Matematika (Lojze Grozde) Hišica sredi vasi
Lojze Grozde
Legenda (Lojze Grozde)
Viri: Plamen, 1940–1941, stran 4–7; v: Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štrukelj, Družina, Ljubljana 2011, strani 265–266, (COBISS).
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Pet hišic se stiska pod reber. Okoli so sadni vrtovi, pisani travniki in zlate njive, še dalje tam zadaj pa pojo gozdovi. Bela cerkvica gleda s hriba na pohlevno vasico pod seboj in rosi nanjo božji blagoslov.

Pet hišic, preprostih, s slamo pokritih stoji ob poti. Z oken se smehljajo rdeči nageljni in vriska košati rožmarin. Ko se zjutraj oglasi s hriba proseča pesem, hišice ožive. Veže se odpirajo, iz hlevov prihaja živina, ljudje gredo na delo. Gospodarjem so skrbi zarisale gube na zagorele obraze, modro govore, ko si voščijo dobro jutro, in nekako zaskrbljeno gledajo na brezskrbni mladi svet. Ponosen je fantov korak, dekleta cveto, kakor rože na njihovih oknih. Vsem pa, starim in mladim, sije veselje iz oči, pesem počiva na njih ustih, zadovoljno jim polni srce.

Iz vseh hiš prihajajo. Le iz najmanjše, ki stoji prav na sredi vasi, ni nikogar. Brez rožmarina so njena okna, vrata so zaprta. Streha kaže gola rebra in ga ni, ki bi jo zadelal. Hišica je zapuščena.

Pred nekaj leti so živeli v njej ljudje. Oče in mati in četvero otrok. Svoje zemlje niso imeli. Oče je žgal oglje, mati pa je bila šivilja in sta tako služila kruh svojim otrokom. Toda gozdovi so se krčili, oče je vedno manj zaslužil, nazadnje je bil ob delo. Lakota in pomanjkanje sta botrovala Petrčku, ki se je prav tisti čas rodil. Težka je bila odločitev, toda ni bilo mogoče drugače: oče je sklenil oditi z vso družino v Belgijo. Izposodil si je denarja za pot in šli so.

Žalosten je bil tisti dan: sonce se je skrivalo za oblaki, cvetke so povešale glavice in ptički so molčali, – iz vasi so pa šli: oče, mati in četvero otrok, petega je nesla mati v naročju. Motne so bile njih oči, ustnice stisnjene, v njih srcih bolest. Najmlajši je jokal na glas. Vasica je molče in z žalostjo gledala za njimi, bela cerkvica jih je klicala nazaj. Zaman, niso se obrnili.

S težkim korakom so šli, otroci so stopali negotovo kakor starci, očetu in materi so se tresle noge. Težko so zapuščali svoj dom, svojo domovino, ki nima dovolj kruha za vse.

* * *

Štiri hišice se ljubeče stiskajo pod rebrijo, vrtovi pojo, gozdovi pošumevajo in fantovski vriski odmevajo vsak večer. Bela cerkvica gleda na vas, vsak dan jo pozdravlja in blagoslavlja. Peta hišica prav na sredi vasi kaže gola rebra in ga ni človeka, ki bi jo zadelal.

Tam za mejo, za gorami, pa krampi pojo trudno grenko:

»Ljubimo te, Domovina,
ti lepa sirota,
in vedno nam boš
draga ostala,
čeprav nimaš kruha,
da bi nam ga dala.«

Slovenska beseda se tam le redkokdaj sliši, najmlajši jo le še s težavo govori, njegov sin je ne bo razumel več.