Harmonika
Ivan Grahor
Izdano: Modra ptica, 2/1–2 (1931), 52–53
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pod roko so jo bili prodali, ko je začela prepevati žalostno. Tako so prodali harmoniko, bi rekel, kakor proda slab kmet najboljšo sekiro. Zato so se vsi bali Janeza in so o njej molčali. A vsem je bilo, kakor da on že vse ve in je žalosten. Spogledovali so se, če je pogovor nanašal na to, včasih so prekinili besedo in potlačili v sebi spomine na tiste dni, ko je še nad vasjo kraljevala Janezova harmonika. Vedeli so, da bi se razjezil, ker jokati ni znal več, in vsem bi bilo še bolj tesno. Strmeli bi v sajaste jesti, da ne vidijo. Največje trpljenje vsem Švabovim pa so bile misli na Ameriko. Niso si mogli jasno predstaviti rudnika, v katerem je delal Njihov in kjer ga je strlo, da so mu potem odrezali noge. Prišel je domov in banka je poslala za njim iz Amerike mnogo denarja. Tisočpetsto dolarjev, posebej pa še voziček na vzmet, da bi v njem lahko sedel in spal.

Prvo leto po vrnitvi se ni dolgočasil. Od hiše, ki stoji na klancu blizu cerkve, se je premikal le toliko, da je imel lepši pogled po dolini. Gledal je stlačeno kopico hiš, strehe, ki padajo kakor stopnice, iz gline narejene, in se na drugi strani spet dvigajo do gradu. Tam stoji topo okrogli stolp in mu vrača pogled z velikimi, kot turške line velikimi očmi. Pod gradom, na severu, si je Reka zasekala strugo, po drugem pobočju lezejo njive, podobne razparanemu oprsju Silnega Tabora, ki v loku objema trnovsko polje. Čez desno ramo mu pogleduje Snežnik in zavrača oko proti Učki. Vremščica in Nanos mu zapirata pot k Triglavu. V njihovi sredi je Prem kakor boječa postovka. Pokrila jo je rdečeapnena suknja razčesanih streh.

V tem svetu je Janez doživel svoje veselje, ko se je približal shod premske fare.

Nedeljski zvon je zadonel med belimi zidovi. Rahlo upognjeni so prihajali ljudje iz okolice v veliki praznik in Janez je doživel vso svečanost.

Sedel je v črnem vozičku in nad njim je sijala cerkev Svete Helene, kot pesem velike noči, ki se je zlila v jesen. Potem je spet mislil na ples, ki bo danes popoldne. Poslal je bil v Hrpelje po godce in še vidi začudenost svojih fantov, ko jim je razodel svojo misel – ne harmonike, je rekel – naj pride banda! –. Fantje so postavili na dvorišču pod, nad vrtovi so zasadili mlaj, okrasili so pot na vse strani v dolino in proti Pregarjem. Ljudje so prišli z vseh strani in pozdravljali njegovo veselje. Po masi so se zbrali na prvi ples.

Vas se je stisnila pod udarcem bobna. Hribčki in klanci so se prignetli in zbrali v odmev krog. Po stezah pa so hiteli okoličani v gostoljubno vas. Janez je sedel nepremično, pijan od razkošja, ki je završalo nad njim in ki se mu je zdelo, da ne preneha nikoli. Solnce se je pogovarjalo z njim in mu nevede vrglo na obraz sence jelševih vej. Takrat so se ustavili pred njim prvi zasopljeni plesalci in gostje. A niso odšli. Vračali so se in plesali, zapletali so se v krog in si iskali novih deklet. Janez se je prestrašil. Zazdelo se mu je, da okamenijo, ako bi godba utihnila.

Nič več se ne gibljejo, topo zijajo drug drugega in plavajo s krogom. Zbal se je zanje, kakor da vidi na čelih znamenja, ki pomenijo zlo. V tišino bo padla misel in pregnala veselje. Nevede je dal znamenje in godba je udarila v ljudi.

Naj se zgodi, je pomislil, da sam ni vedel točno zakaj.

V divjih lokih se je zavrtelo življenje na podu. Z jelš so se lomile vejice in padale med ljudi. Modra obličja godcev so počrnela v naporu lic, a niso kleli. Nekdo je sedel v ozadju in neizbežno ukazoval.

Vrtinec na podu je gibanje množice z voljo strasti. Ljudem omahnejo roke in še se bodo vrteli kot blazni.

V tistem hipu so vsi obstali in se ozrli v njegovo stran. Janezov obraz je bil čisto bel. Ob vozu sta stala Jernačev in Šklemčev, kakor človek, ki stoji vkovan in bi rad zbežal. Globoko v dolini je zapela harmonika.

Truplo v amerikanskem vozu se je dvignilo in v grlu se je zbral grčeč glas. Priskočili so k njemu in se spet vsi umaknili. Klobuk mu je pal na zemljo in nihče ga ni pobral. Mati je sedla na prag in jokala. Samo oče ni videl ničesar. Na sredi ceste je plesal strasten drvarski ples. Še iz Romunije ga je znal. Bele rokave si je vihtel nad glavo in na prsih mu je poigravala velika zaceljena rana.

Janez je začutil udarec. Pred njim se je zavrtel kolobar plesišča in padel. Voz se je z njim zazibal kot silna kretnja. Potem sta oba obležala. Množica se je zbrala v temen polkrog in umolknila. Fantje so dvignili mrtvo telo. Šli so ž njim v hišo in ga položili na očetovo posteljo. Ko so se vrnili, je že legla na pokrajino noč. Iz globokega jarka so trepetali glasovi harmonike. Odkrite glave so se sklonile k tlom, dokler ni umrl odmev. Potem so ljudje odšli na vse strani. In glej!

O polnoči je vstal oče in je stopil na prag. V amerikanskem vozičku sedi njegov mrtvi sin. Z razpetimi rokami se je dvignil očetu naproti, kakor popoldne in mu prepeva za romunski drvarski ples, zdaj se je obrnil in kliče po imenu sosede in znance. Oče je razločil vsako besedo, v grozi so mu otrpnile roke nad glavo, obstal je v pregibu in na prsih mu je zaigrala stara, zaceljena rana.

Drugo jutro so spravili voziček v lopo, kjer je spaval pastir. Tretji dan zgodaj je deček izginil. Iz vasi so prišli ljudje, ogledovali so čudni voz in so se križali. Kupil ga je končno mladi kovač, a njegova žena ga je ustavila na pragu in neutolažljivo jokala. Obrnil se je in peljal voziček nazaj. Takrat je prišel po poti bedak Munde s harmoniko na jermenu. Truden je bil in se je leno zvrnil v voz; potem se je v njem zibal do večera in spal. Ko pa je prišla noč, je zagodel pesem, ki je prej ni poznal. Nad vasjo je plavala tiha noč. Munde je čutil, da joče.

Pri Švabovih je brlela luč in svetlobni žar je padal na godčevo lice. Zdelo se mu je, da čuje iz hiše polpritajeno ihtenje. Obrisal si je z rokavom mokro lice in odšel. Kadarkoli se spet prikaže na vasi, utihnejo pred njim vsi ljudje. Zvečer zapro okna in poslušajo. Tisto pesem je igral Janez, ko je pred leti odhajal in na teh oknih so takrat cveteli nageljni.