Hej, Slovani
Manica Koman
Izdano: Domovina, 1919
Viri: št. 16
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Fantje imate li vse urejeno? Ste li pripravljeni? Kakor se mi dozdeva, znamo jutri doživeti hud boj in morda še celo boj na nož. Preskrbite se s streljivom, nabrusite si meče in opogumite si na novo svoja nevstrašena srca!«

Tako je govoril doli na srbskem bojišču stotnik Jagodič svoji stotniji, broječi kakih tristo krepkih mož. Zajedno je pregledal enemu telečnjak, drugemu puško, tretjemu zopet kaj druzega, da se na lastne oči prepriča, jeli vse v redu pri njegovih vojakih. Opaziti je bilo na prvi hip, da vlada med stotnikom in med njemu poverjenimi vojaki neka izredna zaupnost. Vojaki so gledali svojemu stotniku v obraz tako brez strahu in tako nekam vdano, kakor češ: kaj bi se te bali, ko si pa tako dober z nami?

In res je bil gospod stotnik dober z vojaki, uprav očetovsko dober. Vedel je, da je tudi navaden vojak človek, da se bije ravno tako, ali pa še bolj zvesto za svojega cesarja, kakor pa morda kak prevzeten, dobro plačan častnik. Zato je mnogokrat, če je videl vojaka lačnega, posegel v svoj lastni žep ter mu kupil kruha ali sadja. Vojaki so si to seveda dobro zapomnili ter bi – če bi bilo treba, šli za svojega poveljnika v ogenj ali v vodo.

Saj je bil pa tudi stotnik Jagodič zares redka, a zelo častna izjema med častniki preminule Avstrije. Pretežna večina častnikov so bili puhloglavci, pravcati falotje, brez srca, zmožni vsakoršne lumparije. S svojimi podrejenimi vojaki so ravnali hujše ko z živino. Izmišljevali so si zanje vsakovrstne šikane in najhujše kazni. Gorje vojaku, ki je bil pri svojem častniku slabo zapisan. A pritožiti se revež ni mogel nikamor, kajti za avstrijskega častnika ni bilo nobenih postav.

Zlasti so pa te »višje zverine« nad ubogimi vojaki uprav nečloveške nesramnosti vprizarjale v ravnokar preminuli evropski vojni. Lačnim in prezebajočim ubožcem so odtrgavali njihove vsakdanje, postavno določene siromašne prejemke in še celo pakete z obleko in jedili, katere so pošiljali vojakom od doma, so si prilastili. Perilo so si razdelili med seboj, jed in pijača je zdrknila v njihov, nikdar siti želodec. Če so vojaki potem kar v bojni vrsti cepali od mraza in lakote, kaj je bilo to mar nesramnim, po večini germanskim propalicam.

V boju so se avstrijski častniki posebno odlikovali s svojo naravnost občudovanja vredno – strahopetnostjo. Kakor zajci za grmom, skrivali so se za hrbte navadnih vojakov, ter od strahu z zobmi šklepetali. Le v enem slučaju so bili prvi, namreč, kadar je bilo treba bežati.

A tudi glede te poslednje njihove »častne« lastnosti je bil stotnik Jagodič svitla izjema. Kakor je bil dober in usmiljen z vojaštvom, prav tako je bil neizprosen in pogumen proti bojnemu nasprotniku. V boju je bil svoji stotniji vedno na čelu, vedno prvi. Če ga je kdo izmed prijateljev svaril, naj se vendar nekoliko pazi, je rekel smehljaje:

»Kako naj vendar jaz od vojakov zahtevam in pričakujem hrabrosti, ako sem pa jaz, njihov voditelj, podoben zajcu. Edino zato pa Avstrijci tako »slavno« bežimo, ker so častniki taki strahopezljivci. In kako se naj potem moštvo pogumno bori, ako vidi pred seboj boječega poveljnika, pripravljenega vsak trenutek na beg? Vzgled poveljnika potegne nase sto drugih ...!«

Tisti večer, ko se je stotnik Jagodič prepričal, da je pri njegovih »fantih« vse v redu, jim je velel, naj gredo počivat ter se s prijaznim »lahko noč« poslovil od njih ...

Vojaki so se že davno zibali v sladkih sanjah, ko je njihov poveljnik še vedno hodil krog taborišča počasi – zamišljeno. Polna luna je obsevala njegovo junaško postavo ter mu svetila v ponosni, precej bledi obraz, s katerega je bilo jasno brati, da stotnik ni vesel, ni srečen.

Da, da, stotniku Jagodiču se je stiskalo srce v neizmerni bolečini. Tu pa tam se je izvil iz globočine junaških prs globok, pritajen vzdih, ki je živo pričal, da mož silno trpi. Kdor bi gledal stotnika Jagodiča v boju in kdor bi ga videl sedaj, vprašal bi z začudenjem, je-li mogoče, da je to ena in ista oseba?

Njegov pogled je zbežal daleč tja čez reko Drino in nehote je začel sam s seboj pritajeno šepetati:

»Bratje Srbi, bratje Srbi, ali mi morete odpustiti? Srce mi sili k vam, a roka je primorana držati za orožje ter ga vihteti proti vam, oj, proti mojim lastnim bratom. Bratje Srbi, Slovan sem, Slovan z dušo in telesom, Slovan z vsemi svojimi občutki. K vam bi rad, a ne morem. Tlači me grozna mora – Avstrija. Slovan sem kakor ste vi, a žalibog da sem tudi Avstrijec in kot tak se moram boriti proti vam, boriti se moram proti – samemu sebi. O kako grozno je stališče moje. In moji vojaki, vsi junaki, ali ne mislijo oni ravno tako? Ali ne trpijo oni ravno tako kakor jaz? Gotovo! Saj tudi v njihovih prsih bije srce – slovansko.«

Stotnik Jagodič je trenutek umolknil, nato je skrčil svojo orjaško pest, zaškrtal z zobmi, ter siknil:

»Prokleti psi germanski. Lahko se smejete, ko vam mi, vaši hlapci pomagamo pobijati naše lastne brate. A vedite, da so vam dnevi šteti! Strašna krivica kriči do neba in smrdi do pekla. Gorje ti, pes germanski! Bliža se čas, ko boš poginil na lastnem gnoju!«

Minila je noč in nastopilo je krasno, solnčno jutro.

Stotnija Jagodičeva je že odkorakala na bojišče.

Danes je bil stotnik Jagodič zopet hrabri, nevstrašni poveljnik svojemu moštvu. Oči so se mu iskrile, ko je bodril svoje drage »fante« k hrabrosti in vstrajnosti. Mogočno je odmeval njegov glas, oznanjujoč povelja in navodila, kako se jim je ravnati proti nasprotniku ...

Mnogo krvi se je prelilo tisti dan na srbskem bojnem polju. Srbi so se odlikovali s svojo, že tisočkrat priznano hrabrostjo in Avstrijci so se morali s precejšnimi izgubami moštva tu in tam umikati.

Med vsemi je najbolj pogumno vstrajala Jagodičeva stotnija. Že ko so mnoge druge stotnije bežale, se je stotnik Jagodič še vedno trdovratno boril na čelu svoje stotnije.

A pokazalo se je, da je bila Jagodičeva slutnja, katero je izrazil prejšnji dan svojim vojakom, upravičena.

Oddelek Srbov se je Jagodičevi stotniji toliko približal, da je bilo le dvoje še mogoče, ali zbežati, ali pričeti boj na nož.

»Fantje, udarimo,« je zagrmel stotnik Jagodič. ki je v tistem hipu že visoko dvignil svojo sabljo.

Kakor bi trenil, prijeli so »fantje« krčevito za bodala.

V tistem trenotku pa zaigra v srbski bojni vrsti, ne daleč od Jagodičeve stotnije glasna, ubrana godba. Mogočno zadoni po bojni poljani slovenska bojna pesem:

»Naprej zastava Slave, na boj junaška kri, za blagor očetnjave naj puška govori!«

Kaj se je zgodilo stotniku Jagodiču? Ga je li pičila v roko strupena kača, ali ga je zadel mrtvoud? Roka, ki je pred trenotkom še tako krepko držala kvišku ostri meč, je ob zvokih godbe na mah omahnila in bridka sablja je zažvenketala po trdih, kamenitih tleh.

In vojaki? Kakor na povelje, spustili so vsi naenkrat svoja bodala.

Srbi so naskočili, a le hipno. Mogočno je zagrmel glas srbskega poveljnika svojim vojakom:

»Stojte!«

Boj je bil za tisti dan končan ...

Napočil je lep večer in za njim krasna noč. Tisoče svetlih zvezdic je bliščalo na nebesnem oboku, ter se oziralo doli na zemljo, na bojno poljano, poškropljeno in napojeno s slovansko krvjo.

Tam na obrežju veličastne Drine, postavala je temna postava – stotnik Jagodič. Bil je razburjen in srce mu je udarjalo v prsih kakor težko kladivo. Storil je par korakov sem in tja, potem pa zopet obstal.

»Hm, hm, radoveden sem, kaj mislijo z menoj ukreniti. Najbže dobim krogljo v srce. Nič ne de. Bo vsaj konec trpljenju. Jaz nisem mogel drugače. Jaz sem vojščak, avstrijski vojščak, a srce moje je in ostane slovansko. In kako naj udarim s smrtonosnim orožjem na ljudi, ki igrajo in prepevajo našo slovansko, bojno pesem? Naj li bom še nadalje bratomorilec? Ne! Rajši stokrat smrt! Dovolj dolgo sem se zatajeval, dovolj dolgo trpel peklenske muke. In moji »fantie«? Ha, kako hitro so mi sledili. No da, tudi oni čutijo s svojimi brati. Tudi njim je težko pri srcu. A mojim »fantom« se ne zgodi ničesar. Sledili so vzgledu svojega poveljnika, kdo jim kaj more? Fantje me ne bodo zatožili, to vem, da ne. Ali videlo me je lahko mnogo druzih, ki komaj čakajo, da bi me očrnili. Nič ne de. Hočem jim prihraniti delo, ter se jutri javiti sam ...

Od nasprotnega brega Drine prikazal se je majhen čolnič ter krožil po reki sem in tje. Po glasnem petju, ki je začelo odmevati iz čolna, bilo je soditi, da sedijo v čolnu veseli srbski vojaki, želeč se po bojevitem dnevu nekoliko pozabavati v krasni, zvezdnati noči.

Stotnik Jagodič je poslušal in se zamislil. Njegov duh je vsplaval daleč nazaj, v srečna detiska leta, ko ga je preljuba mamica, ki že davno počiva v hladni zemlji, učila peti mile slovanske pesmi. Da, srečen je bil takrat!

Zdajci pa zadoni iz čolna ona, večnolepa slovanska himna:

»Hej Slovani naša reč slovanska – živo klije, dokler verno naše srce za naš narod bije. Žiti, živi duh slovanski .......

Stotnik se vzdrami in vztrepeta po vsem telesu. Srce se mu napolni s sladkimi, vzvišenimi, nedopovedlivimi čustvi. Ne meneč se za nevarnost, da ga lahko kdo od Avstrijcev sliši in opazuje, poskoči kvišku in s polnih prsih zapoje:

»Hej Slovani, naša reč slovanska živo klije ........«

Vesljači so ga čuli in menda tudi umeli.

Čolnič se mu je začel bližati ...

»Bračo!«

Stotnik Jagodič ni mogel takoj odvoriti.

»Bračo, čuješ bračo?«

»Bratje tu sem,« jeknil je stotnik in pomolil obe roki proti čolnu.

Čoln je priplul prav do kraja.

Štiri močne roke potegnile so brata k sebi.

Vesljači so po bliskovo zopet odjadrali na nasprotno stran, na bratska, srbska tla ........

Reka Drina pa je šumela tja v mirno noč in njeni valovi so peli visoko pesem – bratske ljubezni.