunka. Jaz sem Poljakinja. In vedno, vedno moram misliti, kako ječi moja nesrečna domovina pod grozo vojnega vrvenja. Skoraj vso Galicijo so preplavili Rusi. Prihajajo »osvobojevat« nas, Poljake. Pa vlačijo s seboj topove od vasi do vasi. V potokih teče kri po gališki zemlji. V Karpatih se kopičijo trupla, jaz pa si ne upam vprašati samo sebe, koliko je padlo Poljakov v avstrijskih, koliko v ruskih vrstah. Preveč, preveč jih bo med prijatelji pa tudi med sovražniki …

Danes sem brala v časnikih, da so včeraj nemška letala, te smele sive ptice, vsula bombe na Varšavo. Oh, moj Bog, čigava je Varšava?! Ali je ruska? Zakaj ni živo srce naše Poljske? Zakaj tako, zakaj tako?! Zakaj sipljejo nemške ptice nanjo bombe, ko trdijo, da ji prinašajo prostost?!

Prijatelj, bolno trpim pod vsemi temi dogodki.

Pa vendar, vendar upam, da se poraja prostost Poljske v tej strašni vojni, kakršne svet še ni videl. Mogoče se odpira boljša in srečnejša prihodnost našemu revnemu narodu v teh krvavih mesecih? Hočem in moram verovati v to!

Kajti, prijatelj, ne sme se zgoditi, da bi zaman umirali! Ne sme se zgoditi, da bi zaman padali najboljši sinovi našega naroda! Ali naj bodo zaman vsi naši nešteti grobovi, vsa silna pogorišča, uničene vasi, domačije?! Ali naj bodo zaman naše razgnane družine, ali naj zaman ginejo naše žene in otroci?! Kaj bo z nami, ko se pomiri Evropa?

Ali bo Poljska le žalostno, zapuščeno bojno polje, posuto z milijoni grobov, uničeno za dolgo, dolgo časa? Ali bo naš narod še bednejši, kakor je bil kdaj koli, utrujen do smrti, strt in nesposoben, da bi spet in spet glasno in odločno zahteval svoje pravice? Koliko nas bo ostalo, kakšni bomo?!

Pravijo, da velike in dolgotrajne vojne skvarijo ljudi in pahnejo narode v težko otopelost. Po napoleonskih vojnah je oslabela vsa Evropa, trdi zgodovina. Takrat se je začelo žalostno propadanje Francozov. Toda kaj so bili Francozi, kaj smo mi, Poljaki?!

Kako požiram liste, prijatelj! Kako mi vsi zdaj beremo liste! Misli, da vsa Evropa zdaj lačno in nestrpno kot še nikoli bere liste. Komaj čakamo, da izidejo. Nestrpno jih trgamo prodajalcem iz rok. Ni ga človeka, ki je vešč branja, da bi jih ne kupoval.

Vsi čakamo nekaj velikega, da se zgodi nekaj nepričakovanega.

Vsi smol razburjeni.

In če pomislim, da je povsod tako! Na Dunaju, v Berlinu, Parizu, Londonu, Moskvi, Petrogradu, v Pragi in Varšavi, Beogradu in Lvovu! Res, vsi nekaj hočemo in želimo. Res, vsi se bojimo in plašimo. Strastno se veselimo, jezimo in razburjamo.

Kako nerazumljiva zmešnjava je danes Evropa!

Stara Evropa, voditeljica omike, izvir kulture našega stoletja, Evropa, zibelka novodobne umetnosti, vede, znanosti, humanih socialnih ureditev, mati novih svetovnih pogledov, prag boljše prihodnosti človeštva! Kako je bila domišljava ta Evropa zavoljo svojega napredka in svoje pravičnosti. A zdaj? Kot da je vso Evropo zagrabila strašna duševna bolezen, blaznost, kakršne svet še ni pomnil, kaj so vse stare, pustolovske vojne proti tej! Zdaj je vojna strašnejša, bolj neusmiljena, surova, krvava kot kdaj koli. Že so na vseh straneh padli najboljši mladi ljudje in če bo vojna trajala še dolgo, bo izrabila Evropa svojo najboljšo moč za nekaj pokolenj, mogoče sploh za vedno. Padla ji bo ponosna vodilna zastava utrujene roke, zastava, ki jo je tako dolgo, toliko stoletij nosila na čelu človeštva. Mogoče čaka že druga, močnejša, mlajša celina, da ji vzame prvenstvo. Nič več ne bo Evropa gospodovala svetu in dajala človeštvu smernic. Izselili se bodo umetniki in znanstveniki iz Evrope, ker bo prerevna, da bi mogla biti kulturna. Morala se bo pobrigati za kruh svojih narodov in ne bo imela več sredstev, da bi vzdrževala na višini svoje univerze, konservatorije, muzeje, galerije, akademije, laboratorije in klinike. Tam preko oceana že čaka Amerika, da po vojni otme onemogli Evropi kulturne uspehe in jih prenese k sebi. Naša stara Evropa pa bo utrujeno zapadla v brezplodno otopelost, dokler ne bo izdihnila od prevelikih naporov. Hitro bo umiralo naše pokolenje, ki mu tako sive lasje v strelskih jarkih. Dolgi so zdaj za nas meseci in težki, daljši od let. Prehitro se staramo v vojnem vrvenju … Izčrpani se bodo vračali moški, tisti, ki bodo še ostali, na svoje domove in našli žene prav tako utrujene od prevelikih skrbi in od dolge, težke žalosti. Kdo bo še dovolj močan za novo borbo, ki nas čaka po vojni? Kdo se bo zmogel znajti v veliki svetovni tekmi, ki bo po njej nastopila, v prav tako važni, toda tihi borbi duhov, ki ne bo nič manj brezobzirna, kakor je zdaj naša vojna?

Nikar se, prijatelj, ne jezite, ker tako modrujem!

»Človeštvo bo vendar napredovalo, človeštvo vedno napreduje!« Slišim Vas, kako mi govorite. »Posamezniki in družine umirajo, države propadajo, toda človeštvo ne umira! Človeštvo bo živelo še tisoče in milijone let! Nedogledno je življenje, ki teče v skrivnostno bodočnost!«

prijatelj, ne more me zadovoljiti ta veličastna misel! Moj pogled ne sega tako daleč, moja duša v taki neskončnosti ne more najti tolažbe! Gledam, kako danes trpi moj narod, moja kri. Ljubim Poljake, narod svoj, ki ga pred dva tisoč leti niti še ni bilo in ki ga čez dva tisoč let mogoče spet ne bo. Njegovo trpljenje občutim najbolj od vseh muk človeštva, ki se kot ogromna reka vali iz temne preteklosti in se izgublja v temno prihodnost. To občutim najbolj, ker je to moj narod, meni najbližji, ker ga pozna, govorim njegov jezik in mi njegova kri bije po žilah.

Prijatelj, recite, zakaj je posameznik tako slaboten? Kakšen zasmehovanja vreden predmet slabosti in veličastne moči je človek! Naš pogled more v enem trenutku objeti silne svetove, naša misel leti v preteklost s čudovito naglico in sega v prihodnost drzna in vsemogočna. Stoletja preživlja naš duh in ni zanj meja. In vendar, kaj je slabotnejšega od človeka, kaj je nesposobnejše od njega? Kako krhko je njegovo življenje, kako neznatno vse, kar more napraviti!

Globoka žalost prevzema mojo dušo, kadar mislim na vse to, in bolno malodušje se loteva mojega srca.

Prijatelj moj, kajne, čemu vse te misli brez smotra, čemu vsa ta vprašanja brez odgovora?

Nocoj sem sanjala o Vas.

To je drugič, odkar sem v tem času sanjala o Vas.

Prvikrat sem sanjala o Vas, ko sem se vrnila domov s potovanja prve dni vojne.

Na splošno spim zdaj mirno in brez sanj. O znancih ne sanjam nikdar. Ne spominjam se, da bi sploh kdaj sanjala o bližnjem človeku, sorodniku, materi, prijateljici. Zato je posebno globoko ganilo moje srce, da sem sanjala o Vas.

Prvi sen je bil zelo lep in močan. Pa tudi nocoj sem zelo živo sanjala o Vas.

Prvi sen je bil kratek in veder.

Sanjalo se mi je, da sedim v vrtu, v prijetni in hladni senci stare platane pri mizi, kjer sem poleti zelo rada brala in pisala. Na levi strani mize, takoj zraven mene ste sedeli Vi, položili ste roke na mizo, nagnili ste se proti meni in me zelo pazljivo poslušali. Jaz sem Vam brala neki svoj rokopis. Nisem se potem mogla spomniti, kaj sem brala. In brala sem dolgo. Kadar koli sem prenehala in pogledala Vas, vedno sem se srečala s pogledom Vaših mirnih, jasnih in dobrih oči. Ko sem končala, ste se še bolj nagnili k meni in me poljubili na čelo.

In tedaj sem se prebudila.

Še sem čutila ne čelu čisti in lepi poljub, v mojem srcu pa je bilo čudovito čustvo ponosa in sreče. Bila je še globoka noč, vendar nisem več zaspala. Skozi okno je prihajal vonj poletne noči, tihi šepet vetra, ki je vel na vrtu. Moja duša je bila vedra in pokojna. Močno sem tedaj čutila in verovala, da me ljubite in spoštujete. Nič več nisem želela. Mojemu srcu je bilo to dovolj, še preveč.

Dolgo, dolgo sem nosila ta svetli sen v svojem srcu kot tajinstven pozdrav Vaše duše.

Nisem lahkoverna, toda takim sanjanm je treba verjeti.

Kaj vemo mi ljudje, kakšna pota vodijo od duše do duše?

Kaj človekova napeta misel ne more doseči bitja, ki misli nanj? Zakaj ne?! Zakaj ne?!

Danes brni toliko skrivnostnih brezžičnih brzojavov po Evropi. Iz Pariza pošiljajo vesti v London po zraku. A v Berlinu morejo uloviti te tajne valove kakor nekdaj v davnini golobe-pismonoše. Noč in dan se raznašajo po Evropi premnogi skrivnostni znaki, a stroji, ki jih pošiljajo in sprejemajo, so precej enostavni.

Vsekakor manj zamotani od človeških možganov, manj občutljivi od človeškega srca.

Prijatelj, ni ga bitja, ki bi me razumelo, kakor me razumete Vi, ki bi pogledalo v globino moje duše, kakor ste pogledali Vi. Kajti pod Vašimi očmi je bila moja duša kakor prozorna koprena, a moje srce kakor grlica, ki krotko počiva na dlani Vaše roke.

Verujem, prijatelj, trdno verujem, da vsa včasih dosežejo moje misli, da je neka tajna vez med nama. Šepet je to, ki tudi preko peklenskega rjovenja topov iz naše in Vaše fronte dosega Vaša ušesa in Vam prinaša moje pozdrave. Verujem, da se tudi Vi, kjer koli ste, takole pogovarjate z menoj, kakor se jaz z Vami. Da tudi Vi meni vse pripovedujete, kar doživljate in kar mislite, kakor delam to tudi jaz. Da se srečavajo in dosegajo najine misli preko vse vojne groze, ki deli Vas in mene.

Nocoj sem spet sanjala o Vas.

In skrbi me, ker se bojim, da ste ranjeni. Sanjala sem, da sem bila v Varšavi in da sem v klubu književnega društva čakala na Vas. Nekaj Vaših najbližjih prijateljev. Nestrpno smo Vas pričakovali. V zvezi z obljubo bi morali že zdavnaj priti. Vsem ste obljubili, da pridete gotovo in točno. Mene pa ste še posebej prosili, naj Vas počakam.

Vsem je bilo že težko čakati na Vas. Toda meni je bilo to dolgo, brezuspešno čakanje še mnogo težje kakor drugim. Minute so se mi zdele dolge kakor večnost. Vse je drhtelo v meni od razburljive napetosti in nestrpnosti. Trpela sem, ker Vas ni bilo, pa sem pred drugimi hotela prikriti svoje razburjenje, zato sem se trudila, da sem se preko volje pogovarjala z vsakim posameznikom o raznih javnih vprašanjih. Prizadevala sem si, da ne bi bila preveč raztresena. V prsih me je nekaj tesnilo in rezalo. Zdelo se mi je, da je zame posebno žaljivo, ker ne pridete. Ugibala sem, da ste se zadržali pri Evi Zamovski. Priredila je nek domač koncert in nekdo je rekel, da ste pri njej. Tako se mi je zdelo v sanjah.

Vedite, prijatelj, da sem bila nekaj časa na to Evo Zamoysko zelo ljubosumna. Moram Vam to povedati!

Tako nedolžen in vesel je danes ta spomin zame.

Eva je Vaša bližnja sorodnica, zato je popolnoma naravno, da ste ji rekli »ti«. Jaz pa tega nikakor nisem mogla prenašati ravnodušno. Kadar koli sem slišala, da se pogovarjata, vedno me je nekaj zgrabilo za srce.

Ko bi vedeli, kolikokrat sem se sramovala tega svojega čustva in kako sem se jezila zavoljo njega, ker ga nikakor nisem mogla premagati.

Nikdar nisem od Vas kaj zahtevala in tudi danes nič ne zahtevam.

Kadar koli ste ji rekli »ti« ali Vam je ona tako odvrnila, vsakokrat se je moje srce bolestno stisnilo v nelepi in grenki zavisti. Res, bila sem zavistna, strašno zavistna, ker Vam je lahko rekla »ti«. Ti, Kazimir!

Vsakokrat, kadar sem morala slišati to besedo, sem se nehote zdrznila!

Vedela sem, da jo zelo upoštevate. Vedela sem, da radi poslušate njeno igranje in njeno glasbo. Saj je tudi meni ugajala njena izredna muzikaličnost. Hvalila sem jo pred vsemi in najbolj pred Vami, samo da sem se kaznovala za svoje grde in skrivne zavisti in ljubosumnosti.

Kako ste me osrečili nekoč s svojo nedolžno opazko o njej. Rekli ste: »Zelo jo ljubim. Ona je nekaj posebnega. Samo hudo je, kadar jo po naključju srečam na ulici in jo spremljam. Tako je majhna, jaz pa visok, da nič ne slišim, kaj govori, posebno, če piha veter.«

Ko bi vedeli, kako sem se veselila! Kako sem uživala, da sem visoka, da veter ne more odnesti mojih besed prej, preden jih slišite Vi.

Vendar pa sem bila še dolgo ljubosumna nanjo.

Vedela sem, da bi bila Vaša in njena družina srečni, če bi se našla.

Sramovala sem se sama pred seboj, da ji delam krivico, zato sem bila posebno uslužna do nje. Nisem bila neiskrena, ker je ona tako ljubezniva, da more prevzeti vsakogar in je tudi mene očarala. Veliko sem občevala z njo. Tudi ona me je iskreno vzljubila. No, vse ni nič koristilo, trpela sem vendarle.

Ono jesen je vzdignila neka podla klika pri nas hudo gonjo proti Vam, da bi uničila uspehe Vašega dela, ki niso koristila njenim temnim namenom. Ta klika se ni bala, da vam ne bi javno očitala kope najgrših podtaknjenih stvari. Z blatom so poškropili vse Vaše delo. Pa še jim ni zadoščalo. Tudi vaše zasebno življenje so prikazali v najhujši luči. Trdili so, da ste ovadili neke svoje tovariše, samo da bi se sami rešili Sibirije. Da ste podkupljivi, da ste se po nepošteni poti dokopali do premoženja. Da ste zapeljali neko nesrečno študentko, Stanislavo po imenu, ki se je kasneje z otrokom vrgla v vodo … Saj še zdaj ne morem brez ogorčenja pomisliti na podlost teh strahopetnih figur, ki so Vas hotele uničiti.

Pisala sem Vam tedaj, da sem brala o vseh teh grdih napadih in da pričakujem, da jih boste primerno odbili. Da sem prepričana, da niso resnični. Pa tudi če je kaj resnice na nesreči tiste študentke, gotovo niste tako krivi, kakor Vam očitajo.

Odpisali ste mi, da boste odgovorili na tako podlo sramotenje z mirnim in vedno enakim delom. Da se Vas taka grda in nepravična očitanja ne tičejo in Vas niti malo ne vznemirjajo, ker ste se jih že zdavnaj navadili. »Glede tiste študentke,« ste mi pisali, »niste bili dovolj jasni ali pa ste bili pametno oprezni, ker ste se bali, da se Vaš strah ne izkaže za resnico. Moram Vam povedati, da ne teži moje duše nikakšen greh v zvezi s kakršnim koli dekletom, celo ne greh v smislu običajnih nravnih pojmov. Res je, da sem se pred desetimi leti, v času študentovskega življenja, poznal z onim dekletom, ki ji to ni bilo ne prvo ne zadnje poznanstvo. Moja pripravljenost, pomagati ji v nezgodi, ki jo je zadela, je to še močneje poudarila. Ta pozornost ni bila niti prisiljena niti obvezna, vsaj v tisti meri ne, v kateri sem jo pokazal, toda bila je poštena in velikodušna.«

Prijatelj, še danes moram navesti tisto Vaše pojasnilo, napisano v pravem zgoščenem znanstvenem slogu. Vi sicer drugače nikdar ne pišete tako, Vaš slog je bleščeč, tu pa ste bili vklenjeni v ozke meje: niste hoteli sebe več pohvaliti, hoteli pa ste ob enem zavarovati nesrečno dekle, ki je tako žalostno končala. Vendar pa se še danes nenavadno ponašam zavoljo Vašega pojasnila in opravičila, ker sem bila mogoče edina, ki ste ji pojasnili vso stvar.

Eva, Vaša stara prijateljica, Vaša bližnja sorodnica, Eva, ki ste ji rekli »ti« od mladih nog, še danes ne ve, če ste in kako ste sodelovali v drami one nesrečne študentke.

Približno leto dni po tisti grdi časnikarski gonji proti Vam sem prišla v Krakov, da bi prisostvovala koncertu, ki je na njem sodelovala Eva. Po koncertu in proslavi sva se skupno odpeljala v najin hotel. Obe sva bili dobre volje in ni se nama še dalo spati. Eva je prišla v mojo sobo in tam sva grizli bonbone, ki jih je dobila od častilcev svojega glasu in igre, kadili cigarete in še dolgo brbljali. O vsemogočem, kakor to žene znajo. Končno je začela govoriti o Vas. »Rekel mi je: »Poslušaj, Eva, ako hočeš še kaj doseči, se moraš še učiti! Pojdi v Berlin in Pariz! Pa se nikar ne uči samo skal! Odpri oči, glej in se uči vsega! Tudi pevka mora biti danes izobražena, vsestransko izobražena. Ni dovolj, da ima le grlo, glas in tehniko. Imeti mora misel, srce! …« Tako mi je rekel Kazimir. In jaz vem, da tisto, kar trdi Kazimir, velja in da ga je dobro poslušati.«

Molčala sem, v mojem srcu pa se je spet oglasilo tisto staro žensko čustvo nevoščljivosti in zavisti. Najrajši bi ji odgovorila: »Res, Kazimir vse ve.« Pa sem morala reči: »Res, gospod Staszyński ima prav.«

»On ima vedno prav,« je rekla Eva. »On je nenavaden človek, jaz ga neizmerno spoštujem … Samo Bog ve, Hanka, kaj on prav za prav misli o nas ženah? Veš, o ženah kot ženah … Ali katero ljubi? Ali je sploh kdaj katero ljubil? Nihče o tem nič ne ve. Nikdar se o tem nič ne sliši. Le zgodba o tisti študentski kroži okoli … Kdo ve, koliko je resnice na tem pripovedovanju? Zanimalo bi me vedeti, kaj je prav za prav bilo …«

Prijatelj, kako je bilo moje srce ponosno in veselo!

Eva nič ne ve! Njej ni nič pojasnil, nič rekel! Tikata se, vendar ona ne ve nič! Niti ona, Eva, Ne ve nič! Do mene pa je bil iskren, meni se je opravičil, meni je vse povedal!

Molčala sem, nič nisem rekla. Pustila sem Evo, naj misli, kar hoče, naj mogoče tudi verjame, da ste nekaj zakrivili. Kaj ne zadostuje, da vem, jaz, da niste krivi, da niste nikdar nikomur prizadejali krivice?! Ali ni glavno, da vem jaz, kako je bilo, da vem jaz, kako ste plemeniti!

Moja duša je bila polna veselega zmagoslavja in od takrat nisem bila nikdar več ljubosumna na Evo, nikdar več nisem bila nevoščljiva, ker Vam reče: ti, Kazimir!

Ti, Kazimir!

Sicer pa bi bilo lepo tako reči …

Prijatelj, kam sem zašla!

Zakaj me žene tako ljubimo lepe stezice, ki se odcepljajo od glavne poti nekam na cvetočo livado ali v zeleni gozd, daleč od resničnosti? Kakor cvetje ob poti cveto te ljubke zgodbe in spomini v duši. In vsako rožico moramo povonjati in pobožati, ko gremo mimo …

Nocoj sem sanjala o Vas, prijatelj.

Povedala sem že, kako dolgo sem Vas čakala v književnem klubu. Eno uro, dve uri … Moje srce je bilo že polno grenkih solz, ker sem mislila, da ste pozabili, da Vas čakamo in da sploh pridete.

Potem je rekel Vaš prijatelj Mitre Tarowski, da Vas gremo iskat. In šli smo vsi.

Jaz in Mitre sva šla naprej, drugi za nama.

Stopali smo po velikih nenavadno ozkih, temnih hodnikih, po stopnicah gor, dol. Končno smo prišli v nizko klet. Bili smo že utrujeni od pota, težko smo dihali. Morali smo iti sklonjeni in počasi.

Tedaj smo Vas končno našli. Ležali ste v nekem kotu, pod težkimi hlodi, ki so se na pol zrušili na Vas. Težko ste dihali. Niste odprli oči, ko smo Vas začeli vleči izpod hlodov. Bili ste zelo težki in dolgo smo se mučili. Preden smo Vas rešili.

V tem ste se prebudili.

Moja duša je bila polna žalosti. Vse moje misli so bile pri Vas. Oh, ko bi Vas mogle braniti moje misli, prijatelj dragi!

Nato sem vnovič zaspala.

Sanjalo se mi je, da sem stala na velikanskem trgu. Nobena svetilka ni gorela, povsod je bila tema. Vendar je bil ves trg poln ljudi. Tudi jaz sem bila med njimi. Tesno smo stali drug poleg drugega. Pridrušeno mrmranje se je dvigalo iz množice. Tam zgoraj na oni strani, kjer se je trg počasi dvigal, je stalo ogromno črno poslopje. Skozi velika odprta vrata je padala luč na trg in na nas, ki smo se tamkaj zbrali. Bila je to edina svetloba, vse drugo je bilo mračno in temno.

Od nekod je prišla procesija ljudi in se je pomikala preko trga proti poslopju. Povzpela se je po stopnicah in stopila v poslopje, v luč pripognjenih glav in nenavadno počasi. Mrmranje je potihnilo in slišali smo udarjanje neštetih bergelj ob kameniti tlak.

»Pohabljenci stopajo,« so šepetali ljudje.

Neizmerno dolgo so se poganjali iz teme, se prikazovali pri vratih, ki je od njih prihajala luč, in izginjali v notranjost silnega črnega poslopja.

Nam, ki smo stali zunaj na trgu, so klecala kolena od utrujenosti, oni pa so še vedno prihajali mimo.

Potem je nekdo po dolgem, dolgem času zavpil z neizrečno žalostnim glasom: »Tudi mi smo nesrečni, tudi mi bi morali vstopiti!«

In vsa množica se je zazibala in vse je hitelo proti luči.

Toda nekdo je zaklical s silnim glasom: »Nikar se ne prerivajte! Dovolj je, da vidite luč!«

V tem sem poleg sebe nenadoma zagledala Vas.

»Preveč je temno,« ste mi rekli. »Premalo luči je za nas vse. Ni tolažbe za vse. Ni je.«

In spet sem se prebudila.

Kaj pomenijo te sanje, prijatelj? Kaj se je zgodilo? Ali ste ranjeni?

Žalostno je, ko človek nič ne ve.

Jan se mi pogosto oglaša. Do zdaj ima še vedno veliko svojega vedrega optimizma. Tudi v najhujših trenutkih ga ne zapušča njegovo močno zaupanje v srečno usodo.

Pisal mi je, kako je deloval nanj prvi pogled na ranjence. »Vsakdo, ki jih prvikrat zagleda, kako se vlečejo opotekajoči iz bojnih črt ali kako jih nosijo na nosilnicah, onemi in otrpne. To je poseben občutek, temen in velik. Ali bom tudi jaz tako stokal? se sprašuje vsakdo. Ali bom tudi jaz tako reven, nesrečen? Zjutraj smo še sedeli skupaj, a glejte, zdaj ga je doletelo … Lahko tudi mene … Strašno mora trpeti, ko toži in tarna kakor otrok … Kliče mater … Boga kliče na pomoč … Ti gledaš in moliš in neka težka slabost ti prevzema dušo. Potem, ko so odšli mimo, izbrišeš hitro ta vtis iz svoje duše, kakor bi z gobo izbrisal črke, ki so bile s kredo napisane na črni tabli. Ne smeš misliti na žalostne stvari! Človeška narava tega ne prenese. Kdo reče kaj veselega, mogoče kakšno neumno besedo ali kak dovtip, ki smo ga našli že stokrat ― in vsi se smejemo in oddahnemo. Vsi smo mu hvaležni, ker nas je zbudil iz težke pobitosti.

Strašno je deloval name prvi pokop mrtvih vojakov. Že od doma smo bili vajeni obzira do mrtvih. Doma jih devamo v rakev. Tudi najrevnejši imajo svojo krsto in svoj grob. In vsakogar, kdor umre, pustimo še kak dan bivati med nami ― nad zemljo. Tu nimamo časa da bi čakali. Takoj ko duša zapusti telo, ko umre življenje in preneha tolči srce, takoj mu prijatelji skopljejo grob in so še srečni, če morejo to napraviti. Ker kdo ve, ali bo jutri čas za to. Srečen tisti, ki je skupaj z dvajsetimi, petdesetimi ali celo sto vojaki položen v hladno zemljo. Vsak se namreč boji, da mu bo truplo ostalo nepokopano kje za grmom, v gozdu, v nesrečni zemlji, ki loči prijatelja od sovražnika. Tega se boji vsak, tudi najtrdnejši od nas, najsvobodoumnejši. Ker veš, grozno je, če si strah prijatelju in sovražniku, če razpadaš pred njunimi očmi. Strašna so trupla poleti! In tisti strupeni in pregrozni smrad, ki ga širijo!

Ko sem prvikrat videl pokopavanje mrtvih vojakov, mi je šlo na jok. Tako smo vajeni različnih običajev, ki v njih poteka življenje kulturnega človeka od prvega hipa, ko se prikaže, pa dokler za zmeraj ne izgine, da mi je bilo neizmerno žal teh nesrečnih padlih vojakov, ki smo jih brez rakev polagali v zemljo.

Saj sem vedel, da v vojni vse vojake pokopljejo tako, da so jih vedno tako pokopavali. Od kod pa naj bi zmogli toliko rakev! Vendar je bil v meni neprestano eno in isto bolno čudenje in neprestano se je v mojih možganih mudila le ena misel: Brez rakev, glej, brez rakev!

Oh, človek ti je čudna in zanimiva zver! Ko sem se vrnil po tistem žalostnem prizoru v svoj strelski jarek, sem hotel vedeti, koliko je ura. Potegnem uro in pogledam, pa se je ustavila. Navijem jo, vendar stoji. Ne premakne se. Pokvarjena je. In moje misli pav z užitkom zagrabijo ta predmet, da se ob njem zamude in se rešijo tistega resnega doživetja. Možgani nočejo obdelovati žalostnih snovi. Oni skladno izločajo, kar je pretežko, kar preveč pritiska dušo. Moje misli so se tokrat z neverjetno pripravljenostjo vrgle na uro. Kaj je ura kulturnemu človeku? Kakšen je njen pomen pri urejevanju omikane družbe? Kaj je za vojaka?

Veš, za vojaka je ura izredna stvar. Ona je edino, kar je odnesel iz kulturnega sveta v svoje življenje. Vojak je umazan in raztrgan, nima časa niti priložnosti, da bi se umival in čistil redno kakor doma. Razna golazen ga jé in mu ne da niti mirno spati. Samemu sebi se gnusi, kadar se pogleda in se spomni, na kaj je bil navajen in kakšni so še danes kulturni ljudje. Če pa ima uro, vendar še ni divjak. Je človek dvajsetega stoletja! Ura, njegova stara tovarišica iz prejšnjega življenja, je pri njem, vedno in povsod gre z njim. Na delce drobi dolgo noč, ko stojiš na straži, paziš in poslušaš v temo, če se ne dogaja kaj sumljivega. Bije, bije neutrudljivo. Vztrajno obrača kazalec, brez prestanka in oddiha vrši svojo dolžnost. Lačnemu obljublja kruha, ker vedno pripoveduje, da čas hiti dalje in da bodo kmalu, kmalu prišli vojaki, ki so jih poslali po kruh. Utrujenega tolaži pri težkem hodu: še malo, še malo vztrajnosti, cilj mora priti, cilj je že blizu! Pod dežjem šrapnelov in granat, ko vsak vojak leži v svojem, na hitro izkopanem zavetju in sam samcat čepi v zemlji, se boji in drhti, da ga bo zdaj zdaj zadela krogla, ubila granata, tedaj tiktakanje uri vliva novo zaupanje in nove nade. Še malo, še malo in znočilo se bo, obmolknilo bo bruhanje topov, prenehal bo peklenski železni dež izpod neba. Samo vojak ve, kako je človeku ura dobra in zvesta tovarišica. Zato je tako žalosten in nesrečen, kadar ta njegova marljiva tovarišica obstane in obmolkne.

Jaz sem zdaj brez ure. Prosim Te, Hanka, takoj, takoj, čim hitreje mi pošlji drugo uro! Sicer ne bo taka, kot je bila ta moja stara tovarišica, ki je že toliko preživela z menoj, pa bo od Tebe, zato jo bom tudi ljubil.«

Tako mi piše Jan. zelo imam rada njegova pisma. Prav taka so, kot je on sam.

Veliko je preživel in doživel v sedanji vojni. Pa niti enega pisma nimam do zdaj od njega, ki mi ne bi dalo nekaj razvedrila, malo toplote ali celo brezskrbnosti.

Nekoč mi napisal obširno razpravo o pomenu sestre.

»Veš, Hanka,« ,i je pisal, »zdaj šele čutim, kaj pomeni beseda ― sestra. Vidim, kako pišejo drugi materam, zaročenkam in ženam. Jaz sem tu od tovarišev edini, ki toliko piše sestri. Meni pomeniš izredno, izredno veliko. Sicer tudi materi pogosto pišem, toda z njo se ne morem pogovarjati. Njo samo tolažim, ker se tako boji zame in ji očitam, ker vidim iz njenih pisem, kako moli, kako se posti, kako obiskuje maše za nas vse, ne misli pa prav nič na svoje zdravje. In je vendar najbolj važno, da se varuje in da srečno dočaka konca vojne in naše vrnitve.

Toda Ti, sestra, Ti si mi bližja od najboljšega prijatelja. Ene krvi sva in to je zelo važno. Malo starejša si od mene in seveda modrejša in tudi to mora biti tako. Lepo je in prijetno. No, vendar si še mlada, dovolj mlada, da Te v mislih ovijam z drago in toplo poezijo. Nimam zaročenke, nimam prijateljice, nisem zaljubljen. Zato nekaj čustva, ki bi ga sicer čutil za oboževano dekle, pripada Tebi. Edina razlika je, da je to čustvo blago, čisto in jasno. Ne razburja me, ne vznemirja. Ne podžiga v mojem srcu ognja, vendar ga greje s svojo mirnostjo in stanovitnostjo. Vem, da ni izpostavljeno nikaki nevarnosti, da se ne bo nikdar spremenilo, pa da tudi prenehalo ne bo. Vse, vse, kar se godi s Teboj ali z menoj, more samo obogatiti najino razmerje.

Če se kasneje, ko se povrnem iz vojne, zaljubim in oženim, bom pripeljal k Tebi svoje dekle in ženo prepričan, da jo boš ljubila kakor mene. Če bom imel otroke, kako mi bo ljubo, ko jih bom mogel pokazati Tebi in se pred Teboj ponašati z njimi.

Če bom srečen, boš uživala tudi Ti v moji sreči, veselila se je boš. Če pa bom nesrečen, bom našel pri Tebi razumevanje in tolažbo.

Ti si meni, sestra, kakor mirno gorsko jezero, zavarovano od burje in vetrov. Vem, da je in da ga ne morem nikakor zgubiti, da se morem vrniti k njemu, kadar le hočem.

Mene je poezija južnih Slovanov prav zato vedno tako zanimala in privlačevala, ker ima tako nežno razumevanje za sestro. Sestra jim je nekaj lepega, kar je mogoče ljubiti, pa tudi spoštovati. Iznašli so najlepše prijateljstvo med moškim in žensko in ga imenovali posestrimstvo. Kakor sveti ščit varuje posestrimo čisto spoštovanje. Toliko lepote so spletli okoli sestre in posestrime, da ne bo nikdar ovenela. Čisto in močno mora biti ljudstvo v svojih družinah, ko tako ceni medsebojno vez bratov in še bolj brata s sestro.

Ko se vrnem, bom izbral za disertacijo problem sestre v ljudskih pesmih južnih Slovanov in jo posvetil Tebi. Tebi se moram zahvaliti, da sem našel tako zanimiv in lep predmet za svojo disertacijo.«

Kajne, prijatelj, da je moj Jan izredno nežen brat?

Ne morem niti povedati, kako sem mu hvaležna za njegovo drago naklonjenost in vdanost.

Kadar koli pišem te svoje zapiske, ki Vam jih mogoče vendarle nikoli ne bom dala brati, vsaj pred smrtjo ne, tedaj se včasih zamislim in začudim.

Ali vendar?

Ne vem, zdaj še ne vem.

Verjemite, nisem se zavedala, da je človek tako zapleteno bitje. Takšno zapisovanje lastnih misli in vtisov je hudo poučno tudi za tistega, ki jih piše. Kajti ko pozneje lista po tem, kar je napisal, dobi tudi o sebi samem neki enotnejši pojem.

Čustva pozabljamo. Čustva imajo samo sedanjost in se ne dajo pozneje nikoli več priklicati in obnoviti. Vsaj ne v prvotni jačini, ne v pravi globini. Pozneje nikoli prav ne vemo, kakšni smo bili pred petimi, desetimi in več leti. Nehote veliko tega v svojem spominu spremenimo, olepšamo in popravimo. Vedno gledamo tudi na svojo preteklost v luči sedanjosti. Če smo močni, srečni, polni vedrine, se nam zdi, da smo prav za prav vedno ali vsaj pretežno bili taki. Svetli, vedri doživljaji naše preteklosti najmočneje prodirajo v naš spomin. Drugače je, če smo žalostni in potrti.

Nikoli ne moremo biti popolnoma pravični do sebe in do svojega življenja.

In toliko pozabljamo! Saj ni mogoče, da bi naš spomin vse ohranil. Samo najmočnejši doživljaji ostanejo v stanicah naših možganov. Nemara je to dobro, nemara pa je tudi škoda. Kako je prav za prav poln in bogat vsak dan našega življenja, tudi oni, o katerem mislimo, da je najrevnejši. Koliko slik se vrsti pred našimi očmi od jutra, ko se zazori, pa dokler ne pade noč! Koliko misli gre skozi našo glavo in koliko najrazličnejših čustev skozi naše srce! Debela knjiga bi ne zadoščala, da jih vse popiše in zaznamuje.

Koliko doživljajo tudi oni, ki tožijo, da ničesar ne dožive!

Vedno se mi je zdelo, da nisem v pravem, velikem življenju. Veste, tam sredi življenjske brzine, kjer vode najhitreje teko, kjer nikdar ne počivajo in neprestano hite, hite naprej in naprej. Zdelo se mi je, da sem zaostala nekje ob kraju, kjer voda vsak čas obstane. To ni pravo, resnično življenje. veliko, nemirno in močno življenje.

Oh, vedno sem hrepenela, da bi bila sredi velikega življenja, tam, kjer valovi najhitreje drve. Želela sem občutiti življenje, pravo življenje! da bi mi šumelo v ušesih kakor vihar, ko drvi preko pokrajine svoboden, nedosegljiv. Da bi blizu, prav blizu občutila njegovo udarjanje, njegovo veličino in lepoto. Da bi me lomil, bíl, pa bi me spet potegnil s seboj v višino. Da bi se z njim borila, rvala, drhtela in trepetala pod njim, pa da bi ga močnega in divjega premagovala! Oh, hotela sem mu gledati iz oči v oči, da bi občutila na licih njegov vroč dih, da bi se ga bala in ga ljubila!

Toda šel je mimo mene. Ni me objel s svojimi močnimi mišicami, da bi mrla od strahu in uživanja.

Ne, zares! Vem, da sem samo tam ob bregu življenjske reke, kjer vode počasi teko in često obstanejo na plitvinah.

Moje življenje je samo medel odsev.

Živim svoje majčkeno osebno življenje, kakor tudi vsaka kaplja v reki zase živi.

Vendar pa odseva neizmernost tudi v meni, kot v kaplji vode. Tudi moje življenje ni prazno, tudi moje življenje je bogato!

Kaj ni tudi moje bitje skrivnostno zamotano, bogato in raznoliko?

Moje življenje.

Kaj je to, čemur pravim: moje življenje?

Včasih se mi zdi, da ste Vi, prijatelj, moje življenje!

Pa vendar niste samo Vi.

Jaz in moja otroka, tudi to je nekaj velikega. Jaz in Jadviga, jaz in Stazika.

Jaz in mati. Jaz in moj ranjeni oče. Jaz in moji bratje, Jan, Vladislav, Zigmund, Stanislav.

Jaz in moj mož.

Jaz in vsi drugi ljudje, ki sem jih kdaj srečala in ki jih še kdaj bom.

Vsaka taka vez med menoj in drugimi je nekaj posebnega, roman zase, življenje zase.

Ne, tudi jaz nisem tako revna, kot sem včasih mislila.

Ali pa sem oboje: bogata in revna. Kakšno je pač stališče, s katerega to presojam.

Zdaj, ko se te strahovite stvari dogajajo v Evropi, se mi zdi bolj kot kdaj koli, da sem na robu, na plitvini, kamor pravi vihar naših dni več ne seže.

Samo oslabljen odmev prihaja do mene. Samo časopisna poročila berem o vsem. A včasih dobim kakšno pismo od onih, ki so sredi dogajanja, ki sodelujejo pri dogajanju. Včasih pride kak znanec, kakšna gospa, pa mi odgrne zastor, da pogledam iz svoje celice skozi majčkeno okno v veliko življenje.

Toda kaj prav za prav hočem?

Koliko vidi vsak posameznik od vseh strašnih dogodkov, pa čeprav je tam, kjer grme topovi? Saj je samo brezpomemben delec med milijoni, samo majhen, naravnost neznaten košček današnje zgodovine, ki se odigrava neposredno pred njim in krog njega.

Vsak dan zadanejo brodovi na mine in odlete v zrak. Podmornice vstajajo pošastno iz morskih globin in pošiljajo svoje peklensko orožje proti križarkam in oklopnjačem. Po zraku lete letala kot ogromne roparice in mečejo strele in bombe. Kot besni orli se bore v zraku. Ogromni topovi spreminjajo debele betonske trdnjave v prah. Gorljive granate požigajo mesta in vasi. Mostovi, grajeni s trudom in muko pokolenj, se rušijo v rečne struge. Vojaki pa padajo kot zrelo klasje pod koso. Do neba, pravijo, se je razlegalo grozotno vpitje tisočev Rusov, ki so se potapljali v mazurskih močvirjih. V Besarabiji, Bukovini in severni Galiciji je kolera trumoma davila ljudi. V Srbiji ubija pegavi legar huje od krogel. Belgija in Francija vse do Pariza sta polni grobov. Naša poljska zemlja od Karpatov pa do Visle je napojena s krvjo.

Na sto tisoče topov ubija dnevno širom po Evropi, na severu in na jugu, vzhodu in zapadu. Neprestano požirajo grobovi svoje žrtve. V sto tisoč bolnišnicah ječe ranjenci. Kdo bi preštel vdove in slabotno siročad, ki joče za onim, ki jih je hranil in branil? Povsod solze in neizmerna beda.

Kje je življenje, kje?!

Prijatelj, pozno je že. Moram k počitku. Dovolj je razgovora z Vami.

Rada bi se spomnila še česa vedrega. Ni dobro leči s težkimi mislimi.

Toda vse lahkotne misli so odšle, odšle, ne vem, kam.

Moje srce je postalo žalostno in potrto.

Mati mi je že dolgo ne piše, pa me skrbi. Zdaj mi manjkajo njena pobožna pisma, ki sem jih poprej često nepotrpežljivo prebirala. Kaj je z njo? Njena gorskega vasica je zdaj precej blizu bojišča. Ljubše bi mi bilo, če bi bila odšla od tod in če bi se bili skupaj nekam zatekli. Toda ona veruje usodo, krepko veruje, da vojna nje ne bo dosegla. Nič je ne skrbi. »Rusi se kmalu povrnejo v Moskvo,« mi je pisala v enem svojih zadnjih pisem. V vsakem to ponavlja, že kar se je pričela vojna. Tudi zdaj je še istih misli, čeprav so Rusi že v Karpatih. »Jaz molim,« pravi, »vse drugo je v božjih rokah.«

Za svoja dva starejša sinova onstran ruski Poljski ni preveč v skrbeh. Potrpežljivo čaka, kdaj ju bodo naši ujeli. Na Dunaju ima starega znanca iz mladih dni, nekega dvornega svetnika. Ta mora vsak čas poizvedovati v ministrstvu, če nista med ruskimi ujetniki tudi Stanislav in Zigmund. Doslej še ni našel njunih imen …

Mene bolj skrbi od matere. Ona si predstavlja vojno še bolj idilično, tako, kakor je to bilo v starih časih. Pa je tudi bolje tako. Če bi vedela, kako je v resnici, bi preveč trpela.

Vladislav mi je sporočil, da je vsa srečna in nepopisno ponosna, ker se je prijavil v poljske legije. Poslala mu je medaljon z očetovo sliko, ki ji ga je moj oče daroval kot svoji zaročenki. To je njena največja dragocenost in svetinja. Vedno je nosila ta medaljon na prsih. Vladislav mi je pisal, da je bil ginjen do solz, ko je prej ta njen dar in talisman.

Mama, kaj je zdaj s teboj?

Kajne, prijatelj, da bi bilo izredno lepo, če bi na táko vprašanje v daljavo mogli takoj dobiti odgovor?

Kdaj se bo toliko izpolnil Marconijev izum?

Zdaj pa, gospod prijatelj, dokončno: Lahko noč!

Vendarle upam, da niste ranjeni.

Ne bom verjela sanjam.

To se pravi, verjela bom samo lepim sanjam!

15. februarja 1915.

Prijatelj, brezmejno sama sem. Kadar se zvečer vrnem domov in stopim v svojo sobico, k sami sebi, mi je, kot da sem nekje na samotnem otoku sredi oceana.

Že dolga, dolga leta često prevzema to čustvo mojo dušo. Tudi poprej, davno pred vojno, dokler sem še bila pri svojem možu, me je utegnilo, sedečo zvečer v obednici ob njem in ob hčerkah pri mizi, mnogokrat prevzeti nepopisno otožno čustvo samote, čustvo, da sem tujka v lastni hiši, v lastni rodbini.

Kam spadam? je spraševalo nekaj bolnega v moji duši.

Vedno, že od nekdaj čutim, da sem na razpotju svojega življenja krenila na napačno stran. Obenem pa sem uverjena, da se to nikoli več ne da popraviti. Kolo časa se ne more obrniti nazaj. Po poti življenja gre človek samo v eno smer, vedno naprej, naprej.

S tem sem že zdavnaj obračunala. Moj razum se je s tem že zdavnaj pomiril, duša pa noče poslušati, noče se pokoravati, še vedno obžaluje, obžaluje. Ne vem, kaj obžaluje, za čem toži. Toda kadar sem sama in me vnanje življenje moti, tedaj me vedno prevzame tiha bridkost, ki ji ne morem ubežati in ki sem se nanjo že tako privadila, da ji niti nočem ubežati, ker mi je draga.

Kaj mi je?

Ni samo ta žalostna vojna in vse, kar o njej slišim, ki me tako tlači. Globoko v meni sami se skriva tajna otožnost. Že zdavnaj je bila v meni in je prodirala tudi skozi moj smeh.

Mogoče ni prav, da je imelo naše pokolenje v začetku svojega razvoja toliko vzorov. Predaleč in previsoko smo stavljali svoje cilje. Ko je prišlo življenje, ko je prišla resničnost, se nismo mogli zadovoljiti s pametnim sporazumom med tem, kar smo hoteli, in tem, kar smo mogli.

Šele mé, sodobne žene, smo odkrile ono, čemur pravimo duša; odkrile smo v sebi lastno voljo, lastno presojo, samozavest osebnosti. Našim materam ni padlo niti v glavo, da bi samostojno presojale moškega. Bile so dobre in pokorne. Vdan so nosile svojo usodo. Pomirile so se s tem, da imajo moža, kakršnega jim je Bog dal, pametnega ali neumnega, dobrega ali zlega. Zahtevale so od otrok, da jih upoštevajo in ubogajo in če so že bile nesrečne, je imela njihova nesreča druge vzroke kakor naša, bile so tako rekoč stvarnejše od nas. Niso jih mučili razni drobni duhovni problemi. Niso ugibale, če jih otroci ljubijo ali ne ljubijo. Skrbele so samo za to, če jih in koliko jih ubogajo. Vsaj v glavnem.

Me smo bile sentimentalne in idealne, pa smo kmalu prišle v stisko, ker resnično življenje niti najmanj ni ustrezalo našim sanjam. Bile smo prehodni rod, imele smo vse njegove vrline in napake. Naglo so se odprla vrata pred nami in na pravi hip smo videle samo lepe in vzvišene strani življenja. Z novimi nazori, z novim spoznanjem smo mislile preoblikovati stare oblike zaupnega življenja in jih poglobiti. Življenje pa je med tem ostalo, kakršno je bilo: drugačno, kakor smo ga me hotele. Toda me nismo imele potrpežljivih in pokornih narav naših mater, nismo imele njihove vere v usodo, pa smo se še bolj, hitreje in močneje razočarale od njih. Bile smo nezadovoljne celo v primerih, ko one ne bi bile niti čutile, da ni vse tako, kakor bi moralo biti. Tankočutnejše smo od njih, zato smo tudi poprej in močneje občutile vsako nesloglasje v svojem življenju kot žene in kot matere.

Naše hčerke ne verujejo v usodo kakor njihove babice, niti niso sentimentalne idealistke kakor njihove matere. V šolah študirajo prirodoslovje in sprejemajo življenje stvarno in mirno. Mogoče je to dobro. Zanje je to pač hudo dobro in koristno. Kaj bi z romantičnimi sanjami in s preobilico čustev v današnjem času? Pusto in prazno življenje čaka mnoge med njimi. Premnoge. Fantje zdaj padajo na vseh frontah v prerane grobove in mnogo mladih deklet bo ovdovelo, ne da bi kdaj postale žene. Padajo, padajo fantje, padajo, pa bi bili kmalu pošteni, lepi ženini. Kaj bo iz teh mladih deklet, ki postanejo tako rekoč odveč sirom po Evropi?

In veliko jih bo odveč. Kaj ni zanje bolje, da zaduše svoja čustva, še preden so se razvila? Da sploh niti nimajo želja, ki so neizpolnljive? Kaj ni bolje, da ostanejo hladne, razborite, trezne in da ne hrepene zaman po ljubezni in toplini? Mogoče bodo prav zato, ker so vztrajnejše od nas, njihovih mater, in ker ne ljubijo sanj, bolje izpolnjevale svoj prostor v življenju, kakor smo ga me? Celo najboljše med njimi se izogibajo idealističnemu sanjarjenju ter žele samo eno, da postanejo solidne delavke, kamor koli jih postavi usoda. Prav ta beseda: solidnost se jim zdi hudo važna. Teže za solidno izobrazbo, za solidnimi temelji svojega miselnega in čustvenega sveta.

Moja Jadviga izredno velikokrat rabi to besedo. V vsakemu pismu poveličuje solidnost, solidnost! Pravi, da je solidnost ustvarila Nemčijo, da jo solidnost zdaj tako često brani pred navali tolikih močnih neprijateljev. Da je solidnost najboljši in edini pravi temelj države. Da je solidnost prvi pogoj narodove blaginje in edino jamstvo za njegov obstanek. Da mi Poljaki nismo bili prav za prav nikoli solidni in da smo zato tudi propadli. Da pa je to naša največja nesreča, ker nas niti naš največji padec ni naučil solidnosti. Mi niti danes nismo solidni in nikoli ne bom solidni, zato je naša usoda že od početka temna in brezupna. Narod mora biti soliden, če hoče ohraniti svoj obstoj, svojo samostojnost, svojo neodvisnost. Vsak član naroda mora biti soliden, soliden! V Nemčiji da je tako. Tam je vse solidno. Od cesarja Viljema pa vse do mestnih pometačev in vaških pastirjev, od cesarice pa do poslednje služkinje. In Poljaki? – Sama nesolidnost! Naše plemstvo – klasičen primer nesolidne domišljavosti. Naši kmetje – čudo srednjeveške zaostalosti, suženjske ponižnosti, neprilagodljive neumnosti. Naše žene – vir brezmiselnega pobožnjaštva, ki se gubi v praznih oblikah in še dandanes uganja pravo malikovalstvo s svojimi večnimi romanji k raznim slikam Mater božjih, tekmujočih med seboj, katera je bolj vplivna in bolj milostna. A kako žive te pobožne žene? V zamazanih hišah, med zamazano otročadjo, skupaj z živino! Vse, vse bi dale za svilene cape, čipke in prazen nakit Vse, vse, od plemenitašinje pa do zadnjega vaškega dekleta bi se samo neprestano lepotičile; delo mrze in težé samo za lagodnim življenjem. Nesolidno, grozno nesolidno!

Prav za prav ima Jadviga do neke mere prav. Toda mene to boli, da ima prav. Boli me, da mi to piše, čeprav ima prav.

Solidnost! Hudo mi imponira ta beseda, zares.

Toda kako je to hladna, mrzla beseda!

Kaj mora biti žena res od glave do petá samo solidna, vedno solidna? Kaj ne sme biti prav nič odveč na njej? Kaj mora biti njena duša in njeno srce solidno in samo solidno in nič več?

Mogoče ni prav da nima več razumevanja za to stvarno nemško besedo. Spoštujem jo toda ne ljubim je. Prizadevam si, da je tudi jaz dosežem toliko, kolikor je ravno neobhodno potrebno, toda ne mislim jo napraviti za svojega tirana. Tudi solidnosti je lahko preveč!

Prijatelj, ne smejte se tej moji nekam ogorčeni polemiki z gospo solidnostjo. Preveč mi je stroga, preveč si domišlja! Skoro mi je postala že zoprna, toliko se mi vedno vsiljuje, toliko slišim o njej. Moj mož je v času mojega zakona vsaj petkrat opozarjal nanjo, na, zdaj pa se trudi Jadviga, da nanjo ne pozabim. Zato je imam že preveč!

Ne bojte se, ne nameravam se povsem do kraja razíti s to nadležno gospo. Kaj bi bila jed brez soli? Kaj bi bila žena brez solidnosti? Toda ne ljubim preslane juhe niti solidnosti več, kot je potrebno.

Zakaj mi Jadviga kdaj ne napiše o kakem drugem predmetu take razprave? Na primer o hrepenenju za materjo. Bila bi bolj radostna in srečna.

Pa saj se ne pritožujem nad Jadvigo, prijatelj. Zares ne. To vem, da so hčere vedno drugačne kakor matere. Kaj imam sploh pravico pritoževati se? Tudi jaz sem drugačna, kakor je mati želela, da bi bila. Tudi moja mati je mogoče drugačna, kakor si jo je zamišljala babica. Kako bi bil svet dolgočasen, če bi bili otroci vedno zgolj dvojniki staršev! Oni m o r a j o biti drugačni! Prav v tem, da so drugačni, je napredek človeštva. Majhen, počasen napredek, toda vendarle napredek! Kakšna modrost narave, ki vse izenačuje, želeč, da gremo vsi naprej. Kaj ne bi bilo nepravično, če bi geniji rodili spet samo genije? Kaj ne bi bilo nevarno, če bi prečustveni ljudje rodili še bolj čustvene, ognjeviti še ognjevitejše? Narava sama najbolj in najmodreje popravlja; mnogo lepše bi nam bilo, če bi se brez ugovora poklonili njenim zakonom.

To je kaj cenena modrost, kajne? Čudno je samo to, da se nikakor ne moremo pomiriti s spoznanjem: tako je in nič drugače.

Dopoldne sem prejela pismo od Jadvige, pa sem ji hotela še nocoj odgovoriti. Toda bolje je, da ji ne odgovorim takoj. Mogoče bi ji napisala svoje mnenje o solidnosti, to pa bi ne bilo pametno, Treba je negovati in podčrtati, kar nas spaja, ne pa, dar nas loči.

Napisala sem ji samo razglednico. Ti Čehi imajo prekrasne karte svojega glavnega mesta; že iz njih se vidi, kako ljubijo svojo zlato Prago.

Sinoči sem bila povabljena k uvaževani češki rodbini na čaj. Bila nas je večja družba Čehov in poljskih političnih izseljencev.

Pogovarjali smo se o različnosti našega narodnega značaja pa smo prišli do zaključka, da je razlika med nami prav za prav ogromna, čeprav smo vsi Slovani in k temu še najbližji sosedje. Oni so v vsakem pogledu stvarnejši od nas. Rešitve iščejo na zemlji, ne kako mi v skrivnostnih molitvah. Oni so delavni, mi malomarni. Po svojem značaju me spominjajo bolj na Germane kakor na Slovane. Energični so in izredno vztrajni. Preračunljivi so in vedo, kaj hočejo. Demokrati so skoz in skoz.

Prav za prav kaj malo razumemo drug drugega. Oni so nam tuji v svojem hladnem amerikanizmu, ki so se ga naučili od sosedov Sasov; dobro ga izkoriščajo tudi onstran oceana, kamor gredo ne kot tovarniški sužnji kakor naša raja, marveč iz večine kot farmerji, željni in prepričani, da bodo kmalu uspeli. V narodnem gospodarstvu so daleč pred nami. V industriji in trgovini so si opomogli z neumornim delom do lepega mesta v svoji zemlji in niso pripustili, da jim drugi prevzamejo najprinosnejša poljedelska področja. Kulturnejši so od nas. To se pravi, pri njih je kultura splošnejša. Prodrla je v ljudstvo in do dna. Pri nas je mogoče več pomembnejših evropskih poedincev, ljudi z visoko kulturo in širokim pogledom. Toda naše preprosto ljudstvo je zaostalo. Naše ljudstvo životari v bedi in nevednosti. Čehi nimajo mnogo nadpovprečnih, toda tudi ne mnogo podpovprečnih ljudi. Ni to gospodski narod, to je narod marljivih, delavnih meščanov. Toda ti meščani, ki tvorijo narod, v katerem skoraj ni razlike med izobražencem in delavcem, posestnikom in siromakom, niti v jedi niti v mislih – meščani, pravim, so vsekakor naprednješi, so najbolj demokratični in najbolj neodvisni meščani v Evropi. Imajo že svoje izročilo, staro nekaj stoletij, in žilavo bojujejo svoj mali, skromni, toda vendar tako uspešni boj za narodni obstanek. Njihov vzor je ljudska šola v vsaki vasi, betonirano gnojišče na dvorišču vsakega kmeta, v vsaki trgovini češki trgovec, a v rokah vsakega delavca izkaznica delavske organizacije. Imajo tudi svojo umetnost in svoje slovstvo, ki je vsekakor več vredno, kakor je nam Poljakom doslej znano, toda manjka jim naš polet, naša retorika – veliki slog. V ostalem, v slovstvu oni bolj ljubijo Ruse od nas in jih bolje razumejo. Mi smo Francozi med Slovani, oni Germani. Ta oznaka, ki so jo že drugi odkrili, najbolje prikazujejo našo različnost.

Mi Poljaki, ki smo zdaj njihovi gostje, dobro čutimo, da bi se morali veliko tega naučiti od njih. Toda mi smo, kakor propal plemenitaš, ki še v capah obdrži velikaško gesto in se je nikakor ne more odvaditi. Bilo bi modro in potrebno, da bi naš človek postal skromen in bi se zgledoval po svojem demokratskem sosedu ter se naučil od njega dela, varčevanja, stvarne preračunljivosti. Toda on ne more postati drugačen; z gosposko kretnjo bo vrgel še zadnji dukat lakaju v hotelu, kjer se je sklenil ustreliti, ker ne more živeti kakor gospod; namesto, da bi šel s tem dukatom in pričel novo življenje, si ustvaril nove življenjske pogoje.

Čehi ne morejo razumeti te naše prirojene težnje za veliko linijo; zdi se jim lažniva in komedijanstka. Samo mi sami vemo, kako nam je prešla že v kri.

Čehi, stari husiti, nikakor ne razumejo naše verske gorečnosti. Modernemu Čehu je vera nekaj tujega in odveč, on se zanjo ne briga. Moderni Rus se pred ikonami klanja in odkriva kakor mužik, ker mu je pravoslavje mil spomin na starodavni ljudski običaj; spoštuje ga, ker je ozko prepleteno z njegovim detinstvom. Modernemu Poljaku je katolicizem narodno orožje v borbi proti sovražniku. Katolicizem krepi njegovo odporno silo proti Rusom, ki ga hočejo porusiti, krateč mu poljske šole in poljske knjige. V poznanjskih cerkvah je ščit in obramba njegovemu jeziku in narodnosti proti ponemčevanju, ki hoče z gospodarsko in kulturno premočjo čimprej priličiti Poljake. Povsem dobro razumem, do so naši ljudje strastni katoličani. Naš narod je toliko pretrpel, že zdavnaj bi bil obupal nad samim seboj, če ne bi veroval v čudeže. To, kar moja Jadviga naziva malikovanje, ta brezkrajna ljubezen in spoštovanje našega siromašnega naroda do Matere božje, je meni nekaj velikega in pretresljivega. Jaz si ne bi drznila to vseti našemu narodu. Kaj naj mu damo namesto tega? Da bi mu nudilo toliko utehe kakor ta njegova iskrena in vroča vera? Nas narod je še slaboten, pa mu je treba misticizem kakor otrokom pravljic.

Prav sinoči smo se razgovarjali o tem. Neki Čeh je menil, kako nikakor ne more razumeti, da so naši ljudje tako neizmerno zaostali in vražjeverni. Kot geometer je živel nekaj časa po naših vaseh pa je imel priložnost, da vidi marsikaj. Nikoli ne bo pozabil neke cerkvene majske svečanosti na čast Matere božje v sosednji župniji. Pri procesiji so nosili njeno sliko iz ene vaške cerkve v drugo, ker je prav tako visela slika Marije na glavnem oltarju. Postavili so jo na oltar pod domačo sliko. Vsa cerkev je bila bogato razsvetljena s svečami in okrašena s cvetjem. Ljudstvo se je zbralo od blizu in daleč in je pelo neke posebne pesmi, kako se ena Mati božja razgovarja z drugo, jo sprašuje, ji toži, hvali njo in njeno milo gostoljubnost. Šele popoldne so spet dvignili sliko in jo odnesli nazaj, od koder so jo prinesli.

»Pravo malikovanje,« se je zasmejal gospod omalovažujoče. »Strašno zaostal svet!«

Jaz pa nisem v tem obisku ene naše vaške Matere božje k drugi našla ničesar, kar bi zaslužilo prezir in zgražanje. Nasprotno! Mojo dušo je ganila ta otroška prostodušnost našega naroda. Narod rad vse pooseblja, da oživlja in približuje svojemu srcu. Zvezde snema z neba pa se z njimi igra. Svetnike kliče z neba k sebi v goste pa tudi samo Mater božjo, najsvetejšo gospo, hoče videti čisto od blizu s svojimi resničnimi, začudenimi, nepokvarjenimi očmi.

Moderni Čehi tega na bodo nikoli razumeli. Preveč so stvarni za to.

Razgovarjali smo se tudi o našem židovskem vprašanju. A kar o tem sodijo, je na žalost resnica. Židje so se zasekali kakor pijavka v naše meso in nam pijejo kri.

Nikoli ni dobro, če kak narod tako zelo posejans tujim življem, kakor smo mi Poljaki z Židi. Oni tvorijo prevelik odstotek vsega prebivalstva v poljskih zemljah. Petnajst odstotkov! Razrasli so se na naši narodni njivi kakor ljuljka med žlahtnim žitom.

Ni slabo, če en narod meji na drugega. Na mejah je vedno bujnejše življenje, ker vsak narod brani svoje. Več se tam dviga hranilnic in šol. Če pa je narod tako posejan s tujim življem, kakor smo mi Poljaki z Židi, to ne more biti dobro. Rasni in verski predsodki so pregloboko vkoreninjeni, da bi se naroda kdaj koli zbližala in stopila. Velikemu, močnemu, kulturnemu narodu ne škodi nekaj židovske primesi. Židje so agilni, podjetni, izvrstni trgovi; izredno oživljajo domače trgovsko in finančno življenje. Francija dobro prenaša nekaj sto tisoč Židov, ki jih ima. Toda mi Poljaki jih imamo preveč. Dušé nas.

Komaj je izpustil materino dojko, že trguje naš poljski Žid in trguje še kot starec na smrtni postelji.

Trgovina je koristna in potrebna, toda tam, kjer je preveč trgovcev, trgovčkov, špekulantov in kramarjev, se pretvarja v narodno nesrečo. Pomožno sredstvo je za promet blaga, uničuje pa blaginjo ljudstva, ki mora od vsake stvari, ki jo kupi ali prodaja, plačati svoj delež celi armadi prekupčevalcev, agentov, posredovalcev in trgovcev. Ni dobro zemlji, kjer mora blago zamenjati deset gospodarjev, preden dospe iz rok pridelovalca v roke porabnika. A ta odnos so pri nas ustvarili Židje, ki od tega žive ter se bogate. Zdaj celo osvajajo naša zemljiška posestva, ogrožajo nam naš obstanek!

Židje so pleme zase, svobodnejši od vsakega naroda, ki v njem žive, ker se od njih ne pričakujejo in ne zahtevajo nobeni drugi obziri kakor rasni. Oni podpirajo samo svoje sorojake in nikoli ne občutijo nikakršnih političnih ali kulturnih dolžnosti, s katerimi mora računati Nemec, Rus, Poljak, če hoče biti v svojem narodu uvaževan. Povsod, kjer koli in kamor koli pridejo, pridejo z edinim neprikritim in odločilnim smotrom, da si pridobe imetje. Zato so brezobzirnejši od domačih trgovcev. Zato jih ne bremene nikaki moralni obziri, nikake dolžnosti, ki jih mora izpolnjevati domači trgovec, ker ni samo trgovec, marveč tudi član svojega naroda, član raznih nacionalnih, človekoljubnih, političnih in kulturnih društev. Domači trgovec je ozko zvezan z okolico, z vsemi onimi, ki z njimi trguje – oni so njegovi sorodniki, prijatelji, stari, dobri znanci. Z njimi se je igral, rastel, hodil v šole.Oni vedo za njegove vznesene mlade ideale, z njimi se je navduševal in razburjal, z njimi je pel, se veselil in žaloval. In vse te brezštevilne nevidne vezi med njim in njegovimi kupci ga ovirajo, da svojih odjemalcev preveč ne izrablja.

Pri Židih ni tega nevidnega popravka trgovske strasti za dobičkom. On prodaja drugovercem, kolikor pa trguje z rojaki, je neškodljiv, ker so ti že iz davnine zaščiteni z istim podedovanim trgovskih nagonom. Žid kot trgovec ni nikoli sentimentalen, dočim se to drugim, domačim trgovcem, vendarle sem pa tja dogaja, pa naj bodo prefrigani in grabežljivi, kolikor jim drago.

Žid bo šele tedaj napravil kaj za idealne težnje naroda, ki v njem živi, kadar se bo želel prilagoditi, a do tega pride zelo pozno in zelo redko. Pa če to tudi napravi, ne seže ravno pregloboko v žep. Svojo lepo gesto že napravi tako, da jo vsakdo vidi, zlasti da jo omenijo časopisi. Kot trgovec ljubi reklamo in ve, da je prav taka reklama zelo vplivna, da se dobro izplača, pa naj že bo v trgovini ali v družbi, kjer želi biti pomemben, ko se je nabral denarja. Zato gre Židu povsod dobro in se povsod nastani.

Pred dvajsetimi leti jo je slučajno popihal siromašen krakovski Žid v Amsterdam. Danes je tam trideset tisoč poljskih Židov in mnogi od njih so milijonarji. Ne vem, če je trgovina z diamanti bog ve kako koristna za človeštvo, za naše Žide v Amsterdamu se je pokazala zelo koristna.

Niti na Dunaju niti na Češkem, celo v Budimpešti ni narasla simpatija za naše Žide, odkar so jih mogli kot politične izseljence natančneje spoznati. Niso prišli samo kot siromašni begunci, potrebni in vredni tolažbe in pomoči. Mnogi od njih so se lotili trgovine pod zaščito gostoljubja in so kakor kobilice na cvetoči livadi skoro pogoltnili zadnji zeleni listič. Tako so bili željni dobička za vsako ceno, da se jih je vse prestrašilo. Kavarnarji so jim pričeli zabranjevati vstop, ker so iz kavarniških miz napravili svojo borzo, kjer so opravljali nečiste posle in dvigali cene življenjskim potrebščinam domačega prebivalstva. Na Češkem so mnogim prepovedali hoditi na tedenske sejme, ker so kupovali celo piščeta in jajca, sir in maslo z namenom, da to pozneje z dobičkom prodajo prebivalstvu.

Vedenje nekaterih naših poljskih Židov v tem času je na žalost kaj sramotno poglavje naše uboge emigracije pred ruskim navalom.

Neki Čeh mi je rekel: »Odkar poznam vaše gališke Žide, se ne bom nikoli več osmelil, da s svojim starim ogorčenjem obsodim ruske »pogrome«. Nikoli jih ne bom odobraval, toda zdaj jih razumem.« Neki profesor mi je izjavil:«Od nekdaj sem obžaloval židovske izobražence. Tudi najbolj delavni in sposobni se ne morejo med nami ali kjer koli v kulturnem svetu prav ukoreniniti. Vedno jih še nekaj zagonetnega in nepojmljivega loči od nas. Mnogo naših čustev ne morejo razumeti. Za marsikaj nimajo smisla, kar je nam naravno. In v največji zaupnosti in bližini plane iz njih nenadoma nekaj tujega, kar nas naglo odbije. Prečesto moramo sami sebe opominjati, da moramo biti z njimi pravični. Pogosto sem razmišljal, kje je vzrok tej globoki mržnji naše krvi proti njim, mržnji, ki se javlja tudi pri najsvobodoumnejšem od nas, često povsem nehoté, celó proti naši volji. Toda zdaj, ko sem doživel to izseljevanje vaših poljskih Židov v trumah, zdaj sem prišel do spoznanja, da je židovski izobraženec tragično bitje. Saj ni mogoče, da ne pozna slabih strani svoje rase, in ni mogoče, da se jih ne sramuje, ako je rahel in tenak v svoji duši. Zdaj razumem tudi nelepo drznost, ki je lastna mnogim od njih. Potrebna jim je maska za ono, kar se globoko, globoko skriva v njihovem srcu, a to je zavest, da pripadajo rasi, ki jo ostali svet, mogoče ne povsem opravičeno – oni se tega sami bridko zavedajo -, omalovažuje. Zaman, predolog, že tisočletja so bili zajedavo pleme, razsuto po svetu kakor pleve po njivah. Zaman, vsak narod mora imeti zemljo, ki iz nje klije, ki je z njo krepko povezan s svojo korenino in ki iz nje vedno črpa novo silo. Poljedelstvo očišča dušo, napravlja jo široko, svobodnejšo in dobrohotnejšo, ker je tudi zemlja dobra in hrani vse, ki se brigajo zanjo. Židje so kakor ptičji lim, ki gnezdi v kronah dreves ter se hrani s tujimi sokovi. Tudi pozimi je zelen, pa vendarle ne prinaša plodi, ki bi se človek z njim okoristil. Lahko občudujemo židovsko žilavost, nezlomljivo moralno silo njihovega rodbinskega samoljubja, moramo se klanjati jasnosti in prodornosti duha židovskih duševnih delavcev, ki je bolj bleščeč ko pa globok, bolj dvomeč in presojevalen kakor ustvarjalen. Toda ljubiti jih ne moremo. Kajti tudi v najboljših med njimi naša kri nehote in proti naši volji občuti grehe, ki jih je njihova rasa izvršila med nami. Oni pravijo, da jih je srednjeveški ghetto napravil takšne. Toda ghetto je bil samo ena, sicer barbarska, vendar obrambna oblika priti njihovi grabežljivosti in vsiljivosti. Že stari Rimljani so vedeli na nevarno trgovsko lokavost Židov in za židovska oderuštva. A da so tudi dandanes še nevarni, so dokazale žalostne izkušnje zadnji mesecev povsod, kamor jih je zanesel izseljeniški val iz vaše nesrečne Galicije.«

Prijatelj, šele pišoč te zapiske, spoznavam, koliko je še reči, ki se jih nisva dotaknila v najinih pogovorih.

Ved, da imate nekaj najvdanejših prijateljev med Židi. Nekajkrat ste mimogrede omenili njihovo plemenitost in duševno odličnost. Toda oni so očividno izjem. To so tem bolj tragične pojave, kakor pravi oni Čeh, čem večja je njihova različnost od množice, iz katere so vznikli. Toda Židje kot množica so za nas Poljake vsekakor škodljivi in nevarni. Tem nevarnejši, ker se pri nas sploh ne prilagode, ker v svojem zasebnem življenju ne govore našega jezika, marveč svoj židovskonemški žargon, in ker na prav noben način ne sodelujejo pri kulturnem razvoju naroda, ki v njem in od njega žive.

To so težki problemi in kdo ve, kako jih bo rešila bodočnost. Niti svoboda niti enakopravnost nista povsod opravičeni, a zlasti ne tam, kjer bi velik del naroda, kakor na primer Poljake, zaradi njihovega neznanja in nepoučenosti izrabljali in oškodovali zvitejši sloji prebivalstva, ki nimajo prav nikakršnih moralnih predsodkov. To smo mi v Galiciji bridko izkusili, zdaj pa to tudi drugi uvidevajo.

Še ena novost. Marija Jablonska ne prihaja več v naš urad. Preveč je zaposlena z zasebnimi posli, da bi mogla kakor prej pomagati brati in razvrščati dopise za podporo in nasvet.

Moži se.

Že od začetka vojne je vdova pa se zdaj drugič moži.

Drugi v uradu ne vedo, da je vdova. Samo meni je zaupala svojo usodo.

Vsi smo jo nazivali gospodična. Ona pa je bila vdova.

»Hotela bi , da razumeta, zakaj sem to prikrivala«, mi je rekla predvčerajšnjim, ko sva šli zadnji skupaj na obed. Čez nekaj dni odpotuje na Dunaj, kjer jo pričakuje njen zaročenec in kjer se poročita.

»Živela sem osem let v zelo nesrečnem zakonu. Moji starši so me proti moji volji dali svojemu upniku, ki se mu je zahotelo, da ima tudi mene, ko nam je vzel vse drugo. Povedala sem mu, da ga ne ljubim in da ljubim drugega, toda on je izjavil, da ga to niti najmanj ne mot. Hoče me in mora me imeti. Imeti! Ve, da sem predobro vzgojena, da bi mu bila nezvesta, kadar nekoč postanem njegova žena, a ljubezen bo že izsilil.

Bil je surov in drzen človek, rad je igral na borzi in krotil konje. Njegov oče je bil plemič, mati Židinja.

Če ne bi občutila že druge ljubezni v svojem srcu, bi me mogoče osvojila njegova drznost. Beil je nedvomno zanimiv človek. Spočetka, prve tedne in mesece, je poizkušal vse mogoče, da me pridobi. Jaz pa sem vedela, da me je kupil kot kako stvar, pa mi je srce ostalo hladno in uporno. To ga je odbilo in je globoko užalilo njegovo ničemurnost. Odtlej me je »krotil« na drug način. Naravnost pretkano si je izmišljal na stotine načinov, kako bi me kaznoval za mojo odpornost in kako bi ponižal moj ponos. V drugem letu moje poroki mi je umrla mati, kasneje tudi oče. Otrok na srečo nisem imela. Mož me je sčasoma naravnost zamrzil. Zaradi nesrečne špekulacije je pred nekaj leti izgubil vse imetje. Vse je šlo na prodaj, tudi posest mojih staršev, ki sem jo s svojo poroko »rešila«. Ko se je iz Lvova vrnil domov, da me obvesti, kako je vse propadlo, tedaj je bil naravnost satansko zloben. ,Misliš, da mi je zal, da je vse propadlo?!, je sikal. ,Nič mi ni žal! Saj z mano padaš tudi ti! Občuti tudi ti enkrat, kako to gódi, če nimaš nič! A jaz poleg tebe nisem imel nič! Ti si me pogazila kakor črva. Zdaj te mrzim in ljubo mi je , da je vrag odnesel vse, kar sem imel. Z užitkom bom konjar na kakem tujem posestvu; ta talent sem podedoval po očetu, ali pa bom uradniček pri kaki banki, ker me za to usposablja materina kri. A ti si moja žena! Moja si, m o j a, povsod pojdeš z menoj, da veš! Ne bo več slug, lakajev, konj in kočij! Zbogom, stari grad, stari častitljivi park! Zdaj boš stanovala nekje v tretjem nadstropju Ivovske predmestne podrtije, a agenta Mojzesa Balzambauma gospa bo tvoja soseda. Zdaj boš naposled upognila tilnik. Oh, naj me zlomi življenje! Mar mi je! Saj moja usoda je tvoja usoda. Nikoli ne bo meni tako hudo, da ne bi bilo tebi še huje!

Oh, izpolnil je svojo grožnjo! Nerada se spominjam vsega, kar sem preživela. Bridka so bila poslednja tri leta mojega zakona, prebridka! Odkril je novo slast, da z lastnim propadanjem ubija tudi mene. Ni iskal niti mesta konjarja ali uradnika. Pomešal se je med one Ivovske kavarniške hijene, ki posredujejo posojila in kupujejo ponarejene menice, da se z njimi okoriščajo; ki zaduhajo vsako nesrečo, da jo izrabijo in ki brezdušno trgujejo s poštenjem in življenjem tistih, ki jim padejo v roke.

O bog, koliko sramote! Koliko ponižanja!

Pričel je tudi piti. Postal je zaščitnik vlačug in iskal jim je dobičkonosne prijatelje. Kvartal je in se ponašal s spretnostjo, ki je z njo znal zavajati sinove plemenitih rodbin, da so zakvartali več, kakor bi smeli in mogli.

In povsod me je vlekel s seboj. Na videz mi je izkazoval vse spoštovanje, toda vedela sem, čemu mu je potrebna moja prisotnost na kavarniških sestankih in klubskih zabavah. Morala sem biti priča sramotnih dejanj, to je hotel!

Niti sama ne vem, kako da nisem pobegnila, četudi bi morala beračiti po vaseh ali si s krvavimi žulji služiti skorjo kruha. Kakor omami kača s pogledom svojo žrtev, tako je tudi on mene omamil, mislila sem, da moram vzdržati poleg njega.

Često nisva imela niti služkinje, marveč samo postrežnico. ,Pojdi in očisti mi čevlje, odšel bom!, mi je zapovedal, a jaz sem ubogala!

Ponoči se je spomnil in je privedel v stanovanje družbo pocestnic, da jih pogosti s čajem, ki ga je kuhala njegova žena! Res, budil me je in jaz sem morala pripravljati čaj s prigrizki in igrati vlogo gospodinje.

Čemu sem tako ravnala? Čemu sem molče vse to prenašala ko sužnja? Ne vem!

Tako sem otopela, da ni bilo v meni nobene sile več, nobene smelosti za upor.

Pričel je pijančevati. Po cele dneve je preležal doma razmršen, zanemarjen, odvraten. Morala sem mu kuhati močno kavo, ker ga je bolela glava. Po desetkrat na dan je pil kavo z limonovim sokom. V spalnici je neprestano zaudarjal odvratno kisli duh, pomešan s kavinim vonjem in z ogabnim izparevanjem pijanega človeka.

Sčasoma je od ostrih pijač, raznim ameriških cocktailov z ledom in pikantnih jedi obolel na želodcu, pa je po vsaki pijanosti silno bruhal. Fuj, še danes me spreletava, kadar se spomnim, kako sem morala sama čistiti popljuvane preproge in tla.

Ogabno življenje! Kako da sem ga mogla prenašati!

Ko je izbruhnila vojna, je odšel k svojemu polku.

Oddahnila sem se. Po dolgem času sem se prvič pošteno naspala in odpočila. Zvečer sem legla brez strahu, da pride in me povleče za lase iz postelje. V stanovanju je bilo tiho in čisto.

Samo eno sem občutila prva dva, tri tedne: svoboda, svoboda! Rešitev iz večnega poniževanja, rešitev od moža, ki me je trpinčil in tolkel, če se mu je zahotelo! Lahko sem šla v park in sedla za kako uro v senco, da gledam, kako se ziblje trava, kadar jo vetrič vznemiri. Ni se mi bilo treba zvečer kričeče oblačiti in odhajati v restavracije, posedati do dveh, do treh ponoči v kavarni in čakati, da se dvigne moj mož od igralne mize! Ob devetih sem legla k počitku in sem spala mirno in globoko. Dolgo sem se zjutraj umivala, skrbno sem pospravljala stanovanje in uživala sem, da sem sama, da nihče ne kriči in ne kolne. Uživala sem, da je zrak po sobah čist, da diši po cvetju, ki sem ga prejšnji dan prinesla.

Kaj sem se v onih prvih tednih brigala za vojno! Nič!

Bila sem kakor bolnica, ki se je prebudila iz težke nezavesti, pa se za nobeno drugo reč ne briga kakor zase in za življenje, ki se spet pojavlja v njej. Ne ve za nič, ne zanima se za nič, nihče ji ni mar. Saj živi, živi in to ji je dovolj!

On je bil častnik, dobil je denar, da se opremi, plačo za prvi mesec in razna doplačila. Nabavil si je, kar je moral, ostalo pa je delil z menoj in s Floro, omamljivo kokoto, ki sem ji često morala streči s čajem!

,Veseli se!, mi je rekel. , Veseli se, zdaj odhajam!Poginil bom, ti pa boš vdova. Dobivala boš celó pokojnino! Tudi to je nekaj! In to je potrebno, dokler ne najdeš drugega… Toda pazi, nemara pokojnine niti ne dobiš… Zakaj če se napijem in spomnim, da si še ti na svetu, da si še lepa in mlada, a te jaz ne morem več tepsti, ej, ti jo še zadnjič zagodem! Pokojnina?!... Mogel bi ti pripraviti drugačno dediščino!,

In pripravil mi jo je!

Še preden sem pobegnila iz Lvova pred Rusi, so mi sporočili, da sem vdova. Moj mož je bil ustreljen kot izdajalec.

Ali razumete, zakaj nisem v črnem? Zakaj se zavrgla ime svojega moža? Zakaj sem skrivala sramotni pečat svoje usode, svojega zakonskega življenja pred ljudmi?

Kaj ne bi bilo nepošteno, da glumim žalost, ki je ne čutim? Nasprotno, hotela sem se izogniti sočustvovanju in izpraševanju ljudi.

Zatekla sem se semkaj k sestri. Ona je šele iz mojih ust izvedela za vso strahoto mojega zakona. Vedela je, da sem bila nesrečna, ni pa vedela, da me je gazil in trpinčil kakor sužnjo. Nihče od mojih tega ni vedel. Moj mlajši brat je umrl ne sluteč, kako žalostna je bila moja usoda.

Zdaj pa se možim drugič in vem, da bom srečna.

Tisti, ki sem ga ljubila kot mlado dekle, me ni nikoli pozabil. Postal je zdravnik. Pripovedujejo mi, da so ga zlasti reveži zelo vzljubili. Ko je izbruhnila vojna, je odšel na bojišče; tam je izvedel za smrt mojega moža in za usodo, ki sem jo imela poleg njega. Skoraj istočasno je slučajno izvedel za prebivališče moje sestre in jo je prosil, naj mu javi, kjer sem in kaj se je z menoj zgodilo. Kasneje mi je pisal naravnost. Njegova vdanost me je napolnila z novim zaupanjem v življenje. Njegova pisma so me dvigala in tešila in hitro se pričela pozabljati na vse, kar sem preživela. Kakor grozne sanje se mi zdi moj zakon, zlasti poslednja tri leta.

Pred tednom dni so dr. Lonskega pripeljali na Dunaj. Granata, ki se je razletela v bližini njegovega preobvezovališča, ga je ranila na več mestih. Javil mi je, da so rane lahke in brez nevarnosti in da se bodo kmalu zacelile. Spet se bom moral vrniti na bojišče, da bo vršil svojo zdravniško dolžnost. Njegove rane so ga opomnile, kako je tudi sam v resnem položaju. Želi, da postanem njegova žena. Zdaj je vojna, mi je pisal, pa ne kaže dolgo čakati in premišljati. Ne bi hotel, da se mu sreča izmuzne kakor že nekoč. Nič me ne sili. Če potrebujem še časa, da vse pozabim, kar sem preživela, počaka do konca vojne. Toda prosi me, naj pridem, da mi bo mogel tudi ustno povedati, kako me ljubi.

Pisala sem mu, da pridem. Da pridem kot njegova nevesta. Saj tudi jaz želim, da me nobena stvar več ne spominja na preteklo življenje. Da pretrgam zadnje vezi s preteklostjo. Toliko let sem živela pusto in grenko življenje, zdaj pa hrepenim po življenjski sreči.«

Tako mi je pripovedovala Marija Jablonska.

Šli sva po mestu in niti sami nisva vedeli, kako sva prekoračili most pri češkem narodnem gledališču in zašli v Kinski vrt, kjer je bilo drevje čudovito zasneženo. Sami sva hodili po poti, pozabili sva na obedin lakoto in pogovarjali sva se o čudni njeni in moji usodi. Tudi jaz sem ji v glavnem zaupala svoje življenje. Čutila sem, da moram njeno zaupanje povrniti s svojim zaupanjem. Zgodi se, da pridejo v življenju trenutki, ko je iskrenost potrebna; molk bi bil enako nepošten kakor dolg.

Zaželela sem ji vso srečo na njeni novi življenjski poti. Mlada je še, njena duša je še polna utvar, ki jih njen nesrečni zakon ni mogel zlomiti, ker je bil zmerom nesrečen.

Jaz sem mnogo modrejša od nje, veliko starejša, čeprav sem samo dve, tri leta starejša.

Res, prijatelj,jaz sem zelo modra.

Nikar se mi ne smehljajte.

Veliko sem premišljala o sebi, predvčerajšnjim pa včeraj in danes.

Ne vem, kako je to, da sem toliko modrejša od Jablonske.

Ali sem samo siromašnejša?

Ne vem!

Ali vsekakor se dam mnogo manj slepiti od nje.

Pa četudi je bila ona nesrečnejša od mene, sem jaz več doživela in več izkusila.

Z osemnajstimi leti sem bila srečna zaročenka in srečna mlada žena. Ona se je omožila z dva in dvajsetimi leti, a jaz sem imela tedaj že dva otroka. Tedaj sem že pričela gubiti prve utvare o možu in zakonu.

Jablonsko je mož tolkel in poniževal, pa je vendar moje razočaranje večje in globlje. Moj zakon se je pričel srečno, z ljubeznijo. Nobenega nasilja ni bilo v najinem zakonu. Vse, kar se je dogodilo, se je godilo pod površino, a ta je bila vse do onega dogodka z Marino na videz gladka in negibna. Moja sreča se ni zrušila naglo in nasilno, od dne do dne se je trgal kamenček za kamenčkom. Tiho, neslišno je gnila in komaj sem opazila, ko je nenadoma ni več bilo. Kdaj je umrla njegova ljubezen, kdaj moja? Ne vem.

Potem pa otroci!

Jablonska v svojem zakonu ni imela otrok, zato še goji vse prelepe utvare o otrocih.

Vsaka žena goji te čudovite utvare o otrocih, o svojih še nerojenih otrocih; tako lepe utvare, da ne morejo postati resnica.

Res, otroci so največji doživljaj žene, nekaj najlepšega in najvišjega, kar je mogla doseči. Toda vse, vse je drugače, kakor smo si predstavljale. Krasno je, veliko je, toda drugače je, kakor smo hotele, kakor smo se nadejale; ne zadovoljuje nas docela, pa naj bo še tako čudovito.

Želje nikoli ne mirujejo in nikoli nam niso dovolj nasičene. Vedno smo lačni in žejni. Ko dosežemo eno, zaželimo nekaj drugega. Ko dosežemo ono, za čemer smo dolgo hrepeneli, se nam hitro zazdi, da to ni tako lepo, kakor smo mislili in kakor smo se nadejali.

Mnogo je treba doživeti, dokler ne postane srce toliko modro, da ljubi hrepenenje bolj od izpolnitve. Ker hrepenenje je vedno lepše od najlepše izpolnitve.

Ko sem bila še zelo mlada, da sem se še igrala s punčkami, sem že pričela sanjati o bodočem življenju. In mislila sem, kakor mislijo vse deklice: omožila se bom s krasnim, dobrim možem, imela bom lepe, mile otroke in bom srečna. Toda življenje je mnogo bolj zapleteno od tega preprostega, ganljivega načrta mladih deklic.

Še nekaj sem pozabila dodati. Mislila sem: srečna bom, srečna do smrti! Me žene želimo, da je sploh vse neskončno, dolgo. Večna ljubezen, večna sreča! Deklice mislijo: srečne bomo dolgo, dolgo. Srečne bomo brez števila let, vse dolgo, dolgo življenje, dokler se nam lasje ne pobelijo in dokler ne ležemo v grob. Fantje sanjajo drugače, oni žele doseči cilj, visok, visok cilj, žele si pridobiti ljubezen in slavo, oboje – in šele tedaj umreti, ko so na vrhuncu. Oni žele višek in smrt, najrajši bi se povzpeli do zvezd, in ko bi dosegli vrhunec, bi vriskajoč skočili v grob. Me žene ne ljubimo misli na smrt, pa tudi kot deklice sanjamo o življenju, o dolgem, dolgem življenju, o večni ljubezni in večni sreči.

Vse deklice, vsekakor tudi one, ki zdaj hodijo v gimnazijo, sanjajo o zakonu. Sanjajo, da pride mož, izreden mož, lep in slaven, smel in blag, pameten in značajen, in da jih izbere za ženo. Bilo bi prelepo živeti s takim možem, imeti otroke in iti z njim skozi življenje odločnih in radostnih korakov. S takim možem bi bilo vse mogoče, tudi študirati, če bi jih resno veselila znanost. Glavno pa je imeti otroke, lepe in nadarjene: sinove in hčere.

Deček štirinajstih, petnajstih, šestnajstih let želi predvsem doseči nekaj, da bo slaven, koristen, da nekaj postane. Predvsem, pravim. Pa čeprav je zaljubljen, ne misli, kako bo snoval družino in kako bo imel otroke. Svojo prvo ljubezen preživlja dokaj površno, to je, on vidi samo svet, lepoto in omamljivost svoje mlade ljubezni, a ne misli dalje v bodočnost in se zanjo v ljubezni tudi mnogo ne briga. Deklica misli précej, ko se zaljubi, na možitev, na ognjišče, na otroke, pa če je še tako mlada. Pri fantih je življenjski nagon nekaj opojnega, bleščečega, toda meglenega, brez jasnih potez. V ženi vsebuje ta nagon že v detinstvu nekaj praktične resnobe. Ni to samo vzgoja, da se dečki radi igrajo s konjem, da radi grade hiše, da postavljajo mline na potokih, delajo smele ekskurzije po podstrešjih in se vzpenjajo na vsako drevo na vrtu, medtem ko deklice zibljejo najrajši punčko v naročju. Žena je mati že kot otrok, dočim se v mladeniču in možu budi oče zelo pozno.

Kaj sem prav za prav hotela reči, prijatelj?

Saj res, hotela sem reči, kako me je življenje izmodrilo in kako me je streznilo. Ne bom rekla, da me je razočaralo. Bila bi nehvaležna. Kajti veliko mi je dalo, zelo veliko.

Toda tistega, o čemer sem kot majhna deklica sanjala, mi vendar ni dalo: idealnega moža in idealnih otrok. Sicer sem pa toliko modra, da mu tega niti ne zamerim. Vem, da je idealen zakon izredna redkost. Vem, da je prav tako redka popolna, kristalno čista materinska sreča, sreča brez vsake bolestne primesi. Vem, da ni večne sreče. Sreča je v trenutkih. Življenje je spremenljivo kakor morje, življenje je vedno isto in vedno drugačno.

Deklice žele sebi večno srečo. Te ni. Nihče ne želi, da bi vedno sijalo sonce, čeprav ga vsi ljubimo. Dolgočasna bi bila krasota pomladanskega dne, če se ne bi nikoli menjal, Kaj niso lepe tudi solze? Tudi bolečina je potrebna, kakor je tudi smeh potreben. Življenje je kakor morje, daljno, brezbrižno, globoko. Nad njim pa minevajo dnevi, srečni in nesrečni, polni sončne vedrine, nepopisne miline, težke, sive otožnosti in obupnih borb.

Vendar tudi to ni tisto, kar sem Vam hotela reči.

Prijatelj, saj Vam je moje srce že itak odprta knjiga! Čemu bi Vam torej ne izpovedala tudi najtanjših svojih misli, ki kakor beli, komaj zaznatni oblački lete po nebu pod soncem, a na zemlji ni od njih ne sledu ne sence.

Ko mi je rekla Jablonska, da se spet moži, sem premišljala tudi o sebi in o svoji usodi.

Tudi na Vas sem pomislila. Pomislila sem tudi na to, kar mi je nekoč rekel moj Jan, da je škoda, da se midva, Vi in jaz nisva poprej sestala v življenju. Davno prej. Ker bi bila vredna drug drugega. Da sva ustvarjena drug za drugega.

Tudi jaz občutim v duši, da je res, kar je rekel jan. In ljubo mi je, da je tako. Vem pa tudi to, da mi ni žal, da se nisva srečala poprej. Meni je tudi to dovolj. Dovolj mi je prepričanje, da bi bili Vi za mene ideal moža, kakor bi bila jaz za Vas ideal žene.

Misli, da žena zelo redko sreča moža, ki v vsem ustreza onemu najvišjemu in najsmelejšemu idealu, kakršnega si je v dekliških dneh nehote ustvarila v duši.

Vem, da je resnično, kar o Vas mislim, in da spoštovanje, ki ga občutim do Vas, ni pretirano. Saj zdaj sem zrela že, ki more mirno presojati. Prva mladost se lahko vara. Deklica osemnajstih, dvajsetih let ne more soditi stvarno, ker marsikaj vpliva na njeno sodbo, zlasti neizkušenost pa nagon sam, ki v oni dobi tajno deluje v vsakem mladem bitju ter mu vznemirja kri in moti jasen pogled. Neizkušena mladost je nekaj prečudovitega in prekrasnega. Toda modra ni in ne more biti modra. Vse vidi ali preveč lepo ali preveč grdo, a redkokdaj tako, kakor je. Marsikaj misli, da je idealno, pa ni. Lačna je ljubezni in sreče, pa je nepotrpežljiva. In tako marsikaj krsti z imenom ljubezen, kar ni ljubezen. Ker vse, kar preneha, ni ljubezen, ni prava ljubezen. Naglo, površno simpatijo pretvarja dozorevanje organizma, prirodni nagon, mlada, vroča, vznemirjena kri v medsebojno naklonjenost, ki je redko, zelo redko resnična ljubezen. Potem pride življenje, vrste se meseci in leta. Opojnost preneha, kri se umiri in počasi, a često tudi hitro, se prično rušiti utvare in ono, kar je bilo videti spočetka kot velika in prečudovita sreča, postaja vsakdanji zakon. Obrabljena navada, izpolnjevanje dolžnosti. Rode se otroci, za kratek čas oživljajo iznova vse lepe sanje, skupno življenje krase z novimi čari. Toda tudi to mine in ta nova svetloba ugasne. Pa tudi otroci niso tisto, za čimer je težila duša, niso taki, kakor jih je želelo srce. Medtem so že leta storila svoje, izkušnja je privedla do spoznanja, da je povsod naokoli enako: isti zakoni brez utvar, isto vsakdanje družinsko življenje. Tako se umirita tudi žena in mož in malomarno dopuščata, da ju nosi življenje po istem širokem, enoličnem potu, po katerem gre tudi toliko drugih.

Tudi jaz sem bila taka, dokler nisem spoznala Vas. Prav tako pomirjena, iztreznjena.

Vi ste na novo prebudili mojo dušo.

Toda mogoče je dobro, da sem bila že modra. Dobro, da sem dolgo gledala življenjski resničnosti v oči. Njeni plehkosti in suhoparnosti. Dobro, da sem spoznala, kaj je zakon. Da sem bila mati, da tudi v tem nisem našla tistega, kar sem iskala.

Zato danes ne zahtevam od življenja, česar mi ne more dati.

Vem, prijatelj, če bi se sestala v najini mladosti, bi bila tako srečna, kakor sem nekoč sanjala, da morajo biti srečni ljudje, ki so vredni drug drugega. Vi bi bili pravi mož zame, kakor je rekel Jan. A jaz vem, da bi bila za Vas prava žena. Srečna in ponosna sem, da to vem. Imela bi otroke, kakršne morajo imeti srečni ljudje. Imela bi morda sina in ta bi bil plemenit in slaven, kakor ste rekli nekoč o mojem sinu, ki ga nikoli nisem imela.

Toda usoda tega ni hotela in jaz se ne pritožujem nad njo.

Tudi tako mi je dala veliko. Bogateje me je nagradila od drugih žena. Ker vem, da živi mož, ki ga morem spoštovati više od vseh drugih moških. Vem, da živi mož, ki bi ga mogla ljubiti z vso silo svojega srca in z vsem poletom svoje duše. Vem, da je moje čustvo trajno in da preneha šele tedaj, ko preneham tudi jaz. Vem, da zame ni razočaranje. Vedno Vas bom mogla spoštovati, ker vem, prijatelj, da boste vedno bolj vredni mojega spoštovanja. Vi ne boste nikoli zašli v nižine življenja. Vaša duša se ne bo nikoli poniđžala do podle misli in grdega čustva.

Kaj naj si želim?!

Marija Jablonska je šla na Dunaj, da se drugič omoži.

Vidite, prijatelj, če bi bila danes po kakem naključju svobodna, se ne bi nikoli več omožila. Tudi z Vami ne, prijatelj!

Nikar se ne nasmihajte, prijatelj! Nisem pozabila, da v načrtu Vašega zasebnega življenja ni prostora za zakon. Kajne, če govorimo teoretično, Vas zakon z menoj ne bi oviral v Vašem delu? Nasprotno, vem, da bi Vam bila pripravna tovarišica in dobra pomočnica pri Vašem delo. Vem, da ne bi ovirala Vaših idealnih prizadevanj.

Vaše življenjsko poslanstvo bi me prav nič ne oviralo, da bi ne postala Vaša žena, če bi bila svobodna!

Toda jaz si tega nikoli niti v sanjah ne zaželim, ker nočem postavljati v nevarnosti lepote, ki je med Vami in menoj in naju spaja in bogati. Če bi bila danes čisto svobodna, bi ne poželela postati Vaša žena.

Čustvo, ki ga čutim do Vas, ne prenese puste vsakdanjosti. Prijatelj, premislite sami! Postavila sem Vas visoko nad vse druge ljudi. Vi ste zame najboljši, najplemenitejši, najodličnejši človek pod soncem. Ni bolj požrtvovalnega, značajnega, pametnega človeka od Vas. A da bi bil zdaj ta junak vseh junakov moj pravi zakonski mož in da bi na primer smrčal ali godrnjal, če bi bila juha preveč slana, ali če bi nogavice ne bile dovolj lepo zakrpane! Ha, ha! To so sicer malenkosti, vsekakor pa bi bile na škodo idolu, ki sem si ga zgradila iz Vas in ki ga potrebujem, ker mi dela življenje višje in vrednješe.

Danes nisem več dovolj mlada, da me take malenkosti ne bi ovirale. Niti dovolj mlada niti dovolj neizkušena, da bi bila dovolj pogumna, da se izpostavim nevarnosti opazovanja od blizu. Tudi jaz imam svoje napake in mnogo navad, ki zanje ne vem, kako bi jih sprejel človek, ki bi moral živeti z menoj v tesni skupnosti. A zdi se mi, da tudi najlepša in najmočnejša čustva niso dovolj močna, da bi leta in leta brez škode trpela malenkostne neugodnosti, ki jih prinaša vsakdanje življenje.

Nekaj časa sem se zelo zanimala za zasebno življenje velikih in slavnih ljudi. Čudno se mi je zdelo, kako redko so jih razumevale njihove žene. Kos sem pa pobliže spoznala njihovo intimno domače življenje, sem uvidela, da niso bili ravno nežni in obzirni soprogi. Mnogi znanstveniki, filozofi, izumitelji, pisatelji, umetniki so bili običajno v vsakdanjosti svojega doma hudo malenkostni, zagrizeni, nagli, nestrpni, a često tudi nepravični ljudje. Njihove žene so jih spoznale z njihove najslabše strani in videle so njihove napake, ki o njih ostali svet niti slutil ni; nič čudnega, če so omalovaževale tudi njihovo javno delo. Kdor stoji pod stolpom, ne ve, kako visok je stolp, a pod svetilko je temno.

Ne, nikoli nisem želela in tudi zdaj ne želim postati Vaša žena. Tako povsem teoretično in prav za prav brez posebne žalosti se včasih spominjam besed svojega brata Jana: Škoda, da se nista poprej srečala v življenju! Potem ovije naglo mojo dušo z bleščečo lepoto neko daljno hrepenenje, nemogoče in neizpolnjivo. Kajti nemogoče je življenje začenjati znova. Sicer pa, kdo ve, kako bi bilo, če bi bilo tudi to mogoče? Mogoče bi bila preneumna, da bi to dojela, kdo in kaj ste Vi, moj mili, edini, nedosegljivi prijatelj, če bi Bas bila spoznala takrat, ko mi je bilo osemnajst let. Mogoče bi bila kljub temu, da sem Vas že poznala, izbrala za moža Hansa, ker je on proti ženam zdaleč samozavestnejši od Vas, A deklice še ne znajo razlikovati pravih junakov od nepravih, pravega gentlemana od posnetka. One ne vidijo, kakšen je človek, marveč ga imajo za takšnega, kakršnega si žele.

Prijatelj, nekaj Vam moram vendarle še priznati, ko v teh svojih zapiskih tako iskreno in brezobzirno brodim po lastnem srcu. Vedite, prijatelj, čeprav si nikdar ne želim postati Vaša žena, moram vendarle priznati, da bi mi ne bilo prav, če bi se oženili z drugo…

To pot imate vsekakor prav, da se nasmihate …!

Ne, jaz nisem dobra. Ne morem, nikakor ne morem biti povsem dobra. Nikjer in nikoli ne morem zatreti svoje ljubosumne narave.

Veliko bi trpela, če bi se oženili z drugo. Vendar pa še toliko verujem vase, da bi se sčasoma tudi temu priučila. Toda vsekakor bi se mi bilo treba dolgo in hudo boriti. Bolelo bi me. Tudi če samo v duhu pomislim na to, se moje srce stisne v neusmiljeni bolečini. Toda mogoče bi se vendarle znašla. O, vsekakor! Pa naj me stane, kar hoče. Morala bi rešiti vsaj prijateljstvo! Vaše prijateljstvo mi je potrebno kakor zrak, ki ga vdihavam.

Prav za prav je čudno, da nisem nikoli razmišljala, kaj je to, kar za Vas čutim.

Prijateljstvo? Ne, to je vsekakor več!

Ljubezen? Niti ta beseda ne ustreza povsem.

Ljubezen, to je v neplemenitem smislu spolna strast, želja »po posesti«, kakor se je izrazil mož Jablonske.

Medtem sem Vam že rekla: čeprav bi bila svobodna, ne bi želela biti Vaša žena, ne imeti Vas za moža.

Pa vendar Vam želim biti najbližja in najdražja od vseh žena, od vseh živih bitij na svetu!

Ali se spominjate, prijatelj, kaj sem Vam nekoč pisala?

Že nekaj let je od tega. Bila sem zelo otožna. Čutila sem se osamljeno. Pa sem si tako želela imeti vsaj eno sorodno dušo!

Pisala sem Vam to, pri tem pa sem postajala vse bolj vesela in vedra, kakor vedno, kadar Vam pišem. Zgrabila me je čudna blebeavost in lahkomiselnost. In napisala sem Vam eno od svojih mogoče preiskrenih pisem. Bilo je to »spovedovanje«, ali se spominjate? Oh, kaj vse sem Vam takrat napisala!

»Hotela bi imeti dušo, célo in lepo, čisto, veliko in toplo dušo«, sem pisala. »In glejte, Vi imate tako dušo! Vaša duša se mi zdi kakor pragozd, tako neskončna je in velika. Daleč, daleč se more hoditi po njem brez konca. In vedno je povsod tako bogat in visok! Vedno je nov, vse lepši pri vsakem koraku, bujen in krepak. Neizčrpen. V njem se da jokati in smejati, bloditi in počivat. Neizmerno je bogat. Tla so v njem mehka kakor baržun, dobra kot materino naročje. Tih je, toda njegov globoki mir daje čudovito, varno zavetišče. Diši, diši nepopisno. Zdravi in daje silo s svojim vonjem. Veder je in močan, obsežen. In visoko se dviga v čisto modro nebo. Blag je, v njem ni prepadov. Ni potuhnjen in nič grdega in nevarnega se ne skriva v njem.

Dajte mi jo! Kaj Vam bo? Jaz pa jo rabim, rabim! Naj bo moja. Bilo bi čudovito, če bi vedela, da je moja! Posojala Vam jo bom, kolikor je rabite za svoje delo, a naj bo moja! Rabim njeno čistost in njeno bogastvo, njeno čilost in njeno brezbrežnost!« 

Tako sem Vam takrat pisala! Oh, to je bilo eno od mojih blaznih pisem, ki sem Vam jih včasih pošiljala z debelo napisano in trikrat podčrtano opombo »spovedna skrivnost«. Eno od tistih pisem, ki mi nanje niste smeli odgovarjati, ker jih ne bi smela pisati.

A najčudovitejše je prav to, da nikoli niste prekršili besede, da niste nikoli odgovarjali na moja »spovedna« pisma. Tako sem se spet in spet znova ohrabrila k novemu zaupanju, da Vam jih pišem, kadar koli se mi je zahotelo.

Lepo je bilo to! Vi ste bili vsekakor edini moški, ki sem mu mogla pisati brez greha, kazni in ponižanja taka pisma.

Tako, prijatelj, še danes ne vem, če imam Vašo dušo. Ne vem prav.

Saj ni mogoče, da Vam je ne bi vzela.

Ne, ne, vem, da je moja!

Ponosno in čudovito je to čustvo.

In zato, prijatelj, se prav za prav nikoli nisem resno bala druge žene.

Ne, Vaša duša je moja in jaz je ne dam nikomur!

Moj Bog! Spet je pozno!

Tako se igram z lepimi mislimi in spomini, a zunaj je beda, ne daleč, v Galiciji in Bukovini se bijejo strašni boji.

Rusi se umikajo, Naši begunci se vesele in tolažijo, da se bomo mogli kmalu vrniti v svoje hiše, če še stoje. Ljudje po gostilnah in prodajalnah se že pogovarjajo o miru. Rusi trošijo svoje čete v Karpatih, pa vendar izgubljajo na vsej črti. Oh, a jaz poznam Rusijo! Bila sem v Moskvi in Petrogradu, vozila sem se po Volgi, bila sem na Kavkazu. Vem, kako je Rusija velika in se bojim, da bo še dolgo, dolgo trajala vojna in da še ne bo tako hitro miru.

Kaj je z Zigmundom? Kaj s Stanislavom? Kdaj bom kaj zvedela o njih?

A Vi, prijatelj, kjer ste Vi? Kako Vam je? Kako in kdaj se mi boste oglasili in jaz Vam?

Kdo bi to vedel?! Saj celo o materi ne morem dobiti vesti. Pisala sem župniku v njeno vas, pa tudi od njega še ni odgovora.

Jutri obiščem svojega krščenca, ki ima Vaše ime.

Tudi za ono učiteljico sem se nekoliko pobrigala. Čehi gredo nam beguncem na roko, kolikor morejo. Židom je sicer tu bolje kakor pa nam, pravim Poljakom. Tukajšnji Židje so zelo bogati in veliko store za svoje ljudi. Več kot morejo napraviti Čehi za nas druge, ker imajo malo kapitalistov, a prav mnogo revnih rojakov, ki jih morajo podpreti. Ne vem, kako je to čudno: doma nisem bila nikoli proti Židom, a zlasti za ruske Žide sem imela vedno veliko nagnjenja in usmiljenja, dočim se zdaj tudi v meni vse bolj dviga odpor proti njihovi rasi.

Ali bi se Vi, prijatelj, name jezili, če bi to vedeli? Vi ste se vedno borili proti vsem rasnim in razrednim predsodkom. Ali zaman. Moja kri se zdaj upira proti njim, ker vedno in povsod izrabljajo položaj v svojo korist, celo kot begunci. Mi Poljaki nismo tako spretni.

Toda jutri hočem biti posebno marljiva v našem uradu, ko ni Jablonske. Delati hočem za dve, dokler ne pride druga na njeno mesto. Treba je iti spat!

Lahko noč, prijatelj! Del mojih današnjih zapiskov je kot mnogo tega, kar sem zapisala v ta debeli zvezek, prav tako »spovedna skrivnost«.

V začetku marca 1915.

Spet sem se vrnila v svojo sobico, ki prav za prav ni moja, marveč je samo najeta. To zdaj čutim mnogo teže kot kdaj prej. A prav zdaj bi bilj kot kdaj koli rabila svoj dom, svoje zatočišče, kjer je vse moje, kjer me vse tolaži, ljubi in greje.

Toda v tujem stanovanju sem. Čigava je postelja? Kdo jo je kupil, kdo je na njej srečen sanjal, dokler je bila nova?? Kako dolgo je že, odkar jo dajejo v najem? To in vse, kar je v tej sobi? Pisalna miza, umivalnik, omara, divan z garnituro, slike po stenah? Ni videti, da bi bila ta oprava kupljena zato, da se »daje v najem«, preveč se mi zdi stara in odlična. In vendar, kdo je vse že stanoval v tej sobi in ponoči sedel ob svetilki pri pisalni mizi? Kdo vse je bil že tu sam, otočen in tuj?

Teh nekaj dni, odkar sem se vrnila, me muči v moji veliki žalosti še silno domotožje po mojem pohištvu, po knjigah, umetninah, preprogah, po vse, kar je bilo moje, kar me je dolga leta obkrožalo in kar sem pustila na posestvu svojega moža. Po končani vojni si spet nekje osnujem dom, gospodinjstvo, svoj kot in napolnim ga s stvarmi, ki jih poznam in ljubim in ki si o njih domišljam, da me tudi one poznajo in ljubijo.

Kadar zdaj dvignem oči, me gledajo s sten tuje, neznane slike brez sočustvovanja. Vse je tuje, česar koli se dotaknem. Tako še teže občutim, da sem tujka, begunka.

Tudi jokati je bridkeje v taki tuji »najeti« okolici.

Prijatelj, moram Vam vse po vrsti povedati, kaj se je zgodilo v teh zadnjih štirinajstih dnevih.

Prijatelj, oblečena sem v črnino.

Pravkar sem se vrnila s pogreba svoje matere.

Prijatelj, kako to, da smo ljudje tako čudni, da šele takrat prav razumemo, kaj nam je bila mati in kaj nam je pomenila, ko za zmerom zapre oči? Kako da šele takrat spoznamo in se zavemo, kako nam je bila dobra, koliko nas je ljubila, koliko trpela za nas? Zakaj šele takrat, ko je prepozno, uvidimo, kako nam je najbližje bitje na zemlji, dočim smo si včasih domišljali, da nas nikakor ne razume? Saj ona je edina, ki nas je ljubila najdalj in najbolj vztrajno. Ljubila nas je, še preden smo se rodili, do poslednjega svojega diha je mislila na nas in nam želela srečo. Iz njenega telesa smo vzklili, dala nam je kri od svoje krvi, dojila nas je in negovala, dokler smo bili slabotni. Vsak drugi odnos med ljudmi se more spremeniti; ljubezen ali prijateljstvo lahko prenehata, mož in žena se lahko razideta in pozabita drug na drugega, kakor da se nikoli nista poznala, toda mati ostane mati vedno, vedno. Lahko da se naša duša od nje odtuji, srce od nje okrene, toda mi smo in ostanemo vedno del nje same, plod, ki ga je ona dala svetu. Lahko hodimo po drugih potih, kakor jih je ona hodila, naš duh se lahko vije za drugimi cilji, a vendar ostajamo njeni otroci. V neštetih naših navadah, mislih, čustvih se javlja kri, ki smo jo prejeli od nje. Tudi v tem, kar mislimo, da nas najbolj loči od nje, tudi v tem je ona. Naše sanje in naše težnje so drugačne od njenih, toda iskrenost, s katero se jim predajamo, je njena. Druga načela smo si izbrali, da uravnavajo naše življenje, toda zvestoba, s katero jih branimo, je njena. Če je bila ona poštena in goreča, vztrajna in neomahljiva v svojih nazorih, smo tudi mi tako pošteni, goreči, vztrajni in neomahljivi v svojih. Iskrenost, poštenje in globina naših čustev, naših misli, vse je njeno, Smejemo se z njenim smehom, jočemo z njenim jokom. A često, kadar mislimo, sa smo se ji najbolj odtujili, smo ji najbolj podobni.

Vse to me je naučila materina smrt in še mnogo, mnogo drugega.

Vi veste, prijatelj, da je bil velik jez med mojim in njenim naziranjem o svetu. Toda danes, ko je ni več, čutim, kako je bilo vse to majhno, kar naju je delilo. Oh, kjer je prepad, ki bi bil dovolj globok, da odtrga mater od otroka in otroka od matere? Tudi najtežji razdor lahko v enem samem trenutku premosti njena ljubezen. Kolikokrat mislimo, da smo se z njo za vedno razšli, toda njej je treba samo poklicati naše ime in spet smo v njenem naročju, blizu kot zmerom.

Zdaj, ko je ni več, zdaj šele vem, kako sem jo ljubila.

V vsaki kaplji moje krvi je bila skrita ta ljubezen; večna vez, ki jo je za zmerom skovala narava med materjo in otrokom. Zdaj, ko je smrt pretrgala to veličastno in čudežno verigo, zdaj je vsa davna ljubezen narasla v mojem srcu in ga tišči in bolno muči. Zdaj poznam vse grehe, ki sem jih storila nad njo. Zdaj obžalujem in se grenko kesam, da ji nisem kazala več ljubezni, dokler sem to še mogla. Kesam se, da ji nisem kazala več ljubezni, dokler sem to še mogla. Kesam se, da ji nisem bila dovolj hvaležna za vse muke, ki jih je zame pretrpela kot moja mati. Kesam se, da nisem bila do nje bolj topla in mehka, da sem ji često pozabljala izkazati ljubezen, ki jo je zaslužila. Kesam se, da nisem bila z njo ljubeznivejša, obzirnejša do njenih posebnosti, kesam se, da nisem bila dovolj potrpežljiva z njenimi slabostmi, uvidevnejša z napakami njene starosti. Zakaj nisem s poljubi dušila njenih očitkov, namesto da ji s trdimi besedami dokazujem, da nima prav? Zakaj ji nisem z ljubeznivim nasmeškom odgovarjala na njene nasvete, namesto da sem nepotrpežljivo skomignila z rameni?

Zelo sem jo ljubila. Zdaj, ko je ni, vem, da sem jo zelo ljubila. A kaj je ona, sirota, imela od moje ljubezni? Kako malo sem ji dajala svojega srca! Ne, nisem bila dovolj dobra z njo, niti najmanj!

Grenko jočem.

A zdaj je vse prepozno in nič se več ne da popraviti! Nič ji več ne morem razjasniti, nič lepega ji več ne morem reči, nič ljubeznivega napraviti!

Uboga moja mati. Kolikokrat me je klicala, naj pridem k njej, jaz pa nisem prišla. Kolikokrat me je klicala, naj pridem k njej, jaz pa nisem prišla. Kolikokrat me je prosila, naj ji veliko in précej pišem, ali dolgo je morala čakati na moje kratke odgovore. Koliko radosti in veselja bi ji bila mogla napravit brez velikega truda in brez velike žrtve, pa tega nisem storila. Koliko neštetih prilik sem zamudila, ko bi ji lahko bila dobra, ko bi ji lahko izkazala svojo ljubezen in hvaležnost!

Zdaj je mrtva in nič več ne rabi.

Oh, imela sem veliko, preveč časa, da ji izkažem svojo ljubezen, dokler je bila živa, zdaj je prepozno!

Prijatelj, povedala Vam bom, kako se je vse zgodilo.

Marija Jablonska je odpotovala na Dunaj, a njena sestra, doktorica, ki jo je spremila na železniško postajo, se je vrnila k meni v urad, ker je bíla pravkar šest.

Šli sva skupaj na večerjo v bližnjo gostilno, kamor zahaja veliko Poljakov. Hitro sva povečerjali in odšli še malo na sprehod po tihih stranskih ulicah. Hotela sem, da bi šla doktorica k meni na čaj, a ona ni mogla, ker je morala ob osmih nastopiti nočno službo.

Spremila sem jo do vrat bolnišnice in sem šla počasi po mestu do Vltave, potem pa preko karlovega mostu na Malo strano in v svoje stanovanje.

Začudila sem se, ko sem z ulice opazila, da je v moji sobi svetlo. Najbrž mi je služkinja prinesla vode ali pa je popravljala ogenj v peči, sem pomislila.

Stopim v hišo in se povzpnem v drugo nadstropje. Odklenem stanovanjska vrata in obstanem na hodniku, da si slečem plašč in galoše. Tedaj začujem v svoji sobi razgovor.

Kdo bi to mogel biti?

Odprem vrata.

»Tu je Vaša gospa mati,« zaslišim glas gospodinje. »Saj sem rekla, da bo précej prišla. Prav redko ostaja delj časa zunaj, a nikoli nam ne pozabi tega poprej povedati.«

V tem že pristopi k meni moja Jadviga in me toplo objame z ljubeznivim vzklikom: »Moja mila mamica!«

Gospodinja naju je takoj pustila sami.

»Kaj je, hčerka moja? Kaj se je zgodilo?« jo vprašam vznemirjena, a spet vzradoščena, da je tako mehka in topla in da se tako iskreno privija k meni.

»Nič ni. Nikar se ne plaši. Prišla sem, da te obiščem. Rada te imam, no, pa sem prišla.«

Posadim jo na divan, sedem k njej, gledam, kako je velika in lepa, in vsa večja in lepša se mi zdi, odkar je nisem videla. Moje srce se topi od neke miline in mehkobe, a na oči mi prihajajo solze.

»Kako si zrasla!« se čudim. »Komaj nekaj tednov je, kar te nisem videla, a ti si tako drugačna. Bolj mila si, bolj mehka. Pa kako si prišla? Kaj so te pustili samo? Za božjo voljo, zdaj je vojna, a ti tako mlada potuješ sama! Kako se bo oče jezil, ko to izve… Pa tudi jaz sama…, da bi se ti kaj zgodilo po poti…«

»Nikar se ne vznemirjaj, mamica! Nisem potovala sama. Predali so me neki nemški gospe, ki je potovala iz Draždanov v Prago, da obišče sorodnike. Tetka bi me ne pustila same. Šla bi bila z menoj. Tako pa so me poverili tej gospe in ona me je dovedla semkaj k tebi v stanovanje.«

»Samo da si prišla, dušica! Lepo mi je, da si prišla!« jo vzradoščena ljubkujem in tako mi je mila, kakor da se nisem nikoli nanjo jezila, da mi ne piše in da me dovolj ne ljubi.

Ko je tako tesno sedela poleg mene, me objemala in božala, se mi je zdelo, ne, sem vedela, da me ima zelo, zelo rada. Da me ljubi prav tako, kakor sem si to vedno želela.

»A kje je Stazika? Zakaj nisi tudi nje dovedla?« jo vprašam nato.

»Stazika je ostala v penzionatu, od srca te pozdravlja, a z mano ni mogla. Premlada je še. Otrok je še, » mi odgovori Jadviga modro in resno, a z neko drugo, mehkejšo in drago resnobo, ne več tako hladno in premišljeno, kot kdaj poprej.

»Si kaj večerjala? Nisi lačna? Si hudo utrujena?« sprašujem vse na mah.

»Sem že jedla, mamica,« pripoveduje Jadviga. »Gospa je šla prej z menoj v restavracijo, preden me je dovedla sem. Da ne bi bilo treba tebi, mama, znova ven z menoj. Umila sem se v tvojem umivalniku, ko sem prišla, a tvoja gospodinja, poglej, je že prinesla posteljino, pa si morem tu pri tebi na divanu napraviti ležišče. Kaj ti ni žalostno sami?«

»Žalostno, otrok moj… táko je življenje in vojni čas je težak in trd … Hočeš čaja? …Précej prižgem samovar pa bova skupaj pili čaj.«

»Dobro, mamica,« reče Jadviga. »Vse ubogam, kar hočeš. Kdaj ti je pisala babica?«

»Že dolgo mi ni pisala. Prejela sem od nje pismo, toda to prav za prav ni bilo pismo, bil je samo omot, naslov, napisan z njeno roko, a znotraj samó prazen papir z dvema, tremi počečkanimi vrsticami, kot da je poskušala novo pero. Pravo pismo je nemara začela, ali pa se je izgubilo na pošti. Jaz sem ji odtlej že nekajkrat pisala, pa nisem prejela odgovora. Vsakih nekaj dni ji pišem. Nekam vznemirjena sem. Tudi župniku sem pisala te dni, naj mi sporoči, če se ni kaj zgodilo. Če le ni zbolela? In tebi, tebi prav tako ni pisala?« ji govorim in jo sprašujem, med tem ko pripravljam mizo za čaj.

»Tudi meni je poslala prav takšno pismo kot tebi. Mamica. Počečkane vrste, kakor da se je otrok igral s peresom. In Staziki prav tako. Ti več, da je rada mnogo pisala; da je nama, mani in Staziki, vedno vsaki posebej pisala,« mi odgovarja Jadviga z izredno resnim glasom

Sedela sem poleg nje, ogenj je že šumel na mizi izpod samovarja.

»Kaj se je le zgodilo z njo?« zašepečem in nekaj težkega in žalostnega stisne moje srce. Zaslutila sem, da Jadviga ni prišla samo, da me obišče. Ni zaman tako mehka in ljubezniva kot še nikoli.

»Povej mi hčerka, vse, kar več,« sem zaprosila Jadvigo. »Slutim, da veš več od mene … Če le ni umrla?« in solze me oblijejo.

»Nikar se ne plaši, mamica! Nikar ne jokaj!« me je tešila Jadviga in me objemala. »Ko sva s stazko prejeli od babice oni zagonetni pismi, sem pisala očetu, naj povpraša, kaj je z njo. Če bi samo meni poslala tak počečkan papir, bi tudi jaz mislila, da je to pomota brez važnosti. Toda dve taki pismi s skoro istimi potezami, nekakšni veliki S in H in Z, to me je vznemirilo, to je vsekakor nekaj pomenilo. Papa je oni dan, ko je prejel moje pismo, slučajno srečal nekega starca iz babičine vasi, ki je prišel v bolnišnico pozvedovat za sina. Vprašal ga je, a ta mu je rekel, da je babica bolna.«

»Bolna … pa sama. Daleč od otrok…« zajokam in postane mi težko, kakor da sem nekaj zakrivila, kakor da sem nekaj važnega pozabila zanemarila.

»Veš, mamica, précej sem mislila, da ti še nič ne veš, ker bi mi bila sporočila,« mi je pravila Jadviga dalje. »Pisma iz Prage v Draždane prihajajo dovolj hitro in redno. Medtem, ko ni bilo od tebe glasu, sem se odločila iti k tebi, da to od mene izveš. Laže ti bo, če imaš koga poleg sebe.«

»Mila, draga moja!« sem vzkliknila. »A jaz, neumnica, sem se vedno bala, da me nimaš rada.«

»Rada, mamica! Samo, veš, jaz ne znam tega prav pokazati. Ne morem vedno do tebe. Nekaj tujega sem čutila često med nama. Ampak, mamica, več, to ni važno. V nesreči bom vedno prišla k tebi. Tedaj vem, da sem tvoj otrok, ki mora biti ob mami, kadar se ji zgodi kaj hudega.«

Objeli sva se.

Oh, kako sem ji bila hvaležna za njene besede, za njeno ljubezen! A mene je toliko mučila misel, da me ne ljubi…

»Kaj zdaj?« sem vprašala. »Jutri takoj odpotujem v Tatre. Kako pojdeš ti nazaj v Draždane? Vendarle ne bi hotela, da potuješ sama.«

» S teboj pojdem, mamica. Tudi jaz nočem, da ti sama potuješ,« se mi je nasmehnila Jadviga. »Pa tudi jaz bi rada videla babico. Veselilo jo bo.«

»Kaj je bolezen resna? Kaj veš, kaj ji je?«

»Bova že izvedeli. Najbrž ni tako nevarna, ker bi tebe vsekakor kaj obvestili. Kaj ti ni njena Agneza nič pisala?«

»Nič. Stara je že. Če se je res kaj zgodilo, je izgubila glavo. Zato me pa še bolj skrbi. Kdo sreže babici?«

»Agneza vendar, mamica! Pisati ona sploh ne mara. Mogoče v svojem življenju še ni napisala nobenega pisma, toda streči bolnika zna bolje od vsake strežnice. Saj samo to veš,« je odvrnila Jadviga.

Morala sem se nasmehniti ob spominu na svojo mladost. Bilo nam je kakor v raju, če smo malo oboleli in nam je Agneza, menjaje se z materjo, stregla.

Zaupno in toplo kot še nikoli sva se razgovarjali z Jadvigo ta večer. Jadviga je bila z menoj nežna, kakor da sem bolna. Kakor da sva po dolgem, dolgem času spet povsem sami druga z drugo: mati s hčerjo. Tako, kot je bilo to med nama, dokler je bila ona še čisto majčkena. Vendar zdaj je bilo to še lepše, bogatejše. Ona ni bila samo otrok, marveč obenem tudi razumna, mila prijateljica: hčerka in sestra. Naslednje jutro sva zgodaj vstali. Morali sva si priskrbeti policijsko dovoljenje za pot. Vse dopoldne sva s tem zgubili in skoro nič nisva dosegli. Vendar nama je s pomočjo nekega višjega častnika pri vojnem poveljstvu, ki je dobro poznal rodbino moje matere, končno uspelo, da premagava tudi to oviro.

Šele pod večer sva mogli odpotovati.

Bila je ostra zima in hudo naju je zeblo, čeprav sva se toplo odeli za pot. Otožno sva se često v pogovoru spominjali vojakov, ki so tisto noč stražili v snegu. Kdo bi vedel, koliko jih je tisto noč zmrznilo, koliko siromašnih naših in Vaših vojakov, koliko Nemcev in Francozov.

Šele naslednji dan opoldne sva dospeli na najin cilj, v mestece pod Tatrami, od koder je najbliže v mojo domačo vas.

Vendar so nam pravili, da sva lahko izredno zadovoljni, da sva prispeli tako hitro. Navadno traja zdaj v vojnem času pot po dva dni, a včasih tudi več. A ko sva prispeli, spet nova nesreča: v taki bližini bojišča jim naše listine niso zadoščale, skoro naju niso pustili oditi z železniške postaje. Šele ko sem se pričela sklicevati na več uglednih meščanov, ki naju vsi osebno poznajo, so nama verjeli in naju pustili, da si preskrbiva voz. Dva vojaka sta naju spremila do mestnega načelnika in šele ko so tam ugotovili, da sva res to, za kar se izdajava, sva dobili potrebni legitimaciji.

Toda nikakor nisva mogli najti sani. Kar je še vojna oblast pustila podjetnikom konj, so morali prevažati ranjence iz bolnišnice na postajo. Rekli so nama, naj počakava do drugega dne, ker bodo njihovi konji zvečer preveč izčrpani, da bi naju mogli odpeljati domov. Vsako dopoldne pride voz iz vasi, ker iz samostana dovaža mleko v mesto za ranjence, pa se bova lahko na tem vozu odpeljali. Kolikor oni vedo, so to zdaj v naši vasi edini konji, dočim je vse drugo rekvirirano za vojsko.

Nisva hoteli počakati in sva se odločili, da pojdeva peš.

To je sicer dve dobri uri hoda, toda rekli so nama, da je pot varna in gladka. Sneg je zmrznjen in hodi se kakor sredi poletja.

Odšli sva.

Hodili sva nekaj nad dve uri. Kar sva prinesli s seboj, sva pustili v mestu in prosili sva znance, naj to naslednji dan oddajo samostanskemu slugi, ko se bo vračal iz mesta. V mestu nisva mogli ničesar izvedeti o bolezni moje matere, kar je še povečalo mojo skrb. Bili sva že utrujeni od vlada, toda pot je bila tako čudovita, da sva na vse pozabili.

Pred nama so se vzpenjale visoke planine, bele in prekrasne. Nikjer na svetu ni tolike lepote. Divje so bile te gore, nepristopne, čiste in vzvišene nad vsem zemeljskim. Najine oči so jih zanosno gledale. Zdele so se nama plemenite, večne. Tisočletja stoje tako v svoji ledeni prelesti, brezbrižne za vse, kar delajo ljudje ob njihovem vznožju. Majčkeni in minljivi smo ljudje proti njim. Ne brigajo jih naše grenke muke. Mirno, veličastno se dvigajo visoko v nebo, prelepe kakor čudež.

Tudi Vi jih poznate, prijatelj. Tudi Vi poznate, to pot. Pa kaj je njihova lepota v poletju? Nikoli niso gore tako čudovite kakor pozimi, ko je vse belo, kamor koli seže oko.

Z Jadvigo sva se jima vse bolj bližali in vse svetleje in tiše je postajalo v najinih dušah. Kaj je človek, kaj je sreča?! Občutili sva, da je tudi to sreča, da gledava ta neminljivi čudež narave, da dvigava svoje srce do njene svete lepote. Ko sva tako korakali in so se pred nama v smelih, prekrasnih oblikah širile naše Tatre, od zemlje do neba vse prikrite s snegom, nisva vedeli ne za bridkost ne za skrbi. Mirni in pokojni sta bili najini srci, utešeni z večno lepoto.

Poleg poti, gladke kakor miza in bele kakor vse drugo naokoli, je stalo tu pa tam kako drevo, pokrito z ivjem, tako čudovito, da je srce vzhičeno zadrhtelo. Dalje na levo se je raztezal črn gozd, bogato okrašen s snegom in ivjem. Na desno ravna, kakor z belo svilo pokrita polja.

Pod najinimi koraki je škripal sneg svojo značilno zimsko pesem. Zrak je bil oster in čist kakor kristal. Kakor nežen pajčolan in ostajal v njem naš dih.

Popoldansko sonce se je nagibalo k zahodu. Belina gore pred nama se je rdečila. A sence v gorskih razpokah so se prebudile v čudovite vijoličaste obrise.

Kakor je zahajalo sonce, tako se je pred nama menjala slika. Že je zašlo in sneg je v ravnini izgubil svoj blesk. Neka posebna, očarujoča modrina se je razlila nad njimi. Vrhovi gora so plameneli še v rožnatem svitu. Še višji, še divnejši so bili v modrino.

Za hip sva se ustavili. Najine roke so se našle in prijele.

Čutila sem, da ne bova nikoli pozabili te poti in te lepote.

Pogledali sva si v obraz.

»Kako si lepa, mama!« je rekla Jadviga.

Tudi jaz sem občutila isto.

»Kako si lepa hčerka!«

Kožuhovinasta kapa, lasje, krzneni ovratnik, vse na njej je bilo posuto z ivjem. Njen mladi, zardeli obraz je bil čudovit. Vsak kodrček, vsak las je bil okrašen, bilo je, kakor da se je prelepa avreola ovila krog njene drage glave.

Dan je umiral. Podvizali sva se. Pot se je obrnila med hribčke in se pričela dvigati. Še malo in bova doma!

Glej, že se vidi materina vas! Tedaj sva se spet spomnili, čemu sva šli na pot. Meni se je stisnilo srce od težke slutnje.

Kakšno bova našli mater?

Tik pred ciljem me je prevzela silna trudnost in komaj sem se še pomikala dalje.

Mamin dvorec je pred vasjo, kakor veste.

Nekaj nepopisnega je prevzelo mojo dušo, ko sem spet zagledala hišo, kjer sem preživela mlade dekliške dni. Tam je stolpiček, od koder sem tolikokrat strmela v gore, opazovala vzhod in zahod sonca, čar mesečnih noči, oblake, ko so spomladi ali jeseni brzeli po nebu. Koliko lepih sanj o življenju in sreči je tam natkala moja bujna domišljija! Kolikokrat sem tam zrla v daljavo s silnim hrepenenjem po življenju in po svetu. Zdelo se mi je, da so mi prsi preozke za vse želje, ki so mi drhtele v srcu, ko je bila moja duša kakor ptica, ki sem jo puščala za bleščečimi cilji nebu pod oblake.

Kje je vse to? Daleč, daleč! Davno je bilo …

Moja mati je bila tedaj še krasotica, a zdaj je osivela, se postarala in tu leži bolna.

Kako ji je? Ali sluti, da prihajava?

»Čuj, mamica, moraš mi nekaj obljubiti,« se je oglasila Jadviga. »Jaz pojdem prva v hišo in povprašam. Iz mojih ust moraš vse slišati! Jaz te privedem k babici. Niti Agneze ne smeš poprej spraševati.«

»Dobro, hčerka,« sem pristala, ganjena od njene nežne zaskrbljenosti. »Ubogala te bom, pa kakor ti odločiš.«

Prišli sva do hiše.

Bila sem silno utrujena, kolena so mi klecala.

Stopili sva na dvorišče.

Nikjer nikogar.

Kjer je stari Pavel, mamina desna roka, hišnik, vrtnar, sluga, upravitelj, vse v eni osebi?

Konjski hlevi na levi so že dolgo prazni; odkar je umrl oče.

Okrenili sva se proti stopnišču, ki vodi od zadaj v hišo.

Povsod sneg. Nič ni očiščeno in urejeno kakor takrat, ko sem bila še doma. Samo majhna gaz od ceste preko dvorišča in po širokih stopnicah na verandi.

Vežna vrata so samo priprta.

»Počakaj, mamica, počakaj!« pravi Jadviga in vstopi.

Naslonim se k vratom in pogledam po dvorišču po veliki, zapuščeni, s snegom natrpani verandi.

O Bog, koliko smo se tu nasmejali z brati! Vsa veranda je bila poleti v cvetju. Na stopnišču so stali ogromni stari oleandri, polni rožnatih in belih cvetov, a na ograji so se vrstili povsod lonci s klinčki, ki je mati njih vonj tako ljubila.

Zdaj je veranda pusta in prazna, natrpana s snegom.

Bratje so v vojni, jaz pa prihajam iz tujega sveta.

Davno je tu umrl smeh.

Slišim, kako se Jadviga vzpenja po stopnicah v prvo nadstropje, toda précej se vrača.

Hočem noter.

»Nikar še, mamica, počakaj!« vzklikne ona s hodnika in gre na desno, kjer je kuhinja in kjer so sobe za služinčad.

Kako to? Kaj ni matere doma? Kaj ni Agneze zgoraj? Agneza že dolgo stanuje zgoraj v nekdanji moji sobi poleg materine spalnice.

Dan je povsem utonil. Samo sneg še sveti, kakor da odseva svetloba, ki jo je nabral čez dan.

Kako hitro mine človeško življenje!

Saj ni še davno tega, kar je bila mati še lepa in mlada. Zdaj je že starka.

Kako ji je?

Če le ni njena bolezen nevarna?

Da ni mogoče celo že umrla?

Nikakor ne morem več čakati.

Odprem težka vrata in vstopim. Grem naravnost proti kuhinji.

Glej, pravkar mi prihaja Jadviga naproti. Joče

»O Bog, kaj je?! Mati je mrtva!« kriknem in grenko zaihtim.

»Ni, mamica, ni mrtva!« pravi Jadviga in me objema.

»Pojdi, odpočij se, vse ti povem.«

Prihaja Ana, naša stara kuharica, in mi poljublja roko.

Tudi ona joče. Vendar pravi: »Niso umrli milostiva mati, niso umrli!«

Vodita me v kuhinjo

»Samo tu je toplo, moja gospa!« govori Ana

»Takoj užgem samovar. Potem bom zgoraj zakurila, da se sobe ogrejejo in da se odpočijete.«

Nič ne razumem. Jokaje padem v naslanjač; tu poleg okna je običajno sedela popoldne Ana in pletla nogavice.

Jadviga je snela kapo in slekla plašč.

Tudi meni snemata čepico, sezuvata galoše.

»Kaj je z materjo? Govorita vendar, bodita usmiljeni!« ju prosim.

»Pomiri se, mamica!« mi prigovarja Jadviga in me objame. Snema mi rokavice, miri me kot otroka. A tudi sama joka.

»Babica je v Zaleskem,« pripoveduje Jadviga. »Pred tednom dni so jo odvedli tja.«

»Čemu v Zaleskem? Kaj dela tam, če je bolna?«

Zalesko je bil sanatorij, nekaj više v gorah, in je bil odprt samo poleti.

»Odkar je vojna, so vse civilne bolnike prepeljali iz mesta gor,« mi pojasnjuje Ana. »Tudi naš doktor Wronski so zdaj zgoraj.«

»Čemu so mater odpeljali tja? Lahko bi ostala doma! Kjer je Agneza? Kaj je šla z materjo?« sprašujem kot v vročici.

»Agneza je umrla,« odvrne Jadviga.

»Kdaj?«

»Pred štirinajstimi dnevi,« pravi Ana. »Dobila je pljučnico. Milostiva mati so ji sami stregli. A ko je umrla, so se silno preplašili in razžalostili.«

»Kako da me ni nihče nič obvestil?«

»Sami so milostiva mati pisali vsem. Vso noč so pisali. Naslednji dan so dali sedem ali osem pisem za na pošto. Zdi se mi, da sedem. In tako čudno so bili,« pripoveduje Ana.

»Babica je tudi sama obolela od napora in vznemirjenja,« pripoveduje Jadviga. »Ana ji je nekaj časa sama stregla, pa ti veš, da je Ana že stara in da se ne spozna na nego bolnikov. Zato je rekel dr. Wronski, naj jo odvedejo v Zalesko. Tam laže bolj pazi nanjo. Ni mogel vsak dan priti sem.«

»Res, tako je,« potrdi Ana. »Gospod doktor niso mogli prihajati, pa smo staro gospo odvedli v Zalesko. Sam prečastiti so dali voz in konje iz samostana.«

»Zakaj mi ni gospod župnik takoj pisal?«

»Pisali so. Rekli so da so pisali dvakrat.«

»Kaj je mati nevarno bolna?«

»Ni, mamica! Ni nevarno!« me tolaži Jadviga.

»Ne, niso nevarno bolni. Samo nekam čudni so,« pravi Ana.

»Dajte mami čaja!« jo prekine Jadviga. »Saj vidite, kako je bleda in slaba. Potem pojdite précej gori in naložite v sprejemnici. Dobro zakurite!«

Strežeta mi, jaz pa sem čisto topa. Jokam in nič več ne sprašujem. Težka trudnost veže moje telo. Komaj še gledam. Tudi glava me boli.

Niti sama ne vem, kdaj sta me spremili gor v sobo in položili v posteljo. Silno me je mučil glavobol. Nič nisem mogla misliti, samo jokala sem.

Padla sem v globok, težak spanec..

Ko sem se prebudila, je sijalo v sobo sonce. Jadviga je sedela ob moji postelji in se mi smehljala.

»Si dobro spala, mamica? Si se odpočila? Deset je že!« 

Prvi hip se nisem mogla spomniti na nič. Samo to sem vedela, da sem dolgo, dolgo spala.

Kje sem?

Kako to, da je Jadviga ob meni?

Kaj nisem v Pragi?

Tedaj se naglo spomnim vsega in solze mi privro v oči.

»Oh, jaz tu spim, a morava k materi!«

»Šli bova, mamica! Ne smeš jokati,« mi prigovarja Jadviga.

»Ana bo prinesla kakao in kruha z maslom, da se okrepiš. Sinoči te je bolela glava, zajtrkovati moraš v postelji!«

Skočila je k vratom in pozvonila.

Že je prišla Ana in prinesla na pladnju vsega: kakao in masla, vkuhanega saja in jajc, prav kakor nekoč, če sem bila doma bolna.

»Vse moraš pojesti, mamica,« je odrejala Jadviga.

»Tudi jaz bom jedla, sem spet lačna.«

»Nič čudnega,« je menila Ana. »Gospodična so vstali že ob šestih, a ob sedmih so že odšli. Pravkar so se vrnili.«

»Res, bila sem bolj pridna od tebe,« se je smehljala Jadviga.

»Šla sem se že daleč sprehajat. Bila sem v gozdu in sem botanizirala. Tu v starem drevju so zanimivi mahovi. A bilo je prijetno hodit, ker je sneg trd in moreš stopati po njem kot po parketu.«

»Da, sinoči je bil spet hud mraz,« je dodala Ana.

»Dva in dvajset pod ničlo! Pošteno me je ščipalo v lice, ko sem stopila na plano,« je pravila jadviga. »Zato sem šla hitro, kot da treniram. Bila sem tudi pri župniku.«

»Kaj je rekel? Kaj je z materjo?« sem jo vprašala.

»Prav včeraj je bil pri njej. Ampak zdaj jej! Moraš se dobro založiti. Morava peš. Župnik bi nama rad dal konje, pa jih ima edino samostan en par. Vse je rekvirirala vojska. Celo volov ni več. Blizu bojišča smo, pa vzamejo, kar potrebujejo. Samostanske konje so pustili, ker dovažajo mleko mestnim bolnišnicam. Sluga pa se povrne z njimi šele okrog dveh popoldne; da bi pa tako dolgo čakali, nima smisla, Zalesko ni daleč. Čez pet četrt ure bi mogli dospeti tja.«

»Kaj še! Ni mogoče, da gredo milostiva gospa tko daleč peš!« se je zgrozila Ana. »Ni mogoče, peš! Če bi stara milostiva mati vedeli, bi se jezili, da puščamo gosta peš!«

»A kako naj, draga duša, prideva drugače tja, če nimava konja? Krave ne moreva vpreči v sani!« se je nasmejala Jadviga.

Tudi jaz sem se morala nasmehniti.

»Pojdeva peš,« sem odločila. »Dobro sem se odpočila. Okrepila sem se.« Hitro sem se uredila in oblekla.

Šli sva.

»Naj se ne preplašijo, mila moja gospa!« je rekla Ana, ko naju je spremljala na cesto in si otirala solze.

»Čemu naj se mama preplaši?! Ni se ji treba bati!« je odvrnila ostro Jadviga in me prijela pod roko, da skupaj kreneva v breg.

Tudi tega prelepega zimskega dopoldne ne pozabim nikoli! Neka veličastna krasota se je razgrnila po vsej prirodi. Nebo se je lesketalo v čisti modrini in pogled se je gubil visoko, visoko, kakor da sega v neskončnost. A gore so bile bližje, bolj vedre; bile so mehkejše kakor včeraj, pristopnejše, bolj prijateljske. Daleč je segal pogled nazaj preko vasi in mesteca, preko železniške proge, nekam v tajno daljavo. Tam je vojna, sem pomislila, in res je tu pa tam zadonel do nas značilni podmolkli zvok, daljno bobnenje topov.

Edino ta zlokobni odmev vojske je rušil prečudoviti mir okoli naju. No, kmalu naju obda gorski gozd. Odmev preneha popolnoma. Čuje se samo še šuštenje snega, padajočega z vej. Sem pa tja se spreleti kaka črna ptica nad nama. Drugače vse tiho, mirno, svečano.

Katera cerkev je veličastnejša od zimskega gozda?! Kjer more biti srce bolj pobožno in zbrano kakor v gozdni samoti?!

Molče sva hodila ob čudovito raščenih dostojanstvenih drevesih. Gozd – nepopisljiv čar! A v gozdu je vsako drevo čudež lepote. Vsaka veja je nedosežna umetnina. Čudovit mir diha tu in vliva v srce zanosno vedrino.

Nenadoma Jadviga obstane.

»Kakšna moč vre iz tega gozda in te lepote!« je rekla s posebnim glasom in globoko vdihnila prečisti zrak. »To daje, se mi zdi, silo za vse.«

Nato me je objela krog pasu kakor sestra.

»Čuj, mama, moram ti nekaj povedati!«

»Zaradi mame?«

»Zaradi mame!«

»Kaj je bolj bolna, kot mislim? Povej«

»Drugače je bolna, kot misliš! Poslušaj me! Ljudje bolehajo za različnimi boleznimi, kajne?«

»Seveda. Toda reci …«

»Nekateri so bolni na srcu, drugi na pljučih. Nekatere zgrabi bolezen v želodcu, druge … Čuj, mama, bolezen je pač bolezen! Moja uboga babica …«

Spet je prenehala. Ali zdaj sem naglo razumela.

»Gorje mi! Mama je zblaznela!« sem kriknila in zgrabila hčer, da ne padem.

Oh, kako sem se razjokala! Kako se je moje srce zvilo v bolečini, kot da ga s surovo roko gnete brezobzirna spaka.

»Mamica! Moja mamica! Pa zakaj jokaš?! Zakaj jemlješ to tako grozno? Saj to nič ni! Zakaj bi bilo bolj tragično, če obole možgani, kakor če obli kak drug del telesa?« - me je tešila Jadviga. »Jaz razumem to povsem naravno. Sinoči sem se preplašila, vznemirila. Danes pa sem se že znašla in razumem to kot naravno stvar, kar tudi je.«

Moja Jadviga je tako modra! Ljubim jo. Vendar ne morem misliti kot ona.

Zblaznela! Moja mati zblaznela!

Kaj so solze, ki sem jih dotlej prelila, proti grenkim solzam, ki mi jih je izzvala ta vest! Nikoli še nisem jokala tako vroče.

Moja mati blazna!

O Bog, tudi to, tudi to moram še doživeti!

Kakšno bom našla?!

Strašne misli in pojave so plašile mojo dušo.

Gledala sem jo v domišljiji iznakaženega lica, divjih oči, razmršenih las, stisnjenih pesti … Spomnila sem se Marine…

To ni mogoče! To ni res!

»A čemu so jo revo dali iz hiše?! Kaj bo med tujimi?! Sirota moja mama, sirota uboga!« sem spet zastokala in vse lepota krog mene je na mah prenehala. Gozd se je spremenil. Vsa njegova krasota je izginila, samo puščoba je buljila vame od povsod. Trdo je bilo nebo in neusmiljeno. Belina snega je bolestno dražila moje oči.

Moja mama je zblaznela!

Omahujoč sem šla dalje. Srce mi je otrpnilo.

Kakšno jo najdem? Kakšno jo zagledam?

Zaman mi je Jadviga govorila tolažilne besede, nisem jih slišala. Zaman mi je stiskala roke, nisem jih čutila.

Samogibno sem šla za njo, kamor me je vodila.

Vzpeli sva se dokaj visoko.

Ob poti so stale klopi. Gozd se je spreminjal v park. Drevoredi so sekali snežno ravan na vse strani. Sonce je od vsepovsod nemoteno oblivalo pokrajino z zlatim, zmagovitim sijajem.

Mene je žalil ta jasni dan, bleščeči sneg, krasota gora, sijaj sonca. Oh, kakšna nepopisna tema, kakšna žalost je zgrabila mojo ubogo dušo!

Tam je stala velika zgradba, na desno in levo še dve drugi, manjši.

Jadviga me je povedla k oni na levo. Najbrž ji je že župnik razložil, kam mora.

»Nikar se ne boj, mamica, ona leži,« mi je rekla, , ko sva pozvonili.

Oh, ona leži! Ona ne divja, ne besni! Mirna je, leži!

Kakšna sreča je bila ta vest!

Jaz, reva, si nisem upala vprašati, kakšna je njena blaznost, od strahu, da mi ne potrdi mojih najgrozotnejših slutenj.

Zvonec zaječi in k vratom pride usmiljenka.

Jadviga jo vpraša za mojo mater. Jaz nisem mogla iztisniti niti besede.

»Danes ji je bolje, lahko gresta k njej. Pojdita z menoj,« je rekla usmiljenka in šli sva za njo.

»Morata oprostiti in razumeti … Pri nas zdaj ni veliko prostora, tudi osebja je premalo. Po šest jih leži v eni sobi…«

Odklenila je vrata na stopnišču in povzpele smo se v prvo nadstropje.

Na levi je spet odklenila vrata. Stopile smo na hodnik. Tri, štiri žene, odete v bolniško haljo, so stale pri oknu in gledale ven. Niso se mnogo ozirale na nas. Na desno so bila vrata. Čudna vrata brez kljuke … Tretja vrata je usmiljenka odklenila.

Stopile smo v sobo.

»Tu leži,« je rekla usmiljenka ter pristopila k postelji pri oknu.

Opazila sem mater že pri vhodu in srce mi je zadrhtelo kakor preplašeni ptici.

»Moja Hanka! Oh, vendar si prišla!« je vzkliknila mati in dvignila roke proti meni.

Suh, ubog jok se je lomil iz nje.

Objela sem jo, ji pogladila lase.

»Oh, mati, ubožica! Niti slutila nisem, da si bolna! Zdavnaj bi bila že tu pri tebi!«

»Tako sem te klicala, Hanka, tako sem te klicala! Vse noči sem molila k Materi božji, naj mi te pošlje. In nekajkrat sem jo videla tu ob postelji. Ljubeznivo se mi je smehljala in kimala z glavo. Vedela sem, da prideš,« je govorila mati s posebnim, otroškim glasom, ki me je nepopisno ganil. Vsa se mi je zdela spremenjena, mehka. Poprej je bila vedno z nami otroki nekam trpka in ponosna, zdaj pa je bila blaga in majhna. Njena roka je drhté gladila mojo obleko, nežno se je dotikala mojega lica in mojih las.

»A kako ti je, mati? Kaj so dobri s teboj? Ti ni težko?« sem jo vprašala.

»Dobri so z menoj, dobri. Jaz bi pa vendarle hotela domov. Dobri so, več,« mi je zašepetala v uho, »toda tukaj ni pravega reda.«

»Babica, tudi jaz sem tu«, je vzkliknila Jadviga. »Kaj me ne poznaš?« Nagnila se je nad njo in ji poljubila roko.

»Seveda, to je Jagica!« je rekla mati. »Kako se učiš?« Čisto drugačen je dandanes svet! Vsa dekleta se hočejo učiti in študirati. No, pa naj bo! Vsak dan se zate izmolila molek, da bi se laže učila. Tudi k maši sem šla zate, kadar sem vedela, da moraš polagati izpite. Toliko sem zate molila k Materi božji! Vem, ti nanjo ne daš, papa te je tako vzgojil. On je vrl človek, tvoj papa, toda več, Jagica, v tem nima prav. Naša Mati božja je dobra in močna. Veliko zmore pri Gospodu Bogu! Zdaj sem tako žalostna, da so mi pozabili dati moj molek s seboj. Niti na molek ne morem moliti! Kaj je to sanatorij? Nered, velik nered, pravim!«

»Précej jutri ti prinesem tvoj molek, babica,« jo je tešila Jadviga.

Čemu so jo le privedli sem? Saj je povsem pametna, sem mislila pri sebi.

Jadviga je prinesla s seboj nekaj jabolk, medu, vkuhanega sadja in sladkarij.

»Nemara bi kaj jedla?« jo je vprašala.

»Ne, ne, ne bom! Ne morem jesti,« je odvrnila mati.

»Ampak daj, razdeli to med sosede, vedno se pritožujejo, da ne dobe dovolj jesti.«

Jadviga je šla od postelje do postelje in je vsaki nekaj dala. Poleg obeh strani vrat je bila po ena velika, z žico prepletena in prekrita postelja, Kakor dve kletki.

Moje oči so se s strahom obračale k tema posteljama, na katerih sta sedeli dve ženski.

»Nista zli,« je rekla materina soseda, ko je opazila moj pogled. »Nista zli. Nič ne kričita. Samo blodili bi radi. Neprestano bi se radi sprehajali. Tudi ponoči. Nikoli ne spita. Zaprti sta, da mirujeta. Hodili bi, dokler se ne bi mrtvi zrušili. Zdravnik mi je to povedal. Odkar je vojna, imamo drugega zdravnika. Preselile smo se. A kako je zunaj? Kaj so že pregnali Ruse?«

Silno sem se začudila. Kako to? Kaj tudi tu, tudi tu vedo, da je vojna?!

»Jaz nisem blazna,« je pravila žena. »Oni samo mislijo, da sem blazna, pa nisem. Že pet let, pet let me imajo tu. Recite jim, gospa tudi vi, da so se zmotili. Vem, kdo me je privedel sem. Moj svak, brat mojega moža! Veste, moj mož je zapustil imetje meni, a ne njemu, pa se je zato maščeval. Hudobnež! Nikoli naj be bo srečen, naj pogine! Dala vam bom pismo za neko visoko osebnost. Kajne, vi ga boste odnesli?«

»Bom, bom,« sem obljubila, ker mi je bilo zelo žal te ženske, saj se mi je zdela čisto pametna.

Pa kaj je v resnici mogoče napraviti kaj takega? Zapreti zdravo žensko v blaznico? A zdravniki? Pa kdo je nepogrešljiv!

Bliskoma so preletele te misli moje možgane. A že me je druga ženska klicala k sebi.

Pristopila sem k njej.

Povlekla me je za plašč bliže k sebi: »Ne verjemite oni debeluhi, laže. Včeraj je bila v sobi za pobesnele, danes pa ji je to prešlo, pa misli, da ni neumna. Pa je neumna! Vse smo blazne! Vsaj jaz to vem! Mene veliko redkeje zgrabi kakor druge. Zato tudi sem skoraj vedno med mirnimi, a to debeluho so šele zdaj k nam preselili, pred štirinajstimi dnevi. Ni dovolj prostora. Hi, hi, zdaj je vojna, zdaj je tako že vse blazno! Hi, hi!« Smejala se je s tihim, jokavim, zlobnim smehom, ki mi je šel skozi kosti.

»Mama, pridi malo semkaj, to dekle bi hotelo govoriti s teboj,« meje klicala Jadviga k eni od onih strašnih postelj, podobnih kletki.

Prekrasno dekliško lice je upiralo vame velike črne oči.

Šla sem tja. Tako je bila lepa ta nesrečnica!

Dve debeli temni kiti sta ji viseli preko ledij. Obraz je bil sicer suh, a je tem močneje osvajal s svojo trpečo lepoto.

»Gospa, kaj ljudje še vedno trpe?« me je vprašala z nepopisno trpečim glasom. »Oh, ubogi, ubogi ljudje! Koliko trpe, koliko se mučijo! Jaz to vem! Oh, zakaj, zakaj?! Meni jih je tako žal, gospa, neizmerno žal! Ubožci! Samo to misli, kako trpe, kako se mučijo! Ne morem spati. Vedno slišim, kako stokajo, kako kličejo na pomoč! Pa jim ne morem pomagati. Zaprli so me. O, še vedno trpe, kajne, še vedno? Še vedno je vojna!«

Stiskala je roke na prsi in govorila s tako otožno milino, da mi je zastajal dih.

»Nič več ni vojne,« sem ji rekla. »So že prenehali«

»Kaj se ne bijejo več?« je naglo vprašala, toda njen obraz je precej spet dobil svoj prejšnji bolestni izraz. »Pa četudi se ne bijejo, še vedno trpe. Še dolgo bodo trpeli. Še dolgo bodo jokale žene in otroci. In vse solze, vse solze padajo na moje srce in me silno bole, silno!«

Obrnila se je proč, zgrabila je z rokami mrežo kraj stene in naslonila nanjo svojo temno glavo.

Tudi z vseh ostalih postelj so naju zdaj klicale. V tem je vstopila usmiljenka.

»Oh, ne puste vas, da bi se mirno razgovarjali z materjo! Nikar ne motite gospe, bodite mirne,« je velela bolnicam in pričela deliti neka zdravila.

Z Jadvigo sva spet sedli k materini postelji.

»Kaj naj ti, babica, še prineseva?«

»Robčke! Glej, kakšne rabljene in grde robčke so mi dali s seboj. Prinesi mi one fine, ki jih še hranim od svoje bale. Želim si jih zdaj, ko sem bolna. Tudi svojo torbico bi rada.«

»Hočeš mogoče moj robček?« jo vpraša Jadviga. »Prinesla sem dva čista s seboj.« In dala ji je enega.

»Oh prijetno diši,« je vzkliknila mati, ga pritisnila na obraz in se smehljala.

Začudila sem se, kako mlada je bila videti. Njena usta so bila rdeča in polna kakor pri tridesetletni ženski. Brada je bila fina in nežna, čisto brez sledu gub in starosti. Samo oči so bile trudne.

Prijela me je za roko in je pozorno motrila moj obraz. »Oh, Hanka, kako sem te ljubila, tebe in Zigmunda! Zelo sem vaju ljubila! Hudo sem te imela rada, Hanka!«

»Ali naj pišem Janu in Vladislavu, da si bolna, naj prideta, če moreta?«

»Komu hočeš pisati?«

»Janu in Vladislavu, mati.«

»Pa čemu? Kje si ju spoznala?«

»Spoznala?! … Toda mati, kaj se ju ne spominjaš, svojih sinov?!« sem nežno vprašala.

»Ne spominjam se,« je vzdihnila. »Tako čudno mi je v glavi, ne spominjam se! Najbrž sem se prehladila. Veš, Hanka, Mati božja me je obiskala. Oh, kako sem srečna! Usmilila se me je sveta naša Mati in se mi je prikazala!«

Njeno lice se je razblažilo. Sklenila je roke na prsih kot za molitev. Pramen sivih las se je izvil izpod bele čepice in ji padel preko oči. Jadviga se je nagnila nad njo in ji popravila blazino in čepico.

»Kakšna lepa in ljubezniva gospodična je prišla s teboj, Hanka… Kako vam ugaja pri nas, gospodična, tu v gorah?«

»Saj to je Jadviga, mati! Kaj je več ne poznaš? Ko sva prišli, si jo spoznala. Jadviga je to!«

»Seveda, seveda, Jadviga. Vem, vem. Spominjam se. Hoče biti hudo pametna, študira … Vem. O, nisem pozabila nanjo! Ko se povrnem domov, ti bom dala nekaj zelo lepega. Bom poiskala. Imam še marsikaj pripravljenega zate,« je govorila mati, božajoč Jadvigo.

Toda hitro se je spet obrnila k meni.

»Oh, kako sem te imela rada, Hanka! … Ti tega ne veš! Kako sem te ljubila! … Vedno! Pa Zigmunda tudi… Mislil je, da sem huda nanj, pa nisem bila nikoli huda nanj, nikoli. Oh, kako sem vaju ljubila, o Bog!«

Neprestano je to ponavljala. Neštetokrat. »Oh, kako sem te imela rada, Hanka! In Zigmunda prav tako!«

In prav midva z Zigmundom sva ji storila največ hudega, največ skrbi! Kako se je žalostila zaradi Zigmundove ženitbe in moje možitve. In zdajle, pred smrtjo je pozabila na ostale otroke in se spominja samo naju dveh!

Prišla je druga usmiljenka, da nama sporoči, naj prideva v pisarno, če hočeva govoriti z zdravnikovo,; zelo veliko dela ima, a v tem paviljonu je danes že bil.

Bala sem se, da bo materi težko, ko opazi, da odhajava. Toda bila je čisto mirna.

»Pridi spet jutri, Hanka, in ne pozabi na robčke! Pa tudi gospodična naj pride,« je rekla Jadvigi in ji prožila roko.

Ubožica, spet je pozabila, da je to Jadviga!

Odšli sva.

Usmiljenka je šla z nama po hodniku in po stopnicah navzdol ter nama odklenila vežna vrata. Bila je še mlada. Njen obraz je bil plemenit in poduhovljen.

»Vaše srce je res usmiljeno, da morate biti pri njih,« sem jo nagovorila. »Vendar ta bolezen ni kakor druge. Najbednejši je oni, ki ne more več vladati nad svojimi mislimi in svojim razumom.«

»Zato pa potrebuje tem več dobrote,« mi je odgovorila.« Vedno sem iskala, da bi nekaj ljubila in za nekaj živela. Povsod sem se razočarala, dokler nisem prišla k njim. Šest let sem že pri njih. Rada bi jim bila dobra in to me je pomirilo. Nikar se ne vznemirjajte, lepo bom pazila na vašo mater,« je dodala z ljubeznivim smehljajem.

Stopile smo v drevored.

Bila sem začudena nad samo seboj, da nisem bolj žalostna in obupana. Bolelo me je, toda pomirila sem se. Oh, vendarle je bilo z materjo veliko bolje, kakor sem upala! Njene oči gledajo tako mirno in mehko, njena usta so ljubezniva in mlada, pa tudi poslušati jo je prijetno. Ni niti strašna niti odvratna. Ne kriči. Mila je in mehka kakor še nikoli.

Kakšna sreča je to, kakšna sreča! Nobena grozna slika me ne bo težila spomina nanjo.

Čudovit park seje razprostiral pred nami. Drevored kakor v pravljici. Veja se dotika veja, vse bele in prebele od ivja. Očarljivo omamlja oči ta prečista, čudežna lepota.

Kako lep je svet!

Močnejša od žalosti in obupa je njegova lepota!

Šle smo skozi drevored, a meni se je zdelo, kot da krasota tega čarobnega dne očišča mojo dušo in jo dviga. Da plemeniti mojo bolečino in žalost. Nič grdega ni bilo več v mojem srcu.

Slutila sem, da se more življenje moje matere šteti samo še po dnevih, toda t misel mi ni bila več težka in neznosna.

Vsi umirajo. Tudi jaz bom nekoč umrla. Tudi Jadviga. Vsi umirajo. Toda za nami pridejo drugi. Narava je večna. Pomlad bo in poletje in zima še tisoče in tisoče let. Nešteto ljudi bo občudovalo nebo, visoke gore, gozdove, sneg in ivje.

Kako je čudovito to ivje!

Sonce bo močneje zasijalo in ne bo ga več. Veter bo zavel in oblaki ga bodo pokrili. A venda je prelepo!

Kratko je človeško življenje. Saj ni dolgo tega, ko je bila mati še mlada. Ni dolgo, kar se je igrala z nami, z otroki. Zdaj smo odrasli, odšli po svetu, ona pa bo v nekaj dneh umrla …

Prišle smo do glavnega poslopja in stopile v pisarno zavoda.

»Ste prejeli moje pismo? Ste se hudo prestrašili?« me je vprašal dr. wronski, star znanec. »Ljudje imajo še vedno predsodke proti umobolnim.«

Rekla sem mu, da nisem prejela njegovega pisma, niti župnikovega, temveč samo one tajne mamine čačke, ki so me tako vznemirile.

»Da, da, materinski nagon! Kap ji je uničila del možganskega staničja, zmedla ji je spomin, toda nagon krvi je še zadnji uravnaval njene misli v pravi smeri. Nekaj temnega se je zgodilo z njo, a ona je hotela to sporočiti svojim otrokom, da jih pokliče in najde pri njih pmoč. Vendar je to nekaj velikega: materinski nagon!«

»Mene je silno pretreslo, ko je nisem našla več doma,« sem pripomnila.

»Nisem mogel drugače, draga gospa. Komu naj jo zaupam? Vas ni bilo, a vojna je. Vse se je razbežalo na vse strani. Stari Ani je nisem mogel pustiti. Ne bi bil mogel prihajati k njej, da vidim, kaj ji je. Da pošljem od tu strežnico? Nemogoče. Tu je dela za trikrat toliko osebja, kot ga imam,« je odgovoril doktor.

»Kaj je ne bi mogli odpeljati zdaj nazaj, da umre doma?« sem ga vprašala.

Drugi dan sem jo hotela še enkrat videti.

Nisem storila prav. Ker kaj je telo brez življenja?

Mi ljubimo ž i v e. Živi nam morajo ostati v spominu. Smrt je trda, tuja, grozna. Prestroga, pretrda je. Mi ljubimo igro življenja na ljubljenem obrazu, odsev duše, spremembo čustev, smehljaj, blesk oči. Malikaterega obraza ne spremeni mrtvaška otrplost.

Šla sem v kapelo, da vidim mater. Zaradi mene so dvignili pokrov z rakve. Bila sem sama z njo, kot sem si želela.

Stroga, tuja gospa je ležala tu v rakvi, odeta v črno svilo.

Saj to ni mati!

Prvi hip je bil vtis tako silen, da sem pomislila, če se ni mogoče zgodila kakšna pomota.

Potem pa sem spoznala njeno čelo. Samo to plemenito čelo je smrt pustila, kakršno je bilo, vse drugo pa je spremenila. Oči so globoko vpadle, očne kosti so se izbočile, nos se je zaostril, ustnice pa so se stisnile v ozko, bledo črto. Smrt je izbrisala z njenega obraza vse barve, vso milino in mehkobo. Ta otrpla brada in ta trda usta, to ni bilo več tisto, kar sem gledala včeraj. Izginili so poslednji ganljivi sledovi mladosti in dražesti. Pred menoj je ležala mrtva, stara, tuja žena.

Presunjena sem pokrila z gosto črno kopreno truplo svoje matere.

Čemu bi gledala njene zadnje ostanke?! Obdržati jo hočem v svoji duši tako, kot se mi je zdela najlepša in najmilejša, najboljša in najbližja, ko sva se najbolj ljubili.

Stara Ana je sedela v črnini, debelo zavita na klopi kraj rakve. Prišla je že pred zoro, da varuje mrtvo telo svoje gospodarice in da moli za njeno dušo. Tudi Pavel je sedel tu, stari materin zaupnik.

Zapustila sem kapelo in odšla v gozd. Šla sem sama, brez Jadvige. Ure sem blodila po potih, kjer je nekdaj rastla in cvetela moja prva mladost. Povsod je bila tišina. Tudi v moji duši.

Mislila sem na mater, na njeno življenje in njeno smrt. Z živo silo so se mi čarali davno pozabljeni prizori iz preteklosti. Solze, ki so mi tekle z lic, so bile sladke in lepe. Kot rosa v poletni zori. Krepile so mojo dušo. Zbrana žalost je dvigala moje srce in ga polnila s svetimi čustvi.

Naslednji dan smo pokopali mojo mater.

Prijatelj, še vedno sem žalostna. Ni mogoče pozabiti na mamino smrt.

Ni je več! Nikoli več ne bom slišala njenih opominov. Nikoli več ne bom prejemala njenih pisem. Nikoli več!

Težko mi je.

Nisem mogla ostati doma v pusti hiši.

Na pogreb je prišel tudi moj mož, Jadvigin oče.

Bila sva si tuja. Nič naju ni zbliževalo. Videla sem, da je tudi v njem zamrlo vsako toplejše čustvo za mene, in ni mi bilo žal.

Veselilo me je, da je prišel, kakor nas veseli pozornost daljnega sorodnika, čeprav nas z njim ne vežejo nobene globlje vezi.

Nekajkrat sem ga motrila dolgo in pozorno.

»S tem tujim gospodom sem imela dva otroka in šestnajst let sem živela z njim v zakonu?« sem vpraševala samo sebe in nič se mi ni zganilo v srcu. Samo čudila sem se, kako je to bilo mogoče.

Obnašal se je brezhibno, uslužno.

Jadviga je odpotovala z njim. Njegova sestra se vrne v Nemčijo, pa jo povede s seboj nazaj v Draždane.

Sprva sem hotela ostati nekaj časa v rodni hiši. Pa kaj naj tam?

Samo nekaj dni sem vzdržala sama v hiši, saj mi ni več mogla dati nič od tega, kar mi je nekoč nudila v toliki meri: toplino rodnega gnezda.

Vrnila sem se semkaj in bom, dokler bo vojna, ostala tu. Dopoldne bom zahajala v tukajšnje muzeje in arhive, popoldne pa na obiske k svojim rojakom v bolnišnice. Hodila bom v naša društva in jim pomagala. V osrednjem uradu so zdaj namestili plačane moči. Tako je tudi prav, saj je premnogo naših izobraženih žena ostalo brez vsega. A kdor je navajen na kulturnejše življenje, teže prenaša nesrečo in bedo.

Delala bom, včasih pa bom pisala Vam, prijatelj!

Veste, zadnje dni sem pogosto mislila na Vašo mater.

Kaj še živi? Ali Vas še varuje s svojimi dobrimi deli?

Naj živi, naj živi!

Konec septembra 1915.

Že dolgo Vam nisem pisala, prijatelj moj. A vendar je bila misel na Vas moja največja uteha v težkih dneh, ki sem jih preživela.

O Bog, kakšno strašno pomlad sem imela to leto! In poletje!

Prijatelj moj, kakšni dnevi, tedni, meseci! In prestrašne noči!

Jadviga in Stazika sta me pripeljali pred tremi tedni semkaj domov zlomljeno in bedno. Pa že čez nekaj dni ju je poslal dr Wronski k očetu.

»Vi potrebujete globok mir,« mi je rekel. »Vaši hčerki sta dobri, ali preveč mladi, da bi mogli biti zdaj ob vas. Vi ne smete nič brati, se nič razgovarjati, se za nobeno reč zanimati. Nič misliti. Vaša sila je do kraja razrušena. Živci so vam povsem popustili. Živeti morate popolnoma tjavdan. Poglejte cele dni v hladu vašega parka, a stara Ana naj vas hrani in neguje. Nič drugega ni treba, nič drugega ne smete delati. Pošljite deklici k očetu. Mladi sta, veselja potrebujeta, vedrine, smeha. Vas pa smeh zdaj žali in boli. Tudi otroška ljubezen je zdaj za vas breme. Mir, popoln mir!«

Bila sem utrujena do smrti. In topa. Srce je bilo kot okamenelo v mojih prsih, a oči niso mogle več jokati.

Prijatelj moj! Duša mi je otrpnila. Saj je ni niti več prav bilo. Možgani so mi bili polni grozote, obupnih krikov, neizmerne tuge.

Prijatelj moj! Živela sem v temnem prepadu, v sami grozoti. Le včasih je misel na Vas za hip potolažila moje srce. Visoko, nedosegljivo je bilo nad mano nebo s svojo svetlobo. Samo včasih so se mogle dvigniti moje oči in upreti vanj svoj bolni pogled v brezupnem hrepenenju.

Prijatelj, samo Vi bi me mogli utešiti. A Vi ste bili daleč, nedosegljivi mojim bolečinam. Pa tudi sami ste mogoče nesrečni.

Prijatelj moj! Samo Vi bi mogli razumeti moj obup.

Ljubim svoji hčerki. Toda oni sta mladi. Samo zrel človek more razumeti zrelega človeka.

Ljubim Jadvigo in Staziko, njuna vdanost mi je bila. Bili sta dobri, često sta mi pisali, me tešili, kakor sta znali.

O Bog! Je nesreča, ko tudi sočutje boli, če ni tako, kakor bi ga rabila duša: polno razumevanja. A kakšno pravico imam, da iščem pri otrocih razumevanja, ki ga daje šele izkušeno in prečiščeno življenje?!

Prijatelj, kako sem Vas potrebovala!

Prijatelj, kako neizmerno Vas je želela moja duša!

Oh, prijatelj, moj, ko bi Vam enkrat samkrat mogla izpovedati svojo veliko bolečino, svoj obup, svojo brezupno žalost! Da bi skrila obraz v Vaše plemenite, svečeniške roke in se izjokala!

Ker nisem mogla niti jokati! Moj obup je bil pretežak za solze.

Prijatelj, Vi ste poznali Jana, mojega brata. Vi ste ga ljubili, vem. Veseli ste bili Jana, njegove mladosti, njegove nadarjenosti, dobrote in čistega idealizma njegove duše, plemenitega žara njegovega srca.

Oh, prijatelj, Vi bi razumeli bolečino, ki me je razjedala zaradi njega mesece in mesece, ko sem ga gledala, kako trpi in gine.

Prijatelj, vsak dan sem Vas v mislih klicala, da bi prišli, da bi naju videli. Da bi videli svojega učenca, strtega ko črva, kako nepopisno se ubožec muči. Da bi nama dali utehe, če je sploh kje kakšna uteha, da bi nama vlili v dušo upanja, če je sploh kje kakšno upanje.

A zaman sva Vas revčka klicala, Saj je vojna! Zarezale so se meje širom po Evropi8 in razdelile ljudi v prijatelje in sovražnike.

Mar vem, čigava krogla je onesrečila mojega Jana? Da ga ni nemara pogodila Vaša krogla ali bratova, Stanislavova, Zigmundova?!

O Bod, kako grozovite misli!

Ne, prijatelj! Ni mogoče, ni mogoče, da je tudi Vaša roka morila! S tolikšno silo ste ljubili vse ljudi in oznanjali vero v boljše, lepše življenje! Da bi tudi Vi streljali s peklenskimi naboji, ki spreminjajo lepe, mlade, nadarjene može v trupla, jim v hipu stro mladost in jih na najbednejši način onesrečujejo?!

Prijatelj, nočem vedeti, da ste tudi Vi vojak! Nočem vedeti za to!

Vi ste plemeniti, dobri! Vi ste tolažnik ponižanih svetovalec ubogih in tavajočih, bodrilec obupanih, prerok novega, plemenitejšega človeštva.

Prijatelj moje duše, verujem v Vas, vztrajno verujem!

Že konec marca, po smrti svoje matere sem izvedela, da je Jan ranjen. Njegova pisma so nenadoma prenehala prihajati. Šele po dveh, treh tednih mi je neki njegov tovariš sporočil, kje leži; prosim naj za njegovo premestitev v kakšno praško bolnišnico, kjer ga bom mogla sama negovati. Čez mesec dni so ga prepeljali v Prago, ker je bilo njegovo stanje poprej preveč nevarno za prevoz.

Medtem sem po nasvetu dr Jablonske dovršila bolničarski tečaj; stregla sem drugim ranjencem, da se pripravim za negovanje.

Nisem bila v bolnišnici, ko so ga pripeljali. Niso me klicali. Najbrž iz obzira, da ne vidim reveža takoj v vseh njegovi bedi.

Pripeljali so ga ponoči in ponoči so ga previli.

Prišla sem zgodaj kakor zmerom in izvedela, da je tu.

Sestre so mi rekle, da se moram zglasiti pri kakem zdravniku, preden pojdem k bratu.

Odšla sem v predsobo operacijske sobe. Vse se je že pripravljalo na operacije. Bilo je veliko dela, polno nujnih operativnih primerov. Operacije so se vršile skoraj od zore do mraka. Dopoldansko in popoldansko pregledovanje je bilo zdravnikom pravi odmor. Jedli so mimogrede, spali malo. Vsi so shujšali, a njihovi obrazi so dobili nekak poseben poduhovljen izraz od vedne pripravljenosti in volje, da pomagajo. Nekateri so delali že skoraj kot stroji, z večjim zanimanjem za bolezen, za »interesanten primer«, kakor za človeka samega, za ranjenca ali bolnika, ki je potreboval njihovo pomoč. Vendar so bili ti v manjšini, prav za prav izjeme. Večina od njih je videla tudi v »najinteresantnejšem primeru« človeka, ki trpi. Niso bli občutljivi in mehkužni, ker bi jim hitro zmanjkalo sile za delo in pomoč. A njihovo napeto in vestno izpolnjevanje težkih dolžnosti, volja, s katero so se borili proti utrujenosti in pobitosti, resnost in požrtvovalnost, s katero so se predajali poklicu, je vlivala revežem, ki so potrebovali njihovo pomoč, silno zaupanje v rešitev. Oni niso pomagali samo telesu, marveč so znali tudi dušo svojega bolnika dvigniti in okrepiti s svojo osebnostjo in z besedami.

S strahom sem čakala, kaj mi bodo povedali. Moje srce je bilo polno temnih slutenj.

Mlada gospodična, pomočnica instrumentarke, je prišla iz operacijske dvorane z veliko, prazno steklenico, da v lekarniški sobi pripravi razkuževalno raztopino.

»Kaj bi radi, sestra Hanka?« me je vprašala, ker sem bila tudi jaz v obleki bolniške sestre.

»Povedali so mi, da je prišel nocoj moj brat, da se moram najprej zglasiti pri zdravniku, da ga bom mogla videti. Kdo je ponoči sprejemal ranjence?«

»Vsi. Naznanili so težke ranjence, pa so bili prisotni vsi zdravniki. Delali so skoraj do polnoči. Précej sporočim, da čakate.«

In vrnila se je v operacijsko dvorano.

Takoj nato je prišel z njo sam primarij.

Bil je že starejši gospod, slaven operater in nenavadno dobrohoten človek.

Pogledal me je pozorno in ostro.

»Vi hočete sami negovati svojega brata?«

»Hočem.«

»Moram vas opozoriti, da bo ta nega zahtevala od vas veliko samozatajevanja. Ravno kot sestri vam bo zelo težko gledati njegove muke. Ste dovolj močni? Ali se zanesete na svoje živce?«

»Če je potrebno, se. Kaj je njegovo stanje brezupno?« sem vprašala z drhtečim glasom.

»Brezupno ni, vendar je resno. Ima razdrobljen bok. Strel je poškodoval tudi trebušno votlino. Zdaj ga še ne moremo operirati, ker se vse gnoji. Treba bo velike potrpežljivosti z njegove strani, od vas in od nas. Mlad je, mogoče vzdrži njegov organizem. Toda bolečine ima velike, a mi ga ne smemo preveč slabiti z uspavalnimi sredstvi. Rajši bi poveril njegovo nego bolničarju, ker mislim, da vendar niste dovolj močni, da jo prevzamete. To bi zahtevalo od vas veliko, zelo veliko duševne sile. Nobenih solz, nobene potrtosti, nobenega obupa, nobene razburjenosti.«

»Vse to bom zmogla. On je moj najmlajši brat. Vse bom storila zanj. Zelo ga ljubim.«

»Dobro, poskusite! Vaša ljubezen do njega naj bo močna in mirna. Njegovo stokanje morate poslušati brez solz, brez tožb. Če bo vaša dobrota vedno enakomerna, neomahljiva, boste veliko napravili zanj. Biti morate zbrani in močni. Nobenih prizorov! Ne obupujte, ako bo on obupaval. Nikoli ne smete omahniti!«

»Ne bom.«

»Pojdite zdaj k njemu! Bodite močni ne samo zase, marveč tudi zanj. Dolgo bo trajalo, preden ga dvignemo. Pa saj je mlad. Dokler je kaj življenja, je vedno tudi upanje.«

Stisnil mi je roko in mi na poseben način, odločno vplivajoč na moje mišljenje, pogledal v oči.

»Bodite močni! Zaupam vam!«

Šla sem v drugo nadstropje, a tam so mi rekli, da so dali brata v posebno sobico, v nekdanji fizikalni kabinet šole, ki je zdaj spremenjen v bolnišnico.

Potrkala sem na vrata.

Bolničar mi je odprl.

»Njegova sestra sem,« sem mu rekla. »Rada bi bila sama z njim.«

»Počakal bom pred vrati,« je odgovoril. »Samo nikar ne jokajte, škodilo bi mu.«

Oh, že sem slišala njegovo stokanje!

Vstopila sem. Ni me opazil. Ležal je zaprtih oči, toda njegovo bolestno stokanje mi je dokazovalo, da ne spi.

Zbrala sem vso svojo duševno silo. Revež, kako je rumen in upadel!

»Bratec moj!« sem zašepetala.

Odprl je svoje velike, temne oči.

»Oh, ti, Hanka!«

Obrnil se je k meni, dvignil roke in strašno zakričal.

Roke so mu omahnile. Zaprl je oči in dve težki solzi sta mu spolzeli po licu.

Položila sem mu roko na čelo, nagnila sem se nadenj. Previdno, previdno, da se niti z obleko ne dotaknem njegove postelje in mu ne prizadenem nove bolečine. Stisnila sem zobe, da tudi sama ne bi zakričala, ne zatarnala z vso silo, ne zajokala z divjim, nebrzdanim jokom. Iz oči so mi padale vroče solze, srce pa se mi je spremenilo v razbeljeno žerjavico, ki me je žgala v prsih z nepopisno bolečino.

Vendar sem se obvladala. Požrla sem grenke solze.

»Bratec moj zlati!«

»Oh, jaz siromak, sestra!« je jokal. »Ko bi vedela, kako trpim! Gorje, gorje meni!«

»Molči, moj mili, moj edini! Vse vem, vse.«

»Ne, ne, Hanka, ne moreš vedeti. Dobro je, da ne veš. Peklensko je to, peklensko!«

In spet je pričel tožiti, hudo, nad vse hudo.

»Minilo bo, Jaš, dragi! Minilo bo Zdravnik mi je rekel, da bo kmalu bolje.«

»Samo da si vsaj ti ob meni! Da sem vsaj to dočakal!« In pogledal me je kot odrešenje.

Oh, njegove mile, drage oči! Kje je njihova mladost, njihova sila in življenje, kjer je njihov ogenj?! Kakor ugasle so gledale vame, a vendar so bile tako nepopisno lepe v bolestnem izražanju neizmernega trpljenja.

»Slišiš, Hanka,« je pričel onemoglo in stisnil s slabimi, suhimi prsti mojo roko. »Ne morem več vzdržati. Meni je grozno! Naj mi pomagajo, naj mi kaj dajo! Pomagaj! Hanka, pomagaj! Pojdi, prosi jih, naj se usmilijo! Naj nekaj napravijo! Naj me operirajo! Naj režejo iz mene, kar jih je volja, samo rešijo naj me teh peklenskih muk.«

Božala sem ga po licu, kot da je majhen, majhen otrok. »Jaš, bratec moj, rekla jim bom … Prosila jih bom … Vse, vse bom napravila, kar želiš. Ubožec moj, ljubljeni, potrpi še malo, malo. Zdaj so operacije, ne morem k njim. Toda ko bo pregledovanje, jim povem …«

»Ne morem čakati, Hanka! Ne morem več čakati! Oh, jaz revež! Gorje mi! Gorje mi!«

In pričel je stokati čimdalje glasneje in glasneje. Pričel je kričati!

Bolničar je prišel v sobo.

»Grozovito trpi. Tudi ponoči je kričal,« mi je rekel.

»Kaj ni pomoči? Ko bi mu vbrizgnili?«

»Vbrizgnili so mu sinoči, ko so ga preoblekli in previli. Tedaj je spal poldrugo uro. Pozneje pa je spet pričel. Ne morem mu tako močno vbrizgniti, da bi delj časa delovalo. In samo včasih vbrizgavajo. Navadil bi se in bi mu morali dajati čimdalje večjo količino. Ne smejo ga zastrupljati.«

Bilo mi je, kot da mi trgajo srce iz živega telesa, ko sem poslušala bupno kričanje bednega brata.

»Saj ni mogoče, da to vedno traja!«

»O, je mogoče,« je odvrnil bolničar. »Imeli smo jih že več takih. Nesrečneži kriče, dokler imajo kaj glasu, dokler jih bolečina ne otopi in oslabi, da ne morejo več niti stokati. Potem mirujejo četrt ure, pol ure. Mogoče spijo, mogoče so nezavestni, mogoče trpe še več, kot če kriče. Potem pričenjajo spet stokati čedalje glasneje in glasneje.«

»To je strašno!« sem stisnila zobe, a kolena so se mi šibila.

Kaj naj napravim?! Kaj naj napravim?!

Najrajši bi se vrgla po tleh, si ruvala lase, škripala z zobmi, se zvijala in stokala od obupa.

»Bodite močni!« mi je rekel primarij. »Nikoli ne smete omahniti! Dokler je kaj življenja, je tudi upanje. Močne in mirne dobrote je treba! Nobenih solz! …«

Nagnila sem se nad brata in mu stiskala senca z dlanmi.

Za hip je utihnil.

»Tvoje roke so dobre,« mi je rekel.

Toda po dveh, treh hipcih je pričel spet tožiti. Čedalje glasneje, čedalje huje, dokler se njegovo kričanje ni spremenilo v divje, grozotno rjovenje.

»Odidite, gospa, slabo vam bo,« je vzkliknil bolničar, me zgrabil pod roko in odvedel.

»Moram se privaditi,« sem rekla njemu in sebi.

Brezupno kričanje bednega brata je drobilo mojo silo in mi ubijalo dušo.

Stekla sem preko stopnic pa v sobo, kjer smo bolničarke puščale svoje plašče in se preoblačile.

Tam sem padla v kotu na stol, zgrbančena kot beračica, grizla sem si gole lakti do krvi in butala z glavo ob zid.

Kaj sme človek toliko trpeti?!

Moj brat in tako trpi?!

Moj dobri Jas, ki ni nikoli nikomur napravil nič hudega?!

Ta mili, blagi, ljubeznivi fant, da rjove od bolečine kot divja zver?!

Pa so še ljudje, ki pravijo, da je Bog!

Kaj je to dostojno človeka?!

Zakaj take muke?!

Oh, bedni, bedni moj brat!

Ne vem, kako dolgo je besnela v meni ta prava uporniška in divja bolečina.

Ko sem vstala, je bilo moje srce kakor kamen.

Popravila sem si lase in naravnala obleko. Tuj obraz je gledal vame iz zrcala.

To nisem bila več jaz.

Poiskala sem svojo ročno torbo, izvlekla stekleničico s kolinsko vodo. Potem sem odšla navzdol v kuhinjo.

»Dajte mi močne črne kave, postalo mi je slabo. In dajte mi mrzle limonade za brata.«

Ko sem se vrnila v bratovo sobo, je bil mirnejši. Še je stokal, toda njegov glas je bil slaboten in zlomljen.

»Morala si ubežati, sirota,« mi je rekel in se poskušal nasmehniti.

»Ne šla sem po limonado, mogoče si žejen.«

Vlila sem mu nekaj žlic v usta.

»Ostani pri meni, Hanka!« me je prosil. »Laže mi je, če si pri meni. Tudi kadar vpijem, ostani … Lepše je, če si tu, da nisem sam. Oh, kako sem si te želel!«

»Vedno ostanem pri tebi,« sem mu obljubila.

Nepopisno usmiljenje mi je zajelo dušo. Občutila sem, da sem močna za vse.

»Veš, Hanka, jaz m o r a m vpiti! Jaz sem ves gnil …«

Bedne solze so mu kapale z lic.

Oh, nesrečnež moj!

»Ne morem se premakniti, pa mi je od ležanja hrbet že ves ranjen. Od mojih pet odpada v kosih gnila kože in meso … Na hrbtu mi štrle gole kosti skozi zgnito kožo … Ves sem ogaben, smrdim …«

»Mili, mili bratec moj! Ubožec! Srce bi iztrgala iz prsi in ti ga dala, če bi mogla!«

»Oh, Hanka, tolažba moja … Ljubljena sestra …«

»Pomagala ti bom, Jan, da boš vse prenesel … Mlad si, ozdravel boš, popravil se boš … Vse življenje je še pred teboj.«

»Samo da bi mogel to prenesti! Oh, ne morem! Ne morem!«

Zardel je v lice, čelo se mu je oznojilo, roke so mu začele drhteti.

Namočila sem robec v kolinsko vodo in mu otirala čelo, sence, oči, lica, roke.

Za nekaj trenutkov je pomagalo, okrepilo ga je.

Toda besna bolečina se ni dala zaustaviti. Vse huje, vse huje je vpril, hropel, rjovel …

O, nikoli ne pozabim tega rjovenja, teh obupnih, nečloveških krikov.

Gledal je vame z nepopisnimi pogledi človeka, ki trpi neusmiljene, neznosne muke.

In kričal je, moj Bog, kričal!

Držala sem ga za roko in ga gledala brez solz. A če se more duša dati v pogledih, jaz sem mu jo dala.

Prijatelj moj, tega dne je vse drugo na svetu zame izginilo.

Moje življenje se je prikovalo k postelji, na kateri se je mučil moj brat. Moje misli so se ukvarjale samo z njim. Le včasih sem se spomnila na otroka. In spet sta se oddaljevala od mene s svojimi brezhibnimi, dobro mišljenimi pismi, v katerih ni bilo dovolj topline niti dovolj sile, da me potolažijo.

Vem, nepravično je bilo, da sem včasih v mislih želela, da razumeta moj obup, pričakovala, da jih prevzame Janovo trpljenje, kot je prevzelo mene.

Saj sta vendar mladi.

Saj nikdar nista čuli njegovega obupnega vpitja …

Samo kot sen se mi je včasih vračal spomin na ono pot z Jadvigo domov na Tatre. Na snežne gore, na gozd, na Zalesko … Na vso lepoto, ki se je tedaj nabrala, da spremlja materino smrt.

Oh, kakšna sreda, da je mati umrla! Da ni niti slutila, kako bo nesrečen njen najmlajši sin, njen ljubljenec … Kako bo nesrečen in kako se bo namučil …

A na Vas, prijatelj, sem mislila, kot mislimo na tistega, od kogar pričakujemo silo in pomoč. Na Vas sem mislila, ko mi je srce opešalo od najmračnejšega obupa, ko so mi klesale noge od utrujenosti, ko mi je bilo, da pobegnem, da se skrijem, samo da ne vidim več svojega ubožca in ne slišim njegovega strašnega kričanja.

Oh, Kazirmir Staszyński, veliko ste mi pomagali! Videla sem Vas pred seboj, spomnila sem se, da Vi nikoli, nikoli niste zapustili mesta, kamor Vas je postavila Vaša dolžnost. Da Vi nikoli niste omahnili, da ste povsod vzdržali do konca.

Na vse ostalo sem pozabila v svojem obupu, na ves svet. Samo k Vam so bežale moje misli, edino Vas so klicale in zaklinjale na pomoč.

Moram biti močna, moram, moram! Sem govorila sama sebi. Moram imeti sile zase in za brata. Prijatelj, pomagajte! Prijatelj, dajte mi svojo moč! Zdaj, zdaj jo potrebujem!

Oh, kakšen strašen čas zame!

Prinašali so mi časnike, jaz pa jih nisem več brala.

Zmaga, poraz – kaj je to zame pomenilo?

Sama od sebe in proti svoji volji sem po vsaki bitki v mislih štela mrtve in preračunavala med ranjenci odstotek takih mučencev, kakršen je bil moj brat …

Vojna z Italijo, Zeppelini nad Londonom, osvojitev Przemysla, Lvova – vse je prihajalo do mene kot daljni odmev.

Zunaj so plapolale zastave, zvečer so pohajale po mestu vojaške godbe. Naši gališki begunci so se po ulicah objemali od veselja. Jaz pa sem sedela pri bratu in poslušala njegove obupne krike …

Na pogled sem bila mirna in močna, samo da me puste poleg njega. Primarij mi je prepovedal tudi ponoči bdeti ob njem

»Varčujte s svojo silo,« mi je rekel, ko je videl, da propadam. In niso me ponoči več puščali k njemu.

Hoteli so, da tudi podnevi prihajam k njemu samo vsak drugi dan, jaz pa nikakor nisem hotela privoliti v to.

Tedaj se je zgodilo, da sem nekega dne konec junija poiskala primarija, ko je bil sam, in ga zaprosila, naj pomaga mojemu bratu, za vsako ceno! Tedaj so naglo popustili moji živci. Pričela sem jokati, dušiti se v solzah.

»Pomagajte mu! Kaj mu res ne morete pomagati?! Kaj ni nobene reči, ki bi ga rešila teh strašnih muk?! Pravite, da mu je bolje, da se popravlja, da je boljši videti, on pa rjove kot divji od bolečin! Kakšna znanost je to, ki to dopušča?«

»Slabotna je naša znanost, zelo slabotna še v mnogih primerih. Ali treba je potrpeti. Smrt često lahko preženemo, proti dolgotrajnim bolečinam, pa ni rešitve. Mlad je mogoče ozdravi. Vse življenje je đe pred njim. Pozabil bo na vse to. Telesne bolečine pozabimo takoj, ko prenehajo.«

»Vse to so le prazne besede, gospod profesor!« sem kriknila. »Kaj je bodočnost! Z d a j je ubog, od vseh ubogih najbolj ubog!« Nisem mogla govoriti naprej od divjega joka, ki me je stisnil za grlo in me dušil, kot da mi je besna zver zasekala kremplje v srce.

»Počitka potrebujete, draga gospa. Razumem vas. Niti jaz sam ne bi mogel gledati dan na dan muk človeka, ki mi je blizu. Ostanite teden dni doma … Odpotujte kam … Zatecite se vsaj v mestno okolico, v kakšno majhno, zeleno vas za kak dan …«

»ne, ne, za nič na svetu! On me rabi! Še teže mu bo brez mene! … Saj ne jokam,« sem govorila, čeprav mi je vse telo lomil silen, bolesten krč.

Dal mi je broma ali kaj.

»Ne zamerite, nikoli več vas ne bom vznemirjala!« sem se opravičevala. »Vprašajte, nikoli, nikoli ne jočem! Vzdržala bo, , ko mora tudi on vzdržati!«

»Danes ne smete več k njemu,« je rekel profesor. »Sami ste bolni.«

Vedel je, da sem dobra z dr. Jablonsko in jo je telefonično zaprosil, naj me tako obišče v stanovanju. Nato je poklical sestro, da me spremi domov.

»Gospe je slabo,« ji je rekel. »Takoj mora leči.« Odvedli so me. Bila sem kot brez volje. Nobene sile ni bilo več v meni.

Skoraj istočasno z mano je prišla tudi dr. Jablonska. Nič me ni vprašala. Slekla me je kot otroka in položila v posteljo. Nisem hotela jokati, toda solze so mi kot neusahljiv vrelec lile iz oči.

»Jokajte, laže vam bo, kar jokajte!«

Jokala sem, jokala ure in ure brez prestanka.

Ni imela službe, pa je ostala ob meni vso noč.

Zbudila sem se ob šestih kot zmerom.

»Nikar danes v bolnišnico! Profesor mi je rekel, naj vas ne pustim. Prosila sem tovariša, naj me zastopa. Skupaj se bova peljali z ladjo po Vltavi. Ves dan bova ostali nekje zunaj v zelenju,« mi je govorila dr. Jablonska.

»Ne morem, ne smem! Moram k Janu! Kaj bo mislil, če me ne bo?!« sem se branila.

»Morate me poslušati. A kaj potem, če podležete, če zbolite pa sploh ne boste smeli ne mogli k njemu?« me je vprašala.

»Ne bom zbolela!«

»Resno vam pravim, da boste gotovo zboleli, če se včasih ne odpočijete duševno in telesno,« mi je rekla odločno. »Danes pojdete z menoj. Danes me morate poslušati! Pri Janu bo druga sestra. Je že vse urejeno!«

V resnici sem bila po krizi prejšnjega dne še čisto slaba in brez prave moči. Naravnost brez volje sem podlušala odredbe svoje prijateljice.

Povedla me je v velik vrt, kjer sva zajtrkovali. Nato sva se odpeljali z ladjo iz mesta in izstopili v majhni vasti ter se povzpeli na hrib, kamor ni nihče drug prihajal. Bilo je vroče poletje, na vodi pa je bilo prijetno. Na hribu, kamor sva se namenili, se je razprostirala tiha, bujna poletna pokrajina, mirna in blaga.

Dr. Jabonska me je odvedla v gozd. Lipe so že skoraj odcvetele, zrak je bil poln vonja.

Mlad hrastov gozd naju je sprejel v svoje čiste, zelene sence. Noge so stopale po mehki preprogi. Povsod čudovit mir. Čudovit, nepopisno blag mir.

Legli sva v travo.

Prevzela me je otožnost.

»Ubogi Jan, težko mu je, ker me ni!«

»Na nobeno reč ne smete misliti!« mi je zapovedala prijateljica. »Ni vojne! Ni bolnišnic! Ni ranjencev! Še je mir! Jan je v Krakovu in se pripravlja na izpite! … Poglejte, kako hite mravlje po mahu nekam za svojimi važnimi opravki … Kako se plazijo kukci po nizkem gozdnem cvetju, kako se hroščki gugajo na vidokih travnih bilkah, kako frfotajo metuljčki naokrog … Tu je drug svet …«

Bilo mi je kakor da padam, globoko padam v blagi, mehki mir, v zeleno tišino, globoko kakor morje.

Zares, ni vojne! Jan ne stoka, ne kriči … Še je mir, njegova mlada usta se veselo smejejo …

Počivala sem na mehkem mahovju kakor objokan otrok na materinih grudih. Zaspala sem pokojno in sladko.

Sonce je stalo visoko sredi neba, ko me je prebudila dr. Jablonska. Odvedla me je v majhno gostilno in tam sva jedli preprosto kosilo, kakršno jedo na kmetih, krompirjevo juho, jajca, sir, domač kruh.

Popoldne sva spet odšli v gozd, spet sva legli, spet sem spala dolgo in globoko.

»Tako je prav, to je protidelovanje,« je rekla dr. Jablonska pod večer, ko me je budila, da se pravočasno vrneva dol in počakava na ladjo, da naju odpelje nazaj v mesto. Zdelo se mi je, da sem vsa prežeta z gozdnim vonjem, da se je v teh urah počitka v njegovem okrilju vsaka stanica mojega telesa napila njegove moči.

Ostro sem občutila spremembo zraka, ko smo se bližali mestu. V mestu je bilo soparno, zadušno, svinčeno.

Vest mi je s težko grenkobo napolnila srce, ko sva stopili na mestni pločnik. Pustila sem brata tujim ljudem …

»Grem še k Janu … Samo da ga vidim in pozdravim …« sem rekla prijateljici.

»Ne, ne! Danes ni govora o tem. Tako je bil ta počitek potreben vašim živcem. Jutri nastopite z novo silo svojo službo. A odslej bova češče šli ven. Tudi jaz to potrebujem. Treba je pametno ravnati s svojo silo. Samo zdrav človek more izpolnjevati svoje dolžnosti.«

Bila sem prijetno utrujena od vožnje na ladji, od gozdnega zraka, od zelenja, ki sem ga to pomlad in poletje uživala. Bila sem tudi strahopetna … Bala sem se Janovega obupa, njegovega stokanja in kričanja …

Nisem šla k njemu, temveč sem se dala spremiti v svoje stanovanje.

Tudi to noč sem spala dobro in mirno, brez sanj.

Ne vem, mogoče je ta nagonska sebičnost telesa včasih potrebna, mogoče prične samogibno delovati. Ni se ji mogoče umakniti, kot se tudi snu ne da ubežati.

Naslednji dan sem vstala krepka in močna, polna nove sile in zaupanja.

Toda čim bolj sem se bližala bolnišnici, tem teže mi je postajalo srce. Bilo mi je, kot da sem napravila neodpustljiv greh.

Z neizmerno žalostnimi očmi me je pozdravil brat.

»Rekli so mi, da si bolna. Kaj ti je bilo?«

Oh, kako je ubog, kako je ubog! Kako so suhe njegove roke, kako dolgi in tanki njegovi prsti, kako koščen je v obraz!

Kaj mu morem povedati resnico? Naj priznam temu revežu, ki leži že tri mesece v groznih bolečinah nepremično na hrbtu, da sem se vozila po reki, sprehajala po gozdu, medtem ko je on sam stokal in hrepenel po meni?

»Rekli so mi da boš prišla samo vsak drugi dan,« je dejal ne nepopisno žalostnim, drhtečim glasom, težko hropeč in z vso silo premagujoč bolečino, da bi mogel spregovoriti z mano nekaj besed. »Vem, preveč kričim, ne zameri! … Premagal se bom …«

»Ne, ne. Mislili so, da sem bolna. Ampak to je bil samo glavobol … Je že prešlo. Vsak dan bom pri tebi. Kakor želiš.«

»Nisi bolna?«

»Nisem!«

»Oh, jaz sem se že tako bal, Hanka!« je šepetal vroče, »kakšen daj včeraj, Hanka, kakšen dan! … Rekli so, da ne moreš priti, a jaz sem te vendarle čakal. Strmel sem v vrata, neprestano sem upal, da se bodo odprla in da boš vstopila … Tudi trpeti je laže, če morejo vsaj oči gledati dragega človeka …«

»Ali naj poškropim sobo s smrekovo esenco?« 

»Poškropi. Lepše se diha. Oh, kako mi je odvraten moj lastni smrad!«

Sedela sem kraj njegove postelje.

Opazila sem, da je ves poten. Znoj mu je ovlažil čelo, lasje so se mu zlepili na sencih.

Obrisala sem mu lice z robčkom, poškropljenim s kolinsko vodo.

»Kaj ti je danes tako vroče?« sem ga vprašala.

»Hanka, ne bom kričal,« je zašepetal z bednim, bednim smehljajem na bledih ustnicah. »Da ne dobiš spet glavobola.«

»Bratec! … Bratec moj ubogi! … Kriči! Kriči! … Nikar se še bolj ne muči, kriči! …«

Pričela ga je lomiti silna, naravnost pobesnela bolečina. Hotel se je upreti, škripal je z zobmi, grizel ustnice do krvi .. Potem pa je popustila njegova sila. Neusmiljena bolečina je zlomila njegovo voljo in kričal je čedalje glasneje, čedalje glasneje. Rjovel je od bolečine, neprestano … Četrt ure … pol ure … uro … dve uri …

Vsaka ura ima šestdeset minut … šestdeset … Vsaka minuta ima šestdeset sekund … Dolgih, dolgih sekund … Šestdeset!

Kakšne oči je imel, ko se je nazadnje, nazadnje bolečina izdivjala … Ni prenehala … Samo malo se je umirila … Malo, malo je popustila … Ubožec moj, ubožec!

»Hanka, čuj … Nekaj bi te prosil … Nekaj velikega … Težkega …«

»Kaj? Govori! Povej! Vse napravim!«

»Če moreš, pridi kdaj ponoči … Samo enkrat … Mene je tako silno strah noči … Tako nepopisno so dolge in grozne … Še groznejše od dneva …«

»Pridem, Jaš, pridem. Ostanem še danes.«

»Prosi profesorja, da ti to dovoli … Pojdi popoldne domov, lezi, spi … Dovolj je če prideš ob enajstih. Pa do treh, štirih zjutraj … Bojim se noči, zblaznel bom …«

Ta dan sem se preselila v bolnišnico.

Branili so mi, a so morali popustiti.

Ne, nikoli, nikoli več ne bi mogla oditi iz mesta …

Kako sem ga vendar mogla pustiti tisti dan?! Pozabiti en sam hipec nanj?!

Dali so mi majhno sobo poleg shrambe za postelje, blazine, odeje in perilo. Upraviteljica kuhinje in dve drugi sestri sta spali tam v sobicah, predeljenih z deskami druga od druge. Prav za prav je bila to ena sama večja soba.

Tam sem preživela čas, ko nisem bila pri bratu. Nadaljnjih šest tednov se nisem niti za hip oddaljila iz bolnišnice.

Pritisnila je vročina. Kakor sopara nad močvirjem je bil zrak v bolnišnici svinčen in zatohel, nepremičen, vroč in nasičen z vsakovrstnim smradom. Niti razna razkuževalna sredstva ga niso mogla popraviti, napravila so ozračje še gostejše in težje. Obleka se je neprijetno lepila na znojno telo, a misli so blie lene.

Rane mojega brata so zaudarjale po gnilobi. Skozi vse obveze se je izločal rjav gnoj.

Z največjo silo sem komaj obvladala odpor, ki me je davil v želodcu in grlu. Vso svojo voljo sem morala neprestano napenjati, da vzdržim v strašnem vzduhu bolniške sobe, ki ga ni mogel popraviti nikakršen vonj. Bili so dnevi, ko se mi je meglilo pred očmi, ko se je vse obračalo v mojem drobovju od nepopisnega gnusa. Pogosto sem morala oditi, da se izbruham.

»Kaj sem zakrivil?!« je ječal uboti Jan. »Kaj sem zakrivil, da se tako razkrajam v gnilobo?! Da se mučim do blaznosti, da okužujem zrak s svojimi ranami! Danes smrdim kot kuga! … zakaj ne bežiš od mene?! … Pustite me, pustite, mene prekletega, da poginem!«

»Ni res,« sem ga tešila. »Vreme je zadehlo in vroče, pa misliš, da je huje … Moj Bog, gnoj ne more ravno dišati. Pa jaz sem se že privadila, nič me ne moti.«

»Lažeš!«

»Ne lažem!« Sedla sem kraj njega ins skrajno odločnostjo vdihavala zrak, ki so se mu upirala moja pljuča kot strupu.

Kako je moral trpeti šele on!

Oh, grozne, nad vse strašne noči!

Cele steklenice vsakovrstnih esenc sem izlivala po njegovi odeji in po tleh, da bi bil zrak znosnejši.

Bilo je mučno vzdržati po nekaj ur v tem ozračju, toda trpeti v njem je bilo huje od samega pekla.

Pa še cele dneve rjoveti od bolečine; tedne in mesece!

Kako je sploh to zmogel?

Njegove muke so bile neprestano na meji blaznosti. Oh, kakšna sreča, e bi se mu zmešalo! Toda bil je več čas pri zavesti!

V odmorih, ko so muke popustila vsaj toliko, da je mogel govoriti in misliti, mi je včasih skušal opisati svojo bolečino. Pa kako naj se opiše z besedami pekel?

»Včasih bi se rad uprl sili svojega groznega trpljenja. Rad bi prenašal molče, mirno. Saj sem vendar še človek!

Ali s stotino lačnih čeljusti gloda bolečina moje telo. Gloda, gloda … Divje hijene trgajo mojo ubogo meso, strašne roparice kljujejo moje drobovje z ostrimi kljuni, neusmiljeni kremplji groznih pošasti rijejo po mojih žilah in živcih …

O joj, o joj! Tonem v goreče žvepleno morje … Kri mi vre od bolečine, strašni smrad lastnega telesa me duši, da grabim zrak z odprtimi usti kakor preganjana zver … Padam v pekel groze in prekletstva … Možgani mi kipe, ko da mi bo razneslo lobanjo … Izgubljam dušo, izgubljam voljo, izgubljam silo …

Potem prične kričati, tuliti, rjoveti …

Zverinske muke divjajo v vseh stanicah mojega telesa …

Nisem več človek … Žival sem, ki jo muči divjaška pohota nepopisnih muk …

Kričim, hropem … V ušesih mi odmeva groza mojega rjovenja … Srce se mi trga od velikega strahu, od besa, od onemoglega divjega obupa …

V takem hipu mrzim z grozovito, ogromno mržnjo vsemirje, vesoljstvo, boga, če je kje … Mrzim ves svet, vse živo, vse ljudi, ki so srečnejši od mene in ne trpe kakor jaz. Tudi tebe mrzim, Hanka … A najbolj mrzim svojo prekleto, ubogo, gnilo telo … Mrzim svoje strahopetstvo, svojo slabost …

Zakaj nimam moči, da bi se ubil? … Zakaj ne skočim s te preklete postelje in se ne vržem skozi okno … Kaj niti tega ne zmorem?! … Zakaj se ne zadavim z lastnimi rokami, ko me noče telo več ubogati, ko me moj gnili hrbet in strohnele noge ne morejo nositi?! …

O joj, o joj! Saj sem čisto za nič! Niti samega sebe ne morem več ubiti! …

Oh, potem me oblijejo solze, vroče in grenke, slabotne in uboge.

Grozne solze, ki jih človek sam nad seboj joče. Nad svojim lastnim truplom! …«

Prijatelj moj, koliko takih težkih besed mi je rekel! Besed, ki se njih grozota ne da napisati. Kakor lava so bile vroče in žgale so mi srce, kakor da sili vanj razbeljen svinec.

Kako omiliti ta strupeni šepet?

Bila sem brez moči, kot je bil brez moči tudi on.

Kjer je tolažba za tak obup?

Kako naj umirim grozno kričanje njegovega mučeniškega telesa? Kako naj utešim obupno vzdihovanje njegove uboge duše?

S kakšnimi besedami se more ublažiti takšna nesreča?

Včasih me je zaklinjal, težko dihajoč in stokajoč: »Hanka, sestra, ubij me! … Ako me ljubiš, ubij me! … Ako si dobra in usmiljena, ubij me! … Ne morem več! Ne morem več! … Ne morem delj trpeti! … pa če mi obljubite, da bom jutri zdrav, rajši umrem, kakor da bi še eno uro trpel te peklenske muke …«

V najstrašnejših nočnih urah od enajstih do petih zjutraj, ko sem bila redno in neprestano poleg njega, sem poskušala njegovo grozno vpitje: Ubij me! Ubij me! Prekinjalo ga je pridušeno slabotno jokanje, težko stokanje, obupno klicanje na pomoč, divje kričanje …

V meni pa je ta satanska beseda našla strašen odmev … Ubij! Usmili se ga! … Reši ga nečloveških muk! Čemu bi se revež mučil huje od ranjene zveri, ki vsaj hitro pogine v svoji duplini …

Čemu pretkano podaljšujejo z zdravljenjem njegovo trpljenje?! … zakaj mu ne dajo morfija, da bi mirno zaspal?! …

Kaj mora do konca zavestno spremljati razpadanje svojega telesa v gnilobo?!

»Ubij me! Ubij me! … Vrzi blazino na mojo glavo, drži jo z roko nekaj minut in napravila boš dobro delo … Zaduši me, zadavi, če si mi sestra, če si me kdaj ljubila, če ti je težko, da trpim … Reši me življenja in še v grobu ti bom hvaležen.«

Kakšno šepetanje, kakšno strašno šepetanje! …

In spet ječanje, čedalje bolj žgoče … Škripanje z zobmi, kričanje, rjovenje …

Slabotni, obupni, vroči jok …

»Da je mati še živa, ona bi se usmilila … Čuj, Hanka, ona bi se me usmilila! … Vem, da bi mi s svojo roko zatisnila usta, da umolknem, da bom tiho za zmerom … Najtežji greh bi vzela nase, v pekel bi šla, da me osvobodi … Hanka, zakaj me nočeš ubiti, ko vidiš, da se sam ne morem?! … Sestra, prosim te: ubij me, ubij me!«

Mesto je spalo, ulica je molčala, vsa ogromna zgradba je mirovala.

Moj najmlajši, najdražji brat, moj Jaš pa me je rotil z grozovito prošnjo: Ubij me! Ubij me!

In moje srce je stokalo: Ubij!

In soparna, neusmiljena, temna noč je šepetala: Ubij! Ubij!

In hotela sem že storiti … Stokrat sem že hotela …

A nekaj tajnega je zadržalo moje roke. Omahnile so, kakor da so obtežene s svincem … Okamenele so, kakor da so obtežene s svincem … Okamenele so ostale noge na svojem mestu …

Končno so ga dali v vodno posteljo.

V dvorani, kjer je bila prej risalnica, so stale na eni strani štiri postelje, na drugi pa tri velike kadi z vodo. V kotu pod stropom je bil zbiralnik, kjer se je s plinom grela voda in odvajala po ceveh v kadi. Voda v kadeh je imela temperaturo telesa in je neprestano pritekala in odtekala. V vodi je plavala kožnata blazina, na njej pa je ležal bolnik, gol do vratu v vodi. Kad je bila pokrita z deskami in se je samo gornji del telesa videl iz vode. S tem, da je telo na pol plavalo v vodi, je bila njegova teža zmanjšana do skrajnosti in tako so se rane, ki so nastale na hrbtu in na nogah od ležanja, mogle počasi celiti. Ponoči so polagali bolnike spet na postelje. Bolničar je bil vedno prisoten in je tudi spal z bolniki. Bilo jih je namreč vedno nekaj skupaj in so jih istočasno nosili po dva ali tri.

Nisem bila zraven, ko so premeščali mojega brata. Kasneje so mi pravili, da je revež kričal, da je odmevalo po vsej zgradbi. Spala sem v drugem oddelku hiše. Mislila sem, da ga šele dopoldne prenesejo, ne precej zarana.

Ko sem prišla k njemu in ga našla v vodi, je bil veliko mirnejši. Njegove oči so me pozdravljale z novim upanjem.

»Hrbet me ne peče več tako. Morem prenašati bolečino,« mi je rekel. »Samo, da ne bi moral več kričati, že to je sreča!«

Tistemu, na čigar mesto so ga dali, se je pred dvema dnevoma našlo poslabšalo in je umrl.

Poleg mojega brata je ležal neki Slovak, a dalje neki Rumun. Moj brat je ležal najbliže oknu.

Ta dan je bil miren, poln nade in zaupanja.

Neprestano mi je govoril, da bo vse dobro in da zdaj veruje v svoje ozdravljenje. Ganljivo se je zahvaljeval profesorju in zdravnikom, ko so prišli na pregled.

Popoldne ga je obiskala dr. Jablonska in mu prinesla cvetja. Njegovo trpeče, suho lice je blažil mil smehljaj. Pa čeprav je sem pa tja tudi zaječal, smehljaj ni izginil iz njegovih dragih, velikih oči.

»Poprej mi je bilo, ko da sem ležal na živi žerjavici. Zdaj se mi zdim, da ležim na prijetnih, hladnih, svilenih blazinah. Še me bole rane, kajpada. Toda ni mi treba več kričati kakor divji zveri. Prej sem bil v peklu, zdaj sem v vicah. Od tod se pride v nebo …«

Ni se mogel nagledati rož, ki mu jih je prinesla dr. Jablonska.

»Rože cveto. Prav tako lepe so kakor nekoč. Temnordeče, rumene, bele, rožnate … In kako diše … Vse v naravi umira lepše kakor človek … Nič ne smrdi tako strahovito kakor razpadanje našega telesa, našega trupla …«

Nasmehnil se je in uprl v naju svoje čudovite oči, ki so odsevale novo, posebno, mirno lepoto. »Danes niti jaz ne smrdim, Hanka, kajne?«

Poljubila sem ga na čelo. »Saj tudi poprej ni bilo tako strašno!«

»O, bilo je več kot strašno! … Kako grozno, če se studiš samemu sebi! Če moraš bruhati zaradi lastnega smradu!«

»Molči! Molči!«

»Zdaj sem v vodi. Voda me boža, duši strupeni smrad, ki ga izločajo moje rane, nosi me na svoji mehki roki … Zdaj verujem, verujem, da ozdravim!«

Ta prvi dan, ko je bil v vodi, je bil edini odmor zanj in zame.

Ko se je približal večer, je obmolknil in ležal z zaprtimi očmi v kadi. Mislila sem, da spi, pa sem ga nepremično gledala, da mu ne omahne glava z gumijaste blazine v vodo.

Pričel je vzdihovati in ječati.

»Kaj ne spiš?«

»Bojim se,« je iztisnil vroče in drhteč skozi zobe. »Bojim se noči …«

Dve veliki solzi sta mu kanili izpod dolgih, temnih vek.

»Ne smeš se bati, bratec! Jaz bom bdela pri tebi.«

»Ne bom mogel molčati …« je šepetal obupno. »Že mi je huje. Že tudi tu v vodi komaj prenašam bolečine …«

Olajšava, ki jo je občutil zaradi spremembe, je pričela popuščati. Bolečine so se vračale, stopnjevale …

Tudi jaz sem se tega bala.

Morala sem oditi, ko so ga prenašali iz kadi na posteljo in previjali njegove strašne rane. Bili so toliko usmiljeni z menoj in niso dopustili, da vidim vse njegovo ubogo, skaženo telo.

Njegov strašni krik me je preganjal preko stopnic do moje sobe.

Bil je čas, da ležem in zaspim.

Prizadevala sem si, pametno ravnati s svojo silo, kakor mi je svetovala dr. Jablonska, pa sem vedno legala zvečer ob sedmin in spala do pol enajstih, potem speh od šestih zjutraj do dessetih dopoldne. Da me ni motil nemir v sobi in po hodnikih, sem vedno natrpala ušesa z vato. Da me žalostne in težke misli niso ubijale in me ne odganjale utrujenosti in spanja, sem vsakokrat, ko sem legla, nekaj seštevala, kakor me je naučila dr Jablonska 5 + 7 = 12 + 5 = 17 + 7 = 24 + 5 = 29 + 7 = 36 itd., itd., dokler se niso misli utrudile in pomirile, da sem umolknila in zaspala.

Ta večer pa nikakor nisem mogla zaspati. Zaman vse seštevanje …

Mirno sem ležala in mislila eno samo: ubogi, bedni moj bratec, moj žalostni Jan, moje nesrečno revše …

Komaj sem dočakala deseto uro, da lahko vstanem. Dala sem Jablonski besedo, da bom čas, določen za počitek, vedno preležala, pa naj se mu zgodi kar koli. »Samo tako boste vzdržali do konca …«

Ko sem prišla je Jan stokal težko, težko …

»Kako ti je , dragi?«

»Grozno, grozno!«

Bil je ves moker od vročega znoja. Umila sem mu obraz in roke s hladno vodo.

»Oni spijo,« je šepetal Jan

In res, vsi trije, oba ranjenca in bolničar, so spali.

»Rekli so, da morejo spati samo od devetih dol polnoči mirno, globoko spanje. Pozneje jih vsak hip bude njihove bolečine … Jaz nisem niti oči zatisnil. Strašno trpim … Pa nočem vpiti. Ne morem jih buditi, reveže. Stiskaj mi z rokami sence, da mi bo laže …, da ne bo treba vpiti …

Prinesla sem v skledi ledu. Položila sem roki na led, da so postale hladne, in mu stiskala sence, kakor je želel.

Malo se je pomiril. Zdelo se mi je celo, da spi. Nepremično sem stala kraj njega, roke so mi otrpnile, nisem si jih upala premakniti, da ga ne prebudim. Dihal je mirno in globoko.

Pet, šest, mogoče osem minut je tako spal, potem se je prebudil, ker so postale moje roke tople.

Spet je pričel stokati.

»Ko bi mogel spati, Hanka! Tako sladko je spati, nič vedeti, izgubiti zavest, pozabiti na vse bolečine in muke … Oh, nepopisno sem truden … Lačen sem spanja in počitka …«

Spet sem hladila svoje roke ina ledu, spet mu jih polagala na čelo.

Zakaj ni moja volja, moja ljubezen dovolj močna, da bi ga uspavala?!

Nisem mislila na nič drugega kakor na edino besedo: Spi! Spi!

Tako je spal po kako minuto pod mojimi rokami.

Bolečine pa so naraščale. Rane so pričele peči, žgati.

»Koliko je ura?«

»Čez deset minut bo pol dvanajstih.«

»Nič več?! … Daj mi nekaj, da bom grizel! Daj mi svoj robček …«

Polila sem svoj robček z mrzlo limonado, ki se je hladila v ledu, in mu ga položila v usta.

Do polnoči ga je zgrizel na koščke …

»Vsakih deset minut mi povej, da so minile …«

Dolgo, neizmerno dolgo sva čakala, da bo pol dvanajstih.

»Povej mi rajši, ko preide vsakih pet minut …«

Obveščala sem ga, kadar je preteklo pet minut.

Počasi, počasi sem porinila drugo blazino pod njegovo glavo, a gumijasto sem dala na led, da se ohladi. Pokrila sem jo s prevleko, ki sem jo poškropila s kolinsko vodo, in skrajno oprezno sem mu jo spet položila pod glavo. Rane ubogega brata so spet strašno zaudarjale …

Čaka sva do polnoči.

Izvlekla sem mu robček iz ust. Bil je vlažen od vročih slin in zgneten v klobček.

»Piti!«

Dala sem mu piti. Z ledeno vodo sem mu umila obraz in roke.

Še je vzdržal nekaj minut.

Potem je začel hropsti vse grozneje, vse strašneje. Pričel je tožiti glasneje in glasneje. Pričel je vpiti čedalje bolj besno in strahovito. Dolgo, zateglo rjovenje je polnilo sobo in je skozi odprta okna odmevalo preko ulic v temni park.

Vpil je pol ure, uro, dve uri, tri ure …

Stala sem ob postelji, se sklanjala nad njim, mu stiskala sence, roke … Srce se mi je trgalo v prsih, v glavi so mi ledeneli možgani …

Končno je oslabel, postal hripav … Samo še slabotno ihtenje, ubog, beden jok je prihajal iz njegovih prsi.

Spal je pet, deset minut, izmučen do smrti … Potem pa so ga spet pograbile zverinske bolečine iz kratkega spanja …

Ob petih sem odšla v svojo sobo, vrgla sem se na posteljo in globoko zaspala.

Prijatelj moj, nikoli, nikoli ne pozabim teh noči. Človeški jezik nima besed, da bi opisal vso njihovo strahoto.

Še vedno slišim grozno vpitje svojega brata, a kjer so besede, ki bi bile dovolj mučne, dovolj strašne, da opišejo divji obup njegovega bolestnega kričanja in rjovenja?

Verujte, še danes prevzamejo mojo dušo temne misli in žal mi je, da nisem poslušala obupnih prošenj svojega ubogega brata in mu nasula strupa v vodo, ko sem mu dajala piti …

Prijatelj moj, telesne bolečine so nekaj divjaškega, zverinskega. Ubijajo misli, voljo, vse lepo in vzvišeno. Duševna bolečina lahko človeka očisti, ga prekali, oplemeniti, kako očisti ogenj rudo od blata. Telesne bolečine pa človeka ponižujejo, napravijo ga hudobnega, jemljejo mu dušo. Smrt ni strašna, smrt je odrešenica. Smrt je mirna in vzvišena, smrt molči.

Ob mojem bratu je ležal Slovak, mil in dober fant. Že v začetku vojne je bil ranjen. Tudi on je bil revež.

Ko sem ga prosila, naj se ne jezi na mojega brata, ker ponoči kriči in ruši počitek ostalim, mi je pravil, da je tudi sam tako kričal. Tri mesece je ležal na postelji, zdaj pa že pet mesecev leži v vodi.

»Bolečine so popustile. Hrbet in noge se mi že celijo. Čez nekaj tednov se bodo mogoče rane, ki so nastale od ležanja, že povsem zacelile. Rana na prsih se mi je že zarasla. V trebuhu pa je še vedno smodnik. Neprestano teče gnoj skozi obvezo. Tudi noč ne čutim. Čisto so otrple.«

»Imate še mater?«

»Imam. Že trikrat so me obiskali.«

»Vsekakor vas zelo ljubi …«

»Zelo me ljubijo, res. Edini sin sem. Oče mi je umrl, ko sem bil še majhen. Uboga mati so mislili, da jim bom v pomoč na stare dni … Zdaj pa, na, kaj je z menoj … Težko mi je, kadar pridejo, ko jokajo nad menoj, sirota. Pečejo me njihove solze, ki padajo name kakor živ ogenj.«

»Pa saj boste ozdraveli … Glejte, bolje vam je že, ne trpite več toliko. Lahko že več jeste, popravili se boste.«

»Če bi vedel, da popolnoma ozdravim! Pa se bojim, da ne bom … Tega me je strah … Nisem se bal smrti. Ko me je zadelo in je tekla kri in odhajala moč, sem si mislil: Dobro, umrl bom. Pridi, smrt, pripravljen sem. Reši me. Niti enkrat me ni plašila misel na smrt. Zdaj pa se bojim življenja … Kakšno življenje bo to zame …? Mogoče bom moral tako ležati še nekaj mesecev, še pol leta, potem bom pa komaj pohabljen ostal … Kako naj vlečem za sabo odmrle noge? Kdo mi bo stregel? Kdo me bo hranil? Mlad sem še, še me čaka dolgo, dolgo življenje. Kdaj bo konec vsemu? Kaj naj se tako klavrno vlečem skozi življenje? Ali ima to smisel? Če bi bil vsaj starejši. Preko štirideset. Jaz pa sem še mlad. Nisem niti živel. In naj ostanem zdaj tak?! Oh, žal mi je, žal mojih mladih let, mojih mladih dni …! Prej sem kričal, na, zdaj pa me mučijo take misli … Rane so me prenehale peči, zdaj pa me duši strah pred tistim, kar pride … Kaj bo imela mati od takega sina? Kaj bo z menoj, ko umre? Imel bom rento, pravijo. Premalo za življenje, preveč za smrt. Če bi bil starejši, bi bil že umrl! Ali kaj mi bo moja uboga mladost, ko mi samo podaljšuje muke …«

»Ne smete tako govoriti. Vsak dan vam bo bolje.«

»Deset let bom rabil, da poplnoma ozdravim, če bo šlo tako počasi kot do zdaj. A čisto nikoli … Jaz to vem. Z vsakim dnem mi bolj upada upanje. Vem, da ni več zdravja, ni več sreče zame mladega …«

Poleg njega, najbliže steni, je ležal Rumun, izredno lep fant junaškega tipa. Bolezen, rane in muke niso mogle spačiti njegovih pravilnih potez. Njegova lepa glava je bila kakor iz slonove kosti. Velike, nenavadno lepe oči so bile polne izraza. Ko so se dvignile dolge, temne trepalnice in je pogledal kvišku ali v obraz komu, ki je šel mimo njega ali obstal ob njegovi kadi, je bil vsakdo presunjen od njegovih vlažnih, globokih, otožnih oči. Ranjen je bil v prvem mesecu vojne in je že dvanajsti mesec ležal v neprestanih bolečinah vedno na hrbtu, pravi mučenik.

Lepo je govoril češki in spočetka niti nisem vedela, da ni po rodu Čeh. Ljubil je rože in izbrane cigarete. Dala sem mu razglednico, umetniško obnovo cvetličnega šopka.

»Te ne diše, toda so lepe,« sem se šalila. »Poslala jih bova nekomu, ki ga imate najrajši.«

»Materi,« je rekel, a meni se je zdelo, da ni več mladenič z majhnimi črnimi brčicami nad usti, marveč majhen, majhen deček, ki so ga proti njegovi volji odvedli od matere, pa zdaj vroče hrepeni po njej.

»Pisala ji bova. Samo povejte mi naslov in vse, kar hočete, da napišem,« mu pravim in izvlečem svinčnik iz žepa.

Nasmehnil se je.

»Ne morete ji pisati. Ne bi vas razumela. Rumunka je.«

»Potem ste tudi vi Rumun?«

»Seveda. Neki lažji ranjenec, tudi Rumun, prihaja k meni in piše mojim, kar mu rečem.«

»A kje ste se naučili češki? Saj bolje govorite od mene, Slovanke, ki sem se že nekaj mesecev učila tega jezika.«

»Tu sem se naučil. V tej bolnišnici, v tej hiši. Tudi jaz ležim v tej vodi že pet mesecev. Poprej pa šest v postelji v mali dvorani, kjer smo bili sami ,težki, , taki, ki smo vpili. Vedno je kateri od nas vpil … Pekel … Jaz pa niti v vodo nisem znal zaprositi. Nisem znal reči, naj mi popravijo blazino pod glavo. Nisem jih znal niti prositi, naj pazijo, kadar so me nosili s postelje na posteljo, me previjali, umivali. Nisem jim znal povedati, kjer naj me primejo, da me ne bi preveč zabolelo. Zdaj pa znam vse. Naučil sem se.«

»Vam kaj pišejo vaši z doma?«

»Pišejo. Moji starši so še mladi. Oče pet in štirideset, mati štirideset. Lepa je še. Krasne lase ima. Črne. Do kolena ji sežejo, kadar jih češe. Tudi brata imam. Dve leti je starejši. Lep je, visok, višji od mene. Pri mornarici je,« mi je pripovedoval.

Oči so mu sijale, usta so se mu nasmihala. Videlo se mu je, kako ponosen je na drage in kako jih ljubi.

»Vam je bilo lepo doma?«

»O, zelo lepo. Ljubili so me. Razvajali.«

»Kaj vas ne bi mogla obiskati mati? Ali oče? Sicer je daleč, toda dobili bi dovoljenje, olajšavo na železnici …«

»Ne, ne! Nočem, da bi prišli!« je vzkliknil in njegov obraz se je naglo spremenil. »Nočem, da me vidijo takega … Če bi moja mati vedela, kako ležim v kadi vode, da se niti premakniti ne morem … Nisem pustil, da bi pisali domov, kako sem ubog. Naj se vsaj oni tolažijo, da kmalu ozdravim in pridem. Od meseca do meseca … Pa četudi bodo čakali zaman, je vendar bolje, kot da me vidijo in zvedo, kako sem nesrečen.«

Njegova mlada usta so se skrivila v slaboten, beden jok, a iz oči so mu pričele teči težke, težke solze.

»Tudi moj brat je revček. Vsi ste reveži,« sem s trudom iztisnila skozi grlo in odšla na drugo stran, kjer je stala miza. Dela sem se, kot da nekaj urejam, da ne vidijo, kako nad njimi jočem.

Moj brat se je v tej dvorani čudno spremenil. Postal je nekam teman, zaprt. Pričel je nekaj misliti in snovati, kaj, nisem vedela. Zdelo se mi je, ko da je njegova volja narasla in se okrepila. Vsak dan, vsako noč so bili daljši odmori med njegovim obupnim stokanjem in vpitjem. Toda kadar je kričal, so se mi zdeli njegovi kriki groznejši kot prej. Nekaj strašnega, upornega in divjega je bilo v njegovih izbruhih. Kot da nekaj preklinja, nekaj sovraži z nebrzdano, divjo mržnjo, kot da grozi, kot da nekaj zahteva z vso silo svojega bitja. Potem pa je znal biti mehkejši in nežnejši kakor kdaj koli.

»Ako umrem,« mi je rekel nekoč, »ne spominjaj se me takega, kakršen sem zdaj. Misli name, kakršen sem bil poprej. Spominjaj se desetletnega razposajenega dečka, ki je lovil v gozdu metulje, medtem ko si ti ležala v travi in brala kakšno knjigo. Spomni se me, kakšen sem bil, ko si se ti možila. Kako so me oblekli, da bom tvoj paž pri poroki v cerkvi. Kaj se spominjaš, kako srečen sem bil, ko mi je tvoj mož takrat daroval dvokolnico, ker si ti to želela.«

» Spominjam se, Jan.«

»Ali se spominjaš, kako sem jokal, ko si odhajala?«

»Spominjam se Jan.«

»Se spominjaš, kako je bilo lepo, ko sem te prvič obiskala kot mlado ženo?«

»Spominjam se, Jan.«

»In potem, pozneje, ko sta bili že Jadviga in Stazika, kako mi je bilo čudno, da imaš otroka ti, Hanka, ki sem se s teboj tolikokrat igral, dokler si bila še doma … meni sta deklici rekli stric … Tako sta bili ljubki, ko sta bili majhni. In zdaj sta lep. Pravi lepotici bosta … Pa se mi vse zdi, da te ne ljubita dovolj …«

»Ljubita, Jan, ljubita.«

»Pa vendar … Tudi za Hansa, tvojega moža, sem vedno vedel, že zdavnaj, precej, da te ne ljubi, kot je treba … Ako umrem, pozdravi Jadvigo in Staziko … Reci, da jima naročam, naj te ljubita. Kolikokrat sem ju nosil na rokah … Takrat je bilo še lepo … Vse pozdravi. Brate in njihove otroke, bratrance in sestrične … Naj se me spominjajo takega, kot sem bil pred vojno, kot so me poznali, veselega, mladega, nasmejanega …«

»Nikdar toliko ne govori, škodilo ti bo. Sam jih boš spet videl in pozdravil.«

»Ne bom, vem, da ne bom.«

Zaprl je oči. Ležal je v vodi in bolečine so popustile. Ni mu bilo treba kričati. Dolgo je molčal.

»Kaj misli često na Kazimira Staszyńskega?« me je vprašal z resnim pogledom.

Nikoli dotlej, prijatelj, se nisva pogovarjala o Vas, odkar se je vrnil z bojišča tako ubog.

»Mislim,« sem priznala.

»Če bi me videl takega … Tudi on bi zajokal nad menoj. Kako misliš nanj? Povej!«

»Tako, kot se misli na nekaj lepega, visokega, daljnega, nedosegljivega. Brez želje. Kot se s soparne ravnine gleda na visok snežni breg, ki se blešči čist in lep v soncu.«

»Kako še?«

»Kakor nemirni potniki, večni brezdomci mislijo na lepi breg, kjer so zeleni gozdovi, čudovite strmine, čisti potoki, bujni gozdovi, cvetne livade in beli domovi, ki so ob njih nekoč pluli, a jih je ladja za zmerom odnesla na druge, puste strani. Žive v drugem življenju. A ne hrepene. Samo včasih jim misli lete k tistemu daljnemu bregu, ki so ga mimogrede pozdravljale samo oči, ki pa nanj v resnici nikoli niso stopili.«

»Kako še?«

»Kakor pobožni ljudje mislijo na svetnike, h katerim se zatekajo in pri katerih iščejo pomoči, kadar jim je duša žalostna in srce težko.«

»Kaj ti še pričakuješ od življenja, Hanka?«

»zase nič. Rada bi samo, da ti ozdraviš.«

»Ne sprašujem te, kaj želiš meni, marveč, kaj pričakuješ za sebe samo?«

»Nič več. Kar imam, mi zadostuje. Imam nekoga, na kogar morem misliti v največji lepoti. Misliti misli, kot da so molitve.«

»Kaj ne želiš, da bi te otroka bolj ljubila, da bi bila bolj tvoja?«

»Želim. Toda ta želja me več ne boli in ne peče kakor nekoč. Tiha je. Potrpežljiva. Ljubili in razumeli me bosta, če ne poprej, pa tedaj, ko bom mrtva.«

»Te je tega naučila smrt naše matere?«

»Res, to me je naučila smrt naše matere. Tudi jaz jo zdaj bolj ljubim in bolj razumem kakor tedaj, ko je bila živa.«

»Jaz sem jo zelo ljubil.«

»Ti si bil najmlajši. In od nas vseh si znal najlepše pokazati, da jo ljubiš.«

»Vi niste znali prenašati njene očitke. Kadar se mi je zdelo, da je pridiga predolga, sem jo objel in poljubil, ona pa se je zmedla, pozabila je na svojo resnobo in se smejala z menoj.«

»Žal mi je, da tudi mi nismo tako delali.«

»Seveda, vi ste se vedno spuščali z njo v razpravljanje. Mater je treba ljubiti, objemati in poljubljati. Otroška glava ne more misliti kot materina, toda srci otroka in matere morata vedno udarjati enako in enako občutiti.«

»Danes ti je bolje. Tako lepo se pogovarjaš.«

»Veš, tu v vodi se spet včasih počutim kot človek. Mislim pa, da mi ni bolje, da mi nikoli ne bo bolje.«

»Kako to? Ne smeš tako misliti!«

»Vem. Verjemi mi, tudi meni je žal mojih mladih dni … Toda ne more biti drugače … Pomiril sem se … Hanka, ako umrem, pozdravi Kazimira Staszyńskega. Bil je moj vzor. Želel sem postati njemu podoben. Kakšen človek! … Ko je govoril, je bil gospodar vsem, ki so ga poslušali. Naše možgane in naša čustva je imel enako v oblasti. V nabito polni dvorani je mislil vsak poedinec, da ravno njega gleda njegovo prodorno, močno oko, da njegov silni, možati glas edinole njemu govori. Vsakogar je obogatil, kdor ga je slišal, vsakogar je napravil boljšega, kdor je prišel z njim v dotiko … Želel sem biti kot on, ko dozorim v pravega moža, zdaj pa, glej, klavrno, klavrno končavam …«

To je bil njegov zadnji daljši pogovor.

Oh, prijatelj moj, kakšen brezup je vrel iz njegovih oči vame. Kakšna tajinstvena in strašna teža je padala na mojo dušo.

Ta dvorana je bila napolnjena s trpljenjem in obupom. Pet mesecev, odkar so postavili sem te velike kadi, ležita v njih Slovak in Rumun, a nihče od zdravnikov še ne more povedati, kdaj bosta mogla zdrava med druge ljudi. V kadi, kjer je ležal moj brat, je ležal pred njim drug tak trpin, no, pa je umrl v postelji, kamor so zvečer prenašali mojega brata, da spi.

Spi! Niti seno samo noč ni spal, nikoli ni spal, niti eno uro neprekinjeno.

V kolku in trebuhu so postajale njegove bolečine vse bolj pekoče.

»Za rane na hrbtu niti več ne vem, ker me te na levi strani in na kolku žgo in pečejo, kot da nekdo z razbeljenimi kleščami trga meso in drob iz mene živega,« je tožil.

Čedalje manj je govoril. Glas mu je postal hrapav od kričanja, ustnice hrastave, jezik otečen in krvav, ker ga je v blazni bolečini grizel. Obraz mu je počrnel.

Oh, ubogi, ubogi moj brat!

Prišla je dr. Jablonska.

»Čujte, zakaj vi zdravniki dopuščate, da ljudje toliko trpe?!« sem ji rekla, spremljajoč jo od brata po hodniku do stopnic. »Dajte mu nekaj, da umre, če mislite, da ne bo ozdravel!«

»To se nikoli ne more vedeti. Zdravnik je varuh življenja do konca.«

»To je neusmiljeno!« sem vzkliknila in skoraj zasovražila njo in vse zdravnike in njihovo znanost. »Če bi bil vaš brat, kaj bi ga vi pustili, da se tako muči?«

Molčala je.

»Kaj niso v Ameriki zdravniki zagovarjali misli, naj se da strupa vsem brezupno bolni, ki veliko trpe, da se ne bi brezplodno mučili v brezkončnost?« 

»Nekateri, res.«

»Tudi stari Špartanci so izpostavljali slabotne otroke poginu, a o nekem divjem narodu sem brala, da ubija starce, ko ne morejo več hoditi. Sin to napravi očetu. Zdaj se več ne zgražam nad njimi. Bolj so usmiljeni od nas!«

Prijatelj moj, zakaj smo človekoljubni, ko je človekoljubnost pogosto okrutnejša od divjaštva?!

Moj Jan je strašno končal.

Grozno, grozno je končal moj brat.

Ponoči sem bdela pri njem. Trpel je bolj kot kdaj koli. Niti minuto, niti minuto ni spal.

Strašna no! Njegova slina je bila krvava, ker je grizel jezik in ustnice. Morala sem mu držati roke, da ne bi izgrizel svojega bednega mesa z rok. Na bledi koži njegovih suhih rok so se poznali sledovi zob. Kričal je, rjovel grozoviteje kot kdaj koli.

»Ubij me! Ubij me, Hanka, kaj ne vidiš, kako trpim! … Zakaj, zakaj ne znorim?! … če je konj ranjen, ga ustrele iz usmiljenja. Človek pa mora mesece in mesece trpeti huje od divje zveri. Gorje mi, gorje mi!«

Pokleknila sem k postelji, pritisnila sem njegovo glavo na svoje lice.

»Bratec moj ubogi!«

Oh, kaj koristijo besede?!

Nič, nič!

Grozno je, če si brez moči. Za ceno svojega življenja hočeš pomagati, pa si kot zid, ki niti ne sliši niti ne čuti. Ure in ure se lomi v tebi v vsaki stanici telesa in možganov en sam edini krik: Hočem ti pomagati! Hočem, hočem! A roke so brez moči. Niti božati ne moreš več. Taka tuga je v srcu, tak obup v duši, da se usta niti šepetati ne drznejo več. Sram jih je lepih, mehkih besed, ki slabotno padajo v brezupno praznino, preden so dosegle uho tistega, ki naj bi ga tešile. Široko odprte, preplašene oči gledajo z grozo to nad vse strašno bedo.

Saj to ni resničnost! To so sanje, grozne, divje sanje, ki jih je ustvarila domišljija pekla, hujšega in strašnejšega od Dantejevega! Toda vrisk nečloveškega obupa, ki otopeva možgane in ledeni srce, opozarja dušo na muke v grozni resnici.

Saj kriči brat! Brat rjove, mučen od satansko besnih bolečin. Brat rjove in ne more ne živeti ne umreti.

Joj, joj!

Solze so premalo za tako nesrečo. Srce tišči v prsih, zdaj ledeno kot kamen, zdaj vroče kot živ ogenj.

»Pojdi, Hanka! Pusti me! Zapusti me! Zakaj se me ne ogneš?! Beži, da ti ne ubijem duše s svojo peklensko usodo! Beži! Reši se me!«

Zakaj mu ne otope možgani?! Zakaj mora v e d e t i, kako mu je strašno, strašno?!

Dnevna svetloba se je mešala s sijem električne žarnice. Hladen jutranji veter je zapihal skozi okna.

Moj brat je obmolknil s strašnim molkom.

Pogledala sem mu v oči in postalo me je strah.

Iz pekla se gleda tako. Obup brez konca, brez upa …

Drhtel je kot šiba.

»Te zebe?«

»Ne.«

»Drhtiš …«

»Od slabosti … Rad bi spal.« Zaprl je oči. »Pojdi, Hanka, spočij se … Ta noč je bila strašna …«

»Bom šla kasneje. Spi. Varovala te bom. Malo bom počakala.«

Ugasila sem električno luč. Zunaj je bil tisti posebni, čisti, tajinstveni mladi dan pred sončnim vzhodom.

Prišel je bolničar v sobo.

»Prebudil sem se prej kot navadno. Pojdite, gospa, v svojo sobo in lezite. Bom jaz pazil.«

»Seveda, pojdi, Hanka!« je rekel Jan. »Spal bom.«

Toda še vedno je drhtel in njegove oči so bile nenavadne, strašne.

Hotela sem ostati, toda nanadna utrujenost mi je prevzela telo. Vreči se kamor koli na tla! Zatisniti oči, zaspati, pozabiti!

»Pojdi, Hanka, spočij se! In hvala ti!« je šepetal Jan, a njegov dih je bil vroč.

Kolena so se mi šibila.

»Zbogom, Jan! zbogom, ubožec moj nesrečni!« Poljubila sem ga na čelo kot zmerom. Bilo je razbeljeno, žile pa nabrekle na sencih.

»Zbogom, Hanka! Dobra si. Hvala ti!«

Stisnil je roke v pesti. Drhtel je.

»Pojdi! Rad bi spal! Oviraš me …« je kriknil skozi zobe ostro, sovražno.

»Saj grem, saj grem.« Vedela sem, kakšni so bolniki, ko jih vse razburja in ovira.

Bila sem že pri vratih.

»Ne zameri, Hanka! Dobra si Hvala!« je kriknil za menoj.

Njegov obraz se mi je zdel pogumen in poln sile kakor poprej, ko je bil še zdrav in brezbrižen. Samo strašno teman, strašno resen …

Toda bila sem preveč izčrpana, da bi razmišljala naprej, delala zaključke, se bala.

Odšla sem. Stopila sem k oknu na hodniku, od koder se je videlo žareče nebo. Zora je vzhajala nad mestom do srede neba.

Bolničar je šel mimo mene.

»Gospod me je poslal po čaj. Zaželel si je čaja. Rekel bom nočni postrežnici v kuhinji … Kakšna krasna zarja! Čudovita …«

Tedaj je divji krik neizmerne groze odjeknil iz sobe, zadonel po hodniku. In še eden, strašnejši, daljši od prvega.

Tudi dva druga glasova kričita, kličeta na pomoč.

Tekla sva nazaj.

Bolničar je odrinil vrata, da so se široko odprla.

Planila sva v sobo.

Joj, grozno!

Joj, strašno!

Jan je ležal na pol gol na postelji. Z nepojmljivo silo je strgal povoj s strašne rane na boku in trebuhu. Curek gnoja in krvi je omadeževal rjuho in kapal na tla. A njegova strašna roka je še vedno grebla po lastnem drobovju. Grozovit smrad je hitro zastrupljal zrak v sobi.

»Jan! Brat!«

Hotela sem skočiti k njemu. Hotela sem zakriliti z rokami, zaječati – toda pred očmi se mi je zameglilo in trdo sem padla po tleh.

Pravili so mi, da sem ležala pet dni v nezavesti in blodnji.

Včasih zna biti narava vendarle usmiljena …

Toda, prijatelj, zdi se mi, da ne bom nikoli več vesela, da se ne bom mogla nikoli več zasmejati.

Prijatelj moj, postala sem starka. Moj obraz je še mlad, moja duša pa je stara sedemdesset in še več let.

Kajti videla sem in slišala, kako je trpel in kako je končal moj Jan, moj lepi najmlajši in najljubši brat, Vaš učenec.

Ni ga več. Umrl je grozne smrti.

Prijatelj moj, prijatelj moj!

Kje so Vaše roke, da sklonim svojo glavo in da jokam, da se izjokam?!

Oh, kako sem uboga in strta, potrebna tolažbe kot otrok, ki je ponoči zablodil na grobove, pa so ga preganjale pošasti.

Prijatelj, trudna sem, nepopisno trudna.

Prišel bo dr Wronski. Hudo bi se jezil, če bi vedel da Vam že tri dni popisujem usodo svojega brata.

Toda Vi prijatelj moj, Vi ste edini, ki tešite moj obup. Misel na Vas me tolaži. Čeprav ste daleč, daleč, na drugi strani strelskih jarkov, ki sekajo našo bedno poljsko zemljo, ste vendar podpora moji duši in uteha mojemu srcu.

Prijatelj, nesrečna sem, zelo sem nesrečna!

V novembru 1915.

Spet je zima. Nastopila je prej kot po navadi. Mraz je hud in neusmiljen. V Evropi pa je še vedno vojna. Še vedno prelivajo najboljši sinovi evropskih narodov svojo kri, dan na dan jih pada še vedno na deset tisoče v prezgodnje grobove daleč od svojih domov. Najstrašnejša od vseh vojn, kar jih pomni zgodovina človeštva, pustoši kot orkan po poljski zemlji in nešteto poljskih hiš je upepeljenih. Kdo bi preštel naše vasi in mesta, ki so porušena? Kdo bi pregledal poljske rodbine, ki jim je uničen trud in napor očetov in dedov za vedno in se zdaj kot berači vlačijo po tujem? Kdo bi vedel za vse poljske otroke, ki so poginili, blodeč po gozdovih in močvirjih?

Prijatelj, moje misli so že trudne in ne morejo dojeti ogromne nesreče, ki nas je zadela. Kaj bo z nami, ko se umiri orkan, ki že leto dni pretresa temelje Evrope? Poljaki smo srednji velik narod, ki se je komaj pričel polagoma popravljati od udarcev nesrečne usode zadnjih stoletij. Zdaj bomo ostali siromašnejši, kot smo kdaj koli bili. Kako in kdaj bomo okrevali?

Prijatelj, moja duša je neizmerno potrta. Izgubljam vero, izgubljam vero v ljudi, v človeštvo. Kaj bo kdaj človeški rod sposoben, da se povzpne na višjo stopnjo, ko bodo vse vojne odveč, ko bodo imeli vsi učenjaki, vsi izumitelji, vsi veleumi en sam cilj pred seboj: da osrečijo človeštvo, ga oplemenitijo in ustvarijo raj na zemlji?

Vi, prijatelj, ste me tako učili. Vi, prijatelj, ste prerokovali tako srečno prihodnost človeštva, vi ste s svojim delom pomagali graditi to lepo pot v boljši svet. Verovali ste v ljudi, verovali ste, da se bo človeštvo pretolklo do cilja, ki ste ga Vi že slutili.

Prijatelj moj, kaj Vi tudi danes še verujete v to? Kaj morete verovati? Od severa do juga, od vzhoda do zahoda je danes Evropa oborožena z najgroznejšim orožjem, kar si ga je mogla izmisliti najdrznejša domišljija. Germani, Slovani, Romani – vse se bori, kolje, ubija. Vso svojo staro civilizacijo stavlja Evropa v službo vojne. Učenjaki ji dajejo na razpolago svoje izume, socialisti svojo organizacijsko spretnost, tovarnarji svoje tovarne, banke svoj denar, duhovniki svoje prižnice, moški svoje mišice, ženske svoje usmiljenje.

A kultura?

Koliko kultur je že ustvarilo človeštvo, pa jih je spet uničilo, kakor otroci uničijo igračko, ki so se je naveličali! V saharski puščavi spe pod vročim peskom, ki ga nosi in prenaša samum, veličastna mesta, visoka stara kultura, mogoče starejša od tiste, ki je shranjena v silnih piramidah starih Egipčanov. Vsa Evropa je ogromna grobnica starih kultur narodov; njihove sledove zbiramo po muzejih; vsa stara kultura je ostala brez koristi, skoraj nepoznana širokim slojem današnjih dni: milijonom in milijonom analfabetov, od katerih vsak pričenja zase prav za prav tam, kjer je pričel svetopisemski Adam. Kaj se krije pod plastmi zemlje in kamenja v Aziji, v tej tajinstveni zibelki človeštva?

Kolikokrat je pričenjalo človeštvo znova, da si ustvari višje, lepše, plemenitejše, bolj duhovno življenje? Če je napredovalo, je napredovalo samo na zunaj. Postalo je zvitejše, izvilo je naravi nekaj njenih skrivnosti, čes da se bo z njimi okoristilo, a se z njimi uničuje.

Prijatelj moj, dvomim, dvomim v vse. Človeški možgani so mogoče bolj izdelani, kot so bili pred kakim tisočletjem, toda nagoni so ostali isti. Kaj niso bili pred dvema tisočletjema ljudje v svojem bistvu prav taki, kot so danes? Bili so se, kot se tudi danes bijejo. Nekateri razsvetljenejši so ljubili umetnost in znanost, kot jo tudi danes ljubijo izbranci. Znali so misliti, bili so modri. Sokrat ni manjši od Nietzscheja. Kaj smo postali boljši zaradi odkritja, da se zemlja vrti okrog sonca, ne pa sonce okrog zemlje? Kaj smo manj podli, kaj manj podlegamo živalskim strastem, ker poznamo magnetizem in elektriko, o čemer naši pradedje niti sanjali niso? Tudi pred dvema tisočletjema so znali biti zmagovalci velikodušni. Grški pesniki so peli tragedije o Perzijcih, katerih vojske in brodovje so uničili njihovi vojskovodje.

Pred devetnajst sto leti se je rodil Kristus in je učil: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Učil je odpuščati sovražniku, pomagati ubogim, usmiliti se nesrečnih. Grešnico so kamenjali, on pa jo je tolažil z dobrimi besedami, ubogim v duhu so se rogali, on pa je rekel, da je njihovo nebeško kraljestvo, njegov učenec ga je trikrat zatajil, on pa ga ni odgnal od sebe. Razumel je Tomaža, ki se je moral s prsti dotakniti njegovih ran, da je veroval. Nikogar ni obsojal, nikogar ni preklinjal, nad nikomer se ni maščeval. Dve tisočletji živi že njegov nauk na zemlji, nad sto milijonov duhovnikov je razglašalo njegove besede v vseh človeških jezikih, v milijardah knjig se je širila njegova prva in najlepša zapoved: Ljubi svojega bližnjega! A kaj so storili ljudje iz vsega tega? Kaj njegov nauk kaj ovira evropske krščanske narode, ko se med seboj bojujejo bolj besno, grozno, vztrajno, kot so se nekoč borili divjaki med seboj za zver, ki so jo ubili s kamenjem? Kjer so kristjani, ki žive, kot je zapovedal Jezus Kristus? Kje so duhovniki, ki niso zatajili imena tistega, ki mu služijo?

O, prijatelj, ne verujem več v ljudi! Ne morem verovati! Tisočletja jih niso spremenila, pa jih tudi nova tisočletja ne bodo. Ostajamo vedno isti. Nikoli ne bo mogel človeški duh slaviti zmage nad temno dediščino naše krvi. Nikoli se ne bomo osvobodili večnih okovov strasti in zlih nagonov. Za nas ni srečne prihodnosti, ki sem vanjo začela verovati pod Vašim vplivom. Za nas ni resničnega napredka, napredka duše in srca, ki bi edini mogel postati rešitelj človeštva. Nikoli ne bodo vsi narodi zemlje težili za istim. Nikoli ne bodo vsi verovali v isto, nikoli ne bodo v istem smotru našli svoje rešitve. Ni je znanosti, ki bi spremenila ljudi, ki bi jih napravila blage, boljše, ki bi jih rešila zadnje strašne živalske dediščine. Ni je vzvišene ideje, ki je ljudje ne bi ponaredili. Ni plemenite težnje, ki je ne bi zlorabili.

Ljubi svojega bližnjega, je učil Kristus. Bodite krotki kot ovce! …

Z dobroto, plemenitostjo, samozatajevanjem in z brezmejno blagostjo je objel ljudi, zbral je okrog sebe učence in naslednike. A precej po njegovi smrti so spremenili njegov nauk, da je postal ugoden ljudem in njihovim navadam. In dvignili so meč, da so s krvjo razširjali vero Kristusovo, vero ljubezni. Od Konstantina, bizantinskega cesarja, preko srednjeveških križarskih vojn so zatajili prvo in poglavitno zapoved tistega, ki so ga napravili za svojega Boga. A nihče od njih ni pomislil, da je bogoskrunstvo moliti za blagoslov orožja istega Boga, ki je zapovedal: Ne ubijaj!

Ljudje se niso pokoravali Bogu, ki so o njem učili, da more kaznovati zlo in nagraditi dobro. Niso se ravnali po odredbah Boga, ki obeta nebeško blaženost tistemu, kdor ga uboga, a preti s kaznijo večnih peklenskih muk onim, ki ga ne ubogajo. Tudi Vi, prijatelj, morete z drugimi optimisti upati, kako bodo ljudje sledili i d e j i dobrega?! Ideji, ki bi koristila človeštvu, ki bo pa vsaj spočetka marsikoga veljala žrtev!

Ne verujem, prijatelj! A mislim da jih je veliko, veliko, ki ne verujejo več v nobeno stvar.

Ne verujem več v prihodnost Poljske! Ne verujem več v prihodnost Evrope! Ne verujem več v kulturo ne v napredek ljudi!

Vedno bo veliko zlih ljudi, a malo plemenitih. Vedno bodo tirani in sužnji, vedno izkoriščevalci in izkoriščanci. Vedno bo brezobzirnost gospodovala nad krotkostjo, sila nad dobroto. Kaj niso spremenili stare oblike od temeljev, a kakšen je končni zaključek? Koliko je amerikanskim siromakom, podložnikom svobodne republike, bolje kot siromašnim podložnikom ruskega carja?! Povsod trpe nesrečni enako, a v novem svetu je mogoče še huje parijam brez čiste ogrlice, ker imamo mi v stari Evropi več razumevanja za patino umazanarije in za vzdihe beračev kot pa tem preko oceana. Tam preko umirajo izločenci prej kot pri nas, kajti pri nas je več mehkočutnih duš, ki z miloščino podaljšujejo trpljenje, lačnih brezdomcev. Toda krivica, ki jo delajo tisti, ki imajo oblast, onim, ki je nimajo, je povsod enako strašna.

Vi verujete, da se bodo tisti, ki jih danes gazijo, nekoč spametovali in zahtevali svoje človeške pravice, ker so v večini. Da jih nihče ne bi mogel premagati, če bi bili složni. Pa kaj, ko so neumni! Zmeraj so bili neumni in neumni bodo tudi ostali! Tudi za časa starih Rimljanov je bilo več sužnjev kot gospodarjev. Gotov se je tudi v njihovih glavah porodila kdaj smela misel. »Kako da sem prav jaz suženj, ko pa imam telo z životom, glavo, rokami in nogami kakor gospodar?!« To je prav ista drzna misel, ki včasih razburja današnjega delavca, da se sprašuje: »Zakaj si moram v potu svojega obraza služiti kruh, drug pa zapravljajo moje hudo trpljenje, ne da bi kaj delali? Vsi smo se rodili nagi iz materinega telesa in vsi bomo nekoč služili črvom za hrano in se spremenili v prah. Zakaj pripada nekaterim vse, toliko drugim pa nič?!«

Pa kaj vse to koristi? Kaj to kaj spremeni red stvari? Če gre danes komu bolje, takoj pozabi, da mu je šlo včeraj slabo. Če je v starih časih po slepi sreči suženj postal svobodnjak in gospodar, da je tudi sam imel sužnje, jih je prav tako šibal, kot so prej drugi šibali njega. Tudi danes se od sto bogatašev, ki so še včeraj bili delavci, mogoče komaj eden spominja, kaj je bil in kaj je pretrpel, kako je živel, in je zato tistim, ki so v njegovih rokah, pravičnejši in boljši gospodar, kot so bili drugi njemu.

Tudi volka lahko ukrotiš, ampak njegov mladič bo vendarle volk, divji in nevaren kot vsi volkovi.

Človek se rodi zmeraj tak, kakršen je bil pred tisoč leti. Ni ga, v katerem ne dremajo vsi zli nagoni. Lahko se navadi obvladati samega sebe, njegova duša postane lahko velika in svobodna, brezmadežna, čista kot kristal. Ampak kdo pravi, da bodo njegovi otroci taki, kakršen je sam? Kaj nimajo geniji butce za sinove, plemeniti pa podleže? V vsaki zibelki se začenja žalna igra človekova iznova.

Kje ste, prijatelj, da me rešite teh črnih misli, s katerimi se bori moja duša?

Prijatelj moj, danes sije sonce. Zimsko sonce, pa tudi to je lepo.

Že nekaj dni je ležala megla. Megle ne ljubim. Nikdar je nisem ljubila. Toda odkar sem preživela toliko težkega, odkar divja vojna, mi je še neznosnejša. Zavleče se mi v dušo, pije mi moč, tlači me kakor mora. Moje srce, že tako utrujeno in žalostno, se čisto skrči in zgublja zaupanje in vero v vse, v samo sebe, v narod, v človeštvo.

Sonce me spet budi. Oh, sončna luč, svetel dan, visoko modro nebo! Nikoli ni človek tako nesrečen, da ne bi opazil take lepote.

Prijatelj moj, vem, da bi se jezili name zavoljo mojega malodušja. Vi, ki nikdar ne obupujete, bi imeli nešteto razlogov proti vsaki moji sumnji.

Prijatelj moj, ne, ni res, da ne verujem v ljudi, niti v boljšo, svetlejšo bodočnost človeštva! Ne vem, kdaj bo prišel oni srečni čas, ko bo zemlja vsem ljudem dobra mati, ko si bodo ljudje bratje. Čez tisoč ali čez pet tisoč let, morda še kasneje? Vendar verujem, da bo tako! Gotovo pride do tega! Prišel bo čas, ko ne bo vojn, ko ljudje ne bodo nalašč delali hudega drug drugemu. Vsaj to!

Prijatelj, brez upanja ni moči živeti. Srce je kakor cvetlični vrt, iz katerega je hudobna roka izpulila cvetje. Ostalo pa je še nekaj korenin, seme se je raztreslo po zemlji in ob prvi pomladi je vrt spet poln zelenja in cvetja. Življenja ni mogoče ustaviti in dokler je življenje, se snujejo v glavi nove misli, poganja v duši novo upanje.

Odkar živim tukaj doma, pazim spet na svojo moč, kakor me je navadila Jablonska in kakor mi je zapovedal dr. Wronski. Redko premišljujem o vprašanjih, ki jih ne morem razumeti in ki pred njimi duša omahuje. Vendar mračni dnevi in megla razkrajajo mojo odporno moč in polnijo srce s svojo jedko črnogledostjo. Kadar pa je sonce,m oživim iznova, živčna pobitost popusti in moje misli so spet vedrejše in svetlejše. Vem, da sem le kaplja v morju. Vem pa tudi, da je bilo morje od nekdaj in da bo, dokler bo zemlja. Moram se umiriti, moram se zadovoljiti z malim, zožiti meje svojih misli in svojega hotenja.

Poskusila sem spremljati vojne dogodke dan za dnem s svojimi mislimi. Tisto, kar se zgodi, je tako silno in strašno, da bi človek znorel, če bi si nazorno predstavljal grozoto vsega, kar se dogaja na bojišču in za njim, po bolnišnicah, v stanovanjih revežev, po zaporih in v hišah mater in vdov, ki so izgubile sinove in može.

»Nikar ne mislite na to,« mi je dejal dr. Wronski. »Saj niti jaz ne smem veliko premišljevati. Ne smem misliti na usodo našega naroda, ker bi se moral ubiti od žalosti. Kolikor mogoče malo premišljujem o vojni in politiki našega naroda. Opravljam svojo dolžnost in čakam, to je edino, kar morem. Veliko naših se veseli, ker so Nemci zasedli tako ogromen del poljske zemlje, ki je pripadala Rusiji. Jaz pa sem zdravnik in zato vedno mislim samo na beg prebivalcev, na težave naših ljudi, na propadanje naših otrok in žen. Kjer se tolika vojska, ruska, nemška in naša vali sem in tja, tam bodo ostali grozni sledov, ki jih ne bosta mogla izbrisati niti dva, trije rodovi. Poljski narod je dobil v vojni rane, ki jih ne bo mogel dolgo zaceliti, mogoče celo nikoli. Biti prizorišče takih vojn, kakršne so danes, je za vsak narod strašna usoda. Nikdar več ne bo Belgija tisto, kar je bila, in tudi Poljska ne bo več nekdanja. Mogoče dobimo svojo staro neodvisnost, svoje davno kraljestvo, ampak malo nam bo koristilo vse to zdaj, ko so najboljši Poljaki izdihnili, ko nam bodo izumrli otroci, žene pa bodo okužene s strašnimi boleznimi. Zares, vsa vojskujoča se Evropa izgublja svoje najboljše ljudi. Evropski rasi preti nevarnost in oslabljenje bo nastopilo pri vseh vojskujočih se narodih tako, da ga še stoletja ne bodo mogla izbrisati. In prebivalstvo ozemlja, na katerem divja ta vojna, trpi desetkratno in še bo trpelo. Tudi drugi narodi izgubljajo mladeniče in zrele može, toda mi izgubljamo vrt tega še otroke in žene. Tam, kjer se vojskujejo, se ne menijo za dojenčke in slabotne otroke. Tam, kjer grme topovi, molči človekoljubje. Če je vojak lačen, sme vzeti zadnji košček kruha iz rok žene, ugrabiti vse, kar najde. Rusi so pred sto leti zažgali svojo Moskvo, da ne bi padla v roke sovražnikov. Bilo bi bolje, če bi nam zdaj zažgali Varšavo, kot da so nam zažgali na tisoče naših vasi. Bila bi manjša škoda za poljski narod in njegovo prihodnost. Od česa živi zdaj po vaseh naše ljudstvo, kaj jé, kje se skriva pred mrazom? Zmagovalci so prišli lačni, pa so našim kmetom vzeli še tisto, kar so zapustili Rusi. Že zdaj se nekateri čudijo, ker jih ruski Poljaki ne pozdravljajo kot svoje rešitelje kakor Židje, ki so trgovali z Rusi, zdaj pa trgujejo z njimi.«

Dr. Wronski mi je prepovedal branje časnikov. Včasih se zvečer pripelje iz Zaleska in mi pripoveduje, kaj se je zgodilo v njegovem zavodu in kaj je pri obedu mimogrede bral v listih.

Pripovedoval mi je o našem napadu v Srbiji. Žal mu je srbskega naroda.

»zaslužil je boljšo usodo, kot ga je doletela. Potoval sem tam doli po Dalmaciji in po Črni gori, Bosni, Hercegovini in Srbiji. Imeniten narod. Lep, zdrav rod. Nadarjeni ljudje. Pesniki. Govore v vezani besedi in njihov jezik je zveneč, jasen in prijeten. Mlad narod. Pred petdesetimi leti so tam gospodarili še Turki. Njihove kule so gledali celo na Jadransko morje in v Beogradu se je svetil polmesec. Tudi ti Jugoslovani imajo podobno usodo kot mi. Pozabljeni so že skoraj časi, ko so bili samostojni in združeni. Francozi so pod Napoleonom zbrali za nekaj let del njihovih rodov v Ilirijo. Dalmatince, Hrvate, Slovence. Avstrija jih je spet ločila na pet, šest dežel s posebnimi upravami. Avstrija bi mogla z njimi ustvariti Jugoslavijo in bi lahko brez posebnih žrtev pritegnila k sebi tudi Srbe še pred balkansko vojno, pred Obrenovići in pred kraljem Petrom Karađorđevićem. To so nesrečni narodi, razcepljeni kot mi Poljaki. Toda mi smo celota vsaj kot narod. Naša kultura je ena, naša umetnost, znanost, literatura povsod ena sama, p o l j s k a : v Poznanju, Varšavi, Krakovu, Lvovu. Oni govore en jezik z majhnimi razlikami, kakor jih imajo narečja vseh narodov, od triglavskih alpskih vrhov pa doli do Kotora ob Jadranu. Srbohrvatski bodo razumeli v Ljubljani, Zagrebu, Trstu, na Reki, v Duborvniku, na Cetinju, v Sarajevu, Beogradu, Nišu, v Macedoniji. Toda namesto ene literature imajo tri in njihovi otroci se uče iz sedmih ali osmih različnih šolskih knjig. Bratje so, vendar se mnogi mrze kot največji sovražniki. Tudi nje bo ta svetovna vojna oslabila kakor vse majhne narode. Oslabila jih bo tem bolj, ker jih je manj in ker so bolj razcepljeni. Samo veliki narodi bodo mogli obdržati svoj narodni položaj tudi po vojni, medtem ko bodo majhni životarili in umirali. Svetovna vojna je za nekaj stoletij pospešila njihovo usodo. Po tem velikanskem odločilnem trenutku pred spremembo se bo v Evropi začel smrtni boj majhnih narodov in se bo končal tem hitreje, čim večje izgube bo prizadela dolgotrajna vojna njihovemu prebivalstvu in čim slabotnejša je bila njihova kultura pred vojno. Zdaj umira srbski narod. Bojuje se zdaj že četrto leto. Hrabri so ti ljudje kakor Špartanci, toda zmanjkalo jih bo, kot je zmanjkalo Špartancev. Ta zgodnja zima, ki jih je preganjala na strašnem begu v albanskih gorah, je zadnji smrtni udarec njihovi sili. Tudi Francozi so začeli po napoleonskih vojnah nazadovati, propadati. Vendar jih je še danes štirideset milijonov, imajo svojo slavno kulturno preteklost, pri njih se je rodila moderna demokracija in svoboda in svet jim tega ne more niti ne bo mogel pozabiti, tudi po tej svetovni vojni ne. Srbov je bilo pod beograjsko vlado pred balkanskimi vojnami komaj tri milijone, nato je prišla vojna s Turčijo, Bolgarijo, prvi avstrijski napad preteklo jesen in kužne bolezni, strašna epidemija pegastega legarja pozimi, naše sedanje napadalno prodiranje, beg vsega naroda v Macedonijo in v puste albanske gore, prezgodnja zima, lakota – mogoče je ostalo le še poldrugi milijon prebivalstva, žen, otrok, starcev in težko, da je dve sto tisoč zrelih, zdravih mož in mladeničev, če vštejemo tudi tiste, ki so ujeti. Kakšen narod je to? To ni več narod, s katerim bo računala prihodnost. Kaj so danes Finci, Estonci, Slovaki, Slovenci in celo Čehi? Kaj pomenijo med svetom? Evropsko posebnost! In tudi mi Poljaki, ki nas je bilo pred vojno dvajset milijonov, ko naša slavna preteklost še ni tako stara, da bi jo veliki kulturni narodi že pozabili – kaj smo mi? Kaj nas čaka? Kdaj bomo padli pod mejo, ki loči srednje narode od majhnih, ker smo bili že v zadnjih stoletjih izločeni iz števila velikih narodov, ki vplivajo na svetovno zgodovino?«

Jezno je odvrgel cigareto. »Tisočkrat sem se že zaklel, da ne bom več premišljeval in govoril o tem, toda naj začnem o čemer koli, vedno končavam pri tem težkem in žalostnem vprašanju: Kaj bo iz nas, kaj bo?! Nadejam se in bojim. Najdrznejše načrte snujem za svoj narod. Vidim ga slavnega in močnega, kako okreva od strašnih stoletnih udarcev usode, kako cvete, kako se razvija, da bo v novi dobi z novo slavo okrasil poljsko ime. Vidim ga, kako se trga iz okovov neznanja in suženjstva, kako se širi kultura med poljskim ljudstvom, kako si naše družine pridobivajo novo blagostanje, kako tekmujemo z drugimi narodi za prvenstvo v znanosti, umetnosti in napredku. Neodvisni smo in prosti, svoji lastni gospodarji. Novi duh enakosti nas vse prevzema, brati kmeta v kolibi z gospodom v palači in vsi čutimo, da smo ene krvi, sinovi iste matere. Naše žene, od nekdaj duhovitejše in lepše od drugih, postajajo tudi bolj delavni in poštene od drugih, rode Poljski nov, zdrav, srečen rod. Nove vasi so vstale na pogoriščih, lepše in udobnejše od starih. In povsod nove, prostorne šole, kjer navdušeni učitelji in učiteljice uče našo mladino o vsem koristnem in dobrem, kjer uče o novem, razsvetljenejšem, boljšem in plemenitejšem življenju, kot smo se mi učili in ga živeli. Na grobovih naših sinov, ki jih je na sto tisoče padlo na levi in desni v neštevilnih strelskih jarkih, ki so z globokimi ranami razrili našo zemljo, poganja nova prihodnost, novo bujno, mlado, zdravo življenje. Jeszcze Polska nie prezegrana …«

Solze so se zasvetile v starčevih očeh. Njegov plemeniti obraz je vzplamtel v ognju navdušene ljubezni do našega rodu in doma.

Izpil je čašo čaja, zamahnil z roko. »Sanjač! Kakor da mi je dvajset let!«

Zresnil se je in razžalostil. »To so le sanje, draga gospa Hanka! Lepe slike srca, bleščeči milnati mehurčki, ki se z njimi igrajo otroci in ki se razblinijo v nič, če se jih dotakne veter. Moji možgani mi ustvarjajo drugačne slike, prinašajo drugačne številke. Drugo leto traja vojna, mogoče bo trajala še eno leto ali dve. Lahko je zmešati niti, težko jih je spet uredit. Vojske stoje z ene in druge strani na poljski zemlji in nihče ne ve, kjer se bodo bíle nove odločilne bitke. Naši otroci bodo propadli od mraza in pomanjkanja in naše žene se bodo pokvarile. Velike nesreče se vedno rode z obupom, brezobzirnostjo in nravstvenim propadanjem naroda. Sit človek je lahko pošten. Žene, ki so se jim možje izgubili v svetu, ki so jim otroci pomrli od lakote, ki so njih ognjišča uničena od ognja in topov, morajo ali ponoreti od žalosti ali postati brezdušna bitja, ki se z razuzdanim smehom prodajajo vojakom za kos kruha ali za denar, za katerega si človek lahko omisli steklene koralde, izrezane čevlje, srajce, pisane svilene trakove, likerje, da se napije in na vse pozabi … Ampak zdaj dovolj o vsem tem. Nikar o tem ne berite, nikar se o tem ne pogovarjajte in ne premišljujte. Toda tudi jaz sem, zdravnik, vas mučim s temi žalostnimi premišljevanji! … Povejte mi rajši, kaj delajo vaši otroci, vaš krščenec, mali Kazimir? Menda mu zobje ne povzročajo sitnosti, ko me niste takoj peljali k njemu?«

»Popolnoma je ozdravel,« sem se nasmehnila. »Debel je in čvrst kot vedno. Vendar bo še Poljakov!«

Mladi Joži, ki sem jo spoznala v praški porodnišnici in ki me je prosila, naj bom botra njenemu sinčku, je padel mož na bojišču še v začetku poletja. Bila sem tedaj silno zaposlena z Janovo boleznijo in nisem imela smisla za nič drugega. Dr Jablonska je na moje stroške dala Jožo z otrokom v bližini Prage k neki kmečki družini. Zdaj, ko sem se tu doma vendar nekoliko opomogla in se duševno malo pomirila, sem pisala ponjo. Iz velikega konjskega hleva svojega pradeda sem dala napraviti dvoje majhnih stanovanj in večjo dvorano. V eni sobici stanuje Joža z malim Kazimirom, potem pride skupna kuhinja, dalje sta še dve sobi, kjer stanuje učiteljica Lewska s svojo materjo in otrokom. V dvorani se zbirajo veliki in majhni otroci iz okolice. Lewska pazi nanje in jih uči. Opoldne dobivajo kosilo, ki ga kuha in deli Joža. To so otroci žen, ki odhajajo v mesto za delom v tovarne in vojaške delavnice ali v Zalesko, da perejo perilo, cepijo drva, pomagajo v kuhinji in poslopjih. Naš kraj je reven in zemlja je na vznožju visokih gora nerodovitna. Težko živijo. Poprej so njihovi možje delali po gozdovih in tovarnah, zdaj pa morajo žene same prispevati, ker je podpora premajhna, da bi bilo moči živeti od nje.

Za otroke sem ustanovila to zavetišče, ki je obenem tudi šola in zabavišče, da ne živim brez koristi. Vi ste v meni vzbudili težnjo za vrednim, lepim, dobrim in koristnim življenjem.

Prijatelj moj, vedno bi bila rada vredna Vaše naklonjenosti in Vašega prijateljstva. Upravičila bi rada vero, ki ste jo imeli vame, zaslužila spoštovanje, ki ste mi ga izkazovali. Bila sem Vaša prijateljica, Vaša učenka. Veliko dobrega in plemenitega ste zasejali v mojo dušo. Še opazila nisem, kako je pognalo, se krepilo, rastlo. Čudim se, od kod imam nenadoma moč, da morem delati vse to. Od kod imam smisel za malo, skromno, tiho delo. Nikdar nisem niti slutila, koliko zadovoljstva daje tako delo in kako miri. Kajne, prijatelj zdaj ni časa za zgodovinske študije, ko se zgodovina dela. Zdaj ni prostora za nečimurnost pri nas izobražencih, ki smo precenjevali duševno delo, knjige, slike, glasbo – kakor pravi dr Wronski. »Če ste obvarovali ubogega poljskega otroka, da je ostal pri življenju, da se razvija, krepi in postaja zdrav človek – ste več storili za Poljsko, kakor pa če bi napisali učeno delo, naslikali slavno sliko, spesnili krasno pesem. Tak otrok bo spet imel otroke, ko odraste in njegovi otroci nove otroke. Mogoče bo in ali kdo njegovih potomcev v slavo in čast poljskemu narodu, kakor bodo on in vsi, ki bodo pognali iz njega, v korist domovini. Glavno je življenje, ljudje!«

Dr Wronski ni zadovoljen, ker so ga poslali k blaznim v Zalesko. »To je življenje zlomilo, nekoristni so, oslabljeni. Meni jih je žal. Žalostni ostanki so pravih ljudi, ladje, ki jih je morje razbilo in vrglo na pesek. Njihovo seme je prekleto ter prinaša samo novo nesrečo. Brezupni so. Kadar koli moram pustiti koga iz bolnišnice, in moram jih pustiti veliko, ki bi jih še obdržal, če bi bil prostor in če mi ne bi dan za dnem pošiljali bolj bolnih od njih – vsakokrat mi nekaj hladnega stisne srce. Da le ne bi imeli otrok, si mislim vsakokrat, da bi se z njimi končala njihova težka usoda. Težko mi je, ker sem zdravnik pri njih, ko sem v tem kraju videl poganjati življenje. Dva, trije rodovi so rasli pred mojimi očmi. Rad sem pred smrtjo reševal može, mladenke in otroke. Biti zdravnik neozdravljivih je že pretežak poklic za mojo starost.«

Najprej sem hotela iti z njimi v Zalesko, da bi tam pomagala nesrečnim, kolikor bi mogla, ker je tam pri njih umrla moja mati. Toda dr. Wronski me je zavrnil. »Vaša mati je umrla od starosti,« mi je dejal. »Kap je omrtvila del njenih možganov in prekinila njihovo delo. Taki bolniki prihajajo zelo redko v mojo nego. Večina so še mladi. Negovati bi jih bilo pretežko za vašo dušo, ker ste tudi sami žalostni in potrti. Storite kaj za otroke. To bo koristilo njim pa tudi vam. Ne gre, da bi si izbirali opravilo, ki mu nismo kos. Še meni je težko, pa sem star in miren. Vi bi gori pri mojih nesrečnikih zapadli v malodušnost.«

Prav tiste dni sem prejela pismo od Lewske. Bila je učiteljica doli v mestu. Zelo mlada. Komaj leto dni je službovala, ko je izbruhnila vojna. Vedela sem, da se je moj brat Jan prej dopisoval z njo, in sem mislila, da se med njima budi prva pesniška ljubezen. Pri nekem mojem obisku mi jo je predstavil in veliko lepega povedal o njej. Ko pa sem ga nekoč pozneje vprašala zanjo, mi je rekel, da sta se razšla in da je ona drugačna, kot je mislil, pa da ga več ne zanima. Nikdar več je ni omenil, niti v svoji bolezni ne.

Že sem popolnoma pozabila nanjo, ko sem nekoliko tednov po vrnitvi prejela od nje obupno pismo s prošnjo, naj ji pomagam. »Ljubila sem Vašega brata,« mi je pisala. »Tisti čas najinega prijateljstva, ko sva se skupaj pogovarjala, sprehajala in si dopisovala, je najlepši in najčistejši čas mojega življenja. Vedela sva za medsebojna čustva, čeprav ni nikoli med nama prišlo do jasnih priznanj in obljub. Morda je prav to rodilo nesrečo zame. Vaš brat je molčal, ker je bil mogoče prepošten, da bi govoril prezgodaj. Jaz pa sem, mlada, neizkušena, neumna, bila lačna lepih in sladkih besed, ljubezenskih izpovedi, poljubov. Vaš brat je odšel v Krakov in mi od tam redno pisal. Meni pa so se zdela njegova pisma premodra in prehladna. Takrat je prišel v našo garnizijo mlad častnik Leon F. Bil je lep in ognjevit. Lahkomiseln in brezvesten do žen. Zmešal mi je glavo z medenimi besedami in s strastnimi prošnjami.

Pisala sem Vašemu bratu, naj mi ne zameri, ker ljubim Leona. Priznala sem, da sem postala ljubica lepega častnika. Odgovoril mi je, da mi želi vse dobro, zlasti še, da se mi ne bi bilo treba nikdar kesati zavoljo svojega dejanja in prosil me je, naj mu ne pišem več, ker bi ga spomin name bolestno vznemirjal.

Preživela sem nekaj mesecev v opoju ljubezenske strasti. Potem je izbruhnila vojna. Moj ljubimec je odpotoval brez slovesa. Njegova nekdanja gospodinja mi je izročila pismo, ki ga je pustil zame. Pisal mi je, da hiti domov, ker se pora posloviti od matere in se pred odhodom poročiti z zaročenko, svojo daljno sorodnico, ki je odrasla v domu njegove matere, pod njenim nadzorstvom, ki jo je mati že zdavnaj določila za njegovo ženo. Prosi me, naj ga ne preklinjam, da mu bodo meseci, ki jih je preživel v ljubezni z menoj, vedno v čudovitem spominu. Da v življenju ni moči vedno tisto, kar bi človek hotel. Naj ga pozabim, on se mora pokoriti materini želji in izpolniti besedo, zdavnaj dano zaročenki.

Gospa, kaj naj Vam opisujem svoj obup, svoje ponižanje! Bolečino zapuščene in užaljene, prepozno kesanje, obup slabotne reve … Vse preživljene slasti so se spremenile v grenak strup, vse lepe besede v grdo laž. Kaj sem storila? Komu sem zaupala? Za koga sem pohodila svoje poštenje in ponos?!

Gospa, v mojem telesu je že živel plod mojega greha. Oh, tiste noči brez spanja, polne solza! Strah pred prihodnostjo, pred sramoto, pred materjo, pred ljudmi! Komu naj se potožim? Kje naj iščem sveta in pomoči?! Še sem se borila sama s seboj, ostanki svojega ponosa, omahovala sem. Ali naj pozvedujem za bivališčem svojega ljubimca, ki me je zapustil, ki je že mož druge? Ali naj mu vse sporočim in zahtevam od njega vsaj gmotno pomoč? Kmalu bodo opazili moje stanje in potem ne bo zame prostora v šoli. Od česa naj živim? Kaj poreče moja mati, ki me je izobrazila s težkimi žrtvami? Naj ji spet padem v breme, naj ji spet odjedam skromno pokojnino po zgodaj umrlem očetu? Ponižala se bom, pisala bom svojemu ljubimcu, ki me je pahnil in zapustil kot dekle z ulice. Prosila ga bom usmiljenja, denarja, da se kam skrijem. Če je zatajil mene, ne sme zatajiti otroka v mojem drobu. Plodu svoje strasti.

Že sem se odločila pisati na njegov polk, da bi zvedela za njegov naslov, ko je prišla v naše mestece vest, da je padel na bojišču.

Kaj zdaj? Nimam pravice niti da ga preklinjam!

Preživela sem strašne čase. Skrivala sem svoje stanje, dokler je bilo mogoče. Noge so mi omahovale od strahu in žalosti, vendar sem v šoli podučevala dan za dnem. Nisem vedela, kaj se je godilo zunaj v svetu. Živela sem v lastnem obupu, ki me je ubijal in glodal noč in dan. Mati je prva opazila, kaj se je zgodilo z menoj … Oh, njene solze so me nepopisno žgale. Ostala sem doma. Zahvalila sem se za učiteljsko službo, saj itak še nisem bila stalna. Nikamor nisem šla. Skrivala sem se pred ljudmi. Moj obup je bil tolik, da mati ni imela srca, da bi mi očitala lahkomiselnost. Saj je sama videla, kako se kesam za nepremišljeni greh svoje mlade krvi, ki je nisem znala ukrotiti.

Rodila sem otroka, sina. In sem ga krstila na ime, ki mi edino pomeni kratko, čisto srečo moje mladosti. Imenuje se kot Vaš brat, gospa, imenuje se Jan. Tega otroka ljubim. Neizmerno ljubim. Vseeno, kdo mu je oče, jaz sem njegova mati.

Živim v revščini. Porabila sem svoje skromne prihranke. Mati je prodala, kar se je dalo prodati. Krpava perilo za bolnišnice, pleteva nogavice za vojake. Toda vse to je malo pri sedanji draginji. Njena majhna pokojnina ne bi zdaj zadostovala niti zanjo, kaj šele tudi zame in otroka.

Pomagajte mi, gospa! V imenu Vašega brata, ki je nedavno umrl, kakor sem slišala, Vas prosim, da bi mi pomagali. On je bil plemeniti. Pomagal bi mi, da ne bi propadla z materjo in otrokom v bedi. Priporočite me. Veliko znancev imate. Mogoče bi me sprejeli kje v kakšno pisarno, ko mi je šola, ki sem jo nad vse ljubila, zaprta zavoljo moje nesreče. Storili boste dobro delo. Zame ni več sreče na tem svetu, želela pa bi svojega otroka dostojno vzgojiti, ko sem ga rodila.«

Tako se je glasilo pismo Lewske. Bilo mi je kakor znamenje usode: To je delo zate!

Takoj sem dala prezidati prazni konjski hlev, postaviti peči in prebiti velika okna, da bo svetlo. Zdaj je že vse urejeno. Že zgodaj zjutraj je polna moja šola. Matere odhajajo zarana na delo. Že ob sedmih delimo otrokom čaj in kruh ali kašo, pač po tem, kar zmoremo. Matere, ki morejo, plačajo malenkost, revnim pa varujemo otroke zastonj. Z večjimi otroki pletemo nogavice, izdelujemo domače čevlje, vezemo najrazličnejše stvarce. Komaj smo začele pa že vse lepo napreduje. Poskusila bom, da bi se moja šola vsaj do neke mere sama vzdrževala, da bo vzpodbudila druge občine. Nisem tako bogata, da bi jo mogla sama zavarovati tudi za prihodnost, zato bom poskusila od tega, kar bomo zaslužili in kar mi bodo darovali prijatelji, zbrati stalno vsoto za prihodnje slabše čase.

Skoraj sam od sebe je nastal cel majhen zavod. Če bi z lučjo iskala od mesta do mesta, od vasi do vasi pravih moči za to našo, v naglici narejeno šolo in zavetišče, ne bi mogla najti boljših od Lewske in Jože. Šele štiri tedne sprejemamo otroke – in jaz sem mislila, da ne bomo mogle sprejemati mlajših od štirih let. Ampak Lewska in Joža se močno potegujeta tudi za majhne. Sami imata majhne otroke, zato jima je žal sirotic, ki ostajajo cele dneve zaprte po hišah in prepuščene same sebi ali mogoče kakšni stari sosedi, ki se ne spozna na postrežbo takih malčkov. Zdaj sprejemam otroke, kakršne nam pač prineso matere. Prihajajo ob šesti uri zjutraj. Imamo tudi troje dojenčkov. Joža jih je dala v svojo sobo. Na podstrešju smo našli zibke in otroške posteljice zanje. Samostan nam pošilja mleka in dr. Wronski nam je preskrbel v mestu otroške moke in kaše.

Ko se konča vojna, boste našli pri meni nenavadno družbo. Komaj se je začela zima, pa že mislim, kako lepo bo mojim malim varovancem poleti v parku. Neki nov svet me obdaja. Daleč, daleč je vojna s svojimi grozotami.

Pogosto se mi zdi, kakor da sanjam in da ni res, da bi mi šele nedavno, pred tremi meseci, umrl brat na tako grozen način. Mislila sem, da ne bom nikdar prebolela tega grozotnega doživljaja, da mi bo duša ostala ubita in otopela za vedno, da ne bom nikoli več imela smisla za nič drugega kakor za svojo grenko žalost, da se ne bom mogla nikdar več vedro pogovarjati, se nikdar več smejati.

In vendar, prijatelj, spet živim novo življenje. Skrbim za svoj mali krog, pogovarjam se z otroki o malenkostih, pripovedujem zgodbe, šalim se z njimi, celo tudi smejem se njihovim ljubkim otroškim domislicam.

Res, smejem se, prijatelj. Ni moj smeh tak, kakršen je bil. Nisem več tista Hanka, prešerna, nasmejana, lahkega srca kot ptica, vedno dekliške narave, čeprav sem imela hčeri že gospodični. Moje srce je prekaljeno v obupu in neizmerni žalosti, v nepopisnem obupu in grenkem duševnem trpljenju. Ni veselo, kakor je bilo. Težje je, ampak tudi čistejše, resnejše.

Povedala sem dr. Wronskemu, da sem drugačna. On pa se mi je nasmehnil in dejal, da se motim, ker človek ostane v svojem bistvu vedno tak, kakršen je nekoč bil. Narava se ne menja. »So ljudje, ki so tudi še s sivimi lasmi otroci, sanjači. Jaz sem tak in tudi vi, gospa Hanka.«

Danes mi je to dejal, toda meni se zdi, da bi bilo greh, če bi ostala taka, kakršna sem bila. Res, moje misli so spet pogosto kakor metulji, ki se igrajo na soncu. Odtrgajo se od zemeljske teže in žalosti in se zibajo na čarobnih lesketajočih se sanjah, ki se ne dado niti ujeti niti opisati. Vedri dnevi razsvetljujejo tudi mojo dušo s svojo vedrino in meni se potem zdi, da je moje srce kakor jezero, zdaj mrtvo in sivo kakor temni oblaki in slepa megla, ki se je razlezla nad njim, pa spet radostno in jasno kakor modro nebo, kakor zlato sonce, kakor srebrni beli oblački, ki jih veter žene v daljavo.

Včasih bi bila rada zbrana, da bi se moje misli potopile v težko resnobo življenja. So dnevi, ko moram misliti samo žalostne, temne misli. Ampak pretežke so za mojo dušo. Svinčena črnogledost pada name, jemlje mi moč in zaupanje v življenje. Dr Wronski ima prav, ko mi govori, naj ne gledam v črne prepade človeške preteklosti, v grozno brezdno zgodovine, ki je pogoltnila toliko narodov in kultur. »Glejte vrhove,« mi pravi. »Luč glejte! Iščite tudi v preteklosti svetlih trenutkov, dosti jih je! Veliko je pretrpelo človeštvo in kaj mu je moglo vse to škodovati? Brali ste, kako so milijoni umirali od lakote v Indiji, kako je kuga morila na sto tisoče ljudi. Silni potresi so zmleli človeška bivališča v prah, morje se je vzdignilo, poplavilo obale in potopilo neizmerne množice ljudi. Pragozdovi so vzplamteli v ognju, uničili vasi in mesta, strašna suša je požgala polja, da so ljudje poginjali od žeje in lahkote. Toda vse to je vendar minilo. Tudi vojne so minljive. Tudi sedanja strašna vojna bo nekoč minila in ljudje bodo živeli, kot so živeli, rodili bodo otroke, iznova bodo zgradili hiše, vasi in mesta, iznova si bodo izmišljali, kako bi ustvarili sebi in potomcem boljšo, lapšo prihodnost, jasnejše, višje in brezskrbnejše življenje, kakor so ga živeli sami.«

Ne, ni dobro gledati v prepade. Roke omahnejo, noge ne morejo korakati odločno, oči so motne. Gledati je treba predse na pot v višino, misliti na cilj, na gorski vrh, na luč. Potem so tudi prepadi manj nevarni. Ne, ne smemo misliti na nesrečo, na obseg in strahovitost te vojne, ki danes stresa temelje Evrope. Kajti roke obupane padajo pred orjaško neizmernostjo človeške bede, pred ogromnostjo človeških strahot in muk, pred strašno blaznostjo, ki je zgrabila najkulturnejše evropske narode. Ne, ne smemo misliti na to, da se milijoni vojskujejo, da so že milijoni padli, da milijoni polnijo evropske bolnišnice, da je uničeno na tisoč vasi in mest, da so poteptana nepregledna polja, porušeni stoletni gozdovi. Ne smemo misliti, da je na milijone sirot, žalostnih vdov, bednih stark, mater; da se venomer preliva kri na bojiščih, da tečejo solze v potokih, da že leto dni ječi vsa Evropa pod grozotami vojne in njene bede.

Ne, ne gre, da bi gledali brezmejnost vsega strašnega, kar se godi. Ne gre, da bi zasledovali na zemljevidu milijonske vojske, jih urejevali v neizmerno dole fronte, šteli strelske jarke, topove, puške, si predstavljali treskanje min, letalske bitke, propadanje ladij na morju, požiganje trdnjav in mest. Kajti kdo bi mogel vzdigniti roko v pomoč? Svojo lastno roko!

In vendar je potrebno, da delamo, da pomagamo!

Prav pravi dr. Wronski: Biti moramo ponižni. Zožiti moramo obzorje svojih misli, moramo se omejiti v svojem hotenju. Skrbeti moramo za svoje majhno področje in na svojem skromnem mestu opravljati svojo dolžnost. In čakati. Čakati potrpežljivo in mirno, kaj bo prinesla prihodnost našemu narodu.

Prijatelj moj, preživela sem tri lepe dneve.

Jadviga in Stazika sta bili pri meni s tetko, sestro svojega očeta.

Kadar ju ni in mi pišeta kratka pisma, ki moram nanje pogosto čakati delj, kot bi rada, se nabere nekaj trdega proti njima v mojem srcu. Ne mislim rada na to, ne dotikam se rada tega bolnega mesta …

Takrat ko mi je umrla mati in sem z Jadvigo preživela skupaj toliko lepih in žalostnih ur, ki jih nikdar ne bom mogla pozabiti, sem mislila, da bo to za vedno pojasnilo razmerje med nama. Nadejala sem se, da si bova ostali blizu, kakor sva si bili blizu tiste dni. Upala sem, da bo za vedno izginilo med nama tisto nerazumljivo in trdo, kar naju je delilo in kar naju je tako pogosto med seboj odtujevalo. Tolažila sem se, da sem sicer izgubila mater, da pa sem našla hčer. Zelo sem se zato začudila, ko mi je po najini ločitvi pisala prav tako suhoparna pisma kakor prej. Mislila sem, da bo iskrena in topla z menoj, toda njena pisma so postajala vedno bolj navadna in kmalu je spet nastopilo med nama tisto staro hladno razmerje, kakršno je bilo pred smrtjo moje matere. Potem me je zaposlila Janova bolezen, da nisem več tako trpela zavoljo redkih hladnih pisem Jadvige in Stazike kakor nekdaj. Janovo trpljenje in njegova strašna smrt sta zlomila za nekaj časa vso mojo telesno in duševno moč. Otopela sem. Ni me bolelo, ker sta bili tako pripravljeni, da me takoj pustita samo, kakor je zahteval dr. Wronski. Pisali sta mi sprva pogosteje, ko pa sta iz mojih pisem spoznali, da sem začela okrevati, so postali njuni dopisi vse krajši; vedno bolj običajni. Nisem trpela zavoljo tega kakor nekdaj. Moja bolečina je postala tišja, mirnejša. Skrivala sem jo sama pred seboj. Umirila sem se. Vdala sem se. Nisem jima več pisala dolgih, vročih, nemirnih pisem, polnih prošenj, očitanj, tožb in užaljene ljubezni. Prišla sem do spoznanja, da se ne da nič spremeniti, nič izsiliti. Bilo mi je lepo misliti na Jadvigo, kako je bila dobra, blaga in mehka z menoj, ko je pozimi prišla k meni v Prago in sva skupaj odpotovali domov, obiskali mater v Zalesku in jo pokopali. Ni mi bil pregrenak občutek, da se vendar ni nič spremenilo med nama, da se ni nič izboljšalo za daljši čas, prav za prav za vedno.

Zdaj sta prišli obe. Presenetili sta me. In tisti hip, ko sem ju zagledala, sem pozabila, da nista z mano ravno iskreni, da me ne ljubita posebno, da mi ne pišeta, da ne hrepenita po meni, da nista moji, kakor bi želela. Nepopisna sladkost mi je zalila srce, ko sem ju zagledala in objela. Skrivnostna, nerazumljiva in večna vez krvi, iste krvi, ki kroži v meni in v njih, je povzročila, da so bili naši objemi srečni in blaženi. Kako neznansko lepo je bilo, da sem jima mogla božati lase, dotikati se njunih lic, poslušati njun glas, stiskati njune mlade, tople roke.

»Mamica, ti si vendar najina draga mamica!« je vzkliknila Stazika. »Vedno si nama bila in vedno nama boš ostala!«

»Lepo je, ko naju gledaš, ljubkuješ in poljubljaš,« je rekla Jadviga. »Mati je mati!«

»Res, mati je mati, hčerki moji!«

Bilo mi je lepo, sladko.

Vseeno, ali mi pišeta ali ne, vseeno, ali me razumeta ali ne. Ljubita me vendarle! Sem mislila v sebi.

Popolnoma sem se prepustila sreči, da sta spet okoli mene.

»Nič ne bomo modrovale,« sem jima rekla zvečer, ko sta že ležali v posteljah gori v sobi, kjer sem ju obiskala, da še malo pokramljam z njima. »Nazori, kaj naj nazori med nami?! Mislita, kar hočeta, glavno je, da se ljubimo. Te tri dni, ko staneta pri meni, bomo praznovale.«

Res, prijatelj, nekaj dni se more spremeniti v praznik čustev, ko vse molči, kar loči najbližje ljudi in na žalost tudi starše in otroke. Nikdar ne bodo matere razumele, da otroci ne morejo biti vedno, da, skoraj nikoli taki, kakor bi rade one. In vendar bi bilo tako koristno zanje, če bi to razumele.

Tudi jaz sem komaj mogla kakšen dan uživati pri svojih hčerkah brez sence, komaj sem mogla vsaj za kakšen dan udušiti in umiriti črva, ki mi je vedno glodal v srcu in hotel tisto, česar ni. Nikdar ni srce zadovoljno, vedno hrepeni. Komaj je doseglo eno in že terja drugo.

Bil je oster mraz, čeprav je sijalo sonce. Odšle smo v krasen bel gozd po trdem snegu, ki je škripal pod našimi koraki.

»Kako je tu pri tebi lepo in nenavadno, mama,« je vzdihnila Stazika z ljubko naivnostjo, da sem jo morala poljubiti.

»Tv je tvoj svet,« je rekla Jadviga. »Tu je tvoj prostor, tu doma med gorami. Zunaj, v svetu in pri očetu se mi je pogosto zdelo, da si nekam tuja, kakor ptica, ki je zašla in se ne more znajti. Vsi čutijo, da ne živi z njimi, da vedno nekam hrepeni, da hoče nekaj, česar mi ne vemo. Nisi bila niti naša niti svoja. Ti spadaš semkaj. Prav ima Stazika, ko pravi, da je tu lepo in nenavadno. Ti sama si nekaj posebnega in gledaš resnično življenje drugače, kot ga gledajo drugi. Vedno rabiš nekaj, da olepšaš svoje življenje.«

»Res, Lewsko in Jožo in zbirko revnih otrok!« se je smejala Stazika. »Okoli vsake njihove kuštrave glave spleteš nekaj čudovitega, izmišljuješ si lepe zgodbe, slikaš vsakemu lepo prihodnost. Vsaka zamazana punčka je zate Pepelka, ki hočeš iz nje čez noč napraviti nekaj bajnega in posebnega. In z dečki se pogovarjaš, kakor da so sami zakleti princi, ne vidiš njihovih potolčenih, krastavih noskov in krivih, mehkih nog. Papa meni, da šele pokolenja ustvarjajo kulturo in da tisti, ki ne znajo pisati in brati, ne rode velikih ljudi. Zastonj boš čakala mamica, kdaj bo iz tvoje šole vzletel ptič feniks. Mali, debeli Kazimir bo mogoče največ dober čevljar, a sinček Lewske mogoče jezikoslovec; našel bo višek sreče v razpravah o raznih glagolih, ki se bodo tiskale v srednješolskih letnih poročilih brez vsake koristi.«

»Pusti mamico, naj spreminja svoj mali svet v pravljico, če jo veseli,« me je branila jadviga. »Nikar se ne žalosti, mama! Res, midve bova drugačni od tebe in bova stvarneje gledali na življenje. Najini možgani so bolj določeni od tvojih, nimava tvoje bogate domišljije. Toda vedno bova radi prihajali k tebi in v tvoj poseben svet na obiske. Ljubim veliko mesto in njegovo pretkanost, gledališča, koncerte, umetniške galerije, znanstvene knjižice, velike predavalnice in laboratorije, tovarne, bleščeče trgovine, hrupne ulice, morje ljudi. Ne mogla bi živeti v samoti in v gorah. A vendar je lepo vedeti, da so gore, da so gozdovi in samota. Lepo je vedeti, da živiš v samoti in v gorah. A vendar je lepo vedeti, da so gore, da so gozdovi in samota. Lepo je vedeti, da živiš tu ti in da moremo priti k tebi na obiske, se odpočiti pri tebi od sveta in njegovega nemira, pristati ob bregu kot ladja, pa potem spet zapluti v daljne, nemirno življenje.«

Moja svakinja je bila tako ljubezniva in uvidevna, da nas je teh nekaj dni puščala skoraj vedno same. Samo pri kosilu in večerji smo se sešle. Sicer je bila v svoji sobi in je brala ali pisala.

Šele dan pred odhodom me je po večerji zaprosila za »resen pogovor«. Poslali sva deklici v njuno sobo.

Bila sem radovedna, kaj bo, ker sem že takoj ob prihodu opazila, kako važno in skrivnostno se drži Erna. Slutila sem, da ni prišla k meni kar tako, da ji je bilo zaupano kakšno posebno poslanstvo.

Ko sva bili sami v salonu, sem nalila njej in sebi še eno čašo čaja in si prižgala cigareto.

Veste, tudi to je prenehalo, prijatelj. Odvadila sem se kaditi. V bolnišnici pri Janu nisem hotela kaditi cigaret in tudi zdaj pri otrocih to ne gre. Le zvečer, kadar sedim sama in berem ali premišljujem, ali če pride dr. Wronski, prižgem dve, tri cigarete.

Erni ni všeč, če dama kadi. To vem še od prej. Ampak v meni se je spet prebudila stara poljska uporniška kri, da sem prižgala cigareto prav v najsvečanejšem trenutku, tik pred »zelo važnim« pogovorom, da bo videla, da sem Poljakinja in v bistvu vendar še popolnoma tista nekdanja Hanka.

Njen obraz je takoj dobil nejevoljen in grajajoč izraz. Kaditi, kaditi v črni obleki, v vojnem času, kako neresno, neokusno!

»Kaj želiš od mene, Erna?«

»Jaz ničesar. Hans, moj brat, me je prosil, naj ti pojasnim neke stvari, naj te vprašam …«

»Govori!«

»Ti se tako in tako ne misliš več vrniti k njemu?«

»Ne.«

»Potem gotovo ne boš delala nikakih težkoč.«

»Kakšnih težkoč?«

»Hans je razmeroma še mlad, ni ustvarjen za puščavniško življenje. Ni moči od njega kaj takega zahtevati.«

»Ne, zares ne.«

»Ljubi družinsko življenje. P r a v o družinsko življenje,« je ponovila. Vedela sem, da je v tem poudarku graja in očitek zame, ki da baje nisem znala ali hotela ustvariti njenemu ubogemu bratu »pravo« družinsko življenje.

»No, in?« sem vprašala, kot da nič ne slutim, in z naslado opazovala, kako se dviga dim iz cigareta in riše lahne, minljive arabeske v zraku. O Bog, kako smo ljudje vendar malenkostni! Popolnoma resno me je veselilo, da se jezi, ker posvečam večjo pozornost svoji cigareti kakor njenim pojasnilom.

Zardela je od zadrege, nato je rekla jasno, skoraj surovo, brez ovinkov: »Oženiti se hoče z drugo.«

»Lahko se. Saj je protestant.«

»Pa ti, kaj praviš ti na to?«

»Kaj naj rečem? Ne briga me, kaj dela. Upam, da bo vsekakor zagotovil gmotno prihodnost Jadvigi in Staziki, in to je edino, kar zahtevam.«

»Torej pristaneš na ločitev zakona.«

»To je itak samo vnanja oblika.«

»Sicer je po tvoji krivdi prišlo vse tako daleč.«

»O krivdi ali nekrivdi ne boš sodila ti, Erna. Očitno je moralo priti vse tako, kakor je prišlo.«

»Ti ni žal?«

»Ne.«

»Ne vprašaš, kdo je tista, ki jo je izbral, da prevzame tvoje mesto? Te ne zanima?«

»Ne zanima … Sicer mi pa zaradi otrok lahko poveš …, » sem se spomnila in precej občutila v srcu bolečino in grenkobo. Glej ga bitje, sovražnico, ki mi bo ugrabila nagnjenost mojih hčer, ki se bom z njo večno na skrivaj borila za njuno naklonjenost, sem pomislila sama pri sebi.

»Moja prijateljica je. Poznaš jo. Prišla je z menoj iz Nemčije, ko je izbruhnila vojna. Skupaj sva delali v bolnišnici.«

»Res, spominjam se. Visoka, močna plavolaska. Prava Nemka.«

»Res. Olikana dama iz bogate, odlične družine. Njen rajni oče je bil zdravnik, zato se je od nekdaj spoznala na postrežbo bolnikov. V naši bolnišnici je bila instrumentarka. Izredna moč; zdravniki jo hvalijo. Dolgo ni hotela niti slišati o Hansu, ki ga je vsega prevzela s svojo pojavo in s svojim odličnim nastopom.«

»Pa je vendar pristala?«

»Pristala pod pogoje,, če se ti prostovoljno umakneš. Če ti ne staviš nobenih ovir?«

»Jaz sem se odpovedala tisti dan, ko sem odšla iz hiše svojega moža.«

»Potem je vse dobro. Verjemi, tudi za otroka bo dobro. Gmotno vprašanje bo lahko rešeno. In tudi sicer bo Helena ugodno vplivala na otroka. Je brezhibno vzgojena, v vsakem pogledu prava dama. Ti itak nerada paziš na svetsko vzgojo svojih hčerk, mojih nečakinj, na običajno vzgojo, kakor ti praviš, ki pa ni tako nepotrebna, kakor se zdi tebi. Helena je kot ustvarjena, da ju povede v družbo, da dá resno smer njunemu duhu in dober temelj pravemu obnašanju.«

»Hvala, hvala! Ne zanima me to, draga Erna. Jadviga in Stazika sta tako že preveliki za vzgojiteljico in se bosta vzgajali v kakšnem zavodu. Jadviga hoče potem študirati, Stazika pa je muzikalična. Obe želita postati neodvisni in samostojni. Želita v svet. Reci svoji prijateljici, da želim in pričakujem od nje samo eno: naj mi vsaj hote ne odtujuje otrok, ko bosta pri očetu.«

»Kaj misliš s tem?! Helena je dama …«

»Tudi dame morejo imeti včasih, recimo, napake … želiš še čaja?«

»Prosim.«

»Hotela sem te vprašati, kako ti ugaja moja šola, moje zavetišče?«

»Hm, kako naj ti povem … Zdi se mi, da je vse precej za silo narejeno, preveč začetniško. Premalo reda. Vaši vaški otroci so zelo zapuščeni …«

»Saj prav zato sem ustanovila ta svoj zavod.«

»Čudim se, kako si prišla na misel, da nastaviš tukaj Lewsko. Učiteljica mora biti brez napake, da v vsakem pogledu daje dober vzgled. Bog ve, kdo je oče njenemu otroku? Lahko bi jo drugače podpirala, če si jo ravno hotela. Kot vzgojiteljica in učiteljica nikakor ni na mestu.«

Zasmejala sem se od srca. Saj ona je iz drugega sveta! Kaj naj se pogovarjam z njo, ko se prav nikjer ne strinjava?

»Hočeš igrati šah?«

Užaljena je vstala.

»Vendar sem mislila, da te bo globlje zadelo moje sporočilo. Mislila sem, da so te težki časi, ki jih preživljamo, in nesreče, ki so te osebno zadela, zresnile, toda vidim, da si površna in lahkomiselna kakor vse Poljakinje,« mi je rekla ostro in naduto.

»Ne žali!« sem planila. Vendar sem se takoj pomirila. »Ne zameri! Nisem pozabila, da si moj gost. Zakaj se razburjava? Ti ne razumeš mene, jaz pa tebe ne!«

Zaželeli sva druga drugi lahko noč, ona je odšla v svojo sobo, jaz pa gor k svojima hčerkama.

»Ne vem, ali vama je že znano. Jaz se bom od vajinega očeta ločila tudi na zunaj. Hoče se poročiti s prijateljico vajine tetke, z gospodično Heleno,« sem jima rekla.

»Že veva,« je dejala Stazika.

Za hip sem občutila v srcu nekaj neprijetnega. Če sta vedeli, zakaj mi nista povedali?

»Mamica, vem, da je tebi vseeno,« je rekla Jadviga. »Ti si dobra in tudi oče je dober, vendar nista bila drug za drugega. Že kot punčka, še prej, preden sem se učila abecedo, sem čutila, da ne spadata skupaj, da se ne razumeta. In to me je zelo bolelo. Pozneje sem se navadila na to. Nekaj čudnega je bilo vedno med vama, nekakšen neviden, hladen zid. No, potem si odšla … Vsak živi, kakor mora …«

»Vedno boš ostala najina mamica,« mi je govorila Stazika in se mi dobrikala. »Papa nama je rekel, da ne bo treba reči gospodični Heleni mama, ko pride k nam, ampak kar Helena, kakor da bi nama bila sorodnica. To je glavno, ali ne? Vem, da bi te bolelo, če bi drugo ženo imenovali mater.«

»Matere ni moči pozabiti,« je razlagala Jadviga. »Naj bo živa ali mrtva, mati je. Ti si nama dala življenje, samo ti! Človek ima lahko več bratov in tudi mož in žen in otrok. Mati pa je samo ena. Kakor je tudi oče samo eden.«

»Res je, kri ni voda,« je izrekla Stazika s tako modrim glasom, kakor da je odkrila kdo ve kakšno skrivnost.

Z Jadvigo sva se morali zasmejati. Vse tri smo bile razigrane, vesele.

»Če bi imele še čaja, bi bilo imenitno,« je vzdihnila Stazika.

Stekla sem dol v salon, nalila še tri čaše čaja, vzela sladkega peciva, ki ga je pripravila stara Anka, in vse odnesla gor k njima. Še dolgo v noč smo se pogovarjale o vsem mogočem. Nenadoma sem postala tudi jaz mlada z njima. Pomagala sem jima delati načrte za prihodnost, modre in smele načrte, kakor jih dela vsakdo med dvanajstimi in dvajsetimi leti.

O, ni res, da ne bi imeli domišljije! Vsaka deklica ima domišljijo, čeprav si domišlja, kolikor je je volja, da ima smisel samo za stvarnost.

Moje srce je bilo lahko in veselo, ko sem legla k počitku.

Glej, kakor silna reka me nosi življenje, ne vem, kod, ne vem, kam. Zakaj naj bi se bala?

Mislila sem še na brata, na onadva tam čez. Na Stanislava in Zigmunda. Že nekaj mesecev imajo Nemci Varšavo, vendar nisem mogla še nič zvedeti o svojih bratih in njunih družinah. Ali sta tudi ona morala bežati v notranjost Rusije? Seveda, saj sta ruska podložnika, ruska vojaka! Naj ju spremlja sreča, naj ju reši dobra usoda!

Vladislav mi je pred nekaj tedni sporočil, da je dobil veliko srebrno kolajno za hrabrost. Pisala sem mu, naj se varuje. Gorje mu, če ga ujamejo Rusi. Niso ravno usmiljeni z našimi legionarji.

Glejte, Jan že počiva v češki zemlji na staroslavnem Vyšehradu. Končno je našel hladilo svojim strašnim mukam, mučeniško postelj je zamenjal s črnim grobom.

Srce se mi je stisnilo. Spet mi je zaječal v ušesih njegov grozni krik.

Ne, ne, zakaj naj mislim na to?! Sami mi je rekel: »Ne misli name, kakršen sem zdaj. Misli name na takšnega, kakršen sem bil pred vojno.«

Bratec moj, spi mirno! Pokojno sanjaj večne sanje! Ne bom te budila s strašnimi spomini. Mlad si legel v grob, mlad, premlad …

Tudi na Vas sem mislila, prijatelj, kakor mislim vedno. Vi ste moja zadnja misel, preden ponoči zaspim, in prav, ko me zbudi dan.

Prijatelj moj, kaj tudi Vi mislite name kakor jaz na Vas? Ali bom to kdaj zvedela?

Danes sem zgodaj vstala.

Bila je še noč. Komaj pet.

Zunaj je bilo še temno. Samo sneg se je svetlikal. Komaj, komaj se je dalo tam zgoraj opaziti bele gore med črnim nebom.

Nisem mogla spati.

Zbudile so me nenavadne sanje.

Sanjalo se mi je o Vas.

Ampak to prav za prav niso bile sanje.

Zbudila sem se, ker sem začutila na svojem obrazu težo roke.

Bila je velika, močna, mehka roka. Mir in nepopisna dobrota sta vela iz nje in polnila moje srce z lučjo in srečo.

Zbudila sem se.

»Saj to je roka Kazimira Staszyńskega,« sem rekla glasno sama sebi.

Še sem čutila težo in dobroto te drage roke na obrazu. Ves moj obraz se je skril v njeno dlan. Moja duša se je vzdignila v neko posebno, sveto in čisto lepoto. Plavala sem nad zemljo v nekem prelepem svetu. Neizmerna prijetnost, neizmerna milina je prešinjala vse moje bitje. Srce mi je podrhtevalo v prsih lahno, kakor drhti ujeta ptica. Bílo je mirno in jasno kot srebrn zvonec.

Prijatelj moj, bilo mi je lepo, nepopisno lepo.

Ležala sem še nekaj časa.

Zdelo se mi je, da le polagoma izginja občutek toplote in drage teže, ki jo je zapustil dotik Vaše roke na mojem obrazu.

Zame so niso bile sanje, temveč resnica. Živo in močno sem občutila, da je nekoliko trenutkov počivala Vaša roka na mojem obrazu in da sem se dramila pod njo začudena in srečna.

Tedaj sem vsatala. Vse moje bitje je bilo prevzeto od svečanega, bogatega občutka.

Odela sem se in odšla iz hiše.

Moja rajna mati bi šla v cerkev.

Bilo mi je pobožno v duši, moje misli so bile zbrane in iskrene, lahke in hitre kakor veter, očiščene zemeljskih slabosti.

Na jutranjem nebu so bile še zvezde. Uprla sem pogled navzgor v neizmernost. Moje srce je bilo kakor oltar, ki se z njega dviga hrepenenje, vroče in sveto, v nedogledne višine v nedosegljive daljave. Moje srce je bilo kakor izvir, ki iz njega hiti voda; kakor bakla, ki sveti v noč; kakor rože poleti, ki blago duhtijo.

Kaj vem, prijatelj, kam se je dvigalo nedoločeno, svetlo, večno hrepenenje moje duše? Dvigalo se je v vesoljstvo, vedno više in više. Vas je iskalo in vendar ni iskalo samo Vas.

Prijatelj, nepopisno lepo je hrepeneti brez cilja, brez mej!

Odkar stoji zemlja, odkar jo gazijo ljudje, vedno so dvigali, tako poglede v zvezdnato nebo, zgubljali so se z mislimi med zvezdami in želeli doseči in povedati, kar ni moči doseči in povedati, kar ni moči doseči in povedati, hrepeneli so za nečim, čemur niti imena niso vedeli.

Kaj je ta večna, neutolažljiva lakota, prijatelj, kaj je ta žeja, ki je ni moči nikoli pogasiti? Ali je to hrepenenje po ljubezni, sreči, neminljivosti, večnosti?

Moje noge so stopale po zapuščeni gorski poti in jutranji veter je že šumel po gozdu. Moje misli so bile daleč. Iskale so Vas, pa ne na zemlji, na bojišču, v bojnem vrvežu, kjer grme topovi, treskajo mine, pokajo strojne puške, kjer može vriskajo od bolečin, kolnejo od strahu in umirajo v divjih napadih pred bodečimi žicami ali zasuti od zemlje v blatu strelskih jarkov.

Kazimir Staszyński, prijatelj moj, kjer ste? Kjer ste?

Na jutranjem nebu so ugasnile zvezde.

Prišla sem tja do Zaleska.

Oglasila sem se v zasebnem stanovanju dr. Wronskega.

Takoj so me pustili v sobo. Ravno zajtrkoval je.

»Kaj se je zgodilo, gospa Hanka? Vi tukaj tako zgodaj, še pred dnem?«

»Nič se ni zgodilo. Zgodaj sem se zbudila. Ni se mi dalo ostati v postelji ali doma. Odšla sem Advent je … Moja mati je hodila vedno v cerkev k zornicam. Šla sem v gozd in še naprej, naprej, dokler se nisem znašla tu zgoraj.«

»Ravno prav ste prišli, kakor da bi vas poklical. Včeraj dopoldne so mi pripeljali z one strani griča kmeta-vojaka, govoril je čudno in zmešano, pa so neumni starci zgrabili njega in otroke in hajd na sani in k meni. Najstarejši otrok, dekletce šestih let, pripoveduje, da jim je pred nekaj dnevi umrla mati. Danes sem jih mislil poslati k vam. Kaj naj tu zgoraj z njimi? Kmetje so odložili vojaka in otroke pred zavodom pa so pobegnili zbogom. Otroci so bili na pol zmrznjeni. Komaj so jih ogreli. In kako lepi in mili so ti otroci. Samo slabo rejeni in raztrgani so revčki. Najmlajši ima dve, tri leta. Sicer so zdravi. Preiskal sem jih. Gosposki otrok bi gotovo vsak dobil vnetje pljuč od takega izleta na saneh, moker in gol. Tem pa ni nič. Z očetom bom imel več skrbi. Saj bo prostora za malčke, kajne?«

»Bo. V dvorcu bom iz jedilnice v pritličju uredila učilnico. Manjši otroci bodo mogli ostati pri materi Lewske in pri Joži v prvotnem zavetišču. Moj »zavod« raste od dne do dne. Za te tri moje nove varovance bomo prosili državno podporo, ki gre otrokom očetov, poklicanih v vojake.«

»Jaz pa jih bom oblačila na svoje stroške, ko so mi tako padli z neba. Za vsak primer jih pustite še kakšen dan zaprte, da bomo videli, ali niso okuženi, mogoče pri stari Anki ali v kateri od vaših sob za toste. Mislim sicer, da je odveč, vendar morate paziti zavoljo drugih. Ali hočete z menoj piti čaj?«

»Prosim.«

»Sinoči sem imela družbo. Povabil sem iz zavoda dva zanimiva varovanca na večerjo. Eden je slikar. S prav strastno vztrajnostjo riše vse, kar vidi, riše ljudi, obraze, roke. Pravi, da mora napraviti veliko, veliko študij, ker bo prišel novi kralj Jan Sobieski in mu bo naročil, naj okrasi stene v katedralah in palačah, ki jih bo zgradil. Dokler ne pride do tukaj, do svojega novega slavnega poljskega kralja, je vse dobro. Nihče ne bi opazil, da je norec. Izredno je izobražen in duhovit. Drugi je bivši srednješolski profesor. Mil in prikupljiv človek, miren in čustven, dokler se ne spomni svoje globoko zakoreninjene predstave. Tedaj snubi pristaše za neko veliko, tajno zaroto … Moramo se združiti, vzdigniti upor, kakršnega svet še ni videl. Zakaj naj hodijo ljudje v vojsko brez prestanka, pokorni kakor ovce? Zakaj naj se borimo? To je treba napraviti drugače! Združili se bomo, vsi! Nemci in Rusi, Francozi in Angleži, Poljaki in Italijani, vsi. Drugačen ogenj bomo zažgali v Evropi. Vse bomo zmleli, kar je, nato pa bomo ustvarili nov svet. Pristopite k nam, morate pristopiti … Močni smo, veliko nas je. Samo tiho, tiho. Obesijo nas, ko zvedo za nas. Toda nas je že preveč … Zarotite se, da ste naši … Tako šepeta vedno strastneje in potem se ni moči več pogovarjati z njim. Začne se vznemirjati, besneti, pretiti. Sicer navaja čustvene pesmi in pripoveduje o narodopisnih opazovanjih – prej se je zelo zanimal za narodopisje. Sinoči smo večer lepo preživeli. Moj slikar je prinesel s seboj svoje mape. Poglejte! … Kajne, kako zanimivo? …«

Listala sem po skicah in risbah. Zares izreden talent. Toda vsi ti obrazi so risani z nekim posebnim, nekoliko divjim izrazom goreče smelosti in odločnosti, z razširjenimi nosnicami, na pol odprtimi usti, ostrim pogledom v očeh.

»Naslikal mi je obraze vseh mojih novcev in slug. Mene in pomočnika po večkrat,« je pripovedoval dr. Wronski. »Podobnost je izredna, naravnost presenetljiva in vendar zategnjena v spako. Kakor da smo vsi nor …«

»Resnica. Riše razvnete norce, uporniške, v zamaknjenosti.«

»Poglejte njegove študije rok. Še nikdar nisem videl tako bogate zbirke narisanih rok. In kakšna posebnost, kakšna moč! Vse te roke govore, žive so, imajo značaj. Poslal bi vse to na akademijo v Krakov. Ampak ne da. Komaj je čez noč pustil svoje risbe tu pri meni. Ve za vsak posamezni list. Prosil sem ga, naj mi vsaj pokloni mojo podobo. Pa noče. Pravi, da potrebuje vse. Da potrebuje veliko, veliko. Da je dokončal komaj stoti del. Prav bojim se, da bo vse to raztrgal v kakšnem nesrečnem trenutku. Že danes so mi sporočili, da je nemiren in razburjen pa da hoče k meni po svoje mape. Njega bom moral obiskati danes prvega, da mu vrnem risbe,« je pripovedoval dr. Wronski.

S posebnim občutkom sem pregledovala risbe. Same roke. Na stotine rok. Mladih, starih, otroških, ženskih, moških, slabih in močnih rok, strastnih in mirnih, lepih in grdih, plemenitih in surovih, koščenih in mehkih. Volja in neznačajnost, podlost in plemenitost, mržnja in ljubezen, obzirnost in nesramnost, sebičnost in dobrota, okrutnost in usmiljenje, zverinstvo in duševnost, vse strasti, vse kreposti so bile v teh rokah.

Spomnila sem se svojih sanj. Vaše roke, in postalo mi je težko, da je nimam narisane, da bi jo gledala, da bi me hrabrila in varovala, da bi me vodila po dobrih potih v višino in me držala, da se ne bi zgrudila in padla.

Prijatelj moj, žal mi je, da ni kakšen pravi umetnik narisal Vaše silne glave z Vašim izrazitim, visokim, močnim čelom, z Vašimi mirnimi, prodirnimi, globokimi in duhovitimi očmi, s plemenitimi vedrimi obrvmi, Vašega močnega nosu, odločnih in lepih ust, krepke brade. Da ni narisal posebne, možate igre Vaših ličnih mišic v profilu, moči izražanja, ponosa, ubranosti Vašega bitja, Vaše smele in možate, poleta bogate duše. Fotografija je vedno rokodelstvo, zdaj boljše, zdaj slabše. In Vaših rok! Vaših posebnih, velikih, močnih, mirnih, plemenitih rok!

Koliko starih dobrih obraznih slik visi po mojih sobah, vsi sami izvrstni posnetki. Michelangelovih in Rembrandtovih del, koliko, koliko ponosnih, plemenitih glav iz preteklosti našega naroda! Zakaj nimam tudi Vaše slike, ko Vas poznam do zadnjega? Saj Vi niste zame manj od katerega koli pesnika in veleuma!

Nevoščljiva sem bila noremu slikarju zaradi njegovega znanja. Dr Wronski mi je pravil, da ima čudovit spomin za obraze in ljudi. Če koga vidi samo enkrat, ga nariše na pamet z neverjetno ostrino in bogastvom vseh značilnih potez in podrobnosti. Meni Vaša podoba že izginja. V meni je le celokupen vtis Vaše osebnosti. Ta bo ostal za vedno. Če pa se hočem spomniti posameznih črt Vašega obraza, če zatisnem oči in si hočem predočiti Vašo sliko, Vas samega, kakršni ste, tedaj žalostno spoznam, da tega ne zmorem. Vidim Vas daleč, daleč, kakor v megli, kakor skozi gost pajčolan, ki mi brani, da bi Vas vpila v svojo dušo. In vendar mi ugajate ves, z dušo in telesom. Srečna sem, da sta pri Vas duša in telo v izbrani, popolni skladnosti. Vem, da so redki ljudje, kakršni ste Vi, zato sem ponosna, da sem Vas spoznala od vseh, ki so Vas poznali, najbolje; da sem Vam najblišja od vseh, ki so Vas spoštovali in ljubili.

Vrnila sem se domov peš, da pripravim, kar je potrebno za sprejem tistih treh otrok, ki so zašli med nas. Poslal mi jih bo še danes dobro zavite v odeje in kožuhe na vozu; vlečeta ga stari, počasni kljuseti iz zavoda, ki zdaj v vojnem času opravljata poštno službo med Zaleskim, nami in mestom.

Vzljubila sem tisto pot skozi gozd. Neznansko prijetno me pomirja in tolaži. Moje misli se morejo tu dvigniti visoko kvišku in poleteti v daljavo, lahkotne in proste. Brez mej je moj svet, nepopisno lep in čist. Vse v naravi izgublja svojo jedkost in ognjevitost. Spomini na Jana me ne peko več kakor živa žerjavica. Semkaj ne sega obup sveta, tu je tiho. V globokem molku molči gozd, zatopljen v svoje čisto, dehteče, zbrano življenje. Veliko bolečin, ki so mi prej grenile življenje, se mi zdi tukaj malenkostnih. Kot megle se razkade v gozdu. Razgnalo jih je sonce ali pa jih je vpila zemlja. Tukaj je zrak čist kakor kristal. Laže diham v tem svojem gozdu, pod visokimi belimi gorami. Duša tu ni zvezana in srce je kakor orel prosto in smelo.

Vse mi je lahko, kadar se od tam vračam domov. Zbrana sem, boljša, očiščena, kakor sta bili mati in babica, ko sta prišli iz cerkve od maše in obhajila. Brez greha sem in z veselo roko morem delati dobro.

V decembru, pred božičem 1915.

Dr. Wronski mi je danes poslal obvestilo, da me zvečer obišče.

»Ali se še spominjate tistega jutra, ko ste zgodaj zjutraj prišli v Zalesko?« mi je še pisal. »Tisti dan je padel Staszýnski. Mislim, da ste ga poznali. Dobil sem danes »Krakowski Dzenik«, kjer je osmrtnica. Nismo pisali veliko osmrtnic tem našim sinovom, ki so padli na drugi strani. Kazimir Staszýnski pa je zaslužil, da vsi žalujemo za njim, oni tam čez in mi tukaj.«

Kolena so se mi zamajala.

Ali je mogoče?

Kazimir Staszýnski je padel!

Tista Vaša roka ponoči …

Tista roka …

Kaj naj jaz, kaj naj zdaj jaz, prijatelj, brez Vas?!

Komu naj pišem, na koga naj mislim?!

Prijatelj, prijatelj moj!

Edini!

Mili!

Nikdar ne bom mogla preboleti!

Nepozabni!

Zame nisi umrl! Zame nisi umrl!